Zgodovinski pregled razvoja učiteljske organizacije v Sloveniji Ob 701etnici našega stanovskega združenja Učiteljski stan je kot stan vzgojiteljev in prosvetiteljev širokih ljudskih slojev najvažnejši stan za vsak narod in vsako državo. Z ozirom na naloge svojega dela ima med vsemi ostalimi stanovi prav poseben značaj — vzvišcn in časten, istočasno pa nad vse delikaten. Kakor učiteljski stan med ostalimi stanovi, tako zavzema tudi učiteljska organizacija med ostalimi stanovskimi organizacijami prav posebno mesto. Delo in položaj njcnih članov, poklicnih vzgojiteljev in učiteljev, sta ji sama od sebe narekovaja in določila smotcr: izpopolnjevati in razširjati splošno in strokovno izobrazbo učiteljstva, delati za izboljšanje njegovega gmotnega in pravnega položaja ter tako ustvariti pogoje za uspešno delo za napredek našega ljudskega šolstva, ljudske prosvete in ljudskega gospodarstva. Zaradi tega smotra, ki mu služi od svoje ustanovitve do danes in zaradi drugih kulturnih nalog, ki si jih je nadela v teku svojega obstoja, je postala slovenska učiteljska organizacija važen činitelj v našem javncm, prcdvscm v kulturnem življenju. Da se je slovensko Ijudsko šolstvo in z njim obča ljudska prosvitljenost dvignila na današnjo visoko stopnjo, gre velika zasluga slovenski učiteljski organizaciji. Učiteljstvo je žc pred uveljavljcnjcm avstrijskega državnega šolskega zakona (1869) čutilo živo potrcbo po izpopolnjevanju svoje splošne in strokovnc izobrazbe in po izbolj- šanju svojega gmotnega položaja. Ta potreba je privedla do združevanja in snovanja učiteljskih društev. Prvo slovensko učiteljsko društvo je bilo ustanovljeno na Koroškem za velikovško dekanijo že leta 1866. Štelo je le 14 članov. To društvo ni imelo nobenih zvez s slovenskim učiteljstvom po ostalih avstrijskih kronovinah in zato ni vplivalo na snovanje novih slovenskih učiteljskih društev. Leta 1868. sta se ustanovili slovenski učiteljski društvi v Dravberci in v Ptuju za mcsto in okolico, leta 1869. »Učiteljsko društvo za Kranjsko« v Ljubljani, leta 1870. učiteljsko društvo v Celju. V kratkem času so nastala potcm slovenska učiteljska društva tudi po drugim okrajih. Učiteljskima društvima v Dravberci in Ptuju je po letu 1868. sledila cela vrsta novih slovenskih učiteljskih društev. Leto 1868. smatramo zato po pravici za rojstno leto slovenske učiteljskc organizacije, ki je obhajala tako v letu 1938. svojo sedemdesetletnico. Vsa našteta in pozncje ustanovljena slovenska učiteljska društva so delovala vsako zase in hodila vsako svojo pot. Njihovo delo zato ni rodilo večjih uspehov niti za šolo niti za učiteljski stan. Zato se je kmalu pojavila težnja po ustanovitvi skupne slovenske učiteljske organizacijc, v kateri bi bili združeni vsi slovenski ljudskošolski učitelji na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem. Prvo vidno pobudo za to je dalo ljubljansko »Učitcljsko društvo za Kranjsko«, ki je sklicalo dne 24. septcmbra 1872. v Ljubljani prvo splošno zborovanje slovenskih učiteljev. Na tem zborovanju je izpremcnilo svoja pravila in se prekrstilo v »Slovensko učiteljsko društvo s sedežem v Ljubljani;<. Svoje namere pa to društvo ni doseglo. Pač pa se je to j>ozneje posrečilo slovcnskim učiteljem na Stajerskem. Mcd štajerskimi ncmškimi učitelji sc jc bolj in bolj širil nemški nacionalni pokret, ki je prišel do izraza tudi v »Lehrerbundu«, v katerem