Andrej Marn pri spuščanju enega od svojih letalskih modelov. Kljub zimi in snegu se
naokrog, pravi modelar ne bo opustil prilike, da preizkusi pravkar sestavljen model.

poštnina plačana v gotovini cena 6,00

TIM”™ 5

TIM — revija za tehnično in znanstver
dejavnost mladine

Izdaja Tehniška založba Slovenije, Ljut
Ijana, Lepi pot 6

Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vi,
kadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokov¬
šek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Le;
ze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel,
Tončka Zupančič.

Odgovorni urednik: Božidar Grabnar
TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna na¬
ročnina 60,00 din, posamezna številka
6,00 din.

Revijo naročajte na naslov:

TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X
Tekoči račun: 50 103-603-50 480
Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬
čevje

Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬
venije

Slika na naslovni strani: Miran Novšak

NAŠ INTERVJU

/

i

S fotografom Miranom Novšakom sva se
pred kakim mesecem odpravila na obisk k
članom modelarskega krožka na osnovni šoli
Brezovica pri Ljubljani. Krožek dela v lepo
opremljenem kabinetu za tehniški pouk, v
novem, pred nekaj leti dozidanem traktu
šole.

Medtem ko je Miran stal na preži s svojim
aparatom, sem načel pogovor z najstarejšim
članom krožka, Stanetom štebejom, ki je nje¬
gov član že sedmo leto. Vanj je začel za¬
hajati že v drugem razredu osnovne šole in
mu je ostal zvest vse do danes, pa čeprav
hodi zdaj že v drugi razred srednje elektro¬
tehniške šole. Tako kot ostali člani krožka,
se tudi Stane ukvarja skoraj izključno z ra¬
ketarstvom in brodarskim modelarstvom. In
ker vztraja pri tem že celih sedem let, ni
čudno, da je dosegel že tisto stopnjo, na
kateri se noben pravi modelar ne zadovolji
več z gradnjo po kupljenih načrtih, ampak
hoče izpeljati model od začetka do konca
samostojno. Prav ta čas je pod njegovimi
rokami nastajal model motornega čolna, ki
ga je sam skonstruiral in ga zaradi zelo
plitkega korita duhovito poimenoval »Trska«.
Kadar se mu kakšna konstrukcija posreči in
model uspe, potem njegovi tovariši v krožku
povzamejo njegov načrt. Med svojim dolgo¬
letnim stažem se je seveda udeležil tudi
nekaterih tekmovanj. Z modeli motornih čol¬
nov je tekmoval trikrat, dvakrat na šobče-

vem bajarju in enkrat na Šternu. Tu sicer ni
dosegel kakšnih vidnejših uspehov, zato pa
je na letošnjem tekmovanju raketarjev v
okviru mesta Ljubljane zasede! prvo mesto
v razredu raket z motorčki moči do 10 Ns.
Zagotovil mi je, da se modelarstvu še ne
namerava zlepa odpovedati. Zaradi njegovih
izkušenj in znanja že zdaj kdaj pa kdaj nado¬
mešča voditeljico krožka, v kratkem pa bo
morda celo prevzel vodstvo mlajše skupine
modelarjev. Poleg krožka igra košarko, pre¬
cej časa pa mu vzame tudi šola, kjer tudi ni
med zadnjimi.

TIM 5 74|75 193

Medtem, ko je Miran ob spremljavi bliskov-
ke vneto škrtal s svojim aparatom, sem
poprosil tovarišico Ireno Velkavrh, da mi
tudi ona pove nekaj besed o njihovem delu.
Povedala mi je, da šteje krožek 28 članov, ki
so razdeljeni v dve skupini. V mlajši, začet¬
niški skupini je 18 modelarjev, v starejši,
nadaljevalni pa 10. Sestajajo se enkrat na

teden po dve uri. Material dobe v celoti v
krožku. Nekaj jim ga brezplačno odstopijo
tovarne, balso in drug zahtevnejši material,
kot so motorčki in podobno, pa je treba
seveda kupiti. Pri tem jim pomaga tudi
mestni odbor Ljudske tehnike. Z materi¬
alom torej nimajo težav, manj pa so zado¬
voljni z izbiro kar zadeva načrte. Nekaj jih
dobe v TIM-u, večinoma pa delajo po starih
načrtih, ki jih je uporabljala tov. Velkavrhova
še med svojim študijem. V prijetnem pogo¬
voru in ob ogledovanju modelov, ki so nasta¬
jali pod pridnimi rokami mladih modelarjev,
je čas hitro minil. Zato sva se z Miranom
poslovila od njih in jim zaželela še veliko
prijetnih ur ob njihovem konjičku.

Božidar Grabnar

PRVI KORAKI

kolo O O

Toni Zupančič

ZAVORNI MEHANIZEM

V prejšnjem sestavku smo se mudili ob tem,
kako kolesar svoje vozilo poganja, kako s
pritiskom na pedala daje pogonsko silo za
gibanje koles. Enako pomembno, če ne še
bolj, pa je vprašanje zaviranja gibanja ozi¬
roma ustavljanja. Kolesarji vemo, da je do¬
ber voznik le tisti, ki zna svoje vozilo pra¬
vilno ustaviti.

Kaj moramo napraviti, da gibanje upočas¬
nimo in ustavimo? Seveda moramo prenehati
dodajati potisno silo, prenehati moramo pri¬

tiskati na pedala. Vendar vemo, da se na
ta način hitro ustavimo le pri vožnji navkre¬
ber. Po ravnem se ustavljamo zelo počasi,
po klancu navzdol pa se gibljemo celo zelo
hitro in nič ne kaže, da bi nas ustavilo že
samo prenehanje vrtenja pedal.

Vprašamo se lahko, katere so tiste sile, ki
nas ovirajo pri gibanju. V prvi vrsti je tu
zrak. Se spominjate naporne vožnje, ko vam
je veter pihal v lice? že mirujoč zrak pred¬
stavlja za kolesarje znatno oviro, ki pa se še
poveča, če se giblje zrak v nasprotni smeri
kot kolesar. Prav obratno pa je vožnja lahko
zelo prijetna, če nam veter piha v hrbet.

Druga sila, ki jo moramo nenehno premago¬
vati, je trenje v ležajih vseh gibajočih se
delov, čeprav ležaje redno mažemo, trenja
v celoti ne moremo odpraviti.

Tretji vzrok oviranja pa se pojavi pri vožnji
navkreber: svoje breme in breme kolesa

TIM 5 74|75 194

mora kolesar dvigati, čim večji je vzpon,
više moramo dvigniti breme na razmeroma
kratki poti. Za ta napor rabimo veliko sile
in iz izkušnje vemo, da moramo mnogokrat
kloniti in stopiti s kolesa, ker tako velike
sile ne zmoremo.

mestu ustavilo. Torej smo zgornjo trditev
ponovno preverili. Spoznali smo, da je sila
trenja tisti vzrok, ki lahko ovira kolesa pri
gibanju. S tem smo tudi odkrili princip delo¬
vanja zavor. Da nas med zaviranjem ne za¬
naša, moramo pri gibanju vedno ovirati obe

Pri vožnji navzdol in po ravnem torej za
ustavljanje kotaljenja koles ne zadostuje,
da prenehamo pritiskati na pedala: kolesa
moramo drugače ovirati pri gibanju. Ko gi¬
banje koles oviramo, pravimo, da zaviramo
Mehanizmi za zaviranje so zavore.

Za naš prvi poskus sestavimo preprost mo¬
del iz sestavljanke: kolo pritrdimo tako, da
ga bomo lahko vrteli.

Zavrtimo kolo in ga skušajmo ovirati pri
vrtenju tako, da drsimo najprej po plošči,
nato pa še po kolesnem obroču s pletilko, s
svičnikom in z radirko. Opazujmo, v katerem
primeru se bo kolo le počasneje vrtelo, v
katerem primeru se bo počasi ustavilo in

v katerem primeru se bo na mestu usta¬
vilo. že v prejšnjih sestavkih ste izvedeli,
da med dvema drsečima površinama pride
do trenja. Sila trenja je večja, čim bolj sta
drseči površini hrapavi. Ko smo hrapavo ra¬
dirko prislonili k hrapavemu gumijastemu
kolesnemu obroču, se je kolo sunkovito na

kolesi hkrati: prednje in zadnje. Vsako kolo
ima torej svojo zavoro. Obe pa morata biti
oblikovani tako, da ju lahko med vožnjo vklju¬
čimo in izključimo. Zavora prednjega kolesa
je pogpsto skrita v pestu in jo prožimo z
nogo. Ker si bomo pesto zadnjega kolesa
ogledali v posebnem sestavku, se bomo ta¬
krat podrobneje seznanili tudi z delovanjem
te malo bolj zapletene zavore. Vse zavore,
katerih zavorna ročica je nameščena ob
krmilu, pa vključujemo ročno. Take so vse
zavore za prednje kolo. Ustavimo se pri
njih:

Na starejših kolesih so nameščene take za¬
vore, katerih čeljust prijemlje na plašč pred¬
njega kolesa. Celoten mehanizem sestoji
iz zavornega vzvoda, ki se na eni strani

zavorna

ročica

vrtišce

drog

zavorna

čeljust

konča z zavorno ročico, na drugi strani pa
je obešen drog z zavorno čeljustjo. Čeljust
pritisnemo ob plašč tako, da dvignemo h
krmilu zavorno ročico. Zavorni vzvod je nam¬
reč pripet na krmilo in prijemaiišče je hkrati

TIM 5 74|75 195

njegovo vrtišče. Zanima nas, od česa je od¬
visno, ali bo zavora prijela že pri majhnem
dvigu zavorne ročice. Narisane imate tri pri¬
mere. Skrbno opazujte in obkrožite številko
pri tisti skici, pri kateri bo zavora najhi¬
treje prijela. Kdor se ne more odločiti samo
po risbi, naj si sestavi iz sestavljanke ustre¬
zen model in naj vse tri načine preskusi.

se obrablja in če na tak način zaviramo, se
prav gotovo obrablja tudi plašč. Novejše za¬
vore torej prijemljejo na kovinsko platišče
od strani in imajo zato dve čeljusti. Zavi¬
ranje na platišča ima za kolesarja še do¬
datno prednost, saj je blažje in manj sunko¬
vito kot pri zaviranju na plašč.

Z uvedbo bovdena in dveh čeljusti se je

Taka izvedba zavore pa ima dve pomanjklji¬
vosti:

1. Pri padcu se zelo pogosto poškodujeta
zavorni vzvod in drog. Ker zavorna čeljust
ne sede več na plašč, je zaviranje onemogo¬
čeno. Te pomanjkljivosti novejše zavore ni¬
majo več, saj sta čeljust in ročica zvezani
z gibko žično vrvjo, žična vrv je zaščitena s
cevjo, ki jo tvorita vijačno zvita jeklena žica
in plastična obloga. V tej cevi se žična vrv
lahko pomika navzgor ali navzdol. Ves sis¬
tem se po izumitelju imenuje bovden.

2. Drugo pomanjkljivost prejšnje izvedbe
lahko odkrijete sami, če po plašču vrtečega
kolesa drsite z radirko. Mehkejša radirka

spremenila tudi oblika ročice in tako je celo¬
ten zavorni mehanizem predrugačen. Nje¬
govo delovanje boste najlaže preskusili na
svojem kolesu. Pod ohišjem je skrito mesto
na ročici, kamor je pritrjen bovden. Pri vklju¬
čevanju zavore pa se to mesto odkrije in
ne bo vam težko na risbo ročice to mesto

vrisati. Da naloga ne bo pretežka, vam še po¬
vemo, da tokrat prek bovdena ne pritiskamo
na čeljust, ampak čeljust vlečemo.

