LETO VIII. ŠT. 29 (367) / TRST, GORICA ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY CENA 1 € ... . ~ ivunv. noviglas. it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 | EVROPA PO KONVENCIJI Na drugem mestu piše naš sodelavec o zadnjih dogajanjih v zvezi z Evropsko unijo, medtem ko je Konvencija pravkar izdelala in izoblikovala predlog Evropske ustave, kar je vodil nekdanji francoski predsednik Valery Giscard d Estaing. Vse to nas vabi k širšemu razmišljanju o politični bodočnosti naše celine. Že general Charles De Gaulle je svoj čas govoril o Evropi, ki naj bi segala od Urala do Atlantika. De Gaulle je seveda imel čisto svoje poglede na Evropo, kije v marsičem danes daleč od te, o kateri pišemo in razpravljamo. Francoski generalje vedno ohranil neko elitno mesto svoji državi Franciji, zato gotovo ne sodi med tiste očete Evrope, kot recimo njegov sorojak Robert Schumann pa še kdo drug. Kdo si bo delil Evropo in s kom? To je sicer močno provokativno vprašanje, ki siga lahko postavimo. Po novih ustavnih uredbah, ki bodo verjetno odobrene jeseni, bo EU sicer verna podoba našega kontinenta, čeprav bodo še vedno v vrhu samem prednjačile nekatere velike evropske države, ki si že nekako predstavljajo, da lahko zahtevajo nekaj več od bodoče ureditve. To se kaže najbolj v določenih primerih pravice veta (kot že omenja naš sodelavec). S tem bi se morda nekako ponovila slika OZN, ki v varnostnem svetu po svojih pravilih dopušča petim stalnim članicam (ZDA, Rusija, Velika Britanija, Francija in Kitajska)podobno pravico. S tem pa enostavno lahko ena sama od velesil zaustavi vsako pomembnejšo politično iniciativo. Spomnimo naj le na zgodovinsko vlogo nekdanje Soijetske zveze, ki je preko svojih predstavnikov, znana sta bila zlasti Andrej Višinski ali kasneje Andrej Gromiko (temu je baje Stalin celo svetoval, naj hodi poslušat angleške cerkvene pridige, kar naj bi mu koristilo za dober jezik...) blokirala določene sklepe sicer večine Varnostnega sveta. Vsakokratni sovjetski “Mr. No”, kot so hudomušno imenovali te diplomate, je tako odigral svoje... Pa še: ZSSR je imela v OZN še Ukrajino in Belorusijo, ki sta seveda kot najožja zaveznika Moskve vendar imeli polnopravno članstvo v OZN. Ta daljša primerjava OZN-EU je bila gotovo potrebna kot podoba neke stvarnosti. Večji imajo pač več. Zlasti bodoče nove članice, med temi Slovenija, so seveda brez teh skrbi. Podobno pa velja tudi za srednje velike že priključene države, kot so npr. Italija, Španija in še druge. Pri tem gotovo lahko govorimo o prvorazrednih In drugorazrednih državah. Sicer je danes najmanjša članica, ki je Luksemburg, gotovo v tem nekje kaznovana, čeprav je skupno z Belgijo in Nizozemsko zgodovinski ustanovni član sedanje Evropske unije in je pred leti imela celo predsednika Evropske komisije. Pa nove najmanjše članice kot Malta, Ciper ali Baltske države? No, Slovenija je potemtakem še nekje na dobrem mestu. Sodobna evropska zgodovina priča še o drugih nadnarodnih skupnostih, ki so bile znane iti uveljavljene že prej. / stran 2 Andrej Bratu/ Po šestdesetih letih Letos se v Italiji spominjamo na 25. julij 1943, ko je prišlo do padca fašizma. Kralj Viktor Emanuel III. je dal z zvijačo aretirati Mussolinija, do takrat nedotakljivega diktatorja Italije dobrih dvajset let. Veliki svet fašizma (Gran Consiglio) je namreč pravkar izrekel nezaupnico svojemu voditelju. Savojski vladar je zato sklical Duceja in mu izrazil svoje razloge za razrešitev dolžnosti načelnika vlade. Sam se je verjetno nekoliko bal tega dogodka, zato je prej poskrbel, da je bil v sobi skrit pod mizo znan general (za vsak slučaj). Kraljevo uradno poročilo je govorilo o tem, da je kralj in cesar Viktor Emanuel sprejel odstop Cav. Benita Mussolinija z vseh njegovih uradnih funkcij in dolžnosti. V resnici pa je šlo za Mussolinijevo aretacijo in že kot ujetnika so ga nato na skrivaj odpeljali proč. Kralj je nato imenoval novega vladnega predsednika, ki je postal maršal Pietro Badoglio. To kot skop zgodovinski podatek. Slovenci v Italiji smo odločno pozdravili la dogodek, čeprav je bilo tu še veliko neznank. Italija je še ostala v vojni ramo ob rami z Nemčijo. Šele 8. septembra istega leta je prišlo do premirja z zavezniki. Sicer je bila negotovost še velika. Sami Slovenci v Italiji smo takrat veliko upali, čeprav je šele nekoliko kasneje prišlo do prvih izpustov iz ječ in taborišč. O vsem tem bomo še pisali. COBBIEBE BELLA SEBA Le dimissioni tfi Mussolini Badngln Capo del Govemo UN PROCLAMA DEL SOVRANO '.‘“.'“h. <nnt'j> m li Hrt .1 cww.ip mum; j Ute - II Popolo cfltalia I m i»oi t<' \rmah: "L'Hallu ritrorni) /n ria drli« rism.ssa.. Governo militare del Paese con pieni poteri ifOTMMsai! ar'nul ■ |Ur gu«rra contmua IJ Obisk predsednika komisije Državnega zbora Republike Slovenije za Slovence po svetu in v zamejstvu Franc Pukšič med nami M-------—— Na povabilo krovnih organizacij Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ) in Sveta slovenskih organizacij (SSO) je prišel minulo soboto, 19. julija, na obisk v Trst in Gorico predsednik komisije Državnega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič. Šlo je za izjemno lep in pomemben obisk, saj je Franc Pukšič v spremstvu Sergija Pahorja in Rudija Pavšiča v natrpanem delovnem dnevu pobliže spoznal našo stvarnost, kar je bil tudi namen srečanja in njegovega obiska, ki je po pomembnosti gotovo prerasel prvotni načrt. Da je to res, priča dejstvo, da je Franc Pukšič obljubil bližnji dvodnevni obisk delegacije slovenskih poslancev v naši deželi, in to zato, da bi tudi slovenski poslanci pobliže spoznali našo manjšinsko stvarnost in tako lažje, predvsem pa bolj poglobljeno razpravljali v Državnem zbo- 1 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 ru tako o posodobitvi Resolucije o Slovencih v svetu kot tudi o zakonu za Slovence v svetu in seveda v zamejstvu. Pukšič se je v soboto v jutranjih urah na županstvu občine Repentabor srečal z županom Aleksijem Križmanom in občinsko odbornico Nadjo Debenjak, ki sta mu predstavila obmejno in pretežno slovensko naseljeno občino ter izrazila veliko zadovoljstvo zaradi bližnjega vstopa Slovenije v Evropsko unijo, saj si od odprave državne meje tudi v tej slovenski občini na tržaškem Krasu o-betajo še tesnejšega sodelovanja s Slovenijo. Pukšič je v Repentabru poudaril zlasti velik pomen sodelovanja vseh Slovencev po svetu in seveda v zamejstvu z matično domovino in se zanimal za priprave na novo stvarnost ob državnem prehodu pri Fernetičih. V spremstvu slovenske konzulke v Trstu Lee Stančič in predstavnikov SSO in SKGZ seje po obisku županstva v Repentabru Franc Pukšič podal še na bližji Tabor. / stran 10 Jurij Paljk * telefonska številka urnlni-sGorici: 0481 550330 :sa upr j ££suki: 04H1 548276 Faks goričkega uredništva ostaja 040% 5411110)1, telefonska številka Soriške uprave pa 04111 533177 Msgr. Gašper Rudolf o Cerkvi na Slovenskem po popisu prebivalstva, (stran 3) Filmi Aljoše Žerjala poželi na tržaškem Krasu velik uspeh, (stran 9) II Marko Humar se odpravlja na vrhove Cordiliere Blance, (stran 15) Ambrož Kodelja SOTOČNA LJUBEZEN Katarina Brešan TRETJA KOSIČEVA RAZSTAVA Janez Zupan KRPANOVA KOBILICA ALI PREIZKUŠNJE KULTURE Igor Gregori POSTAJA TOPOLOVE OBHAJA 10. OBLETNICO EU Mara Petaros ZADNJI MODNI HIT: LAST MINUTE TOUR 2 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 Oblikovanje prve ustavne pogodbe Evropske unije Evropska konvencija končala Ko so voditelji Evropske unije sklenili, da se v luči širitve oblikuje nova ustava za njeno delovanje tako na institucionalni kot politični ravni, se je v ta namen ustanovila posebna 105-članska komisija, imenovana konvencija. Vanjo so bili imenovani predstavniki vseh sedanjih in prihodnjih članic. Slovenijo so zastopali zunanji minister Rupel (na sliki) ter poslanca Peterle in Kacin. Peterle je bil vključen tudi v desetčlansko predsedstvo konvencije, ki mu je načeloval francoski državnik Giscard d'Estaing. Konvencija se je dela lotila pred sedemnajstimi meseci in ga uradno zaključila minulega 10. julija. Osnutek ustave je bil skoro v celoti o-blikovan že pred junijskim vrhom evropske petnajsterice v Solunu, na katerem so ga o-cenili kot dobro podlago za dokončno medvladno dogovarjanje. Vendar so imeli za potrebno, da konvencija dodatno izpopolni nekatere njene dele. Tako je dokument dopolnila s členom o evropski diplomatski službi v podporo novouvedenemu zunanjemu ministru. V prid nekaterih velikih članic Unije se je ohranil veto pri odločanju na S 1. STRANI Evropa po... Tako zlasti po reformi britanskega imperija, ki se je najbolj razbohotil v dobi kraljice Viktorije, nastane Bri-tish Commonvvealth, britanska skupnost narodov, ki je v novih oblikah povezala nekdanje kolonije in dominione (kot Kanada, Južna Afrika, Av- svoje delo nekaterih področjih. Tu velja omeniti, da bo Velika Britanija ohranila pravico veta pri zunanji in davčni politiki, Nemčija pri urejevanju priseljevanja, Francija pa v zvezi "z zaščito jezika in kulturne raznolikosti". Omenili gre še, da so bili na zahtevo več članic konvencije v osnutek ustavne pogodbe izrecno zapisani v posebnem členu vsi glavni simboli Evropske unije. Tako je določeno, da je njena himna Oda radosti, Beethovnove devete simfonije, zastava modre barve z dvanajstimi zlatorumenimi zvezdicami, skupna valuta evro, 9. maj pa dan Evrope (v spomin na 9. maj 1952, ko je Robert Schu-man dal pobudo za ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo kot začetek evropske povezave). Napisali so tudi, da je geslo Evrope Enotni v raznolikosti. Zaključek dela konvencije so sklenili nadvse slovesno s poslovilnimi in zahvalnimi govori najožjega vodstva, to je predsednika Giscarda d'Es-taigna ter podpredsednikov Giuliana Amata in Jeana Luca Dehaena. Predsednik je med drugim dejal, da gre za "uravnotežen predlog ustave, ki ga je bilo težko oblikovati". Zato je države članice pozval, naj na medvladni konferenci, ki se bo začela oktobra, ne posežejo v njegovo vsebino. Ob koncu slovesnosti so se pod osnutek pogodbe podpisali vsi člani konvencije. Mimo formalnih in zunanjih vidikov je potrebno posebno poudariti, da pomeni oblikovanje ustavne pogodbe za bodoče delovanje evropske povezave tudi korak naprej v smeri združevanja Evrope ne samo na gospodarskem, temveč tudi na političnem področju. Spodbudno je tudi dejstvo, da so bile pritegnjene v ta proces tudi prihodnje članice Unije. V tem okviru je tudi Slovenija odigrala aktivno vlogo. Alojz'l\il stralija, Nova Zelandija ter Indija, kjer je že bil vedno podkralj) z britansko krono, saj prav angleški kralj še simbolično vlada vsem tem deželam z že veliko ali skoraj totalno avtonomijo. To obstaja še danes in London ima vsaj v nekaterih od teh držav svoje generalne guvernerje, ki so namestniki britanskega vla- darja. Podobno, čeprav morda manj znano, skupnost sestavlja še Francoska skupnost narodov, ki povezuje matico s frankofonimi deželami na drugih celinah. Nova Evropa bo šla seveda svojo pot, ki bo pač začrtala naši stari celini kar se da primerne ureditve. To lahko danes upamo. Pravice živali... V četrtek, 17. julija, je tržaški II Piccolo objavil naslednji članek, ki vam ga pošiljam delno prevedenega: "Pravice živali. Tudi senat odobril nov zaščitni zakon. Kirn. Pravice za vse živali in jasni kazenski predpisi za njihovo zaščito. Senatna pravosodna komsijia je odobrila, ne da hi zakonski osnu- tek moral v senat, zakonsko besedilo, ki uvaja nova določila za zaščito živali. Ker je komisija nekoliko spremenila osnutek, ki ga je sprejela poslanska zbornica, bo ta moral spet v zbornico, ki ga bo odobrila verjetno pred poletnimi počitnicami. Osnutek so v senatu odobrile vse skupine razen Lige, ki se je vzdržala..." Pomislil sem na leta oz. desetletja čakanja na "naš" zaščitni zakon... Nabržinc NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PlAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAII gorica«1 noviglas.il 3413 i TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trstc^noviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEI. 0481 533 177 FAX 0481 548 276 E-MAIL upravat^noviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ IIRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURI| PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V CORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS |E ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 48 EVROV, INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU Mirko Špacapan o srečanju Slovencev z vsega sveta Na vsedržavnem srečanju Slovencev z vsega sveta v DZ R Slovenije, ki je bilo 8. julija v Ljubljani, je med povabljenimi nastopil tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Mirko Špacapan. V svojem nagovoru je spomnil na pomembno vlogo, ki jo za afirmacijo Slovenije v svetu imajo prav zamejski in zdomski Slovenci. Kot eden od petih rojakov v novem deželnem svetu F-Jk, vendar kot edini predstavnik slovenske stranke, je poudaril, da vidi prihodnost slovenske manjšine v Italiji predvsem kot povezovalni člen v novi razširjeni Evropi, ki lahko Sloveniji in deželi F-Jk pomaga do lažjih in temeljitejših stikov, mladim pa zagotavlja pot do uveljavitve in zaslužka v domačem kraju. 7. tabor slovenskih otrok po svetu Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa prireja od. 27. julija do 3. avgusta v Veliki Polani pri Lendavi 7. tabor slovenskih otrok po svetu. Slovesnosti ob začetku tabora bo v nedeljo, 27. julija, ob 18. uri ob Osnovni šoli Miška Kranjca v Veliki Polani. Zbrali se bodo udeleženci tabora, njihovi starši, sorodniki iz Slovenije, nekateri pomembne osebnosti slovenskega političnega življenja, predstavniki uradov za Slovence po svetu, predstavniki veleposlaništev držav, iz katerih prihajajo udeleženci tabora, in domačini iz okolice. Za 70 otrok iz Argentine, Avstrije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Italije, Nemčije, Švice in ZDA je ŠSK pripravil zanimiv in poln program, ki jim bo pomagal, da bolje spoznajo Slovenijo in slovenski jezik. Iraška kriza Zagonetna ozadja Afera v zvezi z domnevnimi lažnimi dosjeji o Sadamo-vem kupovanju urana za orožje za množično uničevanje, na podlagi katerih so Združene države Amerike in Velika Britanija sprožile zavezniško vojno proti Iraku, je pripeljala do tragedije. Svetovalca britanskega obrambnega ministrstva Davida Kellyja (na sliki), o katerem so ugibali, ali je on BBC-ju posredoval novico o tem, da so bili dokumenti britanskih obveščevalnih služb ponarejeni, so od četrtka, 17. julija, pogrešali. Dva dni kasneje je britanska policija uradno potrdila, da je našla truplo pogrešanega. Kelly je bil strokovnjak za o-rožje za množično uničevanje in ga je britanska vlada označila za možen vir spornih vesti o britanskih podatkih o iraškem orožju. Kelly je sicer priznal, da se je pogovarjal z Andrevvjem Gilliganom, časnikarjem britanske televizije in radia BBC, ki je poročal o tem, da je vlada britanskega premiera Tonyja Blaira menda ponaredila obveščevalne podatke o iraškem orožju za množično uničevanje. Gilli-gan je izpostavil dejstvo, da je vlada v svojem poročilu nalašč pretiravala, ko je poudarila, da naj bi bil Irak zmožen izvesti napad s kemičnim ali biološkim orožjem v času 45 minut. Britanska vlada je obtožbe zanikala in je zahtevala od BBC, naj pove, ali jim je takšne podatke posredoval Kelly. BBC pa zaupne informacije ni izdala. Tudi Kelly je vztrajno zanikal, da bi bil on tisti, ki je posredoval sporne informacije o prirejanju podatkov. Prve preiskave o Kel-lyjevi smrti so kazale na to, da je naredil samomor, okolišči- ne pa niso se povsem jasne. Ta čas je Bela hiša objavila izvlečke iz oktobrskega poročila centralne obveščevalne a-gencije CIA, s katerimi je želela predsednika Busha zaščititi pred vedno hujšimi kritikami zaradi afere o ponarejanju podatkov in zaradi zavajanja javnosti z neresničnimi ali napihnjenimi podatki o oboroževanju Huseina. V poročilu, ki je bilo doslej zaupno, CIA trdi, da bi Bagdad lahko dobil jedrsko orožje, če mu tega ne bi preprečili. Zdi se, da obstajajo "neizpodbitni dokazi", da je Sadam izdelal program jedrskega orožja. Dvom o tem, ali so bili podatki, da je iraški diktator skušal kupiti uran v treh afriških državah Sudanu, Kongu in Nigru, pa ostajajo. Iz dosjeja je namreč razvidno, da so pred iraško vojno med ameriškimi obveščevalnimi službami obstajale različne ocene o Sadamo-vi nevarnosti. Ta čas se razmere v Iraku niso polegle. Še vedno prihaja do napadov na ameriške vojake, tako da je število žrtev prekoračilo tisto iz prve zalivske vojne leta 1991. Breda Susič POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE Ne igrajmo se z vojno Nedavna razkritja o razlogih za vojno proti Iraku so v bistvu grenka, da ne rečemo žalostna. Vsiljuje se namreč domneva, da zares prepričljivih razlogov za vojaški nastop sploh ni bilo, oziroma niso bili tisti, s katerimi se je odločujoča politika obračala na javno mnenje. Več kot dva meseca po zaključku vojaških operacij je ameriški predsednik Bush izjavil, da je prepričan, kako je Sadam zares imel pripravljeno orožje za množično uničevanje. Načeloma ni mogoče oporekati temu prepričanju, toda zaradi njega so anglo-ameriške formacije z vso silo in enkratno prodornostjo napadle Irak ter ga zasedle. Nadalje se je mogoče spomniti, kako je poverjeni inšpektor OZN Blix ves čas zatrjeval, da ni bilo odkritega nič takšnega, kar bi pričalo, kako Irak poseduje smrtonosna množična orožja. Dejstvo je, da inšpektor Blix isto zatrjuje še danes. Da ne govorimo seveda o nigerijski aferi, po kateri ni dokazano, da bi Sadam naročil nakup urana v Afriki in vendar je bil ta podatek temeljnega pomena za Bushevo prepričevanje ameriškega naroda v nujnost vojne. Skratka, vse premalo trdnih dokazov za tako resno zadevo, kot je prav vojna. In tukaj se lahko zamislimo: kako je mogoče, da gre najvplivnejši del razvitega sveta v vojno s takšno lahkoto, pravzaprav lahkostjo ? Premalo je torej za to vojno - menda se obetajo še nove - utemeljenih razlogov. Vojna ni kar tako, vojna ni primerljiva z nobeno drugo stvarjo, vojna, tudi tista do kraja utemeljena, je ved- no uporaba sile, je uničenje in je uničevanje. Posledice vojn so vedno nepredvidljive in kot takšne nikdar dobre. Vedno so to žrtve, rušenja, vedno so to porušena ravnotežja v ožjem in širšem prostoru. Res, vojaška moč razvitega sveta je nedopovedljiva, jasno je, da je z njo podobno kot Irak mogoče v enem mesecu ali v dveh premagati katero koli državo na Bližnjem vzhodu ali tudi kje drugje. Toda istočasno je res, da nas zaradi te silovite moči orožja ne ho vzljubil noben narod polrazvite-ga ali nerazvitega sveta, narobe, vsi nas bodo spoštovali le zato, ker se nas bodo bali. Tudi to je ena od neprijetnih posledic vojaških posegov na območju Perzijskega zaliva. Zaradi tega se ne igrajmo z vojno ter raje pomislimo, kako bi ubrali v urejanju odnosov v svetu drugačno pot in sprejemljivejše načine. Ne uveljavljajmo svojih vrednot s silo, ker nam bodo prav naše vrednote pričele slabeti in bodo vse manj prepričljive za svet pa tudi za nas same. Spremenimo sedanjo smer, ker ta smer so slej ko prej le vojaške operacije. Zamislimo se in odkrili bomo nove poti dialoga. Ne obupajmo nad mirnimi sredstvi za širjenje našega vpliva. Kot razviti svet posedujemo brezštevilne blagre in smo lahko za vzor vsem manj razvitim in manj srečnim. Ogromno smo zmožni storiti za preostali del človeštva, toda pri tem bodimo do uporabe sile skrajno nezaupljivi, saj o njej zgodovina ne ve povedati skoraj nič dobrega, še posebej, kadar se sile poslužujejo najmočnejše države. AKTUALNO Intervju / Msgr. Gašper Rudolf Znamenja časa v Cerkvi na Slovenskem S hitrimi koraki se bliža trenutek, ko bo meja med Slovenijo in Italijo padla. Da bi poglobili poznavanje razmer na Slovenskem, smo tokrat postavili pod drobnogled upe in težave vernikov ter sploh slovenske družbe v luči odmevne refleksije, ki jo je po popisu slovenskega prebivalstva iz leta 2002 opravil msgr. Gašper Rudolf, upravitelj župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Msgr. Rudolfa poznamo kot razgledanega izobraženca in človeka, ki zna tudi kritično prerešetavati konkretno stvarnost. Kot nekak “prerok” - iz ljubezni do Boga in človeka - svari vernike, za kar je še posebno dragocen. Vaša refleksija po popisu slovenskega prebivalstva 2002 vabi k resnemu razmisleku o pastoralnih sporočilih. Kam in kako se Cerkev uvršča - po vašem mnenju - znotraj slovenske družbe 't Opravičujem se, da bo odgovor daljši. Popis prebivalstva I. 2002 je na Slovenskem pritrdil tistim, ki so že več let opozarjali, da je zašel človek na Slovenskem, kar velja tudi za kristjana, v globljo in dolgotrajnejšo versko in cerkvenostno krizo kmalu po naboju osamosvojitvene izkušnje. Kriza je seveda tlela že prej. Problem smo takrat poenostavljali in ga preveč izključujoče povezovali s komunizmom. V zadnjih desetih letih pa se je razbohotila kriza vrednot ter zmeda duha in življenja. Kriza je delno uvožena iz globalnega potrošništva, v velikem delu pa je programirana in izpeljana doma. Usmerjajo jo s soglasjem pokomunistične oblasti nekatere institucije, gibanja, društva in skupine, ki jih financiramo davkoplačevalci. Naj spomnim na "kulturni boj" pred nekaj leti, ki je podobo Cerkve s pomočjo medijev v javnosti dotolkel do najnižje točke. Zal so se tudi vodilni cerkveni ljudje pustili ujeti v nastavljeno zanko neskončnih in včasih zajedljivih kreganj okrog denacionalizacije, gozdov, palač, gradov, verouka v šolah in njegovega financiranja. .., ne da bi pomislili, da prinašajo na ta način na lastno grmado polena, na kateri hočejo naročniki kulturnega boja čim bolj osmoditi Cerkev, če je že ne morejo sežgati. Povprečen Slovenec dogajanja seveda ni razumel. Sad teh izkušenj je, da povprečen Slovenec zavrača Cerkev, če nastopa v njegovih prepleskanih očeh s pozicije oblasti, če tišči v imovi-no, ali kadar ga strašijo, da Cerkev z nečim, pa naj bo karkoli, posega v javno življenje... Na cerkveni strani ni bilo premišljene strategije. Pastoralno govorico, ki bi jo morda ljudje razumeli in sprejeli, so cerkveni ljudje zamenjali z ono - pogojno ji lahko rečemo - politično, ki jo je vsilila nasprotna stran. Nasprotniki Cerkve pa niso izbirali udarcev iz zakladnice sumničenj in hujskanj zoper vse, kar ni "mi" ali "naše". Kot narod smo polni strahu. Ne vemo, kaj bi počeli z osebnimi svoboščinami, bojimo se, "da bi bilo še slabše", in preračunavamo, kako bi čim bolj mirno in lagodno uživali. Popis je zajel slaba dva milijona prebivalcev. Toliko nas je. Za katoliško veroizpoved seje opredelilo 57,80% državljanov, za ateizem dobrih 10%, neopredeljenih in neznanih opredelitev glede veroizpovedi pa je bilo 448.070, kar pomeni skoraj vsak peti slovenski državljan. Kam se Cerkev uvršča znotraj slovenske družbe, po mojem mnenju, tudi njej sami še ni povsem jasno. Po eni strani, tako kaže, se zaveda, da je postala v javnosti dokaj neurejena "mala čreda", po drugi strani pa nastopa včasih kot tekmec, ki do neke mere pogojuje pokomunistično oblast, ki "smo" jo izvolili. S pastoralnega vidika je popis povedal Cerkvi na Slovenskem, da je v najboljšem primeru ne "sliši" in ne razume najmanj vsak drug prebivalec na Slovenskem. To postavlja Cerkev kot institucijo in kristjane pred nalogo, da preverijo, kateri je, kot bi rekel apostol Peter, "razlog" krščanskega upanja. Razlogov za upanje pa ni malo! Kaj menite o vseslovenski sinodi in njenih učinkih na Cerkev, ki koraka v tretje tisočletje ? Slovenska sinoda je bila za škofe, pripravljalni odbor