Letnik III. (LVIII.)
V Ljubljani. 26. majnika 1905.
List 21.
DANICA.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Novi bogovi.
Qui habitat in coelis, irridebit eos.
Psalm 2.
„ Bogovi, trepetajte!
Vaš čas je proč:
rod zdaj vam žuga vsemogoč,
ie vdajte se, le vdajte!
Dovolj pač dolgo vi tam gori
ste vladali,
in, ko da sužnji mi smo stvori, nam bremena nakladali. Bogovi!
Vi stari ste, mi mladi, novi, prestol vaš star je in trhlen, od črvov ves razjeden; prestol in vas bogov noben obstanka več ni vreden. Bogovi stari, le pomrite, prestol si sami razrušite; siger ga mi poderemo in dedščino poberemo. Prestol si zlat napravimo in sebe nanj postavimo: bogovi vladajo naj novi,
in tisti bomo mi bogovi!" *
* *
Čuj kakšen hrum, čuj kak potres! Mar res se ruši svod nebes, iz Božji se drobi prestol in Bog zgrmeva z njega dol na „bogstev" novih silni vkaz? — O ne! tem „bogstvom" le na glas se roga stari Bog bogov, s tem stresa se nebeški krov!
S Gregorčič.
Na Vnebohod.
I
Sursum corda — srca kvišku! (Vzklik ob predglasju sredi sv mase.)
Čisto nenavaden prizor se nam razgrinja danes pred očmi.
Ko bi se podali iz jeruzalemskega mesta čez potok Cedron proti izhodu, bili bi v če-trtinki ure na le bolj malem hribu, ki ga šega te dežele imenuje „gora" — na Oljski gori. Oljska zato, Ker je ou nekedaj biia obraščena s tem drevjem; danes pa so se oljkam pridružile poleg raznovrstnega rastlinja še smokve.
To je tisti sv. kraj, odkoder je vstali Odrešenik pred očmi svojih učencev šel v nebo — da bi ne le kakor Bog, nego tudi kakor človek zavzel tam gori ono čast, ki jo je od vekomaj imel na Očetovi desnici.
Krist je ob svojem vnebohodu peljal seboj vse duše pravičnih starega zakona; ob enem pa je zatrdil svojim na zemlji ostalim učencem, da gre le pred njimi gori in jim ondi pripravi mesto ter zopet pride in je vzame seboj; potem bodo tam, kjer je on, tudi oni. (Ivan 14.)
Dragi! To Kristovo zatrdilo je govorjeno vsem nam. Bodi nam torej današnji praznik veliki dan upanja — da se, kakor danes on, dvignemo kedaj tudi mi tje v višave, v večna bivališča z dušo in telesom vde-ležit se njegove slave v nebesih.
Zato premišljujmo v svojo izpodbudo ono nebeško veselje, ki nas čaka tam
gori, kamor se je popel današnji dan naš predhodnik, gospod Jezus.
1-vič. Nebesa so kraj večne radosti našim počutkom.
Kaka slast našim očem, ko vgledajo v nebesih toliko milijonov vzvišenih duhov, lesketajočih se v žaru božanstva. Kaka blaženost, ko se nam pokaže kras v nedolžnosti se bliščečih onih lilij, ki jih nikedar ni okužil noben posveten dih; kaka blaženost, ko v svoji velečastnosti pred nami zablišče zmagovite palme onih verskih junakov, ki so svojo kri prelili za Kristovo sv. vero. Kaka radost, ko nam stopijo tam gori v pozdrav naproti ti, ki so v znamenju vere šli pred nami: naši bratje, naše sestrice, naši prijatelji; naše prijateljice — vsi obdani vele-častvom nebeške luči. Kakošen pogled, ko se nam prvokrat prikaže tu najčisteja, naj-veličastneja vseh žena — ona nebeška kraljica, v koje prosvitljeno obličje nam bo gledati dano od slej na vekov veke. Kako brezmejno plačilo za nas, ko vgledamo tu slavo vseh nebes Jezusa Krista samega v njegovem posvečenem božestvu in človeštvu, svojega brata — a ob enem kralja teh ve-ličanstvenih bivališč; kralja angeljev in svetnikov. Da bi druzega tu ne bilo; že sam pogled v Kristovo obličje bi nam bila zadostna nebesa.
