E. Gangl -\Kosec.
681
je idealna predstava, dodana iz samotvorne moči duševne predstavam konkretnih reči; vsako število je ena duševna enota; vsak števnik, ki je izraz števila, je samostalnik ednine.
S tem se ne ujemajo števniki: eden, dva, tri, štiri, katerih slov-niško število se ne ujema z edninskim pojmom vseh števnikov, marveč se ravna po številu štete reči. Pri tem nas to najmanj moti, da se dodene plod našega mišljenja rečem kakor kaka lastnost, tako je tudi drugod; važnejše je vprašanje, zakaj to ujemanje pri prvih štirih števnikih, zakaj ne pri naslednjih. Odgovor na to je pač ta, da so še štirje predmeti nazorno predstavni, zato se jim nenazorno število dodene le kakor pojasnilo; kar jih je črez,. ni več nazorno predstavno; namesto »nazora« stopi v ospredje idealna misel, odnosnost, ki se ji pokori sicer neuredljivo konkretno   gradivo.
Pojem Števila potakem lepše izraža ednina »pet« nego množina »štiri« in rod. množ. »petih« itd.
Poleg stare slovenščine sklanjajo še dandanašnji »pet« itd. kot
abstrakten samostalnik v ednini i-jevske sklanje češčina, ruščina, tudi
preprosta govorica poljska.
----__._.----                        (Konec prih.)
Kosec.
$
asla je kraj  travnika mlada roža bela, pa je noč to rožico s sanjami objela: »Jutri pride sem gospod in zazre se vame, pa izkoplje me iz tal in me s sabo vzame. Na njegovem domu bom rasla in cvetela, zame živel bo skrbno, zanj bom jaz živela . . .« Jutro zlato se zbudi daleč za gorami, kosca mladega nekje tam na vasi zdrami. Vstane in na travnik tja čvrst, vesel zavije,
»»Ljubljanski Zvon< 11. XIX. 1899.
ko zagleda rožo, mu
radost v srcu vzklije.
»Ej, ti roža, rožica!
Poln sem jaz življenja,
poln ljubezni vroče sem,
poln sem hrepenenja!
Ti boš moja, jaz bom tvoj . .
Ne ? . . . Ah, v jutru rosnem
naj ljubezen zagori
v srcu ti ponosnem!
Ah, za hip, za hipec le
vdaj se tej sladkosti . . .
Moja si — oprosti mi
ali ne oprosti! . . .«
V strahu, v sreči, v strasti je
vsa zatrepetala
in pod koso kosčevo
rožica je pala . . .
E. Gangl.
45