in vernike enkratna možnost, da doprinesemo prenovitveni kvas znotraj Cerkve in v celotno družbo, saj smo najštevilčnejši relativno organiziran del civilne družbe, ki vendarle šteje po popisu spoštljivih 1.135.626 pripadnikov. Vprašanje je, ali smo sinodalno možnost prekvalificirali v priložnost. Sklepni dokument imamo v rokah že več kot eno leto. Če dokument pregledate do zadnje 220. strani, vidite, da bi bilo dobro, če bi dali nov zagon sinodalnemu dogajanju, ki je hotel biti proces, kakor so mnogi iskreno želeli, potem pa se niso znali dogovoriti okrog tega, kaj je potrebno, da pride do procesa po župnijah, škofijah in končno v nacionalnem obsegu. Zaradi odprtih vprašanj, ki so zapisana v sklepih, in onih, ki niso zapisana! Hočem reči, da je čutiti med duhovniki in laiki pomanjkanje notranjega dialoga v Cerkvi na Slovenskem, kar pomeni - temeljit pogovor o znamenjih časa. Zaradi šibkega in preveč formalno narekovanega in usmerjenega sinodalnega dialoga v Cerkvi je sinodalni dokument še kar dober. Poznajo pa se mu rane takrat potekajočega "kulturnega boja". Glede korakanja Cerkve na Slovenskem v tretje tisočletje pa, tako kaže, moramo biti potrpežljivi. Ugotavljate, da ni posebnega navdušenja nad javno podobo — ■ Cerkve. Kateri so po vašem mnenju razlogi takega stanja? Na vprašanje sem delno že odgovoril. Povedal bi rad še nekaj. Cerkvi in kristjanom se ne more zgoditi nič hudega. Karkoli se zgodi, je z nami Gospod, naš Odrešenik in ustanovitelj Cerkve. Res pa je, da je javna podoba Cerkve odvisna, da spomnim na 2. vatikanski koncil, v veliki meri od tega, kako pastirji, mislim na škofe, in kristjani razumemo znamenja časa. Na demokracijo, kakršna koli že je, ni bil nihče pripravljen. Zanimivo je, da znotraj Čerkve ni bilo v vsem času po komunizmu sistematične refleksije o sprotnih duhovnih in družbenih premikih, se pravi o znamenjih časa. Sinoda je bila morda zadnja priložnost za tako refleksijo, da bi prišli do osnovnega konsenza glede teh vprašanj in podobe Cerkve. Kristjani smo se - mislim, da je bilo to okrog leta 1994 -pod vidnim in prikritim pritiskom prebrisanih oblastnikov še enkrat potuhnili na ta način, da smo se umaknili v vaške in krajevne okvirje, v praznike, cerkvena in vaška slavja in, to posebej poudarjam, o-sebno pobožnost in bogoslužne shode, ki nimajo karizme, da bi po njih ljudje izhajali iz družbene situacije in se angažirano vračali vanjo. Škofje so, posnemajoč papeža, delili apele, naj se kristjani vendarle angažiramo v javnem življenju, toda kako, če smo razcepljeni v tisoče, med seboj nepovezanih in samozadostnih skupinic, od katerih si vsaka misli o sebi samo najboljše. Življenje - javno življenje! - pa gre mimo njih. Pastorala - to pa je treba ponižno priznati - tudi ni na- redila dovolj, da bi cerkvenostno povezala skupine, občestva, gibanja in vse ljudi dobre volje. Posledica tega stanja je, da se Cerkev na Slovenskem še vedno preveč ukvarja sama s sabo. Veliko iskrenih kristjanov pa se zadovolji s tolažilno svetobežno duhovnostjo. Kako ocenjujete odnos Slovenca(ke) do katoliške Cerkve 't Vidite kakšne razlike v različnih slovenskih deželah (npr. Kranjska oz. Primorska)? Kar zadeva odnos do Cerkve, je zanimiva predsinodal-na raziskava, ki smo jo opravili v začetku leta 1998, žal samo v Koprski škofiji. Takrat se je že razkrilo naraščajoče nelagodje kristjanov, še bolj pa nekristjanov v odnosu do Cerkve. Škoda, da sinoda ni bolje prisluhnila takratnim sporočilom iz Primorske. To pripovedujem, ker so v času pred popisom nekajkrat izrekli na račun te raziskave v samem cerkvenem vrhu odklonilno kritiko. Nekateri odgovori naj bi kvarili podobo katoliške Slovenije. Med slovenskimi pokrajinami glede tega ni bistvenih razlik, kakor je razvidno iz popisa. Govorimo lahko o enotnem slovenskem pastoralnem prostoru. Kdor hoče videti razlike, jih bo našel, vendar ni niti ena taka, da bi lahko rekli, da gre pri tisti razliki za drugačno kakovost stanja duha. Primorska je vsekakor blizu škofijam severovzhodne Italije, kar pomeni, da je kakšen podatek iz popisa za odstotek ali dva na Primorskem manj ugoden kot v osrednji Sloveniji. Toda, da se razumemo, Gorenjska ima npr. točno 10% ateistov in približno 15% ljudi, ki se glede vere niso o-predelili. Drugorazrednost slovenskih kristjanov: pravite, daje to političen problem. Lahko to razčlenite? Trdim, da je drugorazrednost kristjanov za trenutno oblast resen političen problem. Demokratična oblast je dolžna vprašati, kako se katoličani v svoji domovini počutimo. Kakor ta ista oblast omogoča kulturnim, spolnim, an-tiglobalističnim, protiameri-škim, kapitalskim in ne vem kakšnim skupinam, da so navzoči v medijih in tam nekaj vpijejo, predstavniki kapitala včasih tudi kaj grozijo... Drugorazrednost je predvsem notranji cerkven problem. Če se kristjani ukvarjamo z drugorazrednimi vprašanji in ne damo v ospredje vprašanj evangelizacije, uboštev in solidarnosti ter prenosa vere, upanja in ljubezni, se postavljamo sami v drugorazredno igro. Kaj bi povedali o slovenskih medijih in njihovem “obravnavanju " slovenske Cerkve'i V slovenskih medijih je neznanje o veri in duhovnosti katastrofalno. V Cerkvi pa zamujamo sistematično usposabljanje kadrov za kakovostnejše komuniciranje s sodobnim človekom ter institucijami sodobnega sveta. Skrbi me, ker novinarji, ki imajo znanje in pogum in so znali o tem kaj povedati v nerežimskih medijih, ne problematizirajo več cerkvenih problemov. Tako je še manj dobrega javnega dialoga o teh vprašanjih. Izziv ni le mladinska pastorala, ampak verjetno še bolj pastorala odraslih. Kako gledate na to vprašanje? Prvič, mladinska pastorala je kontejner, v katerega se stekajo napetosti, iskanja in zablode odraslih. Drugič, mladina je bistrejša od odraslih, ima veliko več znanja kot odrasli in starši, nima pa večje življenjske izkušnje. Tretjič, sodobno mladino je potrebno postopno uvajati v življenje skozi procese ponotranjenja, socializacije in iskanja smisla. Okrog teli treh vozlov se danes preveč megli. In vedno znova nekaj začenja. Tisti, ki delajo z mladino, imajo zaradi tega velike težave. Kar zadeva odrasle, je treba priznati, da se pastorala na Slovenskem še ni resno soočila s tem vprašanjem. Prav na področju dela z odraslimi se nam vidno maščuje pastoralno vrtičkarstvo in samozadovoljevanje v majhnih skupi- nah, ki se niso sposobne aktivno soočiti z družbenimi in pastoralnimi problemi tega časa. Leto 2004/05 naj bi bilo na Slovenskem leto laikov. Če se bo kaj začelo premikati že letos vsaj v smislu njihovega povezovanja znotraj Cerkve, se bo počasi izrisala v obetav-nejši luči podoba vsake škofije in vse Cerkve na Slovenskem. Naj vas ne pohujšam! Razdrobljeni in nepovezani laiki (tudi duhovniki) imamo lahko všečen pomen sami zase in med seboj, ne pa za Cerkev in svet okrog nas. Kaj bi povedali o stanju v svoji župniji? O naši župniji Kristusa Odrešenika v Novi Gorici samo nekaj lepega. Leta 1980 smo začeli graditi cerkev, na neustrezni lokaciji na tedaj dokaj neurejenem robu mestnega središča, blizu policije in drugih javnih zgradb. Mnogi poznavalci so rekli, da ljudje cerkve v takih pogojih ne bodo sprejeli zaradi pritiska takrat bolj ali manj vidne kontrole. Zgodilo se je drugače. Kristjani so imeli prepričljivo mero civilnega poguma. Kako gledale na Cerkev in njeno poslanstvo (terpobude) na goriški meji? Vidite kakšne stične točke med slovenskimi verniki na obeh straneh meje? Kaj sploh pričakujete od skorajšnjega padca meje? Odgovorim samo na del vprašanja. Od padca meje ne pričakujem nič dramatičnega. Življenje Gorice in Nove Gorice in njunih zaledij se bo še naprej prepletalo, še bolj pospešeno. Pastoralen položaj je že danes na obeh straneh v marsičem podoben. Tudi v številkah. Za duhovnike z obeh strani sedanje meje bi rekel, da smo preobremenjeni s sprotnimi (drobnimi) zadevami in se vsekakor premalo posvečamo zgodovinski prelomnici tudi na podlagi izkušenj, da je Cerkev pač doživela že dolgo vrsto zgodovinskih prelomnic... Vsekakor bomo, upam, praznovali 30. aprila in 1. maja 2004 na obeh straneh sedanje meje... Po počitnicah bomo nadaljevali intenzivnejše pogovore. Duhovniki na Goriškem se bomo posvetili, letos drugič, temu zgodovinskemu izzivu. Sledilo bo srečanje z duhovniki na italijanski strani itn. Pastoralna obzorja in odgovornosti se bodo razširili. Upam, da kristjani ob meji ne bomo preveč zaostajali za zgodovino. Končno pa: "Zahvalimo se Gospodu, ker vekomaj traja njegova dobrota!" Danijel Devetak 3 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 4 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 KRISTJANI IIM DRUŽBA Števerjan / Slavje bo prihodnjo soboto, 26. julija Blagoslov kapele sv. Ane V Beneški Sloveniji Še ena obnovljena cerkvica v Černjeju Svečanosti seje udeležil tudi častni nadškofAlfredo Battisti Po vsej Goriški je znana števerjanska gostilna Dvor. Malokomu pa je morda znano, da stoji na dvorišču gostinskega objekta, sredi košatih divjih kostanjev, kjer se odstira čudovit razgled proti furlanski nižini, nekaj stoletij stara kapela oz. cerkvica sv. Ane, v kateri ni bila darovana maša vsaj 60 let. Prihodnjo soboto, 26. julija, prav na praznik sv. Ane, bo goriški nadškof Dino De Antoni blagoslovil ob 19. uri prenovljeno kapelo, njen oltar in novo u-metniško poslikavo. V knjižici o števerjanski cerkvi sv. Florijana in jazbin-ski cerkvi Marije Pomočnice, ki je izšla leta 1996 v posrečeni zbirki Sakralni spomeniki Primorske, avtor Marijan Brecelj piše, da gre za "enoladij-sko kapelo s pravokotnim klesanim vhodom, katerega stranici nosita na vrhu majhna korintska kapitela, in z napu-ščem nad njim... Za stavbo je značilno, da jo po vsej dolžini sten pod napuščem obdaja romanski friz... Danes je njena notranjščina prazna, oziroma spremenjena v skladišče" srečanja žena in deklet v njem od 18. do 20. avgusta? Pater Maks Klanjšek. In kdo je ta pater? Je konventualec ali minorit s Ptujske Gore. Bil je že večkrat tudi pri nas na Tržaškem. Zadnjič je govoril v cerkvi sv. Jakoba med zlato mašo msgr. Marija Gerdola v nedeljo, 29. junija, popoldne. K minoritom je vstopil skupaj z dvema sobratoma v tistih težkih povojnih letih, ko je bila Cerkev doma zapostavljena in preganjana. Je teološko dobro podkovan. Je dober govornik in iskan spoved- (str. 67). Kapela ne bo več prazna, saj njena lastnica, grofica Tacco, želi, da bi cerkvica služila vsem faranom, kot se je to dogajalo pred prvo svetovno vojno. Prejšnji teden sta nas v vročem poletnem dnevu v briški vasi prijazno sprejela župnik g. Anton Lazar in domačin Alessio Stasi, izvrsten poznavalec krajevne zgodovine. Na gradbišču, kjer so zidarji zaključevali zadnja dela, sta nam o zgodovini kapelice, ki redovnice. Imel je in ima še razna predavanja za zakonce, starše in mladino, itd. Je prijazen in zgovoren. Dvakrat je bil Provincial Slovenske minoritske province sv. Jožefa. Letos je jubilant. Septembra bo poteklo 50 let, odkar je naredil slovesne zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine. Mislimo si, 50 let zveste in nepretrgane službe Bogu in narodu! Koliko je to vredno! Zato mu že sedaj iskreno čestitamo in se skupaj z njim po Mariji Bogu zahvaljujemo za njegov še vedno sloni na ostankih nekdaj mogočne grofovske palače, razkrila marsikateri podatek, zraven pa dodala tudi kakšno živo anekdoto, pričevanje starejših občanov. Čeprav ni gotovih zgodovinskih virov, naj bi kapelo postavili grofje Dornberk v 16. stol. Tedaj je bila posvečena sv. Križu, kot piše v ločniškem farnem arhivu. Sredi 17. stol. so tja prišli Strassoldovi, ki so ob koncu stoletja prodali posestvo krminskim grofom redovniški in duhovniški poklic, pa za vse dobro, ki ga je storil našemu narodu. Obenem pa prosimo Boga, da bi tudi med našimi mladimi tukaj v zamejstvu obudil nove duhovniške, redovniške in misijonarske poklice, ki jih tako pogrešamo in potre- Tacco. V tistem času je bila posvečena sv. Antonu Pado-vanskemu. Sv. Ani naj bi bila posvečena po prenovi sredi 19. stol., če ne kasneje. Med prvo vojno je kapela ostala nepoškodovana, med drugo vojno naj bi partizani v njej imeli celo klavnico, po vojni pa so jo upravitelji vedno bolj zanemarjali in bila je tudi izropana; precej škode je naredil tudi potres leta 1976. Zadnja maša naj bi bila v kapeli darovana leta 1941. Notranjost res ni velika, saj naj bi v njej stalo največ 40 vernikov. Odslej bo kapelo krasila umetniška upodobitev sv. Ane in male Marije, delo Tomaža Perka. Prenovitvena dela, ki so trajala okrog tri leta, je podprla tudi deželna uprava. Župnija sv. Florijana in Marije Pomočnice torej vljudno vabi na blagoslov kapele, ki bo v soboto, 26. julija, ob 19. uri. Pred obredom bo Alessio Stasi na kratko orisal zgodbo kapele, nakar bo nadškof, ki bo prišel z dopusta nalašč v Števerjan, v njej daroval sveto mašo. Slavje se bo seveda končalo z družabnostjo, kot se v Steverjanu spodobi. bujemo, še prej pa seveda, da bi nam dal dobre, verne zakonce in družine. No, in ta pater bo v Domu blagrov na razpolago za duhovne razgovore, za spoved in za načrtovanje lepše, plodnejše in bogatejše duhovne prihodnosti. Černjejski župnik, Flaviano Veronesi, je izrazil svoje zadovoljstvo, ko so 19. julija ob 18. uri po dolgem času po- novno posvetili cerkev Svete Marje Magdalene Spodnjega Černjeja - Dolenjene, ki jo je potres leta 1976 skoraj do tal porušil. Svečanosti se je ude-ležil tudi častni videmski nadškof Alfredo Battisti. Ob zaključku slovesne maše pa je arhitekt Roberto Raccanello, nadzornik obnovitvenih del, orisal vernikom postopek ponovne izgradnje, pri kateri so se strogo držali izvirnega sloga, ki jo je cerkev imela ob izgradnji v 17. stoletju. Prenova cerkve Marije Magdalene spada v širši kontekst ponovne pridobitve zavesti, ki teži k osvežitvi spomina na zgodovino černjej-skega območja. Prav s tem namenom so pred časom prenovili še eno cerkev, to je cerkev Sv. Trojice v Dobju, ki je bila vernikom izročena leta 1999; tudi to svetišče je potres izpred več kot dvajset let močno poškodoval. Za zgodovino Beneških Slovencev je izredne važnosti tudi cerkev sv. Jurija Starejšega v Karnicah, ki so jo sicer porušili že leta 1820-21. Tar-cisio Venuti je v knjigi z naslovom Černjejin njegove zgo- dovinske cerkvice, ki je izšla pri založbi Zadruge Most iz Čedada, nakazal preteklost teh treh cerkva in poudaril njihov vpliv na skupnosti, ki so naseljevale černjejski teritorij. Prav cerkev sv. Jurija nad Tor-lanom je bila od 1642 dalje sedež Vicariatusa Sclahorum in služila slovensko govorečim skupnostim iz Viškorše, Tipane, Vizonte, Zgornjega in Spodnjega Černjeja in Dobje. Kljub temu je izgradnja novih manjših podružniških cerkva pripomogla k postopni zapustitvi antične cekve sv. Jurija. Černjej je pomemben v zgodovini slovenskega slovstva, ker je prav v tem kraju nastal med 15. in 16. stoletjem eden prvih spomenikov naše književnosti, znan z imenom Černjejski rokopis. V Venutijevi knjigi je zbrana tudi študija o tem rokopisu, ki jo je napisal Giorgio Ban-chig. Avtor trdi, da je ta rokopis (napisan v latinščini, furlanščini in slovenščini, vsebuje pa 52 darov slovenskih vernikov Bratovščini Svete Marije iz Černjeja) pomemben za preučevanje slovenskih jezikovnih posebnosti in "upravne" terminologije tistega obdobja ter za študij imenoslovja in toponomastike. IG Dl) Duhovna srečanja za žene in dekleta Pridite v Dom blagrov! Kako lep je ta Dom nad Trstom! Okrog njega je vse svetlo, zeleno in mirno. Kdo pa bo vodil duhovna nik. Je veliko misijonarji in še misijonari v Sloveniji in v zamejstvu. Vodil je in še vodi duhovne vaje za redovnike in SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZl{()K BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL 17. NAVADNA NEDELJA 2 Kr 4, 42-44; Ps 145; Ef4, 1-6; Jn 6, 1-15 Človek ne živi zato, da bi jedel, je pa zato, da bi živel. Materialna jed in pijača se prepletata z duhovno hrano in pijačo. Ni ene brez druge. Tud ločiti ne smemo eno od druge, razen po pameti. Človek je eden, je eno, duhovno in materialno bitje. Ločiti ga pomeni ubiti ga. Toda po vrstnem redu je najprej materialno: vidimo ga, izkusimo (1 Kor 15, 46-47). Sveti Pavel piše, da hrepeni po vstajenju telesa (Rim 8,11, 23). Seveda ima prvenstveno vlogo duh. Vse naše življenje mora biti življenje po pameti, duhovno (Rim 12, 1/M. Zer-vvick, APNTG, 355). Po krstu smo deležni duhovnega vstajenja, pričakujemo pa dokončno, materialno, telesno vstajenje, čeprav poduhovljeno vstajenje, katerega poroštvo, Svetega Duha, smo že prejeli (Rim 8, 15; 2 Kor 1, 22). Velikana med preroki, Elija in Elizej sta, vsak na svojski način, lomila ljudem Božji kruh, materialno in duhovno. Delala sta čudeže za materialno hrano, celo mrtve sta obudila (2 Kr 4,1-7). A duhovno sta, zl. Elija, dobesedno gorela za vero in pravičnost. Elija pa je šel predaleč, ko je poklal kar 450 krivih prerokov (1 Kr 18,40). Česar ne moremo uskladiti z ognjem Božjega duha. Modri Sirah takole govori o Eliju: "Nato je kakor ogenj nastopil prerok Elija... zdesetkal jih je v svoji gorečnosti. Z Gospodovo besedo je zaprl nebo in trikrat storil, da je švignil ogenj z neba... Ti si umrlega obudil iz smrti... Ti si pahnil kralja v pogubo in ugledne ljudi z njihovega ležišča... Ti si mazilil kralje za maščevanje". O Elizeju pa piše: "Noben vladar ga ni omajal v njegovih dneh, nihče si ga ni mogel podvreči. Nobena stvar ni bila zanj nemogoča... V njegovem življenju je delal čudeže, tudi po smrti so bila njegova dela čudovita" (Sir 48, 1-14). Čudeži s kruhom v Stari zavezi so znamenja za edinstveni čudež evharistije, ki ga daje Jezus. Elizej ukaže možu, ki je daroval kruh iz prvega žita: "Daj ljudem, da bodo jedli!" (2 Kr 4,12). Prav tako Jezus reče učencem, ki so nemočno gledali na množico kakih pet tisoč mož s sorodniki, da bi jih preizkusil: "Vi jim dajte jesti!" (Mt 14,16). Izrael je v puščavi prejemal od Gospoda vsak dan sproti mano kar štirideset let (2 Mz 16, 35). V evharistiji pa se Jezus daje sam od sebe kot kruh, ki ga lomimo pri oltarni mizi zlasti ob nedeljah in praznikih. Jezus ga je prvič lomil na veliki četrtek. Tu je povzel vse, kar je žrtvoval. Pustil je, da so ga zlomili za druge, za nas. To ukaže apostolom in vsem učencem, ki so za to posvečeni, delati do konca sveta: dajati ljudem od tega kruha. Mi pa vemo, da iz sebe nimamo nič, ne kruha ne česa drugega, da bi sami in tudi ljudje večno živeli. Jezus želi lomiti kruh življenja po nas. Želi pa, da ga lomimo v veri in ljubezni. Ciril-Metodovi učenci, sv. Gorazd, Kli-ment, Naum, Angelar in Sava, ki danes godujejo, so delovali z gorečo vero in ljubeznijo, miroljubno, kulturno. Po zgledu učiteljev Cirila in Metoda so prej sami trpeli preganjanje. Kristus, veliki prerok, jih je namreč osvojil s svojo ljubeznijo, s kruhom življenja, ki seje dal speči v peči trpljenja kot slasten pšenični kruh. Ljubezen, ki izžareva iz evharističnega kruha, je osvojila in bo še osvajala ljudi za trdo in nehvaležno misijonarjenje za vero in kulturo, za pravičnost, za mir v srcih in med ljudmi. Sv. Pavel nam v drugem današnjem berilu takole piše: "V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru" (Ef 4, 2-3). Važno je namreč samo eno: priznati Boga kot Očeta vseh in živeti z njim (Ef 4, 6). Obhajanje evharistije ali sv. maše je spomin Jezusove ljubezni, ki ga je gnala na križ. Apostol Pavel piše: "Kajti ko-likorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjajte Gospodovo smrt, dokler ne pride" (1 Kor 11, 26). Jezus je potešil lakoto kakih pet tisoč mož (Jn 6, 10), v puščavi celo šeststo tisoč odraslih (4 Mz 11, 21), zato verujemo, da lahko poteši lakoto in žejo vseh ljudi. Toda hvaležno moramo hraniti tudi "koščke", ostanke, ker so tudi najmanjše iskre ljubezni hrana za večno življenje. Papež Janez Pavel II. “Za krščansko Evropo!” Zakonsko življenje Sotočna ljubezen Pet minut za molitev V bolezni Gospod, ne vem, čemu sem bolan. Zdrav sem bil, zaupal sem vase in v svojo moč. Živel sem med zdravimi in nisem opazil bolnih. Vedno sem delal in nikoli nisem imel časa. Sedaj vidim okoli sebe mnogo trpečih in čas sploh ne teče. V vsem tem hočem videti tvojo voljo. Pri mnogih ljudeh sem vzbujal negotovost in nemir s svojim početjem, odpusti mi moj dolg in mi daj čas in moč, da bom ljudi prosil odpuščanja in jim tudi sam odpustil. Ozdravi me, Gospod, in mi daj moč, da zdrav znova začnem živeti dostojno življenje na zemlji ali, če je taka tvoja volja, pri tebi v večnosti. Tebi se izročam, po Kristusu, našem Gospodu. Amen! Minulo nedeljo, 20. t.m., je sveti oče Janez Pavel II. v letni rezidenci v Castel Gandol-fu ponovno opozoril vernike in vse Evropejce, da si sam ne more predstavljati nove evropske ustave, v kateri ne bi bilo izrecno zapisano, da Evropa sloni na trdnih koreninah krščanstva. "Krščanskega izročila ne smemo izgubiti!" je vzkliknil sveti oče med molitvijo angelskega češče-nja in tako ponovno poudaril pomen krščanstva za današnjo Evropo. Znano je, da se prav sedaj pripravlja nova evropska ustava, v katere sedanjem osnutku pa ni izrecno zapisano, da Evropa sloni na krščanstvu, kot tudi ni točno opredeljena vloga katoliške Cerkve v njej, kot bi si sveti oče želel. Papež je že večkrat dejal, da se sicer sam zaveda, kako pomembna je sodobna in laična delitev Cerkve od države, a je istočasno tudi vedno izpostavil vlogo Cerkve skozi stoletja in nezamenljivo delo kristjanov pri ustvarjanju nove Evrope. Tudi in predvsem zato si sveti oče Janez Pavel II. že vrsto let prizadeva, da bi v novo evropsko ustavo izrecno zapisali, da je eden njenih temeljev gotovo krščanstvo. Dobro obveščeni vatikanisti v teh dneh tudi poročajo, da se Sveti sedež, tako, kot je sicer v njegovi tisočletni navadi, giblje po diplomatski poti in stran od žarometov javnosti, da bi v Evropi le dosegel potrebno soglasje za omembo krščanstva in Cerkve v novi evropski ustavi. Papež Janez Pavel II. je namreč trdno prepričan, da bi v primeru neomembe krščanstva v evropski ustavi zatajili svoje krščanske korenine, kar bi pomenilo "negativno hipoteko za vso prihodnost Evrope". JUP V sodobni družbi ženske niso več tako strpne do stališča, da moški potrebujejo raznoličnost in da od njih lahko pričakujejo, da oni bodo imeli izvenzakonska srečanja, one pa ne. Resne raziskave dokazujejo, da je delež poročenih žensk, ki imajo izvenzakonska spolna srečanja, enak deležu moških. Vedno bodo obstajala dvojna merila, ki so pogojena z dvojno moralo. To mnenje, ki je zelo razširjeno in naj ne bi od njega bežali, nam lahko veliko pove. Večina žensk, tako kot moških, danes vstopa v zakon s precejšnjo zalogo spolnih izkušenj pa tudi znanja. Ali vse to vodi v medsebojnem zakonskem intimnem odnosu do večje tolerance, odgovornosti pa tudi smiselnosti obstoja njunega skupnega zakonskega življenja, kar je bistveno za obstoj družine? Vsem tem se da marsikaj povedati! Vse to je pravo nasprotje tradicionalnega pojmovanja zakona, kot smo ga bili navajeni. Kaže, da je marsikdo pozabil besede Paola Clodela iz njegovega dela Satenasti čeveljčki, kjer pravi: "Zakon ni užitek, žrtvovanje užitka je, učna doba dveh duš, ki se bosta mo- rali posebej za vedno in zaradi nečesa, kar ju presega, zadovoljiti druga z drugo". Tudi prvotno besedilo šeste božje zapovedi v Stari zavezi se je glasilo: "Ne razdiraj zakona!" Gre za izredno specifično misel, za nedotakljivost intimnega razmerja med možem in ženo. Če gledamo naprej, vidimo, da ta intimnost ne varuje samo moža in ženo (moškega in žensko), ampak varuje tudi prihodnost človeka in prihodnost celotnega človeštva. Tržna ekonomija je danes posegla tudi v najintimnejše človeške odnose