o glavnih gonilnih silah srbske zakonodaje. 67
O glavnih gonilnih silah srbske zakonodaje v drugi polovici srednjega veka.
Dr. France Goršič.
Skoraj bo 60 let, odkar je dr. V a 11 a z a r B o g i š i č objavil svoj knjigopisni načrt, po katerem naj bi se biio sistematično začelo izdajati gradivo za jugoslovansko pravno zgodovino. Sam je kot prvi zvezek četverodelnega načrta objavil opis zakonov, izdanih po vrhovni zakonotvorni oblasti
5*
68 O glavnih gonilnih silah srbske zakonodaje.
takih političnih stvorb, ki so na ozemlju južnih Slovanov obstajale samostojne. Da je bil zares »orjak konkretnosti« med jugoslovanskimi pravniki, je dokazal tudi s tem, da je v svojih »P i s a n i h zakonih« na tako odličen načhi postavil temelj i temu važnemu delu jugoslovanske pravne zgodovine, da se moramo še danes k njemu zatekati, ako se hočemo poučiti o piavotvornih silah, ki so v srednjem veku razgibavale pravno življenje jugoslovanskih plemen. Z občudovanjem mora vsakdo ugotoviti, da je v Bogišičevih kratkih priličnih objasnilih, zlasti v njegovem pristupu (uvodu), z močnimi potezami očrtanih dokaj sintetičnih elementov, ki so prikladni, da služijo za temeljne kamene pravni zgodovini južnih Slovanov vobče, a zlasti še pravni zgodovini Srbov.
Odkar služi spoznaja na poprišču osamosvojene prazgo-d^ovinske vede v lasten m samo - namen, je pravilo splošno prizinano, da se mora pravo razlagati samo v zvezi z zgodovino. Kot zakonite norme od tedaj za pravno zgodovino ne prihajajo v poštev le zakoni, ki so s to besedo označeni, marveč vse postave, ki so potekle od vrhovne državne oblasti v namen, da služijo kot občna pravila za več ljudi in za nedoločen čas. Vsa ta normativna vsebina je skrita v različnem pravnem in zgodovinskem, tudi cerkvenem gradivu, osobito pa v listinah (dplomah), ki so si prislužile epiteton »vzvod pravotvorja«, in v p o v e 1 j a h , ki niso — tako pravi Bogišič — kompilacije kakih redovnikov, marveč priče potreb in živ/h odnošajev poedinih narodnih slojev v različnih epohah srbske zgodovine, kjer kakor v zrcalu gledaš najbolj važne stvari narodnega življenja davnih dni. Za te metodološke spoznatke naj se pravna zgodovina zahvali z g o d ov i n s k i šoli otačnopravne jurisprudence XIX. stoletja in njenemu tako imenovanemu historičnemu naziranju. ki ga karakterizira geslo, da more znanstveno razumevanje vsakršnega prava poteči zgolj iz z g o d o v i n e.
Od tedaj se je občna zgodovina preosnovala v sociološko vedo. Nauki Savignyja in Puchte (programski spis historične šole je Savignyjeva »Posest«) zadoščajo metodološko pravni zgodovini prav tako le še za analizo, a pri nadaljnjem
o glavnih gonilnih silah srbs.ke zakonodaje. 69
znanstvenem delu, pri dogmatiki po metodi poenostavljanja in posplošnevanja, se nam dandanes ni več moči n. pr. ustaviti kar pri rimskih piscih, pa trditi, da je rešitev vsakega vprašanja v razlagi virov, nego brez konstruktivne sistematike bomo izkušali ovedeti sinovanje tistih elementarnih sil, ki so pravnotvorno učinkovale na zakonodajo dotične pravnozgo-dovinske dobe, v našem primeru Srbije v poznem srednjem veku. Metodi historičnih pravnikov bomo sledili, kolikor pojde za indukcijo, ne bomo ji pa sledili v dedukciji. Ako naj bo opazovalna veda, tedaj mora pravna zgodovina raziskovati, kako je vzrastlo pravo iz celotnega narodnega sestava, t. j. iz vsega družbenega in gospodarskega življenja. V teh metodoloških mejah se bo gibalo tudi raziskovanje pravne zgodovine kot dela »nemške (?) slavistike«, povsem nove discipline, ki so jo neki nemški znanstveniki zamislili kot »svojo« socialno zgodovino slovanstva.
Srbsko pravno zgodovino srednjega veka delimo navadno tako v dva dela, da obsega drugi, pomembnejši del dobo od začetka XIII. stoletja do propada srbske državne samostojnosti. Ta doba se krije z glavnim delom srednjega razreda staroslovenskih književnih spomenikov, saj se začenja ta razred tudi s XIII. stoletjem, sega pa preko srednjega veka še tja do konca XVI. stoletja. V začetni čas obeh teh markantnih dob, srednjega književnega razreda staroslovenskih spoTnenikov in druge srednjeveške diobe srbske pravne zgodovine, sovpada ono znamenito dogajanje, ko je po smrti ustanovitelja srbske države, Štefana Nemanje, a v njega duhu in prizadevanju za zedinjenje vseh Srbov, njegov sin od papeža svečano prejel kraljevsko krono (1217) in s pomočjo svojega brata ustanovil arhiepiskopijo za Srbijo (1219).
