SVEČE NI KO
VET-PAVLA
ŠTEV. 5
J'
ZBORNIK
SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA
Janko Žagar:
Dušnopastirska skrb za fante.
III. Do zdravja.
Tako potrebno je delo za versko in nravno izobrazbo naših fantov, da ne moremo- nič več odlašati, a obenem tako utrudljivo, da ga zmoremo le s ponižno molitvijo, ki nam nakloni božjo pomoč, in s krepko voljo, ki je ne smejo razbiti morebitni neuspehi prvih poizkusov. Bog je, ki daje rast, to bomo občutili tudi pri delu za fante. Če se hočeš lotiti Pastoracije moške mladine in tudi vz; trajati do prvih sadov in še naprej, je Predvsem potrebno, da si sam po srcu mlad. Če nisi, mladine ne boš pridobil, ne boš je navdušil za velike cilje. Kako Prav, da včasih meditiramo »Introibo ad altare Dei, ad Deum, qui laetifìcat jm ventutem meam.« Ne čudimo se, da je naš Krek tako vlekel nase mladino. Bil je navdušen, iskren, priprost, domač, Ponižen, nesebičen, pogumen, bil je mlad, kakor fant med fanti in vendar zavedajoč se svojega poslanstva; kako je spoštoval fante, kako jih ljubil! Tudi duhovnik se stara, a če živahno občuje s Kristusom in če proučuje psihologijo mladine teoretično in praktično, bo ostal živahen, podjeten, pogumen, mlad.
Načel sem tretje najbolj važno pogla; vje, kako zašle fante vrniti na pot resni« ce in čednosti, kako dobre napraviti za apostole, kako vsem in posebno dora« ščajočim pokazati Pot, Resnico in Živ« Ijenje. Mislil bi kdo: Začel bom s fanti °d 14. do 15. leta in delal, za odrasle je Prepozno; a ta misel bi bila zmotna. Za ^ante, ki so zašli, je nujna sanacija ali vsaj izolacija, da ne bodo okužili dora« ščajočih, ki jim je potrebna ob slabem zgledu in indirektnem zapeljevanju od« raslih kar najbolj skrbna profilaksa.
Naše geslo mora biti:	Ustanovitev
moške čistoverske organizacije v vsaki župniji. Dokler se nam ta načrt ne ures« niči, ne smemo mirovati. Vsak se mora odločiti za obliko, ki je razmeram v du« hovniji najbolj prikladna, a v popolnem skladu s predpisi in željami kodeksa in ordinarija, da bo mogoč pravi stik z vodstvom v škofiji in v dekaniji.
Če upaš med starejšimi kaj opraviti, je najbolj prikladno Apostolstvo mož, ki mu boš dajal vsako leto naraščaja. Za ustanovitev je posebno primeren čas svetega misijona ali duhovnih vaj za moške. Če moraš začeti le z doraščajo« čimi, odloči se za fantovsko Marijino družbo. Nekateri pravijo, da ime ni pri« vlačno in naj bi skušali isto doseči pod kakim drugim naslovom, a če stvar pre« mislimo, ne kaže iskati novih oblik. Srca je treba urediti, pa bo tudi ime Marijino dobilo kredit. Dekliške M. D. je treba izčistiti, da bodo na dobrem glasu, da bodo članice izobražene, odločne, pošte« ne. Da: so tudi fantje za M. D., nam sve« dočijo fantovske M. D., ki jih tudi voj« ska ni uničila, dasi jim je preštela kosti, in še boljši dokaz so na novo ustanov« Ijene M. D. za fante. Prav, da fante zbi« ramo v privlačni formi, a naš cilj mora biti jasen: Fant, ki bi se sramoval imena Marijinega, ne bo za nobeno versko stvar kaj prida. Tudi treba, da znaš jav« no ožigosati vse fante, ki se norčujejo iz fantov ali deklet, ki so prisegli na za« stavo M. D. Kar na prižnici pred vso faro, ko govorimo o Mariji Materi božji in Materi naši. Naša mati je Marija. Vseh nas. Ne samo tistih, ki so se pose« bej njej posvetili v družbah in bratov« ščinah. Nisi sam izbiral fant, ne moreš sama odločati, dekle, božja Ljubezen, ki je zate trpela, božje Usmiljenje, ki hoče rešiti tvojo dušo večnega ognja, Ti je dala Marijo za Mater. Tvoja mati je, ali jo hočeš ali nočeš, ob smrtni uri jo boš
— 90 —
klical, če ti bo Bog dal milost. Kako ne= vredni, zlobni, pomilovanja vredni, ne= usmiljeni, nehvaležni, surovi SO' vsi, ki Mater nebeško zaničujejo, vsi, ki se nor* čujejo iz deklet in fantov, ki so se Mariji posvetili. »Marijin sin, Marijina hči,« si upaš zmerjati fanta ali dekle, čegav sin si pa ti? Ali si sin hudičev, da si to upaš? Marija je tudi tvoja Mati, Marija tudi zate trpi.
Seveda je treba za fantovsko M. D. pripravljati tla cela leta. Začeti treba s šolarji, s točnim redom pri službi božji, z redom pri velikonočnem izpraševanju za posamezne stanove.
Kako začeti, je prav praktično povedal sobrat Lojze Filipič na sestanku vodite; Ijev M. D. 1926 (glej Zbornik 1926, 129, 143); aktualen je članek »Naša mladina« v Zborniku 1927, 675; prav lepe misli in navodila za pastoracijo fantov nudijo knjige o katoliških shodih, nadalje Uše; ničnik Franc v Pastoralnem bogoslovju II, 758. Škoda, da mnogo lepih stvari v Zborniku in drugod denemo ad acta, in se niti v času potrebe nanje ne spomni; mo. Najbolj kaže, da si napravimo ovoj; niče za razne panoge postoracije in na; nje napišemo: Fantje, Dekleta, Žene, Šola, Gospodarstvo. M. D., Tretji red, Misijoni, i. t. d. V par letih boš imel v ovojnici »Fantje« že precej nabranega gradiva: Vire o pastoraciji fantov, snov in zglede za govore ob velikonočnem iz; praševanju, razne načrte, mnenja fantov, zglede svetega pisma za fante. Kar boš kje kaj primernega bral ali slišal, boš uvrstil in porabil.
Če ne morem začeti ne z Apostolstvom mož in ne z M. D. za fante, jih pa prido; bim za bratovščino presv. Rešnjega Te; lesa, da imam vzrok in naslov, da jih zbi; ram in jim govorim. To bratovščino cer; k veno pravo po can. 711, § 2. kar »usi; ljuje«. Kako prav nam pride v teh časih. — Potrebno je, da se razširi ta bratov; ščina, ki ti obenem nudi vsako leto nekaj sredstev za cerkvene paramente. — Če tudi to ne gre, napravim morda štirikrat na leto stanovski govor in razgovor sa; mo za fante podobno kot o velikonoč;
nem času. Če boš včasih v pridigi za celo župnijo govoril o četrti božji zapovedi in boš vmes povedal, kaj čaka stariše. ki se za doraščajoče otroke ne brigajo, da jih bodo1 otroci tepli, suvali in. kleli, če ne bodo znali stariši strahovati in uka; zovati, bodo stariši sami poskrbeli, da boš imel dosti poslušalcev. Po dogovoru z nekaterimi bolj postavnimi fanti dolo; čiš v mesecu eno nedeljo, ki bo namenje; na fantom, kar tudi sproti označiš. Po popoldanskem opravilu, ki od velike no; či do pozne jeseni ne sme biti pred tretjo uro (da pridejo tudi bolj oddaljeni), pri; dejo fantje. Če obravnavaš prve mesece vsakokrat približno en četrt ure knjigo o lepem vedenju, nato pa verska, moral; na in socialna vprašanja, bo stvar vedno bolj privlačna. Vedno imaš pred sabo versko vzgojni moment, a daš mu kar se da privlačno obleko1. Za sklep morda ne; kaj lepih pesmi. Če pa nisi pevec, nikar preveč ne stokaj, saj petje in godba ni vse. Mnogokje so naredili z muziko Im pino, a ko jim muzika utihne, zastonj i iščeš jedra v njeni razvalini.
Preden napišem kaj več o ciljih in na; logah pastoracije moške mladine, še ne; kaj navidezno malenkostnih, a v resnici pomembnih pripomb.