NALOGA ZA KONSTRUKTORJE

Izdelajmo si model preproste zavore. Potre¬
bujemo: 10 do 20 cm debelo deščico za pod¬
stavek, tuljavo za sukanec, ki nam bo služila
za kolo, do 40 cm dolgo 1 mm debelo ba¬
kreno ali aluminijasto žico za vse nosilce in
pogonsko ročico, nekaj žebljičkov, elastiko
in letvico za vzvod. Model sestavite po pri¬
loženi risbi, žico oblikujte s kleščami ali
ob primerno debeli okrogli palici. Za zavorno
oblogo prilepite na letvico kos zamaška ali

TIM 5 74 75 196

pa mesto ovijte z gumico. Zavorni vzvod se
mora po končanem zaviranju odmakniti. Za
to bo poskrbela pravilno nameščena elastika
na koncu vzvoda. Kolo zaviramo tako, da
ročico pritisnemo navzdol. Kaj moramo na
modelu spremeniti, da bi zavirali v obratni
smeri — s potegom ročice navzgor? Rado¬
vednim konstruktorjem želim ob predelavi
modela obilo uspeha.

MUZEJ KOLES

V Danskem tehniškem muzeju imajo poleg
številnih starih koles razstavljen tudi ta iz¬
redno zanimiv lesen tricikel. Izdelan je bil
na Danskem okrog leta 1867. Izbrali smo ga
zato, ker je na njem posebej dobro vidna za¬
vora prednjega kolesa — seveda tudi lesena.
Zavorna čeljust je na spodnem kraku vzvoda.
Voznik je moral zgornji krak odriniti, da je

zavora prijela. Poleg te zanimivosti pa boste
na sliki gotovo odkrili še mnogo drugih
zanimivih tehničnih rešitev.

VZDRŽEVANJE KOLESA

Zavore so najpomembnejši del opreme vsa¬
kega kolesa, zato bo kolesar pred vsako
vožnjo opravil kontrolo zavor. Naj naštejemo
le nekaj pomanjkljivosti, ki jih pri pregledu
lahko odkrijemo:

1. Ročica ni dobro pritrjena h krmilu in se
počasi vrti. Prijemalni obroč sami podlo¬
žimo z gumo in vijak močneje privijemo.

2. Natrgan ali strgan bovden zamenja z no¬
vim mehanik. Sami bi težko naravnali pra¬
vilno dolžino.

3. Obrabljene zavorne obloge lahko spret¬
nejši tudi sami zamenjajo. Sicer pa je var¬
neje, če to opravi mehanik.

4. če smo naoljili pesto, potem skrbno obri¬
šemo s platišča vse oljne madeže.

5. Večkrat naoljimo vse dele čeljusti in ro¬
čice v zgibih.

KOLESARJI IN CESTA

Med vožnjo mora kolesar večkrat uporabiti
zavore: upočasniti ali ustaviti mora vozilo
pred prehodom za pešče, v križišču pri za¬
vijanju v levo, na ovinkih in predvsem pri
vožnji po klancu navzdol. Če so zavore dlje
časa vključene, se zaradi trenja obloge zelo
segrejejo in takrat je obraba največja. Prav
zato zavirajmo vedno z obema zavorama in
izmenično eno in drugo popuščamo. Za kole¬
sarja je zelo nevarno sunkovito ustavljanje
pri veliki hitrosti, zato prožimo zavore v
majhnem presledku, če je le mogoče, pa
hitrost pred ustavljanjem počasi zmanjšamo.

TIM 5 74|75 197

MODELARJI

oo

leteča maketa

motornega

letala

avia B-534

Tone Pavlovčič

Tako smo prišli do vodoravnega repa. Kot
vidite, je v tej številki nekoliko manj delov,
v tem mesecu sem bil namreč časovno pri¬
moran, da vam pustim nekoliko več prostega
časa.

Poglejmo kako boste sestavili ta vodoravni
rep. Stabilizator repa je ves v enem kosu
in ga lahko neposredno prerišete na mehko
balsino deščico debeline 8 mm, saj je risan
v merilu 1 : 1, in ga pazljivo izrežete. Prav
tako iz 8 mm debele balsine deščice izre¬
žete dva dela, ki služita kot krmilo vodo¬
ravnega repa. Vse tri dele lepo zgladite v
obliko profila tako kot je to narisano na
načrtu. Med seboj spojite oba gibljiva dela
z vzvodom, ki ga izdelate iz jeklene 1 mm de¬
bele klavirske žice. Srednji del žice, ki služi
za prstan, v katerega boste kasneje zataknili
vzvod, je upognjen pravokotno na dolžino
žice. Konca žice ob prstanu prispajkajte
drug ob drugega. Vzvod je risan v merilu
1 : 1 in potrebno je le, da žico krivite točno
po načrtu. Žico nekoliko vtisnete v balso
krmila in jo zalepite.

C 3

Zdaj vas čaka naslednja faza pri izdelavi
modela, to je, da v zgornjo polovico trupa
(ki jo imate še vedno na šablonski deski)
vrišete položaj vodoravnega repa, izrežete
odprtino in vanjo vstavite vodoravni rep.
Zdaj preglejte, če stoji v odprtini popolnoma
vzporedno s šablonsko desko in če sta
oba konca dvignjena od šablonske deske.
Poglejte tudi z vrha, če stoji pravokotno na

vzdolžno os modela, če stoji vse pravilno,
potem dobro zalepite. Ko bo lepilo suho,
spojite k stabilizatorju še obe krmili. To
storite tako, da na vsako stran prilepite
štiri koščke svilenega traku in sicer enega
na zgornjo stran in ob njem drugega na
spodnjo stran. Mesta, kamor lepite trakove,
so na načrtu označena črtkano.

TIM 5 74 75 198

AVI A  S-534

Šele ko bo vse gotovo, lahko vzamete zgor¬
njo polovico s šablonske deske, če ste že
izurjeni modelar, potem si lahko glede na
RC pripravo vgradite v obe polovici trupa
vse vzvode in nato obe polovici med seboj
zalepite. Poprej pa odrežete koščke reber
tako, da bo sredina trupa popolnoma prosta.
Če pa ste začetnik in imate namen graditi
maketo za krožni let, potem počakajte na na¬
slednjo številko TIM-a in seveda do takrat
pustite obe polovici nezalepljeni. Povem naj
še to, da bo o radijsko vodeni različici
tega modela oziroma o podrobnostih v zvezi
z gradnjo potrebnih naprav napisal nekaj
besed še tov. Jan Lokovšek, naš specialist
za daljinsko vodenje.

ali znaš zaviti
knjigo?

Ali znaš narediti tako navadno a osnovno
stvar? Mnogi od vas tega verjetno ne znajo,
vsaj kolikor je sklepati iz pogleda na šolske
knjige in zvezke. Takle ovitek podaljša živ¬
ljenje knjigam vsaj nekaj let. Vse vaše učne
knjige bi morale biti zavite, prav tako tudi
knjige, ki jih prinesete iz knjižnice. Knjiga
je del naše kulture, tako kot druga umet¬
niška dela, zato si zasluži spoštovanje in
lepo ravnanje.

Zato si vzemite polo ovojnega papirja, odre¬
žite potrebno velikost (sl. 1) in skušajte za¬
viti knjigo po naših risbah. Za tiste, ki bodo
zavijali prvič, bo to verjetno težko, čeprav
je zavijanje lahka stvar. Pregibe izmerite
glede na velikost platnic (sl. 2), pri hrbtu pa¬
pir odrežite (sl. 3), da ga laže zavihnete.
Stranske zavihke zalepite z lepilnim trakom
ali z belim pisarniškim lepilom (sl. 4 in 5).
Na sliki 6 vidite zavijanje knjige »na žep«.
Ta način uporabljajte le za tanjše knjige in
brošure ter za zvezke.

naredite si leteči
krožnik

Na sliki vidite zanimiv model letečega krož¬
nika, ki je narejen iz navadnega kozarčka za
jogurt ali oranžado. Pri preizkušnjah se je
prototip v zmernem vetru obdržal v zraku
celih devetdeset sekund, nato pa je pristal
v drevesni krošnji.

Ali si hočete narediti tak leteči krožnik?
Zanj potrebujete kozarček iz plastične mase
in pol minute časa. Na dveh mestih nalo¬
mite rob kozarčka (približno 1,5 cm narazen)
in počasi trgajte pašček proti dnu do mesta,
kjer boste občutili večji odpor. To je prib¬
ližno 1 do 2 cm od dna. Vse paščke nato
narahlo zapognite navzven in leteči krožnik
je narejen. Spuščate ga s hitrim vrtenjem
na prstu.

Pa še to! Ko se ga boste naveličali, ga ne
odvrzite kamorkoli, ampak tja, kamor počen
lonček od jogurta spada!

TIM 5 74I75 200

'IBS

ŠOLARJI!

PO KONČANI ŠOLI VESELO NA SNEG!

OPOZORITE STARŠE, DA PRODAJAJO V VELEBLAGOVNICI

CENTROMERKUR V LJUBLJANI PRI TROMOSTOVJU

ODLIČNO SMUČARSKO OPREMO

smuči ELAN, KNEISSEL, BLIZZARD

vezi COBER, MARCER, TIROLIA

smučarske čevlje in oblačila

drsalke

NAJBOLJŠE SMUČARSKE PRIPOMOČKE DOBITE
PRI CENTROMERKURJU!

Saab S 35 E Draken

SAAB 35 »draken«

— zmaj s tremi kronami

TIM 5 74 75 202

Švedska je majhna, vendar tehnično zelo
razvita država. V tej državi proizvajajo letala
za svoje vojno letalstvo v domačih tovarnah,
med njimi tudi najsodobnejše lovce-prestrez-
nike. Med njimi so tudi drugi najhitrejši
lovci švedskega letalstva — nadzvočni lovci
in izvidniki SAAB-35 »Draken«, ki pa so že
nekoliko zastareli. {Beseda »Draken« pomeni
v našem prevodu zmaj.) To je zelo zanimivo
letalo, saj je edino, ki ima dvojno delta
krilo.

Delo na konstruiranju letala tega tipa se
je začelo že 1949. leta pod vodstvom inže¬
nirja Bratta. V januarju 1952. leta je poletelo
eksperimentalno letalo SAAB 210, iz kate¬
rega se je po večmesečnem preizkušanju
razvil nov tip SAAB 35, imenovan »Draken«.
Prvi prototip je poletel 25. oktobra 1955.

V avgustu 1956 pa se je začela serijska
proizvodnja teh letal. Njihova oznaka je bila
J-35A (J = lovec, A = prva serija). Narejenih
je bilo 63 teh letal.

V novembru 1959 je poletelo prvo letalo nove
serije J-35B, v decembru istega leta pa še
prototip trenažne variante Sk-35C z dvema
sedežema. V decembru 1960 je poletelo prvo
letalo iz četrte serije J-35D, v juniju pa pro¬
totip popolnoma nove, izvidniške variante
S-35E. Izpopolnjevanje se je nadaljevalo in
v švedskem vojnem letalstvu se je pojavila
lovsko trenažna varianta S-35F. Ta je pri¬
tegnila pozornost Dancev, zato so Švedi
izdelali nekoliko spremenjeno varianto —
izvozno — pod oznako SAAB 35X (X je oz¬
naka za izvozno varianto). Danci so naročili
najprej 20 in nato še 23 letal tega tipa —
kot izvidnike z oznako S-35 XD. Prve tri
variante lovca S-35 (A, B in D) so bile
oborožene z dvema avtomatskima topovoma
kalibra 30 mm in s štiri samovodenimi ra¬
ketami vrste »zrak-zrak« tipa Rb 324. Te
rakete so v bistvu ameriške rakete »Side-

vvinder«, izdelane na Švedskem. Poleg tega
so omenjenim letalom pritrdili še nosilec za
19 nevodenih raket kalibra 75 mm, oziroma
nosilce za 4 bombe po 250 kg.

