Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Plazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Wk
Leto XXX. - Štev. 33 (1516)
Gorica - četrtek, 24. avgusta 1978 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Cerkev v pričakovanju izpolnila se je papeževa poslednja želja
Sv. Luka poroča v Apostolskih delih, da je kralj Herod dal prijeti apostola Petra in ga vreči v ječo, da bi ga usmrtil, podobno kot je že napravil z apostolom Jakobom. Toda »Cerkev je za Petra neprenehoma molila«. In vemo, da je njih molitev bila uslišana; Peter je na čudežen način bil rešen iz ječe.
Kot takrat jeruzalemska Cerkev, tudi današnja Kristusova Cerkev v teh dneh moli; inoli za pokojnega papeža Pavla VI. in moli za srečno izvolitev novega papeža na prihodnjem konklavu.
MOLITVE ZA POK. PAVLOM VI.
Mirni in nenapovedani odhod v večnost sv. očeta Pavla VI. je zbudil pozornost vsega sveta, ne samo katoličanov. Vsi so o papežu več ali manj pisali. Opaziti je bilo, da so vsi pisali s spoštovanjem. V življenju, zlasti v prvih letih njegovega papeže-Vanja, ga mnogi niso razumeli, ker sc še vsi bili pod vtisom njegovega predhodnika Janeza XXIII.
Dunajski kardinal Konig je letos ob 15-letnici izvolitve Pavla VI. zapisal: »Sape pritrjevanja, ki so nosile Janeza, so mu spočetka odklonilno pihale v obraz... Ni mu dano navdušiti milijone ljudi s prisrčnim nasmehom. S plašno kretnjo se je prizadeval za ljubezen teh ljudi. Ni v njegovi naravi, da bi prevračal in priklepal nase kot njegov predhodnik. Skrb, bolečina in trpljenje govori iz njegovih potez, neredko zveni iz njegovih besed.«
To navdušenje in ta povezanost z množicami, ki je pokojni Pavel VI. ni užil v življenju, se je prebudila ob njegovi smrti in njegovem pogrebu. Uresničilo se je, kar je isti kardinal uvidel: »Odklanjanje se umika bolj pravičnemu presojanju, kliše Papeža »»Humanae vitae” se drobi. Stop-njema mu prihaja naproti ljubezen, ki jo Prav ta človek tako zelo potrebuje in ki jo je tako iskal. Je papež bolečine in trpljenja — koliko bolesti je moral izkusiti tudi kot rimski škof, kot Italijan, kar je vendar tudi.«
Rimsko ljudstvo in tudi italijanski politiki in časopisi so ob smrti Pavla VI. izpričali toliko spoštovanja do njega, da tega ni bilo pričakovati.
Velikanske množice so se poslovile od Pokojnega papeža najprej v Castelgandol-fu, nato v baziliki sv. Janeza v Lateranu in končno v baziliki sv. Petra. Po njegovem pogrebu so bile v Rimu devet dni maše zadušnice za njegovo dušo, kot to predpisuje rimski obrednik.
Tudi italijanska republika se je uradno spomnila Pavla VI. s posebno mašo, ki je bila v petek 18. avgusta v cerkvi S. Maria degli Angeli blizu postaje Termini. Daroval jo je papeški nuncij pri Kvirinalu, udeležili pa so se cerkvenega obreda vsi zastopniki civilnih oblasti: predsednik republike Pertini, predsednik vlade, rimski župan, ttiinlstri, vsi diplomatski zastopniki, akreditirani pri rimski vladi.
Maše za pok. papežem so bile tudi povsod drugod po krščanskem svetu. V vsaki škofiji in v vsaki župnijski cerkvi so maševali in molili za umrlega.
Pokojni papež Pavel VI. je tudi določil, kako naj se vršijo volitve. Predvsem je potrebna 2/3 večina in en glas vseh navzočih kardinalov. Novi papež bo torej moral dobiti najmanj 73 glasov na 111 za izvolitev. Potem je še določeno, da se volitve morajo vršiti vsak dan dopoldne in popoldne, do izvolitve novega papeža.
Kardinali bodo stopili v konklave, tj. v prostore, kjer bodo volitve, v petek 25. avgusta zvečer. Naslednji dan, v soboto 26. avgusta, bo v Sikstinski kapeli najprej maša v čast Sv. Duhu, nakar bodo sledile prve volitve. Popoldne bodo volili še dvakrat, naslednje dni pa dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne.
Med konklavom so kardinali popolnoma ločeni od ostalega sveta. So »cum clave», Ij. pod ključem. Nihče si ne sme ohraniti kakih zapiskov, nihče dati pozneje kakih izjav o poteku volitev. Sedaj bodo posebno pazili, da bi ne bili kje nastavljeni skriti registratorji.
MOLITEV CERKVE
Na začetku smo rekli, da je vsa jeruzalemska Cerkev molila za apostola Petra v stiski. Tako je vsa Cerkev molila v preteklih dneh za pok. Pavlom VI., sedaj pa je poklicana, da moli za srečno izvolitev novega papeža. Nima smisla ugibati, kdo bo novi papež, kakor tudi nima smisla ugibati ali bo Italijan ali bo kake druge narodnosti. Kardinali morajo pred začetkom konklava priseči, da niti direktno niti indirektno niso nosilci kakih prepovedi ali želja kake civilne oblasti glede novega papeža. Glasovati morajo po vesti za tistega, ki se jim zdi, da je najbolj primeren za vodstvo Kristusove Cerkve v sedanjih časih.
V	tej njihovi dolžnosti vsi pomagajmo kardinalom z našimi molitvami, pripravljeni sprejeti tistega papeža, ki ga bodo izvolili.
K. H.
Papeževa budilka
Časopisi so postali pozorni na novico, da je stara budilka, ki je papeža budila vsako jutro ob šesti uri, na dan njegove smrti zvonila ob 21.40, to je v trenutku, ko jc papež izdihnil. To dejstvo je potrdilo 13 oseb, ki so bila prisotne pri papeževi smrti. Novico je potrdil glasnik vatikanskega obveščevalnega urada p. Romeo Pancirolli.
KONKLAVE Toda ravno pok. Pavel VI. je obvezal kardinale, da se morajo v roku od 15 do 20 dni zbrati v Rimu in Izvoliti novega Papeža. Kristusova Cerkev namreč ne mo-1-6 ostati brez vidnega vodstva. Za to morajo pa poskrbeti ravno kardinali. Pavel ^1. je dal tudi precej natančna navodila, ^ako se morajo vršiti volitve novega papeža. Predvsem je določil, da smejo novega Papeža voliti samo kardinali, ki niso še dosegli 80 let življenja. S tem je gotovo *totel opozoriti kardinale, naj ne volijo *a papeža moža, ki bi bil preveč v letih.
Vodstvo Cerkve je zelo utrudljiva naloga, ki zahteva tudi čilih človeških moči. ^ato bo stopilo v konklave 25. avgusta le kardinalov, čeprav je vseh 130. Trije s° namreč bolni in kitajski kardinal Yu je umrl v Rimu, star 77 let, potem ko k Prišel na papežev pogreb in za konkla-Ve- Ostalih 15 kardinalov ima več kot 80 zato ne bodo smeli voliti.
Pokojni sv. oče Pavel VI. je svojo oporoko napisal 30. junija 1965, dopolnil pa še dvakrat: 16. septembra 1972 in 14. julija 1973.
V oporoki se najprej zahvaljuje Bogu za življenje in milost krščanske vere, nato staršem za krščansko vzgojo, bratoma Ludviku in Frančišku za stalno pomoč in razumevanje. Sledi hvalnica Bogu, da ga je poklical v Kristusovo duhovništvo, ga naredil za sodelavca papežev v Rimu, poslal na škofovski sedež sv. Ambroža in Karla Boromejskega v Milanu in pripe-
ljal končno na sedež sv. Petra v Rimu.
Vse, ki bi jih bil kdaj razžalil, premalo ljubil ali ne služil prosi odpuščanja kakor tudi vse tiste, ki ga morebiti od njega pričakujejo.
Ko določi, kako naj se razdelijo njegovi osebni predmeti in njegova lastnina, izrazi željo, naj se ga pokoplje v resnični zemlji. Njegov grob naj bo običajen, brez kakega spomenika, pogrebne svečanosti preproste.
Cerkev naj še naprej prisluhne
Prihod krste s posmrtnimi ostanki Pavla VI. iz Castelgandolfa na trg sv. Petra v Rimu
Konklave v zgodovini
Versko preganjanje na Češkoslovaškem*
Ko se je ves demokratični svet pretekle dni spominjal konca »praške pomladi«, ki so jo zatrle čete Varšavskega pakta, se je oglasila skupina pogumnih češkoslovaških intelektualcev ter v posebnem dokumentu opozorila na versko preganjanje, ki še vedno vlada v tej državi. V omenjenem dokumentu trdijo podpisniki, da je verska svoboda omejena le na prisostvovanje liturgičnim obredom znotraj svetišč. Pravica staršev do vzgoje otrok je prazna beseda. Vernost je povsod ovira, da dobiš službo ali v njej napreduješ. Zlasti velja to za vse vzgojitelje in kulturne delavce.
Revija »Prospettive nel mondo«, ki objavlja omenjeno pismo češkoslovaških intelektualcev, opozarja tudi na usodo dveh škofov v češkoslovaški republiki. Msgr. Julij Gabris, škof v Trnavi, je bil lansko leto v Rimu, kjer se je udeležil škofovske sinode. Ob povratku so ga napadli in hudo ranili; sedaj se zdravi v neki bolnišnici, a verniki nimajo dostopa do njega.
Drugi škof je msgr. Jan Korec, star 54 let, prej škof v Bratislavi. Sprva je bil obsojen na zaporno kazen. Po izpustitvi iz zapora mora delati kot težak v neki kemični tovarni.
Prav je, da se spominjamo teh in drugih pričevalcev vere in svobode pod znamenjem srpa in kladiva na Češkoslovaškem.
V	prvem tisočletju je po smrti papeža volilo njegovega naslednika rimsko ljudstvo in duhovščina. Toda v teku časov, posebno v 10. in 11. stoletju so pri volitvah novega rimskega škofa nastale vsakovrstne zlorabe in nasilja, ki so jih povzročale bogate in mogočne rimske družine. Prav zaradi tega se 10. stoletje imenuje tudi črna doba v zgodovini papeštva.
Po letu tisoč se začenja v Cerkvi duhovna prenova, ki so nje nosilci zlasti menihi iz samostana Cluny v Franciji, pa sv. Bruno in kartuzijanci, sv. Peter Damiani in še nekateri drugi. Ta duhovna prenova, ki je zajela tedanjo Cerkev, je našla svojo oporo tudi pri nekaterih tedanjih papežih, ki so zato hoteli preprečiti zlorabe pri volitvah novih papežev. Med temi je bil Nikolaj II. Ta je leta 1059 prvi določil, da novega papeža smejo voliti samo kardinali in škofje »suburbani«, tj. škofje bližnjih škofij v Laciju. Ljudstvo in rimska duhovščina so tako izgubili pravico, da volijo novega škofa oz. papeža. Tedaj pa je bilo število kardinalov še majhno.
