SLOVENSKI
I
Glasilo »Učiteljska društva za slovenski štajer “
Izliaja 5. in 20. vsakega meseca na coli poli in velja za celo leto a gld., za pol leta
I gld. 60 kr.
Naročnino ln dopise sprejema odbor „Uč!toljskega društva za slovenski Štujer" v Ljutomeru.
Štev. 1. V Mariboru 5. januarja 1875. Letnik III.
»Slovenski učitelj“
nastopa s to številko uže svoj tretji tečaj, podaja se torej na novo, ne baš lehko delo. Vendar ga trudapolno delo ne straši, ker ima lepo nalogo, ker bode zagovarjal priljubljeno idejo: omiko svojega lastnega naroda. Pod to zastavo, s tem geslom deluje veliko slovenskih domoljubov, piše več slovenskih časopisov, tudi »Slovenski učitelj“ bode se v to versto uže 3. leto vstopil. Pa vsaj ima v dosego svojega namena najboljša sredstva, ima narodne u e i t e 1 j e, ki so pervi razširjevalci boljše in večje omike med mladim, a tudi starim narodom našim. S temi svojimi prijatelji in sobrati pogovarjati se s tiskano besedo, je njegovo največje veselje. Zatorej žertuje čas, delo, tudi materijelni dobiček, da le more svojim ljubim kolegom, slovenskim učiteljem vstrezati, t. j. donašati jim podučljive spise o pedagogiki, o znanstvenih rečeh, o šolskih zadevah in dopise ter novice iz raznih slovenskih krajev. Tudi v nastoplem letu bode »Slovenski učitelj“ z vso skerbljivostjo uredovan. Zagovarjal bode le napredek slovenskega narodnega šolstva. Vse šolske ovire bode brez obzira grajal, naj dohajajo od vladne, cerkvene, narodne ali od učiteljske strani. Potezal pa se bode pred vsim za pravice slovenskega učitelja, zakaj bi pa tudi kinčal se nepotrebno s svojim naslovom ? Obravnaval bode v pervi versti zadeve slovensko-štajerskega šolstva in učiteljstva, ker je organ »Učiteljskega
društva za slovenski Stajer", oziral pa se bode prav po-gostoma na vse slovenske dežele, kar j e tudi do sedaj rad storil.
V pričetem tečaji bode imel nekatere prav zanimive sestavke in spise. Tako n. pr. začnemo v 2. številki priobčevati „opis majhnega te lurija" (s sliko), kojega je sestavil in popisal mnogo zvedeni učitelj , g. Srečko Stegnar, okrajni šolski nadzornik v Ljubljani. Prav zanimiv bode tudi spis slavnega slovanskega pedagoga Komenskega, katerega nam je realkin učitelj v Ljutomeru, g. Iv. Kryl iz češkega jezika poslovenil.
Z ozirom na navedeno prav živo priporočujemo Slovenskega učitelja" vsem slovenskim učiteljem, šolskim prijateljem in domoljubom.
Naročnina mu je za celo leto 3 gld., za pol leta I gld. 60 kr. ; sprejemajo blagajnik „ Učiteljskega društva za slovenski Štajer", g. Stefan Kovačič, nadučitelj v Središči. (Polstrau.)
Pred. 25 leti in zdaj ali naši stari in mladi pedagogi.
Izplača se, da se oziramo nekoliko v minole čase in da primerjamo nekdanje čase s sedanjimi. Morebiti najdemo s tem primerjanjem koristen nauk, kajti ^zgodovina preteklosti je učiteljica sedanjosti." Pred očmi imamo naše šolstvo, naše narodno šolstvo po slovenskih deželah, zlasti na Kranjskem. Ljudsko šolstvo bilo je takrat v cerkvenih rokah, dasi je vlada haš tudi enako veliko upljiva pri šolstvu imela. Pred 25 leti se je še le prav za prav na narodne sole ozirati začelo, popred se je le malo kdo za šole brigal. Leta 1851. je bilo n. pr. na Kranjskem le pičlo število ljudskih šol, namreč samo 105, in sicer 61 slovenskih, 11 nemških in 33 slovensko-nemš-kih, učiteljev pa je bilo 140. Z letom 1851. je bil, kakor utegne marsikaterim znano biti — g. Juri Zavašnik prevzel nadzorstvo kranjskega narodnega šolstva. Kako se je v una-njem obziru kranjsko narodno šolstvo razvijalo, kako je število šol rastlo od leta do leta, da je uže pred 20 leti na Kranjskem skoro toliko šol bilo, kakor sedaj — v tem obziru so nismo namenili pisati. Pač pa hočemo sedanjo dobo s preteklo v pe-dagogičnem obziru primerjati. Pervi pedagogi pred 25 leti so bili brez dvombe škofijski šolski nadzorniki po poedinib
škofijah, kajti mi si hočemo misliti, da sta cerkev in vlada take može le z ozirom na njih šolsko in pedagogiČno znanost in njih ljubezen do šolstva na taka važna mesta postavila. Tak mož je bil n. pr. na Kranjskem č. g. Juri Zavašnik (Savvasch-nigg), in po drugih škofijah razni njegovi soverstniki. To so nam v tej razpravi naši stari pedagogi. Ko so ti nastopili svojo službo, delali so za šole v svojem delokrogu učne načerte in dajali ukaze in postave baš tako, kakor naše sedanje šolske gosposke. Po uaključbi nam je prišel v roke „načert o učnem postopanji na glavnih šolah na Kranj-skem“ od leta 1851, ki je bil menda ukaz skoro do najnovejših časov, gotovo pa do dobe novejšega šolstva. Zanimivo je pregledati to delo naših starih pedagogov. Glavne šole so obsegale samo 3 razrede, pervi razred je imel sicer dva oddelka. Nauki teh šol so bili razen verstva: slovenščina, nemščina, lepopisje in računstvo; petje je bilo le nekakov dodatek in več zavoljo petja v cerkvi vpeljano, nego radi njegovega splošnega upljiva na človeško naravo. kŠolskih ur na teden je bilo v 1. razredu v nižjem oddelku brez veronauka 20, v višjem oddelku 18; (2 uri menda veronauk še); v 2. razredu 19 ur (3 ure pa veronauk) in v 3. razredu 18 ur (in 4 (?) verstvo). Ze v tej razdelitvi šolskih ur na posamezne razrede ni baš temeljite pedagogike, t. j. praktičnega izpoznauja otroških zmožnosti. Enako število ur naložiti najmanjšim in najmlajšim, kakor tudi največjim in najstarejšim otrokom, to se ne more odobravati. —
Razdelitev ur poedinim predmetom nima sicer nič posebnega, le to jo znači, da ima nemščina po vseh razredih prednost. Začenjalo se je z nemškim čitanjem uže v nižjem oddelku 1. razreda, to je uže pervo šolsko leto in sicer v 3. mesecu po 5 ur na teden. A ni zadostovalo samo nemško či-tanje v najnižjem oddelku slovenske šole. Učni načert je veleval tudi: Učenje na pamet prostih nemških stavkov v ednini in množini, pri kazalnem poduku vsa imena tudi v nemškem jeziku, pisanje nemških čerk, poznavanje stavkovih delov, osebka in povedka ter samoglasnikov, dvoglasnikov itd. Vse to v tujem jeziku v 1. razredu. Poleg tega so morali uže pri računstvu vsaj nemška imena števil pomuevati. V višjem oddelku se je v tem smislu pridno nadaljevalo v — nemčevanji. V 2. razredu pa se je nemščini uže osem ur na teden odmerilo; ali to še ni zadostovalo, nemščina je uže v tem razredu kot učni jezik nastopila in sicer pri vseh predmetih, toliko pri nemščini, kolikor pri slovenščini, bodi si pri računstvu ali lepopisji. To je bila torej stara šola, to je bila naredba starih pedagogov (?)! Proti njej so se veliko let boiili previdni slovenski domoljubi in slovenski šolniki. Dr. Bleiweiss je več nego 25 let to „afterpedagiko“ v takrat edinem slovenskem časopisu, v „Novicah“ pobijal in v deželnem zboru
pravičnejši in pametnejši načert zagovarjal, kojega so naši nasprotniki „Bleiweissische Sprachenzivangsgesetz" imenovali.
