848 ZDRAV VESTN 2004; 73
Bivaki: iz debel narejen pod, za streho je bila uporabljena go-
veja koža ali smrekove veje. Stranska stena je bila ali pa tudi
ne.
Postojanka: lesene hiše z vrati, stene iz debel ali desk, streha
lesena, v mrazu ogrevana. Zakurilo se je v prirejenem žele-
znem sodu z izpeljanim dimnikom.
Nekrologi
DR. MARIJA BRAČKO
(1914–2004)
Njeni nekdanji sodelavci
V začetku avgusta 2004 smo se na loškem pokopališču poslo-
vili od naše spoštovane dr. Marije Bračko, ki je kot zdravnica
splošne medicine delala na Loškem blizu štirideset let in pu-
stila za seboj globoko sled.
v glavnem doma in če je katero prehitelo, kar v sobi dr. Brač-
kove.
Prva leta je opravljala tudi cepljenja otrok in preventivne pre-
glede šolarjev.
Tako se je njen delavnik vlekel praktično noč in dan, brez
pravega premora, saj je bila sedem let edini zdravnik na škof-
jeloškem območju. Bolnike je obiskovala peš in s kolesom, v
vsakem vremenu, tudi pozimi, in šele kasneje z mopedom in
fičkom.
Danes si skoraj ni mogoče predstavljati naporov in odgovor-
nosti, ki jih je v takih razmerah sama nosila na svojih ramah.
Leta 1952 je bil zgrajen zdravstveni dom. Ves čas je organiza-
cijsko in strokovno sodelovala pri gradnji in postala tudi nje-
gova prva upravnica (do leta 1961). V tem času je končno pri-
šel v Škofjo Loko še en zdravnik in delo je bilo lažje.
Upokojila se je leta 1975, vendar je še do leta 1979 skrbela za
ostarele, slepe in slabovidne v Centru slepih. Potem je mirno
preživljala svoja upokojenska leta v krogu družine, hodila na
sprehode in vse do zadnjega zelo rada brala.
O svojem delu je dejala: »Ne da se povedati, kako smo delali
cele dneve in veliko noči. Noben ni vprašal za plačilo. Koliko
noči nisem spala zaradi skrbi za bolnike. Kolikšna je odgo-
vornost in strah, ve samo tisti, ki je to izkusil. Človek veliko
hudega pozabi. Rada se spominjam lepih dogodkov. Sicer pa,
če imaš svoje poklicno delo rad, potem delaš z veseljem in ni
nič pretežko in si srečen, če si naredil kaj dobrega.«
Dr. Marija Bračko je uživala velik ugled in spoštovanje med
ljudmi na Loškem. Za svoje nesebično delo je prejela številna
priznanja in leta 1992 je postala tudi častna občanka Občine
Škofja Loka. Bila je pojem svojemu poklicu resnično predane
in uspešne zdravnice in vzor tudi vsem svojim strokovnim
sodelavcem.
Takšna bo ostala v našem spominu in verjamemo, da tudi v
spominu vseh, ki so jo poznali.
DR. FRANCU STROJNIKU V SPOMIN
Tončka Potočnik
Vse, ki smo ga poznali, predvsem njegove kolege ter nekda-
nje sodelavce in sodelavke, je v letošnjem juliju pretresla vest
o smrti člana našega Zdravniškega društva, dr. Franca Strojni-
ka. Slovo je bilo v najožjem družinskem krogu na ptujskem
pokopališču.
Rodila se je leta 194 na Češnjici v Selški dolini v številni kmeč-
ko-trgovski družini. Po osnovni šoli v Železnikih in meščan-
ski dekliški šoli v Škofji Loki je gimnazijo zaključila v Ljublja-
ni. Že zelo zgodaj se je odločila za zdravniški poklic. K temu
sta jo spodbujali tudi mati in domača zdravnica dr. Valerija
Strnad.
Ljubljanska Medicinska fakulteta v tem času ni imela popol-
nega programa, zato je študij po petih semestrih nadaljevala
v Beogradu, kjer je leta 1938 diplomirala. V jugoslovanski pre-
stolnici je takrat študiralo veliko Slovencev in med njimi je
spoznala tudi svojega bodočega moža. Ko je dobil službo na
Dunaju, je odpotovala z njim in tam specializirala pediatrijo.
Nato se je z družino preselila v možev rodni Maribor, od tam
pa v Škofjo Loko, kjer je dočakala težko pričakovani konec
vojne.
Na vsem Loškem sta v zadnjih vojnih letih delala samo dva
zdravnika, dr. Strnadova v Železnikih in dr. Homan v Škofji
Loki. Ni torej naključje, da so loške oblasti pregovorile dr. Ma-
rijo Bračko, da je ostala. Dodelili so ji dve medicinski sestri in
stanovanje, katerega del je preuredila v ordinacijo. Z delom
je pričela v izredno skromnih razmerah, saj je vsega primanj-
kovalo, bolnikov pa je bilo vsak dan ogromno, saj je pokriva-
la zelo veliko območje. Delavnik se je potegnil v pozno po-
poldne, nato pa so jo čakali še vsi številni obiski, ponoči pa
nujni primeri.
