Že literamoznanstvena paradigma imanentne interpretacije oz. formalizma je v imenu ergocentrizma kritizirala nekatere pozitivistične premise vpliva (vzročnost, atomizem zunanjih vimv), poststrukturalizem pa je vpeljal pojem medbesedilnost, ki poleg tega problematizira še medsubjektivni odnos avtor-avtor oz. narod-narod ter pojem literarno delo. Medbesedilnost na mesto enosmerne emanacije od dela A k delu B vpeljuje dialoško, dvosmerno, vzročno nehiera rhizirano interakcijo med teksti in kodi, opisuje sprejemalne dispozicije ter postopke obdelave privzetega označevalnega gradiva. Pojmovni aparat medbesedilnosti tako lahko v primerjalni književnosti 1) bodisi nadomesti vpliv pri opisovanju odnosov med besedili (vpliv ostane le psihološka oz. sociološka kategorija) bodisi 2) celo opiše tekstualizirani subjekt in njegova tropološkapreoblikovanja besedilne dediščine zagradnjo lastne literarne identitete.
Na kongresu Mednarodne zveze za primerjalno književnost 1. 1991 je bil predmet diskusije tudi problem, ki zaposluje pričujoči članek: prehod od raziskovanja vplivov k intertekstualnosti — razvoj ali revolucija? Teorija medbesedilnosti — poleg recepcijske estetike — namreč predstavlja za primerjalno književnost izziv (prim. Boening 1980: 547), saj poststrukturalistična paradigma, znotraj katere je intertekstologija nastala, problematizira epistemološke in analitične premise izraza ’vpliv', “osrednje znanstvene problematike primerjalne vede” (Ocvirk 1936: 112) oz."ključnega pojma" (Weisstein 1968: 88), na katerem primerjalna književnost kot ena izmed vej literarne vede sploh organizira polje razpravljanja, profilira svojo specifiko.1
1.	Vpliv v treh vzorcih besedilnosti
Da bi mogli razvidneje določiti razmerje med vplivom in medbesedil-nostjo, se bomo najprej oprli na Hassanov (1977:39-41), Blockov (1977: 75-78), Boeningov (1980: 546-547) in Radovičev (1987: 2-3) historično-tipološki uvid v razvoj pogledov na literarno besedilo in vpliv znotraj različnih paradigem (prim. Jauss 1972: 274-276, 287-288) literarne vede.2
1.1	Pojem vpliv izhaja etimološko iz lat. 'influx' oz. 'influere' in se navezuje na zvezdno metaforiko, na teološko, medicinsko (prim. influenca) in astrološko tradicijo: gre za fluid, neuobličeno, tajno, nevidno moč, kreativno energijo, ki z zvezdnih teles prehaja na ljudi in jim kroji usodo; pozneje je bil ta tok mišljen tudi kot delovanje osebne ali božanske moči, 'kreposti', duhovne, nesnovne, tajne, okultne sile; kot pritok božanskih moči se vpliv povezuje z muzami, teorijami genija in navdiha (Bloom 1973: 26; Primeau 1977: 4-5; Trilling 1977: 29). Poetike 18. in 19. st. pa uvedejo predpostavke za pojmovanje vpliva, ki prevladuje še dandanes — vpliv nastopa v antitetičnem paru s pojmom izvirnosti (Koppen 1971: 49); strah, da vpliv kot nekaj zunanjega3 spodjeda avtorjevo izvirnost, korenini torej v razsvetljenskem in porazsvetljenskem individualizmu, v metafizičnih predstavah o subjektovi svobodni, enkratni ustvarjalnosti in geniju, v tekmovalni primerjalnosti med posamezniki in med nacionalnimi skupnostmi oz. državami, pojmovanimi kot kolektivne duhovne substance, subjekti. Vpliv postane vprašanje identitete (posebnosti, razvidne v primerjavi z drugimi) posameznikove in nacionalne literarne pisave.
Literamovedna raba vpliva pa sodi skupaj s pojmom Vir’ v drugo Jaussovo paradigmo refleksije književnosti — v paradigmo historizma oz. pozitivizma: zanjo je od romantike dalje značilno, da je ravno s primerjanjem odkrila zgodovinskost obdobij, avtorjev, slogov in del,
Primerjalna književnost (Ljubljana) 14/1991 St. 2	23
Marko Juvan
VPLIV
IN
medbesedu^
NOST
Detronizacija ali retorizacija vpliva?
pomembnost njihovih časovnih, prostorskih koordinat, daje prenovila klasični kanon z nastajajočimi nacionalnimi literarnimi ’klasikami’ in tako z dialektiko med občim in posebnim formirala “svetovno literaturo”, da je z zgodovinopisjem vzvratno individualizirala nacionalno književnost in njeno zgodovino kot najvišji medij narodovega duha v nastajajočih, konkurenčnih si nacionalnih državah; zlasti pa daje tej paradigmi pečat njena fasciniranost z epistemološko etiologijo, embri-ologijo, s hipotezami, ki razlagajo reči z njihovimi izvori (prim. Jauss 1972: 277-278). V to paradigmo umešča Jauss tudi primeijalno književnost kot stroko, češ da je ta s primeijanjem samo utijevala ’mitske’ podobe o specifično nemškem, italijanskem, francoskem duhu (n. d.: 280).
Najbolj pregledno in sistematično, oborožen z logičnimi formalizacijami, a tudi z nekaterimi banalnimi truizmi, je pozitivistično zasnovani koncept “pravega vpliva” [genuine influence) v umetnosti in literaturi ohranil ter razvil švedski teoretik Goran Hermeren v knjigi Influence in art and literature (Hermeren 1975).4
Hermeren sicer zaradi predhodnih reformulacij problematike vpliva (npr. Guillenove, Hassanove in Bloomove) pozitivistični model nekoliko modificira, zlasti z uvajanjem kontrafaktualnega kondicionala na mesto 'trdega’ in strogega kavzalnega determinizma, ki da ne ustreza ne-eksperimentalnim vedam oz. okvirom (n. d.: 4-5, 105-117). Kljub temu in kljub logični dikciji ostaja pozitivističnim izhodiščem dokaj zvest. Po njegovem je vpliv v pravem, ožjem pomenu besede (ki izključuje širše razumljen vpliv; vir, model, izposojo — ter nevplive: paralelo, kopijo, parafrazo, aluzijo) tričlenska relacija: “A je vplival na B z a”, pri čemer sta variabli A in B lahko skupinski ali individualni, lahko gre za umetnika, njuni dejavnosti ali za umetniški deli, a pa je tislo, kar je relevantno tako za A kot za B, tisto, kar je v zadnjem podobno predhodnemu (motiv, tema, ideja, zgradba, stil, izraz, simbolika ipd.; n. d.: 11-17). Pravi vpliv mora zadostovati dvanajstim pogojem, med katerimi so tudi temporalno-kavzalni (stik avtoija B s časovno prejšnjim delom Daje nujen pogoj in del zadostnega pogoja za proces njegovega ustvaijanja dela Db). vidnostni (da so sledovi Da vidni v Db), podobnostni (da so podobnosti med Da in Db bolj subtilne in teže ugotovljive kot pri kopijah, parafrazah), celostni oz. asimilacijski (da ne gre le za izposojeni detajl, ampak za vseprežemajočo potezo a iz dela A, ki ga Db povsem asimilira, posvoji, preoblikuje) in normativni (ugotovljeni vpliv A na B ima za oba vrednostne implikacije, najpogosteje pridobi A na račun B; n. d.: 92-99).
Literarno besedilo pozitivizmu, kot je znano, ni nekaj avtonomnega, ampak je po svojem nastanku pogojeno, odvisno, je izpeljava oz. posledica različnih vzrokov. Pozitivistična literarna veda etiološko zvaja besedilne lastnosti, prvine in zgradbe na časovno prejšnje ’zunanje’ vzroke in bilnosti (prim. Ocvirk 1936: 81, 172), pri čemer je ravno vpliv ključna kategorija: takšno kavzalno etiologijo uporablja pozitivizem tudi kot priročno strategijo interpretacije pomena in smisla književne umetnine (Guillen 1982: 61), kot orodje za razlago določenih lastnosti besedila (Hermeren 1975: 122-126).
V	tem pogleduje odkrivanje posledic, ki jih v literarnem delu pušča njegova odvisnost od predhodnega književnega umotvora, še povsem enakovredno ugotavljanju drugih ’vplivov’ na njegovega avtoija (po znani Tainovi triadi: okolja, rodu, trenutka — prim. Guillen 1977: 56). Gre pač za spoznanje, da umetniška dela ne nastajajo v vakuumu, saj so obkrožena z “umetniškim poljem” (artisticfield tvorijo kupci, prodajalci, kritiki, umetnostne tradicije, vladajoči okus, mode, literarna gibanja,
aktualne filozofske ideje, politične in socialne strukture itd.), ki z naštetimi dejavniki lahko vpliva na ustvarjanje literarnega besedila (Hermeren 1975: 3).
Kavzalnost ima v pozitivističnem pojmovanju vpliva vedno tudi vrednostni prizvok, trditev, daje na neko lastnost a dela Db vplivalo delo Da, pa ima ilokucijsko moč nad občinstvom; vplivanec je zaradi svojega “dolga” vplivnemu avtoiju podrejen, njegovo delo je videti po ugotovitvi vpliva manj vredno, osiromašeno, saj izgubi na izvirnosti, ki je že v predromantiki postala eno temeljnih vrednostnih meril; obseg umetnikove vplivnosti pa se zdi premosorazmeren z njegovo umetniško veličino in avtoriteto (Hermeren 1975: 130-143).