Vlada in cerkveno šolsko nadzorništvo pa sta bila slepa in gluha za te pravične terjatve slovenskega naroda. Še le nove šolske postave so leta 1870 te krivice po Kranjskem in Štajerskem odpravile; kajti ukaz dež. šolskega sveta kranjskega od 8. oktobra 1870 je še le izrekel načelo, da učni jezik po kranjskih šolah (razen Kočevskega) je slovenski in naredba štajerskega deželnega šolskega sveta od 14. sept. 1870 se tudi v principu za slovenski učni jezik na slovenskih šolah izražuje, samo nekoliko večje duri nemščini odpira onim šolam, kjer je ljudstvo in učitelj, t. j. novi šolski uradi njen večji prijatelj. Iz tega se razvidi, da bi se bilo slovensko šolstvo lepo razvijalo od leta 1870. naprej, ako ne bi kar hipoma iz tal izrastli novi, mladi in naj mlajši pedagogi. Kdo so ti ? kakošno je njih načelo? To so Vam na Kranjskem: Pirker, Gariboldi, Hrovath, Linhart, Sima i. t. d. Ti možje so Vam to, kar so bili prej opisani stari pedagogi. Pri onih je bila nemščina p er v a, pri teh je nemščina perva; pri onih so bile nemške knjige in nemški jezik najboljše sredstvo in najboljši namen narodnih šol, pri teli nahajamo isto. Ponemčevanje slovenskih knjig je bilo glavno načelo. Dokaz tega nam je lanska perva deželna učiteljska skupščina na Kranjskem. „Perva“ in „druga“ nemška slovnica naj bote nemški in slovenski, „tretja“ nemška slovnica naj bo čisto nemška.
Stari pedagogi naši so uveli bili baš take knjige, kakor-šne želč sedaj zopet naši mladi pedagogi (?). Vlada je odpravila namreč „praktično slovensko-nemško gramatiko" in „praktisches slovenisch-deutsches Spiachbuch", in namesto njih izdala boljše, na podlagi maternega jezika osnovane „nemške slovnice." Toda naši mladi pedagogi se hočejo skazati kot pravi „afterpedagogi", zato so nastopili „rakovo pot" ter jeli hrepeneti po knjigah od leta 1855.
Enake mlade pedagoge nahajamo pa tudi na Koroškem in na Št jerskera. Kranjskim dopadajo stare knjige, koroškim in štajerskim stari učni načerti. Ali ste čitali sklepe koroške deželne učiteljske skupščine? Ali ste brali „določbe o nemškem jeziku na neneinških šolah na Štajerskem", katere je bil deželni šolski nadzornik štajerski učiteljski skupščini predložil? Ali ne terjajo gledč nemščine sklepi koroških učiteljev in one štajerske določbe (ki pa ne veljajo še) baš toliko, kakor stari načerti za glavne šole? Žalibog! iu to še v večji meri; kajti oni načerti starih pedagogov so veljali samo za 4razreduc šole, a sklepi koroški in „določbe“ štajerske naj bi pa bile veljavne za vse šole brez razločka števila razredov!
Boljši pedagogi so pa vendar še pred 25 leti bili, nego so sedaj. Namen šol je takrat bilo samo dobro izučenje v
nemščini. Učitelj, ki je to dosegel, storil je svojo dolžnost in dobil na svoja stava leta namesto pokojnine — križec (zlati ali sreberni; za zasluge. Naši sedanji pedagogi pa terjajo od učitelja vsegamogočnost, od učenca vsoznanost.
Slovenski učenec se mora zdaj po načelih n o vej šib pedagogov nemščine v malih letih do dobrega naučiti, da zna nemški pisati, govoriti in nemške šolske knjige razumevati. Zavoljo enakopravnosti (!) mora pa tudi nekaj slovenščine umeti, dasi se tega predmeta baš toliko ne zahteva. Otroci pa morajo znati zdaj v obeh jezikih gladko računiti, znati morajo v obeh jezikih zemljepisja, zgodovine, v obeh jezikih prirodopisja, fizike, geometrije itd. itd.
Stari učitelji bi bili morali delati male čudeže, sedanji učitelji bi morali delati velike čudeže. A časi čudežev so minoli, stari naši pedagogi so umerli in pomirajo, a tudi mladi naši aft e pedagogi, katere smo tu opisali, naj bi že šii rakom žvižgat, a ne nemir in prepir delat mej poštenim in marljivim slovenskim učiteljstvom.
Postavna šolska doba na Kranjskem in Goriškem.
Že stara politična šolska uredba je gledč šolskega obiskovanja pred 70. leti v § 301 tako-le velevala: Vsi otroci, dekleta in dečki, premožni in revni naj hodijo v šolo od pričetega šestega (tedaj od dokončanega petega) do izpolnjenega dvanajstega leta. Že gledč na to določbo stare šolske postave se pač ne more odobravati postava o šolskem obiskovanji na Kranjskem in Goriškem.
Na Kranjskem so osemletno šolanje (od 6 — 14 leta) samo po mestih in trgih s 3- in 4iazrednimi šolami odobrili. Koliko pa je 3-in 4razrednih šol po kranjskih mestih in trgih? Tri-in štirirazredue šole imajo samo: Ljubljana, Kamnik, Černomelj, Kočevje, Kranj, Loka, Tržič, Toplice pri Zagorji, Lož, Idrija, Novomesto, Postojna, Vipava. In to je vse. Pa še na teb šolah sme pridnim otrokom okrajni šolski svet šolsko dobo za 2 leti prikrajševati.