1. Vsem fantom cele župnije moramo v cerkvi določiti poseben prostor. Če se ženske tja mešajo jih treba energično izsloviti. Javno je treba pozvati tiste, ki postajajo zunaj cerkve, naj rajši osta* nejo.doma na peči. poleti pa naj gredo ležat pod hruško ali v gozd, da ne bodo v pohujšanje in ne bodo slepili sami sebe misleč, da so zadostili cerkveni zapove* di. In confessionali poenitentia conve* niens injungenda. Si concionem neglexe; rint ,perlegant certas paginas catechismi-
Kor je le za pevce. Na Štajerskem in na Češkem sem tudi po manjših cerkvah opazil da ima vsak cerkveni pevec svoj ključ, in nepevcem še na misel ne pride, da bi silili na kor. Sicer pa tisto potikanje po korih, galerijah in zakristijah ni všeč; no, če je še prostora po sredi cerkve. Mnogi zakristijski kristjani v večjih kr a; jih po cela leta ne vidijo liturgične barve,
— 91
ker pridejo, ko je že duhovnik odšel pred oltar, a odidejo, preden se je vrnil.
2) Poskrbimo., da bodo imeli fantje prh merne molitvenike. Otroških bukvic se kmalu naveličajo. Priporočam novi iz* borni Rožmanov molitvenik: Besede živ* Ijenja.1) Goriška Mohorjeva družba nam letos nudi klasični Slomškov molitvenik za mladeniče »Življenja srečen pot« po zelo nizki ceni. Poskrbimo, da si ga fan* tje naročč.
Dečki zadnjh dveh šolskih let naj ti nosijo majhne prihranke v Čebelico, a ko se bodo poslovili s šolo, bodo dobili kra* sen molitvenik.
3.	Pri spovednici morajo biti možje in fantje vsaj enakopravni ženskam, če jim iz pastoralnih ozirov ne boš dal celo Prednosti. Saj vemo da moški za božje reči ne čakajo radi.
4.	Spoznavati moramo posebnost mo* ške narave in proučevati slovstvo, ki go* vori o pastoraciji fantov, da bomo psiho* legi gledajoči fantu v dušo.
“) Glej Zbornik 1928, 26. Pri II. izdaji, ki jo bo riiditvcnik gotovo kmalu doživel, bi želel poleg jedrnatega kratkega križevega pota še križev pot po cerkvenem obredniku, da bi fantje drugi del pri vsaki postaji glasno molili z duhovnikom in verniki.
Mesec Presvetega Srca.
Saj ne boste zamerili, sobratje moji dragi, da se drznem vam pisati in prositi, da bi se letos za ta sveti mesec še poseb* no potrudili. O lanskih duhovnih vajah smo prejeli knjižico »Manete in dilectio* ne mea«, polno božjega duha in svetega navdušenja za pobožnost Presvetega Sr* ca. Gotovo ste jo brali s posebnim gin j e* njem in z močnimi sklepi, da sami pora* štete v tej pobožnosti in za njo vnamete druge, zlasti izročene ovčice.
Sedaj prihaja junij. Gospod Jezus pri* cakuje, da v tem mesecu te sklepe še po* sebno izpolnimo. Ne vem, ali sem jaz naredil sklep, ko sem tisto knjižico bral, da bom v Zborniku na vas naslovil tede àstice. Najbrže ne; danes mi je pa prišla
ta misel, pa jo1 koj v dejanje spremenim.
Torej, kako bomo letos proslavili Bo* žjemu Srcu posvečeni mesec?
Pred vsem, kar je ukazano! Zato bo* mo o pravem času pogledali, kaj se bere v Fol. Eccl. 1926. IX., ki je citiran v na* šem (goriškem) direktoriju (Ordo) na str. 61 prav spodaj; po drugih škofijah seveda ukaze lastne škofije.
Dalie ne bomo prezrli, da so nam za tisto nedeljo letos ukazane posebne mo* litve za vrlo mehikansko cerkev. Poglej Fol. Eccl. str. 39. na vrhu! Če bi si naro* čili knjižico »Mučeniška Mehika«, bi pač tem gorečnejše molili za preganjane naše brate po veri.
V direktoriju je na str. 62. opozorjeno na odpustke za pobožnost meseca junija.
Ker letošnji junij prične s petkom, bi kazalo da bi ravno letos po tistih cer* kvah, kjer še ne obhajajo prvih petkov
—	če je morda še kje katera taka cerkev
—	začeli obhajati to pobožno vajo, nam* reč cerkveno pobožnost na prve petke. Da bo ta pobožnost v redu, ne pozabimo, da velja privilegij votivne maše v čast Presv. Srcu na prve petke za tiste cerkve, ubi peculiaria exercitia pietatis in hono* rem divini Cordis, approbante loči Or* dinario mane peraguntur. Beri v dir ek* toriju na str. XV.
Posvečenje družin Presvetemu Srcu naj bi začeli (kjer še ni začeto), nadalje* vali (kjer je začeto) dovršili (kjer je že dobro vpeljano, a še ne do cela izpelja* no). Dve knjigi naših družin, ki so se posvetile Srcu Jezusovemu, že hranijo v Parav le Monial. Začeti treba pisati tret* jo. V to naj pridejo, tiste naše družine, katerih ni v prvi in drugi. Ko bo polna tretja, se bo že dobil še papir za četrto L d. Začne se v farovžu, potem že gre na* prej. Navadno škriplje in zastaja, pa je treba zopet poriniti. Potisnimo' torej prav krepko v letošnjem juniju, da se v naših krajih družinski prestoli Presvetega Srca pomnožijo.
Le nekaj misli je padlo na papir. Kdo bi vedel in mogel vse povedati! Naprej govori Ti sam, Gospod, in »potegni nas vse k svojemu svetemu Srcu!«
— 92 —
Fr. Š.
Naši sestanki.
Duhovniki imamo skupno organiza* cijo, ki stremi za visokim idealom, da sa? mi postanemo neoporečeni dušni pastirji in vodimo čredo na izbrano pašo verske? ga življenja, da pastir in čreda doseže končni cilj. —- Toda naša organizacija kljub svojemu visokemu poklicu ne raž? vnema duhov k delu kot bi želeli in pri? čakovali. — Ne iščimo vzrokov te po? manj kij ivosti v druzih, ampak uprimo pogled najprej v sami sebe. — Izprašaj? mo si vest, koliko sem storil za svojo sta? novsko organizacijo: z dopisi, nasveti, vprašanji itd. Kako sem jo gmotno pod? piral? — Saj vemo. da iz nič ni nič! Kdo se je spomnil »Zbora« v svoji »poslednji volji?«
Idejna skupnost je neobhodno potreb? na, če kedaj, toliko bolj sedaj. Stiske nas tarejo na vseh koncih in krajih, da jih ne moremo prešteti. Ker gradimo vsi na istem temelju in za isti cilj, nas mora končni smoter tudi vse združiti v skup? no delovanje.
Važna in pereča vprašanja se nam kar kupičijo: Katera pota naj v zdanjih časih uberemo, da odraščajočo mladino ohra* nimo cerkvi? — Kako se bo rešilo vpraša? nje verouka? — Kako poskrbimo za ver* sko življenje izseljujočih se? — Kako poglobiti skrbstvo za vzgojo duhovskega naraščaja? — Zraven pa pridenimo sta? novska gospodarska vprašanja, ki jih ne gre podcenjevati: vojna škoda, zvonovi; davčna vprašanja; ureditev prejemkov in socialna preskrba za bolezen in sta? rost, kar je dosihmal popolnoma zane? mar j eno. To je delo, ki nas še čaka, in vsi sobratje so pozvani, da sodelujejo.
Vsak član naše organizacije se mora tega zavedati. Vsakega posameznika je dolžnost, da snuje načrte in jih sporoča »Zboru«, ki naj jim da potem življenje in obstanek. — Tu ni nihče izvzet od dela. — Čim manj nas je, tem bolj je tre? ba svoje sile napeti, da se z združenimi močmi podpiramo. Zato mora biti naša vez tesna, jaka in živa.
A te življenske sile nam oživljajo zla? sti sestanki. Ti naj bi bili netivo za naše vzvišeno delo. — Tu je na mestu ugovor, pogovor, nasvčt. Zato je dolžnost vsake? ga dekanata, da pošlje vsaj dva delegata na naše letno sobranje, kjer naj delegati izrazijo mnenje duhovščine, da se potem z enotno voljo lotimo' dela in ga izvede? mo po enotnih smernicah.
Zatorej — na svidenj e-na sobranju!
Zapiski.
Junijski porcijunkulski odpustki.
V cerkvah, kjer se v mesecu juniju opravlja vsakdanja javna pobožnost v čast presv. Jezusovemu Srcu, se dobijo »toties?quoties« odpustki, ali zadnji dan v mesecu ali zadnjo nedeljo. To dovolje? nje je dano iz Rima: »Congregatio Indul? gentiarum ? 22. VIII 1906«.
Za javno' pobožnost so pripravne li? tanije presv. S. J. ki se molijo lahko po sv. maši ali posebej, zjutraj ali zvečer, ako ne bi bilo mogoče maševati pri žup? ni cerkvi. Litanije z blagoslovom se tudi lahko združijo s sv. obhajilom. Blagoslov se da lahko s cibori jem, in ni treba nič ognja. Udeleženci sami zapojejo blago? slovno pesem. Tako bi bilo mogoče tudi javno1 pobožnost opraviti brez večjih težav.
