Kvantnomehanske omejitve pri gradnji mislečih strojev
LUCIJ AN VUG A
"Računanje jc fizikalni proccs, najsi gre za mehanski stroj, elektronski stroj ali možgane. Zato velja, kot za druge fizikalne procese, zastaviti naslednja vprašanja: Koliko energije porabimo, da opravimo računsko operacijo? Koliko časa nam to vzame? Koliko majhna jc Se lahko računanlniška naprava? To so vse fizikalne meje računalništva, ki pa neobhodno trčijo ob kvantnomehanska vprašanja, čim se začnemo približevati nanotehnološkim rešitvam. Pri tem pa velja opozoriti, da problemi niso proizvodno-tehnološke narave, temveč so fundamental^ in v zvezi z naravo fizikalnih dogajanj." (C. H. Bennett in R. Landauer: The fundamental physical limits of computation, SCIA, VII/85)
Ker je to stališče zanimivo ne le s teoretskega, ampak tudi s praktičnega vidika sodobnega računalništva, nas zanimajo rezultati raziskav.
Ustrezno klasični termodinamiki, ni neke najmanjše količine energije, potrebne za računanje, zaradi česar se smemo vprašati, ali jc to v nasprotju s kvantno mehaniko?
Kvantno-mehanski princip nedoločnosti trdi, da mora obstajati inverzna relacija med nedoločnostjo o tem, kako dolgo poteka proccs, in nedoločnostjo o tem, koliko energije tak proccs terja. Nekateri trde, da vsak stikalni (računalniški) proccs, ki poteče v (kratkem) času, tudi mora porabiti vsaj neko minimalno energijo.
V	resnici princip nedoločnosti ne terja nobenega minimuma energije za stikalni dogodek; to načelo je uporabno le, čc poskusimo meriti natančen čas, v katerem sc dogodek odvije. V kvantni mehaniki lahko ekstremno hiter dogodek poteka brez kakršnekoli porabe energije. Naša vera, da kvantna mehanika dopušča računanje brez porabe energije, je še bolj podprta, čc sc spomnimo, da so na njenih osnovah zgradili Benioff in sodelavci modele računalnikov, ki niso trošili energije. Vendar pa to ne pomeni, da ni nikakršnih fizikalnih omejitev za računanje; veliko jih jc, toda tu ni mesto za njihovo obravnavo.
Bistveno je, da so taka vprašanja o fizikalnih omejitvah izvedljivosti matematičnih operacij v neposredni zvezi s tem, da so fizikalni zakoni - na katere se končno moramo naslanjati - sami izraženi s termini takih matematičnih operacij.
Tako sc nujno soočimo z vprašanji po končnih (osnovnih) formah, v katerih se fizkalni zakoni lahko uporabljajo z omejitvami, ki jih vsiljuje univerzum, ki ga prav ti zakoni opisujejo.
V	zadnjem času buri duhove znanstvene srenje knjiga Basarab Nicolcscua, teoretičnega fizika pri CRNS (Francoski nacionalni ccntcr za znanstvene raziskave) in
specialista /.a elementarne dcicc. "Znanost in smisel evolucije. Esej o Jakobu Bohmeju", pri čemer jc prav podnaslov pomenljiv in izzivalen. Avtor je to storil hote ali nehote, toda pravšnji učinek je le sledil - dvignil seje pravi vihar polemik tako med fiziki, kakor med filozofi.
Kdo jc Jakob Bohmc in o čem govori Basarab Nicolcscu?
Zgodba se začenja leta 1935, ko so Einstcin-Podosky-Rosen izoblikovali t.i. EPR-paradoks, s čimer sta postala pojma: nclokalnosli in ne-ločljivosti bistveno povezana s fiziko "točke", ki proučuje prirodo na mikroskopski ravni in nakazuje popolnoma nove konccpte kvantne narave prostora, časa in vzročnosti. Ta paradoks vse do danes ni razjasnjen in prav zadnji škandal v zvezi z Bohmom kaže, da morda še dolgo ne bo prišlo do pomiritve; nekateri celo trde, da bo moralo priti do nove prirodne filozofije, ki bi naša pojmovna izhodišča o naravi postavila na nove temelje.