Takšne konotacije kavzalnega neksusa in vpliva so kritike vodile v očitek, daje francoska šola primerjalne književnosti glasnica kulturnega in literarnega imperializma, ker da s svojimi raziskavami odmevov in vplivov velikih avtoijev le reproducira dominacijo močnih kultur, aparatov velikih nacionalnih držav, nad manjšimi književnostmi. Vplivančevo delovanje je namreč kot posledica prejšnjega vzroka šibkejše od vplivajočega — in tu vdira v znanstveni pojem njegov predznanstveni, astrološko-teološki podtekst -, tako da mu je podrejeno, saj mu avtor A s svojim delom določa polje imaginacije, okvire za njegovo razmišljanje, pritrjujoče ali polemično odzivanje, podtika konvencije in norme oblikovanja (prim. izraze, ki so za ta del udomačeni tudi v slovenski primerjalni vedi: vzorec, vzor, A je pisal po vzoru B, A dolguje a B-ju, A-jev pesniški dolg). Če pa kot npr. Folkierski trdimo nasprotno, da namreč nič ne more afirmirati izvirnosti nekega pesnika bolj kot razumevanje postopkov, s pomočjo katerih preoblikuje vire (Tieghem 1987: 7), je to potrebno posebej poudariti in/ali dokazati vplivančevo izvirnost, tako kot v svojih primerjalnih spisih A. Ocvirk, in sicer na podlagi pojmovanja, ki ga deli s sočasno Farinellijevo mislijo (prim. Tieghem, n. m.), daje vpliv — za razliko od “suženjskega posnemanja”
—	le “notranja pobuda ali pa sredstvo za lastno /ustvarjalčevo, op. MJ/ sproščenje" (1936:55). Ta misel pa je tako ali tako odmev znane Gideove apologije vpliva iz 1. 1900, ki jo Ocvirk tudi navaja eno stran poprej (n. d.: 54).
Vrednostna konotacija je s tem v navezi z intersubjektivnosijo (Miller 1985: 21), s katero pozitivizem razumeva vpliv. Vpliv med besedili se namreč obravnava v kategorijah učinkovanja enega subjekta, posameznika ali kolektiva (naroda) na drugega. Do vplivanca gre učinkujoča tvarina po preverljivih kanalih, ki jih je francoska šola poimenovala rapports de fait (posredniki, odmev in recepcija tujega avtorja in dela, prevodi, literarno obzorje sprejemnika); v književnem delu vplivanca povzroči vpliv spremembo, kije iz njegovega predhodnega opusa ne bi mogli zadovoljivo razložiti. S tem je vpliv tudi ena izmed hevrističnih racionalizacij za vsa protislovja, aporije, nekonsistentnosti, modifikacije in antinomije v pričakovani enovitosti pisave avtorskega opusa (Foucault 1979: 151). Zveza med virom in ciljem vplivanja je enosmerna (po modelu emanacije), nujna, empirično preverljiva (Boening 1980: 546-547) — na podlagi ugotavljanja njegovih simptomov, kot so vzporedna mesta, podobno besedje, izposoje (Clemen 1987: 11) in induktivnega sklepanja o verjetnosti “dejanskega stika”.
“Baza” za kontrafaktualni kondicional pri postavljanju hipotez o vplivih (npr. Philippe van Tieghem: Moliere ne bi napisal svojih komedij natanko tako, kotjih je, če se ne bi on sam in njegova skupina formirala pod vplivom Italijanov; Aldridge: vpliv je tisto, kar ne bi moglo obstajati v literarnem delu, če bi njegov avtor ne bral dela predhodnega avtorja) so detektivsko ugotavljanje dejstev, dokumentov o obzorju avtorja B,
sledi in pričevanja o nujnih in zadostnih pogojih njegovega stika z avtorjem A in njegovim delom, splošne, celo zdravorazumske predpostavke o navadah, vedenju v določenem času, statistične posplošitve (Hermeren 1975: 116, 176).
1.2	Kot poročajo W. Clemen (1987: 11), E. Koppen (1971: 50-55) in
H.	Block (1977: 75-77), paradigma 'imanentizma' oz. stilistike (Jaussov izraz; 1972: 280-282) v petdesetih letih ob kritiki pozitivistične komparativistike poudarja model besedila, ki pojmu vpliva/vira ni prijazen. Kljub temu, da 'imanentizem’ že vse od neoromantike in simbolizma dalje ne more povsem brez konstruiranja duhovnozgodovinskih in psiholoških substanc književne umetnine (npr. W. Kayser in E. Staiger), pa zanj literarno delo le ni posledica, rezultanta, izpeljava zunanjih vzrokov, pogojev, okoliščin, zlasti ne biografskih in družbenih, saj obstaja avtonomno in avtotelično; v tej luči ga je potrebno tudi doumevati in presojati.
Literarnega dela, v katerem po mnenju 'imanentistov’ - stilistov kavzalni zakoni ne veljajo, ni mogoče zvajati na njegove vzroke, da bi ga bolje razumeli, interpretirali; s tem bi zabredli v eno izmed litera-turoloških zablod — t.i. fallacy of origin (Clemen 1987: 11). R. Wellek, eden najostrejših kritikov pozitivistične paradigme v komparativistiki, utemeljuje to tezo v predstavi, podobni Kayseijevim in Staigeijevim: literarno besedilo mu je “celota, spočeta v svofcxxlni domišljiji”, enota, katere integriteto in pomen (meaning) ogrožamo, če jo s kavzalnim regressus ad injinitum drobimo na vire in vplive (Wellek 1963: 285). Van Tieghemovo kopičenje vzporednic in empiričnih podatkov po Welleku ne ugotovi nič drugega razen verjetnosti, daje neki avtor poznal ali bral kakega drugega avtorja (n. m.). Še pri resonancah in vzporednostih v literarnih delih gre lahko le za analogije ali topiko; pa tudi, če so te res nekakšni simptomi vpliva, zgolj z njihovo registracijo ostanemo na površini, če ne razložimo procesa ustvarjanja, ki prevzete prvine preobraža v nekaj novega (Clemen 1987: 11).
'Imanentistično’-stilistična oz. formalistična paradigma razlaga 'globino' vplivov tudi tako, dajo iz psihologizma geneze besedila prepisuje v fenomenologizem njegove strukture, kjer pridobi na teži razmerje med delom in celoto, strukturo in funkcijo, zgradbo in prvino. Umetniška dela tako za Welleka niso preproste vsote virov in vplivov: so celote, v katerih groba snov, kije bila izpeljana od drugod, preneha biti inertno gradivo in je asimilirana v novo strukturo (1963: 285). Zanimivo je, da Ocvirk, ki sicer vztraja pri kavzalni razlagi literarnega besedila, še zdaleč ni brez posluha za tovrstni organicizem oz. ergocentrizem in da se da njegovo razmišljanje brati celo kot anticipacijska polemika s Kristevo, glasnico poststrukturalistične predstave o besedilu kot “mozaiku citatov”:
“Toda iz vsega tega še nikakor ne smemo sklepati, da bi bil literarni umotvor iz najrazličnejših tujih elementov bolj ali manj spretno sestavljen mozaik /vse podč. MJ/, nekakšna zbirka vsega, kar je na pesnika, ko je ustvarjal, posredno ali neposredno učinkovalo./.../ Vsaka umetnina je svojevrsten, v sebi dograjen organizem, ki ga moremo pravilno dojeti samo, če ga doživimo v celoti. Najsi (xlkrijemo v njem še toliko vplivov, jih moramo vendar tolmačiti po njegovi osnovni umetniški ubranosti, po njegovi edinstveni tipiki, če jo seveda ima.” (1936: 174)
Na podlagi organskega modela skuša imanentna interpretacija oz. formalizem opisati konvergiranje formalnih in vsebinskih prvin ter ravnin besedila, ki izražajo duhovno- estetske vrednote, ki so empiriji (s tem pa tudi ugotavljanju “dejanskih stikov”) bolj ali manj transcen-
dentne. Tekst je zaprt, z interpretacijo, ki parafrazira jezik umetnine v metajezikovni opis, pa 'odkrivamo’, pozunanjamo njegov smisel.
Vpliv je skupaj z virom v takšnem modelu besedila seveda nekaj zunanjega, kar ni povezano z njegovim bistvom — npr. za H. Levina ali R. Welleka (Block 1977:76-77), ki ga 1949. skupaj z Warrenom vimenu “ergocentrizma” potisne v območje “zunanjega pristopa” h književnosti (Wellek/Wanren 1974: 95-97).
1.3	Paradigmi recepcijske estetike in poststrukturalizma (o tem prim. Radovič 1987: 2), ki nastopita približno sočasno, ok. 1968, sta problematizirali avtonomni, avtotelični, zaprti model literarnega dela kot organske besedne umetnine. Teorija medbesedilnosti in recepcijska estetika sta v teh okvirih nasprotovali pojmu vpliv drugače od 'ima-nentistov’; namesto iz ideje steUaium injhvcus izpeljanega modela, ki odnos med vplivajočim in vplivanim delom predstavlja kot enosmerno emanacijo od predhodnega k poznejšemu besedilu, sta uvajali “kompleksno agonalno dialektiko medbesedilnih odnosov” oz. dvosmeren, “dvovalenten pojem oddajnika in sprejemnika” (Boening 1980: 546), v katerem vplivanec ni več pasivni člen.
