ŠE O POAPNELI ZALEGI
Dr. J. SENEGAČNIK
1.	UVOD
Rad bi dodal še skromno dopolnilo, povezano z osebnimi izkušnjami in nekaterimi spoznanji, do katerih sem prišel z osebnim stikom ali prek strokovne literature (5, 11). Vzroki za širjenje poapnele zalege so v glavnem znani. So seveda različni in bi jih bilo težko dokončno utemeljiti. Nekatera dejstva pa kažejo, da bi utegnilo biti pogostejše pojavljanje te bolezni povezano tudi z uporabo akaricidov, ki jih uporabljamo proti varoi, oz. z uporabo fluvalinatnega koncentrata klartan ali mavrik (5, 11).
Čeprav čebelarim že več desetletij, sem do nedavna poapnelo zalego poznal le iz literature. Odstavki o tej bolezni so se mi zdeli nepomembni. Po uporabi tluvalinata pri zatiranju varoze pa sem se tako kot drugi čebelarji seznanil tudi s to nevšečnostjo. Jeseni leta 1988 sem v panjih razprševal vodno emulzijo klartana 1:1000, spomladi 1989 pa sem v panje obesil lesene paličice, prepojene z razredčenim klartanom (1 + 4). Maja se je začela pojavljati poapnela zalega, in sicer izključno na trotovskem satovju v gradilni-kih. Ker je to satovje neke vrste barometer o stanju družine, ga že od nekdaj izrezujem. 2e v času varoe, še bolj pa zdaj, je izrezovanje preventivni ukrep, ki omogoča enostavno, a učinkovito zmanjšanje okužbe. Do lani na čebelji zalegi nisem opazil okužbe s poapnelo zalego. Presenetljivo je, da se poapnela zalega, podobno kot varoa, tako rada pojavi prav na trotovskih celicah. Eden od vzrokov je nedvomno ta, da je pri običajnem načinu čebelarjenja gradilni sat navadno drugi z leve ali desne, tam pa je temperatura vedno nižja kot sredi gnezda, saj je od 30-32 stopinj Celzija oz. po nekaterih navedbah 30,7 °C. V tem delu plodišča je seveda temperatura na splošno manj stabilna kot sredi gnezda. Nižja temperatura je torej eden od pogojev za razširjanje te bolezni, poleg tega pa je videti, da so trotovske ličinke zanjo bolj sprejemljive kot ličinke delavk. Eden od pospeševalnih dejavnikov naj bi bila tudi večja količina vode v trotovskih ličinkah (4). Zakaj je odpornost proti
tej bolezni zmanjšana, seveda do podrobnosti še ni znano. Najpogostejše so okužbe prek prebavnega trakta, prenašajo pa jo predvsem čebele čistilke, ki vlečejo mumije iz celic in jih spuščajo na dno panja. Pomanjkanje hrane pa čebele sili, da ob nepašni dobi stikajo povsod, tudi zunaj panjev, kjer lahko pridejo v dotik z mumijami, ki so polne trosov in imajo celo rahel vonj po panju.
Povzročitelji so, žal, povsod,: v panjih in zunaj njih, odpornost trosov pa je zelo velika, zato je tudi možnost okužbe precejšnja. Med čebelarsko sezono se zdravstveno stanje glede te mikoze večkrat spreminja: izboljšuje se in spet slabša. Bolezen lahko celo izgine, tako da čebelar verjame v uspešnost svojih ukrepov. V resnici pa izginejo le bolezenski znaki, povzročitelji pa ostanejo in čakajo boljšo priložnost. Spore v latentnem stanju so vedno v črevesju oz. prebavnem traktu. Poslabšanje življenjskih pogojev pa bolezen spet sproži. Če maja, junija in julija izginejo znaki bolezni (ob zdravljenju ali brez njega), je to zato, ker so izginili nekateri pogoji za razvoj bolezni, na primer vlaga in padci temperature, do katerih v pozno spomladanskem obdobju še prihaja ponoči in povzroča ovlaževanje panjev.
