Gorazci MESKO' izvirni znanstveni čianhk NEKATERE RAZSEŽNOSTI NASILNE VIKTIMIZACIJE Povzetek. V prispevku avtor predstavlja nekatere glavtie ugotovitve viktimologije in jih primerja s prizadevanji gibanja za žrtve kaznivih dejanj V klasični kriminologiji sta vloga in položaj žrtev pogosto zanemarjam, vendar je v viktimoloških raziskavah analiza interakcij med storilcem in žrtmjo Sla že tako daleč, da na koncu ni bilo mogoče več razlikovati med enim in drugim. V prispevku so imsebej [Mudarjene ugotovitve o manjšem dehi žrtev kaznivih dejanj, ki utrpijo hude psihološke posledice, ki imajo zanje in za njihove bližnje lahko usodne posledice v smislu socialnega ftinkcionirattja. V prispevku so predstavljene tri "vrste žrtev' in sicer žrtve vlomov, ropov in posilstev. Prispevek opozarja tudi na vprašanje o vlogi žrtve v kazenskem procesu ter opozarja na instrumentalno vlogo žrtve v kazenskem postopku, ko žrtev (oškodovanec) ni pojmovana kot žrtev. Vtem položaju je namreč bolj orodje države za dokazovanje krivde obtoženemu, kar povzroča ogorčenost in kritičnost pri pristaših gibanja za žrtve. Ključni pojmi: viktimizacija, viktimologija, kriminologija, kazenski postopek. Uvod V zahodnih državah se je po letu 1980 fjojavilo intenzivnejše gibanje za žrtve kaznivih dejanj'. V tem času se je povečala pozornost na posledice viktimizacije -torej izkušnje biti žrtev kaznivega dejanja. Gibanje za žrtve kaznivih dejanj je vplivalo na razvoj viktimologije - znanosti o žrtvah kaznivih dejanj, ker je prevladujoča (mainstream) kriminologija zanemarila vlogo žrtve in se je predvsem ukvarjala s proučevanjem kriminalcev, pojavnih oblik in vzrokov kriminalitete. Vpliv gibanja za žrtve kaznivih dejanj je spodbudilo proučevanje treh pomembnejših polj: (1) težav žrtev zaradi ignorance strokovnjakov in javnosti, (2) ' Dr. Crtirazit Me.ibtt. /inif. de/vktologije za motnje ivdenja in osebnosti, itoblor socialno />een\\\ couple), s katerim je razlagal zvezo med žrtvijo in kriminalcem. V ča.sii, ko je izoblikoval ta pojem je bil tožilec. Na o.snovi obravnave Številnih primerov in iskanja odgovorov na preko 300 vpraSanj o žrtvah in storilcih je ugotovil, da obstajajo vzporednice med biopsihosocialnimi značilnostmi žrtev in storilcev. Ugotovil je, da obstaja določena 'potencialna viktimalna receptivnost", s katero .se meri nagnjenost k viktimizaciji. Poleg tipičnega viktimološkega pogleda pa Pečar (1984) predstavlja indukto-loSke poglede na kazensko dvojico in dejavnike, ki vplivajo na viktimizacijo in vpletene v kriminalne dogodke. Indiiktologija naj bi tako bila novo znanje o vzročnosti, pojavnih oblikah, lastnostih ljudi, dinamiki mecl.selx)jnih razmerij in posledicah vplivanja na storilca in žrtev kaznivega dejanja ali oba hkrati, pri čemer se vpleteni, večinoma s svojimi dejavnostmi in prispevki niti ne vmeSavajo v neposredno ustvarjanje dogodkov, marveč predvsem pri drugih povzročijo prehod na dejanje (1984, 310). Hans von Mentig (1948) je objavil Studijo o žrtvah kaznivih dejanj, v kateri je ugotovil, da žrtev oblikuje in na specifičen način odloča o poteku kriminalnega dejanja in o vedenju kriminalca. Proučeval je umore, pri čemer je ugotovil, da je v velikem številu proučevanih primerov obstajal specifičen vzajemen odnos med storilcem in žrtvijo. Hentig je postavil tudi vzporednico pojmu 'rojeni kriminalec' in ga imenoval "rojena žrtev', za katero je značilno samopoškodovanje in samode-struktivno vedenje. Ta pojem je zelo