Vendar pa je ponovno zvajanje besedila na bitnosti zunaj njega samega moralo upoštevati neposredno pretekla spoznanja, teze 'ima-nentistične’ paradigme: pomembnost strukture, formalnih soodnosov, relacionalnosti. Zaradi vsega tega je sorodnost s pozitivistično etiologijo le navidezna: tekst je za poststrukturalizem afiliacijsko in filiacijsko sicer odprt v svet, v ostala besedila oz. diskurze, od česar je njegova identiteta celo odvisna, vendar pa je izginila tudi substancialnost sveta. Tudi ta je namreč obravnavan kot tekst ali pa je (pri bolj ’konservativni’ recepcijski estetiki) njegova homogenost relati vizi rana drugače, s historizacijo bralcev, občinstva in njihovega časovno (ter družbenoslojno, skupinsko) spremenljivega osmišljanja besedil.
Kavzalnost je — kot smo videli — ena temeljnih epistemoloških premis vpliva, poststrukturalizem pa jo je vključil v vrsto dekonstrukcij 'klasičnih' metafizičnih opozicij. V svoji kritiki vzročnosti se je Paul de Man lahko navezal na Nietzschejevo razstavitev razlike med zunaj in znotraj oz. med vzrokom in posledico, dveh tipičnih metafizičnih opozicij, na katerih sloni pojem vpliv. Kot piše Paul de Man, je Nietzsche v zaglavju o “fenomenalizmu notranjega sveta” svojega spisa Volja do moči (1888) s figuro metalepse, ki zamenjuje vzrok s posledico, razstavil ustaljeno, doksično hierarhično raztneije med obema — na primeru kronologije bolečine: okrušek zunanjega sveta, ki se ga zavedamo v sebi (znotraj), je korelativ učinku, ki nas je dosegel od zunaj in je potem a posteriori projiciran navzven kot njegov 'vzrok'. Paul de Man, ki navaja to Nietzschejevo mesto, ga komentira takole:
“Kar naj bi bilo objektiven, zunanji vzrok, je le rezultat notranjega učinka. Kar je veljalo za vzrok, je dejansko učinek učinka, kar pa je veljalo za učinek, bi lahko funkcioniralo kot vzrok svojega lastnega vzroka./.../
Logična prioriteta je nekritično deducirana iz kontingentne temporalne prioritete: pola zunaj/znotraj parimo z vzrokom/učinkom na temelju temporalne polaritete prej/kasneje (ali zgoden/pozen), ki ostaja nereflektirana. Rezultat tega je kumulativna napaka, 'posledica vseh prejšnjih kavzalnih fikcij’ /navedki Nietzschejevi, op. MJ/, ki so — dokler jemljemo v obzir ’objektivni’ svet — za vedno zavezane ’stari napaki originalnega Vzroka'." (de Man 1979: 107, 108)
Tej razstavitvi vzročnosti ustrezajo nekatera opažanja recepcijske estetike oz. medbesediloslovja. Obe teoriji namesto avtoija postavjata v ospredje bralca (Miller 1985:21; Radovič 1987:2-3), njegove dispozicije,
da izbere določeno knjigo in jo prebere na svoj način; bralec postane instanca, ki konstituira besedilo, njegov smisel in identiteto (Miller, n. m.). To nam odpre oči, da tudi v pisatelju B, vplivancu, vidimo posebnega, ustvarjajočega bralca, ter nas spodbudi k metalepsi linije vzroka in učinka, kakršna je ležala v pojmu vpliva: vzrok za delovanje vpliva ni ’zunaj’, pri avtorju A (vplivajočemu), temveč ’znotraj’, v vplivancu, v njegovem “zavestnem izboru" oz. potrebi po novi usmeritvi, spremembi v stilnem izrazu, v načinu predstavljanja (Clemen 1987: 12), v potrebi po potrjevanju in artikuliranju njegovih zavestnih ali nezavednih pisateljskih želj.
To je vedel že A Gide, ki je v že omenjenem predavanju 1. 1900 mdr. tudi izjavil, daje vplivna moč prebrane knjige pač v tem, da mu le odkrije do tedaj nepoznani del njega samega; prebrana knjiga je samo “interpretacija — da, interpretacija mene samega", tako da so vplivi podobni ogledalom, ki nam pokažejo to, kar mi latentno smo (1987: 8). Tudi A. Ocvirk (1936: 52) je vpliv — prav tako predhodniško — že videl v vlogi sredstva za vzpostavljanje sprejemalčeve identitete, za “sproščanje” ustvarjalnih “moči", le da je za razliko od Gidea njegovo pripomoč k “lastni podobi” poudaril tudi na kolektivni, nacionalni ravni, ne le na individualni.
Poststrukturalizem pa poleg razstavitve kavzalnega neksusa prinese še druge opazne premike v pojmovanju besedilnosti. Literarno delo ima —zaradi svoje pojmovne zgodovine — tudi sledeče konotacije: stabilnost in permanentnost tistega, kar je vanj vpisano, organskost, konver-gentnost prvin, lastna identiteta in vsebnost smisla (ta se razodeva v polisemiji oz. ambigviteti), objektivnost reference; na njegovo mesto stopa po Barthesu (1981: 32-45) tekst — kot produkcija, kot označevalna praksa. Barthesovski tekst je centrifugalen, nerrronološki; ni ga mogoče zvesti na shemo komunikacije, ekspresije subjekta, saj se ta v pisavi šele proizvaja ter se obenem dekonstruira. Tako je tekst promiskuitetno odprt (tudi neliterarnim) diskurzom, ’igri označevalcev’, je relacionalen, brez ulovljive, končne, zunanje reference, identitete, stabilnega in sebi lastnega, specifičnega smisla.
Barthes te svoje poglede na besedilo mdr. formulira tudi s pojmom interteksta (n. d.: 39), ki ga ne brez polemične osti uvaja zoper vire in vplive; ti ga motijo verjetno ravno zaradi njihove vezanosti na pojmovanje besedila kot pomenske, strukturne identitete, ekpresije oz. izraza pišočega subjekta, ki naj bi bil predbesedilno obstoječa identiteta, skratka, zaradi inter sub/ekfivnega ozadja teh dveh komparativističnih orodij:
“Tekst redistribuira jezik (je polje te redistribucije). Ena od poti te dekonstrukcije-rekonstrukcije je permutiranje tekstov, izrezkov tekstov. ki so obstajali ali obstajajo okrog njega, končno pa tudi v obravnavanem tekstu: vsak tekst je intertekst; drugi teksti so v njem prisot ni na različnih stopnjah, v bolj ali manj prepoznavnih oblikah: teksti predhodne in obkrožajoče ga kulture. Vsak tekst je nova tkanina preteklih citatov. Koščki kodov, formule, ritmični modeli, okruški družbenih jezikov itd. se vklapljajo v tekst, se v njem redistribuirajo, saj je jezik vedno pred tekstom in okrog njega. Intertekstualnost, kije pogoj vsakršnega teksta, pa seveda ne more bili zvedena na problem virov ali vplivov /podč. MJ/; intertekst je splošno polje anonimnih formul, katerih izvir je komaj kdaj mogoče izslediti (locirati), nezavednih ali avtomatskih citatov, navedenih brez narekovajev. Epistemološko je pojem interteksta tisto, kar v teorijo teksta vnaša volumen socialnosti: celota predhodnega in sočasnega jezika prihaja v tekst, pri čemer ne gre po poti prepoznavne filiacije ali hotene imitacije, temveč po poti dis-
eminacije — podoba, ki zagotavlja besedilu status produktivnosti, ne reproduktivnosti.” (Barthes, n. m.)
V	neposrednem sobesedilu Barthesovega kljubovanja ’klasičnemu’ vplivoslovju in ’lovu na vire’ sta simptomatični zvezi anonimne formule, katerih izvir je komaj kdaj mogoče izslediti in citati brez narekovajev. Prva že neposredno govori o odsotnosti, izgubljenosti, irelevantnosti subjekta ’primarne’ izjave, torej psihološke substance, skozi katero naj bi se emaniralo vplivajoče izrekanje ter obvladovalo sprejemajoči subjekt; druga prav tako, vendar posredno, podčrtuje, daje v medbesediloslovni perspektivi poststrukturalizma intersubjektivni odnos med izjavami izgubil svojo epistemološko vrednost. Vloga narekovaja pri citiranju je namreč ravno tekstovni znak za institucijo intelektualne lastnine, je znak zaščite avtorskega prava (prim. o avtorski funkciji Foucault 1979: 147-149), označevalec razloke, skozi katero izjava subjekta B prepušča in pripušča okrušek predhodne izjave subjekta A. Odsotnost vloge narekovaja torej signalizira tudi “smrt avtorja” in rojstvo intertekstual-nosti iz pepela intersubjektivnosti — ali z besedami Julie Kristeve: “Na mesto pojma intersubjektivnosti se ustoliči pojem intertekstualnosti, pesniški jezik pa se bere vsaj kot dvojen” (1969: 146).
Intertekstualnost je tako, paradoksalno, pojem, kije pri Barthesu in Kristevi nastal kot označevalec specifike novega pojmovanja same tekstualnosti (Miller 1985: 20), se pravi teksta kot mozaika citatov in kot neskončne semioze, odprtega drsenja označenega — prek pre-supozicij, implikacij — po nizu označevalcev, interpretantov. S tem se razpusti meja teksta, meja med tistim, kar je znotraj in kar je zunaj njega: veriga označevalcev to na vsakem mestu semantično — paradigmatsko in pragmatsko— preči, medtem ko je sama sin taktika lahko še nekaj ’notranjega’.
