FESTIVAL: PO RDE NO
E '91
MELOPEMILLE
Legenda pravi, da je bil prvi film, ki so ga posneli na sončnem obrežju Kalifornije, indijankin soprog (The Squaw Man) leta 1914. Danes, več kot osem desetletij pozneje, so se filmski arheologi lotili izkopavanj v puščavi, kjer pod peskom iščejo zasute kulise Desetih božjih zapovedi (The Ten Commandments, 1923), medtem ko dih filmske nostalgije razkriva žanrske izlete starih mojstrov. Letošnji Dnevi nemega filma v Pordenonu so bili posvečeni Cecilu B. DeMillu, človeku, ki mu gresta dva velika naziva — »stvaritelj Holiywooda« in »izumitelj obrazca popularnega hollywoodskega filma«. Prt njem se spričo dopadljivih tem, mentalitete, ki je blizu navadnemu gledalcu, pa tudi skoz pazljivo dozirane nadihe domišljije in sanje o lepšem življenju razodeva geneza formule tipičnega hollywoodskega produkta kot enega izmed največjih umetniško-socioloških fenomenov v 20. stoletju. Neizbežna sestavina svojevrstne tematske Pandorine skrinjice v DeMillo-vem opusu je ne glede na žanr vedno ljubezen, saj je režiser pravočasno do-
jel pomen čustvenega aspekta recepcije filmskega dela kot tistega, ki je najprimernejši za pravo komunikacijo z umetnostjo. Poleg tega pa so sladkobno optimističen slog, zaplet in ikonografija njegovih melodram tudi prispevek k eni izmed možnih razlag etimologije tega žanra: Melo, meli je francoski izraz za sladko, lepljivo breskev in nekaj podobnega njenemu okusu ostane v dušah in spominu gledalcev po spremljanju ljubezenskih zgodb iz dvajsetih let. DeMillova dela so žanrsko nekonsistentna, a jih kljub temu lahko glede na vpadljivost melo-dramskega ozračja in linijo ljubezenskih zgodb razdelimo v nekaj skupin.
SPEKTAKLI
Primarni cilj razkošnih režiserjevih epskih pripovedi so gradiva za množice, obarvana z lahkotnim, didaktično podanim moralnim naukom, skoz katerega se afirmirajo tradicionalne vrednote ameriške družbe, za navrh poudarjene še z ganljivo junakovo čustvenostjo. Glamour in komercializem nahajamo v popreproščeni ekranizaciji Carmen (1915), pa tudi v dveh epopejah, v katerih so junakinje inkarnacija domoljubnega zanosa, kakršen je bil v letih svetovne vojne pač nujen: tako na primer
v Amerikančici (The Little American,
1917), filmu, v katerem hollywoodska »girl with a curl« Mary Pickford ves čas maha s star-spangled banner in je corneiliovsko razpeta med ljubezen do domovine in ljubezen do fanta onstran fronte; pa tudi v viražirani različici Kralja kraljev (The King of Kings, 1927), kjer je temeljni motiv trpljenje oziroma žrtev za odkup, torej po definiciji ena izmed filozofsko-etičnih premis melodrame. Ljubezen do sočloveka in ljubezen do domovine, do človeštva, sta samo dve variaciji na isti občutek, ki preseva skoz ta žanr.
PARADIGMATSKI ZGLED
Paradigmatska stvaritev je Prevara (The Cheat, 1915), saj so v njej vloge razdeljene po aktovskem modelu klasične francoske gledališke melodrame. Junakinja je lahkomiselna mon-denka, ki je »misleč dobro napravila napako«; njen soprog je pripravljen vzeti krivdo nase in rešiti njeno čast, češ da je bila vklenjena v verige melo-dramskih nesporazumov; izsiljevalski podlež pa je strašljivi »slonokoščeni kralj« (ki ga igra Sessue Hayakawa). Osrednja zamisel o propadli ženski, ženski, ki pride na slab glas in zato propada, se dobesedno materializira v
žigosanju junakinje, scène à faire pa grehe seveda oprosti in je zrežirana na obveznem sodišču, kjer so se vsi navzoči voljni žrtvovati v imenu ljubezni do drugega.