Nekateri tudi zahtevajo v zadobljenje teh odpustkov, da se napravijo kratki cerkveni govori skoz 8 dni. Primeren čas je v osmini sv. R. T., ko je sv. maša z blagoslovom in je večja udeležba, ali pa 8 dni pred praznikom S. J. ali 8 dni ne? posredno pred zadnjo nedeljo.
Kdor bi se hotel poslužiti te velike du? hovne milosti, naj prosi ordinarij at, da mu dovolijo tako javno pobožnost.
Dom. Janež.
Pravila za dostojno modo v cerkvi
in zunaj cerkve naj bi se natisnila tudi v manjši obliki, morda na podobicah ali na lističih. Taka pravila bi se dala lahko onim, ki se nočejo ukloniti. Dobro bi bilo. da bi se marsikje nabila tudi na hišna vrata!
— 93 —
Angelsko češčenje in duhovnik v cerkvi.
Ni prav, da se ta molitev tako zelo opušča. Nekateri se je sramujejo, drugi kar naprej delajo, ne zmeneč se za zvenenje. Drugi se izgovarjajo, da jo bos do opravili po končanem delu, kar se pa navadno ne zgodi, ker se pozabi. Ali ne dajemo duhovniki v tem oziru vernikom slab zgled? Ura odbije 7, ko navadno zvoni angelsko češčenje. Ko ura odbije 7, pa pristopimo k altarju, ne zmeneč se za molitev. Ali zvoni, ko ni še končan govor. Jaz preneham, pa molim, potem Pa nadaljujem.
Dom. Janež, župnik.
Obnova podružnic.
Sobratom v znanje sporočam, da je kr. ministr* stvo javnih del zavrnilo moj priziv v zadevi upos stavitve podružnice v Novi vasi potom drž. upo* stavitvenega urada, in sicer z motivacijo: »poiché d numero esiguo degli abitanti c la breve distanza dal centro principale non consentono l’applicazios ne della disposizione invocata.« — Skliceval sem se na postavo z dne 10/12 1922 št. 1722. (Ct. Fol. eccl. 1923 str. 22.). — Res je Nova vas oddaljena od Opatjega seia le 1.2 km in šteje komaj 150 duš. — Iz tega sledi, da bi ministrstvo morda ugodno rešilo priziv v prilog tistim podružnicam, ki so precej oddaljene od farne cerkve, in se nahajajo v kaki večji vasi. — Če imaš tako podružnico, po« skusi s prošnjo v Trevisu, in če ti tam zavrnejo, pa s prizivom pri ministrstvu. {Carta boli. 3 L.). Treviso je doslej zavračal podružnice, češ da so le »saltuariamente officiate«. — Ministrstvo tega ne omenja. Jaz sem trdil, da je podružnica »rego« larmente officiata«, ker je tam vsak teden ena sv. rnaša, in niti v farnih cerkvah nismo dolžni vsak dan maševati. (Can. 319, 467, 805.)
Matični izpiski.
Kjer je mogoče, je najbolje, če se z občinskim načelnikom ali obč. tajnikom zmeniš, da ti župan« stvo plača stroške za vse matične izpiske, ki jih zahteva zase, ali za druge urade. — Mene je taj« nik že davno opozoril, naj si zabeležim vse take izpiske in predložim po preteku leta račun. — Ta« ko sem dobil že tretje leto plačilo za matične iz« Piske pri občinski zakladnici. Seveda ne moreš zahtevati, da ti županstvo plača vsak izpis sproti, ker nima doma denarja. — Do zdaj je prefektura županstvu te izdatke odobrila.
Ne bi svetoval zaprositi prefekturo za popravo fasijo glasom navodila v Fol. eccl. 1928 str. 24, toč» ka 6; de jure je sicer pravilno, de facto pa bi ti vlada res priznala kak znesek za matične stroške, ob enem pa bi ti zaračunala lokalne dohodke po sedanjih tržnih cenah in bi si fasijo temeljito po« kvaril. — Če bi nam vlada priznala kak počezek za matične izpiske z ozirom na število duš, ne da bi bilo treba popravljati fasije, bi bila stvar v redu, drugače je boljše izposlovati odškodnino za matične izpiske od županstva, če gre; — če ne gre, boljše nič, kot fasijo pokvariti.
Opajski kurat.
P. S. Tudi račun za matične izpiske ni vsako leto enak. — Ali naj potem prosimo vsako leto za popravo fasije?
Skrb na dijake.
Bližajo se počitnice, ko bodo študentje privi« hrali domov. To je kvas ljudstva: če bo zdrav, bo rastlo in kipelo, če bo skvarjen, bo gnilo m ginilo. Zato je ena najbolj pomenljivih nalog dušnega pastirja ta, da o počitnicah dušno oskr« huje dijake, in sicer s posebnimi sredstvi. Dobra knjiga, živa beseda, izleti, stalen osebni stik — to so poti. Če pomisliš na strašno odmanjkanje du« bovškega naraščaja, spoznaš, da je vsak dijak, ki versko«nravno količkaj obeta, kakor biser. Treba pa začeti tudi z najmanjšimi. Počitnice so pose« bej za dijake iz zavodov prava preskušnja. Po» magajmo jim, da jo prav prežive in v tem času Cerkev in duhovna od bližje spoznajo in vz« ljubijo.
Hosti je iz Benetk
Oni dan nam je prišlo iz Benetk pismo, v kate« rem so se priporočale hčere sv. Jožefa za naroči« tev hostij in cerkvenih paramentov.
Mi smo se takrat pripravljali na sv. misijon. Zato je bilo med drugim treba misliti na parti» kule. Drugače peče cerkovnik. Med sv. misijonom jih bo treba več, cerkovnik bo pa že tako imel polno dela. Kaj, ko bi naročil hostije pri hčerah sv. Jožefa?
Pisal sem, koliko in kdaj bi jih rad. Koj so mi jih poslale za poskušnjo in obljubile izvršiti na« ročilo. Prejel vse v redu. Zelo sem bil zadovoljen z velikimi in malimi. Prosile so, naj priporočim še drugim duhovnikom. Nekaj sem že storil ustno, sedaj še pismeno v Zborniku. Rade postrežejo za kako izredno potrebo, pa tudi za redne potrebe. Naznani naj se, koliko naj jih pošiljajo, in katere

dni. Pečejo vsak dan, moko meljejo same. Jaz sem prejel obakrat lepo1 zloženo v škatlji.
Dejal sem, da sem prejel vse v redu. Pravza» prav je nekaj manjkalo, računa niso priložile. Mb siile so namreč, da bom stalno jemal, pa so vpra» šale, kedaj in koliko naj pošiljajo. Pisal sem torej po račun in ga takoj dobil. Računile so velike hostije 100 L 5.—, male 1000 L 8.—. Zavojnina in poštnina za obe pošiljatvi je znašala skupaj L 3:60.
Ker so se priporočile v molitev, sem se še jaz njim, sebe in čredo, pa še vas, ki imate potrplje= nje, da to berete. Zanesem se, da bodo molitve dobrih devic, ki delajo za oltarno službo, Gospo* du posebno ljube.
Še naslov: Istituto delle Figlie di S. Giuseppe, Calle Stella 5346, Venezia.
Izgube v naših vrstah.
Sledeči sobratje so letos morali zapustiti de* želo, ker so' jim bile odbite prošnje za državljan* stvo: Jakob Soklič, župnik v Klancu, Ciril Podor* žaj, župni upr. na Bazovici, Josip Škoda, ekspozit na Pregarjah pri Hrušici, Josip Knavs, upokoje* nec na Pregarjah pri Hrušici. V maju pa sta mo* rala oditi sobrata Dominik Janež, župnik v Stu* denem in Ivan Gabrijelič, župnik v Bcrseču. Z bridkostjo sc poslavljamo od dragih sobratov in jim želimo blagoslova v novem vinogradu. Naša domačija postaja misijonska dežela. Molimo in skrbimo za nove poklice.
Katehetsko vprašanje.
V decembrski številki »Zbornika« je bila ob* javljena okrožnica ministrstva za uk št. 2434 od 13. 8. 1927., s katero se zahteva dvojezični ka* tekizem. Šolski skrbnik v Trstu g. A. Mondino pa je pri ministrstvu izposloval, da se v novem šolskem letu 1927.*28. poučuje krščanski nauk z uporabo učnih knjig v materinščini, kjer ne bi bilo možno uporabljati dvojezičnih katekizmov, oziroma knjig.
Ker sploh dvojezičnih katekizmov, oziroma Zgodb nimamo, je samoumevno, da moramo ra* biti v šoli samo to, kar imamo, samo slovenske knjige. Ako pa smemo rabiti samo slovenske knjige, je tudi povedano jasno, da se sme vršiti ves verouk v vseh razredih v slovenskem jeziku.
