OCENE IN POROČILA Marijan Dovic UDK 069(497.4Vinica):929Župančič O. ZRC SAZU Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede »MOJSTER BESEDE« ZA TRETJE TISOČLETJE: NOVA RAZSTAVA V SPOMINSKI HIŠI OTONA ŽUPANČIČA VINICA Članek po uvodnem premisleku o pisateljskih hišah predstavi najobsežnejši slovenski literarno-muzejski projekt zadnjih let, razstavo Župančič — mojster besede, ki je nastala v letih 2014-2015 v okviru celovite obnove Spominske hiše Otona Župančiča Vinica (enota Belokranjskega muzeja Metlika). Avtor nove postavitve je Marijan Dovic, likovno opremo je prispeval arhitekt Jurij Kocuvan, sodeloval je tudi Mestni muzej Ljubljana. Razstava vpeljuje nove prijeme, medije in tehnologije, da bi Župančičevo vsestransko besedno mojstrstvo kar najbolj slikovito približala obiskovalcem. Med odlikami postavitve so sveže zvočne interpretacije Župančičevih pesmi, dokumentarni film, nove fotografske in likovne stvaritve, privlačna avdio- in videooprema ter tematska igrala z ugankami na vrtu pred hišo. Med strokovnimi novostmi so rodovnik, prikaz pesnikove posmrtne kanonizacije in dejstvo, da je razstava dvojezična in s tem prvič dostopna tujcem. Ključne besede: Oton Župančič, kulturni spomin, pisateljske rojstne hiše, literarni muzeji, spomeniki, kanonizacija Nekaj uvodnih opazk o pisateljskih hišah na tujem in doma Hiše, sobe in nasploh fizični prostori, kjer so se sloviti literati rojevali, prebivali ali umirali, od nekdaj neustavljivo privlačijo: poleg grobov in spominskih obeležij zarisujejo temeljne prostorske konture pisateljskih kultov (prim. model kanonizacije kulturnih svetnikov, Dovic 2017: 104-105). Takšna fascinacija z geografskimi lokacijami ima dolgo zgodovino. Antični Grki so nekatere mrtve pesnike, npr. Homerja, Hezioda ali Arhiloha, častili v obliki t. i. herojskih kultov, praviloma osredotočenih na grobove, kjer so zrasla mala svetišča za tipične ritualne daritve. Novoveški model pisateljskega kulta, spredenega okrog fizičnih prostorov, se Jezik in slovstvo, letnik 63 (2018), št. 1 114 Marijan Dovic začenja s Petrarko (Hendrix 2008a: 22-25), nadaljuje pa mdr. z bardolatrijo v »Shakespearjevem Stratfordu«, ki je v drugi polovici 19. stoletja prerasla v resno turistično industrijo (Rosenthal 2008: 34-37). Kmalu po letu 1830 je povsod po Evropi izbruhnila prava komemorativna epidemija: nepregledne množice so se zbirale, da bi slavile izbrane pesnike, pisatelje in umetnike. Trend je povezan z napredujočim kulturnim nacionalizmom, a tudi z drugimi motivi: od lokalnega ponosa (»parazitiranje« na slavi rojaka) in tekmovanja med mesti in regijami za simbolni prestiž do povsem realne ekonomije - turističnih prihodkov, povezanih z nočitvami, gostinstvom, prodajo spominkov ipd. Ime literata je neredko postalo neločljivo povezano z identiteto posameznega kraja - njegov ikonični označevalec.1 V zbirki študij Writers' Houses and the Making of Memory, ki jo je uredil Harald Hendrix, so pisateljske hiše obravnavane z dveh plati - kot »mediji ekspresije in spomina« (Hendrix 2008b: 1). Po eni strani se torej v njih lahko odraža zavesten napor literatov, da že za življenja stilizirajo svoja prebivališča kot nekakšno fizično ekstenzijo svoje literature - znana primera tovrstne »ekspresije« sta Goethejeva hiša v Weimarju (prim. Plachta 2008) ali Scottov fascinantno pravljični Abbotsford (prim. Rigney 2012). Na drugi strani so hiše »spomina«: večinoma posmrtno muzealizirane odražajo človeško hrepenenje po »materialnem« stiku z občudovanim avtorjem; celo tedaj, ko niso zares »prave« in ne razstavljajo avtentičnih reliktov (mize, pisala, rokopisi; nagačene mačke ali papige), lahko učinkovito delujejo kot medij za kanaliziranje občudovanja do avtorja in njegovih umetnin. In čeprav so časi romantičnega nacionalizma mimo, zanimanje zanje tudi v tretjem