Barihesove prispodobe o citatih brez narekovajev in anonimnih formulah pravzaprav ustrezajo nekaterim novim oziroma reak-tualiziranim komparativisličnim pojmom, ki so nastali še v 'imanen-tistično’- formalistični paradigmi, po zgledu strukturalističnih modelov jezikovnega sistema in ob kritiki pozitivističnih predpostavk vpliva (o teh pojmih prim. Block 1977: 77-78): gre za koncept tradicije kot sistema norm, ki gaje že 1. 19551. H. Hassan (1977:44) povzel po Eliotu, in konvencije, ki jo je po H. Levinu v letih 1953 in 1973 C. Guillen (1977: 57-62; 1982: 63-69) razložil kot tehnike in tematike, ki so avtorju na način izhodiščnega slovaija dane na razpolago v samem mediju njegovega izražanja in ki so nekakšen kod, sistem, petrefakt poprejšnjih (subjektivnih) genetičnih vplivov, anonimni koordinatni sistem, v katerem se formira sleherno novo sporočilo.
Kljub temu, da se Barthes vplivu izrecno ni docela odrekel, pa ta z novo epistemologijo tekstualnosti kot pojem izgubi tla pod nogami: zaradi odprtosti semioze in drsenja označevalca ni namreč več nobenih trdnih, zaključenih, koherentnih entitet, ki bi omogočale definirati, od kod nekaj prihaja, kaj je vzrok in kaj posledica.
2.	Medbesedilnost proti vplivu
Medbesedilnost je iz stranskega, pomožnega pojma, kije označeval le enega od vidikov nove paradigme besedila, v preteklem dvajsetletju postala samostojna kategorija s pestro teoretično kariero, ki ji je pridobila zelo različne pomenske odtenke in dokaj širok obseg, saj je v svoji ekspanziji absorbirala kategorije, kakršne so kontekst, presu-pozicija, interpretant (o tem gl. Juvan 1990:21-48). Shematično rečeno, označuje medbesedilnost lastnost besedil, da vsebujejo elemente in strukture že obstoječih tekstov, kodov, konvencij, da z njimi vzpo-
stavljajo izrecne, slogotvome in figurativne ali pa prikrite, le analizi vidne odnose (v obliki presupozicij, implikacij oz. kontekstualne pogojenosti besedilne semantike); pod streho medbesedilnosti je moč spraviti tudi vso tisto pojavnost, ki nastaja pri tem s produkcijo, recepcijo in obdelavo tekstov (n. d.: 21).
V	razmeiju do vpliva in vira se je medbesedilnost na koncu šestdesetih let ponudila kot širši, nadrejen pojem, ki poleg tega bolje ustreza novim teoremom o besedilu ter poststrukturalistični dis-eminaciji pomena, identitete, subjekta. Kljub tej izvorni revolucionarnosti pa seje sčasoma medbesedilnost prilagodila drugim paradigmam literarne vede, ki so se v glavnem ustavile še pred poststrukturali-stičnimi predstavami o svetu in literaturi — zlasti semiotiki in strukturalizmu (n. d.: 27-28, 38-47); s tem se je okužila z nekaterimi predpostavkami, ki jih je sprva skušala preseči in ki jo povezujejo z vplivom bolj na način razvoja kot revolucije.
Med tremi glavnimi modeli medbesedilnosti (Miller 1985: 21-23) dva zgolj dopolnjujeta, modificirata, precizirata aparat za analizo odnosov med teksti, kakršen bi lahko nastal znotraj paradigem literarne vede pred Derridajem, Barthesom in Kristevo. Samo tretji je dosledno poststrukturalističen. Te tri Milleijeve razlage medbesedilnih odnosov naj mi bo dovoljeno osvetliti tudi s teoretično mrežo medbesedilnih odnosov, oblik in vrst, objavljeno v glavnem v knjigi Imaginary 'Krsla' v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije (Juvan 1990: 57- 77; prim. še Juvan 1985), ker pač spaja citacijski, transformacijski in relacijski pristop.
2.1	Medbesedilni odnosi kot citacija: predloga, besedilna podstava drugotnega besedila, ima dvojno identiteto. Citat je po eni strani element samostojne tvorbe, ki ni odvisna od metabesedila. Toda ravno drugotno besedilo je tisto, ki je izhodišče in ki postavlja pogoje za prizivanje predloge, ono jo predstavlja — s tem, da jo postavlja med narekovaje, jo včlenja kot tujek v svoje označevalne strategije. Identiteto zagotavlja predlogi torej citirajoče okolje. Skrajen primer tega so različni lingirani, mistificirani oz."vakantni citati" (Oraič Tolič 1990: 18-19), pri katerih predloge sploh ni, dokler je ob posamičnem, kot citat predstavljenem, delčku ne 'ustvari' metabesedilo — z mrežo znakovnih evokacij, ki sugerirajo simulirano, odsotno, neobstoječo tekstovno 'celoto'.
Modelu citacije ustreza npr. intertekstualna silepsa Michaela Rif-faterra (1979): na en izraz se figurativno obešata dve pomenski zaledji, od katerih je eno naslonjeno na že obstoječe besedilo, drugo pa je proizvod novega. Vanj sodijo vsakršne 'dialoške’ koncepcije medbesedilnosti — tudi književne odnosnice (medbesedilne figure: citat, stilizacija, aluzija, izposoja, metaliterarni govor, posnetek stilema...). Te sem opredelil kot prvine, pripadajoče navajajočemu besedilu in obenem njegovemu literarnemu kontekstu, ki ga zastopajo, pri tem pa na njihovo tujost v novem označevalnem okolju — za razliko ocl plagiatov, realizacij žanrskih in drugih konvencij naslovnika opozaijajo narekovaji ali kako drugače izražena “metaliterama funkcija”. Ta predstavlja usmeijenost besedila na literarni kontekst (besedila in konvencije), kazalno vrednost tujih prvin, kije obenem tudi znamenje distance oz. signal za “zavestno uporabljanje tujih književnih del, motivov, tem, podob, stilemov oziroma prvin poetik, stilov, konvencij" (Juvan 1985: 52-53). Citacijski model je sooblikoval tudi opredelitev medbesedilja (inteksta) kot “dvojno kodiranih" označevalcev besedila Tb, s katerimi le-to predstavlja, 'portretira’ predlogo Ta: bralcu daje medbesedilje po načelu pars pro loto artikulirano podlago za konotiranje predloge kot celote in sistemov, v katere je včlenjena; zaradi te dvojnosti, ki je značilna tudi za citate, so
privzete, prizvane prvine v pomenskih ter slogovnih interferencah z novim označevalnim okoljem, z njim 'dialogizirajo’ (Juvan 1990: 69-70).
Pri tako pojmovani medbesedilnostl se kaj kmalu skozi stranska vrata spet prikrade intencionalnost (zavestnost, namernost uporabe tujih prvin), kije eminentna poteza subjekta oz. subjektivitete, s tem pa tudi paradigem pred poststrukturalizmom. Če hočemo identificirali citat kot citat, se moramo zateči k dvomljivemu ugotavljanju (veijetnosti) tega, ali je avtor neki tuj element res citiral, ga torej prevzel hote, z namero (intenco), ali pa je šlo za nezavedno filiacijo, ki jo tradicionalno obravnavamo kot vpliv (Miller 1985: 22). Kot izhod iz zagate, kot simptom citacije, ki ni odvisen od koncepta avtorske intence, se kaže ikoničnost ali/in indeksalnost tujega znaka, ki jo proizvede bralčeva kompetenca na podlagi obveščenosti o poetiki avtorja, zaradi lomov stila in/ali izotopij, perspektive vrednotenja ipd.
2.2 Medbesedilni odnosi kot transformacija. Tu je optika zasukana s strani naslovnika na stran tvorca izhodiščnega besedila, iz Tb v predlogo A: Tbje tako videti kot rezultat transformacije, preoblikovanja Ta, s katerim ga druži vsebinska in/ali izrazna invarianta. Prikaz medbesedilnih odnosov v Imaginariju 'Krsta' temelji prav na tej predstavi, ki ji je izhodišče opazovanja prvotno delo oz. konvencijski sistem: to izdaja že časovna prefigiranost pojmovnega para “predloga in pologa" (proto- in metabesedilo oz. -sistem), še bolj pa tipologiziranje osnovnih načinov proizvodnje “dvojnih znamenj” oz. medbesedilja, tj. tekstualnega polja z dvojno kodirano identiteto: kar najdemo v med-besedilju, je rezultat treh različnih transformacij predloge, Ta — opisovanja, prenašanja ali posnemanja. Pri opisovanju Tb v celoti ali v posameznih segmentih govori o predlogi, jo vsebinsko ali oblikovno razlaga, komentira posamezna mesta, interpretira njen smisel — jo skratka parafrazira v lastnem razlagalnem jeziku. Tb s prenašanjem vsebinskih prvin ali struktur predloge Ta (literarnih oseb, dogajalnih prostorov, motivov, celotne zgodbe) bolj ali manj ’apokrifno’ variira isto zgodbo v drugačnem žanru ali perspektivi, jo razšiija ali zožitveno intenzivira, razčlenjuje, lahko pa se le mestoma, medbesedilno figurativno, na način eksempla, prefigurativne evokacije, navezuje nanjo z aluzijami, izposojami ali citati (če Tb prenaša v okolje svojih izjavljalnih strategij izsek iz izrazne ravnine predloge). Vsebinske in/ali izrazne strukture Ta (ustroj zgodbe, mreža razmerij med osebami, skladenjski in besediščni stilemi, 'zunanja' zgradba) pa so vzorec za tvorjenje novih besedil oz. njihovih delov pri posnemanju (Juvan 1990: 59-68).