in izrinila veliko spolno vrednoto, ki je dva povezovala v večnost. Moški ali ženska, poročen ali neporočen, je postal preračun-Ijivec (kalkulator), ki zavoljo udobja, lagodnosti, užitka in celo namišljene varnosti ni več pripravljen sprejeti trajno odločitev in dati obljubo zvestobe enemu partnerju. Ideali romantične ljubezni se danes lomijo predvsem pod pritiskom ženske emancipacije in avtonomije, in to ne samo na spolnem področju. Klasična romantična ljubezen se počasi umika tako imenovani sotočni ljubezni; stanju, v katerem se odpremo drug drugemu. To je dejavna, soodvisna in soodgovorna ljubezen, kjer zaupanje med zakoncema nima podpore od zunaj, iz okolja, temveč ga zakonca skupaj razvijata na temelju svoje intimnosti. Ljubezen se razvije toliko, kolikor se razvije intimnost, kolikor je partner sopartnerju pripravljen odkrivati in razkrivati svoje skrbi in potrebe in je tudi občutljiv ali celo ranljiv zanj, saj ljubezen ni samo močno čustvo, je tudi razsodnost in predvsem obljuba. Mogoče bodo te vrstice komu pomagale, da bo lepše zaživel svojo ljubezen ali celo oživil svoj zakon. Ambrož Kodelja Priredilo ga je Misijonsko središče iz Ljubljane Vseslovensko misijonsko srečanje v Tinjah na Koroškem (2) Slovenske misijonarke in misijonarji delujejo po vsem svetu in to se je pokazalo na simpoziju v Tinjah. Mali slovenski narod je zmožen dati vesoljni Cerkvi vrsto delavcev za božje kraljestvo, da kot drobne sveče svetijo na različnih kontinentih in s svojim oznanjevanjem in delovanjem izboljšujejo svet. S. Dorica Sever že kako leto pogumno dela med Inu-iti (Eskimi) na skrajnem severu Kanade. Odgovorna je za dve katoliški občestvi. Prevozno sredstvo za obisk župnij je tam letalo in vožnja od ene do druge postojanke traja 45 minut. Inuiti so bili prisiljeni opustiti nomadsko življenje in prebivajo v strnjenih naseljih. Tovorna ladja jih obišče enkrat letno - poleti, da jih oskrbi z najbolj potrebnim. Sestra Dorica vodi med drugim redne sestanke za vso mladino. Najprej se zberejo, molijo, imajo katehezo 'n se nato razdelijo po manjših delovnih skupinah. V prvih treh letih osnovne šole poteka pouk v inuitščini, kasneje v angleščini. Katoliški duhovnik redno obiskuje misijonske jjostojanke in mašuje. Živahna uršulinska sestra Zora Kralj iz Vrhpolja pri Vipavi misijonari že dolgo obdobje na afriških tleh, zdaj v Botsvvani med podeželskimi Bušmani (Grmičarji). Država se spopada s hudim problemom AIDS-a, saj je visok od- stotek prebivalcev okuženih. Katoliške škofije in druge ustanove se trudijo, da bi osveščale zlasti mladino o tej hudi nevarnosti. Mlade nagovarjajo k zdržnosti do poroke, kar ni lahko doseči, saj se svobodno družijo. Mnogi si pred problemom Aidsa zakrivajo oči, kot da ga ni. Zato je prvenstvena naloga tudi Cerkve, da vse sile upre zoper to zlo našega časa. S. Zora se tudi posveča ženskam, ki so še vedno tlačene in izkoriščane, posebno v Afriki in v državah v razvoju. V družbi nimajo besede. Po drugi strani pa neka raziskava kaže, da ima Botsvvana več žensk, ki so dejavne v politiki in v javnem življenju kot Italija. A to so izjeme. Misijonar Hugo Delčjak deluje že daljše obdobje v Venezueli. Prej je bil v Togu in tam "oral ledino". Vprašala sem ga, kakšno je stanje v državi. Nič ga ni pohvalil. Stavke so se nekoliko unesle. Levičarski predsednik Chavez je želel uresničiti agrarno reformo, ki naj bi bolj pravično porazdelila zemljo med preproste obdelovalce. A naletel je na hud odpor privilegiranih slojev -veleposestnikov. Tako stanje velikih krivic je razširjeno po (skoraj) vsej Južni Ameriki in revni kmečki prebivalci so še vedno izkoriščani in teptani. S. Marija Sreš se v Indiji raz- daja ženam, da bi polno zaživele svoje človeško dostojanstvo in se kot ženske ekonomsko osamosvojile. Za kristjane postaja življenje v indijskih deželah vedno težje, saj so lahko prijavljeni in sojeni, če javno izražajo svojo vero... Brat Jožko Kramar nas je na simpoziju presenetil in že obdaroval z novo izredno zanimivo knjigo o svojem mi-sijonarjenju na Papvvi-Novi Gvineji. Iz njegovih dnevniških zapisov veje veselje, zagnanost za delo v Gospodovem vinogradu in to je izražal tudi misijonarjev nasmeh in njegova odprtost. Na vse udeležence pa je naredila izreden vtis s. Hiacin-ta Novak. Drobna in majhne postave je živahno pripovedovala o "gorskih dekletih", ki se jim posveča na Tajskem. Država je sicer bogata, mesta so razkošna in polna vseh dobrot, a revščina je še prisotna. Priseljenci iz revnejših okoliških držav, kot so Kambodža, Vietnam, Laos, Nya-mar opravljajo slabo plačana, težka in splošno nepriljubljena dela: za 12 ur dobijo po 2 ameriška dolarja!! S. Frančiška želi skupaj s svojo redovno skupnostjo, ki vodi dobre šole za dekleta, preprečiti, da bi te zašle na pot prostitucije, ki je izredno razširjena. Prav s to je povezana vrsta problemov: okužba z AIDS-om, spolne bolezni, nezaželene nosečnosti, kriminal. Koprski škofijski duhovnik misijonar Pavle Bajec je pred dobrim mesecem prišel na dopust in si pri delu doma na Colu poškodoval stopalo. Tako ga je v Tinje pripeljala mlada laiška misijonarka Tatjana Žejn, njegova vaščanka, ki je za leto in pol delovala na istem misijonu Slonokoščene obale kot bolniška sestra. O njihovem delu govori intervju, ki je bil objavljen v Novem glasu prejšnji teden. Tudi drug misijonar je bil na simpoziju z berglami. Na delu v Afriki je doživel hudo prometno nesrečo in se čudežno rešil le z zlomom kolka. A o tem sam natančno pripoveduje v zadnji številki Misijonskih obzorij, ki so izredno zanimivo branje. V isti reviji se večkrat oglaša tudi p. lazarist Lojze Letonja, ki misijonari v Sibiriji in je tudi na simpoziju spregovoril o svojem delu. Mnogim pri nas je neznano, da so koroški Slovenci zelo zavzeti in dejavni za misijone. G. Jože Kopainigvodi misijonsko pisarno v Celov-! cu. Ima pa zagnane sodelavce. Mlada salezijanca delujeta med mladino na slovenski gimnaziji. S konkretnimi projekti zbirajo sredstva in pomagajo revnejšim misijonom. Poleti jih manjše skupine tudi obiščejo za nekaj dni, da od blizu spoznajo tamkajšnje delo. Na Koroškem tudi podpirajo bogoslovce držav v razvoju pri študiju. Do sedaj so jih našteli že preko dvatisoč. Ena sama gospa jih je z leti podprla kar sedemdeset. Drugo področje delovanja je oskrbovanje naših misijonarjev s primernimi terenskimi vozili, ki so ponekod (npr. na Madagaskarju), na podeželju, edina uporabna na obupnih cestah zlasti v deževni dobi. Za to skrbi MIVA. Korošci so pomagali tudi na Poljskem, da so si tam ustanovili svojo MIVO. O tem, kako poteka misijonska dejavnost po Sloveniji, je govoril vodja Misijonskega urada msgr. Drago Ocvirk. Seveda izdajajo Misijonska obzorja; spremljajo denarno ter drugače podpirajo naše misijonarke in misijonarje po sveu. Prirejajo že več let trikraljevsko akcijo med božičnimi prazniki. V njej mladinci po domovini obhodijo vasi, domove in zbirajo sredstva za misijonski sklad. Na Krištofovo nedeljo pa so vozniki povabljeni, da nekaj darujejo za misijone za vsak srečno in varno prevožen km. Važna so tudi botrstva, to je podpora otrokom v misijonskih deželah. To in še mnogo drugega se izvaja v Sloveniji. Imajo tudi skupino lai-ških misijonarjev, ki se pripravljajo na svoje poslanstvo. Ustanovili pa so tudi Društvo laiških misijonarjev, to je teh, ki so se vrnili že domov. O delovanju v prid misijonov na Goriškem sem spregovorila podpisana. Misijonska zavest in zavzetost sta bili pri nas goriških Slovencih izredno živi. Zasluge je imela seveda Marijina družba z msgr. Kazimirjem Humarjem na čelu. Prirejali so se misijonske prireditve, srečanja, srečo-lovi in kar petdeset let izdajajo brošuro Misijonska nedelja. Za slednjo ima sedaj največje zasluge ga. Mariza Pe-rat, ki je zvesto pisala, prevajala vse potrebno. Škofijsko misijonsko središče v Gorici pa je resnično zaživelo v začetku 70. let z nadškofom Cocoli-nom, z obiski Roula Follereau-ja pri nas. Na široko, podrobno sem orisala ostalih trideset let. / konec Tereza Srebrnič 5 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 6 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 Izšla posebna izdaja Nove revije Evropski izziv Urednik posebne izdaje mesečnika Nove revije Evropski izziv Niko Grafenauer (na sliki), ki je tudi sicer gonilna sila najbolj prestižne slovenske revije, je po poročanju Slovenske tiskovne agencije na tiskovni konferenci v Ljubljani ob izidu knjige minulo sredo, 16. t.m., dejal, da je sedaj pravi čas za izid tovrstne publikacije, saj se Slovenija sooča z vrsto razprav, tako v okviru evropske konvencije kot tudi "slovenske konvencije" o prihodnosti Slovenije. Zbornik Nove revije z različnih vidikov odseva slovenski pogled na Evropo "in na to, kako se sami vidimo v njej", po drugi strani pa se ukvarja z Evropo kot izzivom sami sebi terzevropskim izzivom ZDA. Uvodni prispevek v zborniku je prispeval Ivan Urbančič, ki je na tiskovni konferenci povedal, da se edini izmed avtorjev ukvarja s temeljnim vprašanjem, kdo je evropski človek in kako živi. Ta je namreč "zakuhal" številne strahote v zgodovini. Urbančič pa je prepričan, da evropski človek ostaja "vključen" v družbene procese sedanje Evrope le kot reprodukcijsko sredstvo in da je popolnoma razčlovečen. "Ne moremo se delati, kot da problema človeka ni. Nemogoče je reševati evropske probleme, če ne vemo, kdo evropski človek sploh je," je poudaril Urbančič. Pri tem je še dodal, da se številni avtorji, tudi evropski, obnašajo objektivistično znanstveno in da že kar predpostavljajo, da evropski človek obstaja. Toda z reševanjem evropskih težav si raja na zemlji ne bomo kar pričarali saj so problemi, ki se porajajo kot pereči, nevarnosti ne bodo pregnali - nikjer ni namreč zajamčeno, tako Urbančič, kaj je v evropskem človeku znanosti takšnega, da poraja strahote, ki zaznamujejo evropsko zgodovino. Urbančič svojo misel tako zaključi, da problem Evrope ni samo današnji, ampak se je začel že na začetku prejšnjega stoletja. Urbančič se je navezal tudi na slovenski jezik. Dejal je namreč, da je bistvena stvar identitete, kako bivaš kot človek. Prepričan je, da ni racionalnega razloga za obstoj slovenskega jezika, da je ljubezen do slovenščine skorajda nična. To pa je vzpodbudilo pestro razpravo. Številni navzoči so bili namreč mnenja, da racionalni razlogi za obstoj slovenščine še kako obstajajo. Tako je Boštjan M. Turk, eden od soavtorjev zbornika, dejal, da je poznavanje samo enega jezika znak "zaplankanosti" in da ljubezen do maternega jezika vsekakor obstaja. Na tiskovni konferenci je spregovoril tudi zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je poskušal povezati evropsko s "slovensko" konvencijo. Dejal je, da je utemeljeno, da tudi v Sloveniji razmišljamo o svoji prihodnosti, vendar pa je Rupel opozoril "na neko vidno razliko". Dejal je, da si ne predstavlja, kdo v Sloveniji bi tovrstni forum vodil in to s takšno trdo roko, kot je to v okviru evropske konvencije počel njen predsednik Valery Giscard d'Estaing. Vsekakor pa bi se bilo potrebno slovenske konvencije čimbolj dejavno udeleževati, je prepričan Rupel. Glede konvencije o prihodnosti Evrope, ki je pripravila in tudi že dokončno potrdila osnutek prihodnje evropske ustave, pa je Rupel povedal, da je osnutek skladen s prvot- nimi idejami Giscard d'Estainga, kako naj bi ta izgledal. "Rezultat konvencije je tak, kot je bilo na začetku mišljeno." Ker si je predsednik konvencije prizadeval povečati vlogo Evrope v svetu, je pač potrebno nekatere zadeve centralizirati. Tako je odpravljeno izmenično predsedovanje EU ter načelo "ena država člani-ca-en komisar", je še povedal Rupel. Zbornik Evropski izziv, ki je izšel kot dvojna številka Nove revije, je bil sicer prvotno zamišljen kot jubilejna številka omenjene revije ob njeni dvajsetletnici leta 2002. Kot je povedal njen urednik Grafenauer, pa se je projekt zavlekel za celo leto dni - tudi zato, ker se v zborniku predstavlja veliko število, kar 27, najvidnejših slovenskih intelektualcev. Pri tem velja omeniti dejstvo, da med njimi ni niti ene ženske. Po besedah Grafenauerja so bile k nastajanju zbornika povabljene tri ženske: Spo-menka Hribar, Manca Košir in Alenka Puhar. Odzvala pa se ni nobena. Uvodne teze-razmišljanja v zbornik so pripravili Niko Grafenauer, Drago Jančar, Dean Komel in Rudi Šeligo, pobudi pa so se odzvali naslednji avtorji: Ivan Urbančič, Tine Hribar, Dean Komel, Andrej Capuder, Jan Makarovič, Boštjan M. Turk, Martin Brecelj, Janez Juhant, France Bučar, Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Frane Adam, Matej Makarovič, Marko Kos, Aleš Debeljak, Drago Jančar, Matevž Tomšič, Alojz Ihan, Boris Paš, Igor Grdina, Janez Markeš, Taras Kermauner, Milček Komelj, Boris A. Novak, Jože Snoj, Brane Senegačnik in Andrej Brvar. Zbornik Nove revije Evropski izziv vsebuje tudi 47 risb Draga Tršarja in esej Milčka Komelja oTršarjevem slikarstvu. Komelj je na tiskovni konferenci pojasnil, da risbe v zborniku učinkujejo tako, kot da so nastale nalašč zanj. Metaforično in neideo-loško prikazujejo človeško zgodovino, je povedal Komelj. Tretja razstava ob 70-letnici goriškega umetnika Andrej Kosič, V galeriji Artes v Novi Gorici je bila 18. julija otvoritev razstave akvarelov goriškega slikarja Andreja Kosiča. Odprta bo do 14. avgusta in je tretja od petih antoloških razstav, posvečenih temu avtorju. Prvo, naslovljeno Intimne krajine, je maja in junija letos gostil goriški Kulturni dom, druga, imenovana Nedorečeno, se je v istem času nahajala v Galeriji Ars, ravno tako v Gorici. Septembra sta napovedani še zadnji dve razstavi, kjer bodo poleg akvarelov predstavljena še druga dela. Prva, Štirje akordi, se bo začela 11.9. v Avditoriju v Gorici, druga, Moj svet, pa 24.9. v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Zadnja bo namenjena Kosičevim oljnim slikam. Serija zimskih akvarelov v galeriji Artes nosi naslov Prosojnosti, vendar jih avtor imenuje tudi "beli akvareli", saj na njih prevladuje belina snega. Realistična krajina je zavita v hlad najbolj mrzlega letnega časa, ko narava počiva. Nihče ne moti njenega spanja, ljudje ostajajo v hišah, ki se pojavijo na kaki sliki, zbrane okoli cerkvice ene mnogih, malih, kraških ali vipavskih vasic. Griči in gozdovi ostajajo prazni, rjava, vitka debla golih dreves se dvigajo proti zimskemu nebu, nekaj zimzelenih grmičev kljubuje mrazu. Ob pogledu na te motive se misli izčistijo in pustijo prostor najrazličnejšim občutkom. Gledalca osvežijo kot pravi sprehod po zasneženem gozdu, ko je človek sam s sabo in se lahko spočije. Profesor Joško Vetrih, ki je predstavil dela na otvoritvi, je označil to pokrajino kot zapis avtorjevih notranjih občutkov, ki je sčasoma zadobila skoraj katarzično funkcijo. Na bel list vnaša vtise iz zunanjega sveta, vendar mu ta nudi tudi možnost za razmišljanje in intimno izpoved. Kosičeva slikarska poteza je gotova in izčiščena. Nežne barvne tone povsem obvladano sestavlja v u-ravnoteženo kompozicijo. Zračne in svetle atmosfere so značilne za njegove akvarele. Tak učinek pridobiva predvsem z uporabo lahkih in prosojnih barv. Profesor Vetrih vidi v umetnikovih krajinah vpliv impresionističnega slikarstva v interpretaciji poimpresionističnih gibanj 20. stoletja. Kosičevo raziskovanje narave ni golo preučevanje učinka svetlobe na ambient, kar je bil cilj impresionizma, ampak je globlje doživljanje njene moči. To obogati slike z ekspresivnostjo. Njegova dela so brezčasna, čeprav predstavljajo domače kraje Goriških Brd, Vipavske in Soške doline. Andrej Kosič je znan predvsem kot akvarelist. Ukvarja pa se tudi z oljnim slikarstvom, knjižnimi ilustracijami in grafičnim oblikovanjem. Poleg tega je za cerkev v Rupi izdelal še vrsto vitrajev. Rodil se je v Rupi leta 1933. Opravil je trgovsko šolo, vendar je iz ljubezni do umetnosti več let obiskoval večerne tečaje na Državnem umetnostnem zavodu v Gorici in se izpopolnjeval v ateljejih nekaterih goriških slikarjev. Za svoje delo je prejel številne nagrade, doma in v tujini. Katarina Brešan Razstava v Novi Gorici Milena Gregorčič, spomini in valovanja V novogoriškem Hit paviljonu so otvorili razstavo akademske slikarke Milene Gregorčič. To je zadnja razstava galerije v sezoni in bo trajala do 9. septembra 2003. Umetnica se v Novi Gorici prvič predstavlja in to z izborom del iz dveh vsebinsko in formalno različnih ciklov. Eden, v tehniki barvnega sitotiska, nosi naslov To Freddy/Spomini. Na teh grafikah je predstavljeno čipkasto raznobarvno blago, nagubano v najrazličnejše pahljačaste oblike. Lebdi na beli podlagi lista, na njem natisnjene čipke v zlati barvi pa dajejo vtis razkošja. Ostre gube so zarobljene z jasno konturo, tako da je oblika enotna in zaključena. Te prefinjene forme predstavljajo nek estetski, okrasni element, ne asocirajo pa na nobeno posebno vsebino. Ta dela so nastala v 90. letih, z njimi se je umetnica predstavila na Ljubljanskem grafičnem bienalu in tudi drugod v tujini, med drugim v Maastrichtu, Niirnbergu, Pragi, Gizi. / stran 7 Katarina Brešan Založba Mladinska knjiga Za naj'mlaj’še bralce Najmlajši bralci oziroma tisti, ki bi otrokom radi pomagali vstopiti v svet knjige, bodo odslej lahko izbirali med novimi naslovi. V založbi Mladinska knjiga so predstavili izid pesmarice Janeza Bitenca z ilustracijami Jelke Reichman, Mojca Osojnik se je podpisala pod dogodivščin polno slikanico Polž Vladimir gre na štop. Ljubitelji zgodb o Anici izpod peresa najbolj uspešne slovenske pisateljice in seveda tudi televizijske zvezde Dese Muck se lahko zatopijo v branje šestega nadaljevanja z naslovom Anica in velike skrbi, Slavko Pregl pa je bralcem v zabavo in blag poduk znova spisal zgodbo o počitniških peripetijah današnje mularije. Po daljšem molku se torej med bralce vrača avtor Genijev v kratkih hlačah Slavko Pregl, ki je na Slovenskem eden najbolj poznanih mladinskih pisateljev. Srebro iz modre špi-Ije je odlična zgodba o počitniških dogodivščinah treh fantov in enega dekleta na jadranskem otoku, prežetem z dolgočasjem, a le do odkritja stare čarovničine bajte. Zgodbe Junakov Pregl z značilno hudomušnim humorjem razširi še s starši, ki se za male razgrete glave in utripajoča srca nekajkrat pošteno ustrašijo. Polž Vladimir gre na štop pa je nova izvirna slikanica Mojce Osojnik, letošnje Levstikove nagrajenke za slikanico Hiša, ki bi rada imela sonce. Osojnikova, ki je avtorica tako besedila kot ilustracij, pripoveduje zgodbo o polžu, ki se odpravi po solato na sosednji vrt. Da bi hitreje prišel tja, poprosi za pomoč še druge živali, a se mu vsa potovanja ponesrečijo in na koncu obvelja znani pregovor "Počasi se daleč pride!". Tudi po polžje, seveda. Legendarni slovenski skladatelj in avtor pesmic za najmlajše Janez Bitenc in njegova dolgoletna sodelavka, odlična slovenska ilustratorka Jelka Reichman, sta pripravila novo pesmarico z naslovom Pisani klobuček. Ideja za knjigo se je porodila na uredništvu revije za malčke Cicido, kjer so Bitenčeve pesmi pred leti sporadično že izhajale. Pisani klobuček vključuje številne predloge za zabavne igre, spremlja jo še zgoščenka oziroma kaseta, poleg tega pa sta na voljo tudi spominska igra in koledar. V odsotnosti avtorice Dese Muck je po poročanju Slovenske tiskovne agencije njeno zgodbo Anica in velike skrbi predstavil urednik Andrej Ilc. Po njegovih besedah že šesti naslov v seriji knjig z izjemno priljubljeno junakinjo Anico potrjuje, da so jo bralci sprejeli za svojo. Anica bi si tokrat rada kupila nekaj lepega. Nima dovolj denarja, zato pa premore malce več iznajdljivosti. Z Jakobom in prijateljicami začnejo prodajati svoje izdelke, z izsiljevanjem pa jih zmoti višješolec Brencelj. Anica je odločena, da mu bo že pokazala, a čaka jo neprijetno presenečenje. Knjigo je sodobno ilustrirala Ana Košir. Desa Muck je z zgodbami o Anici in njenih dogodivščinah na Slovenskem začela novo pot, saj piše serijo knjig za najmlajše bralce o isti junakinji, kar je na Slovenskem prijetna novost. Desa Muck prodaja na Slovenskem največ knjig, kar je odlika, ki jo moramo spo- l štovati. NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 25.7. DO 31.7.2003) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9, Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino RADIOSPAZIO 103 Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91, 103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 25. julija (v studiu Andrej Baucon): Poletne melodije iz diskoteke 103. - Ponedeljek, 28. julija (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije. - Torek, 29. julija (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. - Sreda, 30. julija (v studiu Dani- lo Čotar): - Pogled v dušo in svet: Čuk. - Izbor melodij. - Četrtek, 31. julija: (v studiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. -Glasba iz studia 2. Tekmovanje C.A. Seghizzi 2003 Problemi naših zborov Za nami je že svetovno znano 42. mednarodno tekmovanje pevskih zborov vseh kategorij: odraslih in mladinskih zborov, imenovano po furlanskem skladatelju C.A. Seghizziju, ki poteka že od vsega začetka v Gorici. Organizacijskemu odboru načelju-je Italo Montiglio, profesor glasbe. Organizator je letošnje tekmovalne nastope zborov razpršil kar na pet prizori-ščnih mest, verjetno zaradi časovnih in finančnih razlogov. Za ocenjevanje zborov je bilo sestavljenih več ocenjevalnih komisij. Organizacija poteka tekmovanja je dajala vtis skrbno načrtno vodenega tekmovalnega dogodka do zaključnega nastopa nagrajenih zborov v gledališču Verdi. Dober vpogled v razmere tekmovanja mi je bil še dodatno omogočen zaradi sodelovanja v eni od ocenjevalnih komisij, v kateri je bil kot član tudi profesor Stanko Jericijo. Se tako v vseh pogledih pretehtano dogajanje s strani organizatorja tekmovanja Seghizzi se v zvezi z njim pojavljajo različni pomisleki bodisi organizacijske ali vsebinske narave. Preko 60 nastopajočih pevskih skupin v vseh kategorijah bi kazalo omejiti, saj se za nastope formirajo kar iz enega zbora v vse možne oblike kategorij. Tekmovalni rezultati pa največkrat ne dosežejo točkovnih uvrstitev matičnih zborov, iz katerih se oblikujejo v t.i. komorne sestave. O smiselnosti drobitve matičnega zbora, torej zbora, iz katerega izhajajo, bi kazalo v bodoče razmisliti, saj iz danih možnosti takega početja ni pričakovati pod istim dirigentskim vodstvom višja umetniška doživetja, pa čeprav iz drugačnih kompozicijskih vsebin. Zaradi razpršitve tekmovalnih zborov na različne lokacije nastopanja so zbori vsled vizualnih in akustičnih možnosti v neenakopravnih poustvarjalnih pogojih. Poslušalci pa so ob možnost celovitega spremljanja poteka pevskega tekmovanja. Tudi to je dejstvo, o katerem kaže razmisliti. V ne tako odmaknjenem času se je tekmovanje Seghizzi odvijalo v e-nem prostoru v zelo akustični športni dvorani... To organizacijsko obliko bi kazalo spet obnoviti v prid nastopajočih zborov in poslušalcev. Štartno izhodišče nastopajočih zborov je bilo v preteklosti na tekmovanju Seghizzi vedno obvezna skladba za mešane, moške in ženske zbore v tekmovalnih kategorijah polifonije, kar je omogočalo najboljšo ocenjevalno izhodišče ocenjevalnim komisijam. Obvezne skladbe so bile tako izbrane, da so ponujale možnosti ocene vseh merilnih parametrov kompozicije in njih čustveno umetniško duhovno potenco, poslušalcem pa nudile možnost ostrenja estetskega in duhovnega podoživljanja zborovskih u-metnin. Glede izbora skladb tekmujočih zborov se mi vrinja misel, da jim organizator tekmovanja omogoča možnosti dokaj svobodne izbire kompozicij iz zgodovinskih stilnih obdobij, kar sklepam po tehtnosti njenih