Varianta F je oborožena samo z enim topom
kalibra 30 mm (Aden M-55) in štirimi samo¬
vodenimi raketami »zrak-zrak« tipa Rb 327
oziroma 328 (ameriške rakete tipa Falcon,
izdelane na švedskem). Obe varianti sta
samovodeni, samo da ima ena infra rdeči, a
druga radarski sistem. Do sedaj je, ne raču¬
najoč izvozno varianto predano Danski, izde¬
lanih nekaj več kot 550 letal tipa SAAB 35
»Draken«. Varianta A je že popolnoma iz¬
vržena iz oborožitve — ista usoda čaka tudi
varianto B. Ostale še dalje letijo, vendar
jih postopoma zamenjujejo z novimi letali-
lovci SAAB 37 »Vigen«. Letala tipa S-35 so
si med seboj zelo slična, razlikujejo se edi¬
no po opremi — variante A in B so le
težko dosegle hitrost 2 Macha, medtem ko
ostale to z lahkoto dosežejo. Variante D, F
in E so skoraj istih lastnosti. Izvidniška
varianta ima namesto topov aerofoto kamere
v nosu letala.

Taktično tehnični podatki za izvidniško vari¬
anto SAAB-35E:

— posadka enosed

— motor 1  turbo-

reaktivni

— tip motorja RM 6 C

— potisk (kp) 5760

— razmak kril (m) 9,40

— dolžina trupa (m) 15,35

— višina (m) 3,89

— nosilna površina kril (m 2 ) 49,20

— teža praznega letala (kg) 4480

— maksimalna vzletna

teža (kg) 11780

— normalna vzletna teža (kg) 9917

— maksimalna hitrost (Mach) 2

— hitrost križarjenja (Mach) 0,9

— maksimalna hitrost na

najmanjši višini (Mach) 1,4

— hitrost vzpenjanja (m/s) 200

— akcijski radij (km) 560

— dolet (km) 1600

— vrhunec (plafon) leta (m) 16700

TIM 5 74 75 203

makete za male
denarce

Anka Vesel

V prejšnji številki TIMa smo vam svetovali,
da si za sobno razvedrilo omislite Mehano-
tehnikino malo železnico. Medtem so novo¬
letni prazniki že mimo in morda so vas
doma razveselili z darilom, ki smo ga pred¬
lagali. Zdaj ste torej lastnik male železnice.

V začetku je človek s tem kar zadovoljen,
saj vaš mali vlak pelje, se ustavlja, če niste
preveč skregani z elektrotehniko in ste mal¬
ce segli v žep, imate tudi že kake signalne
napravice, torej je igra še zanimivejša. A
želite si več. Pravi vlak namreč ne vozi kar
skozi prazen prostor — pelje po polju, mimo
dreves, hiš in hišic, skozi gozd, pod mostovi
ali po viaduktu, skozi predor pripelje v vas,
in glej, ob reki stoji mlin, nekje v daljavi
vidimo vodovodni stolp. Vse to bi želeli
imeti tudi ob svoji železnici.

Nič lažjega! Ob prvi priložnosti obiščite Me-
hanotehnikino trgovino v Ljubljani (Tavčar¬
jeva 5), da vam bodo pokazali, kaj vse lahko
dobite pri njih za okrasitev oziroma dopol¬
nitev vaše igrače. Skoraj vse, kar sodi v mes¬
tno ali podeželsko okolje ob železnici, bo¬
ste lahko izbrali in kupili. Gotovo si boste
omislili komplet dreves; devet različnih
vrst drevja boste kupili za 42 din. Tudi posa¬
mezna drevesa je moč kupiti, vendar vas bo
to nekoliko več stalo. Za grmičevje, manjše
grmičevje in sploh nasade imajo islandski
mah. Za malo več kot 1 din boste lahko
bogato posejali vašo »pokrajino« z grmiči in
mejami. Seveda ne sme manjkati železniška
postaja. Tudi tu boste lahko izbirali med
skromnejšo in bolj bogato opremljeno ma¬
keto postaje — cena je od 80 do 120 din.

Kaj smo še opazili?

Tudi signalne naprave. Najcenejše in najbolj
preproste boste dobili že za 60 din. Če pa
bo vaš žep ob tem nakupu bolj nabit, lahko
vzamete komplet avtomatske signalne na¬
prave z releji, kjer se kretnice avtomatično
prestavljajo, seveda tudi tirnice. Tudi luči
za razsvetljavo si lahko oskrbite (cena se
giblje od 30 do 60 din).

Omenimo še, da imajo veliko tipov hiš, tako
mestne, gorske, vaške hiše, pa še kake po¬
sebne zgradbe, kot na primer portal za tunel
itd. Marsikaj boste po teh modelih naredili

potem še sami iz stiropora ali lepenke. Kdor
si namerava omisliti še prostran travnik, bo
v trgovini kupil travo. V velikosti 0,75 x 1 m
bo stala 10,15 din.

Našteli smo le nekaj možnosti za popestri¬
tev okolja ob vaši mali železnici. Marsikaj
boste napravili še sami, ali pa kakšno pri¬
vlačno maketo že morda imate. Na pravo
mesto, v pravo okolje jo morate postaviti, če
je le v pravem sorazmerju z ostalimi zgrad¬
bami.

čim bogatejše in bolj raznoliko bo okolje
ob vaši železnici, tem raje boste »vozili« po
njej.

TIM 5 74I75 204

oživele slike

Risane filme, oziroma filmske risanke vsi
radi gledamo bodisi v kinu ali na televi¬
zijskem ekranu. Prve risane filme, ali pra¬
vilneje: prve risane žive slike so znali izde¬
lovati že dolgo pred izumom pravega foto¬
grafskega filma. Pred kratkim sem sl v
Ljubljani ogledal zanimivo čehoslovaško raz¬
stavo o začetkih kinematografije. Razstav¬
ljene so bile številne lepo ohranjene pri¬
prave, v katerih smo si lahko ogledali risane
in v pripravi oživele slike, podobne dana¬
šnjim filmskim risankam, čeprav so bile kaj¬
pak mnogo krajše in preprostejše. Tu so bili
na primer zvezani snopiči listov, na katerih
so risbe pri vrtenju oživele, ali pa vrteči
se bobni s špranjami na obodu, skozi katere
je bilo videti, kako so slike nalepljene na
notranji strani bobna pri vrtenju oživele in
se zlile v strnjeno gibanje. Bile so tudi večje
lepo izdelane omare, v katerih je bilo skozi
okence videti slike, ki so se začele gibati,
če si zavrtel ročico.

Takšne žive slike kajpak še niso bili pravi
risani filmi, saj jih ni bilo mogoče projicirati
na platno, bile pa so predhodniki filmskih
risank. V teh igračah je bil nedvomno uresni¬
čen osnovni princip filma, ki je v tem, da
se gibi, narisani ali fotografirani v posamez¬
nih stopnjah [fazah), pri vrtenju ali pri pro¬
jekciji na platno zlijejo v povsem naravno
gibanje. Ko so izumili filmsko kamero, tj.
fotografski aparat, s katerim je bilo mogoče
na filmski trak posneti gibanje v kratkih
zaporednih fazah in ko so te posnetke v
naglem zaporedju projicirali na platno, se je
rodil film. Pozneje, že v dobi razvite filmske
tehnike so ponovno začeli izdelovati risane
filme. Nastala je filmska risanka, ki je do¬
segla svoj tehnični in umetniški vrh v čudo¬
vitih filmih Walta Disneya. Te in še mnoge
druge sodobne risane filme še vedno rado
gleda staro in mlado.

Pri ogledu omenjene razstave mi je prišlo na
misel, da bi TIM-ovi bralci pravzaprav lahko
sami izdelali preprost risani film in ga gle¬
dali v prav tako preprosti pripravici. če si
ogledate naše slike, vam bo na prvi pogled
jasno, za kaj gre.

Drago Mehora

Ta zanimiva igrača — lahko jo imenujete
mini-kino ali kako drugače — ni nič drugega
kot preprosta lesena škatla, v kateri se
premikajo na os pritrjene slike našega »ri¬
sanega filma«. Potrebovali boste le kos 1 cm
debele smrekove deščice, ki mora biti zelo
gladka, in kos trimilimetrske vezane plošče
pa seveda dobro lepilo za les in papir (JU-
BINOL, LIBROKOL). Vse dele izrežite točno
po označenih merah, škatla ima štiri stene
in pokrov, če želite, lahko aparat nalepite
na posebno deščico (podstavek). Izrezani
stranski steni prilepite na sprednjo in zadnjo
steno, ki sta iz smrekove deščice, nato pa
obod stisnete ali obtežite. V enem dnevu bo
škatla trdno zlepljena, da ne bodo potrebni
nikakršni žebljički.

Morda bo najbolje, če boste najprej izdelali
premični del našega kina, namreč os, ki nosi
valj, na katerem bodo nalepljene slike. Iz
pole risalnega papirja (najprimernejši je teh¬
nični risalni papir znan pod imenom šeies-
hamer, ki se dobi v vseh papirnicah) izrežite
6,5 cm širok in blizu 150 cm dolg trak (lahko
tudi v več kosih). Začetek traku prilepite na
označeno mesto na osi, ki mora imeti premer
1 cm, počakajte, da se osuši, nato pa navi¬
jajte trak na os in ga hkrati mažite z lepilom.
To delajte tako dolgo, da bo imel valj pre¬
mer 3 cm. Premer najlažje kontrolirate z po¬
mičnim (kljunastim) merilom. Iz debele ve¬
zane plošče izžagajte pogonsko ročico, ki
jo nabijte in prilepite na konec osi.

Obe zarezi v stranskih stenah, ki služita za
vstavljanje osi z valjem in za morebitno
menjavanje »filma«, sta nekoliko ožji od pre¬
mera osi. To je zato, da os pri vrtenju ne bi
uhajala iz svojega ležišča. Da bi lahko potis¬
nili os skozi zarezi, je treba z robom pile
vrezati na vsakem koncu osi na mestu, kjer
se os vrti, v steni po dve plitvi nasproti
ležeči vdolbini. Os bo tako mogoče vstaviti
le v določenem položaju. Tudi pokrovček
bomo izdelali iz tanke vezane plošče. Na en
konec pokrovčka pribijte trak iz alumini¬
jeve pločevine in ga zapognite v pravem kotu.
Pokrov je z drugim koncem pritrjen na ška-

TIM 5 74|75 205

tlo s platnenim ali usnjenim trakom tako, da
ga je mogoče odpirati. Platno kar nalepite
na les. Ko je pokrov zaprt, seže pločevinasti
del v obe navpični zarezi v stranskih stenah.
Tako nastane navpična pregraja, ob kateri se
pri vrtenju vsaka sličica za kratek hip ustavi.
Prav to ustvari v očesu videz strnjenega
gibanja.

Zdajle pa pride tisto najvažnejše, namreč
izdelava filma. Najbrž bo ta ali oni rekel:
»Vse lepo in izvedljivo, ampak kako naj na¬
rišem slike, da bodo pri vrtenju pravilno
migale?« Nič strahu, tudi to ne bo pretežko,
čeprav bo potrebna natančnost. Kot vidite iz
slik, je naš »filmski scenarij« na vso moč
preprost. Na »filmu« imamo samo kovača,
ki tolče s kladivom po nakovalu. Na vseh
slikah bo kovačevo telo in tudi nakovalo na
istem mestu (nepremično), gibljiva bo samo

kovačeva roka s kladivom. Iz pole risalnega
papirja narežite 18 lističev v velikosti 65 X
X 75 mm;.prav toliko slik namreč lahko na¬
lepimo na valj premera 30 mm, ako raču¬
namo za vsako sliko 5 mm širok zavih za
nalepitev. Na poseben list enake velikosti
narišite celotno sliko, tj. kovača s kladivom
in nakovalom (glej sliko). Kovačevo roko s
kladivom prekopirajte s paus papirjem na
tanek karton in izrežite z majhnimi škarjami.
Roko na sliki lahko zbrišete, potem pa izre¬
žite s škarjicami figuro kovača (brez roke)
in obris nakovala. To šablono polagajte na
vseh 18 lističev in narišite lik kovača in
nakovalo s trdim ostro ošiljenim svinčnikom.
Ko bo to narejeno, polagajte na slike izre¬
zano roko in jo obrišite z ostrim svinčnikom.
Seveda bo roka na lističih vsakikrat v dru¬
gačnem položaju. Hkrati tudi oštevilčite li-

TIM 5 74|75 206

stiče, da ne bo kake zmede. Na prvi sliki naj
bo roka v takšnem položaju, da se bo kla¬
divo dotikalo nakovala, na vsaki sledeči sliki
pa naj se kladivo dvigne za približno 4 mm.
Na osmih slikah naj se roka dviga, na sle¬

dečih osmih pa pada, tako da bo na 18.
sliki kladivo zopet na nakovalu. Lističe nale¬
pite na valj, postavite os z valjem v zarezi,
zaprite pokrov in že lahko zavrtite film. Naš
film je sicer zelo kratek, lahko pa zelo dolgo

TIM 5 74|75 207

traja. Kovač bo lepo enakomerno tolkel po
nakovalu, dokler se vam bo ljubilo vrteti
ročico.