ROMANTIČNO-KOMIČNA MELODRAMA
Ta filmska trilogija je narejena po obrazcu comedies of remarriages, kakor so ga najžlahtneje prevzeli Stanley Cavell in avtorji kakor Howard Hawks — Po sili dojilja (Bringing up Baby, 1938), George Cukor — Adamovo rebro (Adam's Rib, 1949) in Leo McCa-rey — Ta strašna resnica (Thai Awful Truth, 1937). To so zgodbe o ponovnih srečanjih, o spoznanjih, da je ta ali ona ljubezen neuničljiva, in o poroki dveh ljudi po precej komičnih situacijah, nesporazumih in obratih. DeMillova romantična komedija se z lahkotnim ironičnim odmikom in kritiko bogatih slojev nouveaux riches in z junakovimi infantilnostmi razodeva kot popolna melodramska variacija; je namreč woman's film v obeh pomenih (o ženskah in za ženske). Zakaj zamenjati ženo (Why Change Your Wife, 1920) je verjetno režiserjev najosebnejši film. Gloria Swanson v njem igra puritansko soprogo, ki se odloči, da dobi novega
moža, zato na lepem vzklikne: »Naj bo brez rokavov, brez hrbtnega dela, pre-sojno — na robu dovoljenega.« Ne menjaj soproga (Don't Change Your Husband, 1919) je moška različica na isto temo, v njej spremljamo dve poroki in dve ločitvi obenem. Zamenjani mož se po prihodu tretje osebe, katalizatorja latentne zakonske krize, in po začasni ločitvi vrne h kapriciozni ženi, tačas poročeni z drugim, in jo reši ne-prilik. Prvotna zveza se ohrani in je trdnejša in boljša kot kdaj koli poprej. Zapiranje tega motivičnega kroga in avtoparodičnost prepoznamo v filmu Stare žene za nove (Old Wives for New, 1918), kjer se ena zakonska zveza razbije, na koncu pa smo priča čet-verni poroki. Skupna značilnost vseh omenjenih romantičnih komedij je emotivna geometrija večkotnika, ki ga poosebljajo dramaturški temelji iz mondenih krogov, zdolgočasene soproge in prezaposleni možje, kar nam je tako znano iz Lubitschevih ali Stro-heimovih del. Potrdilo, da gre dejansko za melodramo, dobimo v podobi trpljenja in obžalovanja, ki se naseli v gledalcu, ko se zave, da bo konvencija happy-enda spoštovana, pa jo prejme z nasmeškom, kot zalogo za prihodnjo srečo pa srkne še malo junakinjinih
FAMOUS PLAYERS-LASKY, 1917 (CECIL B. DEMILLE, CHARLES SHOENBAUM, .................. ....... RCH
ALVYN WYCOFF) - BISON AKČHiVES
CECIL B. DEMILLE MED SNEMANJEM FILMA adamovo rebro (1923) S PAULINE GAREN IN CLAIRE WEST - BISON ARCHIVES
horčiv rai (CECIL B. DEMILLE, 1921) - GEORGE EASTMAN HOUSE
12
SUCHENE
■-'"^M? o*»*»
SïÂi® luiiti
solza. Predlubitschevskega svobodnega izražanja ženske želje ne smemo brati kot prispevek k ženski emancipaciji, saj je srečen konec preformula-cija patriarhalnega načela, po katerem je ženska srečna samo v zakonu.
RELIGIOZNI NAUK
Druga skupina melodram je bližja gledališkim kanonom iz 19. stoletja, funkcionira pa po načelu Pepelke — po Golgoti pridemo do sreče, v gledalčevem primeru — do moralno-religioz-nega nauka. Zlata priložnost (The Golden Chance, 1916), Šepetajoči glasovi (The Whispering Chorus, 1918) sta ljubezenska vrtinca, ki se vrtita v novem družbenem okojju in soočita sofisticiranega princa in neciviliziranega revčka-pijančka, toplo srce propadlega dekleta in sebično igralko, zgubljeni raj in nedosegljivo prihodnost — kdaj pa kdaj je to prikazano morbidno in surovo; tako tudi v Norče-vem raju (Fool's Paradise, 1921) in Brezbožnici (The Godless Girl, 1929).
UMETNINA
Krona opusa je Adamovo rebro (Adam's Rib, 1924), pri katerem se vprašamo tudi to, ali je Cukorjev isto-naslovljenec naključna ali namerna parafraza. Ta film je vsekakor zlitje slogovnega in tematskega eklekticiz-ma, in to kar zadeva celoten DeMillov opus in žanrsko razvejanost. Osrednji zaplet obsega razširjeni ljubezenski zaplet — ženo, ki si želi zapustiti moža, hčer, ki se žrtvuje za mater, pragmatičnega moža, ki premaga evropskega rojalista — ljubezenski nesporazum feydojevskega tipa, poroka spričo reševanja ugleda, majhen poklon feminizmu (mož ženi verjame na besedo) in profesorja-izvedenca za fosile, s katerim se spomnimo dve desetletji mlajšega filma Na silo dojilja. Paradigmatska pripoved, ki je vkomponirana v Adamovo rebro, sega v kameno dobo ter tako tvori rodovno vzporednico dolgoletnega zakona in zaročenega para, ki jo še poudarja obvezna paralela Evropa/Amerika (v Ameriko se meša aristokratski olupek »propadle in dekadentne Evrope«, poosebljene v zmišljenih kneževinah Ruritaniji, Mo-raniji, Pomeraniji in Silvaniji, ter skuša zmotiti red navadne ameriške družine). Film je ostro ritmiziran, poln duhovitih pasaž in z visoko čustveno ljubezensko spletko ustvarja pravo umetnino. Melodrama, ta potomka romance, kli-šejske zgodbe o ljubezni in želji po boljšem življenju, seje pri DeMillu naravno vezala na duh prosperitetnih in 13 demokratičnih dvajsetih let v Ameriki, ko denar brez ljubezni še ni bil pogoj za srečo, naklonjenost fatuma pa se je kazala skoz ljubezen, ki je edina omogočala vrnitev bogastva ali celo dobiček.
NEVENA DAKOVIC