469
ta dva sta že črez par dni, 16. avgusta, prilezla preko severne stene na Grintavec. Pripovedovala sta, da pot ni posebno grda; našla sta težave le na treh mestih. Ker sta trdila, da bi se dala steza napraviti z malimi stroški, se je lotil Frischauf tega dela takoj naslednje leto in ga tudi dovršil. Pregledal je še sam natančno vso pot in se prepričal, da so delavci dobro izvršili svojo nalogo. Vkljub popolni varnosti se pa ta severna pot vendar ni priljubila hribolazcem. Zakaj v enem dnevu z Jezerskega na Grintavec in zopet nazaj, se marsikomu zdi malo preveč. Sicer je na Stularjevi planini nekaj
Češka  koča  na Ravneh.
bajt, v katerih bi hribolazec gotovo našel prenočišče. Toda v dišečem senu spati, se le sliši idilično, posebno prijetno pa ni tako spanje, zlasti ako je seno „živo". Zato so hribolazci še vedno hodili najrajši črez Ko-krsko sedlo in severna pot se je polagoma popolnoma zanemarila in slednjič skoraj pozabila. Ko so pa še postavili Zojsovo kočo, je malokdo praskal po snežiščih in stenah na severni strani Grintavca.
Živahno življenje se je pa pričelo v njih, ko se je ustanovila češka podružnica „Slo-venskega planinskega društva". Čehom so
se zelo priljubile Savinske planine. Mnogi izmed njih so hodili že pred ustanovitvijo podružnice radi na Jezersko iskat razvedrila. Zdaj jih pa podružnica leto za letom več privabi v podnožje Grintavca. A češki hribolazci se ne zadovolje s tem, da gledajo izpred Murijive kazine stene in snežišča, marveč lazijo tudi pridno na Grintavec in sosednje vrhove. Seveda jim zanemarjena severna pot ni posebno ugajala. Ko so ustanovili svojo podružnico, so takoj spoznali, da morajo postaviti kočo nekje med Stularjevo planino in Grintavcem, ter popraviti severno pot. Oboje so izvršili častno in točno. Leta
1Q00. so postavili lepo Češko kočo na Ravneh in kmalu potem tudi dogoto-vili pot črez Mlinar-sko sedlo na Grintavec. Stezo od koče
do Mlinarskega sedla so Čehi na-zvali „Frischaufovo stezo". Celo pot z Jezerskega na Grintavec pa imenujemo po    pravici    lahko
„Češko pot" in smelo trdimo, da je ta steza najlepša izmed vseh potov, ki vodijo na Grintavec. Zakaj ta edina ima vse lastnosti, katere zahtevamo od steze, da jo moremo priporočati tudi le srednje izurjenemu hribolazcu. Jako je  zanimiva,  raznolična in polna planinskih krasot in pri tem popolnoma varna, pa  tudi  ne  utrudljiva.  Kdor je  pripraskal črez Kokrsko sedlo na Grintavec in jo mahnil v Češko kočo črez Mlinarsko sedlo, njega Zojsova koča nikdar več ne bo videla.
Oglejmo si to „Češko pot" nekoliko natančneje. Mimo Suhadolnikovega jarka se pripeljemo po gladki cesti kmalu na Zgornje Jezersko. Čudimo se, da smo že na Koroškem. Zakaj obrazi, govorica, noša, vse se