Sličice lahko pobarvate z vodnimi barvicami
ali barvniki, pa boste imeli barvni film. če
pa iznajdete način, kako bi bilo mogoče tudi
slišati udarce kladiva, se boste lahko poba¬
hali celo z ozvočenim filmom. Z majhno
napravico, vezano na os, bi bilo to izvedljivo,
toda o tem razmišljajte sami.

Za tiste, ki morda nimajo dovolj lesa ali

žele še enostavnejšo pripravo, sem si za¬
mislil naj-najenostavnejši mini-kino, ki, kot
vidite na zadnji skici, sploh nima ohišja,
ampak samo nekakšno stojalo, oziroma dva
nosilca, v katerih se vrti os s slikami. Tudi
v takšni pripravici bodo slike prav tako za¬
živele.

Spretni risarji bodo morda narisali še druge
enostavne filme, na primer žagarja, telo¬
vadca ali kaj podobnega. Seveda pa je po¬
trebna za vsak nov film kompletna os z
valjem in ročico.

miniaturni motorji
z notranjim izgorevanjem

Peter Bezgovšek

Miniaturni motor z notranjim izgorevanjem
je zelo natančno napravljen in zato obču¬
tljiv na nepravilno ravnanje. Vsakdo med
vami ve, da se mora z novim avtom počasi
voziti, dokler se motor ne vteče. Tudi maj¬
hne motorje je treba vtekati.

Novega motorčka ne smemo nikoli takoj pri¬
trditi na model. Najprej je treba motorček
vteči na posebnem podstavku, ki ga vidite
na sliki 1. Tudi gorivo za vtekanje je drugač¬
no od tistega za že vtečene motorčke.

Zato najprej nekaj besed o gorivih za mode¬
larske motorčke. Primerno gorivo za vteka¬
nje dizelskih motorčkov vsebuje 33 % etra,
33 % petroleja in 33 % ricinusovega olja. Za
vtekanje lahko uporabimo tudi gorivo s 35 %
etra, 35 % petroleja in 30 % ricinusovega
olja. Gorivo, namenjeno za običajno rabo
sestavimo iz 35 % etra, 40 % petroleja in
25 % ricinusovega olja. Kadar pa hočemo
iz motorčka iztisniti zadnjo kapljico moči,
uporabimo gorivo, ki je sestavljeno takole:
45 % petroleja, 30 % etra,18 % ricinusovega
olja, 4 % nitrobenzena in 2—3 % amil nitra¬
ta (ali amil nitrita).

Pri pripravljanju goriva moramo biti zelo
previdni, ker so vse sestavine močno vnet¬
ljive, nitro benzen pa še zelo strupen povr¬
hu. Posebno moramo paziti tudi na to, da v
gorivu ni smeti, prahu ali celo vode.

Za glow-plug motorčke pa je za vtekanje
primerno gorivo s 30 % ricinusovega olja,
in s 70 % metanola. Za že vtečen motor¬
ček uporabimo gorivo z 20—25 % ricinuso¬

vega olja, le redko se gorivu za glow-p!ug
motorčke dodajo majhne količine nitro-para-
finov, kot nitrometan, dinitropropan.

Ko smo pripravili ustrezno gorivo, privijmo
motorček na podstavek, ki je prikazan na
sliki 1. Podstavek privijemo s sponami na
mizo, stol ali kakšno drugo primerno stojalo.
Naj pripomnim, da je zelo pomembno, da v
prostoru, kjer bo tekel motorček, ni prahu.
Ker vplinjač nima filtra, bi majhni in ostri
delci prahu zlahka prišli do ležajev in drugih
občutljivih delov ter s tem povzročili veliko
škodo. Najbolje je, če vtekamo motorček
nekje na prostem, na travniku. Tudi so¬
sedje nam bodo hvaležni.

Na motorček privijemo eliso za vtekanje. Go¬
tovo ste poleg motorčka dobili tudi listič,
na katerem piše, katere elise so primerne
za vtekanje.

če pa ste listič izgubili, lahko izberete pri¬
merno dimenzijo iz spodnje razpredelnice:

Za motorčke
s prostornino

1.5 cm 3

2.5 cm 3
5 cm 3

premer X korak

20 X 10 (20 X 15)
23 X 10 (23 X 15)
27 X 10 (25 X 15)

Zelo važno je, kako pritrdimo eliso na mo¬
torček. Ko prične bat komprimirati mešanico
v valju, naj kažeta kraka elise tako, kot
kazalca na uri, kadar je 13.40, kakor je raz¬
vidno tudi iz slike 2. Tank napolnimo z
ustreznim gorivom, iglo na razpršilni cevki
na vplinjaču pa najprej do konca privijemo,

TIM 5 74|75 208

nato pa jo odvijemo za določeno število
obratov. Koliko jo odvijemo, je odvisno od
tipa motorčka. Tudi ta podatek najdemo na
lističu, ki smo ga dobili skupaj z motorčkom.
Iglo po navadi odvijemo za 1,5 do 2,5 obrata,
pri večjih motorčkih malo več kot pri
manjših.

Do sem postopamo enako, ne glede na to,
ali je naš motorček dizelski ali pa glow-plug.
Od tu naprej pa se postopek razlikuje.
Najprej poglejmo, kako ravnamo z dizelskim
motorčkom. Odprtino za zrak na vplinjaču
zapremo s prstom, nato pa obrnemo eliso za
obrat ali dva. S tem smo povzročili, da mo¬
tor sesa gorivo skozi cevko iz tanka. Tok
goriva v cevki lahko opazujemo, če je cevka
prozorna. Sesanje mora trajati tako dolgo,
da v cevki ni več nobenega mehurčka zraka.

Nato obrnemo nekajkrat eliso, vendar hitreje,
tako da naslonimo prst na zadnji rob elise
ter s hitrim sunkom spravimo bat prek
zgornje točke. Z opisanim postopkom smo
spravili mešanico goriva in zraka v motorček
in ga obenem dobro namazali. Sedaj kanimo
skozi izpušni kanal v valj kapljico ali dve
goriva, zatem pa z vso močjo obračajmo
eliso. Drugo roko imejmo na vijaku za spre¬
minjanje kompresije. Ko smo eliso že nekaj¬
krat obrnili, ne da bi se motorček oglasil
vsaj s kratko eksplozijo, poglejmo skozi iz¬
pušni kanal na čelo bata. Če je popolnoma
suho, kanimo še par kapljic v valj. Če pa je
bat vlažen, povečajmo kompresijo. Pri pre¬
mikanju vijaka za spreminjanje kompresije
bodimo zelo previdni in ga le počasi obra¬
čajmo, da ne bo škode, če le stežka obra¬
čamo eliso, čeprav kompresije nismo ob¬
čutno povečali, je v valju preveč goriva.
Eliso obrnimo tako, da bo bat v spodnji
mrtvi točki, potem pa močno pihnimo skozi
izpušni kanal v valj. Nato lahko z vžiganjem
nadaljujemo, čez čas se bomo navadili in
motorček bo stekel. Ko steče, nekaj sekund
ne premikajmo ničesar, pač pa opazujmo
izpušne pline ter poslušajmo zvok motorčka.
Izpušni plini, polni dima in obilni, so znak,
da je igla preveč odvita in da je zato meša¬
nica prebogata. Zato iglo nekoliko privijmo.
Ostro in hitro prekinjanje je znak, da je
kompresija premajhna, ali pa je prerevna. Ko
ni več bojazni, da bi nam motorček ugasnil,
nastavimo iglo tako, da bo delal z nekoliko
bogatejšo mešanico. Pri takšnem načinu
obratovanja se motorček bolje maže in hladi,
kar je pri novem motorčku še posebno važ¬
no. S kompresijskim vijakom povečujmo
kompresijo tako dolgo, dokler povečanje
števila obratov sledi obračanju vijaka. Potem
vijak malenkost odvijemo ter ga zavarujemo,
da se ne more odviti.

Kako pa vžgemo glow-plug motorček, bomo
videli v tem odstavku.

Zelo pomembno je, da vemo za kakšno na¬
petost je napravljena žarilna svečica. Večina
svečic je za 1,5 V, angleške žarilne svečice
pa za napetost 2,2 V. Ko imamo motor privit
na podstavek, najprej odvijmo svečico in jo
priključimo na kontaktno kljukico. Žarilna
nitka mora zažareti. Če je barva nitke temno
rdeča, je napetost prenizka, če pa se nitka
razbeli, takoj prekinimo stik, da nam svečica
ne pregori, ker teče skoznjo prevelik tok.

TIM 5 74 75 209

Kadar je napetost pravilna, žari nitka s sve¬
tlo oranžno barvo. Ko smo ugotovili, da sve¬
čica žari pravilno, kanimo skozi odprtino v
glavi kapljico goriva v valj. Svečico lahko se¬
daj privijemo nazaj. Iglo na vplinjaču odvi¬
jemo, kakor sem že poprej omenil. Tudi pri
glow-plug motorčku moramo načrpati gorivo
v vplinjač, vendar moramo biti tu previd¬
nejši, da ne načrpamo v motorček preveč
goriva. Potem nekajkrat močno obrnimo eli-
so, ne da bi bila kontaktna kljukica priklju¬
čena na svečko. Tako smo motorček do¬
dobra namazali in pripravili na vžig. Nato
priključimo kontaktno kljukico ter obračajmo
eliso, dokler motorček ne steče, če se to
dalj časa ne zgodi, poglejmo skozi izpušni
kanal v valj. Videti moramo žar svečice, če
vidimo v valju enak žar, kot pri preizkusu
svečice, potem moramo v valj kaniti kap¬
ljico goriva. Če pa je žar komaj opazen,
potem močno pihnimo v valj. Žar postane
takoj svetlejši in mešanica primernejša za
vžig.

Ko motorček steče, pustimo kljukico na sve¬
čici še kakšnih 5 sekund, nato pa jo odmak¬
nemo. če motorček ob tem preneha delovati,
smo to storili prehitro, ali pa je igla preveč
odvita.

Če ob vžiganju motorček sunkovito steče,
nato pa ugasne, moramo iglo nekoliko odviti.
Tudi glow-plug motorček naravnajmo tako,
da bo deloval z bogato mešanico.

Novega motorja ne pustimo teči dalj kot
1—2 minuti naenkrat. Posebno prvih nekaj
minut se motorček močno greje. Ugasnemo
ga tako, da stisnemo cevko za gorivo. Ko se
ohladi, ga lahko ponovno vžgemo, če smo
seveda poprej napolnili tank z gorivom. Tako
naj motorček teče 30 do 45 minut. Po 10
minutah prekinjenega delovanja lahko teče
tudi po 5—10 minut brez prekinitve. Po prvi
prekinitvi preizkusimo, če so vsi vijaki do¬
bro priviti. Ko je ta del vtekanja končan,
zamenjamo gorivo za vtekanje z gorivom za
običajno uporabo, prav tako zamenjamo eli¬
so za vtekanje z manjšo. Tako spet vžgimo
motorček in ga pustimo, da teče 10—15
minut.

