252 Listek. baš tako se ne morem ogreti za ^Izgubljeni cvet", ki se mi zdi nekoliko — prisiljen. — ^Briška budnica'1 pa je zopet prav dična skladba. — Mešani zbor: „Le pevaj, ptička" je nekako preveč cerkven in tekstu ni povsem primeren. Isto tako je ^Rožici" tekstu neprimerna skladba, katera bode težko tekmovala z napevom, ki ga je pokojni Avgust Leban zložil istim besedam ,,Doli v kraji sama za-se." — ^Slovan na dani" pa je skladba, pred kojo se je treba odkriti — izborna! Jako nežna, srce božajoča pesemca je tudi „Pri zibeli", ki bode povsod naredila efekt, ako se bo pela precizno. Krasna je tudi „Lehko noč". Posebno takti, ki izražajo voščilo: ,,lehko noč!" izborno so pogojeni. Z neskončno milobo ti objemata dušo zadnja dva takta, kjer voščilo ,,lehko noč" s svojim pp. in rit. nekako odmira na pevčevih ustih. Ako še omenim, da so pričujoče skladbe v obče melodijozne, pravilno harmoni-zovane in ne težke, povedal sem o njih vse, kar sem imel povedati. Iz dna srca čestitam vrlemu mlademu skladatelju, da se z gotovimi vspehi kaže svetu slovenskemu, ki sme od njega pričakovati še mnogo krasnih glasbotvorov! Želim pa tudi iskreno, da ga narod slovenski podpira z obilim naročevanjem. Učitelju z letnimi 400 gld. je plača itak tako skopo odmerjena, da mora biti v vednem boji za eksistencijo svojo. Ce pa takov za glasbo nadarjen mož sam še svoje skladbe zalaga, to je vendar naša rodoljubna dolžnost, da ga podpiramo, da si s tem ne poslabša, temveč da si poboljša materijalno svoje stanje! Kakor smo dognali iz gotovega vira, g. Volarič je do zdaj pri svojih izdavah še vselej — izgubil, in tudi pri sedanji izdavi se mu kaže — izguba! Ni li to sramota za nas ? Narod slovenski! podpiraj nadarjene umeteljnike svoje, drugače se kažeš nevrednega, da ti jih je dalo nebd! — ,,Gorski odmevi" se dobivajo pri g. skladatelji, H. Volariči, učitelji v Kozani (p. Cormons bei Gorz). Janko Leban. Za Levstikov nagrobni spomenik je nabralo pisateljsko društvo doslej 489 gld. 84 kr. Predavanje prof. Fr Levca o Levstiku in njegovem pomenu v slovenskem slovstvu dne" 26 marcija t. 1. v dvorani ljubljanske čitalnice dalo je 90 gld. čistega dohodka. Pri predavanji so bili navzočni tudi preblagorodni gospodje deželni predsednik Andrej baron Winkler , deželnega sodišča predsednik Fr. Kočevar, župan ljubljanski Peter Grasselli, mnogo duhovnikov in veliko druge odlične gospode ljubljanske — vseh skupaj nad 250 oseb, da je bila dvorana vsa polna. Ta živahna udeležba nam je lep dokaz, da se vedno bolje spoznava, kako velike in važne so zasluge Levstikove za slovensko jezikoslovje, za pesništvo slovensko in za ves splošni razvoj književnosti naše. V. Mandelcu v spomin. Kolikor je meni znano, bilo je 1856. leto prvič, da so dijaki ljubljanski ob počitnicah v večjem številu pohodili naš rajski, takrat še skoro popolnem nepoznani Bled. Cveterospev (oba Klinarja, Razboršek in Bohm) pel je v Mal-nerjevem novem salonu poleg nemških tudi več slovenskih pesmij ter si pridobil veliko pohvalo sicer ne mnogoštevilnega občinstva. Poznejša leta pa je bilo potovanje na Bled že tradicijonaluo. Na Velikega Smarijina in prihodnji dan bilo je vse polno slovenskih dijakov od blizu in daleč, izmed katerih se je vsako leto odločilo manjše krdelce »v Bohinj, v Bistriško dolino« Tako je bilo tudi 1858., ko smo nekoliko prekrasnih dnij