17
OB 20-LETNICI PRIKLJUČITVE SLOVENSKEGA PRIMORJA
19^7 - 196?. Med ti dve letnici je vtisnjeno dvajset let skupnega življenja Primorcev z drugimi Slovenci v novi Jugoslaviji. 15. septembra 194-7 je začela veljati mirovna pogodba med Jugoslavijo in Italijo, ki so jo lo. II. 19*6 po dolgotrajnih pogajanjih v Parizu podpisali predstavniki 21 držav.
Ob tej, za Jugoslavijo, posebno pa še za naš slovenski narod nadvse pomembni obletnici je uredništvo revije Kaplje sklenilo zaprositi za pogovor nekatere ljudi, ki so kakorkoli povezani z usodo Primorske, bodisi v predvojnem 5asu, v času fašistične diktature, bodisi v NOB ali pa v povojnem ustvarjanju. V tej in v naslednjih številkah se bomo torej srečevali z zanimivimi osebami, ki bodo voljne odgovoriti na naša vprašanja. Kot nrvega smo prosili za odgovore tovariša STANKA PETELINA -VOJKA, nekdanjega komandanta Vojkove brigade in pisca zgodovinskih knjig o NOB.
Vprašanje t Ob dvajsetletnici množične vstaje primorskega "TjuSštva - leta 1963 - ste dali v svet kar dve svoji knjigi: Med Triglavom in Trstom ter Kroniko Vojkove
brigade; nato ste napisali še dve knjigi: Osvoboditev Slovenskega Primorja in Gradnikovo brigado. Kaj vas je gnalo, da ste napisali vsa ta dela in zakaj se jih niste lotili morda že prej?
Odgovor: Povsem po naključju. Ob tovariškem srečanju vojkovcev 1962. leta - predvsem na pobudo pokojnega Alojza Pungeršiča in Slavice Tratnikove smo se nampeč vojkovci iz Ljubljane in okolice sestajali redno vsako leto - je nekdo medtem, ko smo obujali spomine na našo brigado in njene borce, obžaloval, ker ni o naši brigadi nič napisanega. Menil je, da bi jaz lahko kaj spravil na papir. Pristal sem, čeprav sem se naslednjega dne, ko sem natančneje premislil vso to zadevo, 2e pošteno kesal.
Ko pa sem le začel brskati po dokumentih, mi ni bilo več žal. Odkrival sem že napol pozabljene dogodke in ljudi ter ponovno doživljal vso veličino naših takratnih hotenj in želja. 7 posebno zadoščenje pa mi je bilo, ko sem videl, da imajo enake občutke pri prelistavanju moje prve knjige "Kronika Vojkove brigade"-tudi nekdanji soborci. To me je vzpodbudilo, da sem sklenil natančno obdelati vojaško-politično plat posameznih obdobij HOB na Primorskem, predvsem pa zgodovino enot 31. divizije, v kateri sem preživel vsebinsko najbogatejši in najlepši leti svojega življenja.
Tematiko, ki jo obdelujem, precej dobro poznam, vendar je težko najti najustreznejšo obliko izlaganja gradiva. Knjige niso namenjene le borcem / ti bi želeli v njih najti čimveč spominskih sestavkov /, temveč morajo biti tudi zgodovina teh enot. Zato morajo biti napisane kritično in na podlagi čimbolj preverjenih podatkov. Namenjene so torej tudi oziroma predvsem mlajšemu rodu, ki naj si na osnovi dejstev, omenjenih v knji-18
gah, sam ustvari pravo podobo in oceno našega narodnoosvobodilnega boja.
Vprašanje: Kaj bi bilo treba storiti, da bi zgodovinski kraji našim zanamcem pokazali verno podobo HOB?