Dokler je motorček še nov, težje vžiga in
včasih ugasne, ne da bi vedeli zakaj. Dokler
ne deluje zanesljivo, ni vtečen. Ko smo
z vtekanjem končali, je dobro, da ga oči¬
stimo s petrolejem in ga namažemo s kva¬

litetnim oljem (npr. za šivalne stroje). Saje,
ki se naberejo na čelu bata in na glavi,
očistimo s koščkom trdega lesa, namoče¬
nim v petrolej ali bencin. Pri razstavljanju
in sestavljanju motorčka bodimo zelo natan¬
čni in dosledni. Uporabljajmo le kvalitetno
orodje, da ne napravimo več škode kot
koristi. Vsako napako, ki jo opazimo, popra¬
vimo takoj in temeljito. Pomembno je, da
so vsa tesnila cela, zato sumljivo tesnilo
nemudoma zamenjajmo. Dve najvažnejši
pravili pa sta:

1. Nikoli ne uporabljajmo sile.

2. Pred sestavljanjem morajo biti vs! deli
popolnoma čisti.

Tako, zdaj lahko naš motorček privijemo na
model in gremo na prvo preizkušnjo. O tem,
na kakšne modele lahko vgradimo miniatur¬
ne motorje z notranjim izgorevanjem, pa pri¬
hodnjič.

merjenje
prostornine
drobnih teles

Branko Kebe

Da so merjenja lahko zanimiva, o tem nas
bo prepričal naslednji poizkus. Napravi ga
lahko vsak, tudi tisti, ki se ne uči v šoli
fizike po novem učnem načrtu. Naloga je |

izmeriti prostornino fižola. Sami veste, da
ima fižol nepravilno obliko, zato prostornino
ne moremo izračunati matematično, tako kot
npr. pri kocki (V = a 3 ), kvadru (V = a . b . c),
krogli in drugih pravilnih geometrijskih te¬
lesih. Določimo pa jo lahko s poizkusom.
Potrebščine: kozarec 2 dl (200 cm 3 ) z enakim
premerom, voda, fižol, papir in geometrijsko
orodje. Navodilo: iz kozarca, ki drži 200 cm 3 ,
si napravimo najprej merilno posodo. Učeno
ji pravimo tudi menzura. Ne čisto poln ko¬
zarec od dna do značke, ki je 1 cm pod
gornjim robom, drži 200 cm 3  (slika 1). To
razdaljo h prenesemo na papir in jo raz¬
delimo na dvajset enakih delov. Kako to

TIM 5 74175 210

končna prostornina
razlika prostornin

napravimo, vemo iz geometrije. Razdaljo (h)
narišemo na papir kot dolžino daljice AB.
Pod poljubnim kotom narišemo iz točke A
premico (sl. 2), ki meri 20 cm. Potem zve¬
žemo točko C z B in rišemo vzporednice na

Sl. 2

h do 1. Tako je višina h razdeljena na dvaj¬
set enakih delov. Nato ta papirnat trak z
višino h odrežemo ter napišemo vrednosti
za prostornino od 10 cm 3  do 200 cm 3  (sl. 3).
To številčnico ali skalo nato nalepimo na
kozarec. S tako napravljeno menzuro se lo¬
timo merjenja. Najprej nalijemo v menzuro
vodo npr. do 80 cm 3 . Nato vržemo v menzuro
toliko fižola, da se prostornina poveča na
180 cm 3 . Prostornina, ki je v našem primeru
100 cm 3 , je torej prostornina fižola. Fižole
preštejmo in se lotimo računanja povprečne
prostornine enega samega fižola.

prostornina _ prostornina fižolov (cm 3 )
število fižolov

Tako smo dobili povprečno prostornino ene¬
ga zrna fižola.

Na enak način lahko izračunate tudi prostor¬
nino drugih manjših teles, kot so: žeblji,
šibre itd.

mini

gumenjak

Marjan Klenovšek

Gumenjak, ki je objavljen v tej številki, je
namenjen predvsem tistim, ki so že izdelali
kakšen model, vendar tudi začetnikom izde¬
lava ne bo delala posebnih težav. Svetujem

pa vam, da se posvetujete s kakšnim izkuše¬
nim modelarjem, ki vam bo dal prenekateri
koristen in pameten nasvet. Ker TIM ni
revija, ki bi bila namenjena izključno mode¬
larstvu, bom pri opisu gradnje varčeval s
prostorom in podrobneje opisal samo izde¬
lavo nekaterih delov, pri drugih pa bom
podal samo okviren opis.

1. Krilo

Krilo je izdelano v celoti iz balse. Vse mere
lahko vzamete iz načrta ali pa iz skice v
desnem spodnjem kotu. Profil krila je lahko
npr. B-8356-b ali B-8306 ali nekaj podobnega.
Narišite ga po navodilih iz prejšnje revije,
lahko pa tudi povečate profil, ki je narisan
na načrtu, vendar bo to bolj netočno. Rebro
(5) izdelamo iz 1 mm balse med šablonama

TIM 5 74[75 211

iz vezane plošče. Za polrebra (6) pa lahko
uporabimo isto šablono, le da jo odrežemo.
Še nasvet: šablono si na robovih počrnite s
svinčnikom, ker boste tako lahko kontro¬
lirali ali so rebra še dobra ali pa ste jih
že preveč odpilili. Pazite, da bodo letvice
dobro sedele v utorih. Ne pozabite sprednji
rob zadnje letvice podložiti, ker bo profil
le tako dobro izveden. Krilo izdelajte iz cele¬
ga in nato odrežite uške. Tako boste dobili
enako širino centralnega dela krila in ušk.
Uške pritrdimo na centralni del z ojačitvijo
(7). Pazite, da bodo vse letvice na spoju
lepo sedele. Zaokrožitve na koncu so iz
8 mm balse. Sestavljeno in obrušeno krilo
prelakiramo z razredčenim lakom in še en¬
krat vse zgladimo, nato pa ga prekrijemo s
tankim japonskim papirjem, ki ga je na
spodnji strani krila treba z nitro lakom
prilepiti na rebra. Pred prekrivanjem krilo
prelakiramo, ker sicer suha balsa popije ves
lak, ki ga nanašamo pri prekrivanju. Prekrito
krilo ovlažimo z vodo in ga z bucikami
pribijemo na ravno šablonsko desko. Uške
podložimo, da se ne zvijejo. Ko se papir po¬
suši, krilo prelakiramo z razredčenim nitro
lakom, ter ga ponovno pribijemo. Krilo laki¬
ramo tako dolgo, dokler papir ni docela pre¬
pojen z nitro lakom.

2. Horizontalni rep

Izdelan je iz balsovih letvic, ki jih sestav¬
ljamo na šablonski deski. Ves postopek izde¬
lave je enak pot pri krilu, prav tako prekri¬
vanje.

3. Smerni rep

je iz balse. Tudi tega lepo obrusimo,
prelakiramo in prekrijemo. Dela (16) in (14)
prekrivamo, ko sta že zlepljena. Prekrito
krmilo (15) prišijemo na del (14) zato, da
je gibljivo.

4. Trup

je kvadratnega preseka, vendar je postav¬
ljen diagonalno. Tako ima manjši upor.
Izdelamo ga takole. Najprej si iz 1,5 mm
balse odrežemo 4 stranice (18) in na dve
od njih ob robu prilepimo 2x2 mm letvice.
Na ti dve stranici nato prilepimo še drugi
dve, vendar le do tja, kjer se prične trup
spredaj in zadaj ožiti. Trup pustimo nato
toliko časa, da se posuši, nato pa vanj spre¬
daj namestimo rebro (23), zadaj pa polnilo
(22) in zlepimo še tisti del, ki do sedaj še
ni bil zlepljen. Pazite, da bo trup ostal raven.

Na sprednji konec trupa nato prilepimo re¬
bro (24), zadaj pa ga odrežemo, kot je to
narisano na načrtu, ter prilepimo nanj mizico
horizontalnega repa in naslon. V trup nato
zvrtamo luknje za vstavitev cevke (29) in
luknjo, ki nam bo olajšala nameščanje gume.
Luknjo za namestitev gume zaščitimo oz.
ojačimo s celuloidno ploščico (pozicija 28).
Na trup nato pripnemo horizontalni rep in
glede nanj pravokotno prilepimo smerni rep.
Trup nato obrusimo in ga večkrat prelaki¬
ramo zunaj in znotraj. Znotraj je to najlažje
tako, da v trup nalijemo razredčen lak, ter
trup nato prevračamo v vse mogoče polo¬
žaje. Vendar pazite! Pred tem je treba zama¬
šiti vse luknje, razen tiste, v katero pride
vstavljena glava elise. Pomagajte si s selo¬
tejpom. Trup lahko prekrijete tudi s tankim
japonskim papirjem.

5. Baldahin

imenujemo tisti del, na katerega je pritrjeno
krilo, ki je s tem dvignjeno nad trup. Tako
je model manj stabilen. Mislim, da za izde¬
lavo niso potrebni posebni napotki, ker ga iz¬
delujemo podobno kot trup. Pazite pa na dve
stvari! Če baldahin s pritrjenim krilom pri¬
slonimo na trup, mora biti krilo v isti liniji
kot horizontalni rep, če ni, pobrusimo bal¬
dahin; baldahin mora biti spredaj višji kot
zadaj, ker damo tako krilu potreben naklon¬
ski kot. Baldahin prelakirajte in prekrijte,
vendar ga še ne prilepite na trup.

6. Elisa

ima premer 280 mm in korak 250 mm. Izdela¬
na je iz 10 mm balse, ki ima v korenu vstav¬
ljeno smreko. Smreko vstavimo zato, ker je
elisa tam najbolj obremenjena. Izdelava
kraka elise poteka takole: najprej iz 10 mm
balze izrežemo krak, kot je podan v narisu,
nato vstavimo smrekovo letvico, ter krak
obdelamo še po višini, kot je podano v tlo¬
risu. OBA KRAKA MORATA BITI ENAKA!
Preseki na posameznih mestih so podani
v načrtu. Tudi eliso prelakiramo in prekri¬
jemo.

7. Glava elise

je najbolj kompliciran del, za njegovo izde¬
lavo bo potrebna izkušena roka. Najbolje bo,
če nam dele (41, 46, 42) naredi strugar.
Postopek izdelave je takle: iz delov (36, 37,
38, 39, 40, 41,) naredimo celoto in obrusimo,
ter preizkusimo, če gre v odprtino na trupu.
Če gre, jo lahko prekrijemo. Nato na os
(33) prilotamo del (34) in os vstavimo v prej

TIM 5 74 75 212

narejen kljun modela. Na os nato namestimo
ploščice (42), vzmet (34), ploščico (44), ter
držalo elise. Pri tem bo potrebno nekaj spre¬
tnosti, ker mora biti vzmet malo napeta.
Okoli osi in držala elise ovijemo žico, ter
vse skupaj zalotamo. Na držalo elise na¬
mestimo nato cevke. Ploščice (47) so zato,
da cevke preveč ne opletajo. V cevke nato
vstavimo krake elise. Nato tako pripravljeno
glavo, brez vijaka (35), preizkusimo. V trup
damo gumo, ki jo pripnemo na eni strani
na os, na drugi strani pa na cevko. Gumo
navijemo in elisa se nam bo odvrtela. Vrteti
se mora brez tresenja, če trese, poiščemo
lažji krak, to je tisti, ki je ostal zgoraj, ter
vanj zasadimo buciko pa znova poizkusimo.
Vendar pazite! Oba kraka naj imata glede
na trup isti kot. Pomagajte si s trikotnikom.
Ko je eiisa uravnotežena, krake prilepite z
UHU-plus lepilom ier namestite vijak (35)
tako, da se bo elisa sklopila ob levem in
desnem boku modela. Najlažje boste to nare¬
dili tako, da eliso sklopite ob bok, nato pa
glavo potegnete iz trupa, ter si zarišete do
kam gre ustavljalo (34). Upoštevajte, da se
elisa vrti v desno. Glava bo delovala takole:
ko bo guma dovolj napeta, se bo ustavljalo
(34) vrtelo nad vijakom (35), med odvijanjem
gume pa bo vzmet vlekla os vse bolj ven,
dokler se ustavljalo ne bo zataknilo ob vijak.
Z odvijanjem in privijanjem vijaka bomo
torej regulirali, kdaj se bo elisa sklopila.
Naj vas ne skrbi, če elisa ni čisto ob trupu,
ker jo bo tja med letom porival zrak.