Novost Nikolaja II. se je izkazala za zelo koristno in so jo zaradi tega ohranili do danes, torej več kot 900 let. Seveda so v tolikih stoletjih spremenili to in ono, vendar določilo, da papeža volijo samo kardinali, je ostalo nespremenjeno.
Po papeževi smrti se morajo zato kardinali zbrati, da mu izvolijo naslednika. Kraj, kjer se zberejo, se imenuje konklave (beseda izhaja iz »cum clave«, kar pomeni »pod ključem«, saj so bili kardinali ob volitvah papeža zmeraj odmaknjeni od sveta, četudi ne vedno tako strogo kot danes). V preteklosti ni bil konklave zmeraj v Vatikanu in tudi ne vedno v Rimu. Na vadno so se kardinali zbrali za konklave v mestu, kjer je papež umrl. če je umrl izven Rima, je bil konklave izven Rima. Zato smo imeli volitve papežev tudi v Pe-rugi, v Viterbu, v Kostanci ob Bodenskem jezeru. V Rimu samem je bil konklave lahko na raznih krajih oz. v raznih papeških palačah. Od leta 1870, ko so Rim za-
sedle italijanske čete, je konklave vedno v Vatikanu, volitve pa v Sikstinski kapeli.
Volitve novih papežev so bile včasih mirne, včasih ipa zelo burne. Zgodilo se je, da so novega papeža izvolili v enem samem dnevu (Julij II leta 1503, Pavel III. leta 1534). Drugi konklavi so bili pa dolgi, ker se kardinali niso mogli zediniti, koga bi izvolili. Najdaljši je bil v Viterbu, ko so morali izvoliti naslednika Klementu IV. (u.
29.	nov. 1268). Trajal je dve leti in pol. Ker se kardinali toliko časa niso mogli zediniti, čeprav jih je bilo le 18, so jim sprva odvzeli hrano in jim dajali le kruh in vodo, potem pa so jim odkrili streho, kjer je bil konklave. Šele potem so izvolili Gregorija X. Tako vsaj pripovedujejo nekateri kronisti tistega časa.
V	zadnjih sto letih so bili konklavi bolj mirni. Papeška služba ni več združena s posvetno oblastjo in s posvetnimi častmi, zato si je najbrž nihče ne želi in se nihče zanjo ne poteguje. Zaradi tega zavisi od kardinalov, da se odločijo, koga bodo volili. Pri tem jih pač ne vodijo kaki posvetni interesi, kot se je večkrat dogajalo v preteklih stoletjih, temveč le sodba, kdo bi utegnil biti najbolj primeren za vodstvo Cerkve v sedanjih časih.
Število 111 kardinalov, ki bodo volivci novega papeža, je do sedaj največje v zgodovini. V preteklosti je bilo njihovo število majhno, sprva le 18 ali kaj več. Po tridentinskem koncilu je papež Sikst V. (1586) določil njihovo število na 70, kolikor je bilo Jezusovih učencev. Tako je ostalo do Pija XII., ki je prvi prekoračil število 70 članov kardinalskega zbora.
Še bolj je povečal njih število Janez XXIII., najbolj pa Pavel VI., ki je dvignil njih število na 130, on sam pa je v 15 letih imenoval 111 novih kardinalov, več kot kateri koli drug papež pred njim. Hotel jc, naj bo kardinalski zbor nekaka podoba vesoljne Cerkve v malem. Zato je hotel imeti med kardinali zastopnike iz vseh delov sveta razen iz Rusije, kjer katoliška Cerkev nima nobenih pravic.
njegovi besedi, ki jo je izrekel obenem z ljubeznijo in odgovornostjo. Določbe zadnjega koncila naj se zvesto izvedejo. Nadaljuje naj se z delom za zbližanje z ločenimi brati. To delo naj bo prežeto razumevanja, potrpežljivosti in velike ljubezni, ne da bi se pri tem odstopilo od katoliškega nauka. Naj si nihče ne dela utvar, da se da pomagati svetu s tem, da se sprejme njegove misli, navade in okuse, pač pa, da se o njem razmišlja, se mu služi in se ga ljubi.
»Verujem, upam, ljubim v Jezusu Kristusu. V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo. V Tebe, Gospod sem zaupal. Amen. Aleluja! Kako molitev zame, da mi bo Bog usmiljen. Vsem moj blagoslov, v Gospodovem imenu!«
PAPEŽEV POKOP
Kot je želel sv. oče v oporoki, tako se je zgodilo. V soboto 12. avgusta na večer so prenesli njegove telesne ostanke v grob, ki so ga zanj skopali v resnično zemljo pod kapelo Donatello, v podzemeljskih votlinah pod baziliko sv. Petra.
Papežev pogreb je bil mogočno pričevanje vere v posmrtno življenje, manifestacija molitve in vdanosti vernikov do Kristusovega namestnika na zemlji.
Koncelebrirano pogrebno mašo so opravili 104 kardinali. Koncele-bracijo je vodil kardinal Confalo-nieri, ki je imel tudi homilijo v spomin pokojnega papeža. Njegova smrt ne pomeni nekega razkroja, temveč dopolnitev in krono zemeljskega bivanja, ožarjenega od vere, upanja in ljubezni. Težko je v nekaj besedah povzeti 15 let njegovega intenzivnega delovanja, brez enega samega dneva počitka, tako da so vsi spraševali, kako je en sam človek vse to zmogel. Niti za hip ni odstopil od silne naloge, ki mu jo je božji Učenik naložil, ko ga je poklical za seboj. Sledil mu je z vzorno in polno vdanostjo, poln zaupanja v njegovo pomoč, ne da bi ga zadržale težave in ovire, z neodjenljivo voljo, z očmi vedno uprtimi v njegov božanski zgled. Njegova beseda je bila jasna, obenem mila, razsvetljujoča, pa tudi očetovsko opozorilna. Blaga brez slabosti, jasna brez žalitve, uperjena v bodočnost. Imel je blago srce, vedno odprto za duhovne potrebe svojih otrok, poln zaupanja v mladi rod, odločno na braniku resnice in pravice, borec za mir, pozoren do slabotnih in v potrebi, nasproten vsakemu nasilju, trudeč se za edinost Cerkve, ki je bila vrhunska želja njegovega duha. Vse njegovo življenje je bila neprestana žrtev, darovanje in priprava na srečanje z božjim Sodnikom. O njem je zlasti zadnje čase pogosto govoril. Zato Cerkev ponavlja s Kristusom: »Glej, dobri in zvesti služabnik, vstopi v veselje svojega Gospoda!«
Krsto, v kateri je ležal papež in je bila iz cipresovega lesa, so dali v drugo iz svinca in nato še v krsto iz orehovine. Na njej je napis, ki pravi: »Truplo papeža Pavla VI. Živel je 80 let, 10 mesecev, 10 dni; vladal je vesoljno Cerkev 15 let, en mesec, 16 dni. Umrl je 6. avgusta v letu Gospodovem 1978«. Na marmornati plošči, ki pokriva grob, pa je krščanski simbol P, prekrižan z X in ime Paulus PP VI.
Lurško doživetje je vedno veliko
Ob knjigi E. Kocbeka »Pesnitve«
(Dichtungen)
n.
CEZ PIRENEJE V LURD
Takoj popoldne smo se odpeljali nazaj po avtocesti proti Barceloni in na pol poti pri mestu Lerida zavili proti Pire-nejem. Naš cilj je bil Andorra, žepna državica sredi tega gorovja, danes pomemben turistični cilj. Sem smo prispeli proti večeru in se nastanili v novem hotelu. Po hudi vročini v Španiji nas je tu o-svežil gorski zrak in hladna voda. Državica, ki ima za glavarja francoskega predsednika in škofa iz bližnjega španskega Seo de Urgel, drugače pa lastno vlado, živi od turizma, tobaka, prodaje brezcarinskega blaga in bank. Verjetno smo bili edina slovenska romarska skupina, ki je potovala skozi Andorro.
Od tu nas je peljala pot preko visokega gorskega prehoda (2240 m) v Francijo in pod Pireneji naravnost proti zahodu v Lurd. Bivali smo v dobrem hotelu. Naslednji dan smo se zbrali dopoldne pri križevem potu, katerega postaje se vrstijo po hribu nad baziliko. Pri vsaki postaji so sodelovali sami naši romarji, tako da so povedali nekaj misli in podali nekaj premišljevanja. Mnogi pravijo, da je bil ta križev pot med najlepšimi doživetji.
Popoldne smo prisostvovali, ker je že precej deževalo, v ogromni podzemski baziliki papeža Pija X. procesiji in blagoslovu ob prisotnosti številnih bolnikov. Ta prizor je nekaj najbolj pretresljivega. Od vseh strani sveta prihajajo bolniki s prošnjo po ozdravljenju. In če ne ozdravijo telesno, se okrepijo duševno. Na njih obrazih ni opaziti obupa, pač pa mir in spokojnost, v svesti si, da ima pred Bogom njihovo trpljenje svojo vrednost in da ni zastonj, ampak zadoščevanje, iz katerega bo vedno znova posijala milost številnim ljudem, da najdejo pot k Bogu.
Naslednji dan smo se zbrali pred lurško votlino že ob šestih in prisostvovali sv. maši. V dežju. Lurška votlina ni nič posebnega. Nad njo je Marijin kip. In vendar prevzame vsakega, toliko sveč gori pred njo in vsaka pomeni prošnje in zahvale za uslišanja. Moderni čas ni odpravil človekove stiske, njegovega trpljenja. Dodal mu je še novih obli>k. Toda izrinil ga je iz javnosti. Listi, radio, televizija, filmi, vse prikazuje človeka kot srečnega, brez skrbi, smejočega. Slepilo in maska, pod kateri so skrite tragedije, strah, osamljenost in obup. Tukaj pa pride vse na dan, vsa množica čuti eno, zaupanje v Marijo in njeno pomoč. Nenehno pristopajo k votlini ljudje, prižigajo sveče, molijo, si točijo vodo iz pip vzdolž dolgega zidu ob votlini, ljudje vseh starosti, jezikov. In nihče ni razočaran.
Nad votlino se dviga velika bazilika, pod njo rožnovenska bazilika s petnajstimi oltarji, za vsako skrivnost po eden. Vse stene so pokrite z vklesanimi napisi zahval za Marijino pomoč. Ukrajinci, ta zaveden krščanski narod, ki sedaj trpi pod ruskim in komunističnim škornjem, so si ob vhodu v to veliko baziliko uredili svojo kapelico z Marijo in knežjim parom sv. Olgo in sv. Vladimirom, ki sta se prva spreobrnila h 'krščanstvu.