V	teh iskanjih se kar pogosto meša znanost z metafiziko ali cclo z religijo v naprezanjih za ustrezno razlago znanstvenih eksperimentov in teoretičnih hipotez. Izvor takega pristopa ni v mističnih nagnjenjih ali v ustvarjalni nemoči znanstvenikov, temveč v iskrenem naporu poiskati nove vzpodbude in poti za izhod iz zagat. Rcsnica je, da mešanica filozofije (z metafiziko) in znanosti ni nekaj novega; znani so mnogi primeri velikih mislecev (vključno z Newtonom), ki so zavestno uporabljali metafizične sheme za svoje teorije, ki nikakor niso bile le fikcija, temveč plodna in konsistentna osnova za mnoge zelo praktične znanosti in tehniko.
Kot prelomno lahko štejemo leto 1964, ko jc John Bell iz CERN-a objavil svoje necnačbc, ki so ga proslavile; v znanost pa so vnesle toliko nemira, da se ne le ni še polegel, ampak postaja čedalje hrupnejši.
V	uvodu svojega kratkega članka pravi Bell: "EPR-paradoks jc bil izpostavljen kot argument, da kvantna mehanika morda ni popolna teorija, ampak jo lahko dopolnimo z dodatnimi variablami, ki vračajo v teorijo vzročnost in lokanost ("Toda ene supozicije se moramo, po mojem mnenju, trdno oprijeti: realna dejanska situacija sistema S2 jc neodvisna od tega, kaj se dogaja s sistemom Si, ki jc prostorsko ločen od prvega." A. Einstein, Philosopher Scientist, Ed. by P. A. SCHILP, 1949). Pri tem opazimo, daje idejo mogoče formulirati matematično, in tudi pokažemo, da jc inkompatibilna s statistično napovedjo kvantne mehanike. Potrebna jc lokalnost, ali še natančneje, da rezultati meritev na enem sistemu niso na noben način pod vplivom operacij, ki jih izvajamo na oddaljenem sistemu, s katerim jc bil v preteklosti v interakciji, kar pa nam povzroča bistvene težave. Obstajali so poskusi dokazali, da cclo brez take ločljivosti (separability) ali lokalnosti (locality) ni možna nobene interpretacija kvantne mehanike z dodatnimi skritimi variablami. Te poskuse smo obravnavali drugje in smo ugotovili, da so pomanjkljivi. Razen tega jc bila interpretacija kvantne mehanike s skritimi variablami jasno zasnovana. Taka posebna interpretacija jc v resnici v grobem nclokalna struktura. Karakteristično je in v skladu z rezultati, ki jih tu navajamo, za vsako tako teorijo, ki točno rcproducira kvantnomehanične napovedi."
V	zaključku svojega članka pa Bell trdi: "V teoriji, v kateri dodamo parametre kvantni mehaniki, da bi determinirali rezultate posameznih meritev, ne da bi spremenili statistične napovedi, mora obstajati mehanizem, s katerim z nastavitvijo ene merilne naprave lahko vplivamo na odčitavanje drugega instrumenta, tudi če jc ta oddaljen. Še cclo več, signal, ki ju povezuje, se mora razširiti v trenutku, tako da taka teorija ne more biti invariantna po Lorcntzu.
Seveda jc situacija drugačna, če so kvantnomehanske napovedi omejene veljavnosti. Lahko si mislimo, da jc primerna le za poskuse, pri katerih je nastavljanje instrumentov opravljeno dovolj zgodaj, da jim to dopušča doseči obojestranski odnos, z izmenjavo signalov s hitrostmi, manjšimi ali enakimi svetlobni hitrosti. V tej zvezi so odločili poskusi tipa Bohma in Aharonova, pri katerih jc nastavljanje spremenljivo med letom dclccv."