podoben .Mendehisonovemu pojmu "potencialna viktimalna receptivnost". V tem oziru sta oba avtorja enotnega mnenja, da so nekateri ljudje bolj nagnjeni k temu, da postanejo žrtve kaznivih dejanj. Von Hentig je ugotovil, da obstajajo štiri kategorije ljudi, ki so idealne žrtve umorov: depresivni ljudje, pohlepni ljudje, konfiktni (objestni) ljudje in mučitelji. Ugotovil je, da so depresivni ljudje na vrhu lestvice možnosti, da postanejo žrtve umora. Depresivni ljudje naj bi bili nagnjeni k iskanju nevarnosti. Ugotavlja, da je v nesrečah več žrtev, ki so nagnjene k depresivnosti. Depresivni niso nasilni, ampak preprosto bolj neprevidni in nepredvidljivi. Pri njih pa so tudi samoohra-nit\ene težnje znižane. I.sti avtor je ugotovil tudi, da so pohlepni ljudje bolj nagnjeni k viktimizaciji. Pričakovanje lahkega zaslužka vpliva na vpletenost v odnose, v katerih lahko postanejo žrtve umora. Konlliktnost je značilna predvsem za mlade žrtve kaznivih dejanj in žen.ske v srednjih letih (klimakterične motnje). Poudarja tudi pomen kritičnih okoliščin, stanj, ki se pojavijo pri ljudeh v določenih življenjskih obdobjih, ko je njihova toleranca nižja in s tem je možno.st vpletenosti v konflikte večja. Po.sebna kategorija žrtev .so mučitelji. Največ primerov mučitelje\', žrtev umorov, je znanih iz primerov umorov in ubojev v zakonski zvezi, ko žena po večletnem nadlegovanju in mučenju ubije moža, ki .se mu je vrsto let podrejala in bila njegova žrtev. Glavna njegova ugotovitev je pomen družbene interakcije med storilcem in žrtvijo, kar je osrednji predmet proučevanja v viktimologiji. Poudaril je okvir, ki vsebuje analizo vloge obeh strani - žrtve in kriminalca. Naslednji je koncept skrito tenwljnepodobnosti v kumin Anem dejanju med storilcem in žrtvijo (Ellenberger 1954). Ellent>erger trdi, da je težko narisati ločnico v psiholoških značilnostih storilca in žrtve. Zaključil je, da je veliko kriminalcev takšnih, ki imajo psihološke predispozicije postati žrtve. Po Ellenbergerju je lahko posameznik obenem žrtev in kriminalec. Poudarja pomen Menningerjevih Študij o samomoru, v katerih je poudarjal pomen želje po ubijanju in biti ubit, ki .so istočasno prisotne pri eni in isti osebi. Ugotavlja, da je ista oseba v enem primeru lahko kriminalec, v drugem pa žrtev, kar je mogoče ilustrirati z naslednjim primerom. Trezen posameznik, ki se znajde v nekih okoliščinah jc lahko storilec roparskega napada, v drugih okoliščinah, ko je sam močno pod vplivom alkohola, pa je on žrtev. Poleg Mendelsohna in Von Hentiga jc tudi Ellenberger ugotovil, da so določeni osebnostni tipi bolj nagnjeni k viktimizaciji. To nagnjenost imenuje "|>o.sebna pre-dispozicija" pri osebi, ki postane žrtev kaznivega dejanja. McDonald (1970) je iz\'edel študijo o napadih in ropih na prevoznih sredstvih. Opravil je 1065 intervjujev z vozniki avtobusov v jjetih velikih mestih. Od vseh voznikov jih je bilo 59 % takšnih, ki so že bili žrtve različnih kaznivih dejanj. V času študije so kriminalci ubili tri voznike. McDonald je opravil natančnejšo analizo teh treh primerov in ugotovil, da so bili vsi trije vozniki avtoritarni in da so se pogosto ž;iljivo vedli do mladih, posebej pa še do drugačnih. Vsi trije so za zagotavljanje večje varnosti imeli pri .sebi orožje, čeprav .so navodila prevozniških podjetij nasprotovala različnim herojskim dejanjem .svojih uslužbencev. Vsi trije so bili znani kot del javnosti, ki negativno ocenjuje delo policije in pravosodja in