mrk		
(jj^olž Sli	VTSST Üs? &	MP
	JjHji VS fm	
		'^^'fiHiPik'Bši iiMIIHIBimB 1A
		
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1886. Leto X.VL
Od doma.
'ovòlj krepila ili radósti, 1 Pri kraji je počitnic čas ; Nazaj nas kliče vir modrosti, Jesen k modricam vabi nas.
Z Bogom ! čas počitka zlati, Za leto zopet grmn od tod, Z Bògom! oče, draga mati, Sestrica, bratec, zdrav mi bod' !
Predrage hiše ve domače, Pozdrav vam zadnji in slovo! Drugod povsod je vse drugače Ločiti se je pač tezkó !
Po svetu mnogokaj je krasno In mesta lepa so, se zna ; A vender vsakemu je jasno: Najlepše da jo le doma.
Pa nas mladiče to ne straši, Saj vrnemo se kmalu spet, Doma ostani, kogar plaši Učenja znoj in širni svet.
Vže zgodaj bodimo možaei, Solzé zatrimo si v očeh, Učimo pridno se dijaci Da bode narodu v prospéh!
Slavko.
Mladi citrar.
gÉÉ
£ß|0[j;tauoval sem v velikem mestu.
füjSfel Sedeč nekoč v svojej sobi začujem pri zaprtem oknu znano me-^Sgfp lodijo neke slovenske pesni. Nenavadno so me presunili ti domači (f glasovi in ves izvan sebe hitim odpirat okno. Radoveden pogledam po dolgih ulicah in ugledam pri zidu na kamenu sedečega človeka. Mlad je še bil in na kolenih so mu ležale citre. Z rokama pa je hitel prebirat milo zveneče strune in glavo'je obračal po velikih oknih visokih hiš,
od koder so mu padali v papirji zaviti novci. Lahno so mu švigali gibični prsti po tresočih se strunah in na prvi pogled seje lahko znalo, daje rojen umetalnik. Čedno osnažene čižme so se poprijemale tesno njegovih nog in zelene nogavice so mu segale do kolen. Oblečen je bil v čedno zašit rokavnik, obšit z zelenimi trakovi in širokokrajnat klobuk z zelenim trakom in z ruševca peresi mu je senčil mlado obličje. Temne, a motne oči so zrle nekako otožuo v svet, na ustnicah pa je poigraval lahen nasmeh, ki je vzražal prej britkost nego li veselje. Vsa njegova vnanjest je imela nekaj prikupljivega na sebi.
Pa se je sklonil po novcih, na tleh ležečih, in zopet so zapele strune otožno pesen. Ustnici, ki ste se držale prej na smeh, ste se zresnile in iz ust so začeli prihajati divni glasovi krasnega tenorja, ki so spremljevali otožno pesen otožnih strun.
In zopet se je pripognil po novcih in zopet je začel prebirati strune. Nove melodije so se izvijale iz prej tako otožnih strun, obličje se mu je zopet razjasnilo in raz ustnic so se usipali glasovi vesele poskočnice.
Tako si je služil mladi umétalnik svoj kruh.
Glasov domačih pa nisem več slišal raz zveneče strune.
In vender se nisem mogel ločiti od mladega citrarja. Po slugi naročim mu, da bi rad govoril ž njim. In prišel je k meni. Poprosim ga, da mi še jedenkrat zaigra 0110 domačo pesen in zapoje. Nekako nezaupno me pogleda, potem pa reče, da besed ne zna; samó napev 11111 je znan. In zaigral jo je, a zapel je ni.
Ali mojej zvedavosti s tem še ni bilo pomagano. Kad bi bil izvedel, kje se je naučil mladi Tirolec slovenske pesni. In povedal mi je še več nego sem želel. Povedal mi je vso kratko, a vender dolgo povest svojega življenja. Govoril pa je tako-le:
„Doma sem v górskej vasici blizu Bočna. Oče so mi vže zgodaj umrli in dobil sem očma. Ta pa me ni imel rad in bil sem mu trn v peti. Mati pa so me ljubili iz dna svojega srca in skrbeli so zame kakor za zenico svojega očesa. Imel sem tudi strijca v Bocnu, ki me je jako ljubil in rad bi mi bil pomagal, a ni mogel, ker sam ni imel ničesar. Hodil je po hišah in vzlasti gostilnah, 'kjer sije služil s ci tra njem svoj vsakdanji kruh. Oitre so mu bile vse imetje, llodil sem rad k njemu ter je naučil tudi mene tega, kar je znal sam. Toda dobivši očma, nisem smel več k strijcu, ker me je očem vedno doma potreboval in ne potreboval. Ivo pa mi umrjó tudi mati, tedaj mi ni bilo več ostati doma. Ušel sem svojemu očmu in šel k svojemu strijcu. Ta pa je bil vže na robu groba. Leto in dan sva bila še vkupe, potem so zauesli tudi njega štirje možje tjà na pokopališče. Jaz pa sem -pobral vse, kar je zapustil strijc: pet srebernjakov in citre. In s temi sem šel križem sveta". — Tako je pripovedoval mladi umetalnik ravnodušno. Samó takrat, ko je govoril o smrti očetovej, materinej iu strijčevej, zalesketale so se skrite solzé na mladem obličji.
Meni pa se je radoznalost še bolje povečala. In vprašal sem ga, kje se je naučil one slovenske melodije. Nasmehnil se je in povedal, če tudi se mu je zdelo nenavadno moje vprašanje.
„Ko sva še hodila s strijcem — Bog mu daj dobro! — po Bocenskili krčmah, prihajali so večkrat v neko gostilno koncem mesta vojaci, ki so
govorili v nam neznanem jeziku. Da ni bilo vlaško ali nemško, kar so govorili, vem ; peli pa so več potov pesni v svojem jeziku, katere so nam tako ugajale, da smo je včasih prosili, naj nam zapojó kako svojo. In zapeli so jih, katerih dve melodiji sem si zapomnil, besed pa seveda ne, ker jih nisem razumel. Jedno znam še igrati in za prvo besedo vem, da se glasi: „Naprej". Ako vam je drago, zaigram jo.
In meni je srce utripalo ter se nisem mogel vzdržati, da bi ne začel sam spremljati s petjem mladega citrarja. Ko pa sva dokončala in jo meni čas potekel, tedaj sem se poslovil od njega, vprašaje ga, koliko mu dolžujem.
V____'__J
In dejal mi je, ako mu hočem storiti kako uslugo, zapišem in preložim naj mu besede onih dveh pesni. In zapisal sem mu je še tisti trenotek, ter mu stisnil še nekaj drobnega v pest. Se precej časa sem gledal za odhajajočim, dokler ga niso zakrile visoke hiše in čuli so se od daleč samó še posamični
glasovi njegovih citer---
Prihajalo pa mi je na misel, kako mi je pravil moj bratranec svoje zgode in nezgode, ko je bival kot vojak dlje časa v Bocnu in porajale so se mi nove misli v vznemirjenem srci---
Z mladim Tirolcem pa sem prišel še jedenkrat vkupe — v svojem domačem kraji. A tedaj ni bil več sam — bila jih je cela družba godcev — in ni bil več tak. Pobiral je z upregnenim papirjem za sekirice darov okolo poslušalcev in prišel je tudi do mene. Ko mu pa pogledam ostro v zastarelo obličje, premerim ga z očmi od vrha do tal, ter vržem precejšno vsotico v dar, tedaj me pogleda natančneje in čelo se mu še bolje nagrbanči. Ko je vže odhajal, pogledal me je še jedenkrat, kakor bi me hotel z očmi prebosti — a spoznal me ni.