Kaj bi rekli na naslednje?
Leta 1935 jc znameniti fizik E. Schrftdinger predlagal sloviti miselni poskus: Foton trči ob polpropustno zrcalo, pri čemer ima 50% možnosti, da skozi zrcalo prodre, in 50% možnosti, da ga zrcalo odbije. Vsak prepuščen foton zaznamo z napravo, ki razbije steklenico cianida in s tem ubije mačko v zaprti škatli. Dokler jc ne odpremo, nc vemo, kaj seje zgodilo z mačko. Pri tem naj nc bi bilo nič protislovnega, ali jc prehod fotona skozi zrcalo objektivno ugotovljiv, toda pred opazovanjem nc vemo, kako bo s tem; v bistvu je prehod objektivno nedoločljiv. Torej tudi razbitje stcklcnice jc objektivno ncugotovljivo, kakor tudi življenje mačke. Z drugimi besedami, mačkino življenje visi na nitki, dokler jc ne opazujemo, Zelo težko jc razvozlati paradoksalno naravo sklepa, kajti nekaj sličnega je nedavno dosegla skupina raziskovalcev R.F. Voss in R.A. Webb (IBM), L.D. Jackcl (AE&T-Bcll Labs). M.H.Dcvorct (Bcrkcly) in D.B.Schwartz (State University of N.York). Enega od odgovorov takoj navajamo -zveni kot opozorilo: "Proučevanje intcrprctacij kvantne mehanike je težavno zaradi velikega števila intcrprctacij in njihovih inačic ter zaradi slabo definiranih pojmov. Ne samo, da ima skoraj vsak fizik, ki se s tem ukvarja, svojo interpretacijo, ampak gleda po svoje tudi na druge interpretacije. Ni enotnega okvira, v katerem bi jih bilo mogoče sistematično obravnavati. Ali se nc gredo pri tem fiziki filozofe (in filozofi fizike) brez potrebne tankovestnosti in včasih tudi brez potrebnega znanja?" (J.Strnad: Etude v filozofiji znanosti, Anthropos, 5-6, 1987 - ki je za to snov zelo priporočljivo branje!)
Einstein je menil, da je kvantnomehanični opis fizikalnih sistemov nepopoln; laboratorijski poskusi kažejo, da morda ni imel prav - toda v tem primeru sc bomo morali sprijaznili z bizarno naravo kvantnega sveta, katerega teorija jc začenši leta 1920. potrjevala, da so točne fizikalne napovedi. Vendar so prav zaradi bizarne in protiintuitivne narave kvantne mehanike nekateri fiziki (vključno z Einsteinom) trdili, da so kvantnomehanični opisi fizikalnih sistemov nepopolni in potrebni dopolnitev. Vendar poskusi kažejo, da verjetno živimo v nenavadnem "kvantnem svetu", ki onemogoča udobno in po zdravi pameti ukrojeno interpretacijo ter da moramo v svoj miselni svet sprejeti nekaj novih, čudnih spoznanj:
Prvo: Ločeni entiteti brez medsebojnih komunikacijskih mehanizmov sta vendar lahko "povezani": lahko kažeta osupljive korclacije v obnašanju, tako izgleda, da opravljene meritve na eni entiteti istočasno (dobesedno) vplivajo na rezultate meritev na drugi entiteti. To ugotovitev nc moremo razložiti s klasičnimi stališči, čeprav jc v popolnem soglasju s kvantno mehaniko.
Drugo: Foton, osnovni svetlobni dclcc, se obnaša tako kot delcc ali kot valovanje ter ostaja v tem dvoumnem stanju med samo meritvijo. Če merimo lastnosti, značilne za dclcc, se obnaša kot dclcc, če pa merimo lastnosti, značilne za valovanje, sc foton obnaša kot valovanje. Šele z določitvijo tipa poskusa jc definirano pojavljanje fotona ali kot dclca ali kot valovanje.