Sobratom v krajih, kjer se godi v tem oziru kaka krivica, svetujemo, naj zahtevajo, da se na* pravi konferenčni zapisnik, ki naj ga pošljejo do* bro utemeljenega kn. nadšk. ordinarijatu (in v prepisu tudi »Zboru«), ki bo poskrbel, da se za*
94 —
dosti zahtevam kanoničnega prava glede krščan* * skega nauka. Vigilantibus jura!	F. Š.
Manjšinsko vprašanje in sv. stolica.
Dne 10. decembra 1927 je stopil v veljavo kon* kordat med sv. stolico in Litvanijo. Ta dogodek je zato spomina vreden, ker je tukaj sv. stolica prvič javno in uradno zavzela svoje stališče na* prani sodobnemu manjšinskemu vprašanju. V Litvi živi tudi poljska manjšina. Tem je sv. sto* lica hotela zagotoviti njihove narodne pravice v cerkvi, kar je tudi litavski državni zbor odobril, ko je sprejel 21. točko konkordata, ki se glasi: »Škofje bodo čuvali nad tem, da bodo vsi ver* niki, glasom cerkvenih določil, deležni venske oskrbe v svojem materinem jeziku.« Tako je sv. cerkev z javnim dokumentom priznala pravice narodnih manjšin do njihovega materinskega jezika.
Prošnja.
Za neko knjižnico bi rabili naš »Zbornik«. Zato se obračam na preč. gg. sobrate z prošnjo, da bla* govolc proti odškodnini ali brez nje poiskati v svojih arhivih sledeče številke »Zbornika«:
Letnik 1920 št. 11. in 12. Letnik III., IV., V., VI. celoten, letnik VII. 1 štev. Te izvode izvolite po* siati na naslov: Katol. tiskarna, Gorica, Riva Piazzutta 18 — F. Š.
Misi jonska misel.
Ker so bili računi za apostolat sv. Cirila in Me* toda (A. C. M.) že prej sklenjeni, zato so v sta* tistiki za 1. 1927. pomotoma izostale svote za A.
C. M. v teh*le krajih: Studeno 177 lir, Postojna 170 lir, Knežak 82.30 lir, Košana 315 lir. Gorica 169.75 lir, skupaj 914.05.	Ivan Reščič.
Memento.
V torek dne 8. maja je umrl sobrat Albert Le* ban, župnik v Kojskem. Rojen je bil 1. 1878. v Prvačini, služboval je v Tolminu, Gorenji Tribuši, Šturijah in ravno eno leto v Kojskem. Bil je sila agilen delavec v vinogradu Gospodovem, ljub* Ijen od ljudstva, neustrašen za pravice Cerkve, dober pastir z nežnim, globokosegajočim psiho* loškim čutom za ljudska srca. Njegov pogreb je bil veličasten. Lux perpetua luceat ei!
Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla. Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič. Tiska" Katoliška tiskarna v Gorici.
VERBVM DEI
=r~.- HOMILETIČNA PRILOGA ZA JUNIJ	=
t Fr. Červ.
Sv. Trojica.
1.	— V Skrivnem razodetju sv. Janeza Evangelista beremo, da je videl priti pošastno zver (XIII. 11), kateri je bilo dano narediti, da bodo imeli njeno znamenje vsi mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in sužnji (XIII, 15)... En angel pa je napovedoval z velikim glasom: »Kdofkoli bo molil zver in njeno podobo in bo vzel njeno znamenje, bo trpel v ognju in žveplu, in dim njih muke se bo dvigal vse veke.« (XIV, 9.—11).
Hudobni duh je taka skrivnostna zver. Njegovo znamenje je greh. Nas povedana kazen pa pogubljenje v večnem ognju.
2.	— Sv. Janez pa je gledal tudi drugačno prikazen. Videl je pred se= dežem božjim 44.000 zaznamovanih iz rodov Izraelovih otrok; — potem pa še veliko množico, katere nihče ne more prešteti, iz vseh plemen in rodov in nas rodov in jezikov. In povedano mu je bilo: »To so oni, kateri so oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi... Ne bodo več ne lačni ne žejni; tudi solnce jih več ne bo opekalo in nobena vročina; saj jih bo paslo Jagnje, ki je na sredi pred prestolom, in jih bo vodilo k izvirniku žive vode, in Bog jim obriše od oči vse solze.« (Apoc. 7.)
Oprane so njih duše v zakramentu sv. krsta, prejeli so neizbrisno znaš menje trojedinega Boga in s tem so prišli v pravice otrok božjih.
3.	— Ne vsi! — Vzeti sicer hudič znamenja sv. krsta nobenemu ne more; — zamaže pa znamenje otrok božjih in svoj pečat vtisne vsakemu, kdor se je le navidez odpovedal njemu, njegovemu dejanju in njegovemu napuhu.
I.
1.	— Zavoljo izvirnega greha so vsi ljudje «otroci jeze božje,« vžgano je vsakemu novorojenemu človeku — »znamenje zveri in njenega imena«. To znamenje mora biti izbrisano, preden prejme človek pri sv. krstu neizbrisno znamenje trojedinega Boga: Očeta, Sina in Sv. Duha. Zato je najprej slovesna odpoved hudiču.
2.	— Znamenje odpovedi pa bi moralo biti v tem, da človek po sv. krstu nima s hudobnim duhom nobenega opravka več. S to odpovedjo se že slabo ujema, če so nekateri kristjani s hudičem tako domači, kakor n. pr. pre= klin j e vaici.
V jezi hudiča kličejo in po njem vpijejo, kakor da bi iskali njegove po* moči; — v srdu in sovraštvu eden drugega hudiču izdajajo; — celo iz očetovih m materinih ust se včasi kaj takega sliši!
3.	— Apostol sv. Jakob pred tem svari: »Z ravno istim jezikom hva* nmo Boga Očeta; in z ravno istim jezikom preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni Po božji podobi. Iz enih ust prihaja hvala in kletvina. Ni prav, bratje moji, da se to godi.« (Jak 3.)
— ge-
li.
1.	— Sv. Avguštin: »Slovo ste dali sovražniku. Ne pred ljudmi, pred Bogom ste obljubili: Odpovemo se! in angeli so pisali vašo odpoved ... Če ste po imenu verni kristjani, (v dejanju) pa nezvesti svoji obljubi, kako se to ujema?« (Ad Catech. Vig. Pentec.) Prav nič se ne ujema — odpoved »vsemu dejanju hudobnega duha« — z grehom krščenega človeka.
Dejanje hudobnega duha je namreč greh, vsak greh — naj bo v mislih ali željah, v besedi ali dejanju, v zamudi ali opuščenju.
Hudobni duh je namreč bil, ki je prvi rekel Bogu: »Ne bom služil!« On je, ki tudi ljudem ponuja grešne misli, budi huda poželenja, napeljuje v prepovedana dejanja, odvrača od zapovedanih dolžnosti.
3. — Ne zmeni se za prejeto odpoved, ne spoštuje Bogu dane obljube, ne zboji se znamenja trojedinega Boga! —»Ne dajajte prostora hudiču«, opomb nja sv. Pavel (Efes. 4): sicer bo hitro zamazal znamenje živega Boga in vžgal svoje znamenje, znamenje greha, prekletstva in pogubljenja ...
III.
1.	— Da, tudi prekletstva in pogubljenja, ker »prevzetnim je Bog nas* proten in daje le ponižnim svojo milost.«
2.	— Ne bo pa imel milosti pravega spoznanja, resničnega kesanja in vrednega sadu pokore, kdor se je le z besedo odpovedal hudobnemu duhu in se ni v resnici navzel krščanske ponižnosti.
3.	— Napuh hudobnega duha namreč prepreči resnično spravo z Bogom, onemogoči stanovitno poboljšanje, povzroči nesrečno smrt, ker zadržuje v grešni priložnosti, zabrani poravnati krivice, prepreči spravo, odpuščanje, ne dà živeti po zapovedih sv. vere, odganja od spovednice — še pri spovedi zavezuje jezike, da se z nevrednim prejemanjem svetih zakramentov množijo božji repi.
❖ * * 1 2 3
1.	— Veliko je po širokem svetu ljudi, ki so imeli krščanske starše in so bili koj prve dni sprejeti pri sv. krstu med otroke božje. Pa ne živijo kakor otroci božji. Bolj kažejo znamenje zveri iz Skrivnega Razodetja, kakor pa zna? menje trojedinega Boga, v čigar imenu so bili krščeni.
2.	— Vsak zatajuje znamenje Boga Očeta, kdor za svetom nori. »Ako kdo svet ljubi Očetove ljubezni v njem ni,« pravi sv. Janez Ev. (Jan. 1. 2, 15).
— Ne nosi znamenja Boga Sina, kdor služi grehu: »Ako me kdo ljubi, bo moje besede spolnoval. Kdor me neljubi, ne spolnuje mojih besed.« (Jan. 14.)