Zunaj po mestu so ulice preplavljene s
spominki, z vsakovrstno božjo in posvetno šaro, tako da se nekateri zgražajo nad to trgovino. V resnici ni nič hudega, saj se je vedno prodajalo in kupovalo tam, kjer so se zbirale množice. Tudi množica hotelov in gostišč bi potemtakem lahko motila.
Še vedno je deževno. Toda proti večeru se nebo zjasni. In tako gremo v večerno procesijo tudi mi s prižganimi svečami. Po zvočniku se zasliši molitev rožnega venca v več jezikih. Poskrbeli smo, da tudi v našem. Vsak zastopnik romarske skupine zmoli, vrsteč se, po dve zdravamariji v svojem jeziku. In potem se razvije veličastna procesija s petjem. Tudi v petju po zvočniku sodeluje nekaj naših v slovenskem jeziku. Francoski duhovnik, ki vodi procesijo, nas pohvali: »Tres bien!« Peli smo svojo lurško kitico med vsemi skupinami edini štiriglasno. Zraven nas je pela skupina Poljakov iz Anglije. Pozdravili so nas kot brate Slovence. Na prsih so imeli vsi znak — podobico če-stohovske Matere božje s poljsko zastavico.
Kot da bi se čas ustavil in ne bi bilo treba več domov. Toda drugo jutro smo se zopet naložili na avtobuse in se odpeljali v smeri proti domu. Skozi francosko pokrajino Languedoc vse do mesta Avignon s slikovito palačo iz časa onih papežev, ki so tu bivali sedemdeset let (od 1309-1378). Od tu smo po avtocesti dospeli pozno zvečer v Nico na Ažurni obali, kjer smo prenočevali. Tržaški avtobus pa je vozil iz Avignona v mesto Gap v francoskih Alpah, od tu preko Turina in Milana — mi pa preko Genove — do kraja Frassino blizu jezera Garda, kjer smo sklenili naše romanje. Pozno zvečer smo se vrnili v Gorico in Trst.
Nekateri so že bili v Lurdu, tudi po večkrat, pa so hoteli biti še. In mnogo se nas bo še odločilo na romanje, drugo leto kam drugam, čez kako leto lahko tudi spet v Lurd. Ne bomo mogli pozabiti doživetij in milosti, ki smo jih bili deležni. Tudi po zaslugi vodstva, ki je romanje pripravilo in organiziralo, da je poteklo brez zaprek na taki dolgi poti.
•	Pred 450 leti je papež Klemen VIL potrdil kapucinski red. Zgodilo se je to 3. julija 1528. V slovenske kraje so prišli kapucini na poziv ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. K nam jih je privedel leta 1606 sv. Lovrenc iz Brindisija. V 18. stoletju so postali na Slovenskem najmočnejši red, žal pa je konec istega leta cesar Jožef II. mnogo njihovih samostanov razpustil. Pred 11 leti je bila ustanovljena samostojna slovenska kapucinska provinca, ki ima svoj sedež v Stepanji vasi v Ljubljani.
® Letos mineva sto let, odkar deluje v Afriki misijonska družba, ki jo je leta 1868 ustanovil francoski kardinal Lavige-rie. Ker so misijonarji oblečeni v belo, jim je ljudstvo dalo navzdevek »belih očetov«. Družba šteje danes 3200 članov. Samo v Tanzaniji, kamor so najprej prišli, jih je okoli tri sto.
fl Ob desetletnici sovjetskega vdora v Češkoslovaško je skupina voditeljev »praške pomladi«, ki danes živi v izgnanstvu, naslovila na zahodnoevropske komunistične in socialistične partije poziv, naj se zavzamejo za umik sovjetskih čet iz Češkoslovaške. »Sovjetski voditelji — pravijo podpisniki Edvard Goldstucker, Zdenek Hajzlar, Zdenek Mlynar, Jiri Pelikan in Ota Sik — so se obvezali, da bodo umaknili lastne čete, ko se bo položaj normaliziral. To pa se doslej še ni zgodilo, dasi tako v Moskvi kot v Pragi trdijo, da je stanje v državi normalizirano.«
■ Pet dni, od 16. do 21. avgusta se je mudil v Romuniji najvišji kitajski državni in partijski voditelj Hua Kuofeng. Po Romuniji je obiskal še Jugoslavijo, kjer bo ostal do 29. avgusta, nato pa bo odpotoval v Iran. V skupnem poročilu je med drugim rečeno, da sta »LR Kitajska in Romunija zelo interesirani, da se v svetu ustvari ozračje miru in da pripisujeta posebno važnost boju za resnično neodvisnost narodov, za enakopravnost vseh držav, neodvisno od stopnje njih velikosti ter od gospodarske in vojaške moči. Iz odnosov med narodi naj se izloči uporaba sile oziroma grožnja, da se jo uporabi.«
■ V krogu s polmerom 150-200 km okrog Monchengladbacha v Zah. Nemčiji, kjer je glayni sedež britanskih čet, je v razmiku 15 minut eksplodiralo oseim bomb, ki so imele vsaka 2 do 3 kg eksploziva. Najhujše razdejanje so povzročile v Krefeldu. V vseh oporiščih na nemških tleh je 55.000 britanskih vojakov.
■ V Londonu so palestinski gverilci streljali na avtobus izraelske družbe »El Al«, pri čemer je bila ubita ena stevardesa, 6 uslužbencev družbe pa je bilo ranjenih. V odgovor so dvanajst ur nato izraelska letala v povračilnem ukrepu bombardirala dve palestinski taborišči v neposredni bližini Bejruta.
■ Dva pripadnika ustaškega gibanja sta v Chicagu (ZDA) vdrla v prostore zahodno-nemškega konzulata in zajela sedem talcev.
V	zameno za njihovo osvoboditev sta zahtevala osvoboditev osmih ustašev, ki so bili nedavno aretirani v Zah. Nemčiji na zahtevo jugoslovanskih oblasti. Med njimi je tudi Stjepan Bilandžic, na katerega izročitev Jugoslaviji je sodišče v Kolnu že pristalo. Prav ta Bilandžic pa je iz zapora po telefonu vplival na ustaša v Chicagu, da sta se predala policiji.
■ V muslimanskem delu Bejruta v Libanonu je prišlo do silne eksplozije, ki je popolnoma porušila osemnadstropno poslopje, v katerem sta imeli sedež dve frakciji palestinskih gverilcev. Pri tem je izgubilo življenje več kot 150 oseb. Najbolj verjetna domneva za atentat je ta, da je šlo za obračunavanje med samimi sprtimi Palestinci.
■ V mnogih iranskih mestih je prišlo do krvavih spopadov, katere so sprožili fanatični muslimani, ki so močni zlasti v Isfa-hanu. Vlada je v Isfahanu razglasila policijsko uro in uvedlo izredno stanje. Do protivladnih demonstracij je prišlo tudi v
v	Širazu na jugu Irana, kjer so umrli trije, ranjenih pa je bilo 180 ljudi, v Tabrizu in v sami iranski prestolnici Teheranu. Do najhujšega terorističnega udarca pa je prišlo v Abadanu ob Perzijskem zalivu. V kinu »Rex« je izbruhnil podtaknjen ogenj, ki je v hipu zajel nabito polno dvorano. Pri tem je izgubilo življenje nad 400 oseb.
9	LR Kitajska in Japonska sta podpisali pogodbo o miru in prijateljstvu. Vse spore bodo v bodoče reševali po mirni poti. Japonska je v zadnjem stoletju večkrat napadla Kitajsko. Leta 1895 ji je odvzela otok Taiwan, leta 1931 se je polastila Mandžurije, leta 1937 pa je zasedla še druge dele Kitajske. V novi mirovni pogodbi ni niti besede o Taivvanu, s katerim ima Japonska trdne gospodarske odnose. Seveda pa Japonska slej ko prej priznava LR Kitajsko kot edino zakonito predstavnico Kitajcev. Moskva se nove pogodbe ni razveselila in je izrazila svoje nezadovoljstvo, češ da je Japonska »pokleknila« pred pritiskom Kitajske, ker se obvezuje za skupen nastop proti kateri koli državi ali skupini držav, ki bi težile k nadvladi v azij-sko-tihomorskem predelu. Seveda je pri tem v prvi vrsti mišljena Sovjetska zveza.
■ Antonio Guzman, ki je zmagal na zadnjih volitvah v Dominikanski republiki, je prevzel oblast in s prvim dekretom odstavil več generalov, ki so v zadnjem času skušali z vojaškim udarom izpodbiti njegovo volivno zmago. 67-letni Guzman je tudi v svojem nastopnem govoru ostro obsodil bivšega predsednika Balaguerja, ki je bil 12 let na oblasti, da je brezobzirno uporabljal vsa sredstva, ki jih je imel kot šef države, da bi še naprej ostal predsednik.
Pesnitve Edvarda Kocbeka so bile v svojem bistvu vedno ogrožene in v tej človeški in družbeni ogroženosti za marsikoga tudi vprašljive pesnitve. Po drugi strani pa je pesniška pojava Edvarda Kocbeka znala na poseben in enkraten način zaobjeti nekatere bistvene in odločujoče značilnosti dogajanja na Slovenskem.
Prav v zadnjih desetletjih Kocbekovega pesniškega ustvarjanja je to dogajanje na nevaren in usoden način pletlo usode slovenskega in sploh evropskega človeka, mu odpiralo vrata v nova življenjska območja, a ga tudi pogubljalo in naravnost pogubno strmoglavljalo v prepade.
Bolj kot drugi literarni predstavniki njegove generacije na Slovenskem je Edvard Kocbek to zapleteno, zanimivo, nevarno in za nadaljno pot slovenskega človeka in njegovo duhovno podobo odločujoče obdobje znal v svojih pesnitvah na bistven in eksemplaričen način predstaviti. Ogroženost slovenskega človeka na njegovi zemlji je v Kocbekovi poeziji doživela duhovni skok v tista pesniška stičišča, kjer se hrepenenje srca, nežno trepetanje človekovih pričakovanj, a tudi njegova (to je Kocbekova) nekonvencionalna in kljubovalna izpostavljenost združujejo z vizijo dobrega, duhovno prečiščenega človeškega bivanja tu na zemlji — in na nebu.
Zaradi svojih enkratnih besednih izrazitosti, literarnih perspektiv in dinamično izoblikovanih misli je Edvard Kocbek tisti slovenski pesnik, ki v dovolj dobro izčiščenih prevodih še ohrani dosti tistega posebnega duhovnega žara in estetske e-nergiije, ki je tako značilna za njegov slovenski literarni izraz.
Tudi najnovejša Kocbekova pesniška knjiga, ki je pred kratkim izšla v nemškem prevodu pri založbi Chr. Gauke v zahodnonemškem Hannotverisch Miindnu, še enkrat potrjuje dragocene značilnosti Kocbekovega pesniškega ustvarjanja: prevajalcu Williamu S. Heiligerju se je v glavnem posrečilo na dovolj primeren in odgovarjajoč način predstaviti metafizično
zatemnjen in socialno razsvetljen Kocbekov pesniški svet.