Tretje: Ugotovitev nedoločljivosti ni omejena zgolj na atomsko in subatomsko področje. Raziskovalci so ugotovili, da makroskopski sitem v določenih okoliščinah obstaja v stanju, v katerem imajo makroskopske fizikalne observable nedoločene vrednosti.
Vsaka od teh ugotovitev se drastično razlikuje od našega sedanjega dojemanja sveta. Kvantno stanje specificira vse količine fizikalnih sistemov do velikosti, ki jo jc še mogoče doseči. Pomembno svarilo iz poslednjega stavka, da je v soglasju s kvantno mehaniko, da nimajo vse količine sistema istočasno določljivih vrednosti; še najbolj jc o tem znan Hciscnbcrgov princip nedoločnosti, ki pravi, da ni mogoče delcu sočasno izmeriti položaja in momenta. Vse skupaj sc zvede na verjetnost določljivosti. Druga osnovna zamisel kvantne mehanike je princip supcrpozicje, ki določa, da iz dveh kvantnih stanj sistema dobimo naslednje stanje s supcrpozicijo prvotnih dveh stanj. Postopek fizikalno ustreza oblikovanju novega stanja, ki "prekriva" vsako od stanj, iz katerega jc oblikovano. Konccpt lahko ponazorimo z obravnavo dveh kvantnih stanj fotona, pri katerih jc smer fotonske polarizacije v prvem stanju pravokotna na smer polarizacije v drugem stanju. Tako je dosegljivo vsako stanje, pri katerem jc polarizacija fotonov v kotu med pravokotnima smerema.
Že iz teh dveh osnovnih zamisli: nedoločljivosti in načela supcrpozicije, je očitno, da jc kvantna mehanika v ostrem nasprotju z zdravim razumom.
KDO PA JE J. BOHME
Jakob Bohme, mistik in teozof, rojen leta 1575 kmečkim staršem v Altscidenbcrgu Pri Gorlitzu na Zgornjclužiškcm, umrl 17. nov. 1624 prav tako v Gčrlitzu. ((GGrlitz pri Drcsdcnu - 1971. jc imel 87.000 prebivalcev - na zahodni obali Lužiške Nise, nasproti poljskemu mestu Zgorzclec, kjer so bogati premogovniki. Slovansko naselje GORELIC (1071) jc dobilo mestne pravice leta 1303, ko je bilo v češki posesti. V letih 1377-96 jc bilo glavno mesto (10.000 preb) in kulturni centcr Gornjih Lužic ter pomemben člen gornjelužiške zveze mest (od 1346). Na vrhuncu moči v XV. in XVI. stoletju je odigralo pomembno vlogo v tem predelu, kjer še danes žive Lužiški Srbi. GOrlitz jc začel postopoma hirali po sporu s cesarjem v Schmalkaldanski vojni (1547) in jc često menjal gospodarja, tako od 1635 pripada Saški, od 1815 pa Pnisiji, sedaj pa jc v NDR.))
Izučil sc je za čevljarja, vendar se je na pogostih potovanjih seznanil z mističnimi, zlasti Paracclsusovimi, Schwcnkfcldovimi in V. Wcingclovimi nauki - nedvomno pa je bil pod močnim vplivom Biblije. Ustvaril pa si je samosvoj fantastično slikovit •eozofsko-filozofski sistem emancionističnega tipa, v katerem trdi, da sc iz ničnosli-praosnovc, v kateri se pojavi "pobuda", volja za "nečim", najprej rodi božanstvo, ki jc "pravzrok" in "vzrok" sveta, zatem pa eno za drugim izhajajo: večna narava, duhovni svet in končno vidna priroda. V božanstvu in v vsem, kar obstaja, jc na dialektičen način združeno "dobro" in "zlo", zato pa jc tudi svetovni proces borba volje med dobrim in zlim. S svojim nasprotovanjem avtoritetam ("V mojem znanju ni niti beseda vzeta iz raznih knjig, pač pa te besede sam iz sebe rojevam.") nagiba k neposrednemu doživljanju. Bohmeju so cclo prepovedovali knjige, pisal pa je v nemščini in njegovi rokopisi so sc izredno hilro širili, napisal je okoli 26 knjig in razprav, ki so bolj poznane v latinskih prevodih. Bohme jc kljub konfuzni in zastareli mistiki tipičen renesančni
mislcc, neodvisen duh, ki smatra, da se vsa filozofska vprašanja in odgovori nanje nanašajo predvsem na človeka samega. Kljub grobosti izrazov in nenadzorovanih polodvisnih metafor in špekulacij so BOhmcjcva dela vplivala na Hegla, Schcllinga, Baadcrja in druge! Hegel jc razvil Bohmcjcvo dialektiko, Schclling pa ga jc visoko occnil zaradi njegove "čiste racionalnosti".