vsebin, ki težijo iz leta v leto vse bolj v pozu-nanjanje npr. z drobljenjem ritmičnih enot, z izraznimi gibi teles, z mešanjem govora in petja, kar so že elementi za rojevanje morda novih scenskih glasbenih tvorb. Na zaključnem koncertu nagrajenih zborov letošnjega 42. tekmovanja C.A. Seghizzi smo poslušali med drugim tudi quasi jazz izvedbe zborovskih skladb, torej skladb, s katerimi poslušalce zadovoljijo in navdušujejo le glasbeno povprečnega človeka, saj gre za glasbo z omenjenimi možnostmi razvoja notranje misli. Največji dosežek letošnjega tekmovanja je bil po mednarodnih merilih ocenjevanja nekaj nad 93 točk. Dosegel jih je mešani zbor iz Norveške. Na letošnji tekmovalni prireditvi ni bilo slovenskega zbora. O tem, zakaj ne, pa prepuščam ugotovitev v razmislek kulturnim politikom in politikom sploh, ki veliko govorijo o mednarodnem sodelovanju na vseh možnih vejah dejavnosti. Čudim se tudi, da se uglednega mednarodnega tekmovanja ne udeležujejo kot poslušalci zborovski dirigenti iz Primorske. Kje so razlogi za neudeležbo? Ali morda niso obveščeni? Ali ne kažejo zanimanja zaradi udomačenega zadovoljstva in zato ni želje po spoznavanju poustvarjalnih dosežkov drugih, da bi lahko izmerili svoje? Ne najdem odgovora. Zaradi navedene ugotovitve ne krivim nikogar, pač pa zborovodje, ker se mi zdi, da so preveč vezani na lastno popkovino in zadovoljni so s svojimi dosežki. Stefan Mauri Zaskrbljenost primorskih književnikov Kaj bo s slovenskim jezikom? S 6. STRANI Milena Gregorčič... Drugi cikel, z naslovom V4i-lovanja, ki nastaja v zadnjih treh letih, pa je serija platen, poslikanih z akrilnimi barvami. Površino slike si delita morje in nebo z oblaki. Predstavljena sta samo s spretno in premišljeno nanesenimi vodoravnimi pasovi barve. Slikarka se s tonalitetami igra na meji abstrakcije, čeprav ostaja motiv prepoznaven. Ta se ponavlja na vseh slikah, vendar sporočilo se na vsaki razlikuje. Z zamenjavo ene same barve se občutek popolnoma spremeni. Mirno in sveže jutro, ki z rumeno svetlobo na morju napoveduje sončni vzhod, se na drugem platnu z uporabo rdeče-vijolične barve spremeni v temačno in tesnobno naravo. Morje in nebo sta popolnoma prazna, ne moti njunega veličastnega obstoja. Gledalec je sam pred to umetnino narave. Zaveda se svoje majh-nosti pred takimi večnimi pojavi, kot so to poželi slikarji v obdobju romantike, ko so svoja čustva izražali na platnih skozi izrazite krajine. Tudi v teh slikah je prisoten romantični duh. Predstavljajo nekaj, česar se ne da kontrolirati, zaobjeti in zamejiti. Človeka je ponavadi strah take ne-skončnosti, počuti se izgubljenega. Ker ne zna biti svoboden, se zateka v majhnosti, vendar tu je samo veličina. Živijo pa tudi ljudje, umetniki, popotniki, z nemirnim duhom, ki iščejo take neskončne prostore, ker se po- vsod drugod počutijo utesnjene. Mir dobijo samo tam, kjer je za druge začetek strahu. Romantični slikarji so se res počutili majhne pred naravo, vendar so se čutili tudi del nje, njena bitja, potrebovali so njeno divjino za lastna razburkana čustva. Slikarka, grafičarka in oblikovalka Milena Gregorčič se je rodila leta 1952 v Ljubljani. Maturirala je na oddelku za grafiko, na srednji šoli za oblikovanje. Leta 1976 je diplomirala iz slikarstva na Likovni akademinji v Ljubljani, obiskovala pa je še grafično specialko in magistrirala leta 1978. Zaposlena je kot oblikovalka na Slovenskih železnicah, ukvarja pa se tudi z oblikovanjem publikacij, koledarjev, načrtovanjem postavitev prireditev, izgledom službenih oblačil in sama veliko razstavlja. Konec junija je bilo na Premu že sedemnajsto srečanje, ki ga prireja Združenje književ-nikov Primorske. Med drugim je bila na sporedu okrogla miza na temo Globalizacija in položaj slovenskegajezika. Iz razprave je bilo ra/vidno, da udeležence skrbi usoda slovenskega jezika ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, vznemirjata pa jih tudi zadržanje slovenske države in njen odnos do tega vprašanja. Književniki so v izjavi, ki jo tu objavljamo, izrazili svojo zaskrbljenost in obsodili neodgovornost institucij in politikov. PROTESTNA IZJAVA ZDRUŽENJA KNJIŽEVNIKOV PRIMORSKE, SPREJETA NA 17. PREMSKIH SREČANJIH 2003 Ugotavljamo, da postaja slovenski jezik v državi Sloveniji nekaj nepomembnega, celo nezaželenega oziroma motečega. V ospredje stopa angleščina. Naši politiki (slovenski!) izjavljajo, da slovenščine v Evropi pravzaprav sploh ne bomo potrebovali; iz tega najbrž sledi, da se je treba maternega jezika čimprej znebiti in ga nadomestiti z enim od svetovnih jezikov. Kako zelo se izgublja čut za materinščino, kažejo dogodki sami: - neka slovenska gimnazija je priredila proslavo, ki je bila od začetka do konca v angleščini; - naša popevkarica poje na svetovnem prvenstvu v angleščini; - kulturna srečanja z drugače govorečimi potekajo v angleščini in samoumevno je, da gosta: pisatelja, pesnika, slikarja, glasbenika.., ki govori angleško, vsi razumemo; - ugledna slovenska revija izide v angleškem jeziku... Nihče si ne upa reči, da je treba govorce prevajati. Bojimo se, da bi se nam posmehovali. Se najbolj tisti, ki komaj razumejo tuji jezik. Manjšine v Italiji, Avstriji, na Madžar- skem... so prepuščene same sebi. Politiki jih čutijo celo kot moteče, kot tiste, ki s svojimi zahtevami kalijo dobre medsosedske odnose in ovirajo pot Slovenije v Evropo. Nič bolje ni tostran meje. V obmejnem pasu se samo po sebi razume, da moramo biti vsi Slovenci dvojezični, medtem ko so lahko oni drugi na jezikovno mešanem območju mirno le enojezični. Če le namignemo na krivice, ki se godijo Slovencem onstran meje in zahtevamo logično recipročnost, dregnemo v osje gnezdo. Takoj nam očitajo, da kratimo pravice italijanski, avtrijski ali madžarski manjšini. Istočasno pa so pripadniki slovenske manjšine izpostavljeni najbolj grobim oblikam ignoriranja in brisanja z zemljevida svojega obstoja. Ob očitnih primerih političnega in jezikovnega nasilja nad Slovenci pa se zgane le kak posamezen politik. Večina se dela slepe, gluhe in neme. Prijateljujejo s tistimi tujimi politiki, ki so zagrizeni sovražniki Slovenstva. In mirno pristajajo na vse, da jim le ne bi nihče od mogočnih očital, da so nacionalisti. Pri tem prihaja do absurdnih situacij; Italijani, Avstrijci, Madžari ter Hrvati so lahko nacionalisti, mi pa ne smemo izraziti niti najmanjše ljubezni do svojega Slovenstva. Takoj postanemo nevarni desničarji. Kot slovenski pisatelji in pesniki, živeči na Primorskem, izražamo svoje ogorčenje nad tolikšno brezbrižnostjo naše politike; te, ki je na oblasti, in one, ki je v opoziciji. Obe politični opciji sta do Slovenstva žaljivo mlačni. Ljubljana pa, ki bi naj bila glava naše države in hrbtenica Slovenstva, se vede, kot da bi > jo blišč Evrope, še bolj pa Amerike, povsem omamil. / stran 16 Sedaj v žarišču Krpanova kobilica ali preizkušnje kulture To, da je slovensko ministrstvo za kulturo poslalo v javnost predlog kulturnega programa, je mnoge razveselilo. Tako dolgo smo čakali na “sistemski in strateški dokument”, da bi ga lahko ovenčali s slovesnostjo. Pa je kvečjemu nasprotno, človeka obidejo temne misli. Saj je teh ducat let naše samostojnosti tudi obdobje neskončnih mučnih razmišljanj in prerekanj o tem, čemu v etniji, narodu z državo, služi (!) kultura in kdo naj plačuje umetnikom in podobnim njihovo "svobodno ustvarjanje". In je zgodovina - če parafraziram-umi-ranje kulture na obroke. Po osamosvojitvi smo bili Slovenci na preizkušnji. Stara razmerja so se podrla, negotovo smo tipali za novimi, za vse krivi Beograd je postal Ljubljana, oblast so prevzele nove stranke, manj pa novi ljudje. Kljub temu je svoboda, izborjena s podporo in delovanjem večine, tudi Slovencev po svetu, obetala razcvet na vseh področjih, tudi v kulturi. Tisti, ki so prej kulturi in umetnosti dajali denar zato, da sta bodisi slavili socializem z najbolj človeškim obrazom, bodisi da sta bili tiho, so se potuhnili. Pa ne za dolgo. Čez čas so se pojavili v različnih strankah v novih opravah demokratov in začeli propagirati ter udejanjati kapitalizem. Režim s človeškim obrazom se je hitro preobrazil v novi stari režim čisto določnih lju- t -"•(v M di, v neformalne lobije in politično gospodarske klike z globokimi žepi. Vanje je čez noč - v nekaj letih - poniknil pretežni del tako imenovanega narodnega bogastva - deležev uspešnih podjetij in ostankov osiromašenih, iz katerih so odpustili na desettisoče odvečnih delavcev. Ti so se šele takrat, ko so se znašli na zavodih za zaposlovanje, zavedeli, da jim je od njihovega desetletnega dela in odrekanja v imenu razvoja "njihovih" podjetij ostal le tako imenovani lastninski certifikat. V grenak spomin in posmehljiv opomin njihovi dvojni naivnosti: da so verjeli pravljicam tistih, ki so jim pridigali svetlo bodočnost, in teh, ki so jim obljubljali pravični delež bivše družbene lastnine. Pravite, da vse to nima posebne zveze s kulturo? Pa še kako jo ima! O kulturi se je vseskozi po osamosvojitvi govorilo, razpravljalo, polemiziralo z zornega kota namenskosti (u-porabnosti, "koristnosti") in v povezavi s stroški. Kaj ni v novih razmerah - ko so vlogo narodnih buditeljev, voditeljev in vizionarjev iz rok pesnikov, pisateljev in drugih umetnikov prevzeli politiki in državni uradniki - nekaj razmeroma neproduktivnega? Do neke mere zanimiv in uporaben "okrasek", a vendar predvsem strošek? / stran 16 Janez Zupan 7 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 8 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 Nova številka Mladike Vsebinska pestrost V Trstu je pred kratkim izšla peta številka revije Mladika v letošnjem letu Manjšinska problematika ni v ospredju: to je naslov (tradicionalno nepodpisanega) uvodnika nove številke tržaške revije Mladika, ki je med bralce prišla pred slabima dvema tednoma. Mladikini uredniki se v uvodniku posvečajo novi politični situaciji po zmagi leve sredine na nedavnih deželnih volitvah v Furlaniji-Julijski krajini in izvolitvi kar petih svetovalcev slovenske narodnosti. Od slednjih si naša javnost upravičeno pričakuje sodelovanje, ko bo šlo za slovenske koristi, saj bo treba postaviti nove temelje odnosom med deželno upravo in manjšino. Manjšinska problematika tudi ni v ospredju lllyjevih programskih smernic, ki težijo predvsem k novemu gospodarskemu zagonu dežele F-Jk in Trsta. Vendar če bomo znali biti odločni, bomo skupaj lahko marsikaj dosegli, ker pričakovanja manjšine ne nasprotujejo ciljem sedanje uprave. Privrženci ekumenskega in medverskega dialoga oz. listi, ki jih zanima ta tematika, si lahko v nadaljevanju preberejo zapis nekdanjega openskega župnika in sedanjega izseljenskega duhovnika Zvoneta Strublja o prvem ekumenskem shodu v Berlinu. Mladika objavlja tudi dva zanimiva intervjuja, in sicer z ravnateljico dvojezičnega šolskega centra v Špetru Živo Gruden ter z dirigentom zbora Jacobus Gallus Jankom Banom. Ob tem si bralci, žejni literature, lahko preberejo novelo Marte Pavlovič Burja, ki je prejela 2. nagrado na zadnjem literarnem natečaju Mladike, pa še 12. nadaljevanje romana Čarodejke in izbor iz sodobne hrvaške poezije v prevodu Martina Silvestra. V zgodovinskem kotičku revije je mogoče prebrati 28. nadaljevanje spominov Petra Merkuja na starše in prvi del spominov primorskega preko morca Radislava Kosovela. O posebnosti plastičnih bankovcev piše Mitja Petaros, v 12. nadaljevanju objavljanja arhiva o katoliški prenovi Slovencev na Tržaškem v drugi polovici 80. let pa je razvidno, kako so nekateri takratni problemi aktualni še danes. Magda Jevnikar je prispevala zapis o razstavi pozabljene slikarke Elde Piščanec v Trstu, kot ponavadi pa si je mogoče prebrati tudi tradicionalni Mladikini rubriki Antena in Mogoče hi vas zanimalo zvedeti, da..., poleg tega pa še nekaj literarnih ocen in 10. nadaljevanje popisa cerkvenih oznanil zdomskih Slovencev. Tudi tokrat je skupaj z Mladiko izšla njena mladinska priloga Rast, z dvojnim uvodnikom Danila Pahorja in Alje Sturman o ustvarjalnosti mladih, predvsem pa s poročilom o zmagovalcih zamejskih Oskarjev 2003. Dalje je objavljen še intervju s slovenskim zamejskim predstavnikom v odboru mladinske manjšinske organizacije VEN Matjažem Jakličem, tokratno Rast pa zaključujejo pesmi Tjaše Korelc, ki je zanje prejela 2. nagrado na letošnjem literarnem natečaju Slovenskega kulturnega kluba. NL Opčine / Slovenska skupnost odpira debato o spremembah deželnega statuta Edinstvena priložnost po štiridesetletnih prizadevanjih na deželni ravni Pet točk za jamstvo osnovnih manjšinskih pravic v novem statutu dežele F-Jk in za spremembo volilnega zakona v smeri zajamčenega zastopstva Slovencev v Italiji Stranka Slovenske skupnosti poziva manjšino, naj čimprej izdela skupno strategijo osnovnih zaščitnih jamstev na deželni ravni in naj jih skupno zagovarja pri sprejemanju novega deželnega statuta. Debato o prisotnosti slovenske manjšine v novem statutu in o zajamčenem zastopstvu v deželnem svetu je Slovenska skupnost začela v petek, 18. julija, ko je predstavila svoja stališča v Marijanišču na Opčinah. Debatni večer so vodili deželni tajnik stranke Damijan Terpin, podtajnik odv. Andrej Berdon in deželni svetovalec Mirko Špacapan. Uvodoma je vzgibe in cilje petkovega srečanja predstavil odv. Terpin in takoj poudaril željo, da bi se čimprej začela tehtna razprava o jamstvih za slovensko manjšino v novem deželnem statutu. Pravilnik, o katerem je predsednik llly že dejal, da bodo kmalu stekla pripravljalna dela, bo namreč globoko pogojeval prihodnost naše skupnosti. Če pomislimo, da velja dosedanji deželni statut že štirideset let, je jasno, da mora biti nastop celotne manjšine tehten, politično odločen, strokovno utemeljen in čimbolj enoten. Soglasje manjšine je namreč predpogoj, da stvar uspe. Prvi uspehi so po Terpino-vem mnenju že na pladnju. Po začetnih razhajajočih mnenjih je v manjšini in v levosredinski koaliciji prevladala misel, da je potrebno v novo deželno volilno zakonodajo vgraditi tudi zajamčeno zastopstvo. Zajamčeno zastopstvo manjšine v deželnem svetu pa je prav gotovo posledica naklonjenega deželnega statuta." Določbe morajo biti vsaj take, da zagotovijo vsaj enega predstavnika v deželnem svetu", je dejal Terpin in podkrepil misel z ti izrecno poudarjeno pospeševanje diplomatskih in inšti-tucionalnih stikov med našo deželo, Slovenijo in Hrvaško. Illy je o tesnem čezmejnem sodelovanju že večkrat dal povoljno mnenje, danes pa je treba dobre namene tudi postaviti na papir. V tretji točki Slovenska skupnost pre- FOTO KROMA izračunom, da bi ob lllyjevem porazu na junijskih volitvah ne bil izvoljen noben slovenski kandidat. Odv. Berdon je iznesel vrsto predlogov, podkovanih s pravnimi zgledi ostalih manjšin v Italiji (npr. statut Doline Aoste in Tridentinske-juž-notirolske pokrajine) in z določili evropskega prava. Berdon je nato iznesel pet predlogov, ki jih stranka ponuja v razpravo manjšini in širši deželni politični javnosti. "Prvič zahtevamo, da se prizna vsaj naš obstoj", je dejal Berdon, saj dosedanji statut Slovencev niti ne omenja. Tretji člen, kjer so bežno omenjene avtohtone manjšine v deželi, danes ni več sprejemljiv. Drugič: v novem statutu mora bi- dlaga, da bi tudi Dežela namenila finančna sredstva za manjšino, danes namreč le usmerja državne podpore. V četrtem predlogu se stranka zavzema za zajamčenega podpredsednika deželnega sveta, ki bi bil Slovenec, po zgledu bocenske pokrajine in koprske občine. In še peti predlog: zajamčeno zastopstvo v deželnem svetu. Izvedljivih je veliko variant in sama manjšina nima enotnega stališča. Berdon je izrecno poudaril razliko med zajamčenim in olajšanim sistemom, za katerega ni odobravanja. Za Slovensko skupnost sta v zvezi z zajamčenim mestom v deželnem svetu sprejemljivi dve varianti: manjšina naj sestavi posebno manjšinsko li- sto in prejemnik največjega števila glasov bi predstavljal manjšino na Deželi. Drugi predlog v okviru zajamčenega zastopstva predvideva povezavo z večjo stranko. Če bi kandidat dosegel določeno število glasov, bi avtomatično prevzel mesto zadnjega izvoljenega v stranki in bil torej izvoljen. Sistem jemlje za zgled volitve v evropski parlament, ko je bil izvoljen predstavnik Južnih Tirolcev Ebner. "Kar želimo predlagati, že obstaja in spoštuje državne in evropske pravne sisteme", je še povedal Terpin ob zaključku Berdonove-ga posega in predal besedo deželnemu svetovalcu Špacapanu. "Prav in primerno je, da je prišlo do te iniciative stranke", je začel Špacapan in izrazil zadovoljstvo, da je stranka prva sprožila za slovensko manjšino tako pomembno debato. Dolgoletni cilji in prizadevanja Slovenske skupnosti lahko končno najdejo pravo mesto v deželnem statutu in volilnem zakonu, da bo končno jasno zapisano in da ne bo o tem več debate. Razprava je bila zelo zanimiva in iznesenih je bilo veliko sugestij, ki jih bo stranka po Berdonovih besedah še obravnavala. Govor je bil o zaščiti slovenske zemlje, o povezavi z ostalimi manjšinami v deželi, o boju proti asimilaciji in posebno o tem, da moramo kot manjšina zahtevati čimveč in ciljati visoko, da bo po pogajanjih od tega res kaj ostalo. Matjaž Rustja Narodna in študijska knjižnica / Tržaška knjigarna Živo zanimanje za knjigo V NŠKje izposoja knjig v poletnih mesecih večja, povpraševanje po knjigah v Tržaški knjigarni prav tako Poletni meseci so seveda meseci sonca, morja in počitka. Vsekakor pa bi se pod sončnikom krepko dolgočasili, ko ne bi imeli ob strani kake vabljive revije, časopisa ali pa knjige. Tržaški Slovenci imamo na razplago dva kraja, kjer si lahko sposodimo oz. nabavimo prijetno poletno čtivo. Prvi je Narodna in študijska knjižnica v ul. Sv Frančiška, drugi je Tržaška knjigarna, ki ima svoje prostore prav tako v isti stavbi. NŠK je dolgoletna ustanova, ki nudi svojim obiskovalcem celo vrsto uslug: na razpolago so tako slovenski kot italijanski dnevniki, tedniki in revije. Poleg naprave za mikrofilm najdemo v prostorih knji- žnice še računalnika, povezana z internetom. Kar pa je za tako ustanovo značilno, je seveda obsežen katalog najrazličnejših knjižnih publikacij. O NŠK in njenemu delovanju v poletnih meseceh smo se pogovorili s knjižničarko Gabrielo Caharijo. Kako deluje NŠK v poletnih mesecih, kako pa med letom? Poleti imamo skrajšan urnik, saj je knjižnica odprta do 16. ure. Od 28. julija do 15. avgusta bomo zaprli za poletni dopust. Med letom pa smo od ponedeljka do petka odprti neprekinjeno devet ur na dan. Kdo zahaja k vam v poletnih mesecih? Nekaj je študentov, tistih seveda, ki se še pripravljajo na univerzitetne izpite. Drugače so naši obiskovalci dijaki, učenci srednjih šol. Sedaj pa prihajajo tudi osebe, ki v zimskih mesecih manj zahajajo v knjižnico in jim poleti ostaja nekaj več časa za branje. Izposoja knjig je večja poleti ali v ostalih mesecih leta? Tako bi povedala: izposoja knjig je med vročim poletjem večja. V zimskih mesecih pa so obiskovalci v glavnem študentje, ki si s seboj prinesejo svoje tekste; naše knjige si izposojajo v glavnem študentje slovenistike. Kakšno vrsto branja si ljudje izberejo za dopust? Vemo, da je poletje čas lažjega branja. Ljudje si potem- takem raje izposojajo manj zahtevne knjige. Veliko je o-(rok, ki si med letom izposojajo mladinsko in otroško čtivo. Če so čez zimo k nam prihajali v spremstvu učiteljice, se sedaj do nas obračajo njiho- vi starši, ki iščejo razvedrilo za svoje otroke in obenem si sposojajo knjige, ki jih bodo tudi sami brali na dopustu. Splošno gledano bi pa rekla, da izposoja stalno narašča. Tržaška knjigarna ne nudi svojim strankam le knjig najrazličnejših vsebin, pač pa je širši kulturni prostor, v katerem je na voljo obiskovalcev veliko umetnih izdelkov kot tudi predmetov domače in ljudske obrti. Ti prihajajo bodisi iz naših krajev bodisi iz širšega območja, ki sega do Furlanije, Nadiških dolin, pa do Slovenije. V prostorih Knjigarne je tudi galerija, ki je namenjena razstavam različnih ustvarjalcev. Glede knjižne ponudbe, ki jo knjigarna namenja bralcem v poletnih mesecih, nam je nekaj povedal g. Vinko Ozbič. Ljubitelji gorskega kolesarjenja veliko povprašujejo po zemljevidih in izdajah, ki obravnavajo njihov "konjiček". Izredno zaželjeni so vodniki Slovenije in naših krajev; izredno gredo v prodajo navtične karte: mislim, da smo največji uvozik navtičnih kart iz Hrvaške. Te karte posredujemo tudi najrazličnejšim podjetjem, poleg tega da jih prodajamo tu v knjigarni. To glede področja, ki zaživi predvsem v tej dobi. Seveda v poletnih mesecih ljudje kupujejo veliko čtiva, ki vsebinsko ni zelo zahtevno. Prodajamo tudi veliko knjig, ki so namenjene otrokom. Posebno zanimanje pri odraslih pa vzbujajo Pahorjeve in Bartolove knjige ter dela Dušana Jelinčiča. Glede Borisa Pahorja bi povedal, da so prevodi njegovih romanov izredno zaželeno čtivo pri italijanskih bralcih. Ali je veliko italijanskih strank. ki kupujejo pri vas? Če številčno pogledam, bi lahko rekel, da je več kot polovica kupcev Italijanov. Nekaj je takih, ki prihajajo iz mešanih zakonov, so pa tudi italijansko govoreče stranke, ki kupujejo darila slovenskim otrokom. So tudi osebe, ki ku- 1 pujejo vadnice za izpopolnjevanje svoje slovenščine. Veliko je tudi povpraševanja po slovarjih, bodisi zahtevnejših bodisi manj zahtevnih. Glede otroških knjig Je nekaj dodal Igor Starc. V zadnjem času je izšlo kar nekaj zanimivih publikacij: Verčeva kriminalka, nova knjiga Eveline Umek pri Mladiki, pesmi Marka Kravosa. Knjige, o katerih je govor v medijih, se najbolj prodajajo: to je pač zakon tržišča. Edina debela knjiga, po kateri otroci radi segajo, je Harry Potter. IG MLADIKA TRŽAŠKA KRONIKA DAROVI Veselo vzdušje med predstavniki kriške verske skupnosti Tri zapovrstne praznične nedelje v Sv. Križu V nedeljo, 6. julija, obisk škofa Ravignanija in birmovanjepetih otrok V Sv. Križu smo imeli tri zapovrstne praznične nedelje. Najprej smo imeli dve zapovrstni nedelji telovsko procesijo po vasi. Prvo smo imeli na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, drugo pa na praznik sv. Petra in Pavla, ki je padel letos na nedeljo. Sv. Peter in Pavel sta naša farna zavetnika. Izbrali so ju že naši verni predniki in jima postavili ter posvetili stranski oltar, ko je živel in deloval v vasi domači duhovnik Kristjan Sirk, ki počiva na našem pokopališču in smo mu njegovi bratje postavili na grob izviren spomenik. Prvo procesijo s štirimi oltarji smo imeli v lepem vremenu in z lepo udeležbo. Vodil sem jo sam. Drugo in lepšo procesijo, tudi s štirimi oltarji, pa je vodil salezijanski duhovnik Vladimir Rakovnik z Opčin. Te procesije ne poustimo nikoli, niti če dežuje. Sicer se ne spominjam, da bi kdaj na ta praznik deževalo, in vendar letos je, pa ne močno, ampak samo rahlo in zmerno. Med mašo nisem vedel, kaj narediti, ker sem videl nekaj oseb z dežniki v rokah pred cerkvijo. Ko pa sem po obhajilu opazil nabrežinske godce stati brez pokrivala pred cerkvijo, sem se odločil za procesijo. Mislil sem si: bo kar bo, če bo močno deževalo, se bomo vrnili v cerkev. K sreči ni bilo hudo, samo rosilo je. Tako smo se po maši uvrstili v procesijo in med zvonjenjem stopili na cesto. Najprej seveda križ, potem skavti in skavtinje, drugi otroci, zastave, godba, pevci in pevke, Najsvetejše pod nebom in drugi. Med procesijo so izmenoma peli pevci, je igrala godba in so zvonili zvonovi. Pri treh oltarjih so peli tudi otroci ob spremljavi godbe. Vodila jih je s. Angelina. Pred vsakim oltarjem smo se za nekaj časa ustavili. Tam smo pred izpostavljenim Najsvetejšim poslušali božjo besedo in molili oziroma peli prošnje za vse potrebe, nakar nam je voditelj dal