tisočletju ne pojenja - nasprotno, v okviru vse bolj intenzivnega »dediščinskega turizma« (heritage tourism) ravno število muzejev/hiš, ki so posvečeni eni sami osebi, skokovito raste (Hendrix 2008b: 2). Kako je s tem v Sloveniji? Panoramski pregled, ki ga dobimo iz zbornika Slovenska pisateljska pot (Kozinc 2013), vsekakor kaže na trend rasti v zadnjih desetletjih: bolj ali manj regularno je danes muzejsko urejenih nekaj deset pisateljskih hiš oziroma sob. Pri tem ni mogoče spregledati, da slovenske pisateljske hiše skoraj izključno sodijo v drugi Hendrixov tip - torej »medij spomina«. Primerov, kot je Abbotsford, pri nas z izjemo Tavčarjevega dvorca na Visokem praktično ni: paradigma slovenske pisateljske hiše je pač kmečka hiša, ki jo leta po smrti postulatorji povzdignejo v lieu de mémoire (najprej s ploščo, pozneje z muzejem); njena nosilna zgodba je socialni vzpon literata iz kmetskega v meščanski stan, implikacija trdo življenje na vasi, motivacija ogleda pa značilno etnološka (črne kuhinje, hlevi ipd.). Nekoliko manj jasna je kronološka linija nastajanja literarnih hiš-muzejev: vse kaže, da v veliki večini sodijo šele v drugo polovico 20. stoletja, toda podrobno študijo o tem bi bilo treba še napisati. 1 Neuradno, npr. »Shakespearjev Stratford«, ali celo uradno: Arqua je od leta 1870 Arqua Petrarca, bolgarsko Orhanie od leta 1934 Botevgrad. Tudi pri nas je Vrba »Prešernova«, Vinica »Župančičeva«, Vrhnika pa - nekoliko manj, a vendarle - »Cankarjeva«. »Mojster besede« za tretje tisočletje: nova razstava v Spominski hiši Otona Župančiča Vinica 115 Kljub živahni zgodovini komemoracije slovenskih pesnikov, ki se vleče od Vodnikove stoletnice 1858 in prve vrhunce doseže ob odkritju kapitalnih ljubljanskih spomenikov Vodniku (1889) in Prešernu (1905), je bil prvi slovenski literarni muzej, Prešernova domačija v Vrbi, uradno odprt šele 21. maja 1939. Ni presenetljivo, da je bil ob iniciatorju projekta Finžgarju drugi slavnostni govornik Oton Župančič: v Govoru v Vrbi je novi muzej označil kot »svet hram, kamor bodo romali naši ljudje, da bodo stali zamišljeni in pretreseni na tleh, ki hranijo sledove prvih stopinj največjega slovenskega človeka« (Župančič 1939: 205). Drugi slovenski literat, ki je dočakal muzealizacijo, je - pričakovano - Ivan Cankar. 12. 12. 1948, ob trideseti obletnici njegove smrti, sta bila na isti dan odprta kar dva miniaturna muzeja: literarni muzej na znamenitem vrhniškem »Klancu« in spominska soba na Rožniku, kjer je Cankar živel v letih 1910-1917. V petdesetih letih je sledil nov muzejski val, ki ga je v znatni meri spodbudil literarni zgodovinar Alfonz Gspan. Leta 1951 sta nastali Župančičeva zbirka v Vinici in Gregorčičeva spominska soba v Vrsnem pri Kobaridu (kot hiša-muzej odprta šele leta 1966), istega leta je bil kot spominski park preurejen Prešernov gaj v Kranju, 1954 se je začelo premikati pri Jurčiču na Muljavi, 1956 je sledila adaptacija Aškerčeve domačije v Globokem pri Rimskih Toplicah itn. Če k temu dodamo pozneje urejeni domačiji Miška Kranjca v Veliki Polani in Franceta Bevka v Zakojci pri Cerknem, že lahko govorimo o trdem jedru slovenskih literarnih muzejev; celotno ponudbo pa danes zaokroži nekaj ducatov (novejših) spominskih hiš, sob ali zbirk.2 Župančič v Vinici: kratka zgodovina Župančičeva rojstna hiša v Vinici je ob Prešernovi in Cankarjevi kmalu dopolnila nosilno os slovenskih literarnih muzejev. Jože Dular (1980: 3), avtor Župančičeve Vinice, uvodoma takole vzklikne: »Kot je Vrba za zmerom povezana z imenom Prešerna in Vrhnika s Cankarjem, tako nam Vinica nerazdružno zazveni z imenom Otona Župančiča. Trojni V! Vrba, Vrhnika, Vinica!