Tudi v ta model medbesedilnostl se lahko pretihotapi ostanek prejšnjih paradigem, tj. vzročnost ali intersubjektivnost, če imamo predlogo Ta za 'vzrok' tistega, kar je vTbZ njo invariant no, ali če skušamo
—	kot protiutež premoči predloge — s pomočjo raznih variantnosti, idiosinkrazij Tb (z ozirom na predlogo) dokazati izvirnost njegovega avtorja (Miller, n. m.).
2.3 Če modeliramo medbesedilnost kot bralčevo vzpostavljanje relacij besedila s kontekstom, se — v primerjavi z obema prejšnjima pristopoma — lažje izognemo regresijam v pozitivistično paradigmo. Medtem ko je bilo intersubjektivno pojmovanje vpliva usmerjeno k avtorju, pa je glavna odlika poststrukturalistične medbesedilnostl po Millerjevem mnenju ravno obmjenost k bralcu: bralec je v končni posledici tisti, ki vzpostavlja odnos med predlogo in pologo, on ’opazi’ citat kot citat ali pa ga spregleda, on oblikuje intertekstualno identiteto (1985: 21). S tem se izgubi teleološka in časovna sekvenca od A k B, saj sta si Ta in Tb za pogled bralca ozadje in figura reverzibilno: Ta je torej lahko ozadje za dojetje figure Tb in obratno — poznejše delo priziva, osvetljuje,
reprezentira predlogo ali njen izsek (n. d.: 28-30, 35). Poleg tega — kot je razvidno že vse od Barthesa dalje (zlasti pri Culleiju) — predloga kot kod, presupozicija, ni nujno umeščena v podpisani diskurz; nasploh gre temu pristopu k medbesedilnosti le za to, da vzpostavlja koordinate (pomenske, formalne, konvencijske) naknadnega besedila na način, ki je blizu Derridajevi “relacionalni identiteti” (n. d.: 23). Miller navaja dve vrsti bralčeve recepcijske dejavnosti, ki tekst, izjave v njem, povezujeta s tistim, kar v njem ni zapisano: to sta presupozieijska in implikacijska medbesedilnost (n. d.: 30- 35).
a) Po logiki presupozicij bralec mora konstruirati vse tiste izjave, ki so vsebovane v zapisani kot njena predpostavka, če jo sploh hoče razumeti, jo osmisliti. Možno sije omisliti takle primer presupozicijske medbesedilnosti, kije za bralca, ki hoče razumeti besedilo B, obvezna: “Ti si mi pravi Črtomir." Bralec, ki ni nikoli slišal za to osebo iz Prešernovega Krsta pri Savici, besedila A, predikacije besedila B sploh ne bo razumel. Tu gre za obvezno medbesedilno asociiranje.
b) Po logiki implikacij pa bralec lahko poljubno konstruira povezave Tb s tistimi Ta, ki ustrezajo pogojem recepcijskega konteksta. Tudi brez implikacijskih medbesedilnih asociacij bi bilo Tb razumljivo, vendar ga implicirani Ta dodatno kodirajo, ga bogatijo. Gre za obrazec der-ridajevskega suplementa: A je tak dodatek B-ju, ki mu je nekaj zunanjega, neobveznega, kljub temu pa tudi dopolnjuje tisto, kar B-ju manjka, da bi njegovo 'bistvo' prišlo tembolj do izraza (prim. kultura kot suplement nature pri Rousseauju). Predloge so pri implikacijskih medbesedilnih asociacijah torej nekakšni suplementi (n. d.: 33-34). Primer za to je uporaba navedka iz Črtomirovega govora tovarišem v obkoljenem Ajdovskem gradcu (“Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi") za agitacijsko retoriko partizanskega liska: izraz je razumljiv sam po sebi, s svojo formalno figurativnostjo pa metaliterarno kaže na to, da gre za ponovitev verbalnega izsečka iz stilno drugačne predloge, ki pripada klasiki, se pravi, kanonizirani legitimizacijski instanci v argumentaciji (zato je osnovni pomen citata dopolnjen z metaliteramimi konotacijami, ima bogato evokativnost, ki sporočilo dopolnjuje).
Relacijski model medbesedilnosti se je vpletel v vpeljavo — v poststrukturalistični semiotiki spet aktualnega — Peirceovega pojma interpretant: besedili Ta in Ti, sta znaka, ki interferirata prek medbesedil-ja; drug drugemu sta ’parafraza’ oz. 'sinonim', znaka-modela, ki v procesu bralčeve interpretacije izmenično pojasnjujeta, osvetljujeta drug drugega po načelu teme in horizonta oz. figure in ozadja (Juvan 1990: 71-72). Z relacionalnostjo medbesedilnih odnosov, formuliranih s pojmom interpretant, sta časovna sosledičnost in vzročno-posledično razmerje, dva pozitivistična atributa vpliva, razstavljena na način, ki je od vseh modelov intertekstualnosti še najbližji poststrukturalistični paradigmi, vzorcu neskončne semioze.
Doslej smo v perspektivi historične tipologije pregledali pozitivistični, 'imanentistični' in poststrukturalistični model besedila in njihove implikacije za pojem vpliva in medbesedilnosti. Opozoril sem na to, da se tudi v intertekstologijo lahko vrinejo prav iste predpostavke, ki jih je le-ta pri vplivih in virih kritizirala (vzročnost, intersubjektivnost, časovno sosledje). Naj zdaj temeljne razločke med konkurenčnima si pojmoma predstavim še sistemsko, v obliki nasprotij.
Vpliv	Medbesedilnost
model emanacije, enosmernega model dialoga, dvosmerne inter-delovanja A na B	akcije A in B
nujnost temporalnega sosledja	A in 13 nista nujno v temporalnem
sosledju
vzročnost s hierarhično vrednost-	kavzalna hierarhija je dekonstru-
no konotacijo: poteze v B so simp-	irana; A je presuponiran ali im-
tom vzroka v A, pri čemer je B	pliciran z B-jem
podrejen A-ju
različnost in izvirnost B-ja je sicer	dispozicije in interesi B-ja za re-
upoštevana, ni pa razčlenjen pro-	cepcijo A-ja so v ospredju, prav
ces, kako B predeluje prevzete	tako so razčlenjeni vsi postopki,
prvine A-ja (navadno je zgolj kon-	oblike ter funkcije B-jeve pre-
statirana t.i. prisvojitev, asimila-	delave označevalnega gradiva A-
cija tujih prvin za svoje namene,	ja
za potrebe in okoliščine svoje literature)
A je pisava s podpisom, posa-	A so lahko tudi anonimni kodi,
mično literarno delo z avtoijem	konvencije, presupozicije (tj. ne-
(drugo — npr. uporaba neke obli-	obstoječi, le potencialni teksti)
ke — se klasificira med vire)
intersubjektivni odnos: avtor A	intertekstualna identiteta: avtor
vpliva na avtoija B; garant iden-	ni več garant identitete teksta,
tile te teksta je avtor	ampak je to bralec (ta pa je tudi
de- subjektiviziran)
3.	Kam in kaj zdaj z vplivom v primerjalni književnosti?
Po tem, ko so kolikor toliko razvidni epistemološki rezi med vplivom in intertekstualnostjo, je potrebno predstaviti še bolj praktične, hevri-stične razločke med obema, ki so pač pomembni za komparativistične perspektive. Ti izhajajo iz tega, daje vpliv za medbesedilnost vendarle neke vrste predhodni pojem, kolikor pač meri na (a)filiacijska razmeija med teksti (različnih literatur) in kolikor seje v njegovo klasifikacijo kot del besedne zveze vmešalo izrazje za opis besedil (ne pa besedje, ki meri na način, obseg, moč, poti učinkovanja oz. vplivanja) — npr. pri Ocvirku, ki loči tudi vsebinske in idejne od oblikovnih ter stilnih vplivov (1936:
117). Poleg tega je teorija intertekstualnosti v razmeroma koherentno teoretsko mrežo zajela in reinterpretirala še nekatere druge tradicionalne pojme, ki so bili blizu vplivu: npr. parodija, travestija, sentenca, topos, centon, pastiche, aluzija, citat, izposoja, kopija, model, reminiscenca. Simptom te bližine je ravno Hermerenova (1975: 92) ’čistka’, s katero je razločil “pravi vpliv" od drugih, širše pojmovanih vplivov (modelov, virov, izposoj) in ne-vplivov (parafraz, kopij, skic, aluzij in v/porednic). Švedski teoretik namreč pri svoji logični sistematizaciji ravno izhaja iz pozitivističnih predpostavk o vplivu in iz tradicije, kakršno gojijo tudi nekateri komparativisti, ki sam vpliv skušajo dopolniti ali diferencirati z drugimi kategorijami, kot so predelava, imitacija, stilizacija, parodija, travestija, burleska, karikatura, satira, citat ali aluzija (npr. Weisstein 1968: 91-94, na podlagi opozicij zavedno-nezavedno, mestovno in posamično- vseprežeinajoče in celovito, pozitiv-no-negativno) ipd.
Pri razčiščevanju razmeija med vplivom in intertekstualnostjo se odpirata dve možnosti, obe v škodo vpliva, kakršnega je doslej poznala primeijalna književnost.