so zagovarjali vigilantizem. McDonald je tudi ugotovil, da so vozniki, ki so nadlegovali potnike in .se posvečali bolj redu na avtobusu kot varni vožnji, bili večkrat žrtve napadov in ropov kot drugi vozniki. McDonald pripisuje pomembno vlogo nezavednega pri vzpostavljanju odnosa storilec-žrtev Zaznava potencialnega storilca in vedenje skladno s tem ima lahko uresničitev nezavednih impulzov, ki se lahko odražajo v nasilju. Wolfgang (1958,1969) je izvedel študijo o umorih v Philadelphiji. En del študije se je ukvarjal z umori, ki so bili pogojeni z dejavnostjo žrtve. Wolfgang je ugotovil, da je Hentigovo pojmovanje okvira žrtev-storilec povezano z nagnjenostjo k viktimizaciji. Poudaril je lv\&ipomen interakcije. Ugotovil je, da veliko potencialnih morilcev samih postane žrtve umorov. V večini primerov imajo žrtve enake značilnosti kot storilci (npr družbeno ekonomske značilnosti, število policijskih obravnav, kazenska evidenca). Wolfgang je zaključil, da je veliko umorov pogojenih z dejavnostjo žrtve, za katero so značilne nezavedne želje po izvršitvi samomora. Pragmatične razsežnosti kriminoioških - viktimoioških raziskav' Omenjena področja kriminološkega raziskovanja so pomembna, saj nam pomagajo razumeti, kdo in kje je najpogosteje viktimiziran, kar omogoča načrtovanje situacijskega preprečevanja kriminalitete in ozaveščanje potencialnih žrtev. Poleg lega pa raziskave o prispevku žrtve k lastni viktimizaciji ponujajo vpogled v naravo kriminalitete in konteksta kriminalnega dogodka. l'i podatki pa so koristni za načrtovanje pomoči žrtvam. Različne skupine ljudi • v različnih družbenih okoliščinah in z različnimi načini življenja • imajo različne možnosti za viktimizacijo. Hindelang (1978) je ugotovil, da obstaja 18 skupin ljudi glede na tveganje za viktimizacijo. Po njegovi oceni so najbolj ogrožene ločene in samske ženske (30/1000) in mladi moški v starosti od l6 do 19 let, ki niso hodili v šolo (143/1000). Pri obeh skupinah obstaja precej visoko tveganje za viktimiz;icijo (citirano po Gottfredson 1989, 205). Splošno pa ugotovitve kriminoioških raziskav kažejo na najvišjo stopnjo viktimizacije pri mladih moških iz nižjih družbenih slojev. Enake rezultate kažejo tudi druge raziskave in viri (Felson 1994; Adler, Mueller, Läufer 1991). Za nekatere ljudi obstaja povečana možnost večkratne viktimizacije. Sparks (1982) povzema rezultate vikiimizacijske študije iz leta 1972 v Londonu, v kateri ugotavlja, da je 6% proučevanih oseb utrpelo 40% proučevane viktimizacije. Podobno je Hindeland s sodelavci (1978) ugotovil, da se viktimizacije v večini primerov ne končajo le z eno, ampak so nekatere osebe bolj nagnjene k pogostejšim viktimizacijam. Podatki, ki podpirajo skrajno povečano tveganje za ponovljeno viktimizacijo so razvidne iz študij Silberta (1984), ki je ugotovil, da je v vzorcu 200 prostitutk 61% bilo žrtev spolnega nasilja v otroštvu, 70 % jih je bilo posiljenih na "delovnem mestu", dve tretjini jih je bilo pretepenih (stranke in zvodniki) in 79% jih je bilo žrtev posilstva izven "delovnega mesta". Le 7% posilstev in nasilja so prostitutke prijavile organom oblasti.* Viktimizacijo pogojuje ur banistična ureditev. Stopnja viktimizacije v mestnih središčih je pomembno višja kot v okolici in v vaških okoljih. Nacionalna pregledna študija o kriminaliteti 1983 v Veliki Britaniji je pokazala, da je kaznivih dejanj z znaki nasilja v mestnih okoljih (43/1000) več kot drugje (22/1000). 