V	knjigi je zbranih 46 Kocbekovih pesmi, ki so izšle predvsem ob koncu šestdesetih let ali pa na začetku sedanjega desetletja. Uvodno besedo k novi nemški izdaji Kocbekovih pesmi (prvič so izšle Kocbekove pesmi pod naslovom »Dialektika« že leta 1969 v Frankfurtu na Maini v nemškem prevodu D. Leiseganga in J. Gradišnika) je prispeval nemški Nobelov nagrajenec in Kocbekov osebni prijatelj Heinrich Boli. Bolil v tej uvodni besedi, ki je pravzaprav rahlo preurejen ponatis Bollovega znanega članka o Kocbeku iz »Frankfurter Allgemeine Zeitung«, še enkrat spregovori o znani »aferi Kocbek« in razčleni pomen Kocbekove značilne humanitarnosti, ki je — kot piše Boli — v Jugoslaviji v času »osvoboditve« in »humanizma« ni bilo za domobrance in tudi ne za nemške vojne ujetnike. Boli nadrobno govori o Kocbekovih izhodiščih in stališčih, te pa razčlenjuje tudi prevajalec VVilliam S. Heiliger, ki ta čas deluje kot znanstveni sodelavec več ameriških institucij in univerz v Kaliforniji in je strokovnjak za sovjetska in južnoevropska vprašanja.
Morda je pomembno, da so Kocbekovi prevodi pesmi v nemščini izšli pri tisti zahodnonemški založbi, ki tiska mnogo del nemških mlajših avtorjev in je istočasno znana nekoliko levo usmerjena nemška založba. Za pisatelje je vedno uspešno, če njihov literarni svet tudi ob njihovih duhovnih zaključkih ne zastara in ne zamre. V Kocbekovem primeru je na vsak način značilno, da je njegov pesniški svet še vedno aktualen, mlad in svež. To pa je tudi največji uspeh za tega našega pesnika in misleca, ki bo tudi v svetu še vznemirjal duhove.
Naslov založbe: Chr. Gauke Verlag, D-3510 Hann. Miindan 1, Postfach - poštni predal 1225, Zvezna republika Nemčija. Kocbekova pesniška knjiga »Dichtungen« stane 7 nemških mark in obsega 60 strani.
Lev Detela
iiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiimiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiii
Piraemtne besede kr&nskeoa bike
Slavni profesor astronavtske fizike En-rico Medi je takole pisal duhovnikom:
»Bodite res veliki, kakor je veliko vaše poslanstvo! Jaz sem navaden laik in nisem bil nikoli vreden postati duhovnik. Vsak dan ste deležni oblasti, ki je niti nadangel Mihael nima! S svojimi besedami spreminjate bistvo kruha, da postane Kristusovo telo; vi prikličete na oltar božjega Sina. Res ste veliki. Ste mogočna bitja. Ste najmočnejše stvari na svetu.
Zato vas prosimo: bodite sveti! Če ste
vi	sveti, se bomo rešili. Če vi niste sveti, se mi lahko pogubimo! Zalo mi laiki želimo, da boste radi pred oltarjem v molitvi. Graditi, pisati v časnike, delati, potovati sem in tja z motorjem ali z avtom smo zmožni vsi. Toda moliti ste zmožni predvsem vi! Bodite tudi za nas blizu oltarja. Delajte družbo Gospodu, ki biva med nami. Molitev in tabernakelj, tabernakelj in molitev! To naj bo vaše geslo! Tega mi nujno potrebujemo.
Večkrat je naš Gospod sam, zapuščen. Včasih so cerkev napolnili za sveto mašo, tudi to je nekaj čudovitega! Toda Jezus biva v tabernaklju noč in dan, vseh 24 ur in čaka duše, da, kliče tebe, duhovnik, ki si mož duha! Kliče nas, ki bežimo mimo: »Delaj mi družbo, povej mi kaj, nasmehni se mi, spomni se, da sem tu iz ljubezni do tebe! če ne utegneš, ko tudi ti greš mimo, povej mi, da me imaš rad! Jaz te bom iz tabernaklja blagoslovil, te potolažil in te okrepil v težavah!«
Tako piše zaveden katoličan, ki se ni nikoli sramoval pokazati svoje vere in ljubezni do Kristusa. Kdaj se bo našel med nami laik, ki bo spodbujal tudi duhovnike k svetosti, k molitvi, k evharistični pobožnosti? Koliko predsodkov kroži v naših skupnostih in društvih o molitvi, celo o sveti maši, o božji besedi.
V	primeri z vernim laikom Enrico Medi in navdušenim katoličanom La Piro spoznamo, kako smo še majhni, pritlikavi, nedorasli katoličani! Kdaj bomo razumeli, da bo brez božje besede, brez molitve in zakramentalnega življenja naša vera opešala in ugasnila? Avtu, ki ga vsak dan rabiš, če mu ne dodaješ goriva, se motor ugasne in se ustavi!
Tako je tudi z našo vero in duhovnim življenjem. Brez brane človek ne more živeti. Kristjan brez nadnaravne hrane umrje. Nobena kultura mu ne vrne življenja. O tem je bil trdno prepričan E.
Medi, zato je vodil mladino h Kristusu, ustanovil je molitvene skupine, ki še sedaj delujejo. Ustanovil je misijonsko ligo študentov, ki še sedaj nadaljuje po poti, ki jo je E. Medi začrtal. Goriški letošnji novomašnik je izšel iz take skupine.
A. P.
UTRIP CERKVE
• V mehiškem glavnem mestu je nadškof Ernesto Ahumada opravil slovesno bogoslužje ob desetletnici papeške okrožnice »Humanae vitae« o posredovanju človeškega življenja.
• Nad sto misijonarjev iz ZDA, med njimi trije škofje, ki delujejo v Boliviji, je poslalo odprto pismo ameriškemu predsedniku in senatu, s prošnjo, naj ne povzročajo težav bolivijskemu gospodarstvu.
V	ameriškem senatu je namreč predlog, naj se da na svetovni trg 45.000 ton kositra, kar bi povzročilo padec cene tej kovini. Zaradi padca cene kositra bi bilo najbolj prizadeto bolivijsko gospodarstvo, ki dobiva polovico svojih dohodkov ravno od prodaja kositra. Misijonarji zahtevajo, naj Sev. Amerika ravna pravično v svojih gospodarskih posegih.
• Moskovski dnevnik »Izvestja« je opozoril, da je po zakonu prepovedano vnašati v Sovjetsko zvezo verske knjige in liste. To bo veljalo tudi za vse tiste, ki se bodo udeležili prihodnjih olimpijskih iger v Moskvi leta 1980.
• Afriški študentje, ki se izobražujejo v Moskvi ali Leningradu, se vedno bolj pogosto vračajo v svoje dežele kot odločni antikomunisti. Nasprotno pa tisti, ki študirajo v Bruslju, Parizu ali Lizboni, zvečine postanejo marksisti. Očitno je teorija eno, praksa pa drugo.
• Ob smrti papeža Pavla VI. je štela katoliška Cerkev po vsem svetu okoli 709 milijonov vernikov, kar znese 18% celotnega prebivalstva na zemlji, ki ga je 4 milijarde. V obeh Amerikah (prednjači Latinska) je katoličanov 350 milijonov, v Evropi 263, v Aziji 56 in v Afriki 50.
• V ZDA ni dovolj črnskih duhovnikov za ondotne črnce. Zato so škofje v afriški državi Nigerija sklenili, da bodo v prihodnjih letih začeli ameriške črnce oskrbovati iz Nigerije, ki bo kmalu imela za svoje potrebe več kot dovolj lastnih duhovnikov.
Zgornja cerkev v Lurdu, ki stoji prav nad votlino Marijinih prikazovanj. V njej so imeli naši romarji svojo občestveno mašo v nedeljo 30. avgusta popoldne, naslednje jutro ob 6. uri, ko je močno deževalo, pa na samem kraju prikazovanj
S TRŽAŠKEGA
Pavel IH. in Slovenka Cerkev Barag°v dan v Trebnjem
Pod vlado Pavla VI. je slovenska Cerkev doživela nekatere važne dogodke, ki je Prav, da jih ob njegovi smrti omenimo:
1. Ustanovljena je bila slovenska hietro-Polija, ljubljanski škof je postal nadškof in obenem metropolit. Na cerkvenem področju je to važna stvar, ker metropolit ima neke vrste oblast nad člani metropolije, v tem primeru nad slovenskimi škofi v Mariboru in Kopru, ki so njegovi sufragani.
V	preteklosti Slovenci nismo nikoli imeli svoje metropolije. Goriški nadškof je sicer bil metropolit ilirske cerkvene province, toda pod njegovo oblast nista spadala ne ljubljanski ne mariborski škof.
2. Urejene so bile meje mariborske škofije. Prekmurje, ki je uradno tudi po letu 1918 še vedno spadalo pod škofijo na Madžarskem, je bilo končno uradno priključeno mariborski škofiji, ki je dejansko upravljala to področje vse od leta 1918.
3. Obnovljena je bila koprska škofija in njej je bil pridružen del goriške nadškofije, ki je po določilih pariške mirovne konference in ipo Osimskih sporazumih prišel Pod Jugoslavijo. Koprski administrator msgr. .Tenko je postal pravi rezidencialni škof.
Slovenska Cerkev bo zato zapisala Pavla Vi. med svoje -velike dobrotnike. Enega Pa Pavel VI. ni -izpeljal: ni bila ustanovljena škofovska konferenca za Slovenijo. Slovenski škofje spadajo še vedno v Jugoslovansko škofovsko konferenco, četudi bi imeli vso pravico in tudi dolžnost, da se osamosvojijo. Verske in pastoralne razmere v raznih pokrajinah Jugoslavije so tako Pestre, različne in tudi nasprotujoče si, da bi slovenske škofije nujno potrebovale samostojnost pri proučevanju in ukrepanju
V	parku Finžgarjevega doma na Opčinah, Narodna ulica 89 bodo v soboto 2. septembra popoldne in v nedeljo 3. septembra
XIII. ŠTUDIJSKI DNEVI DRAGA 1978
Predstavitev letošnjih predavateljev in sodelujočih bo na predvečer študijskih dni v petek 1. septembra ob 18. uri v Peterlinovi dvorani v Trstu, ul. Donizetti 3. h programa:
•	2. septembra ob 17. uri slovesno odprtje študijskih dni, nato prvo predavanje »Ideologija in demokracija«.
■ 3. septembra ob 9. uri sv. maša, ki jo bo opravil tržaški škof Lorenzo Bello-mi, nato drugo predavanje »Od poskusa totalnega uničenja do zarje novega krščanstva«.