Bohmc jc doživel tri zamaknjenja - videnja, zadnje 1610: trdil jc, da jc iz tega črpal svoja spoznanja, zaradi katerih jc prihajal v spor s svojim luteranskim okoljem, saj mu jc 1612 magistrat v Gorlitzu prepovedal delo "Aurora, oder die Morgcnrotc im Aufgang", tako daje nato kar sedem let molčal.
Za Bohma: BITI jc VOLJA, pomeni, da jc BOG živeči BOG, kot volja, ki večno poustvarja samo sebe.
Razmišljajoča o sami sebi, pridobi božja volja predstavo o sebi, v kateri sc odraža kot v projektu o sebi, še vedno tostran svoje dejanske uresničitve-ostvaritve (rcalizacijc). Božja volja, tako samoodražajoča sc v predstavi o sebi, jc ljubezen, ki pa se nc bi mogla spoznati niti izraziti kot taka, čc nc bi imela v sebi nasprotnega načela (CONTRARIUM), ki je načelo samoljublja in sebičnosti s težnjo po prevladi, po popolnem prežetju volje. To jc temačno dno, podzavest volje, označeno po Bohmu kot požcljivost, pohlepnost. Torej je volja zgrajena iz dveh sestavin: ena jc noetična-racionalna (namen kol hotenje volje; v primeru Boga: misel o samem sebi) in druga je nezavedna-iracionalna (večna narava ali poželenje, gon imeti voljo). Božja volja sc ostvarja s prisiljevanjem lastne narave, da se podreja lasmi misli, preprečujoč sebičnosti nadvlado. Slednja, tako v službi ljubezni, jc CONTRARIUM. Bohmova perspektiva ni manihejska (ideološko stališče o ncspravljivosti nasprotujočih si kategorij). V človeku, v katerem sc jc, po slvarjcnju, opredelila (dokončala) večna narava, ki je postala izvor, načelo lastne posamične sebičnosti, je možnost zla. Izvirni greh je le ostvaritev te možnosti: namesto da bi sc podvrgel božji volji (tj.idcji), seje človek premišljeno, torej prostovoljno prepustil sebičnosti svoje narave. Krustusova inkarnacija omogoča človeku povrnitev k lastni naravi, ideji, oziroma božji volji in tako v samem sebi ponovitev, toda neodvisno od one, ki prihaja od Boga, božjo genezo.
Bohmova filozofija jc filozofija svobode, odločno v nasprotju z doktrino dvojne prcdcstinacijc, ki jc metafizično jedro etične religioznosti, kar povzroča neštevilne različnosti kozmološkega in cshatološkega značaja.
Vpliv teh Bohmovih idej sc je razširil nc lc po Nemčiji, ampak tudi na Nizozemskem, v Angliji, Franciji in Rusiji. Bohmovc zamisli so osnova nemškega romanticizma (Novalis, Baadcr) in idealizma (Schclling, Hegel); v Rusiji pa je imel močan vpliv na religijo.
Jacobi jc rekel: Nadčulno sc pokaže skozi intuicijo (tudi pri BOhcmcju).