90% žrtev' ropov je bilo viktimiziranih v mestih oz. v soseskah, kjer živijo. 54% vaških in okoliških žrtev je bilo oropanih v okoliših, kjer živijo, 26% pa jih je bilo oropanih v mestu. ' fagkwje je fiovzetn po Collfreilsoti. I0S9. ' Setvtiti se i' lern bonlekslii /lojavlja ipmSiinje, ketvk irliv tako nafilhnlll. da je dejansko hllo niogoCe trni firl/il.stiil krivdo za kriminalni dogodek. Iz Wolfgangove (1948) študije o umorili .s|x)znamo, da je vloga žrtve osrednjega pomena. Za storitev umora je |x)trebna 'visoko peisonaliziraiio žrtev" Wolfgang je ugotovil, da je bilo 65% od 500 žrtev umorov v zvezi s storilcem (prijatelj, elan družine, ljubimec, homoseksualni partner). 13% umorov so storili |x)polni tujci, 26% umorov pa je bilo p>omembno pogojenih z dejavnostjo žrtve. Slednje je avtor označil kot samomore. Sparks (1982) je izdelal pregledno tipologijo načinov prispevka žrtve k kaznivemu dejanju, ki se kažejo v (1) vedenju žrtve, ki močno vpliva na vedenje storilca, (2) vedenju žrtve, ki se kaže v svobodnem, malomarnem ali nezavednem iskanju rizičnih situacij, (3) povečani ranljivosti žrtev, (4) žrtvah, ki pomenijo "lahek plen" za storilca zaradi neprevidnosti in (5) v privlačnosti žrtev. V tem delu prispevka smo predstavili nekaj kriminoloških oz. viktimolo.ških raziskav, ki kažejo na vzroke viktimiz-acije. Po.sebno pozornost .so te raziskave namenile ugotavljanju interakcije med žrtvijo in storilcem ter prispevka žrtve h kriminalnemu dogodku in lastni viktimizaciji. V nadaljevanju predstavljamo vlogo žrtve v kazenskem pravosodju. Žrtve imajo v kazenskem pravosodju precej omejeno vlogo. Večina kaznivih dejanj je mišljena kot kriminaliteta zoper državo (Gottfred.son 1989,210), s čimer se zmanjšuje vloga in pomen žrtve na raven subjekta, ki nudi informacije za izvedbo kazenskega postopka. Težave se pojavijo, ko žrtve niso več pripravljene na sodelovanje in pričanje v kazen.skem postopku. Študija iz leta 1983 kaže, da je največ ustavljenih postopkov v ZDA bilo zaradi odklonitve pričanja žrtev na sodišču. Kazensko pravo.sodje mora zaradi tega posvetiti več pozornosti žrtvam kaznivih dejanj (Villnow 1984, po Gottfred.son 1989). Ocene programov za žrt\'e-priče so pokazale, (1) da so takšni programi predragi, neprijetni ali nevarni, (2) da tožilci žrtve kljub temu .še vedno niso dojemali kot žrtve kaznivih dejanj, ampak predvsem kot priče v kazenskem postopku, ki morajo opraviti državljansko dolžnost (Davis 1983)'. Pojmovanje žrtev kot posredovalcev informacij je problematično, saj povzroča številne posledice na žrtvi in običajno pomeni za žrtve bridek spomin na izkušnjo s sodst\'om. Najpogostejši učinki takšnega pojmovanja .so: neprijetnost, nadlež-nost, ravnodušnost, anksioznost, zamuda pri vračilu predmetov (dokazni material), nepriznavanje vloge oŠkodovanc;i/žrt\'e in pomanjkanje informacij o poteku kazenskega postopka. Gibanje za žrtve kaznivih dejanj Gibanje za žrtve kaznivih dejanj izhaja iz drugačne perspektive kot kriminologija in kazensko pravosodje. Pristaši gibanja za žrtve si prizadevajo k ekspli- ' Prtiunime. mmeiijenetrlvam/ttriC oiiemoniiCa majhiinsl ohimičja K Sloiviiije In dnini dejavniki citncnm priznavanju vloge žrtve kot oškodovanca z željo po boljši obravnavi v kazenskem pravosodju, zdravst^'u in v javnosti na splošno. Prvotno je gibanje z;i žrt\'e izhajalo iz predpostavke o (xjpolni nedolžnosti žrtev, ki utrpijo hude psihične poškodbe in se njihova vloga žrtve večkrat ponovi (dejaitska žrtev, žrtev v kazenskem pravosodju), pri čemer je priznavanje te vloge s strani formalnih institucij minimalno. Stališče gibanja za žrtve je mogoče razbrati iz naslednjih izjav (Gottfredson 1989, 212): 'Nikoli ne bom pozabil-a posilstva, ugrabitve, ropa, merjenja s pištolo vame. Kakorkoli že, razblinila se mi Je iluzija o vlogi sodišč, ker Je bila bolečina prevelika. Nihče ni pokazalprizanesljivosti v hudičevem postopku.' 