Ža vse druge šole pa velja samo šestletno šolanje (od
6.—12. L). Okrajni šolski svet sme za posebne kraje tudi to dobo za 1 ali 2 leti okrajšati, ter sme dovoliti, da mladina še le s
7. ali 8. letom začenja v šolo hoditi. Zgoditi se torej utegne, da bode za poedine šole samo 41etuo šolanje postavno veljavno. Še milejše določbe so v tej zadevi v goriških šolskih postavah.
V postavi od leta 70. se sicer sprejema princi p osemletnega šolanja, toda daja se deželnemu šolskemu svetu ob enem pravica, da sme po potrebi v nekaterih krajih postavno odmerjena leta
- e —
za šolanje za tri leta skerčiti, da mladina samo od 7.—12. leta v šolo hodi.
To bi sicer ne bilo tako hudo še. Toda predaleč je segel go riški deželni zbor, ko je dal predlanskem v sklenjeni postavi, (katera pa tudi ni potrjena) deželnemu šolskemu svetu pravico, da sme skerčiti čas šolske hoje cclč do 10. leta, da jo vso šolsko dobo celo na 3 leta skerčil po onih krajih, kjer bi torej šolske oblasti to dovolile. Olajševalno določbe odobruje vsak pameten človek, da ie pa mogoče na Kranjskem samo 41etno, in na Goriškem celo samo 31etno šolanje po postavi vpeljati, to je ne samo prevelika olajšava, ampak tudi prevelika popustljivost — in celo rakčva pot, ki pelje nazaj v 18. stoletje, ne pa v 20. O tem se celo lani pritožil goriški klerikalni „Glas“, ki je o tej zadevi lani enkrat tako-lc pametno pisiil:
„Vže pri utemeljitvi ljudskih šol pred 100 leti so postavo-dajalci odmerili Čas šolanja do dovršenega 12. leta. Zdaj — 100 let kasneje — v veku napredka — naj bi se otroci šolali le do
10.	leta! Ako bi se kedaj pripetilo, da bi se deželno šolsko svetovalstvo poslužilo te pravice, kar sc je minulo leto zgodilo, da se je namreč omejila doba šolanja med 7. in 12. letom, hodili bi otroci le do 10. leta v šolo, t. j. do tiste dobe, v kateri se otroci zavedati začenjajo. Kcdor se jc kedaj pečal z otroci ali opazoval naše kmečke otroke, prepričal se je, da so do 10.	leta prav malo zavedeni,	njih duh ne more	biti po	ni-
kakem	toliko razvit,	da bi mogli	slediti, razumeti	in	ohraniti	si
za življenje nauke, ki jih jim nudi ljudska šola. Pridni otroci se v prvih dveh ali treh letih res marsikaj naučč — znajo pa to mehanično, rekel bi, brez zavesti, in ako pretrgajo nauk le nekaj mesecev, je skoraj neverjetno — koliko so v tem pozabili. Koliko bi jim ostalo še-le do možke starosti? Večina mladine (posebno mladenči) sc, zapustivši šole, ogibuje knjig (sosebno podučljivih), dokler	ji ni treba	v dejanji rabiti	tega, kar	je
nudila	ljudska šola.	Kakor uij	mladina varčna	in	skrbua	za
materijaluo, takč tudi nij za duševno.
Redek, prav redek je mladeneč 14--17 letne dobe, ki bi imel trdno voljo in kreposti dovolj se prostovoljno dalje omika-vati, nadaljevati o tem, kar se je navadil v ljudski šoli; a kam li llletni otročji fantič, ki je v ljudski šoli komaj do zavesti prišel ! Bode poslednji urnel ohraniti to, kar je v šoli slišal, čez 141et — najdaljših v celem človeškem življenju — dokler mu pamet ne dozori —?
Slehern državljan — kmetovalec, rokodelec itd. — moral bi vsaj brati limeti (ne znati), v ta namen mu je potreben nekak pojem o vseh vedah in znanostih. Jeli mogoče, da bi učitelj z vspehom razkladal kaj 3 in 10 letnim otrokom o zemljepisji, o zgodovini, o prirodoslovnih prikaznih in zakonih, o kmetijstvu
itd.? Bode seli otrok do 10, leta navadil pisati (ne pvepisavati); ali mu bo odrastlemu treba (tudi v prihodnje) hoditi po eno uro daleč človeka iskat, da mu napiše pismice itd ‘?“
Zemljepisje v ljusdkej šoli*)
v. **)
Danes imam o najzalšem delu zemlje, o Evropi, — le še nekaj povedati, kar se mi ne le samo zanimivo, nego tudi potrebno zdi.
Pojdimo z Vilharjem: „Na goro, na goro, na strme vrhč" in še dalje s Potočnikom, ki kliče: „Pridi vrb planin, nižave sin!“
Da, gor in planin ima Evropa mnogo in med temi ne malo prav orjaških. „Košata Radoha, visoka Ojstrica, gorjata Rinka in zobata Olšova" so vrhovi domači, — ne čez 2528 m = 8000' visoki in vendar so se mi zdeli strašanski velikani, ko som si v Logar-jevi dolini, pri viru bistre Savinje žejo hladil. — čudimo se velikosti Dachsteina (2999 m = 9490'). Velikega zvonika (3796 m — 12009'), Ortlesa 3916 m = 12390'), kteri je najvišji hrib v Avstriji ali to še niso najvišji vrhovi evropskih planin, zakaj, Montblanc je 4802m visok. On je glavar Alp ali belih gor, ktere so pravo jedro evropskih visokih gora. Začenja se to imenitno pogorje za kotom genevskega zaliva, vleče se sprva le malo razrašeno, okoli 40 milj = 30Min daleč proti severu. Pri Montblaucu, kteri je čez 1803m višji nego Dachsteiu, se obrne proti vzhodu, ter Čedalje bolj razrašeno drži na enej strani do Donave, na drugej pa do jadranskega morja, ob katerem se Krasa dotika. Dolgost teh proti vzhodu merečih gora je okoli 110—120 zcmljep. milj ali 80—90Mm. Dolgost vseh Alp znaša okoli 160 zemljep. milj = 120Mm.
Kdo še ni slišal o 2492m merečem prelazu sv. Bernarda, o zdaj prevotljeuem Mont-Cenis-u 3590m visokem itd. Slavno znani štirski nemški pisatelj P. R. Rosegger piše v Tagespost-uem podlisteku „Von Piemont uach Savoyen“, da se je skoz 21/., ure = 12220m dolgi predor le 27 minut vozil.
Druga gorska skupina je Kras ali Kraševina, ki se začenja blizo Triglava ob reki Idrijci in Ljubljanici, pa o cestnem razoru, ki pelje iz Idrije na Verhniko. Znano je, da je nekdanja beneška republika to gorovje tako ogolila, da je zdaj po veČem nerodovitno.