Njegova najpomembnejša dela so: Aurora, oder die Morgcnrotc im Aufgang; Von der drei Prinzipicn nebst Anhang; Vom drcifachcn wandtcn Augc; Vom irdisehen und himmlischcn Mystcrium; Dcr Wcg zu Christo in acht Biichcrn itd. Osrednja točka njegove, v jeziku alkimije in prirodne filozofije, za njegov čas nerazumljive in fantastične špekulacije, jc dialektično razmerje. Vsaka stvar sestoji iz DA in NE, tako da ni mogoče spoznati pozicije DA, čc nc poznamo v tem tudi NE, kar sc odvija skozi trojstvo:
-	celota (enota)
-	ločitev (delitev)
-	ponovna združitev (povrnitev).
IN KAJ PRAVITA O BOHMEJU KLASIKA ZNANSTVENEGA M A TER IALIZMA ?
"Pravi praoče angleškega materializma je Bacon. Prirodoslovjc mu jc edina prava znanost in čutna fizika najimenitnejši del prirodoslovja. Anaksagoras s svojimi hominomerijami in Dcmokrit s svojimi atomi sta pogosto njegovi avtoriteti. Po njegovem nauku so čuti nezmotljivi in izvor vsega znanja. Znanost jc izkustvena znanost in obstoji v tem, da z razumsko metodo raziskujemo dejstva, ki jih zaznamo s čutili. Indukcija, analiza, primerjava, opazovanje, eksperimentiranje so najvažnejši pogoji razumske metode. Med lastnostmi, ki so prirojene materiji, jc gibanje prva in najpoglavitnejša lastnost, in siccr ne samo kot mehanično in matematično gibanje, marveč še bolj kot nagon, življenjska sila, napetost, kot muka (Qual*) - da uporabim izraz Jakoba Bohmcja - materije. Njene primitivne oblike so žive,individualizirajoče, v njej obsežene in specifične razločke proizvajajoče bitne sile."
"Ne glede na to, da so teologi krivili vse filozofije preteklosti brez izjeme, ker so odpadle od krščanske vere, cclo filozofijo pobožnega Malcbranchca in inspiriranega Jakoba Bohmcja; da so braunschweiški kmetje označili Leibnitza za 'Lowcnixa' (brezverca). Anglež Carkc in drugi Ncwtonovi somišljeniki pa za ateista; ne glede na to, da sc krščanstvo, kol trdi najboljši in najdoslednejši del protestatnskih teologov, ne more skladati z umom, ker si 'svetni' in 'duhovni' um oporekala, kot to izraža Tertulian klasično takole: 'verum est, quia absurdum est' (resnično jc, ker jc nesmiselno); ne glede na vse to - kako naj dokažeš skladnost znanstvenega raziskovanja in religije, razen če znanstveno raziskovanje prisiliš k temi, da preide v religijo na ta način, da mu pustiš njegovo lastno pot. Drugačna prisila vsaj ni dokaz.
Seveda, če že od vsega začetka priznavate kot znanstveno raziskovanje samo to, kar jc vaš nazor, tedaj pač lahko prerokujete; toda kakšno prednost ima vaša trditev pred trditvijo indijskega bramana, ki dokazuje svetost VEDE tako, da sebi edinemu pridrži pravico do tega, da jo bere?
Brž ko si bo znanstveno raziskovanje na jasnem o vsebini tega, kar nahaja, nc bo nikoli spodbijalo resnic krščanstva, a hkrati mora država skrbeti za to, da bi bil ta 'biti si na jasnem' nemogoč, kajti raziskovanje sc nc sme nikdar obračati na dojemljivost velike množicc, se pravi, nc sme nikdar postati popularno in jasno samo sebi. Cclo, čc ga v vseh časnikih monarhije napadajo neznanstveni raziskovalci, mora biti skromno in molčati". (K. Marx: Uvodnik v 179. št. Kolnskcga časnika. Izbrana dela, CZ, Ljubljana, 1979.)
KAKO SI LAHKO POMAGAMO Z BOHMEJEVIM QUALOM?