A ob enem pa začujejo naša ušesa v tem kraju večne radosti tudi one slavilke, ki se glase v nebeških prostorih od kraja do kraja. — Kako zaželen nam je tu na zemlji slavčekov topeči se spev v pomladnji dobi; kako nas dvigajo v višavo prijetne godbe vbrani zvoki; kacega neizbrisnega spominja nam je človeška pesem, ki je v stanu divjost prerodih v krotkobo. A gori, v teh nebeških prostorijah, gori se bomo pa divili spevom nebeških glasov; da! Stvarnikov glas nam bo gori donel v uho. Sveti videč nam je o tem napisal sledeče besede: .In sem slišal glas z neba kakor glas velikih voda in kakor glas velicega groma. In glas, kateri sem slišal, je bil kakor glas citrarjev, kateri brenkajo na svoje citre. In so peli kakor nekako novo pesem .. in nihče
ni mogel peti pesmi razun unih sto in štiri in štirideset tisoč, kateri so bili odkupljeni z zemlje ... In so peli novo pesem . . . in so rekli z velikim glasom: Vredno je jagnje, katero je bilo umorjeno, prejeti oblast in božestvo in modrost in moč in čast in slavo in hvalo." (Skrivn. razod. pogl. 14 in 5.)
2-gič. Nebesa so kraj večnega veselja našim dušam.
Dragi! Kako zadoščenje ti preveva dušo, če moreš tu na zemlji živeti v miru. Kako srečen, če ti tu na zemlji ne kali ni-kedo tvojega notranjega ravnotežja; kako srečen, in ko bi tudi v najobčutnejem pomanjkanju moral bivati. — Poglej pa gori v te nebeške višave, kjer kraljuje neizka-Ijivi mir za vselej. Mir z Bogom vživajo vsi nebeščani'in ga bodo vživali na veke; mir vživajo z vsemi nebeškimi sobivalci, ki je veže za vselej ona bratovska, ona se-strinja ljubav, koje nikedar konca ne bo; mir vživajo samimi seboj za vedno; mir brez vznemirovanja; mir brez vgovarjanja; mir brez zavistnikov; brezmejni mir; brezkončni mir — saj je to mir v samem Bogu, in Bog konca ne pozna.
Kako in sploh neoznačljivo veselje bo za izvoljene v nebesih slednjič to, da smejo imenovati Boga svojo lastnino in da tega Boga nikedar več niso izgubiti v stanu. Če imajo pa Boga, imajo z Bogom vse. — V tem smislu tako lepo piše sv. Bernard z naslednjimi besedami: „Duša, ki jej je Bog posest, ne more ničesa več želeti; v tem enem dobrem je prišla do vseh dobrov. Kjef je najviše in neskončno dobro, tam je najviše blaženstvo; tam prava prostost; tam neomejena ljubav; tam zagotovljena večnost ljuba vi. Kjer je Bog, tam je prava veselost; tam je popolnostno znanje; tam vsa lepota in vsa blaženost; tam je mir in dobrotnost, moč in čast, veselje in sladkost, živenje, luč, veličastvo, pokoj, nerazdružljiva edinost.44
Dragi! Slike take nebeške radosti — zunanje in znotranje — naj bodo današnji vnebohodni dan zaželena hrana našemu dušnemu živenju.
Povod naj bodo odsedanjemu neupog-njenemu našemu stremljenju do onih jasnih višav, v katere odhaja pred našimi očmi danes naš Odrešenik.
Ne svet in njega strast in slast; naš napor naj odslej bo — nebo. Amen.
VI. nedelja po Veliki noči.
Kadar pride tolažnik . . . duh resnice .. pričeval bo od mene.
(Ivan, 15.)
Kakor praznujemo pripravljalno dobo pred Božičem in pred Veliko nočjo — tako so tudi 10-teri dnevi po Vnebohodu pa do binkoštne nedelje odločeni pripravljanju za visoke binkoštne godove.
Nad vse zanimiva je današnja VI. nedelja po Veliki noči, ker jo smemo najrev-nejo vseh 52-terih v cerkvenem letu imenovati ; saj Gospoda, odišlega četrtek v nebo, nimamo več med seboj — in kedo bi brez Jezusa ne bil reven! A ob enem jo smemo zvati najupapolnejo in to zato, ker vemo, da je šel naš Cdrešenik v nebo, da od ondod pride nad nas tolažnik sv. Duh, katerega nam pošlje od Očeta.
Iz tega vzroka nosi ta nedelja značilno ime „Exaudi" t. j. wVsliši" — taka je namreč prva beseda iz mašne knjige za današnji presveti dar. wVsliši nas Gospod," hočemo pač prositi s to začetno mašno molitvijo, in pošlji nam v svoji milosti razsvetljevalca našega uma, sv. Duha.
Prihodnjo saboto, t. j. binkoštno, pa nas spominjajo vsi njeni obredi obljubljenega sv. Duha. — Slovesno se namreč berejo ta dan prorokbe in blagoslavlja se krstna voda.
To blagoslavljanje krstne vode binkoštno saboto nam kliče v spominj Gospodnje besede, ki se glase: „A vi boste krščeni sv. Duhom po teh ne mnogih dneh.44 (Dej. apost. 1, 5.)