8. Guma

Gumijasti snop naj ima 6 do 8 niti gume
1 X 4 mm, lahko pa tudi 1 X 6 mm, v tem
primeru naj ima manj niti. Dolg naj bo pri¬
bližno 240 mm, ker bo tako v trupu lepo
napet. Pripravo snopa sem opisal v prejšnji
številki. Na eni strani namestimo tulko (30)
in pred njo ovijemo snop z gumico. Tako se
nam ne bo razletel. Za spravljanje gume v

trup si naredite iz žice 0 1 mm zanko, s
katero boste gumo spuščali v trup. Skozi
luknjo na trupu boste dobro videli, kdaj je
tulka na pravem mestu. Nato pa jo pritrdite
s cevko. Zanko nato izvlečemo, s tem tudi
gumo, ter gumo pripnemo na zakrivljeni del
osi. Pri izdelavi zanke pazite, da bo šla v
trup in iz njega.

9. Pritrditev baldahina

V trup namestite gumo, glavo, pripnite hori¬
zontalni rep in namestite buciko (17). Kot
ste opazili, razdalja med krilom in repom ni
podana, to pa zato, ker je odvisna od mate¬
riala, iz katerega je izdelan model. Na balda¬
hin si narišite točko C. G., ter z gumico
pritrdite nanj krilo. Z bucikami nato pritrdite
baldahin na trup, ter s prsti podprite krilo
tako, da bo model stal vodoravno. Če je C.
G. točka za prsti, potem premaknemo bal¬
dahin nazaj, če je pred prsti, pa naprej. To
počnemo toliko časa, dokler ni težišče na
označenem mestu. S svinčnikom si nato za¬
rišemo sprednji in zadnji rob baldahina, mo¬
del razstavimo, nato pa dobro prilepimo
baldahin. Čim večja bo razdalja med repom
in krilom, bolj bo model stabilen, večja pa
bo takrat, ko bo rep lahek. Zato pazite pri
izbiri materiala.

10. Orodje

Za izdelavo potrebujemo skalpel, pile, ste¬
klen papir, posodo za lak, čopič in ostali
običajni pribor za izdelovanje modelov. Le¬
pimo z acetonskim lepilom, lakiramo pa z
nitro lakom (razredčenim). Za pritrditev eli¬
se v aluminijastih cevkah potrebujemo lepilo
za kovine, npr. UHU plus ali STABILIT EX-
PRESS.

Model je tako gotov, lahko ga gremo spuščat.
Tu pa se zopet pojavijo težave. Ne reglirajte
modela v močnem vetru in na vsakem dvo¬
rišču. Poiščite si dovolj velik travnik, ker
vam bo tako prihranjeno jokanje nad raz¬
bitim modelom. Prosti let modela, to je
brez navitega motorja, regliramo kot pri
jadrilicah, torej s podlaganjem horizontal¬
nega repa. Če nam model leti prestrmo
proti zemlji, podlagamo na zadnjem robu,
če »pumpa«, pa na sprednjem robu horizon¬
talnega stabilizatorja. Model naj kroži v
blagih desnih zavojih. Ko nam model leti
brez motorja dovolj dobro, lahko preizkusimo
še, kako gre z navito gumo. Pri navijanju
bodite preudarni. Nikar takoj ne navijte gume
do konca, ampak postopoma, ker boste le

4

TIM 5 74|75 213

tako pravočasno odpravili napake. Pri tem
podlagamo glavo elise. Če se nam model
strmo vzpne, podložimo glavo zgoraj, če pa
se noče dvigniti, jo podložimo spodaj.
Isto velja za zavoj, če je zavoj med odvi¬
janjem gume prevelik, podložimo glavo v
nasprotno smer. Največje število navojev je
odvisno od gume, vendar bo okrog 300. Pri
navijanju gume si pomagajte s ročnim vrtal¬
nim strojem, ki mu v glavo pritrdite kljukico.
Model ima namreč glavo elise tako prire¬
jeno. Takšno navijanje je hitrejše, vendar pa¬
zite na prestavo strojčka. Najbolje bo, če si
boste na glavo za vpenjanje svedrov narisali
črto s kredo, nato pa vrteli ročico, ter šteli,
kolikokrat se glava obrne pri enem obratu
ročice.

Pri izdelavi in pri reguliranju bodite natan¬
čni in potrpežljivi, Upam, da bodo s tem
načrtom zadovoljni vsi tisti, ki si želijo mo¬
delov z dobrimi letalskimi lastnostmi, čeprav
je njihova izdelava nekoliko težja.

Če ima kdorkoli kakšna vprašanja ali pred¬
loge v zvezi s sestavki o gumenjakih, naj
piše na naslov TIM Ljubljana, Lepi pot 6, ali
ali pa na moj naslov: Marjan Klenovšek, j
Ljubljana, Pot na Rakovo jelšo 71b. S tem
boste veliko pripomogli k izboljšanju vse¬
bine revije in olajšali delo tistim, ki se tru¬
dijo, da bi bila čim boljša in da bi jo lahko
uporabljali kot pripomoček ne samo pri teh¬
ničnem pouku, ampak tudi pri delu v krožkih.

Čim manj težav pri delu in regliranju vam
želi konstruktor.

TIM 5 74|75 214

a

TIM 5 74175 215

mini gumenjak

TIM 5 74-175 216 TIM 5 74 l 75 217

KOSOVNICA

TIM 5 74 75 218

daljinsko

vodenje

Jan Lokovšek

analogni dekoder (I)

Povelje za smer je »skrito« v razmerju časov
A/B; povelje za višino podaja frekvenca sig¬
nala oziroma vsota časov A + B. če ni sig¬
nala, bo dekoder to »razumel« kot povelje
za plin.

Povelji za smer in višino sta popolnoma
neodvisni med seboj. Nasprotno pa pomeni
prisotnost povelja za plin (ni signala) vrnitev
smeri in višine v nevtralni položaj.

Kot smo že rekli, povelji za smer in višino
ne vplivata eno na drugo. Seveda se lahko
razmerje časov A/B spreminja, ne da bi se
spreminjala vsota in nasprotno; vsota časov
A + B se lahko spreminja, ne da bi se spre¬
menilo razmerje A/B. To sem ilustriral na
sliki 19.

A-B = 1:1

t=ž

SMER-nevtralno
VIŠINA  •' nevtr :

A-B-  ]3-1?  =/:/
T=2,6

SMER-nevtr.

VIŠI NA--navzdol

A --B-0,8:08  - /-/
f = 7,6

SMER-nevtr.
VIŠINA ■■ navzgor

V zadnji številki TIMa so bili objavljeni
načrti analognih proporcionalnih RC siste¬
mov. Dekoder, ki je namennjen RC hetero-
dinskemu sprejemniku je prav tako analog¬
nega tipa, kar pomeni, da lahko uporabite
vse oddajnike in servomehanizme prej objav¬
ljenih analognih RC sistemov.

Za osvežitev spomina poglejmo, kako je in¬
formacija t. j. povelje skrito (kodirano) v
signalu. Signal, ki ga dekoder dobi iz spre¬
jemnika, je pravokotne oblike in je narisan
na sliki 18.

A:B = 0 ,5 > 7,5

r=z

SMER : levo
VIŠINA- nevtr.

A-.B = 0p5--ip5 = 0,5--1 l 5
T = 26
SMER - levo
VIŠINA  - navzdol

A--B-Of* -1,2 -Op-lp
T = 16
SMER'- levo
VIŠI NA-navzgor


B

T= A+B

cas

Sl. 18. NF signal

A‘B  = 1,5 --0,5
J =■ 2

SMER-- desno
VIŠINA-- nevtr.

/M-O -



T =2,6
SMER-- desno
VIŠINA■ navzdol

SMER -desno
. VIŠINA- navzgor

Sl. 19. Oblike NF signala za različna povelja

Torej se povelji za smer in višino med seboj
ne bosta motili. Ko pa bomo odvzemali ali
dodajali plin (ali zračne zavore), bosta za ta
hip višinsko in smerno krmilo zavzeli nev¬
tralni položaj. Ta »nevšečnost« pride tudi
prav. če sistem odpove, npr. ko model uide
izven dosega, gredo krmila v nevtralni polo¬
žaj, plin pa se odvzame (izvlečejo se zračne
zavore).

TIM 5 74|75 219

Zdaj je že čas, da spoznamo vezje analog¬
nega dekoderja. Poglejmo njegovo shemo na
sliki 20.

Na vhod dekoderja »pripeljemo« NF signal
(iz RC heterodinskega sprejemnika), na iz¬
hodih pa dobimo krmilne napetosti, ki jih
potrebujemo za krmiljenje servomehaniz-
mov.

Ni nujno, da morate zgraditi cel dekoder. Če
se zadovoljite le z enim proporcionalnim
servomehanizmom in morda še enim eno-
kanalnim, potem naredite vezje le do meje,
ki sem jo označil s prekinjeno črto. Oglejmo
si, kako dekoder sploh deluje! Naredite ga
lahko sicer tudi brez tega, vendar pa vam to
še kako pride prav, če je potrebno kakšno
stvar popraviti ali izpopolniti vezje. Prvi del
vezja s trasistorjema T1 in T2 ojači NF sig¬
nal na potrebno velikost. Kombinacija upo¬
rov od R1 do R5 poskrbi, da je na kolektorju
trasistorja T2 napetost napajanja takrat, ko
ni NF signala. Zakaj je to potrebno, bomo
spoznali kasneje. Sicer pa je na kolektorju
T2 močan NF signal, ravno take oblike, kakor
je narisan na sliki 18. S pomočjo upora R8 in
kondenzatorja C5 pretvorimo ta signal v kr¬
milno napetost, kot je to prikazano na sliki
18.

Ra

OJ

NFs/gnal

impulzi

a-

Sl. 21. Del vezja, ki pretvori impulze v krmilno
napetost

Na kondenzatorju je namreč vedno POPRE¬
ČNA vrednost napetosti NF signala. Kako
se torej spreminja krmilna napetost, če se
spreminja razmerje časov A/B v NF signalu?
Dogajanje ilustrira slika 22.

Naredimo primerjavo leve in desne strani
na sliki! Površina črtkanih površin na levi
strani (NF signal) je enaka onim na desni,
seveda v enakem času T = A + B, ko se
impulz ponovi. Poprečna vrednost napetosti
je torej odvisna le od razmerja A/B!

Vezje okoli transistorja T3 si bomo ogledali
kasneje, zdaj pa posvetimo pozornost mono-
stabilnemu multivibratorju, ki ga tvorita
trasistorja T4 in T5 s pripadajočim vezjem.
Multivibrator prožijo impulzi, ki pridejo s
kolektorja transistorja T2 prek kondenzatorja
C3. Vsakič, ko se sproži, odda multivibrator
impulz konstantne dolžine. Multivibrator se
sproži vsakič, ko pride impulz, tj. vsakič, ko
preteče čas T = A + B; torej popolnoma ne-

TIM 5 74175 220

čas čas

Sl. 22, Odvisnost krmilne napetosti (kanal za
smer) od razmerja časov A/B

odvisno od razmerja časov A/B, temveč le
od vsote! Na izhodu multivibratorja, tj. na
kolektorju transistorja T4 dobimo nove im¬
pulze, kakor so prikazani na sliki 23, na levi

strani.

u  y'

............ „ v ,

; - • ' -
|

Sl. 23. Odvisnost krmilne napetosti (kanal za
višino) od ponavljalnega časa T=A + B

Impulz je vedno enako dolg, toda poprečno
vrednost zdaj iščemo za različne ponavljalne
čase! Na desni strani slike 23 vidimo, kako
je krmilna napetost odvisna od dolžine po¬
navljalnega časa, oziroma od frekvence, saj
velja f = 1/T.

Krmilni napetosti za krmiljenje smeri in vi¬
šine že imamo, poglejmo, kako je s plinom.
Kaj bi se zgodilo s krmilnima napetostima,
če bi NF signal izginil? Obe napetosti bi
narastli na celih 4,8 V! Ker pa se krmilna
napetost normalno spreminja le od 1,9 V pa
do 2,9 V, to pomeni, da bi šle ročice servo-
mehanizmov v skrajne lege in še vedno bi
tekel velik tok skozi servomehanizme!