« Tudi Župančičeve rojstne hiše ne diči avra avtentičnosti: prvotna stavba je namreč pogorela v požaru 1888, a novi lastnik, trgovec Janko Šimunovic, jo je kmalu zatem spet postavil (Dular 1980: 12-20). To dejstvo pa ni oviralo ureditve prve spominske zbirke, odprte leta 1951, torej bori dve leti (!) po pesnikovi smrti. Pripravil jo je Alfonz Gspan, pred hišo pa je bilo tedaj odkrito Župančičevo poprsje kiparja Jakoba Savinška (gl. Sliko 1). Prvotna zbirka, postavljena v dveh manjših sobah, je bila razmeroma skromna. Zato so jo v letih 1976-1978 na pobudo Jožeta Dularja, tedanjega ravnatelja Belokranjskega muzeja, prostorsko razširili in preuredili; vsebinsko jo je zasnoval Joža Mahnič (z arhitektom Juretom Jakličem), literarni zgodovinar, ki je dve desetletji pozneje izpeljal tudi predzadnjo vsebinsko prenovo zbirke (z arhitektom Marjanom Lobodo), dokončano januarja 1998 (Brancelj Bednaršek 1998: 103-104). 2 Njihov dopolnjujoči se seznam je v geslu Slovenski literarni muzeji, Wikipedija, prosta enciklopedija. Mnoge od njih nimajo statusa pravih muzejev in so dostopne le v dogovoru z lokalnimi oskrbniki. 116 Marijan Dovic l O Slika 1: Fotografija prve, »Gspanove« postavitve viniške razstave (1951-1976), levo Dremljeva posmrtna maska, pod njo postelja - simbolični primerek »iz časov« pesnikove mladosti (objavljeno z dovoljenjem Belokranjskega muzeja Metlika). Toda objekt je zaradi dotrajanosti kmalu postal problematičen. Njegova lastnica Občina Črnomelj je na razpisu pridobila sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki jihje večinoma vložila v celostno gradbeno obnovo, del pa jih je namenila za pripravo nove razstave. S tem se je ponudila imenitna priložnost, da na novo premislimo vsebinsko zelo tehtno in (mogoče celo preveč) izčrpno Mahničevo postavitev, nezgrešljivo prežeto z duhom akademske slovenistike, in Župančičev literarni muzej nekoliko prilagodimo zahtevam novega tisočletja. V tem duhu je bila v okviru projekta Obnova Spominske hiše Otona Župančiča v letih 2014-2015 zasnovana in postavljena osrednja razstava Župančič - mojster besede. Vodstvo Belokranjskega muzeja Metlika, ki za hišo skrbi po vsebinski plati, in Občine Črnomelj je novo vsebino zaupalo avtorju tega članka, celovito likovno zasnovo je prispeval arhitekt Jurij Kocuvan (Studio 300, Novo mesto), pri pripravi je poleg kustosov Belokranjskega muzeja in izbranih umetnikov sodelovala tudi ustanova, ki hrani večino Župančičeve dediščine - Mestni muzej Ljubljana.3 Za težavno okoliščino se je izkazala skromna bera (avtentičnih) muzealij - materialnih ostalin iz pesnikovih belokranjskih časov namreč praktično ni. Ta problem, ki viniško zbirko pesti od njenih začetkov, je v veliki meri povezan s specifično usodo Župančičeve zapuščine, ki jo želim tu vsaj bežno skicirati. Župančičeva izredno bogata materialna dediščina - med drugim vključuje prek 3000 knjig - je namreč v letih 1949-1984 (kot kulturni spomenik!) ostala kar v pesnikovem ljubljanskem stanovanju na Veselovi ulici 8 (danes Valvasorjeva 8), leta 1984 pa je kot donacija družine prešla pod okrilje ljubljanskega Mestnega muzeja.4 Muzej je v letih 1985— 2000 v Mahničevi redakciji na ogled postavil Župančičevo spominsko zbirko, zasnovano kot rekonstrukcijo pesnikovega domovanja (postavil jo je arhitekt in scenograf Niko Matul), toda po celoviti prenovi muzejske stavbe v začetku novega 3 Nepogrešljivi muzejski strokovni sodelavki sta bili Andreja Brancelj Bednaršek, direktorica Belokranjskega muzeja Metlika, in Dragica Trobec Zadnik, kustosinja Mestnega muzeja Ljubljana - za prijazno sodelovanje se obema (in še mnogim njunim kolegom in kolegicam) iskreno zahvaljujem. 