322
Dolenc: Življenja borba.
A? . . . Žena sem ko kost in koža suha V bel prt zavita . . . Misliš, vidiš duha?
Ne boj se me . . . nikar se me ne boj! Bremena rešen zdaj si, revež moj . . .
Počij si, rešen butare trpljenja! Počij si, rešen butare življenja!««
A. Aškerc.
*t
v
Življenja borba.
p, prevare, smeh in solze In gigantično borjenje Z lastnim srcem, s tujo zlobo Moje, tvoje je življenje.
Borba tvoje je življenje Kakor vsakega človeka, To določeno je v stvarstvu Že od prvih vekov veka . .
Kdor v ti borbi častno vztraja, Naj ga lovor-venec kiti; Kdor junak v ti borbi pade, Nanj spomin naj bo častit ti!
Dolenc.
f
tičica je drobna Včeraj priletela In na lipi v vrtu Pesemco zapela.
Bolnik.
Sobo mi je polnil Lipe vonj duhteči, Vreli skozi okno Zvoki so kipeči . . .
Mlad bolnik obraz sem Si zakril z rokami, Postelj belo močil Z gorkimi solzami.
Dolenc.
Človek.
JEk zvezdam človek se dviguje, Zemlji v srce če prodreti, Vse skrivnosti v tajnem stvarstvu Če spoznati in umeti.
Nikdar ni dovolj! -- Le dalje, Vedno dalje hoče iti . . . »Stoj!« — smehljaje  smrt mu pravi »Prah sa mora v prah vrniti.«
Dolenc.