Štev. I. in 2.              V Ljubljani, 1. prosinca 1918.                   Leto XIX.                 I
—             I
Davorinček.---------------9
Mati je trepetala strahu,                    Vrhu gore — božji hram,
v srcu njenem ni bilo miru,               Davorinček tja stopa sam,
od očeta pisanja ni bilo —                križani Bog na zlatem  oltarji,
kaj li se mu je pripetilo ?                   cerkvica vsa v večerni zarji . . .
Bil je tudi oče pozvan,                      Vanjo se deček potopi
da ostavi domači stan;                      in pred Križanim postoji
pa mu strogo oditi velijo,                  in poklekne, nanj pogleda,
koder topovi grmijo, kosijo.               milo pravi nedolžna beseda:
Davorinček, edinec njegov,                 »Marnica moja, čuj, prosi te,
stiska se pod rodni krov,                   milost naj tvoja   se nanjo  ozre,
k materi   plašno dviga   poglede,         saj ti je znano, kaj so storili:
toda iz srčeca ni besede.                   našega so očeta ubili!
Strašne slutnje nema bolest               Nikdar nikomur ni storil zla.
pade na njiju kot težka pest . ..         Ali zato so nam  vzeli ga?
Pa je pismo vendar dospelo,             Materi vrni ga in meni,
črn je rob in pečat imelo.                 rani utehe daj razboljeni!«
Da bi nikoli ne bilo ga —                 Žar večerni je v cerkev lil,
pisma — glasnika vsega zla:             v krono se zlato ob križu vil,
»Tudi on, junak, je omahnil,             k njemu je deček dvignil ročice,
pod sovražnim mečem izdahnil!«         solza močila je bledo Hce.
Materi v duši bol zabesni,                 Pa je Kristusu tisti čas
solza lečnica ne more v oči,             bolj še nagnil se tožni obraz,
srce zastoče v obupni sili:                izpod trepalnic mu rosa privrela,
»Kristus na križu, ti se usmili!«         tiha ježalosthram božji objela .. .
E. Gangl
1