— Zlorabi znamenje Svetega Duha, kdor zanemarja svete zakramente, ali pa, kdor jih nevredno prejema.
3.	— Znamenje pravih otrok božjih je — zraven krsta — v besedah Gospodovih: »Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Mat. 28.)
Krst s takim sadom ima obljubo Gospodovo: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« (Mart. 16.)
— Za takega kristjana se pri pogrebu ne moli zastonj: »Naj mu na pomoč pride milost Gospodova, zato ker je — dokler je živel — nosil zname? nje Sv. Trojice,« — Amen,
97 —
f Fr. Červ.
II. nedeljo po binkoštih.
1.	— Sveto obhajilo je zapoved Kristusova. — Njegove so besede: Resnično resnično vam povem, ako ne boste jedli mesa Sinu Človekovega in pili nje* gove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« (Jan. 6, 54.)
Opazovala pa je mati sv. kat. cerkev, kako se je v zadnjih časih — manjšalo' število svetih obhajil v navadnih časih, kakor je advent, kakor so praz* niki z odpustki v osminah, itd.
2.	— Da bi lep vzgled zdramil iz te zaspanosti, začela je delati mati sv. kat. cerkev kakor gospodar v današnjem evangeliju. Ukazala je svojim hlap* ccm — dušnim pastirjem — naj vodijo k sv. obhajilu otroke še kolikor mogoče zgodaj; odraslim naj pa priporočajo pogostno, kolikor mogoče tudi vsakdanje sveto obhajilo.
3.	— Ako bi ljudje te narodbe upoštevali ovedeli bi se dveh resnic:
I.	da v svoje pogubljenje sili, kdor se ogiblje svetega obhajila; — in
II.	da si odrešenje zagotavlja, kdor se s Kristusom druži v zakra* mentu sv. Reš. Telesa.
I.
1.	— Zanemarjanje sv. obhajila v navadnih časih — ne štejem sem za* povedanega velikonočnega obhajila, ampak sv. obhajilo v adventu in saj enkrat — dvakrat še med letom — spominja že na versko' brezbrižnost, kakor se je razlila iz mest in trgov po vaseh in črez vse hribe, — Kje pa se jemlje? Nekaj je tega kriva nevednost v svetih rečeh. Otroci se krščanskega nauka premalo uče v primeri z drugim učenjem. — Kadar šoli odrastejo, zanemarijo se radi tako. da pozabijo še to, kar so znali. Razlaganja krščanskega nauka v cerkev poslušat ne hodijo, berejo tudi ne takih reči: kako nai potem razumejo, kaj je Bog raz* odel in kaj nam katoliška cerkev verovati zapoveduje. Kar človek le malo, ali pa celò ne pozna, do tega nima ne veselja ne srca. Tudi s službo božjo in s svetimi zakramenti je tako!
2.	— Pritiskajo pa tudi slabi vzgledi. Le vprašajte fantalina, ki je komaj nehal hoditi v šolo. zakaj ne gre v nedeljo v cerkev. Odgovoril bo: »Saj drugi tudi ne hodijo!« — Kadar oče, gospodar, ne more o veliki noči dobiti od njega izkazila. da je bil pri spovedi, se odreže: »Sa j ta, pa ta— tudi ni bil.« Ubožni gle* dajo premožne, navadni ljudje vidijo sešolane, podložni svoje gospodarje —• vi* dijo njih nemarnost, in tolažijo ž njimi svojo vest dokler je kaj imajo; — in s tem je že povedano, kam vodi popustljivost v verskih rečeh.
3.	— Nemarnost v svetih rečeh pa raste v tisti meri, v kateri se izgublja ljubezen do Boga. Sv. Janez Ev. piše: »To je ljubezen božja, da izpolnujemo njegove zapovedi, in njegove zapovedi niso težke.« (I. Jan.) 5, 3.)
Toda težko in zoprno je vsako sveto opravilo, kadar ugasne ljubezen božja. Ni šele od včeraj tako. Psalmi nam pravijo, da so bili že v Davidovih časih ljudje, ki so rekli: »Na to delajmo, da prenehajo vsi prazniki Gospodovi na celi zemlji.«
Verske dolžnosti so jarem, kjer ni ljubezni do Boga. Takole se bere že v 2. psalmu: »Zakaj hrume narodi in si umišljujejo prazne reči? — Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se zbirajo zoper njegovega maziljenca. (Govore): Zdro* tirno njih vezi in se sebe vrzimo njih jarem.«
- 98
4.	— Jarem Kristusov ne žuli; — žuli pa jarem pregrešnosti. Kdor je uve* zan v grešno priložnost; — kdor je uklenjen v grešno navado; — kdor je za* pleten v krivico; — »kdor greši, je suženj greha« — nosi vezi, katere je treba raztrgati; — nosi jarem, katerega je treba ctresti, — kdor tega noče, temu je v življenju pot do mize Gospodove zastavljena in v smrti so mu vrata nebeška zaklenjena.
Jarem greha čutijo. V njem ječe in ga — nosijo: — jarem Kristusov bi radi, Po njem zdihujejo in ga — nočejo.
II.
1.	— Nazaj torej h Kristusu! V njegovi ljubezni se more zamenjati ja* rem grešne sužnosti s tistim jarmom, katerega On ponuja, rekoč: »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je sladak in moje breme je lahko.« (Mat. 11.)
2.	— Ne zmore človek tega preložiti sam. Pa tudi ni sam, kdor se Kri* stusovi ljubezni ne odteguje. Kdor hodi k svetemu obhajilu ima pomočnika, da ni mogočnejšega ne v nebesih ne na zemlji ne pod zemljo: Združen je s Kristu* som samim; in tako trdna je ta zveza, da ie Zveličar rekel: »Kdor jč moje meso in pije mojo kri. ostane v meni in jaz v njem.« (Jan. 6.)
3.	— »Toda, jaz sem grešen človek,« poreče kdo. Prav zato ie postavil Jezus sv. obhajilo, da bi nehal biti grešen človek ter začel novo- življenje s Kri* stusom. Zato je rekel: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, kateri mene jč živel po meni.« (Jan. 6.) — Vsi pomisleki, ali je spreobrnenje mogoče, so le zgodba sv. Avguština. Dokler je le hotel spreo* brnenje in ga ni hotel, ni se spreobrnil. Kadar je pa res hotel, spomnil se je svetnikov in svetnic božjih, pa je rekel: »Vsi ti so megli in vse te SO' mogle, ka* ko da bi pa ti. Avguštin, ne mogel?« In kako lepo je mogel: — zakaj? To pove sv. Pavel z besedami:
»Vse premorem v Njem, ki me zalaga z močjo.« (Filip. 4, 13.)
❖ * ❖ 1 * 3
1.	— Bere se v evangeliju: »Otroci tega sveta so modrejši v svojem rodu, kakor otroci luči.« (Luk. 16). Za, svet je svet delaven: za posvetnost premeten; — za večnost se ne zgane, za zveličanje se ne zmeni in ga ne ceni više, kakor povabljeni v današnjem evangeliju pripravljeno večerjo.
2.	— Ne rečem pa, da noben posvetnjak ne misli priti v nebesa. Tudi oni hočejo ujeti zveličanje — četudi šele v enajsti uri, ker prej — ne utegnejo...
Smrt pa jih rada zasači nepripravljene; mora jih zasačiti nepripravljene, ker nikoli ne utegnejo oskrbeti svoje duše in zagotoviti svojega izvoljeni a.
3.	— Kadar pride klicat smrt, neha vprašanje, ali utegnejo ali ne uteg* nejo. Tedaj ne pomagajo ne pristave ne gradovi ne jarmi volov, ne vse premože* nje ne pripravljena ženitnina ne zapuščena družina ... — Gorje svetu, da toliko ljudi tega ne razume in ne upošteva — dokler se jim ne zgodi kakor nespamet* nim devicam v evangeliju, ko so prepozno trkale na zaklenjena vrata' — saj njim pravi Gospod v današnjem evangeliju: »Povem vam, da nobeden onih mož, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.« — Amen.
— 99 —
f Fr. Červ.
Ili, nedelja po binkoštih.
(Presv. Srca Jezusovega).
1.	— Današnja nedelja naj bi se imenovala »nedelja Srca Jezusovega«, če tudi je pravi praznik Srca Jezusovega bil pretečeni petek, in sicer po naročilu Zveličarja samega. — Prigodba je tade:
Blaženi devici Margareti Mariji de Alacoque (f 1690) se je prikazal Kristus. Tedaj je potožil, da svet nima pravega spoznanja za ljubezen nje= govega Srca, — in naročil ji je, naj ona skrbi, da bo petek po osmini praznika sv. R. T. posvečen češčenju njegovega srca.