Tretja skupniua je Jura, okoli 40 milj ali 30Mm dolgo gorovje med Saouo in Ronono ob francosko švajcarskej meji.
Cetertič. Francosko hribovje, ki pokriva jugovzhodno in severovzhodno Francijo in sega do Belgije in Nemčije.
*j Govoril pri uč. shodu 22. januarja 1874 v Reichonburgu c. kr. šol. nadzornik g. Jamšek.
**; Prejšnji sestavki so v 1. in 2. letniku.	Ured.
5. Heroinske gorč so med srednjini Renom in Odro, po južni in srednji Nemčiji in po severozahodni Avstriji razprostranjene. Rudne ali Hrušne gore, Sudeti z Krkonosi (tukaj Snežka 1588m = 5022' vis.) so Češkemu lesu vštric.
6. Karpati na avstrijski zemlji onkraj Morave in Donave, ki jih loČi^od Alp in balkanskih gorA
7. Se en Kras, ki prehaja v tursko-grsko hribovje, ki obsega ves ilirsko-grski polotok. Od tod drži proti severu veliki in mali Balkan.
8. Apenini na Italijanskem. Ta dežela ima tudi dva velikanska ognjenika (vulkana) znana pod imenom Vezuv blizo Napolja 1168m = 3650', drugi Etna 3290in = 10200' visok; zadnji, na Sicilijanskem otoku, je najviši gorski velikan na Italijanskem.
9. Gore hesperijskega polotoka so Pirineji (t. j. goline) na španjsko-francoskej meji.
10. Britanske gorč so po Velikej-Britaniji raztresene.
11. Skandinavsko hribovje je razprostranjeno po zahodni polovici ondotnega polotoka.
12. Izlandija je vsa hribovita; snežnikov in lednikov tu ne manjka. Ognjenik Hekla 1558m visok, nam je znan.
13. Ural 250 milj = 185Mm dolgo gorovje, loči evropsko nižavo od azijske. Po grebenu je poprck 1000m visok.
Snežnik ali leduik pravimo gori, ktere vrh je tudi o kresu bč snegom ali z ledom pokrit; — 10000' = 3 IGO"1 visoka gora je v Avstriji že suežnik; v Grškem, ktera dežela je bližej ravnika, še ni snežnik tako visoka gora, med tem ko je v Izlan-diji mnogo snežnikov in lednikov, kteri so komaj 2531' = 800’11 visoki, ker je ta otok daleč od ravnika, blizo severnega tečaja.
Evropa ima mnogo velikih rek, kakor so: Volga, Donava, Dneper, Don, Ural, Ren, Laba, Pečora, Dnester, severna Dvina, zahodna Dvina, Visla, Odra, Loara, Tajo, Njcmen, Rodan, Guadiana, Duero, Vezra z Vero, Garona, ICbro, Pad, Guadal-quivir i. t. d.
Jezer ima velikih in globokih čez 25. Čudno je Cirknisko jezero na Kranjskem — meri pa le 0 7 QM“ in je samo 18,n globoko.
Nižidersko jezero na Ogerskem, ktero je leta 1865. usahnilo, seje leta 1870 zopet napolnilo, meri 4'4 □ Mlu, pa je zelč plitvo, samo 4m je globoko.
Največje evropsko jezero je Ladoško onkraj Petrograda; ono meri 178 □Mm.
Polotokov v e č i h
je 10 in sicer: 1. Kanin, 2. Kola ali laponski polotok (990QMm), 3. Skandinavija (7600QMm), Jtttlandija s Šlezvigom (3450Mm), 5. holandski polotok, 6. bretanjski (Bretagne, 190QMm), 7. pi-
renejski ali hesperijski (7o40QMm), 8. italjanski ali apeninski (1600DMm), 9. zabalkanski ali gvško-turški (965QMm), 10. Krim (250Mm). Evropa irua tedaj za 21100[3Mm polotoškega sveta.
Najimenitnejši otoki evropski so:
1. Vajgač, 2. Novaja-zemlja, 3. trije otoki Špicbergi, 4. Iz-landija, 5. faroersko otočje, 6. britanski otoci, 7. danski otoci,
8.	Baleari in Pitiuzi, 9. Korzika, 10. Sardinija in Sicilija,
11.	maltsko otočje, 12. jonski otoci, 13. dalmatinsko-isterski otoci, 14. otoci v egejskem morji in Kandija-Kreta. Obseg vsega otoškega sveta v Evropi znaša 5710GMm.
Dopisi.
S Kranjskega. Kolikor bolj premišljujem predlogo in sklepe deželnih šolskih „konferenclarjev“ v Ljubljani meseca septembra 1. 1., toliko brit-kojši mi jo pri srcu. Naši kolegi na Kranjskem, porazumljcni z ljubljanskimi nomčurskimi atter-pedagogi, izdelali so načrt, po katerem bi se slovenske šole še bolj lebko in strogo germanizirale, kakor so se do zdaj. Tukaj no pomaga nič več umivati so, predloge in sklepe imamo prod seboj. Ti le so: 1) da se odvzame pravica imenovanja učiteljev krajnim svetom (t. j. slovenskim strankam; vsaj družili pri nas nij) in izroči deželnemu šolskemu svetu; 2) da se naše slovenske šolo izrečejo za državno napravo; 3) da se slovnice kolikor mogoče ponemčijo. — Ako bi enake sklepe stavili naši šolski kolegi na Ruskem, Francoskem ali Angleškem, leliko bi se pred celim svetom opravičili, vsaj njim se nij treba boriti za narodne svetinje. Da so pa naši slovenski učitelji tako daleč spozabijo, ter po komandi male peščice nemčurskih učiteljev svojemu lastnemu sovražniku vodo na kolesa napeljavajo, da so jim tako rekoč za sredstvo kojega npotrebljujejo proti lastnemu slov. narodu; da se tako daleč spozabijo, ter podpirajo in priporočujejo „Laibaclier Schul-Zeitengo“, list, ki ga je pri nas na slovenskem toliko treba, kolikor ljubljanskega Tagblatta ali pa trna v peti; da naši učitelji ne vedo, da živimo v Avstriji, kjer se Slovani borimo vže več stoletij za svojo narodnost, in to proti oholemu Nemcu in nemčurju; da še tega ne vedo, da akoprom imajo nekateri učitelji na Kranjskem še slabe plačo, vendar jim pa nemškutarji nič pomagali ne bodo, ker jim tudi no morejo, raztin ljubljanskim protektorjem; da so se svojimi čudnimi sklepi zatajili svoj narod, edino z sebičnim namenom, da bodo dobro plačani in imeli v prihodnjič vočjo priliko za nemško protekcijo, kakor so jo imeli do zdaj, — takogg mišljenja in postopanja naših zastopnikov v dež. učit. konferenci t. 1. ne more noben pošteni narodnjak odobravati, ampak popolnoma zavreči. Dokler ne bodo v Avstriji Nemci avstrijskim Slovanom bolj pravični, kakor so jim bili do zdaj, toliko časa držimo trdno malo peščico pravic, ki jih imamo oziroma do narodne šolo. Boljši drži ga. kot lovi ga. Vzemimo krajnim šolskim svetom pravico imenovanja učiteljev, ondaj bi imeli vladini ljubčeki nebeško kraljestvo
t. j. najboljšo službe, pošteni narodni učitelji pa bi bili preganjani, ouako poštnim uradnikom ljubljanskim. Krajni šolski sveti pa tudi nijso tako strašansko slabi, kakor si jih nekateri mislijo. Vsak začetek je težek. No! pa slovenska šola državna naprava!!! Kakor da bi bila „Lju-bljanska Schul-Zeitunga“ organ slovenskih učiteljev, priobčili so ti čudni pijonirji v omenjenem listu neki protest proti Dr. Zarniku deželnemu poslancu, kateri se je za narodno šolstvo pri vsaki priliki potegnil in še po-posebno nas učitelje branil in zagovaijal; ali ne kažejo vže s tem, da so nemčnrji ? —
Kaj pa, če podpiše velika večina narodnih učitoljev na Kranjskem g. Dr. Zarniku zaupnico, udom dež. učiteljske konference pa nezaupnico? Za oboje se lehko kmalo odločimo. Gorje ljudem, ki pijo brez denaija — samo na medvedovo kožo, še pred nego so medveda videli; zgodi se jim prav lehko, da ostanejo pijačo na dolgu. *) —
Iz ptujske okolice. (Ali spolnujejo krajni šolski sveti svojo dolžnost?) Na to prašanje bodo gotovo učitelji od vseh strani odgovorili: Ne! Ne samo, da svoje dolžnosti no spolnjujejo, delajo celo mnogokrat proti postavi.