Družba ga je postarala, pretvorila in pokvarila.
Jaz pa sem dejal še tisti večer na papir, kar si zdaj čital, mladi čitalec, da izveš tudi ti, kako človek sine biti in kako ne sme biti.	b—c.
--X-
Lesena žlica.
È-	(Prilika.)
bogatej meščanskej hiši so imeli svoje dni leseno žlico, ki je bila tako lična, kakeršno je le mogoče izrezljati iz brinjevega lesa. Kdor koli jo fig$ je videl, polivali! jo je in dejal, da je lepa. Vsled tega je postala žlica
zelò ošabna, kajti napuh se nahaja v vsakej stvarci, in tako tudi v lesenej žlici.
„Oh", misli si ošabna žlica, „ko bi bila jaz od srebra! Zdaj me samó hlapci in dekle jemljó v roke; ako bi pa bila srebrna, služila bi leliko kralju, ki s srebrno žlico jó iz srebrnih pladnikov."
Pri prvoj priliki je prosila lesena žlica svojo gospodinjo: „Ljuba gospa! vi pač sami izprevidite, da sem jaz prelepa za kuhinjo.; meni bi se spodobilo, da bi na gosposkej mizi ležala in stregla. Ne morem več tukaj prestati, ker moram vedno samó s hlapci in deklami občevati, katerih nobeden nima omike niti se zna spodobno vesti. Prosim vas, gospa ljuba, dajte me posrebrniti ter mi od kažite drugo službo."
Gospodinja je rada ustregla njenoj želji ter jo poslala k zlatarju, da bi jo posrebrnil. Zlatar jo svoje delo tako dobro zvršil, da se je lesena žlica blestela kakor solnce ter se po vnanjej podobi ni mogla razločiti od nobene druge, srebrne žlice.
Tudi gospodinja je bila zadovoljna ž njo, in jo je spravila v škrinjo k drugim srebrnim žlicam, s katerimi se je posrebrnjena žlica hitro sprijaznila, ter vse srebrne žlice imenovala svoje sestre, vilice pa brate, a žličice za kavo so jo morale zvati tetico. Drugim žlicam je pripovedovala, da je v rodu z veliko srebrno žlico, katero je imenovala svojo babico, da-si je ni še nikoli videla.
A kadar je prišel postrežnik po srebrne žlice, pustil je vselej posrebrnjeno v škrinji, naj se je bila tudi najviše vlegla, da bi je ne bil prezrl. In ker jo je vender postrežnik vselej prezrl, pritožila se je gospodinji in rekla: „Povejte vender postrežniku, da sem jaz tudi srebrna in ravno tako lepa in dobra, kakor druge žlice. Jaz ne vem, zakaj ravno mene postrežnik vedno prezira, da-si se še lepše svetim, nego-Ii druge žlice".
„Ljuba moja!" roče gospodinja, „postrežuik pozna na teži, kadar te v roko vzame, da nisi srebrna, nego le posrebrnjen kos lesa."
„Oj, teža, teža!" vzdihuje žlica; „tedaj ni samó vnauji lesk, ki pravo srebrno žlico loči od posrebrnjene?"
„Ljuba moja!" podučuje jo gospodinja, „srebro je dosti težje od lesà, zato tebe vsakdo Jaliko spozna od prave srebrne žlice."
„Tedaj me pa napravite težjo, da bodem popolnem enaka drugim žlicam, ker drugače te sramote ne morem prebijati!"
Gospodinja je zopet spolnili to njeno željo in jo poslala k zlatarju, rekoč: „Ljubi zlatar! naredite mi to žlico tako težko, kakor so druge srebrne žlice."
„Tega drugače ne morem storiti," odgovori zlatar, „nego da jej vlijem svinca v ročaj."
„O joj," vzdihuje žlica, „tedaj me bodeš prebodel, morda še prav globoko do srca! Ali zavoljo časti se mora vže nekaj prestati; zatorej prebodi me v božjem imenu, in vlij svinca v me, da bodem le taka, kakeršne so prave srebrne žlice."
Potem je zlatar globoko vrtal v žličin ročaj, da-si jo je to zelò bolelo. Vender je žlica zaradi časti vse rada prebolela, ter niti črhnila ni, ko jej je zlatar vlival razbeljeni svinec v prevrtani ročaj. In zdaj je bila lesena žlica težka, kakor druge srebrne žlice, in novič posrebrnjena se je še lepše svetila od drugih in še celò postrežnik jo je imel za pravo srebrno žlico. Zdaj bi bila lesena žlica popolnem zadovoljna, ako bi jej le svinec ne bil težil tako hudo njenega srca. Ali tudi to je zavoljo časti rada prenašala, saj je zdaj z drugimi vred pri mizi opravljala častno službo, ki je bila samó srebrnim žlicam odločena.
Nekega dne pa umrje njena gospodinja. Posrebrnjena žlica zaradi tega ni žalovala, nego razveselila se je, ker zdaj ni nikogar več na svetu, ki bi znal za njeno skrivnost, da je ona le priprosta lesena žlica, ki ima le zunaj srebrno podobo, a znotraj v srci pa kepo svinca. „Zdaj si bode pač vsak mislil, da sem res prava srebrna žlica," misli si, „in tako sem dosegla, česar sem si želela."
Ali hitro po gospodinjini smrti so prodali vse srebrne žlice zlatarju, in on jih je hotel preliti ter v drugo podobo predelati. Ko je uboga posrebrnjena žlica videla zlatarjev namen in tudi peč, v katerej bode srebrne žlice prelival, prestrašila se je ter tožila drugim žlicam grozovitost, katero zlatar ž njimi namerava, niti da bi se mogle braniti. „Vse nas bode sežgal in pokončal," toži Jesena žlica.
„O nò, tega ne more storiti," jo tolažijo srebrne žlice; „samo raztopil nas bode, ker imamo nekoliko bakra primešanega, in potlej bomo dosti čistejše in še lepše, kakor smo zdaj."
Lesena žlica pa se ni dala utolažiti, dobro vedoč, kaj bode ž njo, če jo zlatar v ogenj vrže.
In ko jo hoče zlatar z drugimi žlicami v ogenj djati, začne ga prositi s tresočim glasom: „Ljubi gospod zlatar! jaz sem sicer tudi srebrna žlica, kakor vidiš iu čutiš po mojej teži, ali vender nisem takšna, kakeršne so druge žlice, nego mnogo boljša sem in tudi od čistejšega srebra, zatorej bi mi ogenj in dim utegnil škodovati. Ne devlji me torej v ogenj!"