3.1	Detronizacija vpliva vobzoijunepoststruktuialisličnemedbesedil-nostL V tem obzoiju se pokaže, da razčlenjevanje ali dopolnjevanje vpliva s citati, aluzijami, reminiscencami, toposi, parodijami, imitacijami idr. (pri Hermerenu ali Weissteinu) prikriva, da so te medbesedilne oblike
in žanri pojmi, ki funkcionirajo na drugi ravni, da niso istega reda kot vpliv.
Že C. Guillen je namreč ugotovil, da je književni vpliv skupaj z neliteramimi pač psihološka kategorija, ki iz avtorjeve osebne skušnje, v kateri je vsak vir že tudi source vecue, prek “transferja” sega z ustvarjalnim procesom onkraj “ontološke razpoke”, v drugi red stvarnosti, tako da tekstualne podobnosti niso v kontinuumu s psihologijo avtorjevega procesiranja sprejetih podatkov, četudi tekstualnih (prim. Guillen 1977: 55-59). Vpliv je kot spoznavna kategorija relevanten le, če bi lahko opisali Work inprogress (prim. Block 1977: 78), se pravi, vso genezo literarnega teksta, ne pa zgolj njene tekstualne sledi.
Medtem ko je imitacija npr. postopek s končnim ’rezultatom’, ki ga je mogoče opisati, pa je vpliv proces, ki formira substanco za literarni izraz, nima pa imitaciji primerljivega, ’stalnega’ tekstualnega ustreznika (Cioranescu 1966: 920). Vpliv hočeš nočeš sodi v psihologijo ustvarjanja, saj seveda ni mogoče neposredno vplivanje besedila A na besedilo B (Weisstein 1968: 97).
V	tem smislu bi glede na metodološki razrez literarne vede po predmetnih segmentih (Kos 1988: 8-10) pojem vpliva sodil na stran avtorja, tj. širše pojmovane biografike in literarne psihologije, morda še na stran bralca (kadar je ta tudi avtor), če bi pojem vpliva modificirali s pomočjo teorije recepcije.
J. Boening se je 1. 1976 na 8. kongresu Mednarodne zveze za primerjalno književnost v premisleku o tem, kakšne implikacije imajo za raziskavo mednarodnih literarnih odnosov nekatere novejše teorije recepcije (Jauss) in vpliva (Bloom), zavzel za ’spravo’ med obema pojmoma, ki sta bila v komparativistiki tradicionalno ločena (Goetheje npr. na Angleže vplival skozi podobo, ki jo je o njem ustvarila recepcija). Ta sprava pa je nekoliko asimetrična, saj Boening meni, da je pojem recepcija manj omejujoč od vpliva, ker pokriva raznolike odzive: od zavračanja do sprejemanja recipiranih besedil, od središčne do obrobne vloge sprejetega gradiva, od agresivnega zavračanja in revidiranja danega do njegove asimilacije, od spodbudnega do ovirajočega učinkovanja predhodnih literarnih avtoritet, od nezavednih do preračunanih odzivov na sprejeto (Boening 1980: 545-547). Tudi Bloom po Boeningu in von Stadenu s pojmom poetic misprision za literarnovedno rabo osvežuje vpliv ravno z usmerjanjem pozornosti na “močnega” bralca kot aktivnega dejavnika v procesu. Tako Jauss kot Bloom imata veliko skupnega, saj ponujata primerjalni književnosti drugačen model literarne komunikacije, ki ni več enosmeren, saj gre za konfrontacijo oz. recipročno interakcijo, v kateri sta tvorec in naslovnik bivalentna (n. d.: 547).
Recepcijska teorija pravzaprav reorganizira dobršen del tradicionalne komparativistike (analize odmeva, uspeha tujega avtorja, žanra, literature) in analizira vse tiste hermenevtične in sociološke okoliščine, ki formirajo kontekst za posamične vplive na avtorsko ustvarjalnost: distribucijo, branje, procesiranje književnih besedil, tj. drugotno komunikacijo o primarnih tekstih v kritiki, znanosti, šolstvu, publicistiki.
Kadarkoli pa govorimo o literarnih besedilih, bi se pri njihovi razlagi morali pojmu vpliv odpovedati in ga nadomestiti z bolj profiliranimi kategorijami medbesedilnosti (pojmovane kot citiranje, transformiranje ali vzpostavljanje relacij). Te namreč povejo na teoretsko razviden in dodelan način tisto, kar lahko v terminih vplivoslovja le megleno, s prispodobami nakazujemo (izrazi tipa: “B je preoblikoval vpliv A za svojo rabo”, “B je asimiliral A” ipd.). D. Durišln, ki v literarno komparativistiko vključuje raziskovanje tipoloških afinitet in genetskih (kontaktnih)
medliteramih odnosov, deli stike na zunanje, neposredne in posredne (v tem pač sledi tradicionalni primeijalni književnosti) ter notranje, besedilne; slednje pa kot oblike recepcije-kreacije razčlenjuje ravno s pomočjo kategorij, ki razvidno opisujejo vlogo prevzetega gradiva v novih strukturah in vrednostno perspektivo nanj, in z uporabo integracijskih oz. diferenciacijskih medbesedilnih oblik in žanrov (aluzije, izposoje, imitacije, filiacije, plagiati, adaptacije, prevodi; literarne polemike, parodije, travestije). Pojem vpliv mu je ravno zaradi kreativnega odnosa naslovnika-pisca do svojega predhodnika — tj. zaradi naslovnikove pomenotvome izbirne dejavnosti, transformacij privzetih prvin v novem besedilnem in literarno-kulturnem sistemu — dandanes že nezadosten (1984: 159-178).
Celo dedič francoske komparativistične tradicije Y. Chevrel je v priročnem uvodu v primeijalno književnost prišel do spoznanja, da je komparativistiki, ki doslej ni imela svoje celovite teorije teksta, še najustreznejši ravno pojem interteksta; poleg teorema o tem, da mnogo besedil obstaja relacionalno (npr. prevod), pa ji je primeren tudi recep-cijski vidik; besedilo ne obstaja, dokler ni zares dostopno branju, zato je za primeijalno književnost značilna prav pozornost za materialne nosilce besedil, za njihovo prenašanje (Chevrel 1989: 100).
3.2	Retorizacija vpliva in medsubjektivnosti v obzoiju poststruk-turalizma. Če ne gremo po prej nakazani poti (odstranitev vpliva iz središča primerjalne književnosti), ki je širša in lažja, kar zadeva običajne postopke znanstvene verifikacije, in pristanemo na poststruk-turalistično argumentacijo o razmerju med subjektom, zavestjo in besedilom, pa sije treba utirati težavnejšo, bolj teoretsko in za zdaj (v komparativistiki) manj uporabno pot.
Takšno argumentacijo prepričljivo razvija npr. J. Hillis Miller, ki — sledeč Derridajevemu branju Husserla, implicite pa tudi Lacanu — v svojem podrobnem razstavljanju tropologije 5. knjige Wordsworthovega Preludija pokaže, da zavest (sanje, spomin, imaginacija, bralni procesi) glede na pisavo ni primarna, ker se sama vzpostavlja in razstavlja z njo
—	kot igra soodnosov med znaki in kot njihova interpretacija, kot odprt proces semioze, nenehnega vzpostavljanja razlik (Hillis Miller 1981: 244-265).
Če torej sprejmemo ta poststrukturalistični preobrat privajenih temporalnih logičnih sosledij, se moramo pač zavedati, da pri razmerju med subjektom, njegovo zavestjo in tekstom ni več mogoče govoriti niti o “ontološki razpoki” v Guillenovem smislu niti o tem, da kreativna ideja, oblikovana pod vplivom, predhaja tekstu, da bi v njem puščala le sledove, ki z njo niso kontinuitetno povezani, kot je mislil Guillen.
Ker je subjekt sam tekstualiziran, je treba vpliv—če nočemo zabresti v psihologizem — retorizirati, ga predstaviti kot psihično delo, oblikovano s prenosi, premestitvami, zamenjavami. Vpliv torej lahko preinterpretiramo z intertekstualnimi figurami in žanri tudi v območju zavesti, subjekta, ne le ’zunaj’ njega, v območju besedil. V tej luči se nam vpliv kaže kot vrsta medbesedilnih tropoloških premestitev, ki sprejeto tekstualno bazo uporabljajo za željeni, iskani in/ali najdeni, ponujajoči se ready-made interpretant subjekta pisave, za artikulacijo identitete pisca kot pisca, za — barthesovsko rečeno — proces redistribucije že obstoječega jezika.
Pogled na vpliv kot razčlenjen tnopološki proces, s katerim si pisec oblikuje svojo literarno identiteto, je odprla vrsta spisov Harolda Blooma: The anxiety of influence (1973), A map of misreading (1975), Poetry and repression (1976) idr. Ti so v novejšem času brez dvoma najodmevnejši poskus, da bi pojem vpliva — kot izvorno pozitivističnega
orodja — prilagodili poststrukturalistični tehnologiji. Z njimi je Bloom poleg tega v proučevanje filiacijskih razmerij med preteklimi in sedanjimi avtoiji/besedili, ki je imelo konservativno kulturno funkcijo (utrjevanje tradicij kot kontinuitet v imitiranju kanoničnih del), vnesel naboj diskontinuitete, napete dialektike, intelektualnega revizionizma (Renza 1990: 186-188).