Dragi! Premislimo to uro pripravljalne dneve na Binkošti in sosebno še obrede binkoštne sabote.
Bodi nam to v pouk in duševno svojo povzdigo.
Velika noč je spominj dokončatve našega odrešenja, ker je ta dan slovesno vstal iz groba smrti premagalec — naš Gospod in Izveličar. Binkoštni praznik pa smemo imenovati vžitek tega odrešenja radi prihoda sv. Duha. Velika noč cvet; Binkošti sad!
Kakor se na drevesu deblo ne more ločiti od vejevja, tako neločljivo je delo druge božje osebe, božjega Sinu, t. j. njega odrešenje in pa delo tretje osebe, sv. Duha, t. j. njega posvečenje v sv. zakramentih.
Velika noč nam je jutro; Binkošti svetli dan.
Velika r.oč je začetek; Binkošti pa so zvršetek novega živenja milosti božje v nas.
Binkoštno saboto prihaja mašnik s spremstvom v vijolično odelo oblečen do altarja, Vijolična je barva pokore.
Koj ko se je vklonil sredaltarnemu križu, gre na listovo stran, da bo tam bral prorokbe. — Veliko soboto je teh prorokeb 12; brezdvomno radi apostolov 12-torice
—	binkoštno saboto le 6: ker se je o Bin-koštih redoma manj vernikov krščevalo, nego o Veliki noči.
Neposrednje po odbranih prorokbah se krstna voda blagoslavlja: prav kakor se je blagoslavljala veliko saboto, tako danes. Koj po tem blagoslovljanju bi se še danes tako delil sv. krst, kakor je to bila šega veliko saboto, ko bi kaj odrastlih bilo pripravljenih za ta sv. zakrament.
Litanije pojoč se od krstnega kamena vrača duhovščina do altarja.
Konec litanij je tako združen z začetkom sv. maše — ki se na to kojkoj vrši
—	da bi se smel skoraj njen pričetek imenovati.
Ob gloriji, kakor je to bilo veliko saboto, tako tudi binkoštno saboto zvonovi slovesno zazvone v spominj milemu prizoru: kako so nekedaj v stari cerkvi novokrščenci med tem mašnim slavospevom od krstne kapele sem — oblečeni v belo — krstne sveče v rokah velečastnim obhodom vstopali v božji hram. Zvonovi so spremljali ta njihov slovesni prihod na sv. daritev. Kateri njihov vstop v cerkev pa bodi slovesneji od današnjega, ko se toliko njih brezma-
dežnim srcem in dejanjem prvokrat hoče vdeležiti sv. daritve in njenih sadov?
Akopram je vsa velikonočna in tudi vsa povelikonočna doba po pravici veselja čas — je binkoštna sabota vender le postni dan: saj sv. Duh rad prihaja le v tako srce, ki se je v samozatajevanju znalo znebiti tega, kar je posvetno.
Blagoslovljanje krstne vode je do mala toliko staro, kolikor krščanstvo. Blagoslov-ljala se je. kakor beremo v starih poročilih, že ob apostolskem času.
So pa že v stari dobi katehumene, t. j. pripravljance na sv. krst, birmovali koj po prejetem sv. krstu. Sv. birtna je namreč le zaključek sv. krsta. Zatrdilo temu beremo v Gospodnjih besedah: „Vi boste krščeni
sv. Duhom." (Dej. apost. 1, 5.)
*
Po Gospodnjem vnebohodu so se vrnili apostoli — vsled navoda svojega v nebesa se vrnivšega učenika in mojstra — zopet v mesto Jeruzalem. V Gospodnji obedni dvorani so ostali tam z Marijo vred pričakujoč ene duše in enega srca dohoda tola-žilca sv. Duha. (Dej. apost. 1.)
Ta častiti, sv. Duha toliko vnemo pričakujoči zbor v Jeruzalemu je, dragi, za vse čase vzorec - kako naj se pripravljajo tudi kristijani na vsakoletne binkoštne milosti sv. Duha.
■s
*	Jf.
Kjer na naših poljanah prevlada suhoba in ga ni oživljajočcga potoka — tam seči in žeti česa ne bo.
Tako bi bila, dragi, tudi tvoja duša nerodovitna puščava, ko ne bi porosila v njo milost sv. Duha.
Zato hočemo s sv. cerkvijo vred ves ta predbinkoštni teden ozirati se tje, kjer v nebo se popeli Jezus Krist sedi na desnici božji in zaupanjem ga hočemo prositi: nO kralj vse sijajnosti. krepostim Gospodar, ki si se z veličastvom dvignil danes nad nebes nebesa - ne zapusti nas tu na zemlji sirot, nego pošlji nam od Očeta obljubljenega Duha resnice." (Antiph. ad magn. in II. vesp. asceus. Dom.) Amen.