„Ali si morda od živega s^ebrà?" „Dà, dà, od pravega živega srebra, gospod dragi!"
„To je laž! od živega srebra nisi, morda si le od kositarja." „Bog me čuvaj! kako li moreš tako slabo misliti o meni!" „Alisi pa celo od svinca?" „Od svinca? Brrr! Bog me vari. Od svinca? Saj me vender vidiš." Prepričati pa se vender moram," reče zlatar ter boče ročaj upogniti — ali ročaj se stare in kepa svinca pade na tla. „Aha, samó navadna lesena žlica si?"
„Dà, dà, lesena žlica; odkar mije svinec padel od srca, čutim se zopet prosto in olehčano. Res, samó lesena žlica sein, in taka hočem ostati. Vzemi iz mene srebro, prikleni mi zopet ročaj in deni me v kuhinjo k drugim lesenim žlicam, da jim póvem, kako neumna je vsaka lesena žlica, ki hoče biti po sili srebrna.	Poslovenil J. S—a.
-X--
Mej otroci na kmetih.
f^	II.
rijetno je na vaškem sopašniku (gmajni). Za borovim gozdom se razprostira zelena ravan, ki se končava z ne ravno strmim bregom. Na vznožji pa podi svoje brze valove in valčke bistra vodica, ki napravlja pod bregom temno-zcleni tolmun. Onkraj vode pa se širi kameniti in s protjem zaraščeni prod, ki seza tjà do druzega brega, nad katerim se vije gladka cesarska cesta in ob cesti mične hišico in zeleni vrtovi. In res je prijetno pasti po tistej zelenej ravni in na strmem bregu in kainenitein produ. Ni treba paziti mnogo na živino, ker se ne more tako naglo izgubiti in še manje zavračati jo, ker meji ves pašnik več ali manje naravna meja. Se bolje kot prijetna paša pa mika otroke — pastirje velika zabava. Zato gonijo otroci vže od nekdaj najraje semkaj na pašo, če tudi je pašnik navadno precej izlizan in pobrit, ker se pase toliko živine in tolikokrat na tem vaškem pašniku.
Saj je pa tudi veselje na tem bregu in pod tem bregom! Tam ob robu vleče majhen deček meketajočega kozla za brado, dokler se ta ne zaleti vanj, da se oba vkupe zavalita po širnem bregu. Na vrhu brega pleza drug deček na bradato kozo, da jo malo pojaše. Kaj pa, da so zabičevali vže mnogokrat doma, da jahati ne sme koza, toda zdaj ga ne vidijo doma — in dovolj. Trdo stisne nožici pod kozji trebuh, češ, da ne pade raz kozo. Komaj jo požene, spusti se koza po bregu ■— a deček se zvali raz njo. Malo milo so mu nareja in roko pritiska na nežuo glavico — menda je dobil več nego je iskal.
Ne daleč od nesrečnega jahača na precej širokej stezi stoji kočijica z dvema kolesi. V njej sedi mlado dete in maha in poka z ročicama, smijoč se malemu dečku, ki brije norce z njim. Za kočijičin drog pa drži okroglo-lična deklica, smijoč se obema. Alò, zdaj-le pa le!" pravi deček ter stopi za kočijieo. In stekó po stezi navzdol. Kamenje je ležalo tudi po stezi in nogici je vzdigala deklica vedno inanje. Deček za kočijieo je vedno srčneji in strašno hudo se zaleti va-njo. Deklica ob drogu pa poljubi v tistem hipu rujavi kamen na stezi tako hudo, da se jej je kar kri prikazala pod rudečim noskom. Oh, kaj pa bode zdaj? Vsega je kriv deček. Vzpoznavši svojo krivdo, posadi hitro po konci dete, ki se je tudi nagnilo v tistem hipu in sunku naprej,
potem pa stopi k deklici, ki je začela jokati. Po stezi gori pa sta pogledat prišla tudi vže dva druga, kaj se godi. Bazvidevši hitro položaj, kakor je modrim možem navada, vzdigneta najprej deklico, tolažita jo in potolažita ter jej obrišeta krvco, ki je vže prenehala teči. Potem pa, ko deklica zatoži krivim spoznanega dečka, zvrši se sodba. Neporednega dečka obsodijo, da ne bode več vozil danes kočijice in da gre precej stran od njih, sodca pa in deklica z detetom otidejo počasi po stezi navzdol. Obsojeni deček otide s kislim obrazkom tjà na rob brega, kjer stojita dva poniglavčka poleg mladega telička. Posvetujeta se, kako bi zlezla nanj in kdo bode zlezel prvi. Kmalu se vsi trije sporazumejo. Jeden prime telička za vrat, drugi ga drži za rep, a tretji, naš znanec od kočijice. požene se z vso.svojo močjo na-nj. Ali ponesrečil se mu je smeli skok. Na drugej strani pade raz tele, deček pri vratu je padel vzuak na tla, a oni, ki je držal za rep, teče še nekaj časa za teličkom, vpijoč : olia ! dokler se ne zmuzne tudi njemu rep ter telebne z nosom po bregu; teliček pa je zbezljal za svojo mater, ki se je pasla nedaleč od tod. Počasi so se pobirali trije junaci iz zelene trave in obračali kisle svoje obraze drug drugemu, ozirajoč se na okoli, ako jih je kdo videl. Potem se začno prepirati med seboj, kdo je največ zakrivil nesrečne padce. Smeli skakalec se takó ujezi, da steče še jedenkrat za trmoglavim teličkom, požene sc kar zviškoma na-uj, a pade še jedenkrat in zdaj toliko huje, da se začne jokati. Ona dva pa sta se mu smijala---
Se večji hrup je pod bregom. Oni trije, ki so šli s kočijico navzdol, ustavijo se na zelenej grivi. Jeden prinese izza grmovja mlado smrečico, ki se je bila posušila. Poreže joj vejice, a ne do debla, da je imela polno kaveljčkov, ter jo zasadi v zemljo. Drugi pa naredi male kljukice in prereže kratek cvek navspol. Potem sedeta oba z deklico okolo smrečice ter se začno „nebeškati". Metali so k višku tista dva klinčka in komur sta se obrnila oba na jedno in isto plat, tisti je dejal kljukico na jeden kaveljček više. Zraven pa so upili in se prepirali, da se je jelo jokati dete v ko-čijici . . .
Precej poleg teh zraven vode je bila zopet cela tolpa drugih otrok. Od vode sèm so napeljevali male jarke po pesku in kamenji in so dejali, da delajo „rapice". K a j ed nem kraji narede uekakov jez, da. pada voda kakor slap navzdol. Pod njim pa nastavijo iz dveh ali treh klincov sestavljena kolesca, da je goni voda. Pravijo, da delajo „mlinčke". Zraven pa govoré prav moško, kakor veliki ljudje. Glej, zdajci pride k njim tisti, ki je skakal tako smelo na trmoglavega telička. Ta jim pokaže še drugačen „mlinček". Moško zaukaže temu in ónemu, da mu prinesó male deščice. Iz teh naredi lahen „mlinček" in ga dene na visoka stala. Dolgo časa ni ničesar in vže se mu začno smijati ostali. Kar potegne lahen vetrič in „mlinček" se jame vrteti. Nato začno delati tudi drugi take „mlinčke", nekateri poskusijo kar z ónimi v vodi, ali malokomu se posreči. Oni deček, ki je prvi napravil „mlinček" na veter, pa je toliko ponosnejši.