2.	— V tej prikazni je videla blaž. Margareta Jezusovo srce razodeto: ovito s trnjem, kakor je bila ovita njegova glava pri kronanju; iz velike rane v srcu pa je tekla kri, kakor na Kalvariji, ko je bil odprl vojak s sulico Jezusovo stran. Kristus pa je tedaj govoril blaženi Margareti: »Glej to moje srce! Vneto je tako velike ljubezni do ljudi. Pa večji del izmed njih mi do sedaj niso vedeli ne zahvale ne prijaznosti; še krivico in žalost so mi delali.«
3.	— Kje pa se jemlje trnje, ki je zbadalo in še zbada Srce Jezusovo?
Kaj zadaja Jezusovemu Srcu še zdaj težke rane?
I.	Trnje za Jezusovo Srce raste po hišah, kjer za domače ne skrbe in jih prav ne uče;
II.	Zamere, zanikrnosti in nemarnosti so trnje, — grehi pa rane presv. Jezusovemu srcu.
I.
1.	— Naj bi sv. Avguštin zdaj zopet oživel, zopet bi pisal besede: »V tej splošni nravstveni pokvarjenosti imejte posebno skrb za otroke ter vzdr« žujte strog red v vaših hišah. To je edini pripomoček, da jih obvarujete izprb jenosti.« — Zdi se, kakor da bi se že izpolnovalo Jezusovo prerokovanje: »In veliko krivih prerokov bo vstalo in veliko jih bodo zapeljali. In ker bo hudobija obilno narasla, zamrznila bo ljubezen pri mnogih.« (Mat. 24, 11, 12.)
2.	— Tega so največ krive nekatere hiše (in zmeraj več jih je tudi v krščanskih krajih), kjer živita oče in mati brez vere, brez Boga, brez molitve, brez službe božje — brez svetih zakramentov. Ne varujejo svoje hiše pohuj« sevanja po slabih ljudeh in po slabem berilu. Pobožnost in skrb za krščansko življenje se izgublja iz hiše, v hišo pa leze razposajenost, hudobnost, nevera... 3
3.	— Kako upanje naj ima Jezusovo Srce od takih, po imenu krščam skih hiš? Čujte, kaj je nekdaj Bog govoril po preroku Izaiju: »Pesem bom pel v vinogradu mojega ljubljenca. Ogradil sem ga, pobral iz njega kamenje, zasadil sem ga ž izbranimi trtami. .. Kaj bi bil moral še storiti mojemu vinogradu, da nisem storil? Pričakoval sem, da bo rodil grozdje; zakaj pa je obrodil viniko? —- Vinograd Gospoda vojnih trum pa je hiša Izraelova, in možje Judovi so njegovi prijetni nasadi: in sem pričakoval, da bodo delali prav, in glej! delajo napačno; — in da bodo delali pravično, in glej! čuje se tožno vpitje.« (Is. 5.)
100 —
II.
1.	— Svet, na katerem raste Jezusovemu srcu trnje, so hiše, v katerih ni skrbi za čast božjo; — ljudje brez skrbi za svoje zveličanje so pa trnje okoli Jezusovega srca, mesto da bi bili mladike tiste vinske trte, o kateri govori Jezus: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi ve= liko sadu; ker brez mene ne morete nič storiti.« (Jan. 15, 5.)
2.	— Pomanjkanje ljubezni do Jezusa v naj svetejšem zakramentu in zanemarjanje svetega obhajila je znamenje, da se živa zaveza z Jezusom trga. Zato se je pa pritožil Jezus blaženi Margareti Mariji de Alacoque z besedami:
»Goreče želim, da bi me ljudje v najsvetejšem zakramentu častili in ljubili. Pa skoro nikogar ni, ki bi spolnoval to mojo željo. Ljudje so do mene mrzli in vračajo mojo ljubezen z upornostjo in nehvaležnostjo.«
3.	—• Trnje, ki zbada Jezusovo Srce povsod, vsak čas, so tudi naše vsak* danje zamere iz zanikrnosti in nemarnosti. Še v cerkev grede — grede iz cers kve, morebiti še tukaj na svetem kraju pred oltarjem, opletajo nekateri s trs njem Jezusovo srce z nevrednim vedenjem, govorjenjem, s pogledi, mislimi.
Tudi veliko rano vidimo na Jezusovem srcu. Na Kalvariji mu je bila zadana, kakor se bere v evangeliju. »Eden vojakov je s sulico odprl njes govo stran in zdajci je tekla kri in voda iz nje.« (Jan. 19, 14.) — Kdo je ta vos jak? Mi kristjani smo Kristusovi vojaki. Pri sv. krstu smo bili odbrani in zapris seženi, pri sv. birmi smo bili potrjeni. Prisego k banderu Kristusovemu smo po= novili še neštetokrat, posebno pri spovednici, pred oltarjem. Kadar kdo med nami greši smrtno, ne zbode Jezusovega srca le s trnjem; s sulico preseka in ukonča svoje lastno duhovno življenje.
❖ ❖ *
1.	— V evangeliju (Mat. 27, 29) se bere: »In spletli so krono iz trnja in so jo dejali Jezusu na glavo.«
Zanikrni kristjani, kateri svoje družine prav ne učijo in za svoje ljudi prav ne skrbijo, še zdaj pripravljajo trnje Jezusovemu srcu. Slabi kristjani, ka= teri grešno živijo, s svojimi grehi zbadajo, trgajo Jezusovo srce. — In vendar bi tako lahko spletali vsi rožnate vence Jezusovemu srcu, naj sc nedolžni, naj so zagrešeni.
2.	— Najbolj je pač veselo Jezusovo srce nedolžnih človeških src. Gori jim naproti že tukaj z ognjem božje ljubavi« — tam pa se ujema njegovo božje Srce ž njih srcem v tisti novi pesmi, o kateri govori sv. Janez Evangelist, da mu jo pojejo oni, v katerih ustih se laž ni našla in so deviški in brez madeža hodijo z Jagnjetom, kamorkoli gre. (Apoc. 14.) 3
3.	— Zagrešenemu človeku pa je Jezusovo srce upanje in pribežališče. Pokora zagrešenih src je pa Jezusovemu srcu tolažba in veselje. — Kakor se zveseli pastirju srce, ko najde izgubljeno ovco, tako se zveseli Jezusovo srce spokorjenega grešnika: — in vsa nebesa se pridružijo temu veselju, kakor je pisano:
»Tako vam povem bo ttied angeli božjimi veselje nad grešnikom, ka? teri se spokori.« (Luk. 15, 10.) Amen.
101
f Fr. Červ.
IV. nedelja po binkoštih.
1.	— Simonov čoln, v katerem je bil Kristus, pomeni po nauku sv. Ambroža — sv. cerkev. Ribe pa so ljudje, ki se v tem čolnu prevažajo črez valove življenja na breg večnosti.
V ta čoln nabirati »ribe«, t. j. sprejemati ljudi, je Kristus naročil sv. Petru z besedami: »Odslej boš ljudi lovil.«
2.	— Sv. Peter je začel to delo takoj binkoštni dan in imel je tako srečo, kakor pri ribjem lovu v današnjem evangeliju. Bere se namreč v Apo* stolskih delih, da so množice po prvi Petrovi pridigi rekle Petru in drugim aposto; lom: »Kaj nam je storiti, možje, bratje?« — Peter pa jim reče: »Spokorite se, in vsakdo^ naj se da krstiti.« —- In pridružilo se je tisti dan krog 3000 duš.« (Act. 2.)
8. —j Kakor sv. Peter gredo v službo tudi drugi dušni pastirji s po* veljem: »Odslej boš ljudi lovil.« Kadar pa svoje delo pregledujejo, tožijo več* krat s sv. Petrom: »Noč in dan smo delali, pa nismo nič ujeli.« — Od kot to pride?
Ljudje se cerkve ogibljejo, kakor so se tisto noč ribe Petrovega čolna; toda ne delajo prav, ker je njih dolžnost, vsaj vsako' nedeljo in zapovedan praznik I. poslušati besedo božjo in II. s spodobno pobožnostjo biti pri sv. maši. O tem naj danes nekaj več spregovorim, ker se veliko greši v teh rečeh.
I.
1.	— »Kako ljubim tvojo postavo, Gospod! Ves dan jo premišljujem« — govori psalmist. (118, 97.)
Navadni ljudje pa tega ne znajo; vsi ljudje tega ne morejo, ne uteg* nejo. Zato pa imajo dušni pastirji strogo dolžnost, ljudem vsaj ob nedeljah in praznikih prebrati iz evangelija dotičniodlomek ter z njimi opraviti primerno premišljevanje, pridigo ali nauk.
To je od začetka del službe božje, ki je zapovedana ob nedeljah in zapovedanih praznikih.	^ i
2.	— Prvo tako službo božjo (sveto mašo) je opravljal Jezus sam pri zadnji večerji. Kako lepo in — dolgo je tedaj govoril svojim učencem, be* rite v evangeliju sv. Janeza od 13. do 17. pogl.