prebili v idilični krčmi »Pri Tončku«, a se pri tem seznanili tudi z neko ljubljansko gospodo, ki se je tedaj hladila na Bistrici. V rečene gospode preprijetni družbi obiskali smo dne" 19. avgusta Bistrice prekrasni slap, katerega naj bi pač noben turist ne pustil na strani, potem pa čudovito Savico, od katere smo se popoludne vrnili na svoj glavni stan, k Tončku na Bistrico, kjer se nas je zbralo prav prilično število. Bili so v naši družbi pokojni Mandelc, Tusek, Erjavec, poleg njih pa mnogo drugih, še sedaj živečih gospodov. Zabava je bila uprav Listek. 253 dijaški živahna, med raznimi kontroverzami, petjem in pitjem potekel nam je hitro čas. Po 9. uri zvečer se odpravi gosp. L. na odhod, vabeč nas, se li hoče kdo peljati ž njim. Noč je bila jako jako temna, zatorej smo, izvzemši Mandelca, vsi drugi prijazno vabilo odklonili, deloma zaradi tega, ker smo bili namenjeni drugam, nekaj pa tudi zato, ker je bil gospoda L. konj »Turek« jako isker. Mandelc pa se je ponudbe slastno poprijel, njegovi romantični naravi je prijala vožnja skozi Stenge in kmalu sta se poslovila od nas ponočna potovalca. Vožnja do Bleda je bila vseskozi srečna. Ondu pa sta se ustavila v slavni gostilni pri Petrami. Okoli polnoči je že bilo, ko sta dospela tjakaj in samo jedno pritlično okno je bilo še razsvetljeno. Na njijino trkanje se jima je kmalu odprlo in nekoliko zaspana točajka jima je prinesla vina, da se okrepčata za nadaljno pot. Kar v postranski sobi mimo švigne neka belo oblečena prikazen. ,,Primi jo !" g. L. zakliče Mandelcu. Ta hiti za belo prikaznijo skozi vežo po stopnicah v gorenjo nadstropje. Iz sobe v sobo jo zasleduje, naposled mu prikazen v zadnji sobi izgine, zdelo se mu je, da se je v oknu kar v tla udrla. Brez pomisleka skoči za njo, popne" se čez okno hoteč jo objeti, a obleži teško ranjen na trdem kamenji pred pragom Petranove hiše. Padec s prvega nadstropja mu je prizadel hude rane. Razbil si je glavo, pobil se na rokah in nogah, pretresel si možgane in mislili so, da je po njem. Drugo jutro so mu tudi v tem zmislu prigovarjali, a Mandelc o smrti niti čuti ni hotel. V dokaz, da se njegove duševne zmožnosti vedno še normalne, zložil je pesem, katera nikakor ni zavr-šena, temveč ima mnogo hib in nedostatkov, a je vendar zanimiva zaradi tega, ker je zložena takorekoč na smrtni postelji. Rečena pesem pa slove tako: Blejski strahovi. Kjer Sava Bohinjska med hribi šumi In cesta po ozkih bregovih se vije, Voz majhen po noči črni drči, Na nebu ni zvezde in luna ne sije. Na vozu sedita popotnika dva, Molče se ozirata v tmino nebd, Molče- poslušata bučenje valov; Kot veter gre konj, gldsno bije podkov. Kar v temni daljavi pokaže se svit, Kot zvezdica majhna leskeče se, trese, A koča prijazno pa vabi k nji prit', Al veše neizmerne nad vddo drve" se! Pa bliže in bliže se vedno svetli, Neznana moč konja za svitom podi In spet gre kot veter skoz skalnato plan, Pri luči se vstavi, ves v potu kopan. Glasno zarezgeče, pobrska z nogo In z glavo pomaje, si pene otrese. Začudeno gleda voznik vse to, Pa kanal' se nasmeje, mu lica zvedre" se, »To krčma je«, kliče, »moj »Tur'k« jo pozna, Popotnika vabi svetloba le-ta, S'cer prav'jo, da tukaj derejo ljudi, Pa človek pogumen se vrnž ne boji.