Onkraj vode na produ pa so zidarji, kamenarji in. apnarji. Za velikim protovim grmom čepi jih jedna gruča. Jedni prinašajo kamenje, drugi ilovico, tretji pa zidajo. Stavba bode kmalu dozidana, samó dimnika jej še nedostaje. Ali sreča ni mila tem zidarjem. Debel kamen se je odvalil iz zidovja in
do malega vsa stavba se razruši. Onda, da ni nikdo poginil pod zidovjem. Pa saj je bila stavba manjša nego li ljudje okolo nje.
Tam ob vodi režejo nekateri protje v gostem grmu. A drugi sedè na tleh s preklani in cvekom v zemljo zasajenim, s katerim belijo drobne šibice iz protja, katere so porabijo za pletenje jerbasov, košar itd. V tolmunu pod veliko, rujavo skalo se kopljejo nekateri ter kažejo svojo spretnost v plavanji in kopanji. Jeden pa se še le uči plavati. V vodi leži na pesku po trebuhu ter maha z rokama in nogama, da nese vodo daleč na okoli in poškropi celò tiste, ki se igrajo na travi.
Tisti, ki so bili imeli opraviti z „mlinčki" in zidanjem, pomaknili so se na vrh zelene rebri. „Pojdimo se skrivalnice!" zavpije jeden in stopijo se v krog. Jeden začne šteti in vselej, kadar dokonča znane besede z „vija-vaja-vèn!" izstopi dotični iz kroga. Zadnji ostali pa lovi . . .
Solnce se poslavlja vže s skrajnimi žarki od trudne zemlje in čas je domóv gnati. Na sredi pašnika so kurili. A ogenj vedno bolje pogaša, čim bliže je solnce svojemu zatonu. Okolo kurišča so naredili pastirji malo ograji co, češ, da bodo sedeli angelčki čez noč na njej in čuvali ogenj. Potem pa začno poganjati živino vkupe, da se vrnejo domóv.
In zdajci se pomikajo z živino vred počasi proti domu, prepevajo in ukaje, da odmeva onstran vode; krave pa mukajo, voli bokajo, koze meketajo, ovce beketajo, dokler se ne izgube vsi v vasi, po hišah in hlevih. . . .
P. B—c.
-X-
<§>,	Najlepši dan.
ecega dne, ko je bil Napoleon vže na vrhunec svoje slave dospel, zberó se pri njem najizvrstnejši njegovi generali ter se pogovarjajo o naj-pomenljivejših dnevih svojega življenja. Molče jih posluša nekoliko ^T časa cesar Napoleon. Potem jih vpraša zamišljeno pred-so zroč: „Ali veste, dragi generali, kateri dan mojega življenja je bil najlepši in za mene najsrečnejši?" Imenujejo mu dneve, ob katerih je bil slavno zmagoval, in dan, ko je bil v cesarja venčan. Z glavo majajo odgovori jim cesar: „Predragi generali, niste uganili i" „Dan prvega sv. obhajila bil mi je najlepši in najsrečnejši dan mojega življenja." Vsi generali se zasmojojo, samó jeden med njimi ostane resnoben in zamišljeu. Napoleon mu done roko na ramo ter govori: „Dobro, Drue (Drouet), dobro! Srečen sem, da me vsaj jeden razume."— In mož, ki v najsrečnejših dnevih svojega življenja dneva prvega sv. obhajila ni pozabil, pozabil ga tudi ni v dnevih svojo grenke usode. Ko se mu je na otoku St. Heleni sredi atlantskega morja bližala smrt, spomnil se je Boga svoje mladosti ter ga prisrčno prosil, naj mu bode v zadnjej uri ravno tako milostiv, kakor mu je bil v dan prvega sv. obhajila. Pred smrtjo poklical je Napoleon vse svoje tovariše ter jih zagotavljal, da hoče v naročji apostolske, rimsko-katoliške cerkve umreti. Tudi svete zakramente za umirajoče je prejel v zadnjej uri z vidno pobožnostjo. V svojej velikoj sreči ni se nikoli dosti brigal za Boga, da bi se ga bil spomnil ter ga molil in prosil kakor nekdaj v detinskih letih, zato ga je bil Bog ponižal.	Ksaverij.
«
f Žalujoča sestrica.
ilo joče mala Jela, Ker jej smrt je bratca vzela Ga prisrčno je ljubila Ž njim v učilnico hodila, In doma sta vkup igrala Mladih let se radovala. —
Smrt nemila bratca vzela Milo joče sestra Jela : „Kje si Zlatan, bratce mili, Al' se sestra ti ne smili, Ki po tebi joče, vzdiše, Britke si solzice briše? Tvojega ne vidim lica Sem brez tebe sirotica!" — Mati hčerko je objela Tolažiti jo začela: „O 1:10 joči, duša mila, Da sì Zlàtana zgubila; Bratec tvoj z nebes višine Gleda v solznate doline; Z angelčki v nebeškem sjäji Sc sprehaja v svetem raji. Pusti ga se veseliti, V družbi angelčkov mu biti, Kder vesele pesni poje O ne jokaj, dete moje!" —
I. T.
Dva stotaka.

I
[ek pastir na Francoskem je kupil pri starinarji zelò staro knjigo „Zgodbe stare in nove zaveze", katero je o dolgih zimskih večerih prav pridno prebiral. Ko nekega večera zopet prebira knjigo, zadene na skupaj zalepljena lista, kar ga v daljnem branji moti. Nejevoljno a vender varno razlepi lista in glej - dva stotaka padeta iz knjige. Vže si misli, kako bode razveselil moža, ko mu jih bode vrnil, ali zdajci zagleda na kraji sledeče besede: „S trudom sem si pridobil in z varičnosljo prihranil te novce — ker pa so moji dediči z vsem potrebnim preskrbljeni, naj bodo ti novci tvoji — ki prebiraš to knjigo." —	j. m.
Pisma mlademu prijatelju.*)
IX.
Dragi Bogdan!
■'-f^G^,' zajemnega in združenega delovanja je bilo pri nas malo vže od nekdaj.