4 Z izjemo večine rokopisov - ti so šli v NUK; podrobneje Mahnič 1985a: 22-25. »Mojster besede« za tretje tisočletje: nova razstava v Spominski hiši Otona Župančiča Vinica 117 Slika 2: Župančičeva spominska zbirka, razstava Mestnega muzeja Ljubljana, danes domuje v Knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani (fotografija Matevž Paternoster, fotodokumentacija Mestnega muzeja Ljubljana, objavljeno z dovoljenjem). tisočletja razstave ni obnovil. Po daljšem intermezzu - med njim se je zgodila tudi polemična intervencija javnosti, ki je pogrešala umaknjeno Župančičevo razstavo (Jaklič 2004) - je muzej leta 2008 Župančičevo spominsko zbirko naposled vnovič postavil na ogled, tokrat v Knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani, v redakciji kustosinje Dragice Trobec Zadnik in arhitekta Zdenka Bračevca (gl. Sliko 2). Kakor koli že, v Vinico so vedno prihajali - bržkone še to le po zaslugi Mahniča, ki je kot neprekosljivi specialist za Župančiča držal roko tako nad viniško kot nad poznejšo ljubljansko razstavo - le drobci z »bogatinove mize«.5 Nekoliko karikirano: problem viniške zbirke ni toliko, da se je znašla v napačni hiši, temveč mnogo bolj, da je z vidika muzealij že od začetka skoraj prazna. S te plati je torej več kot zadovoljivo, da nam je za novo postavitev od ljubljanske ustanove uspelo dobiti na posodo nekaj zanimivih predmetov, ki bodo v Vinici morda lepše zaživeli.6 Nova viniška razstava, tako kot vse dosedanje, ne temelji na materialnih artefaktih - konec koncev to tudi ni smisel literarnih muzejev. Namesto tega se opira na brezgrajno izročilo Mahničevih postavitev, po drugi strani pa vpeljuje nove prijeme, medije in tehnologije, da bi Župančičevo vsestransko besedno mojstrstvo kar najbolj slikovito približala različnim tipom obiskovalcev - od otrok, zaključenih skupin pa do vrhunskih poznavalcev in ljubiteljev poezije. Skoraj dosledno je postavljena dvojezično, v slovenščini in v angleščini, in tako prvič dostopna tudi 5 Originale, ki so v lasti Belokranjskega muzeja, skorajda lahko štejemo na prste: žepna ura, orglice, svinčnik, kompleta kart, nekaj rokopisov, izvodi z rokopisnimi posvetili, Jakčeva portreta, Bernekerjev kip, Štovičkov relief, Dremljeva posmrtna maska (obstaja več odlitkov). 6 V prihodnosti se viniški muzej nemara kaže kot perspektivnejše razstavno okolje od nekoliko nagnetene postavitve Župančičevih muzealij v Knjižnici Otona Župančiča. Ali ne bi torej nekoč vseeno kazalo premisliti o obsežnejši trajni donaciji iz centra na periferijo? 118 Marijan Dovic tujcem.7 Razstava obiskovalca vodi skozi tri tematske sklope: Otroška poezija in Bela krajina, Župančičev salon, ter Župančič - mojster besede. Prva soba: Otroška poezija in Bela krajina Prva soba, v katero stopimo iz sprejemnice, nas uglasi z utripom Bele krajine pesnikovega otroštva, ki je Župančiča globinsko zaznamovala za vse življenje, obenem pa nas uvede v njegovo pesnjenje za otroke, ki mu je ravno tako ostajal zvest praktično do smrti. Župančič se nikdar ni trajno vrnil v rodne kraje, a dežela, »polna svetlobe in blagoglasja«, mu je za vedno ostala v srcu. Njegovo živo zanimanje za Belo krajino, njene ljudi in običaje, se odraža v najrazličnejših oblikah: od spominskih zapisov o mladosti in Belokranjcih, drobnih pesmic in posvetil do lastnoročnih skic za »krosna« (statve). Na levi (»belokranjski«) steni je beseda prepuščena pesniku: tu Župančič opeva skrite kotičke sveta svojega otroštva, sočutno opisuje propadanje svojega očeta Franca Zupančiča, nekdaj uspešnega dragatuškega trgovca in gostilničarja (Štacunar Andrej, Dom in svet 1898), ali pripoveduje o legendarnem »varalu« (Varalo, Gospodična Cizara, 1911), s katerim je hudomušni cigan Martin ukanil postavljaškega semiškega dekana. Sem in tja spregovorijo tudi Župančičevi bližnji, ki se spominjajo pesnikovega poletnega pešačenja iz daljnega Novega mesta, pa prijateljica Lili Novy, ki ji je Župančič pravil o kozlu na dragatuški strehi (Mahnič 2004). »Spregovori« tudi pesnikova roka - od redkih originalnih rokopisov, ki jih ima viniška zbirka, so izpostavljeni trije: Da li grem ovodprav