Med drugim sem v literaturi našel tudi navedbo, da se na mumijah izloča protokalcijev oksid, kar najbrž pomeni kar kalcijev oksid. To pa je po domače isto kot žgano apno (4). Če to drži, se postavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče z morebitnim odstranjevanjem kalcijevih ionov iz hrane to bolezen vsaj delno zavirati. Stvar je vredna premisleka, zlasti kadar gre za močno okužene družine, ki jim moramo tako ali tako pokladati zdravilno raztopino, če bi le-ta vezala še del kalcijevih ionov pri ogroženih ličinkah, bi to lahko bolezen preprečevalo do neke določene mere. To zamisel bi veljalo preizkušati v naši bližnji prihodnosti.
Poapnela zalega ali askosferoza je resna bolezen, kajti v določenih letnih časih, zlasti še spomladi, lahko povzroči znatno izgubo čebel.
Družine se dosti slabše razvijajo, to pa lahko povežemo še z raznimi drugimi neugodnimi dejavniki. Običajno pa bolezen družin ne uniči do konca, kot smo to doživljali npr. pri varozi.
2.	PREVENTIVA IN RAVNANJE S PANJI
Pri zatiranju askosferoze je bolj pomembna zaščita družin kot zdravljenje, kajti nobeno zdravilo za to bolezen ni stoodstotno zanesljivo (3,4,5,9,11).
Da zmanjšamo vpliv askosfere na razvoj družin, je treba kolikor se da znižati infekcijo in zavirati nastopanje pogojev, ugodnih za razvoj. Zato primerno ukrepamo. Ob koncu zime je priporočljivo razkužiti dno panjev, in to vsako leto. Dno panja je križišče vseh izmenjav in zato posebno primeren kraj za okužbo čebel, kajti tja padajo različni odpadki iz celic in čebel. Panji morajo biti odmaknjeni od zemlje, zlasti še pozimi in spomladi, da se omogoča zračenje. Panji naj bi bili nekoliko nagnjeni proti prednji strani, da iz njih laže izteka voda.
Vemo, da se po izleganju več čebeljih generacij celice manjšajo, v njih pa zrastejo čebele z zmanjšanim zadkom. Ostanki bub na dnu celic so nosilci povzročiteljev askosferoze. Obnavljanje satovja omogoči izločanje teh kužnih povzročiteljev. V centru plodišča skušajmo vsako leto vsaj 2-3 sate zamenjati z novimi satnicami. Seveda je treba satnice vstavljati ob primernem času - to spada v mesečna navodila!
Roje in matice naj bi vzrejali predvsem od družin brez poapnele zalege, torej takih, kjer je čistilni nagon zelo močan. Hitro čiščenje je namreč najboljši porok za to, da okužbe ne bo ali pa bo ta le minimalna. Preskus na čistilni nagon naredimo tako, da velik kos sata s pokrito zalego izrežemo in ga čez noč zamrznemo. Naslednji dan ga odtalimo in ogretega na temperaturo gnezda vrnemo v izrezani prostor. Čebele z močno razvitim čistilnim nagonom bodo celice očistile že v enem dnevu, seveda če je čistilk dovolj. Namesto zamudnega zamrzovanja nekateri bube raje uničujejo tako, da jih skozi pokrovčke prebadajo s tanko iglo in nato prepuščajo čistilkam. Dobro je poznati čistilni nagon v naših panjih!
Zelo važno je tudi razkuženje satovja, bodisi mediščnega bodisi tistega iz naklad. Sati, v katerih so se že porajale čebele, so iz leta v leto trajni zbiralnik okužbe. Izkušnje kažejo, da so spomladi vložene satnice, ki so jih nato čebele izdelale v okuženih panjih, jeseni že nosilci velikega števila spor. Pred zimskim shranjevanjem bi jih bilo torej dobro primerno razkužiti -podobno kot delovanje yukolucka temelji na sproščanju elementarnega kisika in klora, bi tudi
satovje brez čebel in zalege lahko razkužili z omenjenima dvema plinoma. Za to seveda ne potrebujemo japonskega sredstva, pač pa bi bilo dovolj, da na satovje deluje primerna količina plina kakega drugega izvora, spomladi pa bi ga le še prezračili.