« To reče in naglo poskoči z voza In trudnega »Turka« k drevesu priveze, Prijazno pogladi in krme mu da, Ker vroč je, pa s plahto ga gorko prepreže. K prijatlju potem gre, mu roko poda Za svitom ga v krčmo poročno pelja. »Kaj, kliče, utrujene žile oživi, Mar vino ni to, al' so druge moči?" Zaspana si famula briše oči In kima z glavo, se iz kota dviguje, Pa tava po hiši in kljuko lovi, Si ruto popravlja, predpas privezuje. Jaz slišal sem praviti modrih ljudi, Da slepa kokoš tud' čas zrno dobi. Skazala resnico je famula to, Ker našla je vino, zlod vedi kako? Pa v kotu je dobro, spet spravi se vanj. Zadremlje sladko in smrči tako milo. Ker tiha sta gosta, deviških je sanj, Ni druz'ga kot srkanje vina budilo. Medlo že utrinkasta sveča gori In stena za steno zmir bolj se stamui. Iz turna razlega pa kladva se glas, Naznanja čas pozni, že spava v^a vas. 254 Listek. Kaj gleda skoz vrata pač gost tak' strm6, In vedno se giblje in mota naprej, Kaj ,zvunaj v veži črni mu kaže? Zdaj kvišku po stopnjah gre v gornje nad- To v beli obleki je belo telo! stropje, Pa roka naj skaže, da oko mi ne laže. Pa oni ne jenja, bit' hoče hitrej, Če duh si, le beži, kamor poželiš, Pa ko se lovita skoz celo poslopje, Če si človek, se druš'ne gotov ne bojiš! Kar zgine podoba! On krog se ozre", To reče in steče za belo ženo, Pri oknu mu zopet pomignila je. Ta giblje naprej se skoz vežo tamno. Z razpetim rokama on k oknu hiti — Z razbito glavo pred Petranom leži. V. Mandelc. Drugi dan so dobro jutro mi vošili Za povrh razbito glavo mi zašili. „Lepa hvala !" sem jim rekel ves vesel, Za povrh pa to pesem jim zapel V spomin 19. velkiga srpana 1858." Se jedenkrat o Jakobu Petelinu (Gallusu). Ko sem v 5. listu predlanskega »Ljub. Zvona« pisal razpravico o Jakobu Petelinu (Gallusu)', izrekel sem srčno željo, da bi se strokovnjak potrudil, podati nam obširen životopis in vredno oceno velikega tega glasbenika slovenskega. Žalibog, moje besede so bile glas vpijočega v puščavi, in le tiudoljubivi g. L. Zvab je v 8. listu predlanskega »Ljub. Zvona« o Gallusu priobčil nekoliko vrstic, ki jih je našel v nekih leksikonih, koje pa ne pripovedujejo veliko novega. Vendar: hvala lepa vrlemu rojaku na trudu njegovem! Ko sem moral spoznati, da je bil moj poziv v »Zvonu« zaman, nisem hotel držati križem rok. Vedoč, da je bil Petelin svoj čas kapelnik pri škofu Stanislavu Pavlovskem v Olomuci, pisal sem tamkajšnjemu konsistoriju, proseč ga, če bi mi mogel poslužiti s kakšnimi podatki o našem Petelinu. Kmalu na to dobim iz Olomuca naslednje pismo : »Vom Olmiitzer F. E. Consistorium. In Ervviederung des geschatzten Scbreibens de dto 7. Juni 1886 betreffend die biographischen Data des Jakob Hanel beehren wir uns zur geneigten Kenntnis zu bringen, dass im fiirst-erzbischofiichen Ordinariats-Archive keine diesbeziiglichen Schriftstiicke zu fmden seien. Fiirst-erzbischofi. Consistorium Olmiitz am 16. Juni 1886. Emanuel Graf Pbtling, Generalvioar." (Podpisan je tudi knezonadškof. kancelar). Iz Prage, kamor sem se tudi obrnil bil do vplivnega gospoda, pa nisem dobil nobenega odgovora. Vrli naš glasbenik, g. Danilo Fajgelj, pisal mi je v dan 2. julija 1886. nastopne vrste: »Veseli me, da se zanimate za Gallusa. On je bil bržkone rojen v Idriji, kjer je tudi ticiteljeval v družbi z bratom, a potem nekam priginil. Zlahto Petelinovo sem jaz še poznal. Najprej bodete njegov rojstveni kraj izlaknili v Spodnji Idriji ali celo na St. 'Vidski Gori.