Poglejmo nektera šolska poslopja. V Zavrčih je šola podobna „knajpi“, kjer so mnogo žganja pije. Od znotraj jo velika mokrota, po zimi ima vse mokre stene, — morali deca zdrava ostati v takošnjej sobi? Veliko bolja ni tudi šola pri sv. Marku pri Ptuji, kjer imajo sicer lepo cerkev, in v vsakej vasi mnogo novih kapelic. — Ko so jo v Vurborgu šola razširila v dvorazredno, kupila jo tamošnja občina malo posestvo s hramom za en razred in enega učitelja, kar je prav primerno, kajti je zadosti prostora za uk v poljedelstvu, sadjoreji itd. A kakošna je stara šolska soba! — Ko jo nekdaj graški škof šolo obiskal, izrazil se je tako le: „Das passt wol fttr eine Kauchstube, abor fur eine Sclmlo nicht“. Ako jo tedaj pred več leti omenjena soba za šolo ne sposobna bila, kako bi pa še sedaj zaraogla zadostovati? — Ta šolska soba, — ki bi bila morda primerna kot repnica, — nahaja se v farovžkem poslopju. Zgorej je stanovanje za župnika, kapetana, kuharico in družino, a spodej, prestopivši eno kamneno slopnico, dojde se v luknjo, ktero šolsko klopi, „božja man-tra“ in črna tabla kot šolo značijo. Pa o joj! tak smrad duno nasproti, da mora človek dobre nature biti, da ga ne prekopicne nazaj čez prag. Keklo bi se morda: Zakaj se okna no odpirajo? Okna so zavolj starostne slabosti še morda odpreti ne dajo, in če se ravno odpro, kaj to pomaga? Odpre so okno na eni Strani, silijo v šolo predrzni sopari amonijaka iz šolskega stranišča, in odpre so na drugi strani, pridejo pa iz župnikovega stranišča, kar pa je, mislim, vso jedno. Odpro so vrata, tam se pa kadi iz gnojišča, ki je prav blizo. Le pomislimo, kodo je kriv, da se še dandanes takošna gnjezda za šole rabijo? — Slavni krajni šolski svčt pravi:
*) 0 tej zadevi smo že večkrat dopise sprejemali; in ta dopis smo v verstili še samo v dokaz, da je na Kranjskem še mnogo narodnih in značajnih učiteljev.	Ured.
Občina jo uboga, ne more staviti šole itd. Ako pa je treba cerkvo popravljati ali kapelice zidati, o takrat imajo denarja dovolj.
Kakoršne so omenjene šole, takovih se nahaja naslov. Štajerji prav mnogo. —
Kako je pa s šolskimi učili? — Tudi zelč slabo. V mnogih šolah ni druzega najti, nego plesnjivo razpelo, „mater božjo“ in včasi tudi cesarjeva podoba. Temu je kriv kr. šolski svet in mnogokrat tudi učitelj, kteri si ne upa, sigurno postopati in terjati, bojč se, da so ne bi „možem“ zameril. Da jo mnogo neumnih ljudi pri šolskem svčtu, tega ne more nihče tajiti, in zarad tega jo naloga učitelja, da jih podučuje. — Meni se je bilo posrečilo v neki šoli Hermanove podobe za kazalni poduk dobiti.
Nekega dne pride k meni modrijan „šuirat“, in pravi: Kokošne neumnosti so to, tote žabe no kače, to more z šolo vun priti, drugači še bodo otroci znoreli, ko se jim po noči sonja od totih stvari. — To kaže, seveda višjo bodastočo, ktero pri kmetih popi radi še gojijo in podpirajo. —
Tudi za obiskovanje otrok kr. šol. svčti nič ne storč. Postava volova, od hiše do hišo popisovati otroke, a zgodi se pa redko kedaj. Znani so mi nekteri precej veliki trgi na spod. Štajerskem, kjer se nekteri udi krajnega šolskega svčta k inteligenci računajo, pa za šolo kaj storiti, to jim je zadnja briga. Gotovo se je že marsikteri učitelj prepričal, ako je po fari hodil, da je mnogo, mnogo otrok, ki bi morali šolo obiskovati, ki pa divji okoli letajo brez odgojc in uka. Kaj bo iz teh? — Večjidol bodo pozneje Stanovniki ječ. —
Navadno se zapisujč otroci v začetku novembra, kteri v šolo pridejo, za drugo so malo kedaj kdo briga. In če med vpisanimi še kateri le redko kedai v šolo pride, stori morda kr. šolski svčt svojo dolžnost? Malo kedaj. K večjemu to, da se skliče seja, pri kteri se sklene, N. N. se mora opomniti, da mora svojega otroka v šolo poslati, ali pa so opravi" čiti. In ako pride k načelniku, pravi, da no moro pošiljati, navaja različne vzroke, potem kaj kupuje (navadno so načelniki trgovci ali krčmarji), morebiti celo obeta, da bo poslal, a nazadnje vendar vse utihne, in otrok raste kot divjak. — Zgodi se, da načelnik sam učitelju pravi, naj deklico N. N. izbriše, češ da je za ženske zadosta, če le malo molitvene knjige čteti znajo. *)
Iz ziljske doline na Koroškem. Prav lepo in resničuo je govoril „Slov. učitelj ‘ v 12 št. 1. 1. o pervej koroškej učiteljskej skupščini v Celovcu. Škoda, da nazoči g. učitelji nejso naročniki omenjenega lista, da bi mogli brati, kaj pravi pedagogi o njih sklepih pišejo.