'Zakaj me ni nihče nič vprašal? Jaz sem bil tisti, ki Je bil ugrabljen, ne država.'' Precej neprijetnih izkušenj ljudi, ki so izkusili viktimizacijo, bi bilo še mogoče nanizati. Bard (1982) je ugotovil, da družba ne spoštuje žrtev kaznivili dejanj zaradi njihovega značaja stigmatiziranosti. Bard in Stangley (1979) sta predstavila vik-tiniizacijsko izkušnjo v na.slednjem odstavku: 'Vsaka žrtev kaznivega dejanja z znaki medosebnega nasilja se sooči a-kruto resničnostjo. Lahko Je to umor, posilstvo, rop ali vlom, tatvina avtomobila, žeparstvo ali tattfina torbice - temeljna oškodovanost ostaja ista. Nasilnih, vsiljivec je napadel žrtev - čustveno in včasih telesno • in s tem pretresel žrtvin svet do temeljev.' Marsikdo bi lahko očital, da je slikanje žrtev pretirano apokaliptično ali da je prisotno močno pretiravanje, vendar ugotovitve o psihični škodi, ki jo utrpi določen del žrtev kaže ravno nasprotno. Psihična/psihološka oškodovanost Psihološka oškodovanost žrtve, ki .sledi kriminalni viktimizaciji, je pogosto velika in je cxivisna od narave dogodka, sposobnosti soočati se s težavami in možnostmi, ki so na razpolago. V tem delu predstavljamo vrste psihološke oškodovanosti, ki so najbolj značilne za tri kazniva dejanja z znaki nasilja: vlom, rop/ropar.ski napad in posilstvo. Vlom O vplivu vlomov na žrtve sta bili izvedeni dve sistematični študiji, ki prikazujeta težave v zvezi z vlomi v Londonu in Torontu (Waller 1976; Okihiro 1978; citirano po Gottfredson). Maguire je opravil razgovore s 322 osebami, ki so prijavile vlome pred 4 do 10 tedni. 78% žrtev je bilo v času izvršitve kaznivega dejanja zdoma, 16 % jih je v ča.su storitve kaznivega dejanja spalo, in le 4% se jih je s storilci srečalo iz oči v oči (večinoiia hitro in ncnasihio). Žrtve so opazile manjše spremembe v hiši, na ptxilagi katerih je bilo mogoče sklepati na vlom, le v nekaj primerih pa je bilo razmetano celo stanovanje ali hiša. Prvi tipični odzivi po zaznavi vloma so bili iskanje razumnih razlag - npr da so otroci imeli zabavo v stanovanju ali pa občutki, da se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Tem občutkom so sledili občutki vznemirjenosti ali neprijetno.sti. Maguire (1980) je razvrstil žrtve glede na prve odzive po zitznavi vloma. Jeza in vznemirjenost je tipičen odziv moških (42%) in manj tipičen za ženske (19%), 29% žensk je bilo pretresenih, jok, zmedenost sta se pri moških pojavila v 13% in 20% pri ženskah. Presenečenje se je pojavilo pri 11% moških in 6% žensk, strah se je pojavil pri 4% moških in 13% žensk. Vsi ti odzivi se pojavljajo od najmilejših do najhujših oblik. Po 4 do 10 tednih od pojava vloma je 65% žrtev izjavilo, da izkušnja viktimizacije še zmeraj vpliva na njihovo življenje. Pri večini so bili prisotni občutki ogroženosti, zmanjšane varnosti in pogostega razmišljanja o možni naslednji vik-timizaciji. Poleg tega je Maguire ugotovil, da izkušnja viktimizacije vpliva na razblinitev iluzije o humanosti v družbi (7%), povečal se je strah (15%), pojavile so se težave s spanjem (8%) in različne