■ Popoldne istega dne ob 16. uri okrogla miza na temo »Ob dramatični 30-letnici: Kominform in slovenstvo«.
na pastoralnem področju. V sklopu Jugoslovanske škofovske konference so le trije slovenski škofje in dva pomožna, hrvat-skih je pa za celo kompanijo (nekaj nad 20). Kaj naj pomenijo ob takem številu Mnenja petih slovenskih škofov in posebne potrebe slovenske Cerkve?
Poleg tega je dovolj znano, kako je del hrvatske duhovščine in škofov nerazpoložen do Slovencev. Priča Razkrižje na Štajerskem, kjer je šele letos na pritisk z najvišjih forumov (tudi partijskih) hrvatski župnik dovolil, da se bere ena nedeljska maša tudi v slovenščini, čeprav je župnija v LR Sloveniji in čeprav otroci obiskujejo slovensko šolo. Od leta 1918 so se morali
boriti, da so v Razkrižju dobili nedeljsko slovensko mašo!
Omenili smo tudi »Uspomene« msgr. B. Milanoviča, istrskega duhovnika, kako je ta istrski hrvatski duhovnik malo prijateljski do Slovencev, čeprav so Slovenci za istrsko ljudstvo toliko dobrega storili in tudi njemu samemu.
Zadnje dejstvo na vrsti je pa posvečenje novega zagrebškega pomožnega škofa Kok-še. Ta je bil vrsto let za ravnatelja hrvaškega zavoda sv. Hieronima v Rimu. Ves čas se je govorilo, da ne goji simpatij do Slovencev. To je pokazal sedaj ob škofovskem posvečenju, ko je povabil hrvaške škofe in druge osebnosti, ni pa povabil nobenega slovenskega škofa.
To je le nekaj morda obrobnih dejstev, ki pa pričajo o nerazpoloženju vsaj enega dela hrvaške duhovščine do Slovencev. Kaj naj v takem ozračju dosežejo slovenski škofje na skupni Jugoslovanski škofovski konferenci? Razni redovi v Sloveniji so se po koncilu ločili od hrvatskih in ustanovili lastne redovne province. Naj storijo tako tudi slovenski škofje in dosežejo v Rimu samostojno Slovensko škofovsko konferenco, ki bo odgovorna za versko in pastoralno življenje slovenskih vernikov. Želimo, da bi slovenska Cerkev to dosegla pod naslednikom Pavla VI.
V	nedeljo 20. avgusta so v Trebnjem na Dolenjskem proslavili Baragov spomin tako, da so slovesno blagoslovili spomenik Friderika Baraga, delo kiparja Franceta Goršeta. Navzočih je bilo okoli tri tisoč ljudi. Poleg vernikov iz Slovenije je prišla tudi večja skupina tržaških Slovencev v dveh avtobusih, številni so bili tudi zdomci, ki se ta čas mudijo v Sloveniji. Iz ZDA je prišel msgr. Strelick, ki je v Marquettu predsednik izvršnega odbora Baragove zveze, iz Kanade Tone Zrnec CM, s Koroške kipar France Gorše. Blagoslova se je tudi udeležil arhitekt Kvaternik, ki je imel na skrbi postavitev spomenika.
Slavje se je začelo ob 9. uri zjutraj. Odprli so ga združeni pevski zbori (337 pevcev) pod vodstvom g. Zadravca 'iz Šentruperta na Dolenjskem. Iz župnišča se je razvil sprevod narodnih noš, za njimi pa so stopali duhovniki in trije škofje: dr. Pogačnik in dr. Lenič iz Ljubljane ter dr. Jenko iz Kopra. Somaševanje so vodili omenjeni škofje, berili sta prebrala laika, evangelij trebanjski župnik in dekan Zaplata, cerkveni govor pa je imel nadškof Pogačnik.
Po maši je bilo odkritje spomenika in njegov blagoslov, ki so ga izvršili vsi trije škofje. Pri tem so pevci zapeli priložnostno pesem Baragi v čast. Prelat dr. Fajdiga je nato pozdravil udeležence in napovedo-
VERSKE NOVICE
Izredno mašniško posvečenje v Španiji
Na praznik Marije vnebovzete je bilo v Španiji izredno mašniško posvečenje, ki ga je opravil dunajski nadškof kardinal Konig. 60 članov ustanove Opus Dei je prejelo mašniško posvečenje. Novi duhovniki so iz 17 različnih držav. Duhovniško službo bodo opravljali v svoji domovini. Vsi novi duhovniki so akademsko izobraženi ljudje z doktorskim naslovom in so uspešno vršili poklic v svetu. Ko so se odločili za duhovništvo, so dovršili bogoslovne študije in jih zaključili z doktorskim naslovom iz teologije.
Novi duhovniki prihajajo iz najrazličnejših poklicev. Ricardo Rovira iz Uruguaya ima doktorat iz političnih ved. Bil je kapetan uruguayske atletske zveze. Teddy Latorre iz Filipinov, po rodu Kitajec, je bil profesor jezikov. Najstarejši med no-vomašniki je 53-letni Španec Caamano, ladijski inženir.
Versko ustanovo Opus Dei (Božje delo) je ustanovil španski duhovnik Jose Maria Escriva de Balaguer. Umrl je pred tremi Jeti. Dejal je: Postanemo duhovniki, da bi služili. Ne da bi ukazovali, ne da bi blesteli, ampak da se dajemo v božji tihoti vsem dušam.
Zaključek konference anglikanskih škofov
V	soboto 12. avgusta se je v Lambethu zaključila konferenca anglikanskih škofov. Zbralo se jih je 450. Posvetovanje je trajalo tri tedne. Daljnosežne posledice za ekumenske razgovore bo imel sklep, ki so ga sprejeli na konferenci, da se mašniško posvečenje lahko podeli tudi ženskam. Za predlog je glasovalo kar 316 škofov, proti pa le 37, nekaj se jih je vzdržalo. Vendar je prepuščeno posameznim škofijam, če sprejmejo ženske v duhovniške vrste ali
ne. V anglikanski Cerkvi je že 150 žensk, ki opravljajo duhovniško službo. Mnogo škofov je izjavilo, da ne nameravajo uvesti žensk v duhovniške vrste, čeprav so glasovali za predlog, da se ženskam odpre pot do duhovništva.
Vsekakor bo sprejem tega predloga nova ovira za zbližanje s katoliško in pravoslavno Cerkvijo, ki nasprotujeta, da bi mašniško posvečenje prejele tudi ženske. Na to novo težavo je opozoril svoj čas že pokojni papež Pavel VI. anglikanskega nadškofa Cogana.
Novi misijonarji nezaželeni
Brazilska vlada ne daje rada vstopnih vizumov novim misijonarjem. Duhovnih poklicev v Braziliji je malo, zato Cerkev nujno potrebuje pomoč od drugod. Trenutno je okoli 200 prošenj, ki že dolgo čakajo na ugodno rešitev. Brazilski škofje so zaradi tega položaja vložili dve protestni pismi pri vladi. V pismih omenjajo neprecenljivo pomoč, ki jo nudijo tuji misijonarji brazilski Cerkvi in kulturnemu razvoju.
val govornike, ki jih je bilo kar precej: prelat dr. Šuštar iz Ljubljane, kanonik Zdolšek iz Maribora, škof dr. Jenko iz Kopra, dr. Perko, dekan teološke fakultete iz Ljubljane, škofijski kancler Vrhunc iz Ljubljane, dr. Angel Kosmač iz Trsta, Jože Kopeinig, vodja slovenske dušnopastir-ske pisarne v Celovcu, Tone Zrnec CM in msgr. Strelick (v angleščini) iz Marquetta. Odposlanih je bilo tudi več brzojavk, tako v Rim na kongregacijo, ki vodi proglasitev svetnikom in v Marquette škofu Schmittu,
Ob novi obletnioi nasilne smrti
SLOVENSKIH DOMOLJUBOV NA BAZOVICI
bo v župni cerkvi v Bazovici v sredo 6. septembra ob 20.30 sv. maša za dušni pokoj bazoviških žrtev.
Sledeči petek, 8. septembra na praznik Marijinega rojstva ob 20.30 pa bo tradicionalna MARIJANSKA PROCESIJA.
K obema verskima manifestacijama so iskreno vabljeni vsi naši rojaki.
osmemu Baragovemu nasledniku.
Ob koncu so škofje podelili navzočim svoj blagoslov, združeni zbori pa so zapeli »Marija skoz življenje«.
Baragovega dneva se je na svojski način spomnilo tudi ljubljansko »Delo« od 21. avgusta. V sicer kratkem poročilu ve dopisnik povedati, »da se je slovesnosti udeležilo nekaj sto vernikov in predstavnikov katoliške cerkve« (seveda z malo začetnico), na koncu poročila pa je še značilna pripomba: »... žal je ime tega misijonarja v novejši zgodovini pogosto zlorabljala belogardistična emigracija v svoji propagandi.« Hvaležni bi bili »Delu«, da nam to trditev bliže pojasni.
L. D„ Gorica
•	V Baragovem škofovskem mestu Mar-quette je bil 30. julija občni zbor Baragove zveze, ustanove, ki si prizadeva za Baragovo beatifikacijo. Glavno poročilo je podal duhovnik David Rupp, glavni postulator Baragove zadeve. Kanonik Anton Smerkolj iz Ljubljane je prebral pozdravno pismo ljubljanskega nadškofa Pogačnika in se udeležil sv. maše v marquettski stolni oi, pri kateri je koncolebriralo 6 škofov in 50 duhovnikov.
Nabrežina
Praznovanje sv. Roka. Pričelo se je na njegov god, v sredo 16. avgusta, zvečer z mašo, dvojezičnim govorom in orgelskim koncertom. Hilarij Lavrenčič iz Doberdoba ter Martin Srebernič iz Števerjana sta izvajala skladbe Bacha, Schumanna, Le-mensa, Brucknerja in Hessera. Zlasti je ugajala »Entrata« in »Fanfare«. Dvojezično sta povezovala skladbe Dušan Jazbec in Viktor Godnič; Gregor Pertot pa se je v imenu vseh iskreno zahvalil ob zaključku po dolgem ploskanju in simboličnih darovih, ki sta jih izročila dve dekleti v narodnih nošah.
Po tridnevnici in duhovni pripravi je v nedeljo (in že prej v soboto) praznično pritrkovanje vabilo naše ljudstvo k svetemu opravilu v izredno lepo okrašeno cerkev. Ob 10. uri je bila slovesna latinska maša, med katero je dekan msgr. Kretič v slovenščini in italijanščini obrazložil pomen svetnika in pravega življenja dandanes. Vsi so prisluhnili petju mešanega zbora, saj starodavni praznik zasluži vso pozornost in poživitev.