blagoslov. Ko smo se bližali zadnjemu oltarju pred cerkvijo sv. Roka, se je oglasil mali zvon in pozdravljal Najsvetejše. Procesijo smo za- ključili v župnijski cerkvi z zahvalno pesmijo. V nedeljo, 6. julija, smo imeli škofov obisk in birmovanje. To je bila že tretja zapovrstna praznična nedelja v naši župniji. Tisti dan je bilo lepo in sončno vreme. G. škof je prišel točno ob 10. uri. Ko je vstopil v cerkev, ga je najprej pozdravil naš mešani pevski zbor s pesmijo: Glejte, veliki duhovnik, nato pa še birmanka v imenu staršev in botrov, ki so stali pred oltarjem. Med sv. mašo sta pela izmenično mešani zbor in o-troško-mladinski zbor. Oba je vodila s. Angelina. bo v drugi polovici avgusta in takrat bo tudi ona šla k birmi. Ko je birmanka pred sv. mašo pozdravila g. škofa, mu je med drugim rekla: "Malo nas je, samo pet, se bomo pa zato še bolj potrudili, da bomo postali dobri ljudje, dobri Kristusovi pričevalci in sodelavci." Bog daj, da bi to res postali, kajti naša družba potrebuje danes še posebej take ljudi. Koliko bodo ti naši birmanci svoj cilj dosegli, ne vemo. Veliko je odvisno od njihovih staršev in botrov, pa tudi od vsega okolja, v katerem živimo. Mislim pa, da je prva najvažnejša vzgojna šola, šola krščanskega življenja družina. Družina, v kateri starši vsak dan skupaj molijo in skupaj z otroki hodijo ob nedeljah v cerkev k sv. maši ter se skupno trudijo za izpopolnjevanje božjih zapovedi, je največja garancija za srečo, ne samo njihovih otrok, ampak tudi njih samih, Po evangeliju je g. škof podelil zakrament sv. birme petim otrokom, štirim deklicam in enemu dečku. Se ena deklica bi morala prejeti sv. birmo, pa je sredi junija morala v Peru', ker je njena mama od tam doma. Vrnila se saj če so otroci srečni, so srečni tudi starši. Največja dota, ki jo starši lahko dajo, zapustijo svojim otrokom, je ne zlato ne denar ne zemljišča ne palače, ampak vera, in to ne mrtva, ampak živa in življenjska. Jože Kunčič Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta Bliža se poletni seminar Tradicionalna poletna pobuda, ki privablja lepo število ljudi Bliža se avgust, ko Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta prireja svoj tradicionalni poletni seminar za zborovodje, organiste, pevke in pevce ter gojence orgelskega tečaja. Letos se je prijavi- lo kakih 80 ljudi, ki bodo teden dni od 3. do 9. avgusta preživeli v Dolenjskih toplicah, saj je navada, da se ta seminar prireja v različnih zdraviliščih po Sloveniji, tudi v Avstriji in včasih v Italiji, tako da imajo udeleženci priložnost tudi za izlete in druge rekreacijske dejavnosti. Orgelski tečaj bo tudi letos vodila priznana pedagoginja iz Ljubljane, prof. Angela Tomanič, ki je tudi med letošnjim šolskim letom zbirala skupino gojencev na občasnih sestankih in vajah ter ob priliki nekaterih orgelskih koncertov. S pevskim zborom, ki ga bodo sestavljali udeležeci seminarja, pa se bosta ukvarjala uveljavljeni dirigent opernih zborov Adi Danev in zborovodja ter ravnatelj tržaške Glasbene matice Bogdan Kralj. Program predvideva pripravo kar nekaj cerkvenih pesmi, ki jih nato lahko udeleženci uporabijo tudi na svojih domačih korih. Letos je seminar teden dni pred običajnim rokom, ker so se v tem smislu izrazili mnogi redni udeleženci. Te- ga mnenja pa so bili tudi duhovniki, ki radi vidijo, če je za Veliki šmaren domači pevski zbor prisoten ob slovesnosti. V teh dneh pa Zveza pripravlja tudi izdajo svojega glasila. Gre za Glas naših zborov, publikacijo, ki je pravi zbornik, saj bodo bralci v njej dobili vrsto člankov ob 40-letnici delovanja ZCPZ, a tudi tehtne članke, ki govorijo o glagoljaštvu na širšem Primorskem, o sledovih oglejske liturgije na Slovenskem, o raziskavi notnega gradiva, ki ga hranijo različni arhivi in notne omare na korih na Tržaškem, o Orffovi metodi za delo z otroki, objavljeni bodo statistični pregled delovanja zadnjih desetih let ter intervjuji in poročila o življenju in delu posameznih pevskih zborov in skupin, ki so člani ZCPZ. Seveda bodo članki opremljeni tudi s fotografskim gradivom, ki dokumentira posamezna poročila in članke. Sama predstavitev pa je načrtovana za jesenski čas. Vsekakor bo do konca tega leta še nekaj priložnosti, da bo Zveza cerkvenih pevskih zborov obeležila štiri desetletja svojega delovanja, ki je seveda raznoliko, a gotovo usmerjeno v ohranjanje in razvijanje zborovske in glasbene kulture v naših krajih. OB 24. obletnici smrti mame Angele Kacin, rojene Tušar, darujejo Marija, Janez in Metka 150,00 € za Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici. V SPOMIN na Marijo Božič vdovo Žagar darujejo svojci 100,000 € za slovenske misijonarje. V SPOMIN na Marijo Božič vd. Žagar darujejo svojci 100,00 € za Marijin dom v Rojanu in 50,00 € za Rojanski cerkveni pevski zbor. Rojanski cerkveni pevski zbor za Marijin dom v Rojanu 475,00 €. Marija Švagelj za Marijin dom v Rojanu 30,00 €. Kinoatelje v sodelovanju z občino Zgonik in KD Rdeča zvezda Velik uspeh Žerjalovih filmov v zgoniški enoteki Filmski amater, letošnji dobitnik nagrade Poklon viziji, je predstavil nekaj dokumentarnih in igranih f ilmov Zgoniška enoteka je v četrtek, 17. t.m., gostila vsestranskega filmskega ustvarjalca Aljošo Žerjala in predvajala niz filmov iz njegovega dolgoletnega življenjskega opusa. Številno občinstvo je z zanimanjem zrlo v platno, na katerem so se zvrstili dokumentarci in krajši igrani filmi. Prvi je bil na sporedu dokumentarec Mandala: tibetanske poti, v katerem je tržaški filmar tankočutno orisal skromni vsakdan prebivalcev goratega srednjeazijskega območja. Sledil je dokumentarni film Ohrid, ki ga je Žer- jal posnel v Makedoniji v zgodnjih 60 letih. Nasmejano občinstvo je z velikim aplavzom počastilo gosta večera, potem ko je na platnu tekla končna špica zabavnega krat-kometražnika Trogloditi: kako je človeštvo odkrilo samoglasnike. Žerjal se je z dokumentarcem Sul pastino piu' alto / Na najvišjem 'paštnu' poklonil ustvarjanju tržaškega slikarja Giannija Brumattija. S kratkim filmom Čas ne izbriše je filmar obudil spomine na drugo svetovno vojno. Pot sonca predstavlja neko vrsto sanjske vizije nastajajočega življenja na zemlji, v katerem je še nedolžno človeštvo neobhodno vezano in zatopljeno v naravo. Kot zadnji je bil na sporedu film Krvava svatba, ki jo je Žerjal posnel na istoimenski predstavi v Tržaškem stalnem gledališču. Četrtkov večerje priredila Občina Zgonik v sodelovanju s Kinoateljejem in KD Rdeča Zvezda. Svojevrstnega avtorja je v imenu goriške filmske ustanove predstavil Aleš Doktorič. Povedal je, da kar zaznamuje filme Aljoše Žerjala (tako dokumentarne kot i-grane), je rahločutni pogled, ki ga običajni turist na popotovanjih ni sposoben imeti: v majhnih drobcih vsakodnevnega življenja je tržaški filmski amater z radovednostjo opazoval svet, ljudi in naravo, ki ga jeobdajala. Čeprav večkrat Žerjal ne ceni teh svojih manjših filmskih poskusov, ker bi raje pritegnil pozornost na druge posnetke, ki so po njegovem mnenju uspešnejši, so prav ti manjši fragmenti najdragocenejša priča njegovega dolgoletnega raznolikega filmskega ustvarjanja. Aljoša Žerjal, ki se je rodil v Škednju leta 1928, seje po končani trgovski akademiji zaposlil pri pomorski agenciji Mediterranea in jo nato vrsto let tudi vodil. Prvo kamero (staro nemško Agfo) je Žerjalu podaril vojni reporter Edi Šelhaus. Prvo priznanje pa je filmar prejel pet let zatem, ko je posnel svoj prvi igrani film Božično drevo. V petdesetih letih filmskega ustvarjanja je Aljoša Žerjal prejel okrog 300 priznanj; poslednjo, poimenovano po ustanovitelju Kinoateljeja, Darku Bratini, mu je podelila goriška usta- nova na zadnji izdaji festivala Film Video Monitor. Ob tej priložnosti je Kinoatelje poskrbel tudi za elektronsko publikacijo (CD-rom), ki vsebuje odlomke Žerjalovih filmov in kritične vložke, za katere je poskrbela Martina Humar. Občinstvo je ob zaključku zgoniškega večera čakala zakuska, na kateri so gledalci lahko avtorju čestitali in mu razkrili vtise, ki so v njih vzbudili filmi in dokumentarci. Igor (iregori Sporočamo žalostno vest, da je v petek, 18. julija, umrl BOGDAN FABRIS Žalujoči žena Marija ter hčeri Nadja in Marta z družinama. Pogrebna maša bo v ponedeljek, 28. julija, ob 14.45 na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu. Iskrena zahvala odv. P. Močniku za pomoč pri zapletljajih v zvezi s pokopom. Prosimo, da namesto cvetja darujete v dobre namene. Trst, Opčine, Gorica, 14. julija 2003 9 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 Stališče pokrajinskega tajništva SSk Problem spornega upepeljevalnika Sprememba proračuna občine Gorica, ki zadeva sanacijo upepeljevalnika v industrijski coni, je sprožila določeno razburjenje, pogosto pa tudi precej netočnih informacij, kar je povzročilo nekaj nepotrebnih polemik in ostrih stališč. Ukrep, ki ga je odobrila politična večina, ki podpira Brancatijevo upravo v občinskem svetu, zadeva namreč izključno prilagoditev upepeljevalnika okoljevarstvenim predpisom, in sicer nastavitev potrebnih filtrov in drugih naprav, ki bodo odpravile one-snaževanje, ki je vrsto let pe-W stilo prebivalstvo sovodenj- .......... ske občine in Štandreža. četrtek. Do omenjenega posega bi 24 ,U2oo3 sicer moralo priti že leta 1997, vendar se je tedanja goriška uprava otepala velike investicije, ki bi rešila problem onesnaževanja. Zato se je Bran-catijeva uprava morala soočiti s tem problemom. Ob tem pa je prišlo na pobudo Slovenske skupnosti do dogovora v večini o amandmajih k predlaganemu sklepu, ki jih je v občinskem svetu predlagal svetovalec Silvan Primožič, tudi kot koordinator pristojne občinske komisije; predlagane amandmaje pa sta podpisala še predstavnika Marjetice in Levih demo- kratov. V sklep so bile tako vključene tri pomembne vsebinske točke: 1. Prilagoditev upepeljevalnika okoljevarstvenim predpisom nikakor ne pomeni kakršne koli odločitve o njegovi bodoči usodi ali povečanju zmogljivosti. 2. Morebitne odločitve o njegovi bodočnosti bodo morale biti predmet dogovora med vsemi prizadetimi občinskimi upravami, goriško pokrajino in prebivalstvom, kije za to zainteresirano 3. Dokument zavezuje gori-škega župana in odbor, da bosta vsekakor priznala prebivalstvu, ki živi v neposredni bližini upepeljevalnika, e-konomske protiusluge za nevšečnosti, ki jih lahko neposredna bližina upepeljevalnika povzroča na okolje in ljudi. Zaradi omenjenih točk izraža stranka Slovenske skupnosti svoje zadovoljstvo nad odobrenimi spremembami, saj je slovenski strani uspelo vključiti v omenjeni ukrep take postavke, ki ščitijo interese prebivalstva, kar se doslej ni dogajalo. Ob tem pa je bistvene važnosti tudi obveza, da se bo o bodočnosti upepeljevalnika goriška občinska uprava dogovarjala s pristojnimi krajevnimi upravami in s prebivalstvom. Goriški upepeljevalnik Zelo presenečen in razočaran sem zasledil v našem časopisju, da jegoriški občinski svet kompaktno glasoval za preureditev omenjenega objekta. Razočarala me je koalicija, v katero smo volilci verjeli, predvsem pa naši slovenski svetovalci, ki so se opredelili ali "za " ali so se pila tovsko vzdržali. Mislim, da so razlogi, ki so nam bili predstavljeni, to je preureditev zaradi naravovarstvenih norm do februarja 2(H)4, iz trte izviti, saj je vsem znano, da se velike investicije delajo zato, da se potem tudi ekonomsko obrestujejo. Moja bojazen in obenem prepričanje je, da se nam bo v drugem trenutku dokazovalo, da ni mogoče več nazaj in da ho upe peljeva In iška zmog Ijivos t ojačena in da se ho sežigalo tudi iz drugih območij v brk zdravju sovodenjskega prebivalstva, ki je najbolj ogroženo. Ni namreč potrebno, da navajam učinke dioksina in drugih snovi, saj so vsem žal znani. Sovodenjci imamo že na e-nem delu vasi nevarno odlagališče na Malnišču, sedaj smo v nevarnosti, da nas ho tudi v bodoče z druge strani onesnaževal ojačeni upepeljevalnik. Če je ta investicija samo začasna, kot se govori, zakaj niso potemtakem goriški župan, odborniki in še posebno slovenski svetovalci od Levih Demokratov, SKP in SSk pomislili, da bi bilo pametno obvestiti občane Štandreža in predvsem Sovodenj na javnem posvetu, saj je vsem znano, da so se Sovodenjci stalno prizadevali za popolno zaprtje nevarnega objekta, ki leži v direktni bližini hiš. Zato apeliram na sovaščane, da se množično oglasijo v protestu za dobrobit in zdravje prebivalstva. Upam, da si bodo v bodoče tudi izvoljeni slovenski predstavniki v vseh institucijah vzeli zadevo k srcu in zahtevali, da se najde druga lokacija za goriški upepeljevalnik. S spoštavanjem Franco Bagon Seja pokrajinskega tajništva SSk Problemi Slovencev Prejšnji četrtek se je na sedežu v Gorici sestalo pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti Gorica. Na dnevnem redu je bilo kar nekaj perečih tematik, ob tem pa je bil to prvi sestanek po deželnih volitvah in izvolitvi Mirka Špacapana v deželni svet. Seje tajništva so se poleg članov udeležili (udi predsednik rajonskega sveta Standrež Marjan Breščak, pokrajinski svetovalec David Gri-novero in goriški občinski odbornik Damijan Terpin. Prva tema, o kateri je tekla beseda, je bila delikatna zadeva okoli upepeljevalnika, ki je v zadnjih julijskih dneh sprožila val polemik, posegov in o-strih stališč. Odbornik Terpin je ponovno povzel dogajanje okoli sprejemanja spremembe proračuna, ki zadeva upepeljevalnik. Ukrep predvideva sana- cijo upepeljevalnika, za kar je Brancatijeva uprava rešila dano stanje in omogočila strukturi nemoteno delovanje po okoljevarstvenih predpisih. Nastavitev potrebnih filtrov in drugih naprav pomeni odpravo onesnaževalnih elementov, ki so doslej pestili prebivalstvo. V dokumentu pa je prišlo do bistvenih integracij na pobudo svetovalca SSk Silvana Primožiča, in sicer do obveze, da se bo občina Gorica o prihodnosti strukture dogovarjala s prizadetimi upravami, pokrajino in prebivalstvom. V dokumentu sploh ni govora o povečanju ali krepitvi delovanja. Dokument zavezuje obenem gori-škega župana, da nudi prebivalstvu, ki živi v neposredni bližini upepeljevalnika, ekonomske protiusluge zaradi bližine strukture. Ob tem se je med prisotnimi razvila plodna in daljša debata, splošno mnenje pa je bilo, da seje SSk izkazala kot kredibilna stranka, ki legitimira Brancatijevo upravo, saj je stvarno sodelovala in znala poseči v dano situacijo in vključiti v dokument, ki bi bil v vsakem primeru odobren, take postavke, ki ščitijo prebivalstvo. V debato je posegel tudi Marjan Breščak, ki je povzel zadnje novosti iz rajona Štan-drež ter podčrtal, da seje štan-dreško prebivalstvo doslej vedno pozitivno obnašalo do go-riške občine in sprejemalo raznorazne servisne strukture, ki so jih zgradili na teritoriju rajona. Potrebno pa bi bilo, da bi zato bila večja pozornost do tematik, ki jih štandreški predstavniki posredujejo pristojnim občinskim uradom. Dogajanje okoli imenovanj v Konzulto za slovensko manjšino, ki deluje v sklopu goriške občine, je bila druga tematika razprave. Nevzdržna obstrukcija, ki jo v zvezi s tem opravlja opozicija, je skrajno neresna in nespoštljiva do organa, ki ga predvideva statut goriške občine. Do ponovne debate bo prišlo v ponedeljek na zasedanju občinskega sveta, ko si večina prizadeva, da bo na tak ali drugačen način zaključila z imenovanji v Konzulto. Drugi del seje tajništva je bil namenjen zadnjim novostim, ki prihajajo iz deželnega sveta. Špacapan je poročal o prvih sestankih, posegih in obiskih, ki jih je opravil v zadnjem mesecu. Ob tem pa je prisotne seznanil z imenovanji v de lovne komisije ter o nadaljnjem delovanju. V razpravo so posegli še predstavniki sekcij Ivan Vogrič za števerjansko občino in Kar- lo Mučič za Laško. Ob tem je pokrajinski predsednik SŠk Ivan Černič seznanil prisotne z namero, da bi jeseni sklicali sejo pokrajinskega sveta. s 1. STRANI V pogovoru za naš tednik je predsednik Franc Pukšič poudaril, da je bila komisija, čeprav so se počitnice v DZ že začele, mnenja, da je ta obisk med Slovenci v Italiji potreben, ker v DZ pripravljajo prenovljeno besedilo resolucije o Slovencih po svetu in pomemben zakon, ki bo urejeval status vseh Slovencev, ki živijo izven meja domovine. Izrazil je veselje, da je lahko v sproščenem ozračju s sogovorniki potekal odprt pogovor o vseh aktualnih zadevah, "ki nas bodo jutri še bolj povezovale, saj bo Slovenija 1. maja prihodnje leto postala polnopravna članica EU, in torej državne meje, ki nas je doslej delila in nas še, več ne ho". Izrazil je tudi prepričanje, da je potrebno dobro izkoristiti pripravljenost zamejskih Slovencev za sodelovanje v Sloveniji, saj gre za "povezovalne vezi izjemnega pomena". "Dejstvo je, da smo Slovenci doma in po svetu vedno znali skupaj doseči tisto, kar je najboljše za slovenski živelj. Zahvala gre tudi našim Slovencem v zamejstvu, ki so se zares dobro angažirali za vstop Slovenije v EU in zvezo NATO. Zato je izjemnega pomena, da smo tesno povezani, ko vstopamo vsi skupaj v enoten evropski kulturni prostor. Prav o tem se danes pogovarjam s sogovorniki in hkrati tudi pobliže spoznavam slovensko stvarnost v Italiji," je še dejal predsednik komisije DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič. NA RAI-u Na sedežu R Al v Trstu, kjer pripravljajo slovenske radijske in televizijske programe, so Pukšiča novinarji in urednica Marij Čuk, VValter Skerk in Nataša Sosič opozorili predvsem na pomanjkanje osebja v slovenskih programskih oddelkih ter na grožnjo z ukinitvijo oddajanja Radia Trst A na srednjem valu. To bi pomenilo osi-romašenje za vso manjšino, saj bi se slišnost Radia Trst A na Goriškem, predvsem pa v Beneški in osrednji Sloveniji dobesedno razpolovila. Pukši-ču so prikazali tudi težave zaradi nevidljivosti slovenske nacionalne televizije v zamejstvu kot tudi načrte za nadgradnjo že obstoječega sodelovanja s Travniku, kjer delujejo otroška revija Pastirček, tednik Novi glas, Goriška Mohorjeva družba in vrsta drugih slovenskih organizacij. Franka Žgavec in Marija Češčut sta mu razkazali prostore obnovljene najstarejše knjigarne v Gorici in mu prikazali delovanje slovenskih ustanov, medtem ko seje na našem uredništvu Franc Pukšič z našim tednikom seznanil v pogovoru z glavnim u-rednikom Andrejem Bratužem. V Kulturnem domu v Gorici, ki ga te dni obnavljajo, je direktor Igor Komel Pukšiču prikazal obnovo in pomen tega kulturnega hrama kot (udi pomen slovenskih kulturnih domov v Gorici, ki so stičišče vil najmanjšo slovensko občino na Goriškem. Srečanje v Števerjanu je bilo zanimivo tudi zaradi tehtnih pogovorov, saj je župan Corsi izpostavil težave in priložnosti, ki bodo pred briškimi vinogradniki na obeh straneh državne meje po vstopu Slovenije v EU. Pukšič pa je tudi sam župan manjše občine v Sloveniji in sam štajerski vinogradnik; sogovornika sta bila zato dobro podkovana. Tudi v Števerjanu je Pukšič obljubil obisk parlamentarne komisije iz Ljubljane, kot je tudi jasno povedal obema predsednikoma krovnih organizacij, da se bo sam zavzemal za njuno nadaljnje tesno sodelovanje, ker je to edina pot v prihodnost, kot dokazuje nastala situacija na Koroškem v Avstriji, kjer avstrijska vlada spretno izkorišča slovenske razprtije v škodo sami manjšini. Franc Pukšič... Tam mu je krajevni župnik Tone Bedenčič razkazal staro slovensko božjepotno središče in cerkev Matere Božje. V BARKOVLJAH Na delovnem kosilu v Bar-kovljah pri Trstu sta predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ, Sergij Pahor in Rudi Pavšič predsedniku parlamentarne komisije predstavila glavne težave Slovencev v Italiji. Spregovorili so tudi o tem, kaj bo pomenil vstop Slovenije v EU in kakšen izziv bo to za Slovenijo in Slovence v zamejstvu. Govorili so o predlogu zakona za Slovence, ki živijo izven meja RS, in spremembah resolucije o Slovencih po svetu. Pukšič je poudaril, da si v DZ prizadevajo, da bi prišli čimprej do usklajenih besedil omenjenega zakona in resolucije, ki bi še bolj povezala Slovenijo z vsemi Slovenci po svetu. slovensko nacionalno radijsko in televizijsko hišo. Pukšič je predstavnikom slovenskih programov RAI obljubil pomoč Komisije in DZ pri reševanju težav kot tudi sestanek v Ljubljani, na katerem bi se lahko konkretneje dogovorili za odpravo težav. V GORICI V Gorici seje Pukšič srečal s predstavniki slovenskih organizacij, saj je najprej obiskal sedež Katoliške knjigarne na italijansko-slovenske kulturne izmenjave. V ŠTEVERJANU Predsednik Pukšič se je nato s spremstvom podal v Šte-verjan na občino, kjer ga je sprejel župan Hadrijan Corsi in mu predstavil izzive, ki jih za briške vinogradnike na o-beh straneh državne meje prinaša bližnja odprava državne meje; obenem mu je predsta- Od 17. julija do konca avgusta Gong fest, prvi goriški art festival za mlade z obeh V župnijskem parku med lipami v Štandrežu Kaplan Martin Čedermac že dvajsetič na odru strani meje Z odprtjem razstave mladih slovenskih likovnih ustvarjalcev, zbranih v skupini BridA, v knjižnici v Gorici, in s predstavitvijo del akademske slikarke Giorgie Orzan in likovnih izdelkov, ki jih ustvarja Mi-chele Drascek, v kulturnem centru Mostovna v Novi Gorici, se je v četrtek, 17. julija, uradno začel Gong Fest. Gre za prvi goriški art festival, ki hkrati poteka na o-beh straneh meje, saj se bodo različni glasbeni, plesni, likovni, literarni, gledališki in drugi dogodki do konca avgusta odvijali na različnih lokacijah v Novi Gorici, Gorici in Šempetru pri Gorici. V sodelovanju z društvom Controtem-po in klubom Sunshine z italijanske strani meje so festivalski program pripravili člani pred kratkim ustanovljenega novogoriškega zavoda Gong. Ker je osnovni namen festivala povezovanje mladih z obeh strani meje in njihovo sodelovanje na kulturnem področju, pa so festival podprle tudi občine Nova Gorica, Gorica in Šempeter pri Gorici. Pri organizaciji festivala sodelujejo tudi številna druga društva, klubi in posamezniki iz obmejnega prostora. Tako se v okviru Poletne scene Kluba goriških študentov že nekaj časa vrstijo koncerti mladih skupin različnih glasbenih zvrsti z obeh strani meje, ki se bodo nadaljevali vse do prvih dni septembra. Prvi odmevnejši glasbeni do- GO NG 1 godek Gong festa je bil nedeljski nastop priznanega slovenskega glasbenika Zorana Predina na goriškem gradu, kjer je nastopil skupaj z Orkestrom a-dijo pamet. Poleg Predina se je občinstvu predstavila tudi zasedba Calicanto, ki velja za legendo italijanske folk glasbe. Festivalsko dogajanje se bo nadaljevalo v četrtek, 24. julija, ko se bo ob 21. uri v a-triju novogoriške občinske stavbe začel večer poezije, na katerem se bodo po izboru Jurija Paljka predstavili avtorji iz zamejstva. V petek, 25. julija, bo na ploščadi med stavbo novogoriške mestne občine in Goriške knjižnice Franceta Bevka nastopila slovenska skupina Caminoigra, katere člani izvajajo t.i. vvorld mušic. Dan kasneje bo na isti lokaciji predstavljen italijan-sko-slovenski glasbeni projekt Casa Rossa Project. Pri projektu, ki je zaobjet na zgoščenki z naslovom Oltre confine, se bodo predstavili najboljši furlanski in slovenski jazz glasbeniki. V nedeljo, 27. julija, bo na omenjeni ploščadi na sporedu glasbeno-lutkovna predstava za otroke Zgodba o izgubljeni dudi, zvečer pa bo sledil še nastop slovaško-ita-lijanske zasedbe )uraj Berky cigansky trio, ki se bo predstavila s poulično godbo slovanskega melosa. / stran 16 Nace Novak Dramski odsek PD Štan-drež je v soboto, 19. t. m., podaril domačemu občinstvu nepozaben gledališki večer v župnijskem parku med lipami. Bil je to tudi spominski poklon nedavno, prerano umrli kulturni delavki Anki Černič. Na pokritem odru, na katerem se navadno odigravajo komedijske enodejanke na Prazniku špargljev, so štan-dreški igralci odigrali dvajseto (poslednjo?) ponovitev velike uspešnice Kaplan Martin Čedermac, ki jo je po istoimenskem romanu Franceta Bevka dramatiziral Boris Grabnar. V režiji Emila Aberška in ob pomoči igralca PDG Janeza Starine je od lanskoletne premiere, ki je značila pomemben zasuk v žanrskih izbirah štandreških gledaliških ljubiteljev, doživela veliko odobravanja in uspehov, ki so dosegli vrhunec na 5. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah, kjer ji je žirija prisodila nagradi za najboljšo režijo in najboljšo moško vlogo in kjer je bila na spisku predstav za najlepšo sceno, najlepše kostume (te je z veliko pažnjo na časovne značilnosti in koordinacijo barv izbrala Snežiča Černič) in za nekatere zelo dobro odigrane moške stranske vloge. V sobotni reprizi sta si Joško in Franko Kogoj, odrska mojstra, privoščila nekatere scenske variacije, ki so nema- lo preobrazile prvoten režiserjev scenski koncept. Da bi se scena čim bolje ujemala s prostorom, kjer kraljuje oreh, sta jo nekoliko prikrojila oz. ji dodala nekaj elementov. Scenski videz se je delno spremenil in morda spravil malce v zadrego igralce ob vstopih, a predstava zaradi tega ni bistveno trpela. Spet so pretežno domači gledalci v dveh urah trajajoči predstavi spremljali borbene nastope klenega duhovnika kaplana Martina Čedermaca, ki se je v najhujših fašističnih časih z vsemi silami boril za svoj narod in materni jezik, "ki je kot lučka, ki jo je treba čuvati, da ne ugasne". Čustveno močna predstava bo še dolgo živela v spominu tistih, ki so si jo ogledali zaradi dobre režijske zasnove in izpeljave, jasne sporočilnosti in ne nazadnje zaradi dovršenih igralskih interpretacij štandreških amaterjev, ki so se izkazali tudi v tej zahtevni, resni predstavi. Še dolgo nam bodo pred očmi pokončni kaplan Martin, ki ga je občuteno in doživeto poosebil Božidar Tabaj, fašistični prefekt v izrstnem orisu Marka Brajnika, mrki fašistični poročnik v odločni igri Cristia-na Benedettija, zahrbtni Žef Klinjon v učinkoviti karakterizaciji Dimitrija Brajnika, in vsi ostali nastopajoči, ki so vestno in zavzeto podali svoje dramske vloge. Zaslugo pri uspehu predstave imajo seveda tudi vsi tisti, ki so v zakulisju pripomogli k dosežkom. V prvi vrsti so to že prej omenjena Snežiča Černič, Martin Tonsig, lučni mojster, in šepe-talka Marinka Leban, ki kot zvesta senca zmeraj spremlja štandreško skupino. Predstava se je gotovo zapisala z zlatimi črkami ne samo v štandreško dramsko gledališko kroniko, ampak na splošno v zamejsko gledališko ljubiteljsko ustvarjalnost, v kateri so take odrske postavitve prava redkost. Iva Koršič OBVESTILA VRH SV. Mihaela. V ponedeljek, 21. julija, so pripeljali novi - mali - zvon. Tvrdka Sl-MET, ki ga je ulila, ga bo postavila v cerkev. V soboto, 26. julija, ob 17. uri pa ga bo goriški nadškof blagoslovil. Za slovesnost sv. dk. in mč. Lovrenca bo z obema starima zvonovoma prepeval Bogu v čast ter v veselje faranov. Praznovanje 10. avgusta se bo začelo ob 10. uri. V SOBOTO, 26. julija, na god sv. Ane, bo ob 19.30 v cerkvi sv. Ivana v Gorici maša za Anko Černič. DRŽAVNA SREDNJA šola Ivana Trinka sporoča, da se bo letos po sklepu zavodskega sveta pouk začel 11. septembra. DAROVI V SPOMIN oz. namesto cvetja na grob pok. Anki Černič - za cerkev v Števe-rjanu: Simon Komjanc in družina 50,00; KD Sabotin iz Štmavra 25,00; sekcija SSk Števerjan 70,00; mati Ada Gabrovec 300,00; podjetje Terpin 50,00; župan Hadrijan Čorsi 100,00; - za lačne otroke v misijonih: sosedova družina 100,00; N. N. 50,00; - za cerkev na Jazbinah: N.N. 30,00 e. V SPOMIN oz. namesto cvetja na grob pok. Lojzetu Maražu - za števerjansko cerkev: KD Sabotin iz Štmavra 25,00; mati Iva 50,00; sekcija SSk iz Števerjana 30,00; druž. Simčič 30,00; vrstniki (letnik 1943) 80,00;-za lačne otroke v misijonih: Eda Gravnar 25,00; vrstniki (letnik 1943) 80,00; - za sklad s. Mihelangele: Eda Gravnar 25.00 €. /A CERKEV na Jazbinah: N.N. 10,00 €. ZAMIADIKO: v spomin na strica Jožeta Čotarja Danilo Lupine 100,00 €. ZA NOVI glas: F.P. 250,00 €. /A MISIJONARJA Danila Lisjaka: F.P. 200,00 €. 7A KULTURNI center Lojze Bratuž: namesto cvetja na grob Anke Černič, Grafica goriziana 100,00 €; v isti namen M.R. 100,00 €. ZA CERKEV na Vrhu: N.N. 50,00; Karolina Visintin Moro, v spomin na Anko Černič 50,00; Renato, v spomin na ženo 200,00 €. ZA CVETJE v cerkvi v Ga-brjah: Karla Malič Meniš, ob rojstvu vnukinje Arianne 30.00 e. Župnija sv. Florijana in Marije Pomočnice v Števerjanu ter grofica Tacco vabita na BLAGOSLOV PRENOVLJENE KAPELE SV. ANE v soboto, 26. julija, ob 19. uri. Kapelo, oltar in novo podobo sv. Ane bo blagoslovil nadškof Dino De Antoni. 1 1 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 Praznovanje sv. Ane v Pevmi Po nepozabni izkušnji vrhunske gledališke predstave Pisma s fronte na vrtu bivšega župnišča v Pevmi pripravlja Krajevni svet za Pevmo, Štmaver in Oslavje nekajdnevno slavje ob praznovanju sv. Ane, zavetnice Pevme. Kot je že dolgoletna navada, sta k sodelovanju pristopili obe domači kulturni in športni društvi, Naš prapor in Šabotin. Praznovanje bo tridnevno in bo na sporedu konec tega tedna. V petek, 25. julija, bo na dvorišču osnovne šole J. Abram v Pevmi rock koncert z udeležbo štirih rokerskih skupin z Goriškega. Naslednji dan, v soboto, pa bo na vrsti že tradicionalna baklada z nočnim pohodom po cestah in kolovozih treh sosednjih vasi. Po pešaškem naporu bo na dvorišču osnovne šole družabno srečanje s pesmijo in glasbo v domači izvedbi. Prireditelji si prizadevajo, da bi večer popestrili še s krajšo gledališko ali podobno predstavo. Letos bodo prvič postavili na prizorišču poseben kiosk s pijačo in razne priboljške. Kiosk bo v režiji ene od domačih gostiln. Izkupiček obeh večerov pa bodo, kot je že običaj, dodelili dobrodelnim namenom, in sicer Skladu Mitja Čuk, ki skrbi za prizadeto mladino. V nedeljo, 27. t.m., bo v pevmski cerkvi ob 9.30 slavnostna maša s procesijo po vasi. Družabno srečanje vaščanov bo po maši sklenilo tridnevni praznik. VIP Zadnji koncert pred zasluženim oddihom MePZ Hrast sklenil dolgo sezono * Pevci MePZ Hrast so po dolgi in naporni sezoni 12. julija z organizacijo koncerta na doberdobski Gradini odšli na počitnice. Zadnja dva koncerta sta mešani pevski zbor iz Doberdoba zaposlila v Gradežu in nato v domačem Doberdobu. Doberdobski pevci so se v ponedeljek, 7. julija, podali na gostovanje v Gradež. Tam so Doberdobci peli v okviru pevskih večerov Poletne note (Noted'estate), ki ga prireja pokrajinska sekcija pevskega združenja USCI. V čarobnem ozračju, ki seje ustvari- lo v baziliki sv. Eufemije, so doberdobski pevci gradeške-mu občinstvu in turistom predstavili izseke iz svetovne po- lifonije. Pod vodstvom dirigenta Hilarija Lavrenčiča so z dvema Gallusovima napevoma obarvali večer z renesančno tradicijo. Gallusova moteta sta posebej zanimiva, ker sta zapisana tako, da jih zbor zapoje razdeljen v dva oz. tri zbore. Z Mendels-sohnovim Psalmom 43 je MePZ Hrast obudil nemški romanticizem, z Rahmanino-vim Opelo pa nakazal slovansko romantično tradicijo. Drugi del polkoncertnega sporeda so doberdobski pevci poklonili krajevnim slovenskim in furlanskim skladateljem. V apsidi gradeške bazilike je najprej zadonel Merkujev Pater noster. Sledila je Pahorjeva glasbena priredba naj- i bolj znanega Očenaša iz slovenske literature, Cankarjevega Očenaša hlapca Jerneja. Doberdobci so se z izvedbo Perosove A ve Maria poklonili tudi furlanski glasbeni tradiciji. Poslovilna skladba v gradeški noči je bila ponovno vzeta iz slovenske zamejske zakladnice: Jericijeva Maria mater grati-ae je izzvenela kot zahvala in pozdrav vsem prisotnim poslušalcem. Večerje sooblikoval tudi otroški zbor Audite Nova iz Štarancana, ki ga vodi Gianna Visintin. Predstavili so dve pesmi z orgelsko spremljavo, Delibesovo Messe breve in Harperjev Psalm 150. Sezona doberdobskega pevskega zbora se je sklenila v soboto, 12. julija, na očarljivem obronku doberdobske gmajne, na Gradini, predelu nad jezerom, kjer so pred kratkim odprli nov večnamenski center. MePZ Hrast je gostil vokalno skupino Akord iz Podgore, ki je Do-berdobcem predstavila zgo- ščenko Zdravica/Un brindisi. Po začetnem pozdravu do-berdobskih pevcev s tremi pesmimi (Lavrenčičev Petelinček je zapeu, Čopijev Sem se šetao in Merkujev Njen čeua 'jti gna) so glavno besedo prevzeli podgorski pevci pod vodstvom Mirka Špacapana. Izbor ljudskih nape- vov, ki so jih gosti predstavi- li v Doberdobu, obsega slovenske, italijanske in furlanske motive. Dobrodošlico poslušalcem je skupina A-kord voščila s pesmijo Nocoj je pa lep večer. Sledili sta priredbi beneškega rojaka Davida Klodiča, Sem vidu Marjanco in Preljubi sv. Lienart. Predstavitev prvega sklopa slovenskih ljudskih pesmi sta zaokrožili Maškova Mlatiči in Aljaževa Soči. Iz italijanske zakladnice sta v doberdob-sko noč zadoneli De Mar-zijeva Improvviso in Pigarel-lijeva Era una notte che pio-veva. Po furlanski Se jo ves di maridami v Pedrottijevi priredbi sta večer sklenili slovenski Nocoj pa oh nocoj Frana Venturinija in Žabe Vinka Vodopivca. AČ 12 ČETRTEK, 24. JULI)A 2003 BENEŠKA SLOVENIJA Je delo naših kulturnikov dovolj zaščiteno? Manjšina: mozaik ali domino? Turiste, ki se v poletnih mesecih mudijo na počitnicah, poleg peščenih plaž in strmih gorskih vrhov, privabljajo tudi kulturni spomeniki. Postaja Topolove praznuje 10. obletnico Ogled muzeja je prav tako obvezna poletna dejavnost kot sončenje na plaži. Ne samo prijeten hlad privablja turiste v te prostore, ampak zavest, da je bogata kulturna dediščina, ki je tam ohranjena, vrednota, ki jo je treba zaščititi in ohraniti. Turist rade volje v ta namen plača listek, s katerim si ogleda najrazličnejše eksponate. Recimo mozaik. Mozaik je že na prvi pogled krhka in varljiva celota, saj ga sestavljajo majhni drobci različnih barv nekoč velikih in mogočnih pečin. A vseeno je mozaik še vedno tam. Privlačen je sam po sebi, a tudi zaradi skrbi in varstva, ki ga za njegovo ohranitev namenja država. Arheologi skrbijo, da mozaika ne poškodujejo pri fazi kopanja, umetnostni zgodovinarji pravilno ocenjujejo njegov pomen tudi v širšem kontekstu. Vsak kamenček je potreben, da se pred nami pojavi zanimiva slika. Podoben efekt imamo pri postavljanju domino kock. Svetovni rekord postavljanja kock, ki ob padcu razkrijejo zanimive kombinacije slik in barvnih efektov, predpostavlja trenutno sposobnost postaviti nad štiri milijone različnih kock. Slednje prostovoljci nekaj mesecev skrbno postavljajo, in to samo zaradi užitka, da bi v slabih dveh urah videli pasti čim večje število domino kock. Slovenska manjšina, tako v Avstriji kot v Italiji, pa že nekaj časa niha med statusom mozaika in domina. Metafora je kar se da preprosta in primerna za poletno branje pod senčnikom: lepoto kakega mozaika ocenjujemo zlasti po njegovi celovitosti in večbarvnosti, za ohranjanje eksistence malih krhkih barvnih kamenčkov pa je potrebna skrb države. Brez njene pomoči in ustrezne kulturne politike, ki bi končno manjšino povišal vsaj na status kulturne dobrine, ki jo je potrebno ohraniti (kot mozaik, pač), manjšina postane kaj kmalu domino. Garaško delo naših kulturnih delavcev in entuzijastov se kaj kmalu izjalovi, če na kompleksno strukturo kdo izvaja usodni pritisk. Pod črto pa še to: pred nekaj meseci je iz dunajskega umetniškega muzeja izginila majhna, redka plastika, katere vrednost so ocenili na približno 50 milijonov evrov. Sele ko je plastika izginila neznano kam, so se ljudje v muzeju zavedeli, da je niso primerno zaščitili. Peter Rusija Nadiške doline so že same po sebi čudovit dar narave. Če se z avtomobilom peljemo iz Čedada do Hlodiča in se tu povzpnemo po ozki in strmi poti, se po desetih minutah vožnje znajdemo v zasanjani vasici, Topolovem, pravem biseru Beneške Slovenije. Čeprav je vasico v prejšnjih desetletjih zadela nenaklonjena usoda, ki je Topolovemu botrovala emigracijo in močan demografski padec, se v zadnjih letih - prav po zaslugi topolovške Postaje - ta negativni trend krepko spreminja. Vsako leto se sicer prve tri tedne julija ponavlja kulturna manifestacija (a organizatorji neradi uporabljajo ta izraz), ki letos doživlja svojo jubilejno deseto izvedbo. Pravzaprav Po-staja Topolove ni nikakršen festival ali tritedenska razstava del povabljenih umetnikov, pač pa gre za poseben način doživljanja in posredovanja najrazličnejših kulturnih prvin in kontaminacije le-teh, pri kateri ima znaten pomen vzdušje, ki preplavi tako prebivalce kraja - 39 jih redno živi v Topolovem - kot tudi obiskovalce in umetnike. Vas zaživi potemtakem v vrvežu vljudnosti, nasmejanih obra- zov in hiš odprtih vrat: vanje lahko vstopajo vsi tisti, ki potrebujejo prenočišče. Nekaj je tudi hišic, ki jih lastniki dajejo v najem bodisi v julijskem mesecu bodisi med letom. Med delovanjem Postaje je tudi nekaj drznežev, ki noč prebijejo v šotorih ali v avtomobilih. Program tritedenskega kulturnega srečanja, ki sta ga podprli tudi naši krovni organizaciji SSO in SKGZ, je pester in raznolik. Na sporedu so med drugim bili elektro-akustični poskusi Marca Be-hrensa in Nikolausa Heydu-cka; nastop gla-sbeno-poetične skupine Autoda-fe', ki jo vodi pesnik in pisatelj Matjaž Pikalo; dvaj-setu rn i koncert, v katerem so se vrstili številni glasbeniki in igra- li skladbo Davida Casalija z naslovom Assenza Essenza; nastop zbora Musicum v to-polovški cerkvici; v nedeljo, 6. julija, so uprizorili dramsko delo Pisma s fronte v režiji Marjana Bevka; izreden uspeh je imel nastop mladih, ki so v Topolovem obiskovali GLOSA JURI) PAL)K Za tokratni zapis se lahko iskreno zahvalim obisku misijonarjev Tatjane Zejn in Pavla Bajca na našem uredništvu. Minuli teden smo objavili pogovor z njima, jasno pa je, da smo se z njima pogovorili tudi brez odprtega mikrofona in ti pogovori, ki so navadno veliko lepši, ostanejo našim bralcem ponavadi nepoznani. Zanimivi so predvsem zato, ker iz njih neposredno zvemo, kako se misijonarji počutijo, ko pridejo domov, med nas, v kraje in v družbo, v ka teri so odrasli, se izoblikovali v zrele osebnosti, končno so tudi sredi nas začutili v sebi klic k posvečenemu in misijonarskemu življenju. Misijonarji so naši ljudje. Veliko misijonarjev sem spoznal, na nekatere od njih, ki so mi bili sošolci ali pa sem z njimi odraščal, me veže dolgoletno iskreno prijateljstvo. Čeprav se ponavadi ne vidimo veliko let, tudi desetletja ne, se potem včasih srečamo, ko so misijonarji na zasluženem počitku med nami, ali pa se srečamo takrat, ko se pridejo domov zdravit, "na generalno popravilo", kot hi rekel prijatelj misijonar Danilo Lisijak. Lepa so ta srečanja predvsem zato, ker se nam zdi, misijonarjem in meni, da čas ni tekel svoje večne poti, da se je ustavil, pa čeprav drug na 0 misijonarjih drugem opazimo tiste spremembe, ki jih čas prinaša: gube, pleše ali pa sive lasi, utrujenost in sledi bolezni, znake torej, da so srednja in zrela leta že krepko tu. Eno od stalnih vprašanj, ki ga vedno postavljam misijonarjem, in to vsem, s katerimi se pogovarjam ali za časopis ali pa v prijateljskem klepetu, je: "Bi prišel živet nazaj med nas, v našo družbo, sredi katere si zraselV' Vprašanje seveda ni točno postavljeno, saj tako vprašani kot jaz veva, da se je naša družba zelo spremenila v zadnjih dveh desetletjih in je torej logično, da ta družba, v kateri mi danes živimo, ni ista družba, v ka teri so med nami živeli misijonarji, preden j so odšli oznanjat Božjo besedo v tuje in daljne dežele. Ponavadi je odgovor širok nasmeh in takoj za njim sledi razčlenjen odgovor, ki ga lahko strnem v odločen "Ne!" Dolžan pa sem še pojasnilo, da misijonarji razložijo, zakaj ne hi prišli ponovno živet med nas; na prvem mestu je življenjska izbira, saj si misijonar za vse življenje, saj misijonarji dobesedno darujejo svoje življenje ljudem, katerim oznanjajo evangelij, so med njimi srečni. Odgovori pa vsi vsebujejo i tudi dodatno pojasnilo, in sicer to, da se je naša družba izjemno spremenila. Misijonarji, ki se vrnejo med nas po desetih letih trajne odsotnosti, seveda opazijo te spremembe, vidijo tehnični in drugačen napredek naše družbe, se takoj zavejo, koliko materialno bogatejši smo, a tudi vidijo, koliko smo izgubili na tej poti v materialno bogastvo sedanjega časa. Misijonar Rudež se je posmejal na moje vprašanje in mi pred leti vrnil tole: "Kaj naj pridem delat med vas, med vas na cement in asfalt, v to sivino, kjer se nihče več ne smeje in v velikih avtih namesto otrok vozite pseV Misjonar Lisijak mi je takole odgovoril: "Ne bi se vrnil med vas predvsem zato, ker ne maram pogrebne kulture, ki se med vami širi kot kuga. Zbirate se samo še na pogrebih, samo na pogrebih je še veliko duhovnikov, pa čeprav vemo, da je pogrebni obred za Cerkev samo zakramental in ga lahko opravi tudi laik. Pri vas ne, pri vas govorite o lepih pogrebih! In tudi smejete se ne več, vasi so prazne, ni otrok. Ko po naključju v slovenski vasi ustaviš avto, da bi koga vprašal, kje stanuje ta in ta, ni otrok, da hi ti povedali, kot tudi ni nikogar drugega. V Afriki ustavim avto na podeželju in se takoj zbere petdeset otrok... Sam sem res sredi revščine, a sem vesel, ker sem sredi veselja otrok in sreče!" Misijonarja Pavla Bajca nisem vprašal, ali bi se vrnil, ker sem vedel, kakšen bi bil odgovor. Pa sem ga vseeno vprašal, kaj najbolj pogreša med nami. Ker je dobro vzgojen in tudi zato, ker se od majhnega dobro poznava - on je Gorjan s Cola in jaz Vipavec z Dežele - se je samo široko nasmehnil, kot se je zraven nasmehnila tudi laična misijonarka Tatjana Zejn. S Pavlom Bajcem sva odraščala v istih razmerah in v isti ] družbi, v kateri je bilo takrat \malo materialnih dobrin, a veliko vrednot, takih, kakršne danes pogrešamo med nami, in sem mu zato vrgel še zadnje vprašanje:"Mar ne pogrešaš solidarnosti med nami, tiste, ki je označevala najin svet, ko sva odraščala in tudi gulila šolske klopi v Vipavi?" Misijonar Pavel se je zresnil in dejal. "Ogromen napredek vidim, tudi slovenska družba je postala bogata. Seveda pogrešam solidarnost, še kako jo! Boš pa videl, da ho v kra tkem med vami solidarnost celo prepovedana! Zapomni si to: celo prepovedana bo solidarnost!" paljk@noviglas. it tečaj kovinskih tolkal; ob zaključku projekta Collage je zapel zbor Beneške korenine; prisoten je bil tudi goriški Ki-noatelje, ki je predstavil dela skupine mladih Sibirskih video-ustvarjalcev; zanimiv pa je bil tudi zvočni nastop Alessandra Fogarja. Vasica Beneške Slovenije je bila tudi idealni prostor za srečanja z umetniki, ki se poslužujejo le besed, pesniki, pisatelji in raziskovalci. V četrtek, 10. julija, so na majhnem topo-lovškem trgu predstavili zadnji trud Pavleta Merkuja Tona-nina Tona-na’. Merku' je v knjigi zbral raziskave, ki jih je bil začel že leta 1976. V zadnji avtorjevi publikaciji je zbran dragocen material, ki ga sestavljajo bodisi fotografije, ki uprizarjajo ljudska bivališča pred potresom leta 1976, bodisi seznam skoraj že pozabljenih otroških pesmi iz Rezije. Za izid knjige je poskrbela založba Piz-zicato iz Vidma v sodelovanju Deželnega združenja pevskih zborov. Naslednjega dne se je v Topolovo povzpel tudi furlanski pesnik in pisatelj Luciano Morandini, ki je poslušalcem orisal svojo dolgoletno poetično pot. V nedeljo, 10. julija, je Topolovo obiskal tudi priznani slovenski režiser Jan Čvitkovič. O nastanku topolovške Postaje (pri kateri niso umetniki, ki pogojujejo okolje s svojimi umetniškimi storitvami, a je le kraj, ki spodbuja njihovo ustvarjalnost) smo se na licu mesta pogovorili s pobudnikom le-te Morenom Miorellijem. "S Postajo smo začeli 1994. Hoteli smo ponuditi ustvarjalni prostor umetnikom, ki smo jih spoznali v mladinskih popotovanjih. Spoznali smo tako osebe, ki so zelo občutljive na kraje, na ljudi, na posameznikove zgodbe. Delovali so vsi na področju instalacij. Prva izvedba Postaje je bila pravzaprav posvečena tem, zato stvarni in vizualni umetnosti. S časom pa je Postaja opustila instalacijske projekte (pravzaprav razstave) in se raje posvečala drugim umetniškim sporočilnim zvrstem, v glavnem glasbi in njeni najrazličnejši paleti ustvarjanja: projekti so se tako osredo- točili na spreminjanje ambientalnih zvokov, z ljudsko pesmijo itd." Od kod prihajajo umetniki, ki so letos vaši gostje? Doma so iz Holandske, iz ZDA, Češke Republike, iz Slovenije, Hrvaške, Nemčije in Italije. Od kod pa obiskovalci? Veliko je seveda Slovencev, Avstrijcev; preseneča me število Italijanov, ki so se podali na tako dolgo pot samo zato, da bi bili med nami. Zakaj ima po tvojem mnenju Postaja Topolove tak uspeh? Ne vem, morda zato, ker je tu ozračje povsem normalno, neformalno, kar privede do tega, da se občinstvo počuti manj občinstvo. Vlada nadvse svobodno vzdušje, v katerem ljudje niso vezani na navadne klišeje predstav. Neradi smo strogo vezani na urnike in na običajno plat nekega kulturnega srečanja." Na podlagi česa izbirale, kdo bo v Topolovem ustvarjal? "Rekel bi, da je izbira podrejena neki naravni selekciji. Že zaradi tega, ker nikomur ne povrnemo potnih stroškov, se nekateri umetniki sami odločijo, da ne bodo sodelovali. Poleg tega mi organizatorji zaupamo t.i. "veleposlanikom" Topolovega; to so osebe, ki jih dobro poznamo in prav tako so nas tudi one globoko spoznale; prav ti nam iz leta v leto svetujejo, kateri umetniki bi bili pripravljeni sodelovati z nami. Donatella Ruttar in jaz sva letos svobodno izbrala le dva ali tri umetnike, ostale so nam jih predlagali drugi." Glede podpore s strani raznih ustanov? "Dejstvo je, če hočemo kaj doseči, se moramo za to tudi zavzeti. Na začetku smo zelo kritično presojali odgovore deželnih organov, nato smo se zavedeli, da je to brezsmiselno. Raje smo šli po svoji poti naprej, ne da bi koga kaj več prosili. Novi deželni odbornik za kulturo, Roberto Antonaz, ki je bil prisoten na otvoritvi letošnje izvedbe, je z nasmehom na ustih dejal, da je res z velikim zanimanjem prišel na našo Postajo, saj nismo v teh letih nikoli zaprosili za denarno podporo." Prav to je vzdušje, ki ga je čutiti po ozkih in strmih uličicah vasice; upamo, da bo to neposrednost in izvirnost ohranila v vseh izvedbah svoje skrivnostne Postaje. Igor Gregori Preoblikovanje zunanjega ministrstva Politične stranke že štejejo čas do volitev Velik del prebivalcev Slovenije je na počitnicah, pri čemer so ponovno največji in najbolj mikaven cilj obmorski kraji na Hrvaškem. Vlada pa tudi v juliju redno deluje. Pripravlja izvršilne predpise za izvajanje pred kratkim predstavljenega gospodarskega programa za učinkovit vstop Slovenije v EU. O tem dokumentu se lomijo kopja v slovenski politiki, saj ga opozicijske stranke vztrajno in enotno zavračajo, češ da bi o-menjeni program vladna in parlamentarna večina morala že zdavnaj sprejeti, saj so bile razmere v Sloveniji, zlasti na področju gospodarstva in javnih financ, kritične že tedaj, ko so zlasti v LDS ponavljali trditev dr. Janeza Drnovška, "da je Slovenija zgodba o uspehu". Velik del t istega, kar se dogaja v vladi in politiki, je že pod vtisom in v funkciji priprav na volitve v evropski parlament in v Državni zbor. Nekateri kandidati posameznih strank za omenjene volitve so že znani. Kar zadeva koalicijo Pomlad (torej koalicijo SDS in Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke), bosta njena kandidata za evropski parlament skoraj zagotovo Lojze Peterle in dr. Miha Brejc, medtem ko se Barbara Brezigar (na sliki), veliko novo ime slovenske politike, še ni odločila, če bo na volitvah leta 2004 sploh kandidirala. V SLS se povečujejo spori, saj