zdravstvene težave (6%). NajnK>čnejši dalj časa trajajoči psihološki učinek viktimizacije so izražale ženske. Okoli 12% vseh žensk je uporabljalo besede kot so onesnaženje, vdor ali prisotnost v hiši. Veliko jih je enačilo dejanje s spolnim nasiljem, prisotnostjo umazanega tujca, ki se je dotikal njihove zasebnosti in pri tem se je |X>javila potreba po čiščenju hiše od kleti do podstrešja. Takšni učinki so bili prisotni več tednov in so bili zelo moteči v dveh primerih, ko so se žrtve odločile odseliti. Pet drugih je požgalo |X)hištvo in obleke, ki se jih je dotikal vlomilec (Maguire 1980, 265). Druge žrtve so povišale zavarovalniške vsote, namestile varnostne ključavnice in alarmne naprave ali pa so pretirano zaklepale vrata. Pomembne ugotovitve Maguirove študije so te, da ugotavlja vpliv na zasebnost in čustvovanje žrtev, pri čemer so žrtve navajale, da je čustvena oškodovanost v tem primeru veliko večja od materialne izgube. Takšni učinki so močneje delovali na ženske kot na moške. Poleg tega pa so najbolj oškodovane v tem smislu bile ločene, ovdovele in samske ženske. Poleg tega je Maguire ugotavljal zadovoljstvo žrtev vlomov z delom policije, pri čemer je bilo policiji največkrat očitano pripisovanje premajhne pomembnosti dejanja. Zadovoljstvo z delom in odnosom jx)licije je bilo največkrat ocenjeno v prvem stiku in ni bilo odvisno oti izida - ali so policisti izsledili vlomilca ali ne. Iz tega sledi sklep, da je prvi stik z žrtvijo in zmanjševanje ču.stvenih težav, ki so nastale z viktimizjicijo, obravnavanje primera z veliko mero resnosti in sočutja izrednega pomena za žrtev. Tudi druge raziskave potrjujejo te ugotovitve (Waller 1976, Waller in Okihiro 1978). Rop in roparski napad Lejeuiie in Aiex (1973; citirano [x> Gottfrcdson 1989) sta izvedla študijo o žrtvah ropov in roparskih napadov. Žrtve takšnih kaznivih dejanj so^presenečene in jjogosto dejanja nasilnega tatu ne dojemajo. Značilno je, da imajo ljudje o roparjih stereotipe. Naslednja izjava kaže na pre.senečenost žrtve glede roparja (žrtev je bila hospitalizirana zaradi poškodbe glave (Lejeune, Alex 1973, 271): "Izgledalje tako čist... Njegova oblačila, lasje, obraz in/wstai.ri ■ lep človek. Izgledal je zelo, zelo anglosaksonsko. Kar mi je počel, me je šokiralo, lahko bi me umoril, ubil ' Omenjena avtorja sta ugotovila pri žrtvah ropov in roparskih napadov po^čano nezaupanje in večjo občutljivost. Žrtve občutijo tudi mešanico občutkov jeze in sramu, pripisovanja lastne krivde glede neuj^iranja kriminalcu. Žrtvam avtorja tudi pripisujeta stanje nevrotičnih motenj ali celo psihoz v času vik-timizacije. Nepredvidljivost in presenečenje, ki je osnova za takšna dejanja pogosto popolnona dezorientira žrtve. Posilstvo Odzivi žrtev posilstva so bili od vseh žrtev nasilja deležni najdoslednejših razisk av, čeprav bi lahko raziskavam očitali |x>manljkljivosti glede reprezentativnosti obravnavanih vzorcev (Gottfredson 1989. 217). Rezultati raziskav so temeljili predvsem na kliničnih intervjujih z žrtvami posilstev. SynKxls (1976) predstavlja tipični odziv žrtve, ki se kaže v šokiranosti in dezorientaciji, čemur .sledi stanje paničnega strahu. Vedenje, ki se kaže v času izvršitve posilstva, .se kaže v travmatičnem infantilizmu, ki lahko na prvi pogled izgleda kot sodelovanje, čeprav ima izvor v "globokem prvotnem terorju" (op.prev.). Vedenje žrtve se kaže na tak način, ker vsebuje temeljno težnjo po preživetju oz. izogibanju .