Da se pa č. g. bralci koroški skupščini ne bodo preveč čudili (?), naj povem, da so bili razen 3 narodnih učiteljev samo taki nazoči, ki sicer podučujejo čisto slovensko mladino, vendar pa slov. — nemški Abecednik ne morejo gledati v šoli; kajti delajo na vso moč, da bi ga odpravili, in
*) Take grehe krajnih šolskih svetov more le energičen učitelj odpraviti.	Ured,
mesto nja — nemškega vpeljali. Druge šolsko knjige imajo itak že iz „rajba“. —
Res jo, da je mogoče otroke v 4 lotih mnogo nemščine naučiti; toda učitelj mora vso pozornost samo na nomščino obračati in druge predmete čisto zanemarjati. Pa saj koroškim učiteljem nej potreba drugih predmetov se učiti, dokler otroci nemščino zmožni nejso, kor naši nadzorniki nič slovenskega ne tirjajo, in učitelja hitro začernijo, ako se proderzne — slovensko govoriti.
Da so naši g. nadzorniki tudi znameniti računoslovci, mi bode vsak priterdil (?), kajti oni so izračunili, koliko nemških besed jo mogoče slovenski mladini leto in dan v glavo „vbiti“. N. pr. Šolsko leto traja 46 todnov, vsak teden se podučuje najmanj po 5 dni, t. j. 230 dni, in ako se slovenska mladina vsak dan le po 5 nemških besed nauči (kar je gotovo zel6 malo) znese v enem letu 1150 besed itd. Tako mo je namreč učil nadzornik germanizovati. Vele ugodno za vsacega nemškutarskega učitelja! —
Iz Ljubljane. „Tempora mutantur“, piše *L. Sch.“ Res so časi spreminjajo, in zelč so se v malem času spremenili, zlasti na šolskem polji. Toda ta sprememba ni sprememba novih boljših časov, marveč stari časi se v novi obliki pokazujejo, dasiravno „L. Seh.“ v svoji nemčurski ošabnosti terdi, „dass dio alten vcrrostcten Schulzustiinde einen tUelitigen Sprung bokommen haben." Kako hoče „L. Sch.“ dokazati napredek v kranjskem šolstvu? Ali jo mar zdaj več šol na Kranjskem, nego jih je bilo pred 15. leti? Ali so so mar obstoječe šole razširile? Ali jo mar kaj več učiteljev, nego jih je bilo pred 10. leti? Ali je mar šolsko obiskovanje boljšo? „L. Sch.“ misli, da jo s tem za šolski napredek neznano veliko storila, da je s svojim nemškim politikovanjoin nekoliko učiteljev zbegala, v njih zna-čajnosti omajala, njim veselje do marljivega delovanja vzela, ter prepir mej svoje kolege zasejala, tako, da no najdeš nikakoršnega pravega tovarištva, nikakoršne zaupljivosti in prijateljstva več med njimi. Prilizovanje proti višiin, hinavstvo in izdajalsvo — to je sedaj na dnevnem redu, celd v Ljubljani. In to je edino sad „L. Sch.“ in „kr. Lehrerv.", to je hvalisana zasluga brez značajnih napihujevcev a la Sima etc.!
„Slovensko učiteljsko društvo" bi imelo v toh okoliščinah svojo dolžnost storiti, t. j. moralo bi ostalo značajno učitelje okoli sebe zbirati, pojasnovati jim z besedo in peresom škodljivo delovanje sobičnih odpadnikov, nemškovalnih učiteljev, pa kljubu obljubam v zadnjem občnem zboru, kljubu novemu odboru, novemu predsedniku se ničesar ne stori-Po našem menenji bi moralo „Slovensko učiteljsko društvo" v vseh javnih zadevah oglaševati se. Če človek boro sklepe „kr. Lehrerv." ali sklepe kranjsko dež. skupščino, utegnil bi misliti, zlasti, ako o vseh teh razmerah podučen ni, da je to glas vsega kranjskega učiteljstva, Slovensko učiteljsko društvo11 bi se lehko proti vsem tim enostranskim sklepom javno izrazilo, in najmanj B/4 tudi 4/s kranjskega učiteljstva bi ž njim potegnilo, če treba tudi z lastnoročnimi podpisi. Pa k;\j pomaga, vsi sedanji odborniki so tako boječi, da se niti ene energične besede izustiti ne upajo, menda mislijo, da so gospodje od „L. Sch.“ sami ministri, kate-
rim se ne sme nikakor ne oponirati. V takih okoliščinah ju učiteljsko življenje v Ljubljani prav dolgočasno. Ljubljanski učitelji so pravi „halb-pelcarji." Kar je značajnih mož, ti so Vam preboječi, premalo delavni, premevžasti. Nemškutarskim učiteljem, udom „kr. Lehrorv.“ je tako malo mar za svojo puhle (Sima pravi „moderne“) ideje, da imajo Gariboldi, Linhart in Sima veliko truda, da jih k svojim „vereinsabendom“ kdaj privabijo. Vso to društvo bi na enkrat razpadlo, ako bi njegovi kolovodje svoj uradni upljiv za privatne namene, za svojo nemško politi-kovanje ne uporabljevali.
Iz Sevnice. Zopet smo prekoračili prag novega leta z raznimi sklepi. Ne morem si tedaj kaj, da izrazim srčno željo: „Vsem slovenskim učiteljem veselo novo leto, našemu organu, vrlemu nSlovenskemu Učitelju" pa čedalje večje duševne i matorijalne podpore in dolgo srečno življenje!" Učitelji vseh narodov imajo svoj organ, in mi slovenski učitelji — imamo ga tudi, v kterem si naše šolske in učiteljske zadeve odkrivamo in objavljamo. Učitelj brez šolskega lista je lovec prez puške, ptič brez perut. On nej engažiran. Šolski list je za pogovore in odgovore pedogogičnih zastavic. Žolim tedaj, da bi učitelji z marljivim dopisovanjem podpirali svoj organ, da bode zmiraj bolj mnogoversten, tor da si bodo častiti či-tatolji krepili domoljubnost in marsikaterega sanjača o tuji kulturi spodbujali na delo večjo marljivosti. ..Slovenski Učitelj" se bodo gotovo mnogo trudil za povzdigo šolstva in narodno omike, in naj si bode svest, da bode vsejano seme lepo zelenelo in rastlo. Vsi slovenski učitelji naj bi se tedaj pridružili „Slov. Učitelju", kteri nam donaša mnogo koristnih pe-dagogičnih spisov in novic iz domačega šolstva in učiteljstva, in naj bi mu pogosto pošiljali dobrega blaga, po svojih skušnjah nabranega.
