Zgodovina pedagogije. (Dalje.) IV. Školasticizem-. V samostanskih in katedralnih šolah ter na vseučiliščih srcdnjega veka nastal je filozofsko - teoložki duh, po katerem so se vsi nauki opirali ua sv. pisino in spise sv. očetov ter na ideje starih piscev, osobito Aristotela. Po tem duhu so se trudili v soglasje spraviti vero in znanje in razjasniti razodete resnice ter storiti jih razumljive. Verujem, ker spoznam — bilo je geslo školastikov. Naj znamenitnejši školastiki so bili Anzelm Canterbury (1033-1109), Abelard (1079 — 1142), Albert Veliki (1205 — 1280), sv. Tomo Akvinski (1227—1274). Školasticizem je seveda največ gojil teologijo in filozofijo, a ni po vsem zanemarjal ostalih znanosti. Tudi na polji umetnosti je storil dela, katerim se bode ljudstvo čudilo, dokler bode svet stal. V stavbarstvu izumil je gotski slog, ki je po mišljenji mnogih veščakov najdivnejši in najbolj dovršen. Nemški pesnik Gothe zlasti hvali ta slog na štrasburski cerkvi, ki je baš zavoljo gotskega sloga, v katerem je zidana, nanj učinil velikanski vtis. Napredek v znanostih in utnetnostih tiste dobe seveda ni bil tako vsestransk in nagel. Če se pa pomisli, da takrat ni bilo še tiskarstva, da je bilo občevanje težavno, pa da je bilo treba še omikati in krščevati mnoge divje narode, — previdi se, da se je vender mnogo učinilo in mnogo doseglo. Nekaj se pa vender mora školasticizmu očitati, in to je, da se je zavoijo zadržaja preveč zanemarila oblika. Zavoljo tega je bil način pisanja suhoparen, jezik zapuščen in malo vreden. Stare pisce, ki se niso bavili z znanstvcnimi in filozofskimi pitanji, je zavrgel, in tako so se takratni pisatelji oddaljevali od prekrasnega in bogatega jezika grških in latinskih klasikov. Tudi v samih vprašanjih filozofske znanosti začel se je školasticizera naposled baviti z malenkostimi, ki niso mogle roditi koristnega ploda. Ta duh, ki je vladal znanost, deloval je tudi na šolo. Največ se je gojila religija z dialektiko, retoriko, gramatiko in matematiko. Prirodne znanosti so se povsem zanemarile, a o historiji in geografiji ni bilo niti govora. Čitalo se je največ sv. pismo in cerkveni očetje. 0 starih klasikih ni bilo sledu, češ s poganskimi knjigami se v mladini zasadi tudi poganski duh. Poglavitna skrb jc bila namenjena duši. Za telesno vzgojo jim je bilo malo mar. Radi tega se mladina ni vadila v gimnastiki, katero so stari narodi, osobito Grki toliko gojili. Mej praktičnimi pedagogi one dobe nam gre omenjati Rabana Maura (766—856), ki je bil najprej učitelj, a potera predstojnik samostanski šoli v Fuldi. On je s posebno marljivostjo skrbel za napredek mladine, katero je po očetovski Ijubil, a tudi pazil na strog red. Zavoljo tega so od vseh strani hrumeli v njegovo šolo ne samo oni, ki so želeli postati redovniki, anipak tudi posvetnjaki, še celo knezi. Pozneje je postal opat istega samostana, naposled tudi nadškof Monguški. Veliko zaslug si je nadalje pridobil Rabanov učenec Valafrid Strabo (806—849), ki je bil najprej učitelj samostanske šole v Reichenau-u, a potem opat istega samostana. Zanimiv je dnevnik, ki ga je pisal o svojem učenji v Reichenau-u. Na dvoje se je v oni dobi osobito pazilo. Prvo, da se učenec prav dolgo bavi z enim predmetom; drugo, da starejši in zrelejši učenci pomagajo pri poučevanji in da se z mnogimi vajami privedejo k samodelavnosti. Najznamenitejši pedagogijski teoretik te dobe je bil Dominikovec Vinko Boveski (umrl 1. 1264). Bil je dvorski pridigar in vzgojitelj otrok Ljudevita IX. Na prigovarjanje pobožne kraljice Marjete, soproge Ljudevita svetega, spisal je pedagogijski spis o vzgoji kraljevskih in plemiških sinov. Spis ni sistematičen, a v njem je zbrano vse, kar so dotedanji modrijani in cerkveni očetje pisali o vzgoji. Vzgoja se po njegovem mnenji deli na pouk in strahovanje. Pouk naj odstrani neznanje in um razsveti, a strah in red naj uniči voljo k hudemu in obudi voljo k dobremu. Učitelju treba, da je razumen, učen, kreposten in skromen, in da ima dar za govorništvo in učenje. Učenec potrebuje daru (talenta), vaje in reda. Vsak naj čita in se uči najprvo to, kar se prilega njegovi dobi in njegovemu poklicu. A