5 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 * Jana Šimenc, dr. kulturne antropologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Družbenomedicinski inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; jana.simenc@zrc-sazu.si ali jankaindijanka@hotmail.com. ** Uršula Lipovec Čebron, dr. kulturne antropologije, izr. prof. za področje kulturne in socialne antropologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana; ursula.lipovec@gmail.com. Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc*, Uršula Lipovec Čebron** Reke običajno ne tečejo linearno, njihove struge se presta- vljajo, vijugajo, meandrirajo, zato je rečni tok počasnejši, a obenem bolj samosvoj. Podobno se v Sloveniji dogaja z medicinsko antropologijo: posameznice in posamezniki se že dalj časa samoiniciativno posvečajo temam zdravja, bolezni in zdravljenja ter jih raziskujejo, ob tem pa se nji- hove samonikle raziskovalne smeri ne povezujejo, temveč ostajajo samostojni meandri. Kljub znanstvenemu prispev- ku posameznih raziskav so zaznavne tematska razpršenost, finančna nestabilnost izobraževalnih in raziskovalnih pro- gramov ter intelektualna osamljenost raziskovalcev in raz- iskovalk. Čeprav bi to stanje lahko opisali kot narcisoidno samorastništvo, ki ne zmore proizvesti skupnega toka in potrebnega preboja (ne v raziskovalno-akademski ne v širše družbeni sferi), pa je mogoče na številne meandre medicin- ske antropologije v Sloveniji pogledati tudi drugače. Kot na počasno, a zelo iskreno, temeljito in poglobljeno ohranjanje lastnega toka, ki se bo ob določenem času na povsem samo- svoj način povezal z drugimi rečnimi tokovi. Morda. Za urednikovanje tematskega bloka sva se odločili iz več razlogov. Prvič zato, ker medicinska antropologija že dolgo ni več obrobna antropološka poddisciplina, tem- več disciplina z dolgo tradicijo raziskav, ki poglobljeno obravnavajo in družbeno kontekstualizirajo človekove izkušnje z zdravljenjem, pa tudi nastajanje, odzivanje ter spoprijemanje z ne/zdravjem od rojstva do smrti ter onkraj omejenih časovnih in krajevnih dimenzij bivanja. Drugič, ker medicinskoantropološke razprave s holističnimi in komparativnimi metodami pomembno pojasnjujejo ozad- ja in dinamiko praks, skrbi, bolečin in tegob, s katerimi se spoprijema zahodni sodobni človek, vse bolj obreme- njen z zdravjem in dobrim počutjem. Veliko je še odprtega prostora tako za teoretske dopolnitve kot širše javno raz- piranje in umeščanje raziskovalnih dognanj v javne kon- tekste. Tretjič, da bi k pisanju spodbudili že uveljavljene raziskovalke in raziskovalce, kot tudi tiste, ki šele vsto- pajo na področje medicinske antropologije. Obenem pa, da bi dali prostor različnim medicinskim antropologom/ injam, ki se ne srečajo pogosto, se ne berejo in se morda celo ne poznajo – najina želja je, da bi se povezali vsaj z objavo v skupni tematski številki. Podobnih poskusov sva se leta 2009 lotili z organizacijo mednarodnega znanstve- nega simpozija Medicinska antropologija in biomedicina v sodelovanju?, leta 2012 pa z organizacijo znanstvenega posveta Medicinska antropologija v Sloveniji: Raziskave, refleksije, dileme; oba sta potekala pod okriljem Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakul- tete v Ljubljani. Na obeh dogodkih smo obravnavali me- sto medicinske antropologije, analizirali nekatere ključne koncepte in metode ter pod vprašaj postavljali številne samoumevnosti, ki ostajajo nereflektirane tako v biomedi- cinskem diskurzu kot v širši javnosti. Četrtič pa zato, da bi prispevali k terminološkemu preverjanju konceptov (med drugim tudi medicinske antropologije, ki ostaja polemično in pristransko poimenovanje) in vzpostavljanju slovenske terminologije (kot so družbeno trpljenje, angl. social suffe- ring, svet življenja, angl. life worlds, bolezenska izkušnja, angl. disease experience in podobno). Na poziv k sodelovanju so se z zanimanjem odzvali števil- ni, a hkrati mnogi zaradi preobremenjenosti z drugim de- lom, terenske odsotnosti ali splošne časovne stiske tokrat niso uspeli napisati prispevka. Zato sva prepričani, da je treba v prihodnje poskrbeti za nove skupne objave ter druge oblike povezovanj raziskovalk in raziskovalcev tega podro- čja. Najina tiha želja je, da bi se o obravnavani temi lahko že kmalu pogovarjali na enem od znanstvenih dogodkov. Obenem pa sva veseli, da so nekateri pravočasno napi- sali prispevke ter uspešno prestali celoten recenzentski postopek. Med nastajanjem pričujoče tematske številke ta postopek ni bil izpeljan le pro forma, temveč sva mu posvetili posebno pozornost. Vztrajali sva na anonimnih in pristojnih recenzentih in recenzentkah z dovolj časa za pripravo poglobljenega recenzentskega mnenja. Za njihov pomemben prispevek k izboljšanju člankov se jima naj- lepše zahvaljujeva. Prav tako se zahvaljujeva glavnemu uredništvu Glasnika SED, ki je sprejelo najin predlog ter nama zaupalo uredniško delo. Na naslednjih straneh so tematsko zelo raznoliki prispev- ki, ki jih povezujejo razpravljalska kakovost, metodološka konsistentnost ter svežina raziskovalnih dognanj. So dobro izhodišče za nadaljnje dopolnjevanje, razprave in povezo- vanja. Prežeti z entuziazmom vseh sodelujočih upava, da bodo meandri medicinske antropologije v Sloveniji še na- prej ostali samosvoji, a jih bo vse več in bodo – vsaj tu in tam – med seboj dovolj pretočni. MEANDRI MEDICINSKE ANTROPOLOGIJE Gostujoči uvodnik Predgovor1.20 Datum prejema: 22. 5. 2017