Na splošno seveda velja, da ne smemo ustvarjati okoliščin, ugodnih za razvoj askosferoze. S predolgimi pregledi v plodiščih ne smemo povzročati temperaturnih sprememb, če zunanja temperatura ni dovolj visoka. Pri umetnih družinah naj bo razmerje med zalego in odraslimi čebelami tako, da omogoča zanesljivo nego in gretje. Polnjenje medišč in naklad oz. polaganje le-teh je treba opraviti v času, ko ne pričakujemo velikih ohladitev.
Paziti je tudi treba, da ne pride do drugih bolezni, ki bi oslabile čebelje družine in s tem povzročale dodatno hlajenje. V neprimernem času se moramo izogibati hranjenju s tekočinami in nenadzorovani uporabe antibiotikov.
3.	ZDRAVLJENJE
Poročila o zdravljenju askosferoze niso vselej navdušujoča in kažejo, da je v nekaterih primerih bolezen lahko neverjetno uporna.
Leta 1967 sta Gianffert in Talercio poročala o učinkovanju nistatina, amfotericina B, aktidiona, grizeofulvina in tiabendazola na askosferozo. Rezultati na terenu niso bili tako zadovoljivi kot v laboratoriju (4). Antibiotike naj bi uporabljali le v resnih primerih, da bi z njimi omejili razvoj bolezni.
Ker so se po tem času pojavile nove antifungi-stične snovi in nova sredstva za zdravljenje, so tudi te vključili v raziskave askosferoze. Enilkona-zol in njegove soli so se pokazale za zelo učinkovite »in vitro«, rezultati na terenu pri aplikacijah s krmljenjem, razprševanjem in dimljenjem pa so močno razočarali. Tudi uporaba aerosolov ni dala nobenih rezultatov. Brez učinka sta proti pričakovanju ostali tudi sorbinska in salicilna kislina. Močno pa so pohvalili eterično olje labiat. Dodatek 0,1 odstotka eteričnega olja iz šatraja (žepka!) sladkornemu testu, ki ga družinam dodajo že v začetku sezone, naj bi povečal odpornost družin. Morda bi podobno učinkovala tudi sladkorna raztopina, pripravljena z močnim čajem iz žepka - veljalo bi poskusiti.
Sintetični geraniol, močno mikostatična komponenta teh eteričnih olj, uporabljen kot razpršilo, ni učinkoval. Tudi če smo z njim prepojili dele filter papirja ali platna, učinka ni bilo.
V Slovenskem čebelarju opisani poskusi v Sloveniji so pokazali razmeroma zadovoljive rezultate, pogosto pa se ni posrečilo, da bi bolezen čisto odpravili. Podrobnosti o zdravljenjih in na-
tančnejša navodila so bila že objavljena, zato jih ne bom posebej obravnaval.
Za vse načine zdravljenja pa velja, da s presledki trajajo po nekaj tednov, kar je seveda zelo neugodno, če so čebele na paši daleč od stalnega bivališča. V takih primerih je najprimernejše zdravljenje s sladkornim testom, v katerega vmešamo zdravilo, npr. natrijev benzoat s C vitaminom ali pa nistatin. Nistatin pa je v raztopini obstojen le malo časa, zato moramo pokladati sveže pripravljeno raztopino v predpisanih majhnih količinah. Sladkorno testo z nistatinom pa je priporočljivo nekoliko okisati, ker se v kislem okolju nistatin bolje drži. Zdravljenje s to snovjo sta v poletni številki Slovenskega čebelarja izčrpno opisala Maksimovič in Petrovič (9) in ga čebelarjem zelo priporočam. Tudi sam sem si ga dobro ogledal!