Odgovor; Osebno mi je zelo žal, da zamisel , ki smo jo bili sprožili že pred tremi leti, ni padla na rodovitna tla. Zakaj ne bi Cerkljanskega spremenili v nekak nacionalni partizanski park? Tam je bolnišnica Franja, ki je edinstven spomenik našega boja, v bližini pa je tudi še dobro ohranjena tiskarna Slovenija« Sazen tega pa je tudi Cerkno kot tako spomenik svoje dobe. Predlagali smo, naj bi k vsemu temu dodali še razne rekonstrukcije, razstave, partizansko literaturo itd. tako, da bi se vsak obiskovalec lahko v nekaj urah na kraju samem seznanil s zanimivostmi, značilnostmi in bistvom NOB ne samo na Cerkljanskem, temveč tudi na vsem Primorskem in še dlje.
Brž ko bi bilo vse pripravljeno, bi po vseh slovenskih šolah vsako leto organizirali poučne ekskurzije. Šolska mladina bi pod vodstvom strokovnih vodičev videla partizansko bolnišnico, taborila v partizanskem taborišču, si ogledala Cerkno, v katerem naj bi bila stalna razstava o KOB, občasne specializirane razstave / partizanski tisk, partizanska grafika itd./ in predvajanje partizanskih filmov / n.pr. Ha svoji zemlji /, se udeležila partizanskega mitinga / v Cerknem naj bi bila ustanovljena posebna amaterska skupina / itd. Tu naj bi bila tudi knjigarna ali kiosk, kjer bi bilo moč kupiti knjige s tematiko narodnoosvobodilnega boja, reprodukcije umetniških del, spominke in podobno. Šolske ekskurzije pa se ne bi omejile le na Cerkljansko, temveč bi si lahko ogledale tudi idrijski muzej in tamkajšnjo galerijo partizanske grafike, tiskarno Slovenijo na Vojskem in druge partizan-
19
ske kraje. Ni si težko predstavljati,, kako globoke in trajne vtise bi mladini pustilo dobro organizirano eno-ali dvodnevno bivanje v "partizanski deželi".
Vendar ne gre le za mladine Menim, da zanimanje za našo bližnjo preteklost doživlja svojo renesanso in zato so prav na Cerkljanskem in Idrijskem dani vsi pogoji za nastanek in razvoj "partizanskega turizma". To, kar je za Koprščino morje, za Bled jezero in sa Postojno jama, je za Cerkljansko in Idrijsko "partizanski nacionalni park", katerega zametek že imamo. Kaj takega ne najdemo nikjer drugod. Spomenike in dokaze o naši slavni bližnji preteklosti pa je mož dopolnjevati še z marsičem drugim, kar bi zadovoljilo želje in potrebe skor-  vsakega obiskovalca / smučišča na Črnem vrhu, taborenje in kopanje ob Idrijci, ribolov itd./. Vse to zahteva sicer mnogo truda, toda sorazmerno malo finančnih sredstev, če bi se zamisel uresničila, bi "partizanski turizem" za i-drijske občino postal zelo donosna gospodarska panoga, Cerkno pa bi odigralo pri vzgoji naše mladine zelo pomem-bno vlogo.
Vprašanje; Po rodu ste Notranjec Kako da ste največ svojega truda in. dela posvetili prav NOB na Primorskem?
Odgovor: Med vojno sem bil v raznih enotah na Notranjskem, Dolenjskem, Gorenjskem in Primorskem. Najbolje sem se počutil na Primorskem. Primorci so na lastni koži občutili bolj kot drugi Slovenci, kaj pomeni izgubiti svobodo in so se zato zanjo borili prizadevneje in enotneje kot drugod* V takem vzdušju je bilo tudi za nas borce laže prenašati napore, saj nam je prebivalstvo pomagalo in nas vzpodbujalo na vsakem koraku. Zato ni prav nič nenavadnega v tem, da mene in še mnoge druge Notranjce, Gorenjce, Dolenjce in Štajerce,ki jih je vojna vihra zanesla v ta del Slovenije, vežejo na Primorsko globoka čustva in neizbrisni spomini.