Za začetek bo najbolje, da še enkrat citiramo (že enkrat omenjenega avtorja) dr. J. Strnada: "V obtoku jc še več intcrprctacij, tudi nekaj dokaj zapletenih. Omenimo samo to, da so ustvarili s tem namenom tudi posebno kvantnomehanično logiko. Predaleč bi
X
v angleškem besedilu jc Kngels dodal naslednjo pripombo: Qual je filozofska besedna igra. Dobesedno pomeni Qual muko, ki sili h kakršnikoli aktivnosti. Hkrati pa vnaša mistik Bohme v to nemško besedo tudi nekaj iz latinske besede qualitas. Njegova Qual jc aktivno načelo, ki ga poraja spontani razvoj temu načelu podrejenih stvari, odnosov ali osebnosti, načelo, ki s Svoje strani vpliva na ta razvoj, v nasprotju z muko, katero poraja zunanji svet." (Marx-Kngels: Izbrana dela II, CZ, I.jubljana, "51; Razvoj socializma od utopije do znanosti, F. Kngels ter Sveta družina: Kritična bitka s francoskim materializmoni, K. Mam in F. Kngels, Izbrana dela, CZ, Ljubljani, 1979.)
nas odvedlo, čc bi poskušali našteti vse interpretacije. Navedene intcrprctacije lahko razdelimo na dele in različne dele kombiniramo v nove inačice intcrprctacij. Možnosti jc veliko, najbrž več kol fizikov, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. V podrobnostih o interpretacijah ni mogoče govoriti brez določenega matematičnega znanja. Zato pogosto tega vprašanja - tudi v učbenikih - nc obravnavajo dosledno, ampak obravnavajo zdaj to zdaj drugo interpretacijo, na primer kopenhaško ali statistično, nc da bi to posebej povedali."
Čc sedaj kličejo tudi Bohmcja na pomoč (pozabimo, da je inkriminiran za misticizem) in pri tem razmišljamo tako, da jc: "Med lastnostmi, ki so prirojene materiji, je gibanje prva in najpoglavitnejša lastnost, in sicer nc samo kot mehanično in matematično gibanje, marveč še bolj kot nagon, življenjska sila, napetost, kot muka (QUAL)," si nc moremo kaj, da sc nc bi vprašali: Čemu pa sc sploh mučimo z interpretacijami?
Interpretacija naj bi pomenila: razlago; oziroma pojasnitev pomena; prevod iz enega jezika v drugi jezik (ne gre za nacionalne, temveč za strokovne jezike); predstaviti razumljivo; izluščiti smisel ali pomen; razvozlati na poseben način itd. V vseh teh pomenih sc pojavlja: INTERPRETACIJA, tudi v tem primeru.
Kvantna mehanika uporablja svojstven jezik, ki ga tudi fiziki specialisti nc razumejo vsi enako, kaj šele drugi, ki jih gon po vedenju sili k poglabljanju v to snov. Čc interpretacija nc bi bila mogoča, bi ostala teorija zaprta v slonokoščeni stolp ekskluzivne znanosti, in še več, vsak individuum bi bil v posesti svojega znanja, nc da bi ga skušal interpretirati drugemu, saj brez intcrprctacije ni mogoče komuniciranje.
Tudi intcrprctacija zaradi razumevanja jc nujno potrebna, to pa jc noetično vprašanje; razumevanje jc v tesni zvezi z izkušnjo in celovitostjo, v katero naj sc vklopi element razumevanja. Toda to jc v mnogočem posledica vzgoje in kulturnega okolja, ki nam izoblikuje paradigme in miselne vzorce kot osnovo za razumevanje pojavov, dogodkov in stvari.
Še zlasti pa zaidemo na področje - recimo - filozofije, ko skušamo z interpretacijo izluščiti smisel ali pomen. Na tej točki je ločnica med znanostjo in filozofijo (in v posebnem med metafiziko ter religijo).