v Vinico?, Devet, deset let te že nisem videl (oba okrog 1914) ter dragocena črtica Nagel pogled v preteklost (1932, natisnjena v reviji Kresnice), v kateri se kot v filmu nizajo prizori iz Župančičeve mladosti in izostreni opisi belokranjskih posebnežev. Slika 3: Borut Peterlin, Kolpa pri Vinici, iz fotografske serije »Župančičeva Bela krajina«, mokri kolodij na steklu, 2015 (objavljeno z dovoljenjem avtorja in Belokranjskega muzeja Metlika). Duh pesnikove »skrivnostne zibke«, kot Župančič v priložnostni rokopisni pesmi imenuje Belo krajino, je skušal v prizmo objektiva ujeti fotograf Borut Peterlin, ki 7 Avtorica novih pesniških prevodov je Nada Grošelj, spremna besedila pa je prevedla Tadeja Dovic. »Mojster besede« za tretje tisočletje: nova razstava v Spominski hiši Otona Župančiča Vinica 119 se je odpravil na vizualno raziskovanje krajev Župančičeve mladosti - Dragatuša, Vinice in doline reke Kolpe. Pri izdelavi serije Župančičeva Bela krajina je uporabil virtuozni mokri kolodij na steklu oz. ambrotipijo, pionirsko fotografsko tehniko iz leta 1851, ki je razcvet doživljala v drugi polovici 19. stoletja, torej v času Župančičeve mladosti (gl. Sliko 3). Tako je obiskovalcem na svojski način približal enkratne, čudovite kraje, ki jih, kot pravi pesnik v legendi Pokopališče sv. Barbare, ne pozabi, »kdor se svetlobe njih je nasesal« (Župančič 1957 [ZD II]: 217). Vitrina pod oknom predstavi otroško poezijo: originalne natise, izdaje in ponatise Župančičevih otroških pesmi - od prvih otroških pesmi iz leta 1894, Pesmi nagajivke o »zimi beli« (1895) in prve otroške zbirke Pisanice (1900), do zbirke Sto ugank (1915) in Cicibana (1915), ki je morda še danes najbolj znana in priljubljena knjižica izvirnih slovenskih otroških pesmi. Na levem robu vitrine je vgrajena tablica, občutljiva na dotik, in slušalke, s katerimi je mogoče poslušati pesmi Na Jurjevo (iz Pisanic) in Ciciban - Cicifuj (iz Cicibana). Cicibana interpretira dramski igralec Branko Jordan, pri pesmi Na Jurjevo pa glas igralca dopolnjuje nova, izvirna glasba Godalnega kvarteta Corcoras (gl. Sliki 4 in 5).8 mm. ®Na Jurjevo On St. George's Day j^m ' ©Ciciban — Cicifuj Ciciban—Cicifuj ®Na Jurjevo On St. George s Day (la prve otroške zbirke Pisanice, 1900) (from fcoitcr Eggs, the first collection of children's poems, 19fl0) i tovorna interpret a d; a I Read by: Branko Jordan Glasba! Music- Marijan Dovič Aranžmaji in izvedba / Arranged and performed by: Godalni kvartet Corcoras / Corcoras String Quartet Pij,i Vidmar, violina j violin lera Rot, vlolma! violin Marijan Dovič. viola Ana Arh, violončelo! ce|]o Sneman)e in oblikovanje zvoka / Recorded and maUtTftl by- Miha Arnui Posneto v Kozinovt dvorani (¡5 Marjana Kozine Novo mesto. 3- julija 2015 Recorded at Marjan Kozina Musil School, Novo meno on 3rd ]uly 2015 fotografija t Photography- Borut Peteri in Sliki 4 in 5: Zaslon ob vitrini v sobi Otroška poezija in Bela krajina, kjer si je mogoče za poslušanje izbrati dve Župančičevi otroški pesmi (levo): ob izbiri pesmi Na Jurjevo se sproži predvajalnik, na zaslonu pa se prikažejo metapodatki (desno). Podobno so urejeni tudi predvajalniki ob petih vitrinah v tretji sobi (objavljeno z dovoljenjem Belokranjskega muzeja Metlika). 8 Godalni kvartet Corcoras sestavljajo Pija Vidmar (violina), Jera Rot (violina), Marijan Dovič (viola) in Ana Arh (violončelo). Avtor glasbe je Marijan Dovič, aranžmaje je prispeval kvartet. Posnetki so nastali v Kozinovi dvorani Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto 3. julija 2015; snemal je Miha Arnuš. 