Cj&r V 16. stoletji so se sicer pisatelji slovenski osredotočili kolikor toliko v svojem delovanji. ker je bil vsem prvi namen širiti novo vero v Slovenstvu, da-si tudi med njimi ni bilo vselej potrebne jedinosti. Gelo sledovi jugoslovanske uzajemnosti so se pokazovali tedaj na slovenskem književnem obzorji. V 17. in 18. veku tjà do M. Pohlina pa pogrešamo popolnem vsake uzajemnosti mej slovenskimi pisatelji ; kakor zelenice so se javili le posamično in osamljeno v puščavi slovenske književnosti. K večemu, ako se more omeniti slovenska pratika kot perijodična**) knjiga, katere prva je prišla v dežel 1726. 1. v Augsburgu na Nemškem in izhaja od takrat vsako leto še do današnjega dne. Za M. Pohlina pa je oživelo zopet „modrišče delovnih" (academia operosorum), okolo katerega so se zbirali najznamenitejši tedanji učenjaki naše ožje domovine, kakor ti je znano. Otec M. Pohlin in jezuvit Fr. Daj (Deu) sta začela izdavati prvo slovensko perijodično knjigo „Pisanice", katerih so prišli na svetlo trije zvezki (1779, 1780, 1781), dva pa sta ostala v rokopisu. Val. Vodnik je začel izdavati po nasvetu Cojzovem „Veliko p rati ko" (1795, 1796, 1797), 1. 1797. pa so prišle v dežel njegove „Lub-lanske Novice", prvi slovenski, perijodični, politično-poučni časopis, ki je izhajal po dvakrat na teden na pólu pole v malej osmerki, pozneje pa le po jedenkrat, dokler ni moral popolnem prenehati koncem leta 1800, ker je imel premalo naročnikov. Za Francozov je izdaval Charles Nodier list „Télé-g rap he offici el" v francoskem, vlaškern in nemškem jezici in dva meseca tudi v slovenskem. In to je prvi dnevnik slovenski. Iz pisma Jarnikovega, ki ga je pisal Metelku, spoznamo, kako se je mislilo pred 1825. I. na izdavanje slovenskega časopisa v Ljubljani in res so koncem 1824. 1. ustanovili Oigler, Holcapfel in Andrijoli prvi slovenski tednik: „Sla vin j a", toda vlada ga jim ni dovolila izdavati, češ, da nimajo za to potrebnih znanosti.
Po smrti Vodnikovoj se je pesništvo potisnilo v ozadje in pisatelji slovenski so se pečali po največ s slovnico. Leta 1830. pa se začne nova doba v slovenskem pesništvu. Po uredništvu Kostelčevem je začela prihajati v dežel vsako leto zbirka slovenskih pesnij z naslovom : „Rrajnska Cbelica'. Izšlo je je vsega vkupe pet zvezkov. Vsak zvezek obseza izvorne slovenske pesni in prevedene, največ iz slovanskega (srbskega). Izdajatelj „Kranjskoj čbelici" je bil Mihael Kostelee, pravi njen pospeševatelj in urednik Matija Cop, najdičnejši duševni podpiratelj pa Fran Preširen. „Cbelica" je jedna najvažnejših prikazni v našej literaturici. Okolo so se zbrali vsi tedanji pesniki, delajoč zložno in uzajomno na mladem slovenskem leposlovnem polji.
*) l'opravek. V G. pismu glasi se ime prekmurskega pisatelja: Imre Augustič, a ne: August Imre.
**) Perijođičen se imenuje časopis ali knjiga, ako izhaja v naznačenih rokih dalje časa.
Trudili so se otresti, ako ne po oblikah, vsaj po duhu vseh tujih navlak in uzorov in pesništvu pritisniti na čelo popolnoma znak narodnega glasii in duhä. „Obeli ca" je oživila pravo umetalno poezijo in gladila pot slovenskemu pesništvu v olikanejše kroge, kateri so se do tedaj zanimali samó za nemško in francosko literaturo. Vzbudila je silno navdušenost in unetost za slovensko pesništvo in pokazala pravila, kako se poje slovenski. Pesniki so se otresli tiste prvotne okornosti, ki je hodila še Vodniku na pot, in stopali so brez strahu v kolo pesnikov srečnejših narodov. „Čbelica" je začela tudi znano „abecedno vojno" ter ohranila jedinstvo v črkopisu, katero se je začelo tedaj rušiti, pokopavši „metelčico". Po „Cbelici" se je povzdignilo pesništvo in jezik slovenski in seznanila nas je tudi z drugimi slovanskimi narodi. Slovanska uzajemnost se je pokazala po jednej strani z brati Cehi, katere je seznanil Fr. Celakowsky s „Kranjsko čbelico", preloživši nekaj slovenskih pesnij na češki jezik ; po drugej strani pa z brati jugoslovanskimi (Hrvati in Srbi), ki so se jeli zbirati tedaj v „ilirsko kolo". „Kranjske Òbeliee" prvi štirje zvezki so se tiskali v „bohoričici", zadnji zvezek" (1848. 1.) pa vže v „gajici". Krajčeva „Narodna biblioteka" je priredila novo izdajo „Krajnske Cbelice" v petih zvezkih. Vseh pesnikov „Cbeličarjev" je petnajst. Nezmitnejših ti ne bodem omenjal. O Blaži Potočniku, ki je bil „metelkovec", sem ti vže pravil; ravno tako o „koroškem Vodniku" Urbanu Jarniku.
Mihael Kostelee (Kastelic) je umrl kot knjižničar na ljubljanskem liceji (1868. 1.) Bilje izdavatelj in marljiv sotrudnik „Cbeličiu", toda pravi pesnik on ni bil. Nekatere pesni njegove se čitajo prijetno, druge pa niso nič kaj posebno dobre.
Janez O i gl er (Ziegler) je umrl kot župnik v Višnjej gori (1869. 1.). Pesni njegove imajo malo poezije na sebi; pisal je tudi nabožne knjige, a najzaslužnejšim se je naredil po svojih povestih. Pokazal se je izvrstnega pripovedovalca gledé vsebine in oblike. Jezik mu je dokaj pravilen, domač in blagoglasen. Njegove povesti so se udomačile mej narodom kakor le rnalo-kaka knjiga. Kdo še ni čital „Živlenje S. Heme" (1839. L), „Deteljice" (1863. L), „Kortonice" (1866. 1.) in „Sreče v Nesreči" (1836. L), ki je prvi slovenski narodni roman (daljša povest) ter je izšla (1882. 1.) v drugej izdaji kot III. knjiga „Knjižnice slovenskej mladini", katero izdaje urednik „Vrtčev". Cigler je pisal tudi v „Drobtinice" in „Novice".
Jožef Zemlja je umrl kot župnik v Ambrusu (1843. 1.) Bil je izvrsten rodoljub in dober jezikoslovec. V svojih pesnih (Sedem sinov) se je pokazal dobrega epika.*)
Jakob Zupan je bil doktor sv. pisma, profesor bogoslovja v Ljubljani in je umrl v Oelovci 1852. 1. Bil je veleučen , izobražen in duhovit, izvrsten poznavatelj slovanščine in zgodovine. Pisal je v razne časnike in bil najplodovitejši „čbeličar" poleg Preširna. Pravi pesnik ui bil Zupan. Ljubezen do slovenščine ga je zavela časih predaleč in niti misel niti oblika se mu ni vselej posrečila. Jezik mu je večkrat pretiran, zasukan in teško umljiv. Vender veje velika ljubezen in neskaljeno rodoljubje iz Zupanovih pesnij. Nabiral je tudi narodno blago in zapisal okolo 500 narodnih pesnij.