del članstva ob podpori posameznikov iz vodstva SLS, zahteva odstop predsednika Francija Buta, ki pa naj bi ostal kmetijski minister. Med nezadovoljneži v SLS naj bi bil tudi nekdanji predsednik te desno-sredinske stranke Marjan Podobnik, ki naj bi se torej vračal v slovensko politiko. V vodstvu Demokratične stranke upokojencev pa so uradno sporočili, da bo na njihovi listi na naslednjih državnozborskih volitvah kandidirala tudi sedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ki se bo malo pred volitvami upokojila. Parlament je pred začetkom počitnic, ki bodo trajale do 1. septembra, na izredni seji sprejel zakon o odpravi posledic naravnih nesreč. Sprejetje bil s potrebnim šte- vilom glasov, čeprav je zakon pomanjkljiv. V ministrstvu za okolje, prostor in energijo so ga pripravljali kar osem let, zakon pa omogoča, da bo država nemara še letos začela izplačevati škode, ki so v slovenskem kmetijstvu nastale zaradi letošnje suše in drugih naravnih nesreč. V kroniki dogodkov v tistem delu politike, ki obravnava vključevanje Slovenije v obe mednarodni povezavi, torej v EU in zvezo NATO, pa so nastale vrzeli, ki pa jih bodo, kot je zatrdil tudi predsednik državnega zbora Borut Pahor, začeli odpravljati z obnovitvijo parlamentarnega dela jeseni. V zunanjem ministrstvu izvajajo preobrazbo celotnega ministrstva, vključno z mrežo diplomatsko-konzularnih predstavništev Slovenije v svetu. Po novem bodo v zunanjem ministrstvu od jeseni delovali trije direktorati: za EU in dvostranska vprašanja, ki bo združil sektor za evropske zadeve s tistimi za regionalna in bilateralna vprašanja; direktorat za multilateralo in načrtovanje politik, ki bo vključil sektorje za človekovo varnost, razvojno pomoč, ekonomske odnose, NATO in druge mednarodne organizacije; tretji direktorat zunanjega ministrstva pa bo skrbel za mednarodno pravo in zaščito slovenskih interesov. Tudi v tako preoblikovanem zunanjem ministrstvu pa bo tudi v prihodnje deloval kot samostojna enota Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tudi Državni zbor se bo moral preoblikovati in spremeniti svojo vlogo, saj bo v prihodnje glavni sogovornik ministrskega sveta EU v Bruslju postala slovenska vlada. Odločitve o tej novi funkciji bi slovenski parlament moral že sprejeti, a je v zamudi. Evropska komisija je Slovenijo opozorila, da še ni vzpostavila državnega mehanizma za črpanje skladov EU. Zato bi se lahko zgodilo, da Slovenija ne bo izpolnila pogojev za pridobitev 405,4 milijonov evrov pomoči iz strukturnih in kohezijskega sklada Unije, kolikor ji je namenjeno v obdobju med leti 2004-2006. Ta denar bi Slovenija porabila predvsem za zmanjšanja neskladja v razvitosti med posameznimi območji pri nas, ki zdaj povzroča številne gospodarske in socialne probleme. ZASKRBLJENOST UPOKOJENCEV ZARADI PREVELIKIH SOCIALNIH RAZLIK V DRŽAVI V Sloveniji je nemara oko- li dvajset bogatih in politično vplivnih posameznikov, ki zasedajo visoka mesta v gospodarstvu, javnih podjetjih in v bankah, praviloma pa se jih v javnih občilih komaj upa kdo kritizirati. Med omenjenimi osebnostmi je tudi Marko Voljč, predsednik uprave Nove ljubljanske banke. V tej banki so nastajale velike gne- če in dolge vrste klientov, ki niso mogli opraviti pretvorbe svojih osebnih računov v nove transakcijske rečune, kot to zahteva zakon. Mnogi, tudi najbolj revni, spričo zapletov in nereda v poslovanju niso mogli dvigniti svojih vlog za sprotno življenje. Marko Voljč nekaj časa sploh ni odgovoril na kritike nastalih razmer, slednjič pa se je na državni TV prizadetim vendarle opravičil. Toda zdelo se nam je, da se samo nasmiha ob vprašanjih časnikarke, ali bo zaradi gneče in ogorčenosti klientov Nove ljubljanske banke morda odstopil s svojega položaja. Vzrok, da se omenjeni primeri lahko dogajajo, so tudi nerazumno velike socialne razlike v Sloveniji. Vinko Gobec, predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije (slednjih je več kot pol milijona), jih je takole ocenil: "Upokojenci z veliko zaskrbljenostjo spremljamo nenormalno veliko socialno razlikovanje v družbi. To, da znaša letna bru-ta plača posameznih poslovnežev od 60 do 70 milijonov tolarjev, delavske pa od enega do milijona in pol tolarjev ni sprejemljivo. Nekdo si tako rekoč lahko z enoletno plačo kupi vilo, drugemu pa ne zadošča niti za normalno preživljanje, za vsakdanji kruh. Upokojenci sicer sprejemamo večje socialne razlike, toda te naj bodo posledica dela, znanja in ne špekulacij, nezakonitega lastninjenja in drugih prevar". V Sloveniji se medtem nadaljuje t.i. "pivovarska vojna" za prevlado na tržišču s to popularno pijačo. Pivovarna Laško hoče prevzeti pivovarno Union, v kateri ima že 48-odstotni lastniški delež. Toda slednja poizkuša na vsak način ohraniti samostojnost, pri čemer sodeluje z eno največjih in najstarejših multinacionalk na svetu, Interbrevvem v Bruslju. Kako se bo zadeva razpletla, ni mogoče napovedati, spor o prevladi na slovenskem tržišču s pivom pa dobiva čedalje bolj tudi politične razsežnosti. Marijan Drobež Nagrade in priznanja v občinah Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba Oddolžitev za trud in uspehe na raznih področjih V mestni občini Nova Gorica in v občini Sempeter-Vr-tojba so na osnovi javnega razpisa izbrali posameznike, društva in organizacije, ki so najbolj zaslužni za uspehe na raznih področjih; ti bodo zato prejeli nagrade ali drugačna priznanja obeh lokalnih skupnosti. V Novi Gorici bo nagrado mestne občine za letošnje leto dobila dr. Hilda Veličkov, in sicer za svoje dolgoletno strokovno in požrtvovalno delo z invalidno mladino v Bolnišnici Stara Gora. Nagrado Franceta Bevka pa bodo podelili dramski igralki Tei Glažar, za življenjsko delo na področjih gledališke in filmske ustvarjalnosti ter za njen doprinos k umetniški rasti Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici in k njegovi uveljavitvi v Sloveniji. Diplomo mestne občine bodo podelili Tasu Lazov-skom, za številne inovacije in patentne rešitve, s katerimi je rešil marsikateri tehnični problem in ki jih na splošno že uporabljajo. Enako priznanje bo prejel tudi pevski zbor Vogrsko, in sicer ob 120-let-nici neprekinjenega delovanja tega ansambla. Občina Šempeter-Vrtojba pa je zlato priznanje podelila Darju Fornazariču, podjetniku iz Vrtojbe. Prejel ga je za zasluge pri razvoju kulturnega življenja v domačem naselju, za razvoj krajevne samouprave, za nastanek občine Šempeter-Vrtojba pa je prejel Anton Vencelj, za zasluge pri razvoju TV Primorke. Zupan Dragan Valenčič je v utemeljitvi tega predloga zapisal, "da si brez TV Primorke danes ne moremo predstavljati obveščanja na Goriškem in v čezmejnem prostoru v Italiji". Zupan tudi poudarja, "da Venclju mnogi niso prerokovali lahkega dela in uspeha. Danes je TV Primorka regionalna nekomercialna televizija s frekvenco na 67 kanalu oddajnika na Trstelju, ki omogoča sprejem TV programa na Primorskem, v italijanskem delu Goriške pokrajine in v Beneški Sloveniji oziroma v Videmski pokrajini. M. V Novi Gorici odprli novo knjigarno Bogata izbira knjig z najrazličnejših področij Lastnici pričakujeta, da njih petih letih postala ena V ulici Gradnikovih brigad v Novi Gorici sta Tina Kump in Jana Povšič odprli novo knjigarno, ki je druga v mestu. Zatrjujeta, da bo kmalu lahko prispevala svoj delež k povečanju splošnega zanimanja za branje in izobraževanje in s tem za napredek kulture. Pravita, da bosta vzpostavili nov, sodobnejši način delovanja, kot pa so ga vajene klasične slovenske knjigarne, "ki večinoma delujejo po načelih, kakršna so veljala v obdobju socializma". Izbira knjig in najrazličnejših drugih publikacij v njuni knjigarni je bogata in pestra. Pripravljali so ga petindvajset let Slovenski medicinski slovar Delo, kakršnega imajo le redki manjši narodi, pomeni tudi prispevek k slovenski istovetnosti in samobitnosti V Ljubljani je po petindvajsetih letih vztrajnega in trdega dela izšel Slovenski medicinski slovar, ki so ga izdali Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Zdravniška zbornica Slovenije. Obsega nad tisoč strani, na katerih je razloženih okrog šestdeset tisoč gesel in stalnih zvez. Vsebuje poslovenjeno zapisane latinske ali grško-latinske besede, izvirno zapisane latinske ali latinizirane grške izraze, po- slovenjeno zapisane udomačene besede iz živih tujih jezikov, odsvetovalne izraze iz živih tujih jezikov z ustreznimi priporočenimi slovenskimi, udomačene mednarodne sprejete krajšave, osebnosti iz svetovne zgodovine, domače do konca druge svetovne vojne, imena iz eponimov, pa pogoste latinske reke. Slovenski medicinski slovar je ustvarilo skupaj okrog 140 urednikov, piscev, svetovalcev in sodelavcev; delo pa sta recenzirala ugledna znanstvenika, uveljavljena tudi na področju leksikogra-fije, slovenist Tomo Korošec in farmacevt Aleš Krbavčič. Avtorje gesel in stalnih zvez je pri njihovem delu navdihoval dr. Alija Košir, začetnik slovenskega slovaropisja, ki je že leta 1952 ustanovil Medicinsko sekcijo Terminološke komisije Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kar zadeva medicinski besednjak, je v preteklosti izšlo vsaj deset slovenskih slovarjev, večinoma specialističnih, denimo, iz anatomije, mikrobiologije, psihiatrije, javnega zdrav- stva in nuklearne medicine. Novo obsežno in pomembno delo je torej tudi sad preteklih izkušenj, znanja in uvajanja tujih medicinskih izrazov v slovenski jezik. Glavni urednik Slovenskega medicinskega slovarja, prof. dr. Miroslav Kališnik, je v pogovoru za Novi glas dejal, da je omenjeno delo namenjeno širokemu krogu uporabnikov. S pridom bo lahko koristilo študentom in diplomantom medicinske fakultete, drugih biomedicinskih ved, pa tudi delavcem v zdravstvu, lektorjem, prevajalcem, časnikarjem in tudi bolj izobraženim pacientom. Lahko bo koristen jezikovni in strokovni pripomoček tudi slovenskim zdravnikom, ki delujejo v tujini, tudi pri nas v Italiji. "Sicer pa je namen slovarja dati uporabnikom navodila za pravilno pisavo, izgovarjavo, pregibanje, uporabnost gesel in stalnih zvez. Hoteli smo tudi jedrnato razložiti pomen najpogostej-ših biomedicinskih terminov, ki jih uporabljajo zdravniki v medsebojnih odnosih, pa tudi v razmerjih z drugimi zdravstvenimi delavci v Sloveniji in v tujini, pa tudi v odnosih s pacienti". Glavni urednik novega nadvse dragocenega strokovnega dela je v pogovoru za naš časnik tudi menil, da "Slovenski medicinski slovar pomeni prispevek k slovenski istovetnosti in samobitnosti. Posebej, če upoštevamo, da imajo svoj medicinski slovar le redki manjši narodi". M. 13 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 bo nova knjigarna v nasled-vodilnih na Goriškem. Vsebuje dela s področij zgodovine, izobraževanja, vključno s tečaji tujih jezikov, slovarji, enciklopedijami, leksikoni in učbeniki, nadalje najrazličnejšo strokovno literaturo, dela o kulinariki, popotniško literaturo, vključno z raznimi atlasi, popotniškimi vodniki in zemljevidi. Potem so na voljo še knjige o umetnosti, dela o živalstvu, rastlinstvu in vrtnarjenju ter medicinski pripomočki. V novi knjigarni namenjajo posebno skrb knjigam o Sloveniji oz. o preteklosti in razvoju Slovenije. Sprejemajo tudi prednaročila za učbenike in delovne zvezke za naslednje šolsko leto. Nova knjigarna, ki se imenuje Bukov list, pa ne bo zgolj prodajalna knjig, temveč veliko več, prepričujeta lastnici. Pomenila bo tudi prostor za druženje, saj bodo v njej redno pripravljali razne seminarje, literarne večere, ure pravljic, umetniške razstave in delavnice. Za nekatere naj bi bila knjigarna tudi prostor za druženja in srečevanja, spet za druge pa nemara le kotiček, kamor se bo lahko vsakdo zatekel pred hrupom današnjega življenja in se s knjigo v roki prepustil spokojnemu uživanju. V naslednjih dveh letih naj bi knjigarna začela poslovati tudi na internetu, pri prodaji knjig pa naj bi v naslednjih dveh letih dosegla okrog 40% delež na Goriškem. Lastnici pričakujeta tudi obisk ljubiteljev knjige iz Gorice in iz drugih krajev čez mejo na Goriškem. M. 14 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 Nasveti varčevalcem Bančni tekoči računi (i> Bančni tekoči račun je najbolj znana in razširjena oblika bančne pogodbe, ki predstavlja danes približno 47 % vseh bančnih vlog. Cisto preprosto gre za posojilo varčevalca banki, ki z denarjem prosto razpolaga. Istočasno uporabnik tekočega računa lahko v kateremkoli trenutku pride delno ali v celoti do svojega kapitala. Pri odpiranju tekočih računov mora varčevalec biti pozoren predvsem na stroške za vodenje računa, na obrestno mero, na morebitne dodatne usluge in na valuto. Stroški. S tega vidika je prišlo v zadnjih letih do temeljnih sprememb. Po preprostih T/R, za katere so bile značilne po zakonu določene okvirne komisije in visoke obrestne mere, so si utrli pot T/R v konvenciji, ki so znatno znižali okvirne komisije za določene skupine varčevalcev. Po krepkem znižanju obrestne mere so se nato pojavili T/R brez stroškov in brez interesov, ki so se kmalu izkazali kot nerentabilna oblika za banke. Taki tekoči računi so primerni za varčevalce, ki imajo letno zelo malo operacij in ne potrebujejo dodatnih storitev. V zadnjem času so se pojavili tako imenovani računi v "paketu", za katere se plačuje mesečni fiksni strošek (okvirno od 5 do 15 evrov). V tega je vključeno minimalno število brezplačnih operacij, uporaba plačilnih kartic, plačevanje raznih položnic, zavarovalna kritja. Varčevalec lahko brez dodatnih stroškov prosi za prekoračitev sredstev na tekočem računu (it. fido) ali odobritev posojila. Tudi "dosje" za vrednostne papirje (delnice, državne in zasebne obveznice), ki je povezan s T/ R, je večkrat brezplačen. V vsakem primeru varčevalec, poleg koleka ob odprtju T/R (7,75 evrov), plača letni kolek v višini 25,56 evrov. Ista višina davka velja za koriščenje "dosjeja" za vrednostne papirje. Interesi. Aktivne obresti na T/R so zelo nizke. V redkih primerih presežejo 1 %. Poglavje zase s tega vidika predstavljajo "posebni" T/R (npr. Conto Arancio). Vsekakor banke lahko prosto določajo obrestno mero glede na višino vloge ali na pripadnost stranke v določeno kategorijo (npr. komercialisti, lekarnarji, uslužbenci določenega podjetja, upokojenci, itd.). Na osnovi zakona št. 154, z dne 17.2.1992 mora banka svojim strankam obvezno odobriti vsaj najnižjo obrestno mero. Z razliko od preteklosti banke računajo bodisi pasivne kot aktivne obresti vsako tromesečje. Kdor misli, da je T/R tudi donosna investicija, se j krepko moti. Če varčevalec v tej obliki varčevanja hrani razmeroma nizko vsoto denarja, aktivne interesi ne krijejo bančnih stroškov. Ko dodatno ugotovimo, da uradna letna inflacija znaša 2,5 %, postane jasno, da je T/R za varčevalca zgolj plačilno sredstvo. Davčni odtegljaj znaša 27 %. / dalje Stojan Pahor 'Ilirizem je danes že prava industrijska panoga Zadnji modni hit: last minute tour Vedno večja ekonomska kriza se ne pozna samo pri vedno manjših porabah, temveč tudi na vedno manjšem povpraševanju po organiziranih počitnicah, saj so cene turističnih paketov precej visoke in trenutno si lahko le malokdo privošči dražje pocitmce. storitev prodali. Turistični kot smo mi predvidevali. Po- Ker je povpraševanje po operater ponuja redno stori- membno je tudi, da se obr-organiziranih potovanjih tev, ki jo lahko najdemo v nemo na znane turistične o- manjse m se navadno zgodi, da je teden ali dva pred predvidenim odhodom še nekaj mest prostih, se turistični operaterji odločijo in "razprodajo" neprodana potovanja, to pomeni, da ponudijo po izredno nizkih cenah turistične pakete, ki jih najdemo v rednih katalogih turističnega operaterja. Tako postajajo v zadnjem času vse bolj moderne počitnice v zadnjem hipu, kar pomeni, da potrošnik rezervira svoje počitnice samo dan ali dva pred predvidenim odhodom. Pri izbiri počitnic pa moramo ločiti med počitnicami v zadnjem hipu oz. last minute tour in cenenimi počitnicami. Počitnice v zadnjem hipu se navadno nanašajo na turistične pakete, letalske polete, pa tudi bivanje v hotelu, ki jih turistični operaterji niso prodali in jih zaradi tega prodajajo po nižji ceni, seveda v upanju, da bodo Naš vrt poleti Jajčevec, priljubljena poletna povrtnina Jajčevec ali melancana (Sola num melongena L.), kot tej zelenjavi bolj pogosto pravimo na Primorskem, prihaja iz Daljnega vzhoda in ni zahtevna povrtnina. Zelo je razširjen v Indiji in na Kitajskem, v zadnjih desetletjih pa se je področje, na katerem ga pridelujejo, močno razširilo. Glede na vrsto so jajčevci lahko različne rasti, običajno pa v višino dosežejo od 70 do 90 cm in so možne in široke rasti. Steblo deloma oleseni, tako da ne potrebuje opore. Listi so navadni, široki in delno dlakavi, z več centimetrov dolgim pecljem. Cvetovi so veliki, navadno posamezni in lahko vijoličaste barve. Glede na sorto so plodovi lahko različnih oblik in barve, se pravi, da so lahko podolgovato ovalni ali okrogli, po barvi svetleče temno vijolični, rumeni ali belkasti. V dolžino lahko merijo od 20 do 25 cm. Meso je čvrsto, belkaste barve in navadno s semeni, če gojena sorta ne spada med tiste, ki se partenokarp- no oplodijo. Med shranjevanjem pa jajčevec lahko pogre-ni. Bolje uspeva na rahlih, rodovitnih in propustnih tleh z nevtralnim pH faktorjem. Vsekakor moramo kolobariti vsaj na tri leta in zato jajčevca ne sadimo po samem sebi ali na površino, kjer sta v minuli sezoni rasla paradižnik ali krompir, ker spadajo k isti družini. Na vrtu bomo opazi- li, da bolje uspeva v združbah z zeljem, raznimi solatami in koromačem. Ko pripravljamo gredice, na katere ga bomo posadili, upoštevajmo, da je ta zelenja-dnica velik porabnik fosforja in dušika, zato naj bo razmerje v gnojilih N = 1; P ,Or> = 0,1; K^O = 1. Zelo ugodno reagira na gnojenje tal z zrelim hlevskim gnojem. V sedanjem času bomo tudi po naših vrtovih že pobirali prve plodove jajčevca, poskrbeli bomo za redno pletje in okopavanje. Redno pa moramo tudi odstranjevati zali-stnike, da je grmiček zračen in se plodovi ob primerni obremenjenosti lepo razvijejo. Edino glede porabe vode je jajčevec kar zahteven, zato ga moramo ne prepogosto, a redno - dvakrat na teden -obilno zaliti, ker potrebuje precej vlage, ne prenaša pa zastoja vode. Paziti moramo, da pri zalivanju ne poškropimo listov, ker je jajčevec občutljiv na glivične bolezni, ki se v teh primerih in ob ugodni temperaturi rade razvijajo. Pazlji- vi moramo biti tudi na koloradskega hrošča, ki mu je jajčevec ljubši kot krompir, in na možne napade rdečega pajka. Zelo je občutljiv na nihanja temperature in osvetljenost. Ko temperatura pade, se takoj ustavijo tudi cvetni nastavki. Ob ustrezni oskrbi pa rodi od konca junija do oktobra. njegovem običajnem katalogu po precej višjih prodajnih cenah. Navadno lahko rezerviramo tako potovanje v zadnjem hipu do največ 14 dni pred predvidenim odhodom. V tem primeru lahko potrošnik letuje po znatno nžjih cenah kot v primeru, da bi počitnice rezerviral kak mesec pred predvidenim odhodom. Istočasno lahko dobimo tudi zelo cenene počitnice, vendar to niso počitnice v zadnjem hipu, saj se za tako ceneno ponudbo lahko skriva kaka past: v nekateri primerih je turistični operater "pozabil" rezervirati hotel za goste, v drugih primerih ni letalske povezave ipd, zato moramo biti pri izbiri počitnic zelo oprezni. Številni turistični operaterji so namreč skušali izkoristiti naivnost in nevednost potrošnikov v svojo korist. To nam lahko potrdijo tudi številna združenja za zaščito potrošnikov, ki posebno v poletnih mesecih prejemajo veliko pritožb opeharjenih potrošnikov, ki so kupili čudovit ! turistični aranžma, v resnici pa so svoje počitnice preživeli na kakem letališču v pričakovanju letala, ki ga ni bilo od nikoder, ali pa so ob prihodu v letoviščarski kraj odkrili, da se je kar čez noč čudovit hotel najvišje kategorije "spremenil" v družinski penzion s sobami brez kopalnice. Da ne bi prišlo do prevelikih razočaranj in nesporazumov, so pri združenju turističnih operaterjev objavili vrsto nasvetov za potrošnike, ki se odločajo za take počitnice. Najpomembneje je, da oseba, ki se odloči za počitnice v zadnjem hipu, temeljito preveri, kaj ponudba zares vsebuje. Za vsako izredno ponudbo se lahko skriva tudi hotel nižje kategorije, peraterje, ki nudijo primerna jamstva, vsaj kar se tiče pogodbe, zavarovanja in podobno. Primerno je, da se o neznanem turističnem operaterju pozanimamo in skušamo ugotoviti, če je operater zanesljiv. Še posebno pozorni moramo biti, če se odločimo za nakup turističnega paketa po svetovni spletni mreži. Poleg tega je pametno, da se za nakup odločimo samo, ko smo zares prepričani, da bomo odpotovali, saj so stro- I ški v primeru odpovedi znatno višji kot pri potovanjih, ki jih kupimo po redni ceni. Če nismo gotovi, da bomo odpotovali, se seveda lahko zavarujemo za tveganje pri odpovedi potovanja. Počitnice v zadnjem hipu imajo seveda tudi določene hibe. Ko se odločimo, da bomo odpotovali, se lahko zgodi, da ni na razpolago turistični paket, ki si ga ravno želimo, in zaradi tega se mora potrošnik prilagoditi ponudbi. Večkrat ne moremo npr. izbirati hotela, v katerem bi želeli biti nastanjeni, ali kraja, kamor bi radi potovali. Včasih pa je ponudba namenjena samo osebam, ki potujejo v paru. V tem primeru lahko dobimo tudi ponudbo, da za ceno enega turističnega paketa potujeta dve osebi. Kot sem že omenila, so počitnice v zadnjem hipu precej bolj cenene kot enak turistični paket v redni prodaji. Izračunali so, da lahko s formulo počitnice v zadnjem hipu prihranimo od 30% do 75°A običajne prodajne cene. Čim bliže je datum odhoda, tem nižja je prodajna cena. To lahko tudi sami opazimo, če redno spremljamo ponudbe turističnih operaterjev. Dva tedna pred predvidenim odhodom je cena samo malo nižja kot v katalogu, čim bolj se približujemo dnevu odhoda, pa cena pada. Če ima turistični operater veliko neprodanih aranžmajev, bo popust večji. Druga prednost takih potovanj pa je ta, da lahko te posebne ponudbe koristimo skozi celo leto in ne samo, ko je nizka sezona. To pomeni, da lahko tudi v poletnih mesecih dobimo izredno ugodne ponudbe za najrazličnejša potovanja. Takih ponudb se navadno poslužuje zelo široka paleta oseb. Običajno so to osebe, ki zaradi delovnih obveznosti ne morejo načrtovati počitnic na daljši rok in se zato odločijo za potovanje šele v zadnjem trenutku. Dalje spadajo v to skupino osebe, ki rade udobno in varno potujejo in ne nameravajo zaradi tega porabiti celega kapitala. Poleg tega pa se takih ponudb v zadnjem hipu poslužujejo tudi študenti, ki imajo precej časa na razpolago, nimajo pa dovolj denarja, da bi si lahko privoščili drage počitnice. Počitnice v zadnjem hipu lahko najdemo v vsaki turistični agenciji. Ko se odločimo, da bomo odpotovali, je dovolj, da se obrnemo na najbližjo turistično agencijo in si tam ogledamo vsa ponudbe v zadnjem hipu. Izredno veliko ponudb dobimo tudi na svetovni spletni mreži, kjer deluje kar nekaj spletnih strani, na katerih dobimo ponudbe razvrščene po datumu odhoda, po kraju letovanja in podobno. Skoraj vsak turistični operater ima svojo spletno stran, na kateri objavlja tudi ponudbe v zadnjem hipu. Tako si lahko npr. ogledate Kompasovo spletno stran (www.kompas.si), kjer dobite celotno ponudbo slovenskega turističnega operaterja, na spletni strani www.alpitour.it, dobite celotno ponudbo bivanj v turističnih naseljih, na spletni strani www.francorosso.it, pa dobite organizirana potovanja. Na vseh treh spletnih straneh naletite tudi na oddelek: počitnice v zadnjem hipu, kjer dobite zelo cenena potovanja. V vseh treh navedenih primerih