Šest nadlog ali zla sedanje dobe.
VI. O napuhu in pohlepu po časti.
Sv. Ivan apostol pravi: »Ne ljubite niti sveta, niti tega. ker je v njeni. Ako kedo svet ljubi, ni Očetove ljubezni v njem. Zakaj vse, kar je na svetu, je poželenje mesa. poželenje oči in napuh živenja. kar ni iz Očeta nego iz sveta. In svet preide in njegovo poželenje. Kedor pa stori Očetovo voljo, ostane vekomaj. Kakor poželenje mesa hrepeni po nasladi. poželenje oči po premoženju, tako pa napuh živenja hlepi po časti, veljavi, in oblasti nad drugimi.
Napuh je pogubljiv in škodljiv, kakor govori modri Sirah: Bog in ljudje sovražijo napuh. Začetek človekovega napuha je ločitev od Boga: začetek slehernega greha je napuh. Kedor se njega drži. napolnjeni bo s kletvijo in posiednjič ga on podre in pogubi. Sv. Jakob pravi: Bog se prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje svojo milost. Krist naš Odrešenik pa je rekel: Kedor se povišuje, bo ponižan: kedor se ponižuje bo povišan.« Iz napuha izvirajo po besedah sv. (iregorija: Nepokorščina, baharija. hinavščina, prepir, trdokornost. pohlep po časti, po veljavi. oblastnost.« Po izjavi sv. Bernarda na-puhnjeni le v sebe zaupa, Boga pa zapostavlja. ter se prevzetuje.«
Napuh se pojavlja zlasti po častilakom-nosti in hlepenju za oblastjo. Tako hlepenje je neredno hrepenenje in seganje človeka po visoki službi, po prednosti in dostojanstvu, ne da bi se oziral na dopustljivost pomočkov ali na lastno zmožnost in dostojnost. Takemu častiželjnemu in oblastljivemu človeku rabi vsak pomoček. ki le pelje do eilja. Taka ob-lastljivost se dandanes pojavlja ne le pri ve-likaših sveta, nego tudi v najnižjih slojevih ljudstva. Lbogi hrepeni po zemeljski veljavi in premoženju: posel se hoče enačiti svojemu gospodarju ter ga obvladati ali pa še eelo strahovati. Kedor ima premoženje in veljavo. hrepeni po večjem, po obilnišem imetju. Mnogi hlepijo po naslovu nad. Nekedaj so bili samo nadporočniki; a dandanes se že v vseh strokah in službah nahajajo nad-činov ni ki. katerih naslovi so pa večidel povzeti in importirani iz Nemčije. Tako sečnje:
Nadučitelj. nadzdravnik. nadžupnik. nad komisar. nadkontrolor. nadoficial. — za njimi pride nad-nadzornik in brezštevila drugih. Kaj pak da se tak naslov zelo prilega dotičnemu: navadni človek pa prihaja često v zadrego pri nagovoru, ker ne zna. ali je ta navadni einovnik ali že nadčinovnik. še večje hlepenje je pri nekaterih po svetniškem naslovu. Ti naslovi so ali častni, ali pa dejanski. Nekateri bi rad veliko plačal, da bi dobil le samo naslov. Prav to človeško slabost in častilakomnost je znala izrabiti neka družba v Berolinu v svojo veliko gmotno korist. Osnovala je namreč ondi agenturo ali bureau. ki je posredoval za pridobitev naslova ko-mercijskega svetnika < od nemškega cesarja. Za trud je zahtevala ta agentura od prosilcev ali kandidatov <>000 mark predplačila: po iz-poslovanjti naslova pa še 3000 mark. In vklub tej visoki ceni ni mogla ta agentura vstreči vsem prosilcem za naslove. Pritisek je bil ogromen. K sreči je koncem 1. P.>00. nemška gosposka tej podmiti in slepariji prišla na sled. ter je odslovila dvorne kroge in uradnike. ki so bili v zvezi s to agenturo. Samoumevno se je odpravila agentura.
Višja odlika nego svetniški naslov je pa kak red. Red je vradno priznanje za vspešno delovanje podložnika v korist ljudstva. Nekateri zelo hlepe po takem odlikovanju, in marsikteri bi rad dal lepo svoto denarja, da bi bil odlikovan. Izmed odlikovancev se nekateri zelo ponaša s redom, pa želi zadobiti še kak drug višji red. In če ima kedo že kaka dva reda. želi še plemenitaštvo; ki ima več stopinj od naslova -žlaluii in »vitez gori do »kneza«. Plemstvo je pač veliko večje odlikovanje nego red. ker podaja v javnem živenju mnoge predpravice ter se zapušča tudi potomcem. — Hrepenenje po odlikah in časti je moškemu spolu tako lastno, kakor nečimernost ženskemu.