Da je tako bilo pri krščanski službi božji v starih časih, vemo iz spisov sv. Justina, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu l. 167. Branil je kristjane zoper paganska obrekovanja. Ko popisuje krščansko službo božjo, pripove* duje, da se shajajo kristjani na Gospodove dni v dogovorjenem kraju. Tam se jim najprej prebere odlomek iz sv. pisma. Na to vstane škof ter razlaga resnice iz prebranega berila, — opominja sprejeti nauke z voljnim srcem, zvesto po njih živeti, — in če treba — stanovitno' za nje umreti.
Za nas veljajo določbe tridentinskega cerkvenega zbora, ki uči, da nobeden ni izgovorjen, kdor brez resnega zadržka ne posluša besede božje v svoji župni cerkvi.
Ni pa malo kristjanov, ki mislijo, da so v nedeljo ali zap. praznik po* Polnoma dopolnili svojo krščansko dolžnost, če so kjerkoli ujeli golo tiho mašo. Nedeljo za nedeljo delajo tako; drugi pa za njimi; in tako se dopolnuje tudi ta evangeljska beseda: »Kjer pa slepec slepca vodi, oba padeta v jamo.«
— 102
IL
1.	— Kjer imajo ljudje za pridigo in nauk gluha ušesa, tudi s sveto mašo ne bo prida. Naravno je namreč, da, kjer ni nauka, se izgubi smisel za sveto opravilo.
2.	— Nekateri se niti ne ovedo dolžnosti, katero imajo po 2. cerkveni zapovedi. Iščite jih v nedeljo ali zap. praznik med službo božjo po vseh grmih, po vseh gorah, in — utegnete jih najti. V cerkvi pa jih nikar ne iščite, — tu jih gotovo ni!
Drugi pridejo sicer v cerkev ali pa le blizu cerkve. Ne vedo pa, kaj je sveta maša; ne poznajo njenih poglavitnih delov; ne spremljajo svetega opra* vila ne z dušo ne s telesom. Morala bi se prav zemlja tresti in skale bi morale pokati, da bi pokleknili k povzdigovanju in rekli z vernim srcem: »Resnično, ta je Sin božji«; —- ali pa da bi pri obhajilu govorili s ponižnim in skesanim srcem: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša.«
3.	— Služba božja nekaterih kristjanov ni taka, kakor se bere od apo* stolov, da so bili po Jezusovem vnebohodu: »Vsi ene misli, stanovitni v mo* litvi... z Marijo, Jezusovo1 2 3 materjo.« (Aet. 1, 14); ne delajo nekateri tako, kakor prvi kristjani v Jeruzalemu, o katerih se bere, da so bili »stanovitni v apostolskem nauku in združeni v lomljenju kruha in molitvah.« (Act. 2.)
Pač pa delajo nekateri tako, kakor so delali nekateri Korinčani, ka= terim je pisal sv. Pavel besede: »Bratje! Kadar se vi shajate, to ni Gospodova večerja ... In tako je eden lačen, drugi pa pijan. Ali cerkev božjo zaničujete in sramotite tiste, ki nimajo. Kaj naj vam rečem? Ali naj vas hvalim? V tem vas ne hvalim.« (I. Kor. 11)...
Ne Bog ne ljudje ne vest ne hvali tistih, ki z nespodobnim vedenjem delajo nečast cerkvi božji, kakor da bi bili »pijani« in zato »ne ločijo telesa Gospodovega«.
Kateri pa stresajo nad revnejšimi svojo prevzetij o, naj tudi ne po* zabijo, da je nečimurnost v obleki rada — mreža, v katero lovi, ne sveti Peter, ampak — hudič.
❖ *
1.	— Ribe poginejo, če pridejo iz morske vode v reko ali potok; in če pride riba iz reke ali potoka v slano, grenko morsko vodo, je to njena smrt. V vodi splošnega potopa pa je poginila vsaka živa stvar, katere se ni otela v Noetovi ladji.
2.	— Noetova ladja pa je pomenila čoln Simona — Petra, iz katerega je Kristus drobil kruh večnega življenja in ga še drobi, — ne več sam, ampak rimskega papeža je postavil za ribiča, ki naj zbira duše v cerkev Kristusovo, naj jih vodi z nauki zveličanja in redi z drobtinami svetih pripomočkov, ka* ter e je izročil svoji cerkvi.
3.	— Take ladje so tudi farne cericve; ribiči so pa dušni pastirji, kateri so vas sprejeli pri krstnem kamnu, — hranili z nauki zveličanja ter vam dele z duhovnega ognjišča, kar je oltar, kruh življenja, ki izvira iz nekrvave da* ritve nove zaveze, in kjer se bodo opravljale molitve in spravne daritve za vaš pokoj, če se boste morebiti premetavali — ne kakor ribe v hladni vodi, ampak v valovih očiščevalnega ognja, v vicah.
Naj le bodo torej vaši dušni pastirji ribiči vašim dušam: vi pa nikar ne bodite mutaste ribe za njih nauke, muhaste ribe za njih skrbi, da bi se jih namreč ogibali ter jim samo — nagajali. — Amen.
— 103 —
f Fr. Červ.
Praznik sv. Petra in Pavla.
1.	— Sv. Peter ni bil ne najsvetejši ne najzvestejši apostol. Toda prav njega je postavil Kristus apostolom za poglavarja, vsi svoji cerkvi za pastirja in za gospodarja v svojem kraljestvu na zemlji. — Zato je on začel apostolsko delo v Jeruzalemu prvi binkoštni dan;
on je odredil, da je bil izbran na mesto izdajalca Iškarjota drug apo* stol sv. Matija;
on je dal razsodbo na prvem cerkvenem shodu v Jeruzalemu.
2.	—.In verniki, kolikor jih je bilo, so vsi imeli svetega Petra za svo* jega »svetega očeta«; — zato je molila zanj vsa cerkev ta čas, ko ga je imel Herod v ječi. — Danes pa blagruje sv. Petra vsa cerkev v nebesih; hkratu pa še goduje ž njim na zemlji.
Neronovo preganjanje je namreč vzelo^ cerkvi le Simona, Jonovega sina; Peter — skala pa cerkvi še živi v papežu, svojem nasledniku.
3.	—^ V to skalo, na kateri stoji in živi Kristusova cerkev, se zaganja pekel že nad 1900 let, pa ni je izpodnesel in je tudi ne bo.
I.	ker je papežev sedež božja naredba. in ker
II.	Kristus papeža ne zapusti, naj se sovražniki sv. cerkve še tako za« naša j o na besedo: »Pastirja bom udaril in razkropila se bo čreda.«
I.
1.	— »Ni oblastva od drugod, kakor od Boga: in kar je oblastev, po* stavljene so od Boga«, beremo (Rom. 13). — Nikoli pa ni bila nobena oblastnija tako naravnost postavljena od Boga, kakor papeževa oblast. »Ti si Peter« (ska* la) obetal je Kristus Simonu, Jonovemu sinu, »in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebes* kega kraljestva, in karkoli boš zavezal na zemlji, zavezano bo tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.« (Mat. 16).
Kristus je dopolnil to obljubo, ko> je nred svojim vnebohodom postavil Petra za pastirja svoji čredi, rekoč: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce.« (Jan. 21).
2.	—• Da so pa »jagnjeta in ovce« Kristusove črede vedele za svojega pastirja, je imel sveti Peter svoj sedež prvih 6 let v Antijohiji. Preložil ga je potem v Rim, kjer je še 25 let vladal cerkev Kristusovo — dokler mu niso v groznem preganjanju pod cesarjem Neronom dne 29. junija leta 67. padli iz rok ključi »nebeškega kraljestva« in jih je pobral njegov naslednik sv. Lin; za njim sv. Anaklet; za njim sv. Klemen... slednjič Pij XI., ki je že 260. papež. 3
3.	— Kakor je za sv. Petra »vsa cerkev neprenehoma molila k Bogu« in spclnovala svojo dolžnost cto svojega svetega očeta, katero je imela po četrti božji zapovedi — tako so kristjani prvih časov tudi Petrovim naslednikom ska* zovali otroško pokorščino. Nimamo sicer iz tistih časov veliko zgodovinskih za* piskov, ker je bilo vse le preganjanje in zmešnjava; vemo pa vendar, da so se
—- 104 —
tudi ta čas kristjani po vseh krajih zatekali k rimskemu papežu, nasledniku sv. Petra. V Korintu je bil — da vam povem en sam tak vzgled — okoli leta 93. hud razpor med ljudstvom in duhovščino. Živel je takrat še sv. Janez apostol. Korinčani so' imeli bliže do* njega. Pa, razsodbo so iskali pri sv. Klementu, rirm skem papežu, ne pri apostolu sv. Janezu, — in tako so zapustili vsem poznejšim časom vzgled, kako so razumeli besedo, katero je bil Kristus rekel Petru in nje* govim naslednikom: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce.«
II.