so bila včlanjena tudi slovenska učiteljska društva na Štajerskem. Zato so jela slovenska učiteljska društva izstopati iz »Bunda«. Prvo je izstopilo ptujsko učiteljsko društvo leta 1885., kmalu pa so sledila še ljutomersko, mariborsko in ccljsko. Tedaj je med slovenskim učiteljstvom oživela misel po osnovanju skupne slovenske učiteljske organizacije, ki naj bi se ustanovila kot zveza obstoječih slovenskih učiteljskih društev. — Glavni propagatorji te misli so bili: Franc Kocbek, podučitelj v Žalcu, Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku in predsednik Celjskega učiteljskega društva, ter Armin Gradišnik, podučitelj v Hrastniku. Pripravljalna dela za ustanovitev zveze je prevzelo Celjsko učiteljsko društvo. Zvezi so določili zlasti sledečo nalogo: potegovati se za šolske in učiteljskc interese, ustanoviti podporno društvo za slovenske učitelje, postaviti »Slovenski učiteljski dom« za obolele in okrevanja potrebne učitelje, izdajati pcdagoške knjige, skrbeti za dobro slovensko mladinsko knjigo in osnovati svoje društveno glasilo. Avstrijske oblasti so videle v snujoči se slovenski učiteljski organizaciji, ki bi se raztezala na vse slovenske pokrajine, nevarno panslavistično ustanovo in so zato njeno ustanovitev na vse mogoče načine ovirale. Zato se je moglo vršiti ustanovno zborovanje šele leta 1889. Vršilo se jc v Ljubljani, kjer je bila 22. in 23. aprila ustanovljena »Zaveza slovenskih učiteljskih društev«. Za »Zavezino« glasilo je bil proglašen »Popotnik«. Ob ustanovitvi je štcla Zaveza 18 učiteljskih društev, in sicer: na Kranjskem 4, na Primorskem 4, na .-itajerskem 10. V teh društvih je bilo včlanjenih 789 učiteljev. Ze 10 let poznejc pa je imela 32 društev s 1748 člani. V Zavezi so delovali sledeči odseki: Slomškov odsek, ki je imcl nalogo izdajati Slomškove pedagoške spise; vrtnarski odsek je imel nalogo pospeševati med učiteljstvom zanimanje za vrtnarstvo; odsek za učila je skrbel za izbor dobrih učil; odsek za ocenjevanje mladinskih knjig je ocenjcval izišle mladinske knjige in sam skrbel za dobro mladinsko literaturo; obrambni odsek je imel nalogo skrbeti za pravne, materialne in moralne koristi učiteljstva; osrednji odsek je skrbel za delo na stanovskem socialnem polju. »Zaveza« je začela kaj kmalu delovati na to, da bi pritegnila v svoje okrilje tudi dalmatinsko učiteljstvo. Zato jc v letu 1899. izpremenila svoja pravila in se preimenovala v »Zavezo avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev«. Izpremenjena pravila so bila potrjcna leta 1900. Prva leta je združevala »Zaveza« učitelje ne glcde na svetovni nazor in politično prepričanje. Pod vplivom dela političnih strank pa so se zanesla trenja tudi v učiteljske vrste. Že v letu 1899. je prišlo do razkroja. Učitelji katoliškega naziranja so začeli izdajati svoj list »Slovenski učitelj«, ki je prvič izšel 22. deccmbra 1899. Dnc 10. septcmbra 1900. pa so o priliki slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani ustanovili svojo lastno učiteljsko organizacijo »Slomškovo zvezo«, ki jc takoj začcla snovati svoje okrajne podružnice. — Slomškova zveza je združcvala v svojih vrstah poklicne vzgojitelje katoliških načel, t. j. učiteljc, učiteljice, katehetc, profesorje vseh vrst šol in prijatelje šole. Vsi drugi učitelji so ostali v »Zavezi«. Zaveza se z dosedanjim svojim delokrogom še ni zadovoljevala. Strcmila je za tem, da