Krista Hafner
Marjetica, hčerka Matjaževa
Ilustrirala Mara Kraljeva.
I. Kralj Matjaž
Nekoč je živel mogočen kralj, ki mu je bilo ime Matjaž. Ljudje so ga radi imeli, zakaj bil je dober človek. Sovražniki pa so se ga bali. Turki so se tresli v strahu, samo če so slišali njegovo ime.
Nekega dne je kralj Matjaž odložil svojo zlato krono in svoj kraljevski plašč ter se oblekel v preprosto kmečko obleko. Odšel je na oglede po svoji deželi, da vidi, kako se godi njegovim Ijudem.
Na dolgi njivi je zagledal kmeta, ki je oral. Mož se je težko upiral ob plug in rezal brazdo za brazdo v črno zemljo. Kralj Matjaž se je ustavil ob njem in ga prijazno pozdravil:
»Dober dan! Počijte neko-liko, dobri mož, bom jaz ta čas oral namesto vas.«
Mož ga je pogledal, si obri-sal potno čelo in rekel:
»Oh, če hočete. Res bi si rad malo oddahnil.«
Kralj Matjaž se je vstopil med ročici in pritisnil ostro re-zilo v zemljo. Težko je šlo, ni bil vajen takega dela. Počasi se je rezala brazda v zemljo. Ko je do-spel do konca njive, se je truden oddahnil.
»Težko delo imate,« je rekel kmetu.
»Težko že,« je odgovoril kmet. »Pa nič zato. Saj vemo, zakaj delamo. Imamo mogočnega kralja, ki varuje našo zemljo in skrbi za nas. Pod njim se nam dobro godi. Bog ga nam ohrani!«
Kralj Matjaž je ginjen stisnil možu roko.
»To je najlepša pohvala, ki sem jo kdaj slišal,« je rekel. »Bog ohrani tudi vas in z vami vse, ki obdelujete našo zemljo!«
Stisnil je možu cekin v desnico in odšel dalje po poti.
Q
II. Marjetica
Ko se je kralj Matjaž vrnil v svoj kraljevski grad, ga je na pragu že čakala njegova hčerka Marjetica.
Marjetica je bila takrat stara osem let, devetega pol. Imela je sinje oči in svetle lase. Kadar se je zasmejala, so se ji za rdečimi ustnicami pokazali beli zobje in kralju Matjažu se je zdelo, da se mu živ angelček smehlja.
Marjetica je že zdaleč zagledala o^eta in mu stekla naproti:
»Oh, samo da si se vrnil, ožka. Tako dolgčas je v gradu, kadar tebe ni doma.«
Matjaž je prijel deklico za roke, jo objel iez pas in zaplesal z njo, da ji je visoko v zrak zavihralo nagubano krilce. Nato jo je odnesel v svojo sobo. 3farjetica se mu je vsedla v narocje, zaploskala z rokami in nagajivo za-pela z zvonkim glasom:
»Križ, kraž, kralj Maijaž, daj mi groš, da si kupim nož!«
»Pa čemu ti bo nož?« je vprašal kralj Matjaž.
»Andrejčku, svojemu prijateljčku, ga bom podarila. Že vse dni ob uaših vratih na pragu čepi in si oster nožiček želi. Njegov oče je ubog delavec in mu ga ne more kupiti, zato sem mu ga jaz obljubila. Saj mi boš dal groš, kralj Matjaž, kaj ne?«
»Seveda ti ga bom dal. Še dva. Tu jih imaš in kupi Andrejčku tak nož, da mu bo veselja poskočilo srce.«
In stisnil ji je v roko dva srebrna groša, Marjetica pa je vesela odbe-žala, da kupi nož svojemu prijateljčku Andrejčku.
III. Vrt
Okoli gradu, v katerem je živel kralj Matjaž, se je razprostiral lep, velik vrt. Pisane cvetlice so rastle v njem in prijetno vonjale, visoka dre-yesa so širila široke krošnje v zrak in dajala prijetno senco. Po njih so skakale ptičice in drobile mile pe-sniice in urne veverice so švigale od debla do debla in iskale lešnike in želod.
Sredi vrta ]e bila lepa trata, okoli katere je rastlo gosto grmovje. Tu se je Marjetica najraje igrala. Trgala je rožice in se igrala z živalcami. Te so 30 tako dobro poznale, da so prihajale same k njej in ji zaupno jemale hrano iz rok.
10
IV. Igra
Nekega dne se je tu sprehajala s svojim očetom, kraljem Matjažem. Ze sta obhodila skoraj ves vrt, pregledala vsa ptičja gnezda, se pomenila z drobnimi vevericaiui in pohvalila pisane cvetlice, ker so tako lepo vonjale, Mahoma pa se je Marjetica domislila:
»Očka, igrajva se!«
»Pa se dajva,« je bil kralj Matjaž pripravljen.
»Kaj pa naj se igrava?« je vprašala deklica.
»Kar hočeš,« je odgovoril oče.
Deklica je pomislila, pa zaploskala:
»Očka, bodi skobec!«
»Kakor hočeš,« je bil kralj Matjaž pripravljen.
Razprostrl je roki, razširil prste, da so bili podobni groznim krempljem in pričel loviti hčerko. Marjetica je bežala pred njim, cvilila v strahu in ga podila: ššš, šššš!«
Toda skobec se ni dal ugnati. Pograbil je deklico za krilce, jo stisnil k sebi in rekel: »Moja si, zdaj te pojem! Kar živo te pojem!«
Toda deklica se mu je iz-trgala iz rok in rekla:
»Očka, bodi divji mož!«
Kralj Matjaž je pohlevno ubogal. Razmršil si je dolgo bra-do in rjave lase in je bil pravi pravcati divji mož. Lovil je de-klico, ki je urno bežala pred njim, sopel in renfial in ko jo je ujel, je z debelim glasom zapel:
»Te ujamem, te oskubim, te ožmem,
te v malho potlačini, za malco pojem!«
Široko je odprl usta, deklica pa se mu je zasinejala in zapela: »Očka, bodi Turek! Niž se te ne bojim!«
Vzel je robec, si ga povezal okoli glave in je imel turban kakor pravi resnifini Turek. V grmu si je urezal krivo palico in si jo zataknil za pas. To je bila njegova kriva turška sablja. Lovil je svojo deklico, ki je bežala pred hudim Turkom, se skrivala za grmovjem, pa hudemu Turku le ni mogla uiti. Že jo je prijel, jo vzel v naročje in rekel: »Zdaj pojdeš z menoj v turško sužnost!«                                                                           (Dalje.)