Ker je bil v teh časih dostop do Ljubljane zelo težaven, saj ni
bilo prometnih zvez, je sama opravila veliko stvari, ki jih
danes opravljajo specialisti: od travmatoloških primerov do
drugih kirurških posegov, do porodov, saj so matere rojevale
Dr. Franc Strojnik se je rodil 5. novembra 1927 v Velikem Obre-
žu pri Dobovi v kmečki družini kot najstarejši od treh otrok.
Leta 1941 je bila družina izseljena v Nemčijo in Šlezijo. Dve
leti so preživeli v taborišču Langenau 141. Po vojni je končal
849
gimnazijo v Brežicah. Leta 1949 se je vpisal na Medicinsko
fakulteto v Zagrebu, kjer je promoviral leta 1956. Dveletni staž
je opravljal v Zagrebu, Ljubljani in v Brežicah. Po končanem
stažu se je zaposlil v bolnišnici v Brežicah, od koder je bil ad-
ministrativno premeščen v Krmelj, kjer je bil dve leti uprav-
nik Zdravstvene postaje. Zatem se je dr. Strojnik zaposlil v Za-
gorju, opravil strokovno izpopolnjevanje za delo v dispan-
zerju za žene, otroke in šolsko mladino ter postal šef dispan-
zerjev. V Splošno bolnišnico Ptuj je prišel leta 1964, dobil odo-
breno specializacijo iz ginekologije in porodništva in leta 1968
opravil specialistični izpit. Na Ginekološko-porodniškem od-
delku na Ptuju je ostal vse do upokojitve leta 1992. Zadnjih
šest let pred upokojitvijo je bil predstojnik Ginekološko-po-
rodniškega oddelka.
Dr. Franca Strojnika je odlikovala velika zagnanost pri delu in
skrb za njegove bolnice, kot porodničarja ne nazadnje tudi
skrb za novorojence. Občutil je stalno kadrovsko stisko pri
zdravnikih na oddelku in tako kot ostali prebil na delovnem
mestu mnogo tistega časa, ko bi bil raje v krogu svoje druži-
ne, ki jo je zelo spoštoval in imel rad. Stalno si je prizadeval za
strokovno izpopolnjevanje in napredek v zdravljenju. Zelo
se je zavzemal za zgodnje odkrivanje raka na materničnem
vratu z jemanjem brisa po Papanicolauu. Po opravljenem do-
datnem strokovnem izpopolnjevanju je brise tudi sam mikro-
skopsko analiziral, ne samo do upokojitve, ampak tudi ka-
sneje, vse do začetka letošnjega leta. Prizadeval si je tudi za
zgodnejše odkrivanje raka na dojki. S pomočjo mariborskega
ginekološko-porodniškega oddelka je dosegel, da se je leta
1987 tudi v ptujski bolnišnici oblikovala Ambulanta za bole-
zni dojk. Prizadevanja za novo porodnišnico so se začela ure-
sničevati po uspešnem občinskem referendumu o samopri-
spevku leta 1986. Skupaj smo bili veseli in srečni ob preselitvi
v novo sodobno zgrajeno porodnišnico leta 1991.
Vse do letošnje pomladi, ko smo zvedeli, da je težko zbolel,
smo se srečevali na strokovnih sestankih Zdravniškega društ-
va. Tudi po upokojitvi so ga še zanimale novosti v stroki.
Dr. Franc Strojnik nam bo ostal v spominu po svoji zagnano-
sti pri delu, neutrudljivi skrbi za bolnice, ki so ga cenile in
spoštovale. Predan je bil svojemu poklicu in družini.
LEOPOLDU RIJAVCU V SLOVO
Zvonka Zupanič-Slavec
Redkim je dano spremljati dogajanja doma in po svetu skoraj
vse stoletje. Še redkejši so tisti, katerih duh je prav do zadnje-
ga diha brezhibno čist in dojema množice sprememb. Malo
ljudi, še posebej prijateljev, se mi je takih vtisnilo v spomin.
Posebej žlahtno me je med njimi obogatil gospod Leopold
Rijavec, človek, katerega ime je v mojih mislih zapisano z veli-
kimi črkami.
Ne pomnim sicer, kje so se najine poti prvič srečale, in trenut-
ka, ko sva prvič spregovorila, a vsi spomini so osredotočeni
na njegovo izjemno predanost Kliničnemu centru in poveza-
nost z množico dogodkov, ki jih je v tej ustanovi opravljal tri
delovna desetletja kot vodja splošne pisarne. Neskaljene mi-
sli, jasen spomin, predvsem pa dobrohoten in veder pogled
na številne uslužbence, ki so se menjavali pod streho te velike
ljubljanske zdravstvene ustanove, so v meni zbudile visoko
spoštovanje do pokončnega, dostojanstvenega, poštenega in
srčnega gospoda Rijavca. Njegova plemenita nrav je na vsa-
kem koraku sijala z dobronamernostjo, iskanjem najboljšega
v sogovorniku in ustvarjanju vzora, kakšen naj bi bil pravi hu-
manist. Rijavčevo življenje in strokovno delo sta bila tesno
prepletena s srednjeevropskim kulturnim izročilom. Lucidni
inteligent je znal s kritičnostjo duha ostro ločiti med dobrim
in zlim, med dopustnim in nedopustnim, dostojnim in člove-
ka nevrednim. Takega so ga poznali tudi njegovi sodelavci.