V	njih je ta yaleski teoretski zvezdnik z dokaj pesniško, vizionarsko, esejistično govorico skušal pri opredeljevanju postrazsvetljenskega “strahu pred vplivom" in samih mehanizmov vplivanja (v branju in pisanju) spojiti psihološko, celo psihoanalitično izrazje z retorično terminologijo: vzgibe psihološke obrambe, s katerimi mladi pesnik postopoma oblikuje svojo pesniško identiteto in si osvaja lasten ima-ginacijski prostor izpod očetovskega bremena predhodnih velikih pesnikov, spaja Bloom z repertoaijem retoričnih tropov in “revizionističnih razmerij" kot tekstualnih oz. intertekstualnih, interpretacijskih kategorij.
Tako je ravnanje formirajočega se pesnika vpeto v “dialektiko revizionizma” vplivnih predhodnikov, v tričlensko shemo branja-pisanja pod vplivom in zoper njega (omejevanje, nadomeščanje, reprezentacija). Ta shema uravnava tako podobe njegove pesmi kot retorične trope, s katerimi kasnejše besedilo reformulira vplivajoči tok podob, ga omejuje, mu jemlje težo, globino, smiselnost, nato pa dopolnjuje, si ga prisvaja
—	tako, da je končno videti a, ki je dejansko revizionistično prevzet iz Ta, kot izvirna podoba Tb, po kateri zdaj sega predhodnik (ironija, sinekdoha, metonimija, hiperbola in litota, metafora, metalepsa oz. transumpcija). Tem tropom Bloom (1976: tabela pred str. 1) vzporeja oz. prireja mehanizme psihološke obrambe, povzete večinoma iz Freudove analize ojdipovskih razmerij v družini (reakcija-formacija; obračanje proti sebi in zasuk: razveljavitev, osamitev in regresija; potlačitev: sublimacija: inlrojekcija in projekcija), s katerimi “močni pesnik" premaguje odpor do vpliva tako, da razveljavlja, potlači in sublimira dominantno moč simbolnih očetov, vplivajočih avtoijev, zgradi iluzijo, daje sam “spočel lastne očete” (prim. Renza 1990: 191). Revizijska razmeija, ki pojasnjujejo odnose med besedili (clinamen, kenosis, daemonisation, askesis, apophrades), pa so za pare teh retoričnih in psiholoških kategorij krovne oznake, kijih včlenjajo v širšo zgodovino intelektualnega revizionizma, tj. subvertiranja in pervertira-nja diskurzivnih moči in kanonov.
Strategijam reduciranja predhodnikove vizije sledijo strategije prisvajanja, sublimiranja, identifikacije; vse pa so veliko bolj kompleksne, prefinjene, dvovalentne, kot to lahko opiše tradicionalna komparativi-stična delitev na negativni in pozitivni vpliv (npr. Ocvirk 1936: 116; Hermeren 1975: 42). Kljub seganju v retorično orožarno, v sistem medbesedilnih tropov, pa Bloomovo slikanje literarnega vpliva kot psihomahije, heroičnega bojišča pesnikov-subjektov, kot freudovske družinske drame, ostaja še blizu “genetski zablodi” (Renza 1990: 192), intersubjektivnemu dualizmu. Vrh tega ne upošteva pomembnega dela medbesedilnosti — konvencij, anonimnih formul, presupozicij (Culler 1976), prav tako pa prikazuje vpliv izven kulturnih, socioloških razmerij produkcije in recepcije tekstov, kot da bi šlo za “brezčasne psihične sile” (Renza, n. d.: 197).
Ravno ta razmeija pa ustvaijajo in regulirajo prisotnost, razširjenost, podobo, razumevanje in vrednotenjsko auro tujih avtoijev, njihovih besedil, so podlaga za ’mikrofiziko' njihove moči. Ta učinkuje na to, na kaj vplivanec naleti in/ali kaj izbere, kaj je v tem zanj in za njegovo nacionalno literaturo lahko (razvojno) relevantno, deluje na njegovo željo
— s tem, da mu nakaže, kje so njegovi primanjkljaji glede na Vzor'; sooblikuje tudi način kreativnega odzivanja na tuje 'spodbude' in na vzpostavljanje mreže znakovnih relacij tujega interpretanta z drugim literarnim in družbenozgodovinskim kontekstom.
Na takšno mrežo tekstov, diskurzov, družbene in kulturne moči se vplivanec afiliacijsko navezuje, vanjo posega, se do nje aktivno, s tekstualnimi (proti)strategijami, opredeljuje, jo preoblikuje v svojem tekstu, ki ima potencial, da 'zunanjo' mrežo, sistem, ravno s svojo afiliacijo predhodnega stanja modificira. Ne gre torej zgolj za pasivno podrejanje tradiciji, za filiacijo (prim. Said 1983: 34-35).
Bloom ponuja torej bolj inspiracijo kot dodelan teoretični model retorizacije vpliva, odpira pa obzoije nove komparativistične avanture
— nekateri vidijo možnost za razširitev Bloomove teorije iz poezije na druge intertekstualne, interkulturne in celo interepohalne odnose (Boening 1980: 547).
Naj po tem razcepljenem reševanju razmerja med vplivom in med-besedilnostjo na koncu le odgovorim na uvodoma zastavljeno dilemo: vpliv in medbesedilnost — razvoj ali revolucija? Medbesedilnost je kot poteza in derivat poststrukturalistične paradigme besedila v primerjavi s pozitivističnimi implikacijami vpliva (intersubjektivnost, kavzalnost) res videti revolucionarna, kljub temu, da so pri razpravljanju o vplivih že dokaj zgodaj napovedovali nove vidike (npr. A. Gide). Toda medbesedilnost, pojmovana kot citacija ali transformacija, se lahko ujame v past, ki jo je poststrukturalizem nastavil vplivu: lahko zdrkne nazaj v subjektivizem in vzročnost.
Po drugi strani pa je mogoče vpliv — kljub revolucionarni odstranitvi s prestola primerjalne književnosti — nadgradili razvojno, ga dopolniti in osvetliti, preinterpretirati z recepcijskim vidikom. Reformuliramo ga lahko kot obliko produktivne recepcije, se pravi kot odzivanje na predlogo v novih literarnih besedilih, v katerih je — za razliko od kritičnih in publicističnih metabesedil — manj izrecne opisnosti, več pa prenašanj in posnemanj. Za literarno vedo, ki se razumeva širše kot zgolj veda o literarnih tekstih, vpliv še ni za na smetišče zgodovine. Ker pa gre za psihološko in ne besedilno kategorijo, vpliv izpade iz središča primerjalne književnosti, kolikor ta raziskuje odnose med besedili različnih literatur. Vpliv je torej pojem, ki izhaja iz verjetnostnih sklepov o genezi, ustvarjanju literarnega besedila, tako da je vzročnost upravičena le na način kontrafaktualnega kondicionala. Ko pa primerjamo med sabo besedila, se namesto podrobne klasifikacije vplivov, kakršno najdemo npr. pri Ocvirku, zdi primernejša raba medbesedilnih kategorij (prenos, posnetek, opis, medbesedilne oblike in žanri), prav tako dopolnjenih z recepcijskimi. Oboje namreč korigirajo enostranski, emanacijski model vplivanja na račun večje pozornosti do aktivnosti vplivanca, se pravi z uveljavljanjem dialoškega, interakcijskega vzorca medliterame komunikacije. Poleg tega so za opis odnosov med teksti teoretsko koherentnejše, razvidnejše in natančnejše.
Druga rešitev razmerja med vplivom in medbesedilnostjo pa ni niti revolucionarna niti razvojna, ampak — recimo — subverzivna: ne vpeljuje razlik med sfero subjekta in sfero teksta, ne razvršča vplivos-lovja v prvo, medbesedilnosti pa v drugo območje, ampak seže z medbesedilnimi koncepcijami v samo strukturo subjekta in njegove pesniške ter občanske identitete.
1 "Odkar sc je primerjalna književnost osamosvojila kot organizirana akademska disciplina, seje povezovala z raziskavo mednarodne literarne reccpeije in vpliva,” pravi J. Boening (1980: 543); vpliv je središče tiste primerjalne književnosti, ki sprejema kavzalno načelo (Cioranescu 1966: 917). Zlasti v t.i. francoski šoli komparativistike (Baldcnsperger, Hazard, vanTieghem, Carre idr.), ki seje sicer odlikovala tudi po obravnavi izročila tem, empiričnem preučevanju posrednikov v mednarodnih književnih odnosih, sledenju ugleda, uspeha, slave oz. odmeva avtorjev in del zunaj lastnega nacionalnega prostora, jc bil vpliv, pojmovan kavzalno na podlagi rapports de Jail (Carre), vladajoči, četudi dvome vzbujajoči pojem, ki je ostal v jedru primerjalne književnosti pri večini njenih naslednikov (Block 1977: 75; prim. Kos 1978: 31-32).
Vpliv sicer skupaj s primerjanjem ne more več biti edini smisel oz. razločevalna posebnost primerjalne književnosti (zlasti nc glede na nacionalne literarne zgodovine); stroka si — tudi na Slovenskem — lastno identiteto išče z vključevanjem binarnih literarnozgoetouins/ah primerjav in vplivov v sisteme, se pravi v širše in višje, mednarodne enote literarnega dogajanja (tokovi, struje, vrste, zvrsti in oblike, zakoni, strukture in procesi), ter v iskanju bistvenega in občega v bolj poudarjeni teoretični perspektivi (Kos 1978: 33-37). Celo pozitivizem je zaradi svojih še vedno romantičnih metafizičnih osnov ob vplivu že poznal tudi bolj 'holistične' koncepcije, kot jc npr. Tainovo organsko pojmovanje duha narodov, goethejanski sistem svetovne literature (prim. Guillčn 1977: 50-55), francoska šola pa je obravnavala mednarodne tokove in “notranjo vzročno povezanost" nacionalnih literatur — npr. tudi Ocvirk v Teoriji primerjalne literarne zgodovine (1936: 59, 76-77).