Napuh gre pa pred padcem. Visoka čast. dostojanstvo, oblastnost je namreč že marsikoga premotila ter zapeljala v mnoge zmote in pregrehe. Tudi pregovor: »Honores mutant moreš — Po časteh se izpreininja vedenje se je obistinil nad njim. Ni čuda, da visoka čast. katere tudi imovitenni nikoli ni dosti, človeka preslepi, da se prevzame. Saj se po-
čaščenemu sploh laska preveč. A kako hudo boli potem padce z višine, izguba časti, ve-ljalne. vplivne službe. Kedor na ravnem pade. ne poškoduje se znatno; kedor pa pade z višine, o tem ne pravijo, da je padel, nego da se je strmoglavil. Njegov padec hude smrtno nevaren. Sv. Ambrozij pravi: Mala reč je. če kedo pade na ravnem, toli huje pa je pasti od visokega dostojanstva: padec iz višine povzročuje veliko poškodbo.- Nekoč je odstopivši vojni minister dolin za slovo obiskal avstrijskega kancelarja Heusta. Med pogovorom sta se zbesedila. In konečno je rekel dolin P»eustu: > laz grem sam. ker moreni iti: a vi ne pojdete. nego vas drugi strmoglavijo.' In tako seje tudi zgodilo. Kako hudo je bilo Hizmarcku. ko gaje nemški cesar Viljem II. odslovil od imenitne službe, kojo je zavzemal skoraj :>o let in dvignil Nemčijo na vrhunec evropskih držav. V mali primeri: ( e je kak poslanec izgubil zaupanje volileev ali župan zaupanje mestjanov. kako zelo sta si to gnala do srca. eden ali drugi je za nekaj časa umrl. Včasi še pride do katastrofe, da je propadli kandidat — če mu manjka vere — samomorec.
V resnici zavidati nam pa ni treba onih, ki zavzemajo visoke službe. V teli službah je namreč često veliko grenkosti. Hodi izgled. V nekem odličnem vradu je bilo več vradnikov. Načelnik je veleval svojemu namestniku osnovati spis (koncepti. Namestnik ga je dovršil ter prinesel svojemu gospodarju. I >iI je izvrsten koncepist. A načelnik je prebral akt in ga prestrigel. Kako je moral biti osramočen in osupnjen namestnik! Vrhu tega se visoka čast in odločno dostojanstvo človeku pred Pogoni ne šteje v zasluženje. nego zvestoba v izpolnovanju stanovskih dolž-žnosti in vzorno krščansko živenje. — to včinja zasluženje pred Hogom. Najostrejša sodba seveda čaka prav predpostavljenih. Sv. Tomo Kempčan pravi glede tega: Zasluge ne gre potem precenjevati, če je kedo znajden v pismih ali če zavzema višje dostojanstvo, nego na to je gledati, ako je ponižen in poln božje ljubezni: ako je iskal le božje časti, sam sebe pa nič cenil in ako se je bolj veselil, da so ga drugi zaničevali in poniževali, nego da bi ga častili. Izgled bodi vsem kristjanom sv.
apostol Pavel, čegar ponižnost sv. Jeronim (loslovno tako-lc proslavlja: »Ko je bežal pred rastjo, zaslužil jr rast. ki rednosti in kreposti sledi prav kak »r njena senca: ona zapusti nje. ki jo iščejo, in išče one. ki jo zaničujejo.
Župnik Alojzij Kummer.
Romarjeva pisma.
XVIII.
Jafa, tU. aprilja l!H)4.
Mnogo Iii še poročal o Jeruzalemu, toda naj zadostuje. Saj mislim, da sam vse vidiš, kadar priromaš v sveto deželo. To še omenjam, da sem danes zjutraj ol» petih maševal v kapeli božjega groba, (iotovo velika milost za romarja-duhoviiika.
Znano Ti je o kraljiri. ki jr prišla z velikim spremstvom iz daljne Sahe v Jeruzalem. Ko je videla t iospodovo hišo in žgalne daritve. kraljeve služabnike in njihova oblačila ter slišala Salomonovo modrost, ni se mogla vsemu dovolj načuditi. Bekla je kralju: Resnično je govorjenje, ki sem ga slišala v svoji deželi. Nisem verjela, ko so mi pravili, dokler nisem sama prišla in videla s svojimi očmi in izkusila, da mi polovica ni bilo povedanega. Večja so tvoja dela. nego slovenje ki sem je slišala. Hvaljen bodi (iospod. tvoj Bog. ki te je posadil na IzraeIo\ prestol!«
Dandanes sicer ni več Salomonovega templja, a Jeruzalem slovi toliko bolj zaradi zgodeb. ki so se vršile tukaj v odrešenje človeškega rodu. Kakor kraljica Saba rekel bi tudi romar lahko: š«. večja je tvoja slava nego sloves, ki se pripoveduje o tebi. o sveto lllesto.