Kraljevska krona, podeljena od papeža, in cerkvena samostojnost, ta dva znaka in dokaza močne narodne države, sta pridobitka verske politike. Prvovenčani kralj Štefan in prvi književnik Prosvetitelj sv. Sava sta znamenito kro-nanjsko in arhiepiskopsko cerkev Žičo postavila kot viden pomnik svojega verskopohtičnega državniškega uspeha. Pra-voslavje je postalo državna vera. Za njo store kralji vse.
70 O glavnih gonilnih silah srbske zakonodaje.
Statični moment navidezne realicije pod Štefanovimi sinovi je treba pripisati notranji konsolidacij: srbske države, za katero se sedaj kmalu pojavi ime Srbija (1237). V celokupni politiki tega obdobja prevladuje načelo svršnosti, i v zunanji politiki, kjer se naslanjajo vladarji včasi na tega, včasi na onega soseda, kakor se jim zdi bolj koristno, i v notranji politiki, kjer stopa v ospredje praktično narodno gospodarstvo. Zlasti Štefan Uroš (I.) pospešuje trgovino z Dubrovčani, ki jim potrjuje stare pravice, in, želeč si narodnega blagostanja, spozna potrebo, da je treba rudnike bolj intenzivno izkoriščati. On započne na prejšnjih skromnih zametkih novo organizacijo rudarstva, za katero mu dajo delovne moči od Tartarjev pregnani ogrski Saši (1241), denar pa Dubrovčani in Benečani. Njegovo delo se brzo izplača. V drugi polovici tega stoletja je število srebrnih rudnikov" že znatno, njihov pomen, zlasti pomen Novega brda, ki vse ostale prekaša, je velik, a od 1. 1257. se doma kuje tudi že lasten denar. Važnost gospodarske politike tega obdobja je v tem, da brez blagostanja, ki je prišlo po trgovini, prometu in industriji, kesnejši vladarji pač ne bi bili toliko premogli, kolikor so potrebovali za nabiranje in vzdrževanje najemniških čet in za druge svoje ukrepe.
Na prehodu tega stoletja v XIV. stoletje, pod vlado Štefana Milutina, imenovanega tudi Uroš 11., vzženeta gori rečeni dve sih iz svojih zalog, ki jih imenujemo politično veljavnost in narodno blagostanje, poslednico kvišku, ki se v zgodovini omenja kot osvajalna politika Nemanjičev XIV. stoletja z vrhuncem v diplomatskih in vojnih podvzetjih Štefana Dušana Silnega, ki se smatra za pravega naslednika bizantinskih carjev in zato sega po Carigradu. Vso dobo vidna verska 'komponenta se sedaj zlasti izrazito pokaže v vzdevku »kapetan krščanstva«.
Zgodovina nas s tem uči. da sta osobito dve gibaH odrejali državniški koncept vladarjev dinastije Nemanjičev, v prvi vrsti krščanski element, poleg le-tega pa od vsega početka, a zlasti v drugi polovici XIII. stoletja praktičen gospodarski p o k r e t, ter da se je po tem potu narodna država razmahnila v mogočen imperij Balkana.
o gla\iiih gonilnih silaih. srfcskfi zakonodaje. 71
Vzkraj teh naukov nam pravnozgodovinsko gradivo te dobe kar samo ob sebi in sproti razkriva trojni značaj zakonov Srbije v tej dobi.
Že po največji relativni številnosti padejo najprej v oči darilne hrizobule (ustanovne ali zadužbinske pc^velje), t. j. tisti pravni spomeniki, ki jim je očitna gonilna sila verska politika vladarjev. Dalje so izrazito svoj-skega značaja povelje mednarodno-, finančno-, trgovinsko- in občnograjansko - pravne vsebine, v katerih se kot gonilo očituje gospo da rs ka politika vladarjev. Pravni viri teh dveh vrst predoču-jejo dobro polovico srbskih pravnih spomenikov vse dobe, ako štejemo zakone, ki so v njih, pa še mnogo več. Zakoni hrizobul in povelj, bolj in bolj staroslovenski, ker je latinščina na umiku, prepletajo vse vladanje dinastije od začetka do konca. V XIV. stoletju navzamejo tudi formalno zakonodajno tehniko, ki jo občudujemo v Dušanovem zakoniku, v mojstrovini, ki prekaša vse, kar je bilo na zakonodajnem poprišču storjeno v vseh dvesto letih vladanja Nemanjičev. Iz enega središča vodeni velikobalkanski politiki je adekvantna zakonodaja te dobe.