120 Marijan Dovic Slika 6: Polona Pačnik, nova ilustracija priljubljene Lenke, 2015 (objavljeno z dovoljenjem avtorice in Belokranjskega muzeja Metlika). Na panojih na desni strani najdemo Palčke Poljance (1907), Lahkih nog naokrog (1912), Pokonci izpod korenin (1927), antologijo Mehurčki in petdeset ugank (1980) in rokopisne osnutke za nedokončano Abecedo na polju in gozdu (izšla šele 1986). Otroške obiskovalce še posebej pritegne mladostna pesmica Želje belokranjskega dečka z veliko ilustracijo, popestrena z etnografsko opremo, a tudi pesmice Lenka, Ples kralja Matjaža, Pesem nagajivka - vse tudi v novem angleškem prevodu Nade Grošelj in z ilustracijami Polone Pačnik (gl. Sliko 6). Podobo Župančiča za otroke dopolnijo Cicibanove uganke, otroški igralni kotiček z mizico v prvem nadstropju hiše, kamor so umeščena različna risarska orodja, listi iz pobarvanke Petindvajset ugank (črno-bele ilustracije je prispevala Polona Pačnik), žig oz. »ekslibrisa« za igro-žigosanje ter kviz o Župančiču. Na panoju v kotičku so še dodatne ugankarske igrice z dvižnimi ploščicami: na ploščici so zapisana besedila ugank, pod njimi pa (ilustrirane) rešitve; kot zanimivost je na ta način prikazan tudi (edini znani) Župančičev rebus (»Jajce več kot puta ve«). Druga soba: Župančičev salon Interier druge sobe je urejen kot udoben meščanski salon z omarami, komodo, naslonjači in mizico ter velikim zaslonom na dotik. V Župančičevem salonu si obiskovalec ogleda izbor dragocenih predmetov iz Župančičeve zapuščine, se poda na virtualni sprehod po pesnikovi domači knjižnici, občuduje originale in reprodukcije portretov, ki so jih ustvarili znani slovenski likovni umetniki, ter presenečen spozna, da je Župančič tudi sam dolga leta risal in slikal. Lahko pa se le namesti v udoben naslonjač, vzame v roke knjigo iz Župančičeve knjižne zbirke ali si na zaslonskem meniju predvaja katerega izmed zvočnih in videoposnetkov. Zven Župančičevega glasu je ohranjen na treh zvočnih posnetkih iz arhivov Radia Slovenija: nagovor Osvoboditeljem na Kongresnem trgu 10. maja 1945, recitacija Prešernove Zdravljice na proslavi februarja 1946 v ljubljanski Operi ter interpretacija »Mojster besede« za tretje tisočletje: nova razstava v Spominski hiši Otona Župančiča Vinica 121 Slika 7: Videovsebine, ki so na voljo na velikem zaslonu na dotik Župančičevega salona (objavljeno z dovoljenjem Belokranjskega muzeja Metlika). pesnikove lastne pesmi Kar je kovina iz leta 1948. Poleg teh je na kakovostni avdioopremi prek zaslona na dotik mogoče predvajati tudi dvanajst novih zvočnih interpretacij Župančičevih pesmi - tistih, ki so sicer dostopne v vitrinah s slušalkami.9 Posebej zamudna je bila priprava video materialov, ki jih je bilo treba izbrskati iz drobovij arhiva osrednje slovenske medijske hiše.10 Za zaslon na dotik smo pripravili štiri kratke videoizseke, v katerih nastopa pesnik - in sicer zgodovinski nagovor Osvoboditeljem (1:02, 1945), igriv posnetek Župančič z vnučkom Matejem (0:24, 1945), izsek iz oddaje Župančič in slovensko gledališče (0:53, 1949) in skoraj po naključju odkrito dragoceno kratko sekvenco Župančičeva spominska hiša v Vinici, ki prikazuje najstarejšo postavitev viniške raziskave (0:48, 1963). Poleg originalnih posnetkov je mogoče predvajati tudi kratki film Poet (9:15, 2015), ki je nastal prav za to razstavo na podlagi pridobljenega videogradiva po originalnem scenariju pisatelja in režiserja Nejca Gazvode in je za skupine na voljo tudi v kletnem kinu (gl. Sliko 7).11 9 Izbrani sta bili dve otroški pesmi in po dve pesmi iz vsake od petih Župančičevih pesniških zbirk. Prva na predvajalniku je vedno posneta v interpretaciji Branka Jordana in Godalnega kvarteta Cor-coras, druga pa brez glasbe, in sicer: Na Jurjevo, Ciciban - Cicifuj (Pisanice, 1900/Ciciban, 1915), Ti skrivnostni moj cvet, Kako je poln kristjanov temni hram! (Čaša opojnosti, 1899), Kresovale tri devojke, Ob Kvarneru (Čez plan, 1904), Tiho prihaja mrak, odlomek iz Dume (Samogovori, 1908), Žebljarska, Otroci molijo (Vzarje Vidove, 1920), Veš, poet, svoj dolg?, Nekoč (Zimzelen pod snegom, 1945). 