Treba sc je posloviti od Jeruzalema. Prijazni pod vodja avstrijskega gostišča me je spremil precej daleč proti kolodvoru. Iskrena hvala za vso ljuba v! Z mojo prtljago pa seje trudil Ktatijec Ivan Sojar. vshižbenec istega gostišča. Tudi njega imam v dobrem spominju. On bi mi bil rad povsod za kažipota: žal. da mu niso pustila hišna opravila, ('as je imel le zjutraj zgodaj. Takrat meje vselej zarano izbudil. da sva šla v cerkev, kjer mi jc stregel pri sveti maši. Sojar pozna vse važnejše kraje Judeje. Sama rije iu (ia-
lileje. Videl je veliko sveta, tudi izkusil marsikaj hudega. Iz svoje rojstne vasi Ihan na (Jorenskem je potoval dvakrat peš v Jeruzalem. Korakal je po trdi cesti skozi Hrvaško. Slavonijo. Srbsko in Bolgarsko v Carigrad. Tu se je prepeljal čez Bospor ter nadaljeval pot po mali Aziji in Siriji v Palestino. Njegovo potovanje je trajalo skoro pol leta. Arabščini se je toliko privadil, da se lahko pogovarja z mohamedovci. Ko v poletnih mesecih zaradi vročine ni tujcev v Jeruzalemu. zahaja Sojar pod Libanon do katoliških maronitov. Prodaja jim spomenike iz svete dežele ter sc na ta način pošteno preživlja.
Prišla sva na kolodvor, kjer je bila velika gneča. Vsi vozovi so bili polni samih ruskih nmžikov. ki jim je bil neki Črnogorec, oblečen v narodni noši. za vodnika. Spremljevalec mi je prigovarjal, naj ostanem še en dan v Jeruzalemu, videl bom marsikaj, česar nisem, jutri pa me spremi zopet, samo bolj zgodaj, na kolodvor, da se zagotovi pripraven sedež. Toda ni kazalo, da bi se vračeval, S težavo sem dobil prostor in se odpeljal nazaj proti sredozemskemu morju.
(irozenje bil današnji prihod v dalo. Sprejela nas je truma arabskih fakinov ter se pretepala za našo prtljago. Eden me je vprašal kakor star znanec: NVie geht s — Kako Vam jc? in izkušal dobiti kovčeg v svojo oblast. Pa ni šlo. Sedaj se me je polotil drug mlad postrešček. ki je imel na prsih napis: Terra santa — Sveta dežela.-Misleč, da služi človek s tem naslovom pri jafskih frančiškanih, sem mu izročil svoje reči. da jih ponese v ondotni samostan. A varal sem se. Od daleč seje pridrvil pravi frančiškanski nosač. zahteval moj kovčeg ter se skliceval na svoj. ob sprednji gorenji strani halje označeni napis »Ospicio francescano — Frančiškansko gostišče. - Pni ni hotel dati mojega blaga iz rok in vsak hip se je vteg-nila pričeti huda borba za zaslužek. Silno sta vpila ter kazala drug drugemu svoje snežnobele zobe. Ako bi se dogajali slični prizori pri nas. bila bi takoj policija na nogah, toda v Jali in v drugih orijentalskih mestih so glasni prepiri na ulicah tako običajni, da se nihče ne zmeni za-nje. Zmagal je seveda frančiškanski vslužbcnec. Toda poprej je po-
bral še pri nekaterih drugih popotnikih njihovo robo in nesel vse skupaj kakor otovorjeno živinče v samostanski hospie.
Mislil sem, da dobim v Jati parnik. ki me ponese proti (lalileji. Žal. da se nada ni izpolnila. Pri parobrodni agenturi so mi povedali. da bi bila to prevelika izguba časa. Vsled tega sem moral opustiti obisk galilejskih pokrajin. Mogoče, da jih vidim o drugi v godu i priliki, mogoče pa tudi. da nikedar več.
Župnik Josip Lav ti žar.
Za našo „staro pravdo".
Za 21. dan velikega travna t. 1. je sklican v Rim zbor škofov hrvatskih, dalmatskih. boscnsko-hereegovinskih in slovenskih pokrajin. Na posvet jih je pozval papež. Poglavitna točka vkrepanj vzvišenih zborovalcev bode s t a r o s 1 o venska služba b o ž j a. Vest o tem je vzbudila vsepovsod v južnih Slovanih zanimanje. H r v a t s k a d u h o v -š č i n a je vstal a n a o b r a m bo svojih starih cerkvenih pravic in v posebni spomenici predložila vladi-kam nastopne zahteve: 1. Starosloven-sko bogoslužje bodi pravica vsega hrvatskega naroda, ne le posameznih cerkva. 2. Hrvatski narod vživaj to pravico brez kakoršne koli omejitve. Obrednik in epistolar bodi še nadalje v rabi v hrvatskem jeziku.