Iz celjskega okraja. (Kaj jo potrebno v učiteljskih pripravnicah?) Pisalo seje že mnogokrat o tem, da bi morali učitelji v pripravnici praktični biti. Žalibog, da se še nahajajo učitelji, ki so morebiti za bč učenjaki, a ne posedujd zmožnosti, svojo znanje drugim deliti. Kaj pomaga, da se pripravniki mučijo z visoko matematiko, a Močnikovih računie pa rabiti ne znajo. Da hodijo piipravniki samo v vadnico poslušat, ne zadostuje; posamezni predmeti mogli bi se poprej s praktičnim učiteljem dobro prerešetati. Poslušanje ne zadostuje, ker pripravnik se premalo zanimiva, alj pa večkrat, preobložen z učenjem, praktične vaje za izdelovanje nalog, alj pa za čitanje kratkočasnih knjig uporabljuje. — Posebno bi se moglo tudi na tč gledati, da pripravnik vse knjige, ki so smejo v šoli rabiti, dobro pozna, in scer nčmške kot slovenske. Malo bodo zamogel učitelj skončati, kateri, prišedši v šolo, knjige najde, kterih še nikdar videl ni. Ravno tako je tudi potrebno, da se v pripravnici razredne knjige, katalogi, šolska naznanila, različna spričevala itd. pokažejo in raztolmačijo, k čemur je se ve da znanje šolskih postav potrebno. — Zelo nepraktično, da, rekel bi nevarno za pripravniko jo, da se podeli nekterim služba brez izpita. Mlad človek je hitro pripravljen in ves hrepeni se iznebiti pedantičuih profesorjev, ter prost živeti brez straha, „sam svoj gospod biti“. Pa to ni prav. Ako se n. pr. kteri z učenci preobloženi učitelj na ravnatelja s prošnjo oberne, naj mu pošlje enega priprav-
nika, zgodi so, da pustijo časih dva mesca prod koncem šolskega leta navadno kteroga zmožnejšega pripravnika, ter mu podelijo podučiteljsko službo s svčtom, da v kratkem skušnjo napravi. Ako je bila šola 7 alj 8 mescev z enim učiteljem preskerbljena, bi še dva mesca tudi lahko tako ostalo. Alj sejo pa morda dotičnemu pripravniku dobrota storila? Bogme ne! Ako se jo celo loto preživel, no bilo bi ga tudi zadnja dva mesca konec, a bil bi pa saj skušnjo naredil. A ko pride iz pripravnice, oddohne se komaj, prost zrak diliajč nima vesolja do knjig, skušnjo odloži ter od-lagajč ko bi že lehko učiteljski izpit naredil bil, še poterjen pripravnik ni. Tudi ni prav, da so onim pripravnikom že službo dajejo, kteri izpita napraviti niso mogli. Boljšo, da eno loto ponovi in potem izpit napravi, nego da službo dobi in morebiti nikdar izpita no napravi. Kteri ni prestal skušnje v pripravništvu, imajoči sredstva k uku ter pomoč pri učiteljih, ta gotovo boljše študiral ne bo, ako bode sam, nego pozabil bo še mnogo. — Gotovo bodo so gg. pripravniki nad menoj hudovali, ker to pišem; pa zagotavljam vas, da bode vsak tako mislil, ko bode kot učitelj služil. Ni tako lehko študirati na deželi, kor mnogokrat manjkajo potrebni pripomočki, časih človok veselja nima i. t. d. Zatri pa le čerstvo v pripravnici!	France.
Slovstvo.
(Novo slovensko knjigo za narodno šolo). Kar je riba brez vode, kar je rokodelec brez orodja, to jo učonoc brez knjig. To čutimo posebno slovenski učitelji. Naši nemški sobrati imajo pač lehko; oni imajo no samo to prednost, da podučujojo le v enem jeziku, da so jim za tuj jezik kar nič brigati ni, ampak oni imajo tudi šolskih knjig, več ali manj dobrih, na izbiro. Čitank imajo užo mnogo in v vcčili delili, drugih knjig za realije jim šo manje manjka. Kako hočemo pa slovenski učitelji učni smoter dosezati, učnim načertoin zadostovati?! Moremo li to doseči z našim „pervim“ in „drugim“ berilom? Da bi tej veliki ali prav za prav največji pomanjkljivosti slovenskih šol nekoliko v okom prišel, začel sem jaz poslovcnjovati nekatero dobro nomško knjige, ker so nihče mojih zmožnejših kolegov tega dola dosodaj popreje! ni. Treba jo bilo iskati založnikov in privoljenja pisateljevega. Vse to se mi jo posrečilo. V kratkem bodo torej v slovenskem jeziku na svitlo prišla od ministor-stva poterjena knjiga: „Klein6 illustrirte Naturgeschichte fUr Volkssehulen" od prof. dr. Notoliczka. Knjiga obsega vso tri dele prirodopisa na 1411 straneh v mali osmerki in ima prav mnogo ličnih slik. Dajo knjiga izvorstna, da hode torej tudi slovenska prestava prav povšeči slovenskim šolam, to spričuje užo nemškega pisatelja sloveče ime, potr-jenje ministerstveno, kakor tudi 4. natis nemškega originala.
Druga slovenska knjiga hodo „Kloine Physik f 11 r Volksschu-len“ od istega pisatelja, katero jo podpisani baš prestavljati pričel.
Velik prijatelj narodnega šolstva in učiteljstva, g. prof. dr. Notoliczka jo pa tudi dovolil podpisanemu, da sme njegovo nemško zgodovino za narodno šolo posloveniti, toda založnik nemške knjigo ni voljon
slovenske prestave založiti. Ako dobim založnika tudi za to knjjg0, skušal jo bodem pri priliki na svitlo spraviti. In naposled bode še samo mi-nisterskega odobrenja treba, kojega pa se z ozirom na izvcrstne nemške originale tudi nadjati smemo.	I- L.
Šolske novice in drobtine.
(„Učiteljsko društvo za slovenski Štajer“). Kot podporna uda sta pristopila gg.: Ivan Kryl, realkin učitelj v Ljutomeru in Janko Žirovnik, učitelj v Starem tergu pri Ložu. Novi pravi udje so gg.: Juri Agrež, nadučitelj v Braslovčah, Božidar Zorman, nadučitelj pri Mali nedelji, Frančika Ekelj, učiteljica v Ljutomeru.