pa najdete izključno ponudbe posameznih turističnih operaterjev. Obstajajo pa tudi spletne strani, na katerih najdete samo izredne ponudbe počit-nic v zadnjem hipu, npr.: www.costameno.it, kjer poleg ponudbe organiziranih potovanj najdete tudi letalske vozovnice po izredno nizkih cenah, ali pa www.last-minute.com, kjer najdete samo počitnice v zadnjem hipu vseh italijanskih operaterjev. Poleg tega pa lahko pogledamo tudi teletekst, tako italijanskih kot tudi slovenske državne televizije, kjer so na nekaterih straneh objavljene ponudbe v zadnjem hipu številnih operaterjev. Velika večina teh pogodb v zadnjem hipu pa je sklenjena prav v agencijah, saj se potrošnik čuti veliko bolj varnega kot v primeru nakupa po svetovni spletni mreži. Veliki in znani turistični operaterji pa celo svetujejo potrošnikom, naj počitnice izberejo na spletni strani, rezervirajo pa v agenciji. Sedaj je dovolj, da se povežemo na svetovno spletno omrežje, izberemo najbolj ugodne počitnice, skočimo do najbližje turistične agencije in srečno pot, pa veliko oddiha na zasluženih počitnicah! Mara Petaros W J V SVETU MLADIH Odprava Peru 2003 Z združenimi močmi na vrhove Cordiiiere Blance Proti koncu meseca se bo v perujske Ande odpravila goriška alpinistična ekipa. Fantje, ki so lani srečno prispe- li na vrh Aconcague, nadaljujejo svojo alpinistično pot z novimi izzivi. Osvojiti nameravajo namreč vrh Pisco (5752 m) za aklimatacijo, najvišji vrh Peruja Huarascaran (6768 m) in predvsem preplezati Ferra-rijevo smer v Alpamayi (5947 m), ki je v alpinističnem svetu znana kot najlepša izmed vseh gora. Tokrat se je število članov odprave nekoliko povečalo. Najmlajši med njimi je Mar-co Salvaneschi, najstarejši Roberto Melon, ki je tudi vodja odprave, po letih med njima pa še Marko Humar, IgorOsbot, Enio Antonello, Luigi Toscani, Andrea Jane-sch in Alessandro Mo-setti (edini Tržačan). Marko Humar, ki vztrajno ostaja na svoji poti, nam bo pomagal razvozlati nekaj ključnih vprašanj, ki se pojavljajo ob razmišljanju na tako odpravo. Odpravljaš se proti novi dimenziji. Mesec dni imaš na razpolago, da se osvobodiš vezi našega kapitalističnega in tvojega ekonomskega sveta (Marko dela namreč na banki v Trstu) in zaplavaš v trdnih in pristnih " vodah" še neposiljene narave. Peru je tretja največja država v Južni Ameriki. Slovi po čudovitih pokrajinah, ki se kosajo z najlepšimi na Zemlji ter po spoštovanju vzbujajočih ostankih kultur še iz časov pred prihodom osvajajočih Evropejcev, v 16. stoletju. Peru je dežela vode in zemlje. Samo par sto kilometrov loči ocean in najvišje vrhove sveta, ki jih presegajo po lepoti in višini le himalajske gore. Peru je metamorfozna dežela. Gore ležijo pod ekvatorjem v bližini Tihega oceana. Tu lahko naštejemo več kot 300 gora višjih od 5.000 m, 50 vrhov nad 5.700 m, 32 nad 6.000 m. Cordiliera Blanca je dolga 180 km in široka 20 km. Gore tu venomer spre-minjajo svoja obličja. Njihova lepota je slepeča. Zakaj ste izbrali prav te vrhove? Predvsem nas zanima Al-pamayo. Med alpinisti je znana kot najlepša izmed vseh gora in tehnično je tudi precej zahtevna. Na vrh bomo poskusili prispeti po smeri Ferrari, ki je dolga 400 m, z naklonom do 85 % na višini 5.500 m. Huascaran je najvišji vrh v Cordilieri. Za aklimatizacijo pa smo izbrali Pisco, a morda bomo še spremeni- li svoje načrte. Ta dva nista tehnično tako zahtevna, šlo bo POTOPIS Od Nove Gorice do Santiaga (37) CAMIN0 FRANCES 1»! Nace Novak Umazanije, gneče, asketskih stranišč in tušev z mrzlo vodo sem imel res vrh glave, zato sem tudi sam najel dvoposteljno sobo, prepričan, da bo Emilia po 52 kilometrih hoje navdušena nad čisto kopalnico in svežimi rjuhami. Ko je bilo to urejeno, sem stopil v kopalnico in se lotil temeljite čistilne akcije. Privoščil sem si dolgo vročo penečo kopel in si umil od "Švica" in prahu zlepljene lase. Vsi Compeed obliži so odpadli, kot se za konec poti spodobi. Potem ko sem bil čist kot nov, sem spucal še blatne pohodniške za vzpon po ledenikih, v katerih pa je veliko razpok. Padajoči led in kamenje pa predstavljajo prav gotovo največjo nevarnost. Vse bo odvisno od vremenskih razmer. Koliko časa ste se pripravljali na odpravo? 6 mesecev, morda tudi več. Celo zimo smo vadili plezanje v razmerah, ki so podobne tistim, ki nas čakajo v Peruju. Veliko je bilo vzponov po ozebnikih, plezanja po snegu in ledu. Kdo se lahko udeleži lake odprave? Potrebna je vsekakor dobra fizična, psihološka in psihična kondicija, pa tudi obvladovanje alpinistične tehnike je izrednega pomena. Vam lanska izkušnja pomaga pri organizacijski plati:‘ Brez dvoma, letos vemo, kako se organizirati. Odpravili smo lanske napake, predvsem kar se tiče opreme in hrane. /a odpravo potrebujete tudi precej denarja. Ali vas kdo finančno podpira? Deloma smo nekaj podpore dobili s strani italijanskega planinskega društva CAI, ki letos praznuje 120-letnico svojega obstoja, deloma pa smo si pomagali sami, z lastno iznajdljivostjo in ustvarjalnostjo. Tiskali smo namreč majice in razglednice. Nekaj pa moramo vsekakor založiti osebno. Politična situacija v Peruju ni najboj primerna. Perujski predsednik Alejandro Toledo je 27. maja letos razglasil za 30 dni izredne razmere v državi. Ukrep je sledil valu nasilnih stavk učiteljev, kmetov in zdravstvenih delavcev ter zapor ključnih prometnih poti. Vlada je na ulice poslala vojsko in policijo, da vzpostavita red in ponovno odpreta šole. Ste zaradi teh novic zelo zaskrbljeni? Ne, ne preveč, saj upam, da nas to ne bo oviralo pri uresničitvi naših načrtov. Tudi v Argentini je bila politična situacija precej težka, a nismo imeli večjih težav zaradi tega. Vsekakor se eden izmed članov odprave že nahaja v Peruju in nam je sporočil, da ozračje ni tako hudo napeto, kot poročajo nekateri časopisi. Kdaj je predvidena vrnitev v Gorico/ "Nameravamo se vrniti 6. septembra." Marku se zahvaljujem za prijeten razgovor. Tako njemu kot celotni skupini voščimo, da bi se jim uresničili načrti, predvsem pa upamo, da se vrnejo živi in zdravi in m /? r ,Sv da bodo deležni naklonjenosti narave in okoliščin. Zaključila pa bi z mislimi Milenka Arnejška, ki je v svoji knjigi zelo lepo napisal, da ima alpinizem dva obraza. Prvi je temačen in težak, drugi je čudovit. Minus dvajset stopinj pod ničlo, na soncu petnajst stopinj več, veter, dež, toča, strele, plezanje v drobljivi, krušljivi skali, v snežni strmini v pršiču do pasu, na črnem ledu, padec, zdrs - peklensko počutje. Sijoče sonce, božajoča sapica, bela čvrsta skala, čisti zrak, lesketajoči se led, čudovite barve, gibanje, vseob-seganje časa in prostora, zavest o lastni moči, občutek zmožnosti premagovanja vseh težav, neizmernost sreče, lepote in hrepenenja, samota, povezanost z naravo, polnost- božansko počutje. Torej dvojni obraz alpinizma, dvojni obraz življenja. V teh dveh nasprotjih se kaže psihološka sinteza alpinistove duševnosti. Tako kot se dve nasprotni strani v človeškem življenju odbijata in privlačita, tako tudi alpinistična temna in svetla izgrajujeta značaj, tvorita v njegovem bistvu trdno celoto. Torej zakaj Peru, zakaj gore, zakaj stene? Odgovor je enostaven. Zaradi občutka polnosti življenja, zaradi občutka, da je življenje nekaj vredno, zaradi vezi, ki nastanejo z ljudmi, s katerimi deliš svoje izkušnje, svojo srečo. Srečno! SG Trženje z živimi blagovnimi znamkami Zvezdniški duhovi iz komercialne Aladinove svetilke (4) Aladinova svetilka, o kateri sem govoril v prejšnjih prispevkih, je med ljudi padla v osemdesetih letih z dokončno uveljavitvijo množičnih medijev preko satelita in z nastopom internetne tehnologije. Mnoga antiglobalizacijska gibanja so na vzporedno širjenje ame-rikaniziranega svetovnega medijskega cesarstva in ekonomskega monopola gledala tolkienovsko, v slogu legende Gospodarja prstanov. Množični mediji so po njihovem mnenju postali čarobni prstan, ki je lastniku zagotavljal neskončno moč, a hkrati iz njega naredil novodobnega Mr. Hyda, ki je dano oblast izkoriščal izključno v svojo korist. Rešitev je napovedovalo tolkienovsko obarvano uničenje prstana na vulkanu Doom oziroma, preprosteje povedano, korenita reforma globa-liziranega medijskega prostora, ki bi postavila v ospredje marginalne skupine (homoseksualci, zapostavljene rasne skupine) in dokončno odpravila predsodke na račun omenjenih skupnosti. An-tiglobalizacijskim težnjam, ki so postajale vse močnejše, so se predstavniki medijsko-eko-nomske monokulture zoperstavili s spretno strategijo trojanskega konja. Multinacionalke in televizijski mogotci so za najvidnejše apostole svojih tržnih čudežev izbrali prav elitne predstavnike manjšinskih skupnosti. Za natančnejšo obrazložitev tega pojava bom vzel primer, ki sem ga načel že v prejšnji številki, položaj Afroame-ričanov v ZDA. V devetdesetih je v afroameriški skupnosti ra-stla mladostniška Generacija X. Če ta pojav posplošimo v nekaj značilnih lastnosti, bi ga lahko opisali tako: predstavniki Generacije X so mladi Af-roameričani, ki so odraščali v nemogočih pogojih revščine najbolj obubožanih mestnih četrti (Bronx, Harlem). Kaj kmalu so se srečali z nasiljem, mnogi so se vključevali v mladostniške tolpe in zato že v zelo mladih letih imeli večkrat opraviti z varnostnimi silami. Skupni imenovalec za Generacijo X je bila še neizmerna ljubezen do košarke na prostem (.Street basket) in hip hop ter rap glasbe. Zaradi svojega socialnega statusa, revščine in latentne rasne diskriminacije, ki je še vedno enačila temnopolte ljudi z nevarnimi zločinci, je postal tipičen predstavnik Generacije X zelo agresiven človek, ki je bil hkrati izjemno ranljiv na čustveni ravni, predvsem na tematiko rasne enakosti in enakih možnosti. Skratka, postal je lahek plen tr-žno-oglaševal-skih podvigov raznih blagovnih znamk. Oglaševalci so gesla svojih tržnih pozivov k potrošništvu nekoliko prilagodili novim gibanjem. Ker so se marginalne skupine puntale in zahtevale vidnost, so se strokovnjaki za tržništvo odločili, da jim ga bodo dali. Vidnost sama na sebi namreč še ne prinaša ključa do sprememb v družbi: za protestnike pa je bila dovolj-šnje plačilo zato, da so se umirili in še več, vključila jih je v velik proces globalizacije, proti kateremu so se tako borili. Tako so se rodili Michael Jordan (na sliki), Michael Johnson, VVill Smith in Tiger VVoods. / dalje Andrej Černič palice in jih spravil, saj so svojo vlogo opravile. Nečloveških naporov je bilo konec. Do večera sem se vrnil v staro mestno središče. Oblečen v čiste cunje in brez nahrbtnika nisem bil podoben romarju, le šepajoč korak in elastična opornica na gležnju sta dajala slutiti, da imam za seboj skoraj 800 kilometrov poti. Najprej sem stopil v notranjost znamenite katedrale in jo obkrožil. Na tihem sem še vedno čakal na zakasneli udarec evforije ob zaključku romanja, pa ga tudi v katedrali nisem bil deležen. Kasneje sem stopil še do bliž- 15 ČETRTEK, 24. )ULI|A 2003 romarjev, ki so na cilj prihajali vse prej kot po vijolicah dišeči. V katedrali smo se zadržali toliko časa, da smo vide- li, kako mali okrogli možic zaustavi kadečo se "pošast", potem pa sta šla še Emilia in Chris po Compostello, saj sta prišla prejšnji večer prepozno in je bil urad za romarje že zaprt. Ko smo opravili tudi zadnje formalnosti, smo se odpravili do avtobusne postaje, od tam pa z avtobusom do Finisterre, skrajno zahodnega rta Španije, ki je vse do odkritij Krištofa Kolumba veljal za konec (znanega) sveta. Vožnja je kar trajala in trajala. Avtobus je očitno vozil "okoli riti v žep", saj smo prevozili več kot sto kilometrov, medtem ko je bila pešpot dolga le 75 kilometrov. Prvega pogleda na morje, na Atlantski ocean, smo bili veseli kot otroci. / dalje njega urada za romarje, kjer so mi v romarski potni list pritisnili še zadnji žig in mi izdali svečani, v latinščini napisan dokument Compostello. Mlada uradnica se je ob imenu Nace znašla v stiski, saj ni uspela najti latinskega izvora imena. Ko pa sem ji povedal, da je Nace izpeljava iz Ignacio, se je zadovoljno nasmehnila in me v dokument zapisala z imenom Igna-tius Novak. Hecno! Ko sta se okrog osmih zvečer do Santiaga peš privlekla tudi Chris in Emilia, smo šli zmago proslavit v bližnjo vegetarijansko restavracijo, med nazdravljanjem pa smo drug za drugim priznali, da smo od prihoda na cilj pričakovali nekoliko več, oziroma, da imamo kljub zaključku poti občutek, da do zapolnitve mozaika manjka še en kamenček - obisk Finisterre oziroma konca sveta. Do konca sveta Dan po prihodu v Santiago sem spal do dvanajstih. Tudi preostali člani ekipe niso bili dosti boljši, tako da smo še komaj ujeli zaključek tradicionalne maše za romarje, ki vsak dan točno ob dvanajstih poteka v katedrali Sv. Jakoba, zanimiva pa je predvsem zato, ker v notranjosti katedrale ob tej priložnosti zanihajo velikansko kadilo, ki potem med maševa-njem kroži nad glavami vernikov (na sliki). Sistem nihajočega velikega kadila so v katedrali uvedli že pred stoletji, da bi vonj kadila prikril neprijetne vonjave 16 ČETRTEK, 24. JULIJA 2003 AKTUALNO S 7. STRANI Kaj bo... Na veliko se je razrasla egoistično pridobitniška miselnost; klanovsko grupiranje "naših"; še kar sovražen ali vsaj posmehljiv odnos do vsega, kar je slovensko in narodno oziroma državotvorno; razrašča se brezsramni elitizem in snobovstvo; cinizem vseh vrst in oblik, tudi neke vrste politični in kulturni gang-sterizem. Priča smo nerazumljivi samozadostnosti "Republike Ljubljana", ki postaja vedno bolj privlačna Meka za tuje kulturnike. Številnim povabljencem plača Slovenija potne stroške, bivanje, nastope, turistične storitve, skratka vse - naši stanovski organizaciji DSP pa nesramno zmanjšuje dotacije in ukinja zaposleno osebje, a hkrati zahteva, da uresničimo sprejete in od njih potrjene programe. Svetovalci za manjšinska vprašanja pa so ljudje, ki bi to najmanj smeli biti! Volka sprašujemo, kaj naj počnemo z ovcami! Identiteta našega naroda, njegove kulture in prepoznavnosti v svetu je resno o-grožena. Zato pozivamo vse, ki še ne spijo ali dremajo, da se zavedo enkratnosti in dragocenosti svojega porekla in storijo to, kar jim veleva notranji čut. Če se položaj slovenske kulture, govorimo kot zavezanci slovenske besede, ne bo kmalu bistveno izboljšal, se bodo uresničile najbolj črne napovedi. Izgubili bomo svojo državo in zares postali protektorat ene od naših sosed! Da ne bo pomote, naj poudarimo, da nismo proti učenju tujih jezikov, saj kot majhen narod to nujno potrebujemo. Tudi nismo proti odpi- ) ranju v’ svet in sprejemanju velikega sveta v našem mikro-svetu. Smo pa proti servilnosti in zatajevanju slovenskega jezika in naše kulturne dediščine in s tem seveda svoje identitete! Prem, 29. junija 2003 Krpanova... Za trgovsko-poslovno pamet, ki kulturo ceni le toliko, kolikor ji omogoča okvir in dekoracijo za njeno nastopaško paradiranje, je seveda strošek. Nič manj kot so na primer nov avto, obleka in frizura za razkazovanje na sprejemu po koncertu ali proslavi. To seveda stane. Da pa bi biznis-pamet dojela kakšne neposredne ali dolgoročne dobrodejne učinke - na primer kulturne vzgoje, posredovanja vrednot, samorefleksije ali duhovnih razsežnosti umetnosti, je preprosto nemogoče, je domet, ki ga ne zmore. (To je podobno, kot če poskušate bedaku dopovedati, daje to, kar je...) Tako miselnost je svoje čase celo socializem preganjal kot tehnokratsko, a v 90. letih je doživela neizme-j ren razcvet. Njen oltar - s svetima Uspehom in Dobičkom (za vsako ceno) - je bil in je še v programih vladajočih strank m koalicij. Z vsakim letom in vsakim naslednjim ministrom za kulturo, ki je resor prevzel za počitek med eno in drugo pomembnejšo funkcijo, se je odstotek BDP za kulturo zmanjšal še za nekaj desetink. In zdrsel je pod magična dva odstotka. A o nacionalnern kulturnem programu se je še naprej in še vedno govorilo; da je potreben, celo nujen. Leta in leta ga je pripravljal tako imenovani svet za kulturo vlade (posvetovalno telo!)... Ni čudno, da se je v njem zvrstilo (beri: hitro obupalo in ga zapustilo) toliko članov, da bi v njihovem stran vrženem času lahko nastalo najmanj kakih dvajset kulturnih programov, zakonov in še kakšna ustava za povrh. Da je bila ta svetniška ja-ra kača sama sebi namen in v uslugo vladi za pranje njenih rok, se je pokazalo šele tam proti koncu stoletja, ko je z nepričakovanim političnim obratom prišla na oblast neka druga, dotlej opozicijska stranka. Drugačna tudi po tem, da kulture ni i-mela predvsem na jeziku, ampak jo je cenila in obravnavala enako resno kot zdravje gospodarstva in javnih financ. V manj kot treh mesecih je pripravila in Slovencem predstavila tudi dolgoročni nacionalni kulturni program. Nov tudi po tem, da je slovensko kulturo razumel in razvojno obravnaval kot eno tkivo, ki živi in ustvarja v celotnem jezikovno-kulturnem prostoru, ne glede na geografske in politične meje. To je bilo več kot "evropsko", ko to še ni bila politično zapovedana beseda ... Tako kot je bila omenjena oblast izjema, ki je potrdila pravilo zadnjega dvanajst-letja, je tudi težko dočakan slovenski nacionalni kulturni program s to oblastjo vred romal v ropotarnico novejše slovenske zgodovine. Danes se sicer znova na veliko polemizira o nujnosti novega nacionalnega soglasja o prihodnjem razvoju Slovenije (spomnite se razmišljanj ob zadnjem praz- niku državnosti ...), o nujni potrebi po razvojni viziji. Kajti: če ne vemo, kaj hočemo in zmoremo, pa tudi česa ne, bomo v Bruslju in Strassbourgu prisiljeni v vlogo statistov in kmetov na šahovnici interesov velikih in močnejših držav. A ta diskusija ni danes nič j manj uvela in prežvečena, kot so na primer tiste o potrebi po dokončnem razjasnjenju okoliščin in imenovanju krivcev za povojne poboje ali o narodni spravi. Širša javnost jo spremlja z zehanjem, češ, spet se pričkajo o enem in istem, kaj že spet težijo!?... Pragmatične politike koalicije pa bolj kot oblikovanje skupne evropske "platforme" in zaveza volivcem glede varovanja jezika in kulture po vstopu Slovenije v šir- I šo skupnost zanimajo bruseljske plače in dodatki ... V dobrih dvanajstih letih po osamosvojitvi je tudi kultura - naša Krpanova kobilica - dovolj oslabela, da so jo lahko zapregli v voz Zaslužka. Zato z blagoslovom države umira knjiga in prevladuje tako imenovana popularna (komercialna) kultura. Zato neki mlajši ekonomisti mirne duše oporekajo sofinanciranju Društva slovenskih pisateljev in s tem postavljajo pod vprašaj njegov obstoj. Je, res je veliko vprašanje, če nacionalni kulturni program Slovenci sploh potrebujemo. Kaj si z njim (še) lahko pomagamo? Tisto, česar niso bili sposobni izžeti možgani "sveta modrecev", nadomestek tistega, kar je poniknilo v u-radniških predalih, nam zdaj "podarja" država. V potrditev "obstoječega stanja", v tolažbo? Z 11. STRANI Gong fest... Vrhunec festivalskega dogajanja v juliju pa bo koncert svetovno znanega ameriškega saksofonista Macea Parkerja, ki bo 28. t.m. nastopil na ploščadi med stavbo mestne občine in novogoriške knjižnice. V okviru festivala bo potekalo tudi več delavnic. V sodelovanju s Foto klubom Nova Gorica in Fotografsko zvezo Slovenije bo v času festivala razpisan fotografski ex-tempo-re na temo Gorica-eno mesto, ki bo odprt za ljubiteljske in poklicne fotografe z obeh strani meje. V prostorih Kluba go-riških študentov bo potekala tudi glasbena delavnica, na kateri bodo lahko zainteresirani izpopolnili svoje znanje s področja ozvočevanja koncertnih prireditev. Od 25. do 30. avgusta pa bodo v Šempetru na sporedu plesne delavnice, ki jih v sodelovanju s klubom Sunshine iz Palmanove pripravlja plesni center Terpsiho-ra iz Šempetra. Delavnice se bodo odvijale pod skupnim imenom Plesno poletje v Šempetru pri Gorici, namenjene pa bodo začetnikom, članom plesnih skupin, plesnim pedagogom, koreografom in ostalim ljubiteljem plesne umetnosti, ki bodo lahko nadgrajevali svoje znanje na področju baleta, modern jazza, hip hopa, afriških plesov, ipd. Plesno poletje v Šempetru pri Gorici bo postreglo tudi z nekaj plesnimi predstavami, ki bodo potekale pretežno v dvorcu Coronini. Poleg otvoritvenega večera, na katerem bodo 25. avgusta nastopili člani plesnega centra Terpsihora, se bodo v okviru plesnega poletja predstavili še Plesni teater Ljubljana, s predstavo Bla-stostrelka, Plesna izba Maribor s predstavo Dogodki gospe E in plesalka Maja Delak, ki bo nastopila v predstavi Gina in Miovanni, 30. avgusta pa bo na sporedu še zaključna produkcija delavnice Plesno poletje v Šempetru pri Gorici. Omeniti je treba še večer poezije z naslovom Zebra v mestu, na katerem se bodo 21. avgusta v atriju novogoriške občinske stavbe predstavili slovenski pesniki mlajše generacije Primož Čučnik, Gregor Podlogar in Jure Jakob ter Orient in Afro plesni večer, ki bo v sklopu plesnega poletja 26. avgusta potekal na vrtu restavracije Mark. Zaključna prireditev letošnjega Gong festa bo Večer glasbe in plesa, ki se bo 30. avgusta ob 21. uri začel v amfiteatru pred gradom Kromberk. S predstavitvijo dvornih plesov evropske renesanse bosta nastopila renesančna plesna skupina in ansambel za staro glasbo Camerata Antiqua, sledil bo nastop priznane slovenske etno-pop zasedbe Katalena, v prostorih Goriškega muzeja v gradu pa bodo ob tej priložnosti odprli tudi razstavo najboljših del fotografskega ex-tem-pore Gorica-eno mesto. Čisto zares se bo prvi gori-ški art festival zaključil na zadnji dan avgusta, z nedeljskim večernim druženjem na travniku pred stavbo novogoriške mestne občine, ki so ga organizatorji poimenovali "glamur kultur". Dogajanje bo pestro, saj si bodo lahko obiskovalci ogledali dekoracijo priznanega florista Klavdija Jakončiča, razstavo fotografij Francija Viranta, video instalacijo Vasje Pelhana in Tomija Laznika, dve modni reviji, projekcijo kratkih art filmov, diaprojekcijo fotografij Aleša Fona, za piko na "i" pa bo poskrbel koktajl party. NA REŠETU Al’ prav se reče Mohor ali Mohor? Slovenska družba Hiša slovenske državnosti Ob poslušanju radia se človek večkrat česa nauči. In ne samo direktno, ampak tudi posredno: po radiu sliši kako besedo, naglas, predložno zvezo, ki ga zbode, pa seže po pravopisu ali Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da se reši dvomov. Tako je bilo, recimo, prejšnji teden precej zmede ob godu sv. Mohorja in Fortunata. Slišali smo Mohor in Mohor, Mohorja in Mohorja, Mohorjev in Mohorjev ter Mohorjev. Že se mi je zdelo, da se je tudi pri naglašanju u-veljavil motto iz Bartolovega Alamuta: "Nič ni resnično. Vse je dovoljeno," pa sem ugotovila, da ni tako. Morda bo še koga zanimalo, da je po Slovenskem pravopisu pravilno edino: Mohor, Mohorja pa Mohorjev, Mohor-jevka, itd. Pri poročilih sem že večkrat slišala (in tudi brala v tisku), da nekdo ni imel realnih, ampak samo teorične možnosti za uspeh, jaz bi rekla "teoretične", a morda je prav tudi "teorične", saj je v italijanščini teoretico in teo-rico? Če imate tudi vi ta hamletovski dvom, vedite, da i-mate po Slovenskem pravopisu lahko samo teoretične možnosfi. A pustimo dvome in preidimo na gotovosti: gotovo sta zelo poslušani oddaji Radia Trst A oddaji, posvečeni zborovskemu petju ob sredah in petkih po poročilih ob 13. uri. Oddaje pripravlja Tamara Stanese in jim poslušalci zelo radi prisluhnejo: ker so na sporedu ob zelo primerni uri, ker so na sporedu zelo dobre zborovske izvedbe z raznih mednarodnih in slovenskih tekmovanj, ker osvetlijo tudi aktualne zborovske dogodke v našem prostoru. In hvala Bogu so oddaje, namenjene zborom, na sporedu tudi poleti in celo ob istih dnevih in isti uri kot v glavni sezoni! Tako lahko ob sredah ponovno poslušamo posnetke Primorska poje 2003