Zanimivo je tudi poročilo Lojzeta Ličena o rezultatih zatiranja poapnele zalege z raztopino propolisa. Menim, da se čebelarjem, ki imajo na zalogi alkoholno raztopino propolisa, splača z
vodo razredčeno tinkturo razprševati po čebelah in morda še po pokriti zalegi (8)
Postopek z yukolackom je razmeroma preprost, če smo dovolj pazljivi, z rezultati pa niso vsi zadovoljni. Ugoden je tudi zato, ker posege ponavljamo vsak teden. Ta postopek - kot marsikaj drugega, kar izvira iz Japonske - je zelo duhovito zamišljen, za čebelarje pa vsebuje med vrsticami še dodatno sporočilo. Če razkužujemo satovje in čebele v panjih, zakaj ne bi v oksida-tivni atmosferi pozimi razkuževali tudi praznih satov? Zato da ustvarimo atmosfero kisika in klora (kot z yukolackom) ali pa katerega koli od obeh imenovanih plinov oz. elementov, pa seveda ni treba uporabljati le japonskega sredstva. Najenostavneje bi najbrž bilo uporabiti kar plin iz jeklenke ob uporabi reducirnih ventilov ali katerega od preprostih kemijskih načinov. To je samo misel, o uresničitvi pa bi se morda splačalo razmišljati.
nadaljevanje prihodnjič
Bolezni čebel
ŠE O POAPNELI ZALEGI
Dr. J. SENEGAČNIK (nadaljevanje)
Nekoliko starejši recepti so tudi že priporočali razprševanje nistatina (za humano uporabo), in sicer sedemkrat zapored v presledkih 2-3 dni, ali kinosola (dobimo ga v Avstriji, a je zelo drag) 1 g na liger, kloramina - 2 g na liter, timola - 1-2 g na liter (tega moramo najprej raztopiti v žlici ali dveh alkohola, nato pa mu dodati vodo), natrijevega propionata - 1 g na liter itd. Karl Majcen v enem od člankov priporoča nekoliko obširnejši recept, o katerem zatrjuje, da je bil uspešen, a je zdravilo delovalo dalj časa. Obolelost za poapnelo zalego pač ni prehlad ali nahod, ki mine tudi brez zdravil. Vidimo, da so vsi postopki kar dolgotrajni. Zahtevajo veliko potrpežljivosti in časa, pri večjem številu panjev pa pomenijo tudi že določen strošek.
Lani so bile od 36 družin štiri močneje okužene. Med kostanjevo pašo sem jih zdravil s sladkornim testom, ki je vsebovalo 2 g natrijevega benzoata in 2 g askorbinske
kisline na kg. Prizadetim družinam sem ga dodal po 1 kg, porabile pa so ga približno v desetih dneh. Učinki so bili vidni že na panjskih bradah. Tam namreč po zdravljenju ni bilo več izmetanih mumij, pa tudi na podnici jih je bilo le malo. Postopek sem nato ponovil in bolezen se je povsem umirila. Letos se je, žal, ponovila.
Lani spomladi sem vsem družinam dodal dvakrat po 0,5 kg sladkornega testa, ki je vsebovalo 0,5 odstotka nistatina (tj. 5 g na kg), zatem pa sladkorno testo z natrijevim benzoatom in askorbinsko kislino (tj. C vitaminom, obeh snovi po 2 g na kg). To zdravljenje je trajalo od srede aprila skoraj do konca maja in je bilo delno tudi neke vrste krmljenje, saj vsi vemo, da je bilo vreme dolgo neugodno. V štirih močneje okuženih družinah se je okužba umirjala le počasi. V vseh sem zamenjal matico. V dveh od njih se do jeseni bolezen ni ponovila, v dveh pa se je, kar kaže, da nista bili
dovolj odporni. Očitno je bila pri drugih dveh družinah čistilna sposobnost dosti večja, to pa bi kazalo upoštevati pri vzreji mladih matic.
Z vodo razredčena propolisna tinktura, preskušana na nekaj panjih, je učinkovala, vendar zaradi neugodnih razmer ni bilo vselej možno ukrepati tako, kot bi bilo najbolj prav. Poskuse s propolisom nameravam leta 1992 ponoviti.