Zdaj pride prav vezje s trasistorjem T3. Ko
je signal normalno prisoten, je transistor
T3 »zaprt«, tj. ne prevaja. Kondenzator C4 se
prek diode in trasistorja T2 neprestano praz¬
ni (ob vsakem impulzu!) in tako ne more
priti na bazo transistorja T3 dovolj velika na¬
petost, da bi ga »odprla«. Ko pa NF signal
izgine, se kondenzator C4 nabije prek upora
R6 in odpre T3. Ker je v tem trenutku na
kolektorju T2 + 4,8 V, na kolektorju T3 pa 0
(nič) V, bo zaradi delitve napetosti na R8 in
R9 krmilna napetost imela vrednost natanko
2,4 V, kar ustreza povelju nevtralno.

Enako velja tudi za krmilno napetost višine,
kakor tudi za smer. Diodi D2 in D3 sta
potrebni, da se krmilni napetosti ne motita
med seboj, še nekaj! Transistor T3 lahko po¬
rabimo za direktno krmiljenje enokanalnega
servomehanizma za plin ali zračne zavore,
ali pa s posredovanjem releja, ki ga vežemo
med kolektor T3 in +4,8 V. Izbira elementov
vas ne bo spravila v slabo voljo. Vsi tran-
sistorji so nezahtevni. Najbolje je, da so
BC tipa, najbolje BC 107, BC 108, BC 109,
važno je le, da imajo faktor ojačanja večji
od sto. Za ves ostali material pa si želimo,
da bi bil čim manjši, predvsem velja to za
elektrolitske kondenzatorje; ISKRA izdeluje
ravno pravšnje! Opozarjam vas na diodo Dl.
Ta mora biti GERMANIJEVA, ostale diode pa
so lahko germanijeve, še bolje pa je, če so
silicijeve. Upori so »močni« četrt ali osmin-
ko Wata. Opazili ste tudi, da sem predvidel
ločeno napajanje za servomehanizme in za
dekoder (sprejemnik). Če je napajanje skup¬
no, potem zvežite med seboj obe sponki
z oznako +4,8 V!

TIM 5 74175 221

RADIOAMATERJI

brnilec-

modulator

Vukadin Ivkovič

Kot vsi doslej opisani bmilci je tudi ta
namenjen učenju telegrafije. Lahko ga tudi
uporabimo kot modulator v oddajnikih za
telekomandne naprave.

Da bi lažje razumeli, si oglejmo shemo brnil-
ca. Kot vidite, gre za zelo enostaven brnilec.
Pa še nekaj je: doslej smo vedno gradili
aparate s PNP transistorji, na primer AC 530,
AC 550, AF itd. Tu pa imamo, kot vidite,
tudi transistor NPN in sicer BC 220. Tak¬
šnih transistorjev doslej še nismo uporab¬
ljali.

Najprej nekaj besed o trasistorjih PNP in
NPN. Znano nam je, da obstojita dve vrsti
transistorjev: PNP in NPN. Pri uporabi se
razlikujejo v tem, da ima prvi tip pozitivni
pol baterije na emiterju, drugi tip (NPN) pa
ima na emiterju negativni pol vira za napa¬
janje (glej sliko 2).

TIM 5 74-175 222

PNP TIP NPN TIP

Slika 2

Ako morda ne vemo zanesljivo, za kateri tip
transistorja gre (PNP ali NPN), ravnajmo
takole: Transistor je, kot vemo, spoj dveh
diod, ki sta pri PNP spojeni s katodami,
pri NPN pa z anodami (glej sliko 3).

-o c

f

i

-ob

— o E

Slika 3 PNP

NPN

Pri ugotavljanju najprej poiščimo bazo tran¬
sistorja. Ugotovimo jo s pomočjo ohmmetra.
Kadar s tem instrumentom najdemo tisti
izvod (žico) na transistorju, ki ima glede
na drugi dve žici upornost manjšo od 1 k£ž,
smo našli bazo. Tip transistorja potem ugo¬
tovimo tako, da pogledamo, ali je bil na
bazo priključen pozitivni ali negativni pol
ohmmetra. Ako je bil na bazi minus pol,
gre za transistor tipa PNP, če pa je bil na
bazi plus pol, je transistor tipa NPN.

Če poznamo bazo in tip transistorja, moramo
določiti le še emiter in koiektor. To nare¬
dimo takole: Ohmmeter priključimo na pre¬
ostali dve žici transistorja. Instrument bo
pokazal nekaj desetin kiloohma ali pa celo
100 kQ. Nato spojimo bazo s pozitivnim
polom ohmmetra, če je transistor tipa PNP,
če pa imamo NPN tip, spojimo bazo z nega¬
tivnim polom. Upornost, ki jo pokaže ohm¬
meter, se mora znatno povečati. Za vsak
slučaj obrnimo konca ohmmetra in ugoto¬
vimo, kdaj je povečanje upornosti večje.
Pri PNP tipu je emiter tisti izvod tran¬
sistorja, ki je bil vezan na pozitivni pol
ohmmetra, koiektor pa preostali izvod, ki
je bil vezan na minus pol ohmmetra.

Pri NPN tipu je emiter tisti izvod, ki je bil
vezan na minus pol ohmmetra, kolektor pa
seveda preostala žica transistorja, ki je bila
spojena s plus polom ohmmetra. (Glej sliko
4.)

- 03  --


ik

Siika 4 ——-0 7 —-

V praksi naletimo včasih na transistorje, ki
imajo celo štiri žice (izvode). To so navadno
visokofrekvenčni transistorji, pri katerih slu¬
ži četrti izvod za ozemljenje. Vse ostalo
je enako kot pri navadnih transistorjih.

Pa se vrnimo sedaj k našemu brnilcu —
modulatorju. Iz sheme je razvidno, da to ni
nekaj novega. Takšen brnilec smo že videli
v naši reviji, pa tudi v drugih revijah, ven¬
dar pa doslej nismo uporabljali transistorja
NPN.

Transistorja sta spojena v zvezi multivibra-
torja, ki se nekoliko razlikuje od dosedanjih
opisanih multivibratorjev, razlika pa je samo
v tem, da smo uporabili NPN transistor
BC 220. Na shemi vidite tudi upor označen
z 270 kfi. Ta upor določa delovno točko
transistorja BC 220, le-ta transistor, ki je
neposredno spojen z bazo transistorja AC
550, pa določa delovno točko transistorju
AC 550. To pomeni, da z uporom 270 kfi
določamo delovno točko za oba transistorja.
Treba ga je določiti tako, da teče iz bate¬
rije tok okoli 50 mA, da se transistor AC
550 ne bi pregrel in poškodoval. Višina
tona brnilca je pogojena s kondenzatorjem
4700 pF in uporom 10 do 12 kQ. Kondenza¬
tor lahko menjamo v mejah 2200—10000 pF.
Aparat lahko napajamo z napetostjo od 3
do 9 V. če uporabimo baterijo napetosti 9 V,
bo brnilec zelo glasen in bo lahko služil
kot hišni zvonec.

Tudi ta brnilec najdete v kompletu sistema
TN, kjer nosi naziv R K 2132. Lahko ga naro¬
čite na naslov Radio klub »Nikola Tesla«,
11000 Beograd, Timočka 18/1. Celotni kom
plet stane 40,50 din.

Električna shema je enostavna. Imamo dva
transistorja, in sicer standardni AC 550 (PNP)
in BC 220 (NPN). Takoj ste opazili, da je
transistor NPN drugače narisan. Poleg teh
imamo še dva upora in en kondenzator. Se¬
veda je tu tudi zvočnik in baterija. Kadar
uporabljamo pripravo kot brnilec, uporablja¬
mo zvočnik.

enostavni

barometer

Zanj potrebujemo dojenčkovo stekleničko za
mleko, ker je razdeljena na enakomerne
delce. Steklenico napolnimo do polovice z
destilirano ali pa vsaj prekuhano vodo. Na¬
to vzamemo stekleno cevko s premerom
6 mm in dolgo 186 mm. V stekleničko jo
porinemo toliko, da je oddaljena od dna
10—12 mm. Cevka gre skozi preluknjan
ali prežgan plutovinast zamašek, ki ga je
treba v grlu zaliti z voskom ali parafinom.
Steklenica mora biti hermetično zaprta! Ob
lepem vremenu pade voda čisto na dno
cevke, če pa je deževno, se vzdiguje in pri
močni nevihti teče iz cevke ven. Če je
gladina vode v cevki enaka oni v stekle¬
nički, pomeni to spremenljivo vreme. Če
pade do črtice, ki označuje 100, bo sončno,
če pade še niže, bo suho. Če pa se povzpne
do 250, bo deževalo, če pa prav do grla
stekleničke, bo nevihta. Barometer je občut¬
ljiv in napoveduje spremembo vremena že
dva dni vnaprej.

TIM 5 74|75 223

IZUMITELJSKI

KOTIČEK

mostovi

Marko Drenovec

Človek je na svojih pohodih naletel na naj¬
različnejše ovire. Spoznal je, da ni najpri¬
merneje vsakokrat preplavati reke ali se z
enega hriba spustiti globoko v dolino in se
nato zopet zagristi v nasprotni breg. Sku¬
šal je te neprijetnosti obiti, ali pa si prehod
olajšati z mostom. Sprva so mu za prehod
prek deroče reke služila drevesna debla.
Ta mu je narava čestokrat sama ponudila,
kasneje pa jo je začel posnemati in sam
graditi preproste brvi in mostiče. V bujnih
pragozdovih so verjetno nastali prvi viseči
mostovi iz stebel dolgih in prožnih ovijalk.
Rimljani so prvi v zgodovini dosegli zelo
visoko stopnjo razvoja pri gradnji mostov.
Ti so bili spočetka leseni, pozneje pa so
prešli na gradnje trdnejših in mnogokje do
današnjih dni ohranjenih kamnitih mostov.

Gradnja mostov po tehničnih načelih se je
začela ob koncu 18 . stoletja, človekova mi¬
sel in delo sta ob pomoči novih materialov
premagovala čedalje večje ovire in jih pre-
moščala s čedalje drznejšimi konstrukcijami.
Pa si sedaj oglejmo, kako je zgrajen most,
prek katerega vodi avtomobilska cesta.
Vsak most je v splošnem sestavljen iz treh,
med seboj povezanih delov: iz nosilne raz-
ponske konstrukcije, iz vozišča in podporne
konstrukcije. Temelji stebrov — opornikov
so vgrajeni v trdni, nosilni plasti zemljišča,
kjer most stoji. V primerni višini jih pove¬
žemo z glavnim nosilcem, ki predstavlja
zvezo med nasprotnima bregovoma. Prek
njega speljemo cestišče in ga zavarujemo
z ograjo. Nosilca ne smemo togo spojiti z
opornikom, da lahko most spričo napeto-

Skica mostu

TIM 5 74175 224

Viseči most v Budimpešti

Pont du Gard

Železniški most v Solkanu pri Novi Gorici

stl, ki se pojavlja v njem, »diha«; širjenje
in krčenje nastaja zaradi lastne teže mostu,
prometne obremenitve, vremenskih razmer
in drugih okoliščin.

Glede na material, iz katerega so mostovi
grajeni, jih ločimo na lesene, kamnite, že¬
lezne (kovičene in varjene) in betonske.
Slednji so iz armiranega, v zadnjem času
prednapetega betona.

Ločni most

Po konstrukciji glavnih nosilcev in nosilnih
elementov so lahko mostovi z nosilci na
dveh ali več podporah, ločni mostovi ali

HM 5 74|75 225

viseči, kjer prevzame nosilna vrv, razpeta
med dva pilona, večino obremenitve.