Po maši se je po dolgih letih zopet razvila procesija po starem delu vasi (po »kržadi«) med ubranim pritrkavanjem in prijetnim izvajanjem nabožnih skladb na-brežinske godbe. Skupina skavtov, narodne noše, belooblečene deklice, ki so trosile cvetje ter močan vonj po cestah natresenega žajblja je vzbudil ne samo spomine, ampak tudi ljubezen do Jezusa v sveti hostiji. Pred cerkvijo je 'bil pripravljen lep oltar, kjer je naša vas še enkrat počastila Odrešenika in prejela blagoslov. Zapeli so tudi avstrijski fantje {turisti); na sporedu je bila tudi pesem italijanskega mladinskega zbora.
V	večernih urah je bil tek za nagrade po cestah v bližini cerkve. Prvo nagrado v drugi skupini je prejel Tomaž, v tretji skupini Gianfranco, v prvi pa Matej. Po večernicah smo si ogledali zgodovinski film Ivane Arške z vso tragično in plemenito tematiko idealnega in pogumnega dekleta.
Vsem prirediteljem in sodelavcem za lepi potek praznovanja ob lepem vremenu iskrena pohvala in zahvala.
Širite „ Katoliški glas“
• Tudi letos je bil v Konigsteinu blizu Frankfurta v Zah. Nemčiji kongres »Cerkve v stiski«, tokrat že osemindvajsetič. Predmet razmišljanj je bila verska svoboda kot temeljna vrednota človeka. Kongresa se je udeležilo 450 oseb iz 30 držav, odprl pa ga je škof Heinrioh Janssen iz Hildes-heima.
• Za novega rektorja papeške univerze Gregoriane je bil zadnji teden pred smrtjo Pavla VI. imenovan jezuitski pater Carlo Martini, ki je doslej vodil papeški biblični inštitut. Gregoriano sta ustanovila sv. Ignacij Lojolski in sv. Frančišek Borgia iz Družbe Jezusove leta 1553, ime pa je dobila po papežu Gregorju XIII., ki je univerzo razširil.
Misijonar Andrej Majcen (na levi) in njegov sobrat Fedrigotti iz Tridenta v družbi pozlačenih Budovih kipov. G. Majcen pripominja: »Blesteči so na zunaj, a votli in
brez življenja znotraj«
       ...............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................        iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiumiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiii
ANDREJ MAJCEN SDB
Iz moje misijonske kronike
IZ ZGODOVINE KRŠČANSTVA NA FORMOZI
Leta 1626 je prišlo na otok prvih pet dominikancev iz Manile na Filipinih in zabelo oznanjati evangelij prvotnim prebivalcem, pri čemer so imeli precej uspeha. Dve leti prej so Holandci zasedli Formo-ter si na kraju Tainan (kjer deluje se-^aj g. Majcen - op. ur.), postavili trdnjavo, so jo poimenovali Fort Zeeland ali tudi Port Providentia.
Toda že leta 1661 je general Koxinga s Celinske Kitajske premagal Holandce in ^°rmozo upravno podredil Kitajski. S tem Sc je začelo množično priseljevanje Kitaj-Cev na otok, z njimi pa je prišel tudi bujeni. Pokristjanjevanje, ki ni bilo lahko, s° še naprej vodili dominikanci. Prote-stanti so se usidrali šele leta 1865.
Leta 1895 so Formozo zasedli Japonci in °stali na njej do leta 1945, ko so bili vo-'aško premagani. Ko je 1950 celinska Kioska padla Maocetungu v roke, je s ^angkajškovi>mi četami prišlo na Formozo
tudi mnogo misijonarjev. Od 8.000 katoličanov se je v tridesetih letih njih število povečalo na 300.000 (Formoza ima 16 milijonov prebivalcev), protestantov pa na
160.000.
Zadnje čase je opaziti glede spreobračanja neki splošni zastoj. Katoliška vera še vedno velja za vero tujcev, duhovniških ali redovniških poklicev skoro ni. Šola je samo po sebi indiferentna, enako televizija. Na misijonskih šolah se verouk sme poučevati, a samo po pouku, ko so učenci že utrujeni in silijo domov.
V	SREDIŠČU KRAJEVNEGA BUDIZMA
Budistov je osem milijonov, tj. polovica prebivalstva. Pagod (budističnih molilnic) je kar 2.500 in se še vedno nove zidajo, boncev in bonk pa je 7.500.
Z vozilom hitimo po prostrani ravnini vulkanskega Čanija. Pokrajina je skrbno obdelana, preprežena s kanali za namakanje. (Povsod je videti nasade sladkornega trsa, banan, tobaka, riževa polja. Še vedno prevladuje ročno delo, toda ne manjka tudi poljedelskih strojev za raznovrstno delo. Te celo izvažajo v nekatere afriške in arabske dežele. Tudi z raznimi kemikalijami se borijo zoper mrčes in rastlinske ter živalske bolezni. Ne manjka pitališč
za prašiče, goske, race in ribogojnic. Tako imajo vsi ljudje jelo in delo.
Zavijemo v hribe, ki so del najvišje tai-\vanske gore Alisan (3.000 m). Po pobočju so nasejane hišice za turiste ali za budistične romarje, da se v njih predajajo premišljevanju. Hišice se da najeti za majhen denar.
Še en ovinek in močan vzpon ceste, pa smo na dvorišču pred velikimi vrati. Nad deset luksuznih avtobusov je že parkiranih, pa tudi več taksijev in osebnih avtomobilov. Sedaj pa po stopnicah k svetišču na budistični sveti gori!
Pot je strma, vsaj za moje noge, a nekako gre. Pridemo do prve pagode, pred katero je več kioskov in krasen pogled na reko spodaj in drugo gričevje. Prekoračimo mostiček, pod katerim žubori potoček. Tako dospemo do velike pagode s tremi Budi, ki blagoslavljajo, na stenah pa je kar dva tisoč kipcev istega Bude.
Bonka mi ponudi stol, ker sem truden. Glavo ima obrito, na koži pa vžgano znamenje posvetitve Budi. Romarji, ki darujejo denar, prejmejo cvet z opojno dišečega grma.
Malo bolj spodaj je budistična univerza, kjer se poučuje budizem. Koliko slušateljev ima, sicer ne vem, vem pa, da se mno-
gi odločijo za bonca. Predavatelji razlagajo, kaj je treba storiti, da Buda človeka razsvetli in se tako še sam spremeni v malega Budo.
Zopet precej strma pot navzgor do pagode boginje Milosti (Ouang In). Na oltarju je majhen Buda, ki predstavlja novorojenega, v nišah pa je vse polno malih kipcev. Romarji se na blazinicah Budi trikrat poklonijo in vzamejo s seboj kadilne paličice. Da bi molili, nisem slišal. Pač pa prihajajo bonci ob zgodnjih jutranjih urah s svojimi majhnimi bobni in opravljajo tudi zanje nerazumljive molitve.
G. Socol me fotografira pred novo pagodo s še praznimi stenami, toda že vidim veliko obešenih imen dobrotnikov, ki so se zaobljubili, da bodo božanstvu poklonili umetniški relief in si s tem zagotovili blagoslov pri delu in zoper vse hudo. Od kod ti ljudje vzamejo toliko denarja, mi katoličani pa kar ne pridemo do njega? Imajo za to zaslugo bonci? Ne bi dejal. Največji propagandisti budizma so matere po družinah, ki že od mladega vcepijo otrokom tega duha. Včasih je bilo tudi po krščanskih družinah tako, sedaj pa — bolje ne govoriti.
Tako smo prišli do kipa velikega Bude, ki stoji na visokem podstavku, v katerem
uiiiiiimmiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiuimmmuimiiimmiiiiiiiiimiimuMiimiiiiiiiiiiii
je majhna pagoda. Je res mogočen in gospodari po daljni okolici. Ta veliki Buda je obdan od malih Bud. Vsi so enaki. Eno roko imajo usmerjeno navzgor, drugo navzdol. Šegavi g. Fedrigotti je dejal, da z eno roko ukazujejo »Stop«, z drugo pa prosijo denar. Dejansko pa predstavljajo posebno budistično čednost »zen«, ki pomeni istočasno usmiljenje, dobroto, socialni čut, miroljubno sožitje.
G. Fedrigotti si ne more kaj, da se ne bi povzpel k velikemu Budi, jaz pa se raje vsedem v bambusovo senco in se zagledam čez planjavo proti našemu misijonu. Tiha molitev mi privre iz duše, da bi prava LUČ, ki razsvetljuje vsakega človeka, objela tudi to dobro ljudstvo in ga popeljala po pravi poti, kjer sta resnica in življenje.
Trudnega z oteklimi nogami me sobrat popelje do avtomobila. Vračamo se čez Kašjong, kjer prečkamo novo elektrificirano progo. V predmestju Kašjonga kipijo tovarniški dimniki drug ob drugem proti nebu, saj je tu doma raznovrstna industrija: jeklarne, visoke peči za železo, ladjedelnice, naftne čistilnice, cementarne in še in še. Formoza se hoče industrializirati in biti gospodarsko močna. Jaz pa si želim predvsem, da bi si rešila svojo dušo. Zato molite zame in za naš misijon!
Pred izvolitvijo novega papeža
V dneh, ko ves katoliški svet moli, da bi pod vodstvom Sv. Duha Cerkev dobila novega papeža, je goriški nadškof msgr. P, Cocolin objavil sledeča navodila:
1.	Pri sv. mašah naj se v soglasju z liturgičnimi ipredpisi dodaja prošnja za izvolitev papeža.
3. Verniki naj se pridružijo tem molitvam Cerkve.
3. Komaj se bo zvedelo za novega papeža, naj se po vseh cerkvah zvoni deset minut.
4. Po vseh cerkvah naj se v nedeljo ali zvečer pred nedeljo, ko potekajo volitve, vernikom predoči papeževa služba in se moli po teh namenih.
50-letnica redovnega življenja s. Juste Dolhar
V kapeli sester Čudodelne svetinje na goriškem Korzu je bila v nedeljo 13. avgusta izredno lepa slovesnost. Njihova bivša dolgoletna prednica s. Justa Dolhar je praznovala 50-letnico svojega redovnega življenja.
Magnifikat, moja duša poveličuje Gospoda, je bilo v zlatih črkah zapisano pod obokom kapele. S. Justa, še vedno čila in mladostna se je s svojimi sosestrami, sorodniki in prijatelji zahvalila Bogu za ta lepi jubilej. Za to slovesnost je prišel iz Avstrije njihov dobri prijatelj g. Ciril Demšar CM, ki je somaševal z dr. Močnikom in dr. Simčičem. Zbor sester je ob spremljavi harmonija in pod vodstvom prof. L. Bratuževe občuteno spremljal prisrčno slovesnost. Pri evangeliju je g. Demšar spregovoril in čestital srečni jubilantki. Ne samo njej, temveč tudi vsem navzočim so njegove besede segle globoko v srce.