Eden od čebelarskih prijateljev je poskušal poapnelo zalego preganjati z raztopino bakrovega sulfata, to pa je razprševal predvsem po dnu in stenah panjev. Bakrove soli so znani fungicidi v poljedestvu. Ker koncentracij ob uporabi ni zapisal, jih ne morem posredovati, to snov pa bi veljalo vključiti med potencialne fungicide.
Na podlagi naših dosedanjih izkušenj je mogoče reči, da poapnelo zalego v večini primerov lahko držimo na vajetih, vendar je zdravljenje dolgotrajno in zahteva veliko časa, potrpežljivosti in tudi nekaj sredstev, seveda ob kar najbolj doslednem upoštevanju splošnih pogojev za vzdrževanje čebeljih družin - lahko bi rekli kar mesečnih navodil. Seveda pa moramo z zdravljenjem začeti takoj, ko se začne v panju pojavljati zalega.
Ob koncu članka pa še nekaj besed o povezavi med varozo in poapnelo zalego. Mnenje sem dobil v laboratoriju za patologijo čebel ministrstva za poljedelstvo v Franciji v Nici. Dr. J. P. Faucon mi je sporočil tole:
Askosferoza je francoskemu čebelarstvu povzročala velike skrbi v letih 1960-1975. Od tedaj bolezen v naši državi slabi. Na terenu nobeno zdravilo ni dalo zadovoljivih rezultatov. Derivati enilkonazola, ki so se v laboratorijskih poskusih zelo dobro obnesli, so na terenu odpovedali.
Takšen je rezultat naših zadnjih poskusov, opravili pa smo jih v sodelovanju z belgijskim podjetjem Jansen.
Povezava med varoo in askosferozo ni opazna in je v Franciji zdaj gotovo ni. Temu nasprotno pa uporaba kemičnih sredstev pri zdravljenju varoze morda ni brez posledic, čeprav za to sedaj še ni nobenega znanstvenega dokaza.
Mnenju dr. Faucona se pridružujem tudi
sam. Čebelarji namreč ugotavljamo, da se je poapnela zalega razširila predvsem, odkar pri zdravljenju varoze uporabljamo flu-valinatne koncentrate (klartan, mavrik), ki poleg aktivnega akaricida vsebujejo tudi razne aditive.
V	družinah, ki sem jih proti varozi zdravil z apistanskimi trakovi, prepojeni s čistim fluvalinatom, poapnele zalege takorekoč ni bilo ali pa je je bilo zelo malo. Veliko več pa je je bilo pri uporabi deščic, prepojenih s klartanom ali mavrikom. Tb sem opazil pri čebelarjenju s 36 družinami, kar je seveda majhno število. Z raziskavami pa bi morali nadaljevati, da bi bile ugotovitve zanesljivejše. V raziskave pa bi kazalo vključiti tudi študij metaboličnih procesov po zdravljenju z akaricidi in antifungistiki. Zdi se, da je tu največ dosegel francoski raziskovalec prof. Bounias, ki je biokemijskemu študiju presnove pri čebeli posvetil več kot 15 let. Pred kratkim je ugotovil, kako (najbrž čist) fluvalinat in amitraz vplivata na koncentracijo nekaterih snovi v čebelji hemolimfi (2). Zanimivo bi bilo v zvezi s tem zvedeti, kako na raven istih snovi delujeta klartan in mavrik, torej industrijska koncentrata, ki poleg aktivne snovi vsebujeta še nekatere dodatke, npr. topilo, emulgator, stabilizator, antifriz itd. Najbrž je prav katerega od teh aditivov mogoče kriviti za izbruh poapnele zalege.
Študij presnove čebele naj bi nam pokazal, kako moramo ukrepati. Tako kot laboratorijske preiskave pomagajo zdravnikom pri ugotavljanju bolezni in zdravljenju, bi pomagale tudi v tem primeru. Eksperimentalne težave ne bi bile nič večje od vsakdanjih, s katerimi se srečujejo biološki laboratoriji. Odvzem hemolimfe pri čebeli je ponekod že rutinska metoda, nadaljnji postopki, tj. biokemične in druge analize, pa ob današnji - marsikje že kar neverjetni opremi - tudi ne bi smeli biti problem. Pomislimo npr. samo na ugotovitev (tudi iz Nice), da je v času zdravljenja s fluvalinat-nimi nosilci na čebeli okrog 96 ng fluvalina-ta.