*) Epična pesen je ona, v katerej nam pesnik kako dogodio pripoveduje, pri čemer nima njegovo srce nobenega opravila.
Pravi duševni oče „Kranjskoj čbelici", najboljši Preširnov prijatelj in velikan učenosti" je bil Matija čop, ki se je porodil 1797. 1. v Žirovnici na Gorenjskem, šolal v Ljubljani in učil na Dunaj i modroslovja. Pozneje je bil profesor poetike (pesništva) na Reki, potem je šel za profesorja jezikov v Lvov na Poljsko, 1827. 1. pa dobòde službo za profesorja poetike v Ljubljani, kjer dostane tudi službo knjižničarja na liceji. Leta 1835. je utonil v Savi pri Tomaževem, kopaje se s svojim prijateljem Kostelcem. Cop je bil ne-verojetno učen mož. Znal, pisal in govoril je devetnajst jezikov: slovanske, romanske, germanske, madjarski in hebrejski. A ne samo znal je toliko jezikov, poznal jo tudi njih književnost in je imel nenavadno obširno obzorje v vedi in oceni. Pisal je sicer jako malo, ker ga je pobrala mnogo prezgodaj nepristranska smrt, a kar je pisal in naredil, dobro je in velike vrednosti. — Prvo zaslugo si je pridobil Čop s tem, da jo spisal slovensko literarno zgodovino, ki jo je sestavil na prošnjo slovečega češkega učenjaka P. J. Safarika, ki je nabiral gradiva za obširno literarno slovansko zgodovino. Ta Čopova zgodovina je prišla na svetlo še le tri leta po smrti Šafafikovej 1864. 1. — Druga zasluga Čopova je ta, da je bil on pravi urednik in duševni vodja „Kranjskoj čbelici", če tudi sam ni ničesar pisal v njej. — čop je vodil tudi nasprotnike „metelkovcev" v „abecedni vojni" in ravno njemu so imamo zahvaliti, da je potolkel „metelčico" in odvrnil s tem razcepljenje slovenskega črkopisa. Cop je bil tudi najboljši prijatelj najboljšega pesnika slovenskega, Prana Preširna, in je jako mnogo uplival na razvoj in nagib poezije svojega prijatelja. Bil je na široko izobražen v najvažnejših literaturah in kot tak je lahko uplival na nadarjeni in vzprejemni pesniški čut in ukus slavca Preširna. Kakor je grel Vodnik svoje pesniške proizvode na ognjišči Cojzovo izobraženosti, tako je ogreval visoko izobraženi čop globoko misleči in čuteči pesniški talent Preširnov. — Kot učitelj je bil Cop jako priljubljen pri svojih učencih in njegova vsestranska vednost je uplivala tudi na mlade ljudi jako dojetno.
Glava vseh čboličarjev in krona vseh slovenskih pesnikov je dr. Fran Preširen (Prešern), ki mu je tekla zibelka v Vrbi na Gorenjskem (3. doc. 1800. 1.) S sedmim letom otide k svojemu strijcu, ki ga je dal v šolo v Ribnico. S trinajstim letom pride na ljubljansk gimnazij, kjer dovrši odlično svoje učenje 1821. 1. Jeseni bodočega leta se upiše kot pravnik na vseučelišči in 1828. I. postane doktor pravoslovja. Po mnogih težavah in prevarah ustopi kot koncipijent v pisarno svojega prijatelja dr. Chrobata v Ljubljani, a 1840. 1. odpre v Kranji svojo lastno pisarno. Umrl je vže 1849. 1.
Kakor jo Ravnikar stvarnik slovenske proze, tako je Preširen stvarnik slovenskega pesništva. Vodnik je prvi slovenski pesnik; toda njegove pesni nimajo v resnici prave, stalne umetalniške cene: njegova poezija je še le na pragu pravega pesništva. Vidi se jej, da se jo izkopala ravnokar iz narodne poezije ; vsa oblika in duh v Vodnikovih pesnih je še ves tak, kakor v narodnih pesencah. Njegove pesni so še, rekel bi, iz otročje dobe, lahne, priproste, a ljubeznive in pripravne za petje; Preširnove poezije pa imajo pravo, stalno umetalniško ceno. Njih vsebina jo dovršena, mera prav osnovana. Preširen je obogatil slovensko pesništvo z novimi pesniškimi oblikami, kiticami, stilli, kakor še nihče ne pred njim in za njim. Pokazal je in dokazal, da je slovenski jezik sposoben "ravno tako za razne pesniške oblike kakor drugih iz-
obratnih narodov, ako 110 se boljo v nekaterih slučajih. Proširen je stvarnik slovenskega pesniškega jezika. Zlagal ni pesnij samó za petje, nego tudi za čitanje; z njimi se razveseluje noučen prostak, z njimi se zabava mnogo zahtevajoč omikanee. Po ruskem in germanskem vzgledu je vzprejel priglas za podlago in osnovo pevske mere in za njim so šli vsi slovenski pesniki.
Da pa je dospel Preširen do toliko visočine, pomogla mu ni samó njegova čudovita pesniška nadarjenost; tudi učil se je mnogo in temeljito, na strani pa mu je stal M. (Jop s svojim obširnim znanjem in krasoslovnim iz-obraženjem. Da-si se je učil Preširen v tujih književnostih pesništva, vender ima njegova poezija naroden značaj. Proučil si jo dobro narodno pesništvo in nabral je sam kopico narodnih pesnij. Da-si se ni mogel odtegniti popolnoma tujemu uplivu, vender sta duh in vsebina Preširnova slovanska; poezije njegove so napojene s čisto studenčnico narodne individuvalnosti (pojedinosti, posebnosti) slovenske.
Dejalo se je tudi in se deje, da jo ostal Preširen v dobi slovanskega preporoda zgolj pokrajinsk pesnik.
Res je pisal Preširen „kranjščino" (gorenjščino) v lepšem pomenu besede, ali beseda „kranjščina" jo bila njemu „slovenščina" in „Slovenec" je bil njemu „Slovan". Slovenščina njegova je nenavadno lepa, gladka in pravilna in stihi njegovi razodevajo dostikrat prav naroden glas; saj se je učil slovenščine od Kopitarja, Ravnikarja in Metelka. Pesni njegovo nam dokazujejo dovolj, kak Slovan je bil Preširen in če tudi ni trkal vselej in povsodi ob svoje slovanske prsi, bilo je vender pod njimi slovansko srcé. Dopisaval je res nemški s slovanskimi brati in je pel nemške pesni, ki ne delajo sramote prvim nemškim pesnikom ; ali tako ravnanje se pač leliko opraviči, ako nam je le nekoliko znan tedanji čas in duh njegov in koliko je še danes bolje v tem obziru, priča nam naše vsestransko življenje. Res, dani šel za „Ilirci"*), celò nasprotoval jim je in Stanko Vraz je moral slišati marši kako britko besedo zaradi svojega „ilirstva". Preširen je bil trezno in hladno misleč ter je izprevidel vže naprej (kar so drugi izprevideli mnogo let pozneje), da Slovencem ni mogoče stopiti v „ilirsko kolo", ako nočejo popolnem prezreti ogromne mase slovenskega naroda. — Preširen je prvi slovenski pesnik v najširjom pomenu besede in ne poznamo ga samó mi, tudi drugi Slovani naslanjajo se z njegovimi nesmrtnimi proizvodi in nobenega slovenskega pesnika ali pisatelja ime ni tako znano v Nemcih kakor ravno Preširnovo.