Nekateri trde, da se vsem tem pastem izognemo, čc sploh nc interpretiramo znanstvenih dognanj, pri čemer pa neposredno trčimo ob vprašanje smisla in pomena same znanosti. Čc naj znanost služi spoznavanju objektivnega in s tem vzpostavljanja racionalnega odnosa človeka do prirodc, jc očitno, da jc spoznavanje le težnja nikoli dokončanega miselnega procesa (tako v smislu filogeneze, kakor ontogeneze) in da sc človek vseeno lahko obnaša neracionalno, kljub znanstvenim spoznanjem. Toda to nikakor ne izpodbija splošne naravnanosti človeške vrste k razumevanju stvari, čc pri tem nc izhajamo iz religioznih stališ, da moramo verovati, nc pa razumeti. Globoka vera nc vprašuje po razumevanju skrivnosti.
Zalo menim, da meji na znanstveno religijo ali religijo znanosti zahteva (ali izhodišče), da jc nepotrebna inlcrprctacija - vsaj v tistem delu,ki sc nanaša na razumevanje.
Če sc sedaj vrnemo na QUAL, kot na "prvo in najpoglavitnejšo lastnost materije, ki ni le matematično in mehanično, marveč še bolj kot nagon, življenjska sila, napetost, muka," si nc moremo kaj, da to interpretiramo.
Ali kvantnomehanično gibanje sodi še med mehanična gibanja ali žc med ona, ki so v zvezi z "nagonom, življenjsko silo, napetostjo in muko" - torej s QUALOM? Kajti
prva in najpoglavitncjša lastnost materije se mora kazati že nekje čisto na začetku pri osnovah, recimo pri kvantnih pojavih (če predpostavimo, da smo s tem že prišli do temeljev objektivnega sveta, kar pa ni tako gotovo).
Seveda če rečemo, da med matematično in mehanično gibanje nc štejejo tista gibanja, ki so v zvezi s kvantnimi pojavi, potem jc očitno, da kvantne pojave obvladuje QUAL. Čc pa sodijo kvantna gibanje med matematična in mehanična gibanja, potem obstaja QUAL kot še nc odkrila muka, napetost, življenjska sila ali nagon - skratka kot nekaj, kar bi dodatno opisalo tudi objektivni svet. TO PA JE TISTO, ZARADI ČESAR JE EINSTEIN MENIL, DA JE KVANTNOMEHANIČNI OPIS FIZIKALNIH SISTEMOV NEPOPOLN.
Mislim, daje treba ubogega Bohma nekoliko razbremeniti njegovega misticizma...
NAMESTO SKLEPA
Nesmiselna bi bila trditev o dokončnosti spoznanega; zato jc možnost dodatnega opisovanja fizikalnih sistemov prav gotovo odprta. Pri tem pa nikakor ni izključeno, da med to dodatno opisovanje sodi tudi paradoks... Morda jc prav v tem paradoks?!
literatura
1.	Einstein, A., Tolman, R.C., Podolsky, B., Knowledge of pasi and future in quantum mechanics, Physical
Review,37,1931.
2.	Einstein, A., Podolsky, B., Rosen, N., Can quantum-mechanical description of physical reality be considered complete? Physical Review, 47, 1935.
3.	Bohr, N., Quantum mechanics and physical reality, Nature, 136, 65, 1935.
4-	Bell, J.S., On the problem of hidden variables in quantum mechanics. Reviews of modern physics, 38, 1966.
5-	Bell, J.S., On the F.instcin, Podolsky, Rosen parodox. Physics, 1, 1964.
6.	Schrodingcr, H., 'Ilie present situation in quantum mechanics: A translation of Schrodingcr's "cat paradox" paper, proccedigs of the American philosophical society, 124, 1980.
7.	Benett, C.H., l^andaucr, R., The fundamental physical limits of computation, SCIA, VII, 1985. Bohm, D., Wholeness and the implicate order, Poutledge&Kcgan Paul, U>ndon, 1980.
9.	Strnad, J., Etude v filozofiji znanosti, Anlhropos, št. 5-6.
10.	Meyers konversations lexikon, Leipzig: Wicn, 1895.