Z ene strani smo tako ugotovili trigoniineelemeute: krščanstvo, narodnogospodarski proces in centralistično zakonodajno iniciativo. Z druge strani smo odkrili tri glavne skupine zakonov, in sicer zakonov v hrizobulah, zakonov v poveljah in samostojnih pravih zakonov.
Ta frapanten paralelizem n' naključen, nego je sociološko nujen so v pa d. Pravo je pač družbena stvorba, ki gre zmerom — da govorimo z Iheringom — za obvarovanjem življenjskih pogojev družbe. Državna zakonodaja služi družbeni in politični svršnosti. (jibalo prava neke dobe se mora zrcaliti v nje zakonih.
Zato ni dovolj, ako je pravna zgodovina le nekakšna enciklopedija pravnih spomenikov svoje dobe, nego biti mora tudi sinteza idej, ki so v dotični dobi pravotvorno učinkovale. Ne sme nam zadoščati, da znosimo na kup posamezne zakone in jih knjigopisno opredelimo. Pravni zgodovinar nobene dobe, tako tudi ne te, o kateri je govor tukaj, ni zgolj bibliograf.
72 O glavnih gonilnih silah Srbškč zakonodaje.
marveč on oblikuje, t. j. on povzema, poenostavlja in posplo-šnjuje konkretne spoznatke o zgodovini pravnih naprav (nt virov!) v sociološko zasnovano dogmatiko, sposobno, da fungira — da se izrazimo tako, kakor smo za nemškimi metodologi navajeni ponavljati — kot »obči del« njegove pravne zgodovine. To je glavna naloga pravnega zgodovinarja. Po njej se m.eri njegova globina.
Jaki sledovi procesa, ko se je srbski narod v srednjem veku razmahnil in izživel, so v treh značilnih skupinah takratnih pisanih zakonov, in sicer:
I. v skupini h r i z o b u 1 s k i h zakonov, ki se nahajajo v darilnih poveljah cerkvam in samostanom in v ustanovnih listinah (osnovnih pismih). Njim je gonilna moč verska politika vladarjev, tej pa gibalo krščanstvo;
II. v skupini p o v e 1 j s k i h ali p t o s t a g e m s k i h zakonov, ki se nahajajo v prostagmah ali navadnih poveljah (protistavljenih k hrizobulam kot svečanim listinam z zlatim pečatom v pozlačeni krabici). Njim je gonilna moč narodnogospodarsiko stremljenje vladarjev, temu pa gibalo tvornostni proces gospodarstva;
III. v skupini samostojnih zakonov, ki so ustav-n i vladarski čini, od samega vladarja kot zakoni označeni, namenjeni odločanju sodišč in oblastev. Njim je gonilna moč jaka, iz osrednjega centra vcdena zakonodajna politika, tej pa je gibalo vladarjevo pravo gospodske zapovedi (Oesetzes-befehl).
Kakor prej, tako tudi še v sedanjem času ne obračajo naši pravni zgodovinarji sivoje prve pažnje na celokuipnost ustanovil v pravnih virih, dasi se je do generalne sinteze moči dc kopati le po tem potu, nego vsi se bavijo v prvi vrsti z Pušaiiovim zakonikom, ker je vrh te pravnozgodovinske dobe. Zakoni v hrizobulah in poveljah so postavljeni v drugi red, kamor redkokdaj kdo posveti. Izza 1. 1872. se je sicer to in ono storilo, toda občutno še nedostaja monografskih obdelav zakonov preddušanovske dobe. Filološko in verskopravno so cerkveno-slovenske listine preiskane, in takb so po svojem predmetu zadužbine točno opredeljene (1. lavre, 2. arhiepiskopije, 3. episkopije in 4. eparhije ali ktitorski manastiri), raziskave pa.
C>šnii»tek zakona o medverskih odiTošajih, 73
ki se tičejo javno- in zasebnopravnih pogledov in bizantinske penetracije v teh virih, so negotove. Isto, a v večji meri. velja o poveljah, kjer nam je raz pravnozgodovinsko dogmatično motrišče marsikaj nejasno i v socialnopravnem i v gospo-darskopravnem pogledu. Naj omenim n. pr. izvor (antiqua con-suetudo!) in jačenje tržnih pravic inozemskih trgovcev, mednarodnopravna navzkrižja z Dubrovnikom, rudarsko in sploh vse tujsko pravo, poštnoprometno pravo, zasebno pravo, kjer še ne vemo dosti o razvoju pogodbenih likov (mislim na prehod od gotovinske pogodbe k dolgovni pogodbi in jamstvu, na udavo in njene solike, pa na preobrazbo od tu dalje v smeri h kreditnopogodbenemu liku) itd.
Dokler nam bo nedostajalo monografij, bodo sinteškl poskusi sloneli preveč na intuiciji in manj, kakor je prav, na eksaktnih opazbah.