Iz slovenske duhovščine ljubljanske ško-lije se je poslala sredi tekočega meseca presvetlemu vladiki Antonu Donaventuri. ki se vdeleži z drugimi školi goriške metropol i je omenjenega zborovanja, nastopna prošnja:
Presvetli gospod knezoškof! V kratkih dneh pobite vladike. načelujoči katoliškim južnim Slovanom, v Rim. pozvani od poglavarja sv. katoliške cerkve, da se tamkaj posvetujejo o staroslovenskem bogoslužju, ki je poleg sv. vere najdražja dediščina, ustavljena nam od naših apostolov sv. Cirila in Metoda. Staroslovensko bogoslužje, slovesno posvečeno v Rimu za papeža Hadrijana II. in vsemu slovanskemu narodu zajamčeno od naslednika mu Ivana VIII.. je kakor vse delovanje sv. Cirila in Metoda odobril pred čotrtstoletjeni papež slavnega spomina blagopokojni Leon XIII. z
okrožnico ->( irande munus«. Ponosni na to so dvignili katoliški Slovani svoje glave, češ sedaj je došel trenutek, ko zaori po naših svetiščih zopet stari: (iospodi pomiluj — napočila je doba. ko se nam povrne dragocena pridobitev sv. Cirila in Metoda — staroslo-venska služba božja. Sv. stoliea je dala natisniti prelepo glagolsko masno knjigo in jel se je pripravljati vzboljšani časoslov. ali nenadoma je počil glas. da je staroslovenska služba božja omejena samo na nekatere vla-dikovine in v njih le na nekatere posamične cerkve.
Presvetli gospod knezoškof! Ljubljansko vladikovino diči slavna zgodovina, a poleg neomajne zvestobe sv. katoliški veri menda ni slavnejše točke v njej. nego je dejstvo, da je i ona čuvala nekdaj dediščino sv. Cirila in Metoda — staroslovensko službo božjo. Sta-roslavna cerkev sv. Petra »zunaj obzidja ljubljanskega. ^ ki je mati naših cerkva in tudi mati N aše stolnico, je nekoč gojila staroslovensko službo božjo po zapadnetn obredu in kakor mati so ravnale tudi hčere. Do malega pri vseh starejših cerkvah ljubljanske školijc se nahajajo glagolski ostanki — dokazi, da se je pred nekaterimi stoletji opravljala služba božja tu v posvečenem staroslovenskem jeziku. (ilagolska najdišča so našteta v znamenitem članku d rja Josipa Grudna »Glagolica v akvilejski metropoliji in njen pomen za slovensko slovstvo (Katoliški Obzornik ino5. 141), a njihov zapisnik bi se dal po točnej-šem preiskovanju še pomnožiti. Omenjeni spis je neovržno dokazal, da je glagolica in ž njo vred staroslovenska služba božja po zapadnetn obredu nekedaj živela in cvetela v okvirju sedanje ljubljanske skoti je.
V svojem in v imenu svojih versko in narodno mislečih tovarišev se drznem pre-spoštljivo prositi Vašo presvetlost: lllagovo-lite se spominjati na bližnjem rimskem zborovanju staroslo venske sirote, ki so jo zatrle med nami časov sile. Dlagovolitc ščititi ono. ki je zanjo trpel kruto preganjanje in dvein-polletno ječo nas veliki vladika Metod.
Kakor nasledniki glagoljašev. ki so toliko sto let izvrševali staroslovensko službo božjo v naši domovini, se usojanio priporo-
čati Vaši milostni pozornosti in vneti hrambi nastopno točke:
1.	Razveljavi naj se naredha. da je sta-roslovenska služba božja navezana lo na nekatere cerkve: neomejena bodi praviea. ki jo je dobil ves slovanski narod od rimskih papežev lladrijana II. in Ivana VIII.
2.	Dovoli naj se staroslovenska služba božja po rimskem obredu načeloma za vso ljubljansko skotijo, koder bivajo Slovenci.
:». V ljubljanskem bogoslovskem učilišču naj se uvede pouk staroslovenščine.
Iskreno prosimo, da v zgodovinsko važnem trenutku, ko se bode* odločevala usoda naše glagolice. ne zabite tamkaj na grobu >v. Cirila, da ste vladika pokrajini, ki ima neovržno dokazano pravico do dediščine slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda — ne zabite, da ste slovenski škof.