Delo s. Juste je Bog bogato blagoslovil. Ko se je zatekla v Gorico, ji je lahko samo ena sosestra pomagala pri delovanju. Iz tega gorčičnega zrna pa se je razvilo drevo, polno žlahtnih sadov. Sedaj je skup-
Po treh letih so se letos goriški skavti in skavtinje vrnili v Idrijsko Belo. Prvič so to dolino odkrili leta 1975 in so se tam dobro počutili. Zato so se pri letošnji izbiri prostora za taborjenje odločili znova za Idrijsko Belo, česprav je nasplošno težnja skavtov, da taborijo vsako leto na kakem novem kraju.
Odločili pa so se predvsem z ozirom na letošnje poletje, ki je bilo in je obetalo, da ostane muhasto, deževno, nič kaj vabljivo v kake višje gorske kraje. Na koncu se je izkazalo, da so bila njihova predvidevanja pravilna: tudi prva polovica avgusta z vsemi poletnimi svetniki in pasjimi dnevi ni bila v hribih kaj radodarna ne s sončnimi dnevi ne z vročino.
Ob takem poletju je bil travnik v Idrijski Beli kot nalašč za našo mladino. Užili so nekaj lepih sončnih dni, da so se lahko tudi kopali v Idrijci; imeli zelo lepo vreme za celodnevni izlet, v ostalem pa niso trpeli mraza, kot se je že dogajalo v sličnih poletjih v višjih gorskih legah, kjer so že kdaj taborili. Skratka, vreme je bilo dovolj naklonjeno, da so mogli preživeti dva tedna med gozdovi ob Idrijci v veselem razpoloženju in mladostni razigranosti.
Odpotovali so v ponedeljek 31. julija in se vrnili v soboto 12. avgusta. To pot so se skavti in skavtinje odločili, da istočasno taborijo, drug nedaleč od drugega, da bo taborjenje sicer skupno, a vendar ločeno. Bil je to prvi poskus in je uspel. Uspel je predvsem zaradi resnosti vodstva, ki je tako pri fantih kot pri dekletih izvajalo svoj program življenja in dela: skavti zase, skavtinje zase. Poskus je bil pozitiven tudi zaradi primernega prostora, ki je bil dovolj velik, da so mogli oboji izvajati vsak svoj program, ne da bi se med seboj motili.
To istočasno taborjenje je pokazalo svojo pozitivno stran zlasti ob tabornih ognjih in pri skupnih mašah. Ob vprašanju, kaj ji je najbolj ugajalo na letošnjem taboru, je neka skavtinja odgovorila: »Taborni ognji!« Kadar so ti bili skupni za fante in dekleta, so res bili posrečeni. Predvsem je bilo petje bolj živo in več ga je bilo. Kadar so fantje pri tabornem ognju sami, je njihovo petje bolj klavrno. Dekleta so pa letos doprinesla k petju svoj živahni temperament in svoje srebrne glasove, zaradi česar so še (fantje bolje
nost številna ne samo na redovnicah, temveč tudi na starih in onemoglih, ki so jih sprejele v svojo sredo. Vsem strežejo z nesebično ljubeznijo, obiskujejo pa na domu še druge bolnike po mestu.
Ob koncu slovesnosti je zadonela zah-hvalna pesem, s katero se je s. Justra z vsemi sosestrami zahvalila Bogu za uspešno delovanje v 50 letih redovnega življenja.
Ko s. Justi Dolhar iz srca čestitamo, ji želimo še mnogo plodnih let v njenem redovniškem apostolatu.
Nov grob
V	petek 18. avgusta je odšla v večnost Ana Skočaj por. Colja, ki je bivala z možem in sinom na Gradiškuti v ločniški fari. Mnogo ljudi jo je poznalo, kar je pričala tudi velika udeležba pri pogrebu v Ločniku. Pogrebne obrede sta opravila v furlanščini in slovenščini ločniški župnik in dr. Oskar Simčič. Mnoge je do solz ganila ta odprtost, da smo se lahko poslovili od rajne tudi v njenem materinem jeziku.
Hčerki Marici Podveršič iz Solkanskega polja in vsem sorodnikom iskreno sožalje, njej pa, dobri ženi in materi naj Bog nakloni večni mir.
Dol
Praznik Marije Kraljice. Prihodnjo nedeljo 27. avgusta bomo sipet obhajali praznik Marije Kraljice vesolja, ki je zavetnica naše kapele. Dan prej v soboto zvečer ob 8. uri bo sv. maša kot priprava na praznik in priložnost za spoved, v nedeljo ob
10.30	pa bo peta sv. maša z ofrom. Zvečer ob 18. uri bo zopet sv. maša z udeležbo več duhovnikov. Pri tej sv. maši bo pel cerkveni pevski zbor iz Bukovice, ki se je prijazno odzval našemu vabilu. Zato vljudno vabimo Marijine častilce iz bližnje in daljne okolice, da z nami počastijo Devico Marijo Kraljico v naši skromni cerkvi v Dolu pri Doberdobu.
poprijeli. Potem so bili boljši tudi razni smešni prizori, ki se navadno izvajajo pri takih ognjih. Tako skavti kot skavtinje so se pred drugim spolom hoteli bolj izkazati.
Tudi skupne maše, posebno nedeljska, so bile bolje pripravljene in bolje izvajane, bodisi kar se tiče petja, bodisi glede ostalega sodelovanja. Ko je v tabor prišla novica o smrti papeža Pavla VI., so imeli zanj sv. mašo.
Skavtsko taborjenje ni kot življenje v koloniji ali na plaži pri morju. Ob prihodu si morajo najprej postaviti šotore, kuhinjo in še več drugih objektov, saj gre za to, da preživijo na kraju tabora dva tedna in ne le kak dan. Postavljanje tabora zahteva zato sodelovanje vseh. Nato se prične taborno življenje, ki ima določen red od vstajanja do večernega počitka, ponoči pa še stražo. Poleg reda je na taboru še določen program dela in aktivnosti. Te obsegajo poglobljeno spoznavanje narave in kraja, razne skavtske spretnosti, skavtske igre, daljše izlete.
Letos sc se povzpeli na Javornik in bili na poti ves dan. Hodili so skoro deset ur, pa so najmlajši bili urnejši kot starejši, tako skavti kot skavtinje. Včasih radi tožimo, da mladina ne zna več hoditi. Ni res, da ne zna, le priložnosti nima ali pa jo vsi skupaj razvajamo. Tudi športne igre spadajo v življenje na taboru, seveda take, ki so združljive z življenjem v naravi. Med izleti naj omenimo še obisk partizanske bolnišnice Franje v Cerknem.
Na taboru ni dolgčas, tudi če pride slabo vreme. Ob dežju je priložnost za šah, domino, karte, za branje slikanic ali kake resnejše knjige. Poleg tega so tu še razgovori ali kako lažje predavanje. Na srečo poletni dež ne traja cele dneve in kaka ura mokrega je kar dobrodošla, da se mladi bolj spočijejo, saj drugače skoro ni časa za počitek.
Takšno je življenje na taborjenju. Zdravo je za dušo in telo, ni pa za mehkužne ljudi, ker v taboru je blato ob dežju, v šotoru moraš spati na trdem, pa zmočiš se, krompir moraš lupiti, ko si dežuren, drva sekati, lonce pomivati. Za pomehkuženo mladino taborjenje ni, za ljubitelje zdravega življenja v naravi pa je kot nalašč. Takih mladih ljubiteljev je bilo letos nad 70, ker nekateri niso mogli biti na taborjenju ves čas.	S.	m.
FRANCE PAPEŽ
Zapisi iz idamsiira
Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je izšla knjiga tega naslova izpod peresa Franceta Papeža, priznanega zdomskega pisca in kulturnika, čigar ime nam je že znano, zlasti iz uvodnikov kulturnega obzornika »Meddobje«. V uvodu k tokratni svoji knjigi pa pravi, da so zapisi nastali kot odmev vživljanja v slovensko zdomsko problematiko in da so oblikovani v literarni, včasih vizij ski in poetični besedi.
Knjiga pomeni prav občuteno in doživeto branje. V njej je močno poudarjen čut odgovornosti, kako ohraniti slovensko kulturo in srenjo v daljnem zdomstvu sredi tujega morja, ki pa za tamkajšnji mlajši rod nikakor ni več tuje, ampak postaja to prav tisto, kar je bilo prej domače, če le ni dovolj vztrajnosti in izrednih naporov za njegovo ohranitev.
V	zapisih je poleg kulturnih razmišljanj o slovenskih pisateljih kot Prešernu ali Cankarju veliko prebliskov nazaj v čase, ko so morali ob koncu zadnje vojne številni slovenski begunci zapustiti domovino. Na slovenstvo pa tudi sam pisec gleda s svetožaljem in trpečim občutkom, kar je očividno povzeto po slovenskih pisateljih. Npr. na str. 92: Iz globin zdomstva je videti slovenskega človeka mučenega, stiskanega, nenehno napadanega, v preteklosti in sedanjosti.
Takšno tarnanje je za mlajši slovenski rod seveda manj privlačno, pa tudi resnično ni, saj bi iste besede rekli lahko za vsak narod in bi še vedno držale, za mnoge pa bi bde lahko še preveč ohlapne, npr. za Ukrajince, Litvance ali Kurde in mnoge druge. In slovenstvo konec koncev pomeni lahko tudi kaj vedrega in veselega in ne samo bojazni nad lastnim obstojem in črnoglednosti.
Delo pa nam kljub vsemu odpira nov, zanimiv slovenski svet v zodmstvu in njegovo mišljenje. Manjka pa mu, mogoče, vživetosti ali vsaj poskusa le-tega, v širše slovenske razmere t. j. izven kranjskega okvira doma in sveta. Zato imamo tukaj v zamejstvu ob branju občutek, da gre v razmišljanjih za nekaj preživelega. Vse to priča, kako šibka je idejna slovenska povezanost različnih svetov, v katerih slovenski ljudje živimo. In še huje, da se večinoma niti ne zavedamo potrebe po večji zavzetosti do rojakov, ki živijo v svetu oz. narobe.
Ker se pri našem listu zavedamo pomena širšega slovenskega obveščanja, tudi prinašamo vesti o večjih in pomembnejših narodnih in kulturnih dogodkih v slovenskem zdomstvu. Tako tudi izdajo te drugače zanimive knjige, katere nekaj izvodov je po zmerni ceni na voljo tudi na našem uredništvu.
J i	V.	P.
Bralci pišejo
Nesrečna usoda Kurdov
V	vašem cenjenem listu z dne 21. julija t. I. ste med »Drobnimi novicami« objavili tudi nekaj vrstic o nesrečni usodi, ki so je deležni Kurdi, razdeljeni, kot pišete, med štiri države. Dovolite mi, da podatek dopolnim.
Kurdistan, dežela, v kateri bivajo Kurdi, je razdeljen med pet držav, tako da poleg Turčiji, Iraku, Sovjetski zvezi in Iranu, ki jih navajate, pripada del kurdskega ozemlja tudi Siriji.