*) Pred AO leti se je jel buditi hrvatski narod iz svojega duševnega dremeža. Slavni dr. Ljudevit Gaj je začel izdajati časopis „Hrvatske novino" z nekaterimi mladimi ljudmi. Pred tem ni sé znalo ne za kakove časopise, 110 za kakovo književno jedinstvo, ne za kakov književni jezik. Ako je izšla kje kaka knjiga, bila je pisana v onem narečji, ki se je govorilo v ónem kraji, kjer je tiskana knjiga, a vsemu narodu ni bila razumljiva. Jedni so pisali v kajkavskom narečji (kjer se govori: kaj=*was), drugi v čakavskem (ča=kaj), tretji v štokavskom (što=ća=--kaj) ; ker pa večina naroda govori štokavsko narečje in ker so v tem narečji pisali slavni dobrovniški pesnici vže v 15. in 16. stoletji svoje divne pesni, začel je Gaj in njegovi prijatelji pisati novine in druge spise s štokavskim narečjem. In tako pišejo od te dobo vsi Hrvatje jednako s Srbi vse svoje knjige in časopise, samó da rabijo Hrvatje „latinico", Srbi pa „cirilico". Kmalu so v/,prejeli Gaj in somišljenici njegovi za vse južne Slovane ime „Ilir", misleč, kà so Srbje in Hrvatje potomci starih Ilirov. To ime se je s časom zamenjalo zopet s „hrvatskim"; v pismenem jezici so pa ostali Hrvatje vender-le združeni. Tudi Slovenci (vzlasti štajarski) zatekali,so se v mnogem številu v „ilirsko kolo" in najprvi pesnik „ilirski" je bil Slovenec iz Stajarske, Stanko Vraz (1810 — 1851), ki je še zdaj poleg P. Preradovića prvi pesnik hrvatski in je izdal tudi 1839. 1. v Zagrebu zbirko slovenskih narodnih pesnij.
Ako bi ne imeli drugega nego Preširna, ponosno bi smeli stopiti z njim v vrsto pesnikov srečnejših narodov.
Prva pesen slovenska Preširnova je natisnena v „lllyr. Blatt" 1827. 1., najbolje pa se je proslavil v „Kranjskej Cbelici", po katerej leže njegove poezije liki redki dijamanti mej raznimi, kameni. Leta 1836. je izdal epično pesen „Krst pri Savici", katerej ni jednake na tem polji slovenskem, izimši narodne epike. Leta 1847. izdal je sam svoje „Poezije", katerih je prišla 1866. 1. nova izdaja, katero so priredili J. Jurčič, Fr. Levstik in J. Stritar, ki je spisal za uvod kratek životopis in nedosežno oceno Preširnovih pesnij, katera je še le razkrila, kaj je v resnici naš Preširen. Preširnovih pesnij nova izdaja se pričakuje. Pozdravlja te	Tvoj
P. B.
-H-
Prirodopisno- natoroznansko polje.
S Ó v a.
V)lfcl|òva ima v Slovencih mnogo imen. Pravijo jej velika sova, sovjak, vir, ß&fl velika uharica in bubuj, (nemški: Uhu, grosse Ohreule ; latinski: Bubo inaximns, Strix bubo). Uharica mèri v dolgost 30—60 cm, v širokost z razprostrtimi poroti pa skoraj 2 metra. Glava njena je zelò velika. Rudečkasto-rumeue svetle oči so velike in leže globoko vdrte sredi pernatega venca. Na glavi ima tudi dva pernata čopa, katera leliko premika. Perje je zelò mehko in rahlo, po hrbtu temno-rujavo, a po trebuhu bolj rumenkasto, progasto iu valovito. Kljun je kratek, zakrivljen in večinoma s perjem porasten. Tudi noge in celo prsti, katerih jednega leliko naprej ali nazaj obrne, so z mehkim perjem gosto porasteni.
Sova je ponočna ptica in živi po gozdih, vzlasti rada med kakimi razvalinami, kjer se po dnevi lehko skriva v duplinah. Da-si tudi po dnevi vidi, vender ne more iti na lov, ker jo svetloba preveč v oči "bode.
„Cez dan iz luknje vèu ne smem, Luč slabo mojim de očem,"	(Stritar.)
pravi sova sama o sebi.
Po dnevi sedi v kakej luknji ali razpoki, prisluškava vsak najmanjši glas iu neprenehoma pazi in gleda na vse, kar se godi okolo nje. Nekaj časa miži, potem široko odpre oči ter udarja in piha s kljunom, da človeka, opazujočega jo, kar zòna obhaja. Premišljuje morda svoj žalosten stan : „Cez dan iz luknje vèn ne smem. Luč slabo mojim dé očem; Po noči pa je malo paše. Trdo je res življenje naše! Dal včasi, vrag mi vzemi perje! Spät morala sem brez večerje!" (Stritar.)
Gorje pa sovi, ako jo opazijo druge ptice, recimo: vrabci, ščinkovci, šoje ali celò vrane in krokarji. Druga za drugo se zaganjajo v njo, vpijejo
in razgrajajo vse navskriž, kljujejo in m rova rij o ubogo siroto, da je vsa razna ršen a in krvava. Ubožica se ne more nikakor braniti tolikim sovražnikom, ker na vsak najmanjši migljaj razsrdi jih še huje takó, da jo popusté ali mrtvo ali pa smrtno utrujeno.
lvadar se pa uleže mrak na zemljo in se druge ptice podajo k počitku, tedàj se osrči sóva in si misli :
„Noč bodi ! pravim — pa je noč.
Zdaj se začenja naša moč.
Pred nami v strahu vse se križa;
Le hitro! kje je kaj drobiža?" (Stritar.)
Vesela se spusti iz svojega skrivališča v sladkej nadi, da dobi mnogo plena, mnogo slastne pečenke.
Leti zelò nizko, lahno in tiho. Poda se na polje, kjer pobira pridno poljske miši, krte, hroste in druge kvarljive živalice ; včasih napade celò zajca a I i mlado srno. Gorjé tudi ptičku, ako jej pride v kremplje. Po njem je! Brez usmiljenja ga zadavi in požre, maščujoča se nad njim radi zaničevanja, katerega je morala po dnevi prestati.
„Sova se huduje,
S kljunom ptici sivo perje ruje." (Fr. Cegnar.)