še hujšim posledicam. Kljub nedolžnosti žrtve, se pri posiljenih pojavijo pogosto občutki krivde in sramu, k čemur lahko močno prispevajo člani družine, kazen.sko pravosodje, družba idr. Burgess in Molstrom (1974, 1979) sta ugotavljala akutne kratkotrajne odzive žrtev posilstva in dolgoročno vedenjsko reorganizacijo. Ugotovila st;i prisotnost "sindroma travme posilstva", ki je posledica skrajnega stresa. V tej fazi je za žrtve značilno prikrito čustvovanje ali pa močna jeza, anksioznost, jok, strah, pomilovanje, želja po maščevanju, napetost in saniopripisovanje krivde. Amanat (1984) je na osnovi 54 obravnavanih žrtev jKisilstva ugotovil, da po začetnem stanju alarma sledi stopnja reorganizacije. Za prvo stopnjo je značilno kasnejše prekomerno zaznavanje potencialne nevarnosti (86%), obujanje neprijetnih spominov (76%), močno čustvovanje (86%), telesna simptomatika (42%), motnje spanja (68%), motnje mišljenja (72%), slaba koncentracija (72%), strah pred poškodbo in smrtjo (78%) in spremembe v spolnem življenju (78%). Te klinične ugotovitve kažejo na hudo prizadetost žrtev posilstev in težave v kasnejšem družbenem funkcioniranju. K otežitvi reorganiz;icije vedenja in ponovni vključitvi v normalno življenje pa jim pri tem pogosto nihče nc pomaga, ampak se do njih pogosto ljudje vedenjo kot do vseh drugih stigmatiziranih oseb. Poseben problem v zvezi s posilst\ i je, da žrt\e posilstev pričnejo same sebe kriviti za doživeti dogodek - na kar pa pogosto vpliva tudi odnos drugih do žrtve. Možje, prijatelji, ljubimci običajno zelo negativno reagirajo v primeru viktimizaci-je svoje partnerke in povečane težave pogosto vodijo v ločitve, prekinitve zvez in razbitje družin. Poleg primarnih žrtev lahko govorimo tudi o sekundarnih žrtvah -otrocih, partnerjih, katerih življenje .se pogosto tudi spremeni po izkušnji vik-timizacije družinskega člana z nasiljem. Sklepne misli V prispevku smo nanizali nekatere ugotovitve kriminolo.ških in viktimoloških raziskav o žrt\Aih kaznivih dejanj z znaki nasilja. Ugotovit\'e predstavljenih raziskav lahko služijo za načrtovanje ix>moči žrtvam kaznivih dejanj in bolj sočutni obravnavi in upoštevanju človekovih pravic tudi za žrtve kaznivih dejanj, ne samo za storilce kaznivih dejanj. Skoda, predv.sem psihološka, je v večini primerov nepredvidljiva in je od žrtve do žrtve različna in ima posledice v socialnih interakcijah žrtev v življenju na sploh. Pomembno izhodišče .so potrebe žrtev, ki so odvisne od narave kaznivega dejanja in stopnje viktimizacije. Žrtvam je treba pomagati pri vzpostavljanju prejšnjega stanja tudi z družbenega vidika, saj "disfunkcija" vik-timizirane osebe vpliva na bližnje, prijatelje, družinske člane, otroke idr Poleg pomoči zaradi psihološke oškodovanosti moramo tudi pomisliti na druge oblike pomoči kot so informiranje žrtev in finančna pomoč, predvsem pa bolj strokovno in prizanesljivo obravnavo žrtev. In nenazadnje, viktimološke razi.skave imajo tudi vlogo posredovanja informacij z:i t.i. naravno preprečevanje kriminalitete (Felson 1994), ki temeljni na (zdra-vorazumski) analizi tveganja za posameznika", vendar pa bist\cno [»maga k zmanjšanju možnosti za srečanje z nezaželenim pojavom/o.sebo'. Poleg tega bi lahko tudi dejali, da je mogoče dejavnike situacijske kriminalne prevencije prenesti na individualno raven, saj so posledice pri kaznivih dejanjih z znaki medosebnega nasilja zelo osebne. Ob tem prizvanja znani slovenski rek: "Po toči zvoniti je prepozno." 'lzi>(>ib