Raziskave presnove čebele med zdravljenjem proti varozi in poapneli zalegi naj bi potekale več let, vanje oz. v raziskovalne naloge pa bi morali vključiti tudi strokov-
njake in se morda povezati še s kakim tujim laboratorijem. Očitno bi nam sodoben ČIC, ki bi ga že zdavnaj morali imeti, prišel še kako prav, toliko bolj, ker smo tudi narod čebelarjev.
ZAKLJUČKI
Različni načini zdravljenja poapnele zalege, o katerih v zadnjih dveh letih poročajo slovenski čebelarji, so brez izjeme dolgotrajni in ne povsem in vselej uspešni, to pa se ujema tudi z navedbami tujih avtorjev. Povzročitelj bolezni je torej v določenih primerih na različne posege dokaj odporen. Očitno pa je tudi, da čebelarska preventiva, ki naj bi preprečila izbruh bolezni, še ni zadovoljiva in jo bo treba izboljšati.
Bolezen se je žal pojavila že v vseh slovenskih čebelnjakih in je lahko le nekakšen stranski učinek zatiranja varoze s fluvalinatnima koncentratoma klartan in mavrik. Ta dva namreč poleg aktivnega ingredienta fluvalinata vsebujeta še druge sestavine, od katerih očitno vsaj ena povzroči poapnelo zalego. Pri zatiranju varoze z apistanskimi trakovi podjetja Sandoz - te vsebujejo le čisti fluvalinat - poapnele zalege v naših prvih primerjalnih poskusih na manjšem številu panjev nismo opazili ali pa je bila zanemarljiva. Vzrok bolezni bi torej utegnili biti aditivi v koncentratih. Ti seveda niso namenjeni zatiranju varoze, ampak jih uporabljajo v poljedelstvu. Stvari bo treba raziskati natančneje in povečati naša prizadevanja za preprečevanje stranskih učinkov pri
zatiranju varoe. S tem bomo preprečili stresno situacijo, ki jo povzroča uporaba akaricida oz. njegovih spremljevalcev.
LITERATURA
1. Belčič, J. et. al.: Pčelarstvo. Znanje, 1985, Zagreb.
2. Bounias, M.: De nouveaux concepts theori-ques de la toxicologie experiments chez I'abeil-le. La santö de l'abeille 125 (1991), 237-244.
3. Brizard, A., Albisetti, J.: Notions essentielles de pathologie apicole. 2eme edit. OPIDA, 1982, France.
4. Faucon, J.P.: Ascospherose. La sante de l'abeille 122 (1991) 82-85.
5. Faucon, J.P.: Osebno sporočilo.
6. Javornik, F., Kastelic, L. et al.: Čebelarstvo. Kmečki glas, Ljubljana 1984.
7. Javornik, F.: Zatiranje in zdravljenje poapnele zalege. Slov. čebelar, 93 (1991) 10, 264-265.
8. Ličen, L.: Zdravljenje poapnele zalege s propolisom. Slov. čebelar, 93 (1991) 2, 37-38.
9. Maksimovič, A., Petričevič, S.: Zdravljenje in preprečevanje poapnele zalege. Slov. čebelar 93 (1991) 7-8, 204-209.
10. Poklukar, J., Gregorc, A.: Vpliv različnih zdravil na pojavnost poapnele zalege pri čebelah. Slov. čebelar, 93 (1991) 11, 295-296.
11. Senegačnik, J.: Neobjavljene ugotovitve.
12. Sulejmanovič, D.: Vapnenasto leglo. Pče-larski savez Hrvatske, Zagreb 1990.
13. Šivic, F.: Poapnela zalega. Slov. čebelar, 93 (1991) 9, 235-236.