10 Najstarejše videoposnetke, na katerih se pojavi Župančič, je napravil Božidar Jakac, a žal nismo mogli doseči dogovora z imetniki pravic in jih vključiti v razstavo. Za pomoč pri videu se iskreno zahvaljujem Jožici Hafner iz arhiva RTV Slovenija. 11 V kinu so poleg Gazvodovega Poeta na voljo tudi drugi filmi iz arhiva RTV: dokumentarni film Oton Župančič(1950, 16'), oddaja Veš, poet, svoj dolg? (1968, 52'), otroška oddaja Uganke Otona Župančiča (1969, 15') in Veronika Deseniška v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst (1978, 122'). 122 Marijan Dovic V salonu desno od zaslona stoji večja knjižna omara, Župančičeva knjižna zbirka. Njeno snovanje je vodila želja, da temeljna Župančičeva dela in dela o njem obiskovalcem ponudimo v prosto dostopni obliki, ne le pod vitrinami. Med knjigami najdemo poezijo, antologije, knjige, ki jih je pesnik prevedel v slovenščino, dvanajstero knjig kanoničnih Zbranih del, prevode Župančiča v tuje jezike ter dela, ki so jih o njem pisali drugi. (Redkejše originalne izdaje, ki jih ni bilo mogoče dati v prosto rabo, si je mogoče ogledati v naslednji sobi.) V zaprti del omare smo umestili nekaj originalnih predmetov, ki jih ima v posesti Belokranjski muzej ali pa jih je za razstavo posodil Mestni muzej Ljubljana: igralne karte, nekaj listin in tiskovin, manšetni gumbi, značke, etui, kipec, svilene rute, očala z etuijem, zadnji svinčnik, žepna ura, razglednice in nekaj listin. Ob omari je v obliki manjšega samostoječega zaslona na dotik na voljo še ena opazna pridobitev nove razstave - aplikacija Župančičeva domača knjižnica, s katero se je mogoče podati na virtualni sprehod po Župančičevi edinstveni zasebni knjižnici in se prepričati o njegovi kozmopolitski širini.12 Interier salona poleg Župančičevega lesenega vojaškega kovčka z začetka 20. stoletja krasijo originalne likovne upodobitve pesnika: karikatura Hinka Smrekarja (1925, tuš), bronasti reliefni portret Vladimira Štovička (okrog 1945), originala Božidarja Jakca (portret iz 1947, rjava kreda, in upodobitev Župančiča na mrtvaškem odru iz 1949, jedkanica); k zbirki je dodan tudi nov pesnikov portret Polone Pačnik (2015). Na stenah je nekaj originalnih rokopisov, grafiki Elka Justina ter reprodukcije pomembnih odlikovanj, ki jih v izvirniku hrani NUK: med številnimi smo izbrali francosko legijo časti (1923), diplomo ob sprejemu v AZU (1938) in dekret o podelitvi naziva »ljudski umetnik« (1948). Marsikaterega obiskovalca utegne prijetno presenetiti podatek, da je Župančič tudi sam risal in slikal; z likovno umetnostjo se je ljubiteljsko ukvarjal skoraj vse življenje. V beležnice, skicirke in celo knjige je risal v različnih tehnikah: najpogosteje je uporabljal svinčnik (grafit) in pero s črnilom ali s tušem, rad pa je slikal tudi akvarele in pastele. Med motivi so ljubljanske vedute (grad, Robbov vodnjak s stolnico, gostilna Figovec), krajine iz Loške doline, večinoma nastale v tridesetih letih 20. stoletja (gradič v Koči vasi, ostrnice, drevesa), Bled, Barbat na Rabu in drugi kraji, kamor je potoval, a tudi tihožitja, interierji in avtoportreti. Mestni muzej Ljubljana hrani obsežno Župančičevo likovno zapuščino, ki doslej še ni bila strokovno ovrednotena in predstavljena javnosti. Na stene viniškega »salona« smo umestili tri izposojene Župančičeve originale - Avtoportret (okrog 1930, perorisba), Medostrnicami (okrog 1933, tuš) in nedatirano Blejsko jezero z otokom, poleg tega pa še kolaž reprodukcij drugih risb iz prve polovice 20. stoletja v različnih tehnikah, ki prikažejo Župančiča kot vsestranskega amaterskega likovnika. 