Res, da prebiva v Siriji samo nekaj več kot 600.000 Kurdov, vendar je to število še enkrat večje od števila prebivalcev kurdske narodnosti v Sovjetski zvezi. Razumljivo pa je, da je govor o razmeroma nizkem številu Kurdov v teh dveh državah samo zato, ker živi v Iraku tri milijone Kurdov, v Iranu štirje milijoni, v Turčiji pa kar osem milijonov. Skupaj torej nad šestnajst milijonov duš!
Te podatke povzemam iz publikacije »El problema kurdo«, ki so jo kurdski študentje v Evropi izdali julija meseca za kongres A1DLCM (Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultur), kateri je bil letos od 22. do 25. julija v Barceloni. Naj dodam, da smo na tem kongresu posvetili veliko časa prav usodi Kurdov in sprejeli tudi resolucijo njim v prid.
Mogoče bo vaše bralce zanimal tudi podatek, da je med štirimi podpredsedniki omenjene organizacije poleg Katalonca, Baska in Slovenca tudi Kurd Ismet Che-riff Vanly. Prijatelj Vanly je bil zavoljo delovanja v prid svojemu narodu žrtev atentata, pri katerem mu je krogla iz samokresa prebila spodnji del lobanje. Na srečo brez hujših posledic.
Boris Pahor
OBVESTILA
Ravnateljstvo gimnazije-liceja »Primož Trubar« v Gorici sporoča, da bodo pričeli popravni izpiti 1. septembra ob 8.30 s pismeno nalogo iz italijanščine in se bodo nadaljevali po programu, ki je na vpogled na razglasni deski zavoda.
Ravnateljstvo učiteljišča »Simon Gregorčič« iv Gorici sporoča, da bodo začeli popravni izpiti v petek 1. septembra ob 8.30 s pismeno nalogo iz italijanščine.
Romanje na Barbano. Kot vsako leto bo tudi letos na praznik Žalostne Matere božje v petek 15. septembra romanje go-riških in tržaških Slovencev na Barbano. Občestvena sv. maša v koncelebraciji slovenskih duhovnikov bo ob 10.30.
Romanje župnije Gabrje-Vrh. Prvi avtobus odpelje v soboto 2. septembra ob 6. uri s Travnika. Vsi, ki so se priglasili na upravi Katol. glasa, naj vstopijo na ta avtobus. Avtobus gre skozi Gabrje in bo vzel s seboj še prijavljene iz Gabrij in Dola.
Farni praznik v Podlonjerju. V ponedeljek 28. avgusta, na god. sv. Avguština, ki mu je posvečena nova cerkev v Podlonjerju, bo tržaški škof L. Bellomi opravil ob 19. uri sv. mašo za župnijsko občestvo. Podlonjerci vabijo ob tej priložnosti na obisk sosede in številne prijatelje z raznih romarskih izletov. - F. S.
Popravni izpiti. Ravnateljstvo liceja »F. Prešeren« v Trstu sporoča, da se pismeni popravni izpiti pričnejo v petek 1. septembra ob 8.30 z nalogo iz slovenščine. Razpored drugih pismenih izpitov je najti na oglasni deski.
Ravnateljstvo državnega tehničnega zavoda »Žiga Zois« v Trstu sporoča, da se pričnejo popravni izpiti 1. septembra ob
8.30	s pismenimi nalogami iz slovenščine in italijanščine.
Duhovne vaje za duhovnike bodo v Trstu
v domu »Le Beatitudini« 28. {začetek ob 9. uri), 29. in 30. avgusta. Vodil jih bo dr. L. Šuštar iz Ljubljane, ki želi, da duhovniki prinesejo s seboj prvo pismo sv. Janeza. Prijave sprejemata vodstvo Doma (tel. 566244) in g. Stanko Zorko (tel. 414646).
30.	marijanski shod na Opčinah bo v nedeljo 10. septembra s pričetkom ob 16. uri v Marijanišču. Shod bo vodil tržaški g. škof.
Duhovne vaje za duhovnike bodo v Katoliškem domu prosvete v Tinjah na Koroškem v dveh tečajih. Prvi tečaj bo od torka 29. avgusta ob 18. uri do petka 1. septembra ob 13. uri, drugi tečaj pa od torka 26. septembra ob 18. uri do petka 29. septembra ob 13. uri. Voditelj obeh tečajev je dr. Franc Kramberger iz Maribora. Duhovniki naj prinesejo za somaševanje albo in drugo s seboj. Prijave so zaželene: tel. 04239/642 ali Katoliški dom prosvete A-9121 Tinje/Tainach 119, Avstrija.
Poletni tečaj za izobražence bo v Katol. domu prosvete v Tinjah na Koroškem od ponedeljeka 28. avgusta ob 9. uri do torka 29. avgusta ob 13. uri. Na sporedu so predavanja: podoba Boga v industrijsko-teh-nični kulturi; upanje sekulariziranega človeka in krščansko upanje; teološka govorica in sodobni človek; nova pota slovenske evangelizacije. Predavatelja sta škof dr. Vekoslav Grmič in dr. Jože Rajhman iz Maribora.
DAROVI
Za sklad Katol. glasa: Marija Pegan, Marija Miklavčič in N. N. iz salezi janske fare, Istrska ulica v Trstu, po 5.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: M. D. namesto cvetja na grob Ivana Reje iz Kozane 5.000; N. N. 50.000; družina Colja namesto cvetja na grob Anice Skočaj-Colja
10.000 lir.
Za Alojzijevišče: Marija Miklavčič, Trst,
5.000 lir.
Družina Podveršič iz Gorice daruje namesto cvetja na grob Ane Colja za cerkev na Jazbinah in za cerkev sv. Ivana v Gorici po 10.000 lir.
Za cerkev v Mavhinjah: N. N. iz Trsta v spomin svojih umrlih 50.000 lir.
Namesto cvetja na grob Jožefa Budai daruje družina Ban za Skupnost »Družina Opčine« 10.000, za obnovitev cerkve na Banah pa 5.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Malalan v spomin pok. očeta Franca 30.000; Milka Vremec 6.000; N. N. 5.000; družina Škerla-vaj-Štoka 20.000; Pino in Marija ob poroki 60.000; Zora Gorup namesto cvetja na grob Ninija Kalina 10.000; Zora Brundula ob obletnici smrti moža Franca 50.000; Bernarda Simič v spomin moža Marija 10.000; družina Ferluga v spomin Justine Ferluga vd. D’Agnolo 50.000; razni 21.800 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12.. 19; kratka poročila ob
11.,	14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 27. avg. do 2. sept. 1978
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.30 Danes obiščemo Piščance.
11.05 Mladinski oder: »Hči Črnega gusarja«. 11.35 Nabožna glasba. 13.000 Oprostite... 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 9.05 Lahka glasba. 9.30 Tone Penko: Živalstvo Jadranskega morja. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani poslušajo. 11.00 Naš gorski svet. 12.00 Poslušali boste. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Spoznavajmo gobe. 14.25 Koncerti »Live«. 15.35 Uspešnice naše dežele. 16.30 Jazz. 17.05 Deželni orkestri. 18.05 Po stopinjah Janeza Vaj-karda Valvasorja. 18.20 Operna glasba.
Torek: 9.05 Veliki orkestri. 9.30 Vinko Beličič:	Prelistavanje poldavnine. 10.05
Koncert. 10.45 Cicibani telovadijo. 11.00 Damir Feigel: »Detektiv Belin«. 13.15 Zborovska glasba. 14j10 Mladi na počitnicah. 14.20 Jugoslovanska glasba. 16.30 Otroci, ali veste, da... 17.05 Schubert. 18.05 Zgodovina slov. gledališča. 18.20 Operna glasba.
Sreda: 9.05 Folklora slovanskih narodov.
9.30 Antologija ljubezenske lirike. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani poslušajo. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Najboljše zdravi-
lo	vseh časov - smeh. 13.15 Naši zbori. 14.10 Mladi na počitnicah. 14.20 Prijeten popoldan z vami. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Simfonični orkester iz Rima. 18.05 »Proti dnu«, radijska drama.
Četrtek: 9.05 Včeraj in danes. 9.30 O manjšinah. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani rišejo. 11.00 Mirko Mahnič: »Izlet na Vogel« ali »Zakaj me je mama puščala v gore«.
13.15 Primorska poje. 14.10 Mladi na počitnicah. 14.20 Mladi in glasba. 15.35 Plošče za najstnike. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Orkester RTV Ljubljana. 18.05 Slovenska politična in socialna misel. 18.25 Operna glasba.
Petek: 9.30 Ritmična glasba. 10.05 Koncert. 10.45 Cicibani telovadijo. 11.00 Tržaške črtice Zofke Kvedrove. 12.00 Z naših festivalov. 13.15 Letošnji »Seghizzi«. 14.10 Mladi pisci. 14.20 Resno, a ne preresno.
16.30 Na počitnicah. 17.05 Vivaldi. 18.05 Pogled v zgodovino filmske umetnosti. 18.20 Operna glasba.
Sobota: 9.05 Z vseh koncev sveta. 9.30 Naš horoskop. 10.05 Koncert. 10.30 Opera.
13.15 Letošnji »Seghizzi«. 14.10 Mladi na počitnicah. 14.20 Kje so tiste stezice. 15.35 Glasba. 17.05 Slavni orkestri. 18.05 »Mučeniki tržaške rižarne«. Drama. 18.45 Vera in naš čas.
★
Za Marijin dom v Rojanu: L. K. v počastitev pokojne Eleonore Korošic 15.000; za obletnico smrti Marije Urbančič njene hčere 15.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: družini Filipčič-Ločniškar, Trst, ob smrti sestrične Milke Kovačič 25.000; N. N., Boršt, 100.000; N. N., TrsNSv. Vincencij, 10.000; N. N., Dom j o 3.000; Edvard Fischer, Trst, 10.000; Katarina Ukmar, Trst, 10.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N. 10.000; Anica Ferluga 10.000 lir.
★
Odhodi romarjev v Turin
1. septembra: ob 6.20 iz Gorice izpred cerkve na Travniku; ob 7. uri izpred cerkve v Nabrežini.
7/. septembra: ob 7. uri od Sv. Ivana v Trstu po cesti na Opčine (Marijanišče).
15. septembra: ob 7. uri s trga Oberdan v Trstu po cesti čez Opčine (farna cerkev) in naprej na Prosek.
22. septembra: ob 7. uri s trga Oberdan v Trstu.
Za zadnje potovanje 22. septembra je na voljo še nekaj prostih mest. Navodila so že pripravljena. Vsi udeleženci iz mesta Trst naj jih dvignejo v knjigarni Fortu-nato, ostali jih dobijo po pošti. Informacije za vsa romanja se dobijo pri Fortu-natu ali na tel. 211113, Franc Stuhčc.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca-' trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Letošnje taborjenje
slovenskih goriških skavtov