Po številnih stikih z ljudmi v splošni pisarni ljubljanskih kli-
ničnih bolnišnic, kot so se za časa njegovega delovanja ime-
novale, je našel sprostitev predvsem v glasbi. Violina mu je v
solistični in komorni igri bogatila duha in ga skozi dolgo živ-
ljenje naredila ne le za odličnega poznavalca klasične in slo-
venske violinske literature, ampak celo za izbranca, ki so mu
nekateri skladatelji posvetili svoje skladbe. Bil je eden redkih,
ki je znal mladostne umetniške nagibe in pridobljeno znanje
ohraniti za sprostitev in navdih skozi vse življenje.
Poleg glasbe se je navduševal tudi nad literaturo. Koliko suge-
stij o branja vrednih delih je prenesel name! Imel je tudi red-
ko lastnost hitre odzivnosti, ki jo je ohranil prav do konca svo-
jega dolgega življenja. Komaj je prebral nekaj strokovno zani-
mivega, že me je poklical po telefonu ali mi napisal pismo.
Tudi njegova pisma so odraz osebnostne urejenosti, načita-
nosti, miselne ostrine in čuta za estetiko. Obiski na domu v
zadnjem desetletju njegovega življenja so mi razkrili njegovo
mehkobo in srčno kulturo. Spoštljiv in ljubezniv odnos do
soproge, nenehne misli, povezane s sinom in njegovo druži-
no, živečimi v Rimu, ki so delovno življenje posvetili medna-
rodni organizaciji za prehrano FAO, in delovno prepotovali
ves svet ter več let živeli po posameznih celinah, so prav tako
kazale na človekoljuba s širokim obzorjem in ljubečim odno-
som do sočloveka.
Gospod Rijavec mi je podal tudi roko kot strokovni sogovor-
nik. Zavedal se je, kako pomembno je ohranjanje spomina na
razvoj ljubljanske bolnišnice, njenih osebnosti ter tisočerih
minucioznosti, povezanih z njo. Kako skrbno je zbiral gradi-
va, je prvič pokazal, ko jih je strnil v zgledno urejeno pripo-
ved leta 1960 v svoji knjigi Ljubljanske bolnišnice. Naslednjič
je čutil, da je potrebno oživiti ta historiat, ob 20-letnici odprtja
nove stavbe Kliničnega centra leta 1995, ko je pripravil pri-
ložnostno knjigo Spomini na ljubljanske bolnišnice. Ljubljan-
ska bolnišnica ga je prevzela z vsem svojim poslanstvom in
on ji je poklonil temeljni poljudni deli, ki sta spisani za široko
slovensko javnost. Poleg Radicseve knjige s konca 19. stoletja
ter brošure zgodovinarja medicine prof. Petra Borisova iz le-
ta 1986 sta to temeljni deli o ljubljanski bolnišnici.
Prvič se je Leopold Rijavec srečal s stavbami ljubljanskih bol-
nišnic v medvojnem času, ko so Italijani v Šempetrsko voja-
šnico – torej današnji dekanat Medicinske fakultete oz. Onko-
loški inštitut v t.i. stavbi A – premestili poveljstvo ljubljanske
policijske straže. Pravo delo za bolnišnice pa se je začelo leta
1946. Sprva je bil šef administracije in kasneje do upokojitve
leta 1970 šef splošne službe. Imel je številne delovne obve-
znosti. Skrbel je za sprejemno pisarno, matično knjigo z inde-
ksom, vložišče, statistiko in za kurirsko, vratarsko, čistilsko ter
telefonsko službo. Po priključitvi Poliklinike leta 1963 je skr-
bel še za njeno upravno službo.
O pokojnikovi življenjski poti po zapisu P. Čelika med dru-
gim izvemo še naslednje: »Rodil se je 7. januarja 1910 v Gorici
v družini krojaškega mojstra, ki je morala čez pet let zapustiti
svoj dom, saj so se začeli boji na soški fronti. Pribežali so v
Ljubljano, kjer je oče dobil delo, sin pa se je šolal in končal
državno pomorsko akademijo v Bakru. Vojaščino je služil v
Bileći in tam končal pehotno šolo za rezervne častnike. Ker ni
dobil službe, primerne izobrazbi, se je javil k policiji, kjer se je
zaposlil pri policijski straži v Mariboru.
Ker se je izkazal, so ga razporedili na upravo policije v Ljublja-
ni in kasneje je postal nadzornik stražnikov. Leta 1937 je po-
stal prvi starešina leteče kontrole. Postopoma je napredoval
in postal pomočnik poveljnika državne policijske straže v Ljub-
ljani.
Ob italijanski okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti. Od-
klonil je prisego novim oblastem in bil zato aretiran, zaprt in
NEKROLOGI