12 Skrben bibliografski popis so pripravili v Mestnem muzeju Ljubljana, Dragica Trobec Zadnik pa nam je podatkovno bazo ljubeznivo prepustila v nadaljnjo redakcijo. Več o Župančičevi knjižnici gl. v Trobec Zadnik in Trajkovski (2015). Aplikacijo, ki je urejena po priimkih avtorjev knjig (prikaže avtorja, naslov, kraj in leto izida; dela je mogoče filtrirati tudi po jezikih), smo pripravili v sodelovanju z metliškim podjetjem Partner - programerjema Samom in Gregorjem Prevalškom. »Mojster besede« za tretje tisočletje: nova razstava v Spominski hiši Otona Župančiča Vinica 123 Tretja soba: Župančič - mojster besede Osrednja muzejska soba predstavlja Župančiča kot umetnika - velemojstra slovenske pesniške besede. Organizacijo prostora v njej določa pet talnih vitrin, od katerih vsaka predstavi po eno izmed petih Župančičevih samostojnih zbirk za odrasle: Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), Samogovori (1908), V zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945); kronološko si v prostoru sledijo od leve proti desni. Vsaka zbirka je predstavljena z originalnimi tiski, (skeniranimi) rokopisi, izjavami, dokumenti in kritičnimi odzivi ter pospremljena s pojasnili v slovenščini in angleščini. Intimnejšo izkušnjo dveh Župančičevih pesmi iz vsake zbirke pa omogočajo predvajalniki s slušalkami. Poleg talnih vitrin je v sobi še visoka vitrina, v kateri so pomembne publikacije, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v prosto dostopni nabor. Med njimi so Mlada pota (1920/1921), tragedija Veronika Deseniška (1924), Župančičevo osrednje dramsko delo, ki je sprožilo nenavadno ostro polemiko, zgodnja izdaja Del Otona Župančiča (1936-1950) in antologije. Predstavljeni so faksimili in bibliofilske izdaje ter številni prevodi v tuje jezike. Župančičeva dela sodijo med najbolj prevajana v slovenski literaturi: kot izkazuje bibliografija Franceta Dobrovoljca v zborniku Oton Župančič v prevodih (Moder 1980: 148-225), so bila od začetka 20. stoletja do leta 1980 prevedena v dvaindvajset evropskih jezikov. Župančič za življenja ni dočakal le ponatisov, antologij in prevodov, temveč tudi biografske monografije, celo v tujih jezikih: med njimi so italijanska Ottone Župančič Artura Cronie (Rim, 1928), Jubilejni zbornik za petdesetletnico Otona Župančiča (1928, ur. Fran Albreht), francoska Oton Joupantchitch, poète slovène Luciena Tesnièra (Pariz, 1931) in Oton Župančič Josipa Vidmarja (1934). Še impresivnejši je korpus Župančičevih knjižnih prevodov klasikov svetovne književnosti v slovenščino. Še danes trdno stoji Mahničeva ugotovitev, da »Župančič ni le začetnik leposlovnega prevajanja iz izvirnikov, temveč je po svojih umetniških dosežkih nesporno tudi prvi vrhunski prevajalec pri nas« (Mahnič 1998: 260). Župančič je zapustil orjaški prevajalski opus: največ je prevajal angleške, francoske, nemške, ruske, italijanske in španske avtorje. Njegovo prevodno delo je komajda mogoče ustrezno predstaviti s hrbtišči debelih knjig, postavljenih drugo ob drugo - še najbolje se vpogledu v dih jemajočo celoto približamo s pomočjo bibliografije Janka Modra, ki si jo je mogoče ogledati v posebni knjižici ob vitrini s prevodi. Vzporedno z vitrinami, ki obiskovalca vodijo skozi pet zbirk in druga središčna dela, je na stenskih panojih prikazana Župančičeva umetniška in življenjska pot. Pripoved ravno tako krožno poteka od leve proti desni in se časovno približno ujema z razporeditvijo zbirk. Del panojev faktografsko prikaže ključne momente Župančičevega življenja in kariere.13 Suhoparno podobo, ki jo daje kronologija v 13 Dogodki so razporejeni v pet etap: I. Od otroštva do Čaše opojnosti (1878-1899), II. Od Pisanic do poroke z Ani Kessler (1900-1913), III. Od Cicibana do afere »Adamič« (1914-1932), IV. Od »Ostrnic« do smrti (1933-1949) in V. Po smrti (1949-). 124 Marijan Dovic Franc Zupaniii Mjriia šofcrr 17M-IM» 4 Marija I r^pn |«fta Malii Uriulo MarVmit H. 1.1824 JE. Z. 1374 11.10.1314 i- 9.SS73 i. 4.1825 3. J. 1912 X Marko 11 I l.*l9H-3