1. — Nima pa ves svet papeža v tisti časti, katera tiče namestniku Krk stusovemu. Nekateri ljudje vedo kaj veliko povedati in znajo mnogo pisati, ka= ko niso bili vsi papeži pravi možje. - Resnica — zloba — zabavljanje. Na to se da le odgovoriti, da bi bilo res prav, če bi bil vsak papež vsak čas cel svetnik. Dobro bi bilo to zanj, ker bi bil šel potem gorak v nebesa. Ljudi pa, kateri prav ne žive, tudi tako ne bi bil mogel za seboj vleči gori skozi nebeška vrata.
2. — O sv. Petru vemo, da je vedel za svojo smrt na križu ker se v evangeliju bere, da mu je Jezus to naravnost napovedal. Pripoveduje se pa, da je hotel pobegniti iz Rima, kadar se v tistem hudem preganjanju Neronovim biričem ni več mogel skrivati. Že je prišel ven iz mesta, ko sreča — Kristusa. »Gospod, kam greš?« zapraša sv. Peter. Kristus pa mu reče: »V Rim grem, da bom križan namesto tebe.« — Gotova, resnica je v tej pripovedi, da je vselej Kristus sam v svoji cerkvi zabranil ali vpeljal kar je bilo treba, kadar morebiti kateri papež ni- bil dober njegov namestnik. Drugače bi bilo cerkve Kristusove že davno konec, ko se pekel s tako silo v njo zaganja in mu pomaga toliko Ijm di... toda vse zdražbe, vsa razkolstva, vse krive vere, vsa preganjanja... potrjujejo le obljubo Kristusovo, da cerkve peklenska vrata ne bodo premagala.
*
3.	— Še to vidimo, da ravno nasprotovanje, ki ga papežu pekel naprav« lia utrjuje edinost in ljubezen med papežem in škofi, ki s celega sveta v svojih skrbeh in težavah hodijo k njemu v Rim, da iščejo svčta v dvomih in polajšanj v zadregah. Zakaj on je pastir in gospodar v vseh rečeh kraljestva božjega na zemlji. — Tako se nadaljuje z vsakim papežem to, kar je Jezus napovedal pri zadnji večerji sv. Petru, rekoč: -»Simon, Simon! Glej, satan vas je hotel, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem za te prosil, da ne jenja tvoja vera: ti boš zato pa nekdaj potrjeval svoje brate.« (Luk. 22.)
❖ ❖ *
1.	—• Ljudje imajo navadno danes le praznik sv. Petra. Cerkev na ob« baja tudi god njegovega tovariša sv. Pavla in hkratu še spomin vseh drugih apo« stolov... Pravzaprav je danes praznik tistega člena naše vere, ki pravi: »Veru« jem v sveto katoliško cerkev«.
2.	— Kdor med nami se torej zaveda, da je pred Bogom in pred svetom vpisan v družbo, v družino, ki se imenuje »katoliška cerkev«, se danes veseli zveličanskega poveličanja svojega prvega svetega očeta, svetega Petra — pa tudi ne pozabi svojega sedanjega svetega očeta Pija XI. in moli zap.j, kakor so; nekdaj prvi kristjani molili za svetega Petra.
3.	— Moli pa tudi naj bi Bog spreobrnil nevernike, zatrl krive vere, zopet združil razkolnike z materjo sveto kat. cerkvijo — da bi bil le en hlev, le en pastir, kakor je bila in je volja Gospoda našega Jezusa Kristusa. — Amen.
Zbornik svečenikov sv. Pavla
Izhaja mesečno s homiletično prilogo „Verbum Dei“
Uredništvo: Stanko Stanič, kurat, Piedimonte del Calvario (Gorizia).
Uprava: Tipografia Cattolica, Gorizia - Riva Piazzutta 18.
Naročnina: Za Italijo je naročnina vključena
v udnini „Zbora s ečenikov“, ki znaša 251ir letno. Udnino pošljite na blagajnika, M >ns. Anton Berlot, stolni kanonik, Gorizia, Via Dreossi 17. ali pa na upravo „Zbornika“. Za inozemstvo: stane „Zbornik“ 201ir—60 Din. —Sšilingov. Poštno-ček. račun Trst št. 11/1714, Ljubljana 20.441, Wien 60.107.
Vo.jno=odškodninska vprašanja.
Deset let se vleče to vprašanje v našem delo« vanju in danes je marsikateri še na istem mestu t;ledč vojne odškodnine kot je bil leta 1919. — Krivda ni samo na eni strani, ampak tudi na drugi. — Ker pa hoče vsak iz med nas svoje dolžnosti natanko izpolnjevati, zato je potreba, da po« drobno pogleda v predale svojega urada in do« žene:
1.	Ali Ti je županstvo vpisalo v proračun Tvoj letni donesek?
2.	Ali je cerkovnik, organist, pevski zbor itd. v letnem proračunu?
3.	Ali imaš zavarovano cerkev, zvonove in or« glje? Za kakšno svoto in kdo jo plačuje?
4.	Kako je s tvojimi stranskimi oltarji?
5.	Ali si spravil v red vojno odškodnino za svojo župno cerkev?
6.	Kako stoji vprašanje vojne odškodnine za podružnice?
7.	Kako je z odškodnino za cerkveno posestvo?
8.	Kako je z odškodnino za prebendo?
9.	Kako je z vojnimi posojili beneficija?
Ker se smatra, da bo vojno«odškodninski urad (komisarijat) v Trevisu likvidiral, je treba, da se s svojimi zahtevami požurimo in jih spravimo čim prej pod streho.
Vprašanja smo zato zapisali, da jih vsak so. brat premisli in prizadeti na nje odgovore na or« dinarijat — urad za vojno škodo — v Gorici. —-To velja za vse sobrate Zbora, ki bi se morali obračati na svoje lastne ordinarijate! V vsakem slučaju dobrohotno posreduje tudi goriški ordi* narijat!
V ta delokrog spadajo tudi vsa druga gmotna vprašanja duhovščine. — Zato se z vsem zaupa« njem obračajte na ta urad, ki vam bo ob vsaki priliki in nepriliki stal ob strani. — F. Š.
§
Priporočamo častiti duhovščini @
RESTAURANT g
„PRI TREH KRONAH" |
(lastnik Anton Malnič)	^
BORICA; VIA CARDUCCI ŠT. 10 §
Izvrstna kuhinja, vipavska, briška in kraška vina.
Točna in domača postrežba.

S. HltfAeTYSZYIV
CVETLIČARNA
GORICA
Piazza della Vittoria N. 6
Sveže cvetlice, poročni šopki in mrtvaški venci.
Naša
zavarovalnica
L’ U n i o
se nahaja v Gorici ulica Barzellini 2.
A. RAVNIK
^“■lOSIP KERSE VANI
] Gorica - Piazza Cavour 9 --Stolni trg 9 desno - Gorica
I Zaloga šivalnih strojev, dvokoles, gramofonov, samokresov, pušk ter vseh potrebščin k navedenim
predmetom
GLAVNO ZASTOPSTVO DVOKOLES „ BIANCHI
{	Brata Abuja - Gorica
^	ulica sv. Antona 4
4	Zaloga vipavskih, briških
4	- - - in istrskih vin. - - -
*.lk
r
►
►
►
►
►
JOSIP LIPICER
izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev
v Gorici
ulica Morelli štev. 17
Posrebruje in pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po kar se da nizki ceni. Splošno lastni izdelek.
«t «LA «Ut A «LAAAAAAAA «LAA AAAAAAAAAAAAAj»
Andrej Fiegel
Restavracija in gostilna
s prenočiščem.
TRAVNIK
TRAVNIK
!*•
»
p
»■
*-
P
»
P.

JOSIP CULOT
GORICA - RAŠTEL 2
Trgovina na drobno in na debelo igrač in devocionalij. - - - Specialitete športnih oprem in sandalov.
Dr. L. MERMOLJA
zobozdravnik-specijalist za ustne in zobne bolezni
Gorica, Travnik 5-II — Od 9-12 in 3-5
JOSIPIM PODGORNIK
RESTAVRACIJA CENTRAL v GORICI, CORSO VERDI 32 Se priporoča p. t. rojakom.-—
»•••••••••••••••••••••••••••«•«A
8
Andrej Golja, Gorica
Travnik 22
trgovina hišnih kuhinjskih potrebščin.
	

^ ^	Moderna tvrdka	^ ^
in skladišče cerkvenih predmetov
FRANC LEBAN
GORICA - VIA DUOMO št. 7
Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetilke, kelihe, monštrance, srebrne in kovinaste itd. ♦♦♦♦♦♦♦* Popravljajo se že rabljeni predmeti s požlačevanjem in posrebrovanjem v ognju.
^ DeId solidno. Cene brez konkurence. ^