2 Takšen shematski prikaz znanstvenih revolucij jc kajpak v nevarnosti, da poenostavi dejansko kronologijo in historični razvoj pojmovanj, da tudi pri opredeljevanju razlik med intertckstualnostjo in vplivom nasede retrospektivnemu redukcionizmu, podobno kot je razpravljanje o sodobnih romanih proizvedlo 'mit' o “tradicionalnem romanu” (Miller 1985: 19- 20). Razvoj pozna namreč cclo vrsto anticipacij, prehitevanj, pa tudi preostankov, usedlin, regresij, tako da jc vpeljevanje ostrih cezur med paradigmami ter antitez med njimi le stvar nazorne modclacijc, zgodbolvotja teorije in zgodovine znanosti. Marsikakšno kom-parativistično opažanje že razmeroma zgodaj lahko diši po posts trukturalizmu ali rccepcijski estetiki: G. Lansonjc 15.2.1917 v Revuedes deuxmondes (1987: 4-5) npr. zapisal, da avtorji nc želijo reproducirati tuje misli ali tuje pesmi takšne, kakršne so, po čemer so podobne in všeč narodu, iz katerega izvirajo, saj iz njih jemljejo le tisto, kar morejo uporabiti pri sebi (“ne iščemo njihovega smisla, temveč naš"). Tudi A. Gidejc v svojem bruseljskem predavanju o vplivu 29.3.1900 (1987: 9) opozoril na pomembnost in odločilnost sprcjemalnih dispozicij in interesov, ki odločajo o fiziognomiji vpliva, češ da jc Voltaira ljubezen do razuma napravila neobčutljivega za lirizem in da njegova nerazumevanja predhodnikov sodijo v “definicijo velikega človeka". Zveni zelo podobno kot Bloomova reformulaeija vpliva v nictzschejansko- frcudistični konccpciji poetic misprision, izkrivljenega branja pesmi velikih predhodnikov, simbolnih očetov pesniške imaginacije, s katerim si novi pesniki utirajo imaginacijski prostor zase in se formirajo kot t.i.sfrongf poets (1973: 7- 9)1 Še bližje Bloomovcmu agonističnemu pojmovanju vpliva, konccpciji, ki jc po besedah GeofTreya 1 lartmana (šele) 1. 1973 vplivu vzela nedolžnost (cit. po Primcau 1977: 9), je Ocvirkova slikovita, darwinovsko-vilalisticna oznaka mehanizma vplivanja, ki pa intersubjektivno bojevitost vidi med narodi, ne posamezniki: "Pojmovati jih moramo /vplive, op. MJ/ tedaj kot posebne vitalne sile /vse pode. MJ/, ki sc dinamično izživljajo v času in prostoru. Vpliv naroda na narod sc vrši večkrat po dokaj zapletenem, toda za komp;irativista važnem psihološkem proccsu, ki ga moremo primerjati nekakšni življeryski borbi dveh organizmov, ki skušala drug drugega nadvladali, a ohraniti pri tem samolaslne bistvenosti" (Ocvirk 1936: 113)
3 Šele kartezijanski dualizem je torej pripravil osnove za današnje pojmovanje literarnega vpliva (Bloom 1973: 26-27)
4 V oklepajih pušča lc za primerjalno književnost ključno dejstvo — da gre pri vplivih za mednarodne literarne odnose, nc pa za filiacijske niti znotraj določene nacionalne tradicije. Toda to bistvenih mehanizmov pozitivističnega koncepta vpliva ne spremeni, saj — kot jc ugotovil že R. Wellek 1. 1953 v razpravi V te concept
of comparative literature — ni nobene temeljne metodološke razlike med raziskovanjem vpliva Ibsena na Shawa in Wordswortha na Shelleya (Block 1977: 76). Tudi 11. Bloom je pozneje, v sedemdesetih letih, svojo teorijo vpliva izpeljal iz soodnosov znotraj angloameriškc književnosti, ne pa iz mednarodnih književnih razmerij (gl. 3.2).
ODNOSNICE
BARTIIES, Roland 1981: Theory of the text V: Untying the text: apoststructuralist reader. Ur. R. Young. London: New York, str. 31-47.
BLOCK, Haskell 1977: The concept of influence in comparative literature. V: Influx: essays on litcraiy influence. Ur. R. Primcau. London; New York, str. 74-81.
BIXKDM, Harold 1973: The anxiety of influence: thcoiy of poetry. London; Oxford; New York.
BIjOOM, I Iarold 1976: Poetry and repression: revisionism from Blake to Stevens. New I laven; London.
BOENING, John 1980: Some recent theories of reception and influence: their implications for the study of international literary relations. V: Proceedings of the 8th congress of the ICLA, Budapest 1976. Stuttgart, str. 543-549.
CHEVREL, Yves 1989: La litterature comparer. Paris.
CIORANESCU, Alexandre 1966: Imitation et influence ou I’insuflisance de deux notions. V: Actcs du IVe congres de l'AILC, Fribourg 1964. The Hague; Paris, str. 917-921.
CLEMEN, Wolfgang 1987: Šta je to literarni utieaj: prikazano na primcrima iz engleske literature. Polja 33, št. 335, str. 11-14.
CULLER, Jonathan 1976: Presupposition and intertextuality. Modern language notes 91, št. 6, str. 1380-1396.
DE MAN, Paul 1979: Allegories of reading: figural language in Rousseau, Nietzsche, Rilke, and Proust. New Haven; Ijondon.
DURIšIN, Dionyz 1984: Theory ofliterary eomparatistics. Bratislava.
FOUCAULT, Michel 1979: What is an author. V: Textual strategies. Ur. J. V. I Iarari. Methuen, str. 141-160.
GIDE, Andre 1987: O utieaju u književnosti. Polja 33, št. 335, str. 8-11.
GUILLEN, Claudio 1982: Književnost kao sistem. Beograd.
GUILLEN, Claudio 1977: The aesthetics oflitcraiy influence. V: Influx (gl. Block 1977), str. 49-73.
IIASSAN, Ihab 11. 1977: The problem of influence in literary history: notes towards a definition. V: Influx, str. 34-46.
HERMEREN, Goran 1975: Influence in art and literature. Princeton, NJ.
HILUS MILLER, J. 1981: The stone and the shell: the problem of poetic form in Wordsworth’s Dream of the Arab. V: Untying the text (gl. Barthes 1981), str. 244-265.
JAUSS, 11. R. 1972: Paradigmawcchsel in derLitcraturwissenschaft. V: Methoden derdeutschcn Literaturwisscnschaft Ur. V. Žmegač. Frankfurt/M., str. 274— 290.
JUVAN, Marko 1985: Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja. Slavistična revija 33, št. 1, str. 51-70.
JUVAN, Marko 1990: Imaginary Krsta v slovenski literaturi: mcdbcsedilnost recepcije. Ljubljana.
KOPPEN, Erwin 1971: Hat die Vcrglcichcndc Litcratunvissenschaft eine eigenc Theorie? Ein Exempcl: der literati sohe Einfluss. V: Zur Theorie der Vergleichcndcn Literaturwisscnschaft. Ur. H. Ruediger. Berlin; New York, str. 41-64.
KOS, Janko 1978: Teorija ln praksa slovenske primerjalne književnosti. Primerjalna književnost 1, ŠL 1-2, str. 30-44.
KOS, Janko 1988: Uvod v metodologijo literarne vede. Primerjalna književnost 11, št. 1, str. 1-17.
KRISTEVA, Julia 1969: Semciotike: rechcrehes pour une semanalyse. Paris.
LANSON, Gustave 1987: O poimanju utjecaja. Polja 33, št. 335, str. 4-5.
MILLER, Owen 1985: Intertextual identity. V: Identity of the literary text. Ur. M.
J. Valdes, O. J. Miller. Toronto, str. 19-40.
OCVIRK, Anton 1936: Teorija primeijalne literarne zgodovine. Ljubljana.
ORAIČ TOLIČ, Dubravka 1990: Teorija citatnosti. Zagreb.
PRIMEAU, Roland 1977: Introduction. V: Influx, str. 3-12.
RADOVIČ, Miodrag 1987: "Strah" od uticaja. Polja 33, št 335, str. 2-3.
RENZA Louis A 1990: Influence. V: Critical terms for literary study. Ur. F.
Lentricchia, T. McLaughlin. Chicago, str. 186-202.
RIFFATERRE, Michael 1979: La syllepse intertextuelle. IY>etiquc 10, str.496-501. SAID, Edward W. 1983: The world, the text, and the critic. Cambridge. TIEGHEM, Philippe van 1987: Strani uticaji na francusku književnost. Polja 33, št 335, str. 5-7.
TRILLING, Lionel 1977: The sense of the past V: Influx, str. 22-33.
WEISSTEIN, Ulrich 1968: EinfuhrungindicVcrglcichendeLileraturwisscnschafL Stuttgart.
WELLEK, Rene/WARREN, Austin 1974: Teorija književnosti. Beograd.
WELLEK, Rene 1963: The crisis of comparative literature. V: Isti, The concepts of criticism. Ur. S. G. Nichols, jr. New Haven; London, str. 282-295.