(Iz štajerskega deželnega šolskega sveta.) V sejah 3. in 7. decembra so se odobrila sporočila o nadzorovanji nekaterih srednjih in ljudskih šol in sprejeli predlogi, opirajoči se na omenjena sporočila. Vsled ukaza naučnega ministerstva so vpelje šolnina na otroškem vertu, ki je v zvezi z ženskim učiteljiščem v Gradci. Pogovor jo bil o predlogih vodstev graških učiteljišč o potrebnih učiteljih in o remuneracijah za petje, glasovir, gosli, orgije in francoščino. Ministerstvu se stavijo predlogi o remuneracijah za učitelje na kmetijskih tečajih in tudi predlogi k sporočilom o 1. deželni učiteljski skupščini. Kot zaterdna učitelja sta bila imenovana: Vinko Baumgartner v Selnici pri Mariboru in Anton Jan-žok na dekliški šoli v Mariboru.
(Deržavni zbor) se je o priliki proračuna za naučno ministerstvo v sprejetih resolucijah izrazil 1) proti dragini učil, 2) da se ima deželni šolski svet v Galiciji enako drugim preustrojiti, 3) da se imajo za obert-nijske šole posebne deželne postave izdelati.
(Štajerska kmetijska družba) jo podarila kmetijska učila kmetijskim napredovalnim šolam: v Ljutomeru, pri sv. Petru v gornji Radgoni, pri sv. Jederti pri Laškem in pri sv. Jurji pri Celji ter še nekaterim drugim enakim šolam po nemškem Stajerji.
(V Šent-Jur ji) pri Celji so dobili učitelji pohvalo od okrajnega šolskega sveta za podučevanje v kmetijstvu ob nedeljah.
(Ljutomerski okrajni zastop) je dovolil k zidanju novo šolo v Ljutomeru 4000 gld. podpore.
(Koroški slovenski učitelji) naj bi tudi čudeže delali. Po sklopu koroške deželne učiteljsko naj bi bil smoter pri podučevanji v nemškem in slovenskem jeziku užo na enorazrednih šolah ta-le, „Jasno razumevanje govora druzih v obeh deželnih jezikih; zmožnost: pravilno se izražovati ustmeno in pismeno; izurjenost v čitanji tiskanega in pisanega. Tako pač beremo v „K. Schulbl.“
(Koroški „Schulpfennig“) je imel v minulem letu 1230 gld. dohodkov, to je dosta manje od prejšnjih let.
(Za Dunaj) bode menda vlada 5 stalnih okrajnih šolskih nadzornikov novala. Radovedni smo, kako bodo vlada drugod to vprašanje rešila.
(Plače hervatskih učiteljev) po novem zakonu bodo tako-le: na školah 1. razreda 700 forintov, na školah 2. razreda GOO, na šk. 3 razreda 400 in 4. razreda 350 forintov. Podučitelji imajo samo po G0°/o onih plač. Učitelji na gradjanskih (meščanskih) šolah po 700 brez razlike občin. Učitelji na proparandijah najmanj 900 forintov. Ravnatolji imajo sledeče funkcijonalne doklade: na proparandijah po 300 forintov, na gradjanskih šolah po 200 gld. in na narodnih učilnicah po 100 gld. (v občinah 1. in 2. razreda) in po 50 gld. v občinah (3. in 4. razreda). Vsi učitelji imajo prosto stanovanje ali 15% stauovnine. K prostemu stanovanji spa-
dajo tudi derva in po kmetih po mogočnosti vert. — Ni so to baš slabo določbe. —
(Stroški za ljubljansko mostne šole), znašajo v letu 1875.: 15.232 gl d.
(Meseca decombra) so razna učiteljska društva po Avstrijskem praznovala stoletnico o porvili avstrijskih šolskih postavah, namreč „o splošnem šolskem rodu za nemško normalne, glavne in male šole, ki ga je slavna cesarica Marija Terezija poterdila (5. doc. 1774.
(0 deržavnem proračunu za 1. 1875) o stroških za šolstvo naj v dopolnilo še sledeča števila zabilježimo: Za učila na učiteljiščih 24.000 gld.; za novo učiteljišče v Linču 100.000 gld.; za učiteljišče v Insbruku 40.000 gld.; za Vvert pri učiteljišči v Borgo-Erizzo (Dalmacija) 1.800 gld.; za učiteljišče v Černovici 54.000 gld.; otrožki verti 10.000 gld.; štipendije za kandidate učiteljske 200.000 gld.; doklado učiteljem na učiteljiščih 3.000 gld.; izpra-ševalne komisije 24.000 gld.; pripomoč k normalnim šolskim dokladom 151.112 gld.; remuneracije ljudskim učiteljem za poduk v kmotijstvu, zlasti v svilarstvu 2.500 gld.
(Postavo kranjsko) o odpravljenji šolnine jo cesar potrdil.
(Ljubljanski učitoljski kandidatje) in kandidatinje dobč letos 10,000 gld. štipendij.
(N a V o r li n i k i) so bodo zidalo novo šolsko poslopje za 4raz-redno šolo.
(Za poduk v ženskih rokotvorih) na kranjskih šolah v letu 1875. ima deželni šolski svet 1000 gld. za remuneracije na razpolaganje.
(Lanski „Učitelj“) so daje novim naročnikom po 80 kr.
(„Zoro“, „S love n s ki narod", „Sočo“) prav živo priporočujemo zdaj o pričetku leta vsem tistim slovenskim učiteljem, ki so morejo na več listov naročiti. ,Zora“ je izversten lepoznansk list, katerega naj bi vsak omikan Slovenec čital; „Slovonski narod" in „Soča“ sta politična lista, ki narodno šolstvo in narodno učiteljstvo najbolje zagovarjata, ki torej zaslužita, da ju tudi učiteljstvo podpira in po mogočosti razširja.
Razpisi učiteljskih služeb po Slovenskem.
Na Štajerskem: Učiteljska služba pri sv. Jerneji (okr. Konjice) s 550 gld. in stanov, do 15. jan. — Učiteljska in podučiteljska služba v Makolah s 550 in 440 gld.
Na Kranjskem: Nadučiteljska služba v Semiču do 31. jan. — Učiteljska služba v Polici (okr. Litija) s 400 gld. do 15. jan. — Učiteljska služba v Rudniku s 400 gld. (450 v 1. 187(1) do 20. jan. — Služba učiteljice v Metliki s 400 gld. do 15. febr.
Premembe v učiteljskem stanu po Slovenskem.
Na Štajerskem: G. Ivan Rošker nadučitelj pri sv. Magdaleni pri Mariboru, g. Bošt. Kregar učitejj pri sv. 1 orencu pri Prešinu, g. Andr. Močnik pomožni učitelj pri nadzorniku g. Kapunu v Konjicah.
Na Goriškem: G. Tom, Lukančič učitelj v Štijaku, g. Mat. Leban učitelj v Povirju, g. Mat. Lapanja učitelj na Barki, g. Klanšček učitelj v Rodiku, g. Lavrenčič učitelj v Škerbini, g. Jakob Jelšček zaterdni učitelj v Brestovici.
Lastništvo „Učitoljsko društvo za slov. Štajer.“
Za uredništvo odgovoren lir. Lorene. —Tisek „Narodnc tiskarne11 v Mariboru.