7. najodličnejšim poštovanjein
V Ljubljani, dne I o. vel. travna 1905.
I v a u V rli o v n i k . m. p. župnik trnovski, v svojem in v imenu svojih versko in narodno mislečih tovarišev.
Zborovanja zaradi staroslovenskega bo-gosluženja, ki sc je pričelo dne 21. velikega travna t. 1. v Rimu se vdeb-žujejo višji škofje: Andrej Jordan iz tiorice. Matej Dvornik iz Zadra. Jurij 1'osilovič iz Zagreba ter škofje: Anton I »onaventura Jeglič iz Ljubljane. Ivan Krstnik Flapp iz Poroča in I'ulja. Frančišek Nagel iz Trsta. Anton Malmič s Krka. Frančišek 1 ccellini iz Kotom. Jordan Zaninovič z livarn. Josip Gregor Marceli«' iz Dubrovnika. Vinceneij INilisič iz Šibenika. Filip Fran-čišek Nakič iz Spleta, in Anton Mavrovič iz Modruša in Sonja. Iz djakovske vladikovinc j«* prišel generalni vikarij.	L. z.
Iz domovine.
Ljubljanska stolna cerkev sc resno pripravlja na bližnji dvestoletni jubilej. I'o beli nedelji so jeli postavljati v njej ogromne odre
sloneče na visokih oporah in na obstenskih zideih. Sedaj ko je poodrano svetišče in ves prostor pod kupolo, začne se obnavljanje zatemnelih slik in okraskov. Prenavljanje, ki provzroči velikanske stroške, utegne trajati dve leti. Vkusno prezaljšana stolnica proslavi leta 19o7. dvestoletnico posvečenja.
Kako se je godilo ljubljanskemu Sv. Nikolaju pred dvesto leti? Imel je leta 1705. že novo sedanje svetišče, toda ne še popolnoma dodelano. Ko so bili tesarji pripravil' lesovje, lotili so se zidarji oboka velike ladije in ga dovršili konec malega travna imenovanega leta. Sredi istega meseca so jeli sad-rarji ozaljševati kapelo presv. Rešnjega Telesa. Delo jim je šlo brzo izpod rok. Dne 12. velikega travna 1705 je bil že dovršen oltar presv. Rešnjega Telesa in lo. dne rožnika vsa kapela. Zidarjem sta dala poleg snaženja zidov mnogo posla zvonika. Ze prejšnje leto so ju dogradili do strehe. Na sv. Venancija dan 1705 so jeli dozidovati zvonik stoječ ob trgu. Dovršili so ga sredi malega srpana. Dne 21. omenjenega meseca je za blestel na njegovem vrhu pozlačen križ zasajen v velikansko, osem mernikov mereče jabolko. V gumb sredi križa so deli koženieo s spominskim napisom in z raznimi sv. ostanki. Dne 22. velikega srpana 1705 so postavili v pročelju velika cerkvena vrata narejena iz najtrdnejšega, likanega marmorja. V presvetišču so položili tlak iz črnega in belega marmorja in napravili dve raki v kapeli sv. I )izme. Vseh oči so bile obrnjeno pred dvesto leti na veselo napredujočo stavbo veličastne bazilike, a zlasti na znamenitega slikarja Julija (»Miaglia, ki je prišel spomladi leta 1703. s svojim umetnim čopičem oživljat stene in oboke nove stolnice. Leta 1705. je delal priprave za slikanje glavnega oboka, ali moral je zaradi bolezni odložiti delo.
Neka nezgoda je zadela Sv. Nikolaja pred dvesto leti. Dne 5. velikega travna 1705 je preminil na Dunaju cesar Leopoldi. V Ljubljani je bilo zapovedano tri dni zvonenje po vseh cerkvah za umrlega vladarja in o tej priliki je dne s. rožnika počil šenklavški veliki zvon. ki so ga bili leta 1404. poklonili ljubljanski meščani Sv. Nikolaju.
Ves čas zidanja stolne cerkve se je opravljala služba božja v bližnjem oratoriju presv. Rešnjega Telesa.
.Danica" izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za vse leto 6 kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono 5n vin Zunaj Avstrije velja za vse leto 7 kron; za Ameriko 9 kron. Ako hi bil petek praznik, izide .Danica" dan poprej V Ljubljani se dobivajo posamezne številke po 10 vinarjev v Lovro Blazni k-ovi trgovini na Starem trgu in v Ivane
Pichlerjeve tabakarni na Kongresnem trgu.
Odgovorni vrednik, lastnik in zalagatelj Tomo Zupan
^s/LlS,^	6-1 /m	,
. ji * c<4/f Z
A««

Tisk D r a g o t i n H r i b a r - j 3 v Ljubljani
-Vi,/n ' j
oCm,	i