Perje, dlako in večje kosti pogoltnenih živali meče v malih kepah iz želodca nazaj.
Sova je toraj bolj koristna nego li kvarljiva, ker pokonča zelò veliko miši, rovk in druzega kvarljivega mrčesa. Včasih pograbi seveda tudi kakega ptička ali zajca; a pomisliti moramo, da si išče samó po noči živeža ter na drug način tudi mnogo koristi.
Velika sova malo ne vso noč vpije svoj enakomerni - žalostni glas: „buj, lm, buj" in
„Po tamoti zli duhovi
Se glasijo sovi."	(Fr. Cegnar.)
Ako človek v tihej noči oponaša njen glas, začno se mu kar h krati oglašati sove na vseh straneh in se mu bližati. Strašno kričaje ga obletavajo in se jezno zaletujejo va-nj. Najbolje je bajè ob takej priložnosti vreči se na tla in ležati tiho tako dolgo, da se te ponočne vladarice porazgubé.
Sòva si dela gnezdo v kakej votlini, na kakem drevesu ali pa se vseli celò v gnezdo kake druge ptice. Samica znese dva ali tri bela jajca v luknjasto gnezdo ali celò na tla. Mladiči so zelò grdi. Stari skrbé za nje prav po očetovski.
Sóva se ne dà lehko ukrotiti, in ako je tudi ukročena ima vedno še svojo prejšno divjost na sebi. Vedno je togotna in plaha. Ako jih je več vkupe, se celò pobijejo in pojedo. Nekateri lovci jih love zato, da jih po dnevi razpostavijo in privabijo s tem druge ptice, katere potem lehko postreljajo.
Manjša od uharice je pegasta sóva ali mrtvaški ptič (Schleiereule, Todteneule, — Strix flammea, Strix ulula). Ta je mej vsemi sovami še najbolj prijazua in najlepša. Leta tudi po dnevi okrog in se pridruži rada drugim ptičem. Zaradi pokončevanja miši, krtov in druzega kvarljivega mrčesa je tudi ta sova zelò koristna.	J. B.
Listje in cvetje.
Rešitev demanta v 8. „Vrtčevem" listu.
			o			
		8	r	p		
	A	d	e	1	a	
T	r	i	S	1	a	v
ti r	e	S	o	r	«	i
A	m	e	r	i	k	a
	in	a	ć	k	a	
		T	i	t		
č
Prav so ga rešili: Gg. Ant. Petelin, dah. poni. v Tomaji; Štef. Kerkoč, vik. v Lokavcu; Amb. Poniž, vnaduč. v Rifenbergu ; Jer. Rajar. naduč. v Sempasu (Gor); Mal. Rant, naduč. na Dobrovi; Leop. Kuri ani, učit. v Smariji (Gor.); Iv. Trošt, učit. na Ustji; Vik. Uršič, učit. na Št. Viški, gori; lv. Hočevar, učit. na Jesenicah; St. Š. v ?; A. Kramar, mizar v Matenji; Jer. Pire in Fr. Stare v Idriji; Ferdo Vigele ila Robu; — Fr. Vidic. dijak v Celji ; Vek. Delkin, dijak v Gorici; Milan Mencingar, dijak v Krškem; Evg. Lampe, dij. v Staremtrgu pri Poljanah ; Al. Rant, dij. na Dobrovi; Hug. Roblek, dij. v Ljubljani; M. Brinšek v Trnovem; Rob. Golii v Radovljici; Leo Grasselli, Vilko Ledenik iu Rh d. Brescbar, učenci v Ljubljani; Jož. Ajd in .Jan. Ratej, učenca pri sv. Ven-česlu (Štir.) ; Fel. Bénedek, učenec v Planini. — Franja Šmitik, učit. v Kropi; Anica Toman, gospodična v Radečah; Marija Pipan v Crnemvrhu; AlojzijaDrašček v Kanalu; A polonija Fatur v Postojni; Marija Dolenec in Marija Jaksetič v Sežani ; Pavla Rant, učenka v Polhovemgradci; Perne, Heim, J. i» M. Pollak, učenke v Tržiču in Boza Vigele na Robu.
Nove knjige in listi.
* Die landwirtschaftlichen Gesetze und Verordnungen des Herzogthums Krain. Mit einigen Erläuterungen h erausgegeben von Prof. Willi. Linhart. Laibach. Druck und Verlag von lg. v. Kleininayr & Fed. Bain berg. 1886. 8°. 88 Seiten. — Ta knjižica, ki je pisana v nemškem jeziku, ob-seza vse poljedelske postave in ukaze za kronovino Kranjsko. Dobro bode došla našim nemškega jezika zmožnim poljedelcem in gozdarjem. Priporočamo jo pa tudi vsem občinskim predstojnikom in še sosebno našim ljudskim učiteljem. Cena 50 kr., po pošti 55 kr.
MSt* Na znànje! "Sfcfl
Podpisani naznanjam, daje zalogo mojih knjižic za mladino pod naslovom :
„Knjižnica slovenskej mladini"
prevzela v svojo zalogo firma: Matija Gerber (Jos. C. Gerber), knjigovezec v Ljubljani. Pod tem naslovom naj se odslej pošiljajo vsa naročila v tej zadevi bodi si na debelo ali drobno. Pri tej priložnosti tudi prosim, naj bi se novi založnik z obi/,imi naročili podpiral, da mu bode mogoče, „Knjižnico slov. mladini" nadaljevati, katero sem podpisani vže pred nekoliko leti začel izdajati z velikim trudom in požrtovanjem.
Ivan 7'«Hii/<:.
izdajatelj „Knjižnice slov. mladini."
Od - Podpisani naznanjam, da sem jako priljubljene knjižice za mladino, pod naslovom:
„Knjižnica slovenskej mladini/'
katere je spisal, predelal in založil lv. Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici in urednik „ Vrtcev", prevzel v svojo za-logo ter se vsi trije zvezki, ki so do zdaj pr išli na s vitlo, po navedenih cenah vedno dobivajo v mojej zalogi in sicer, knjižica. :
Draf/oljubci, nabral in spisal To. Tomšič, mehko vezana 18 kr., trdo vezana 20 kr.
Peter MoJeodelčič, na slovenski jezik preložil Ivan Tomšič, mehko vezana 30 kr., trdo vezana 30 kr.
Sreča v nesreči, spisal Janez Cigler, mehko vezana 32 kr., trdo vezana 38 kr., popolnoma v platnu 55 kr.
Gledé na to, da so te knjige jako lepe vsebine, da so prav solidno vezane in olepšane in da se je cena znižala, priporočajo se najbolj za šolarske knjižnice, za družine in raznovrstna darila, matija fwcrher, (Jos. C. Gerber).
Založna trgovina s papirjem in Isxijigro-veznica, v M^uhljani.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega mesec* , in stoji za vse leto S gl. 60 kr. ; za pol leta 1 gl. SO kr. Napis: Uredniitvo „VrtSevo," mestni trg, ätev. 23 v Ljnbljanl (Lalbach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.