se združi učiteljstvo vscb južnih slovanskih narodov v fcno samo veliko učiteljsko organizacijo. Zato je lcta 1906. Zavezina skupščina v Šoštanju izvolila dcputacijo za kongres srbskega učiteljstva, ki sc je vršil avgusta mescca istega leta v Bcogradu in ki so mu prisostvovali tudi zastopniki iz Hrvatske in Bolgarijc. Na kongresu jc bila iniciativa »Zaveze« z navdušenjcm sprcjeta. Izvoljen je bil pripravljalni odbor, ki naj bi izvršil vsc predpriprave in sklical naslednjc leto o počitnicah prvi jugoslovanski učiteljski sestanek. Na tem sestanku naj bi se misel ostvarila. Obče politične prilikc, bilo jc neposredno pred aneksijo Bosne in Hercegovine, zaradi česar so bile razmere med Avstro-Ogrsko in Srbijo do skrajnosti napete, pa so namero preprečile. Šoštanjska skupščina pa je 1. 1906. sprcjcla še en važen sklep, da se vse slovanske učiteljskc organizacije v Avstriji zvežejo med seboj. Predložena pravila je dunajska vlada sprva zavrnila, pozneje po nekaterih izpremembah pa potrdila. JNa ustanovnem občnem zboru v Pragi meseca avgusta 1908. je bila ustanovljena »Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji«. Z vsemi močmi sc je zavzcmala »Zaveza« za slovensko ljudsko, meščansko, trgovsko in obrtno nadaljevalno šolstvo in za ustanovitev slovenskcga vseučilišča v Ljubljani. Njeno delo so močno ovirale tedanje razmere, zlasti težak pa je bil zanjo čas svctovne vojne. Z zlomom avstro-ogrske monarhije pa je prišla avstrijska organizacija do novcga razmaha. »Zavcza« je po prevratu drugič izpremenila imc v »Zaveza jugoslovanskega učiteljstva«. V letu 1919. je iniciativno delovala na ustanovitvi ene same učiteljske organizacije. V lctu 1920. je Hkvidirala in se priključila kot posebno poverjcništvo s sedežcm v Ljubljani vsedržavni organizaciji »Udruženju jugoslovanskega učiteljstva« (UJU), ki je bilo ustanovljeno na prvem kongresu jugoslovanskega učiteljstva v Beogradu dne 18. junija 1920. Po svctovni vojni je jel naraščati vpliv političnih strank na učiteljski stan. Zato sta trpela učiteljstvo in šola. To je vzbudilo misel na depolitizacijo učiteljskc organizacije. ki je dobivala vedno več pristašev. Glasniki za dcpolitizacijo so nastopali v ljubljanskem poverjeništvu UJU, pa tudi v Slomškovi zvezi. UJU je slednjič na pokrajinski skupščini v Celju dne 18. julija 1926. sprejelo »Deklaracijo«, s katero je stopila organizacija na čisto učiteljsko stanovsko, od političnih strank in vplivov nezavisno osnovo s samo stanovskim programom. Deklaracija je močno odjeknila tudi v vrstah članov »Slomškove zveze«, ki je še istega leta likvidirala, njeno članstvo pa je pristopilo v UJU. Po 26 letih se je tako slovensko učiteljstvo zopet združilo v eni sami organizaciji. Ob izpremembi pravil leta 1931. se je »Udruženje jugoslovanskih učiteljev« preimcnovalo v »Jugoslovensko učiteljsko udruženje« (JUU), na mesto poverjeništev pa so stopile sekcije, ki imajo svoj sedež v banovinskih glavnih mestih. Oni dcl slovenskega učiteljstva, ki je prišel po prcvratu 1. 1918. pod Italijo, se je organiziral 1. 1920. skupno s hrvatskim učiteljstvom v Istri v Zvezi slovanskih učiteljskih društev v Italiji. Zveza si je osnovala svoje društveno glasilo »Učiteljski list« in izdajala mladinsko revijo »Novi rod«. Ustanoviia pa jc tudi svoj »Učiteljski pevski zbor«. Z razpustom Zveze 1. 1926. so prenehale tudi vsc njcnc ustanovc. (Dalje prihodnjttč.)