vsaka umetnost in znanost naj služi v to, da se spoznava in ljubi Bog. Z izobraženjem razuma treba je vzporedno omikati tudi srce, kajti znanje brez kreposti nič ne koristi. Ne gre pa poleg skrbi za dušo pozabiti telesa. Tudi deklice je treba pozorno izobraževati. Dobro je, da se uče koristnih stvari in vpeljujejo na moralno življenje, da se v njih ne zbude škodljive misli. Povrh vsega je treba napeljevati jih, da bodo čiste, varučne, skromne, molčeče ter oprezne v obnašanji in kretanji. Največ jih je treba čuvati pred pretirano željo po kinčanji, kajti obleka nam odkriva dušo in usta srce. V. Hzimunizem. Proti školasticiztnu, ki je gojil samo znanosti in se oziral poglavitno na zadržaj spisa, dočitn je jezik in vnanjo obliko zanemarjal, vzdignila se je nova sapa , ki jo v svet z nova uvedla stare pisce, ter na to delala, da se z njimi zjasnuje čisto človeška izobraženost (humanitas). Zavoljo tega se je proglasilo to nameravanje humanizem; doba pa, v kateri se je to vršilo, zvala sejeobnova ali renaissanca (renesanza). Humanizem se je začel v Italiji. Dante Alighier (1. 1265—1321), Franjo Petrarca (1. 1304 — 1374) in Ivan Boccacio (1. 1313—1375) učili so se starih klasikov in so v italijanskem jeziku napisali dela, iz katerih izvira tajna čaroba omenjenih klasikov. Petrarca se je zelo o tem prizadeval, da se več in več razširijo in v šole uvedejo klasiški nauki, po katerih postane človek še le človek in služabnik kreposti. Tako je bilo zemljišče v Italiji ravno pripravljeno za humanizem, ko so ondi začeli prihajati, zlasti po padu Carigrada (1. 1453), grški učenjaki in širiti grške knjige. Ne sami učenjaki in književniki, aropak tudi vlade, knezi in celo papeži (Nikolaj V., Leo X.) so bili zaščitniki humanizma. Središče mu je bila Florenca, kjer so najnavdušnejši njegovi pristaši Medičejci bili osnovali tako zvano platonsko akademijo. Iz Italije razprostiral se je humanizem po vsej Evropi, po Angležkera, Francoskem, Španskem, Holandiji in po Nemškem. V Avstriji ga je znatno podpiral Konrad Celtes, slavljeni pesnik in profesor govorništva in pesništva v Beču. Na Ogerskem ga je širil hrvatski rojak Velikovaradinski biskup Ivan Vitez. Humanistiško gibanje vplivalo je tudi na šolo. Teologija in filozofija nista več v njej imeli prevage. Največ se je zdaj gojila retorika in čitanje klasikov: Homer, Virgil, Cicero in dr. Izurjenost v ciceronski latinščini je bila najbolj vroča želja tedanjih učenjakov. Kaj marljivo so širili humanizem po šolah Jeronimovci. Mej praktičnimi humanistiškimi pedagogi spominjati se nam je Viktorja Feltranskega (1. 1378—1446), ki je bil najprej profesor filozofije in retorike v Padovi, a potem vzgojitelj dece Mantovskega vojvode Franja Gonzage. V Mantovi je ustanovil vzgojališče, v katerem je uspešno in neumorno deloval do svoje smrti. Ta zavod je bil prekrasno urejen; v njem so bile dvoiane, galerije, sprehajališča, vodometi in dr.; hodila je vanj ne samo mladina, ampak tudi odrasli ljudje, ki so bili uka željni. Svojo mladino je vzrejeval v duhu pobožnosti. On je vsako jutro v svoji sobi kleče molil in se bičal. Zavoljo tega je z vso ostrostjo zahteval, da se tudi njegovi učenci poste, vsak mesec spovedajo in vsako jutro idejo k božji službi. V obče je bila disciplina v njegovem zavodu zelo stroga in on je neprenehoma čul nad svojimi gojenci. Kljubu temu je bil protivnik šibanju in klečanju za kazen. On se je trudil v tem, da se pouk priljubi učencem. Pri pouku v čitanji rabil je po priporočilu Kvintilijanovem črke na tablicah iz lepenke (debelega papirja); da se deca ž njimi igrajo in igraje čitati nauče. Največ se je bavil s čitanjem Virgila, Cicerona, Homerja in Demostena. Grški jezik je posebno cenil. Cecilija, hčerka vojvode Gonzage, govorila je že v svojem desetem letu grški, kakor tudi še nekateri njegovih učencev. Tudi telesne vzgoje ni popolnoma pozabil. Svoje vzgojence je privajal na mraz in vročino, na težko in lehko obleko, na prosto in obilo hrano, češ nobeden ne ve, v kakšne okoliščine more priti. Razen tega vežbal jih je v plavanji, jahanji, borenji in dr. Zasledoval je torej v marsičem vzgojo starih Grkov. (Dalje prihodnjič.)