Mostovi so navadno objekti trajnega značaja.
Včasih pa je treba prek zasilnih, začasnih
prehodov. Ti pridejo v poštev pri elemen¬
tarnih nesrečah, ko je treba reševati pre¬
bivalstvo, ali ob vojaških operacijah, ko pre¬
ide vojska reko prek tako imenovanih pon¬
tonskih mostov; le-te po prehodu razstavijo
in odpeljejo na drugo mesto.

Nad plovnimi rekami stojijo zelo zanimivi
dvižni mostovi; z močnimi mehanizmi dvi¬
gnejo obe polovici vozišča, ker sicer ladje
ne bi mogle pluti pod oboki.

Vrnimo se še k Rimljanom! Ti zgodnji moj¬
stri niso gradili mostov le zaradi lažjega
transporta. V pokrajinah, ki so jih posedovali,

so imeli zgrajen tudi zelo dober sistem za
oskrbovanje prebivalstva s pitno vodo. Vodo
so napeljevali iz okolice mest, pri čemer
so morali zaradi terenskih ovir tudi vodo¬
vode speljati prek mostov, ki so jih ime¬
novali aqueducti.

V južni Franciji je popolnoma ohranjena
kamnita gradnja v več nadstropjih, ki je
služila za cestišče in vodovod.

Ob pogledu na mostove se zavemo, da niso
le sredstva za premoščanje, ampak so tudi
arhitektonski elementi, ki dajejo s svojo
monumentalnostjo, drzno vitko linijo pokra¬
jini svojevrsten pečat. Mesta, skozi katera
tečejo velike reke, se ponašajo z neštetimi
mostovi, katerih vsak ima svojo zgodovino
in so neredko simboli — razpoznavni znak
mesta.

timova naloga

Ker ste v uvodnem sestavku izvedeli nekaj
stvari o mostovih, ki služijo za premostitev
naravnih ovir, bomo z današnjo nalogo ostali
na tem področju, le da bomo najprej kaza¬
lec na uri razvoja zasukali za kratek čas
nazaj, pa ga nato brž vrnili v današnje dni.
Za kaj gre? Kjer se je le dalo, so rečne bre¬
gove združili z mostovi. Kadar pa to le
ni bilo mogoče, prehod prek reke pa je
bil nujen, so se ljudje prevažali s čolni.
Če je bila reka deroča, pa je tudi ta oblika
transporta odpadla zaradi nevarnosti. Tedaj
je bilo treba na brod. Le redkokje ga dan¬
danes lahko še vidijo, nanj pa nas spo¬
minjajo imena krajev: Brod na Savi, Brod
na Kolpi. Povprašajte starejše ljudi in raz¬
mislite, kako je tak brod izgledal in po čem
se je razlikoval od čolna ali splava (seveda,
bil je pritrjen na jekleni vrvi!).

Na jekleni vrvi pa drsijo tudi gondole žič¬
nic in so nanjo pritrjena sidra smučarskih
vlečnic. Ko boste stali v dolgem repu na
izteku smučišč, si vzemite za trenutek čas
in si oglejte, kako je sestavljen ta meha¬
nizem, (precej podobno kot brod!) in kako
deluje. Narišite preprosto skico in ob tem
se vam bo mogoče utrnila misel, da bi
lahko kaj poboljšali ali poenostavili. In prav
to je tisto, kar želimo od vas, ki se oglašate
v »Izumiteljskem kotičku«!

naš razgovor

Pred seboj imate že 5. številko TIMa. In
vidite, da smo že lahko objavili rešitve na¬
loge, v kateri smo želeli, da izdelate napra¬
vo, ki bi opozarjala na padanje dežja. Po
tem, da je prišlo nekaj pisem le nekaj dni
po izidu, lahko z veseljem sklepamo, da go¬
vorice o velikem zanimanju za »Izumitelj¬
ski kotiček« niso iz trte zvite.

Torej, nekaj rešitev je prispelo, a večino še
pričakujemo. Zato vam moramo kar takoj
povedati, da bomo nagrajenca določili v pri¬
hodnji številki, ko bo naš izbor večji ter
zato lažji in pravičnejši.

Iz Dolenjega Logatca je pisal Tone Mihevc.
Nalogo je pravilno razumel. Njegova napra¬
va, ki smo jo le nekoliko dopolnili, bi ga
lahko neprekinjeno opozarjala, da pada dež.
Deževnica pada v lijak in nato po tanki cev¬
ki, na koncu katere pritrdimo dva izolirana
kovinska trakova v tako majhni razdalji, da
ustvari kapljica ob zadosti veliki napetosti
električni stik in zazvoni zvonec, ki je v
sklenjenem tokokrogu. Z vijakom na koncu
trakov lahko poljubno nastavljamo razdaljo
med kontaktoma. Ko neha deževati, se stik
prekine in zvočnega signala ni več. Prepro¬
sta a dobra zamisel, ki je lahko izvedljiva
in bi bila uporabna tudi pri kaki drugi vrsti
kontrole.

TIM 5 74 75 226

plastična

cevka

trakova
izolirnega
materjala

Borut Jarc obiskuje že 1. d razred VI. gim¬
nazije v Ljubljani, kar je razvidno tudi iz
vzorno napisanega pisma in priložene she¬
me. Običajno prejete risbe pri nas v ured¬
ništvu nekoliko »popravimo« ali vsaj preri¬
šemo po pravilih tehniškega risanja. To pot
smo se odločili, da objavimo kar Borutov
original, da boste videli, kaj nam pride v
roke. Sicer risba še ni čisto takšna, kot bi
si jo želeli, vendar pa tega od mladih bral¬
cev niti ne pričakujemo.

Borut predlaga rešitev s plavačem, ki se
ob dviganju nivoja deževnice v posodi dviga,
ker je vrtljivo pritrjen na steno posode.
S tem se spreminja tudi lega ročice, pri¬
trjene na plavač, in ob določenem dvigu
sklene tokokrog. Lovilna posoda ima na dnu
eno manjšo odprtino, skozi katero dežev¬
nica odteka; njen premer je 2 mm. Ker je
voda neviskozna, torej dobro tekoča, dvo¬
mimo le, če se bo posoda napolnila do vi¬
šine, ki jo označuje druga, večja odprtina
v steni, skozi katero naj odteka odvečna
voda.

Tu bi opozorili na električni del naprave,
katerega je Borut zelo natančno narisal in
sestavil. Za različne sestavne dele nam je

poslal tudi karakteristične podatke. V pismu
še pravi: »če kdo želi, da bi mu žarnica
utripala ves čas deževanja, naj montira do¬
datno stikalo S. Z vključitvijo tega stikala
kontroliramo, ali dež pada ali ne.« Potarnaj¬
mo nad letošnjo deževno jesenjo in lahko
si ob tem mislimo, da imate, če ste si napra¬
vili podobne naprave, mnogo zvonenja ali
»light shovva«. Zato je zgornja pripomba kar
umestna.

Iz Ptuja je pohitel z odgovorom Drago Miš¬
ko. Poslal je kar dva predloga. Na sliki
prikazana naprava ima sicer dva nedostatka,
ob katerih bomo malce razmislili. Prvič lahko
dobimo z njo le informacijo, da dežuje, ali
da je deževalo pred kratkim. In še konstruk¬
cija z žico, ki se pod težo zbrane vode pre¬
trga, je nekoliko nepripravna. Vseeno pa je
upoštevanja vredna. Pomik žice bi mogoče
omejili s podstavkom ali na kakšen drug
način rešili problem, da ne bi rabili toliko

T

»reprodukcijskega materiala«. No, zato pa
je druga naprava bolje zamišljena. Princip
delovanja je enostaven in ne potrebuje ko¬
mentarja.

TIM 5 74 75 227

NARAVOSLOVCI £ Q

_#o

I. morski
akvarij

Franc Potočnik

ŽIVALI V MORSKEM AKVARIJU

Že v prejšnji številki smo zvedeli, da je
morsko živalstvo v akvariju neprimerno bolj
pisano od rastlinstva. Samo v našem Ja¬
dranu (ki ne velja za življenja bogato morje!)
živi nekaj tisoč (12000—15000) vrst. Take
so seveda le ocenitve, poznanih je le okoli
6000. To je pa že kar lepo število in se
bomo morali omejiti, kakor vedno, le na
tiste vrste, katere bomo lahko uspešno
vzdrževali, pa še teh ne bomo mogli vseh
omeniti.

Nekaj znanja splošne biologije in pozna¬
vanja morskih živali nam zelo pomaga pri
urejevanju morskega akvarija. Prav tako pa
je za lov in nabiranje materiala koristno, če
se znamo potapljati, saj brez tega večina
živali na morju niti ne bomo videli, kaj šele,
da bi jo ujeli. Pri tem pa nam ni treba posta¬
vljati nikakršnih rekordov, ne globinskih, ne
časovnih. Najbolj zanimive primerke bomo
prav gotovo dobili v priobrežnem pasu, tja
do globine nekaj metrov.

Oglejmo si posamezne večje živalske sku¬
pine, kje in kako jih dobimo, kakšen je
najuspešnejši prenos in nastanitev, in seve¬
da — najpogostejše in najlepše predstavni¬
ke.

RIBE:

V sladkovodnem akvariju, kakršenkoli je že
pač, so ribe brez dvoma najpogostejši in
najzanimivejši prebivalci. Prednjačijo tako
po številu vrst, kakor po številu osebkov.
Pa še najlepše so. V morskem akvariju pa

je pogosto drugače. Ribam je tu navadno
odmerjeno le malo prostora, saj je večina
morskih rib preobčutljiva za akvarij. Na
prste bi lahko prešteli tiste vrste, katere
še kar dobro uspevajo v ujetništvu.

Za lov morskih rib veljajo ista pravila, kakor
za sladkovodne. Tudi lovimo jih na iste na¬
čine. Vendar je prav, če se zavedamo, da
so vse precej občutljivejše od sladkovodnih,
še zlasti za temperaturo in količino kisika
v vodi (ta dva pojma sta v tesni medsebojni
povezavi). Za prenos si pripravimo le zdrave
(v kolikor to lahko preverimo) in povsem
nepoškodovane primerke. Vsaka spregledana
ranica ali strgana plavut se bo hitro mašče¬
vala, če ne že med transportom, pa prav
gotovo doma, v akvariju, kar je še bolj
boleče. Za sam transport so še najbolj pri¬
merne večje polivinilne vrečke, seveda so
take, ki ne puščajo, boljše. V poletnih mese¬
cih, se pravi v času dopustov, ko smo naj¬
večkrat na morju, je najbolje, če se odpra¬
vimo na pot v zgodnjih jutranjih urah ali poz¬
nih večernih urah, sicer se nam lahko zgodi,
da bomo pritovorili domov imeniten brodet.
Poglejmo si še nekaj vrst, ki še najbolj
pridejo v poštev za akvarij. Brez dvoma
prednjačijo tu razne vrste obrežnih ribic:
to so babice. (Družina: Blenniidae)

Žal se ne bomo mogli izogniti latinskim
imenom za posamezne skupine in živali,
pa ne zaradi pomanjkanja ustreznih doma¬
čih (zlasti hrvaških) imen, prej nasprotno.

V Jadranu je znano 14 vrst rodu Blennius.
Vse vrste živijo v plitvem obalnem pasu. So
teritorialne ribe, tj. da se zadržujejo na
določenem območju. Lov ni posebno teža¬
ven, z masko in primerno mrežico si bomo
kmalu nalovili zadosti ribic.

V akvariju se počutijo še kar dobro in raz¬
meroma še najbolje prenašajo ujetništvo od
vseh rib. S krmljenjem navadno nimamo
posebnih težav, zahtevajo le krepko mesno
hrano.

Dosegajo velikost od nekaj pa vse do 20 cm.
Tiste vrste, ki dosežejo 20 cm velikosti, so
za naše namene primerne le v mladosti.

Če smo zelo radovedni, katero vrsto smo
pravzaprav ujeli, le sežimo po literaturi:
najbolj primerna knjiga je Riedl-ova »Fauna
und Flora der Adria«. Čeprav je knjiga nem¬
ška, si lahko z njo dosti pomagamo, saj
je v njej obilo ilustracij. Kdor pa se misli

TIM 5 74|75 228

resneje ukvarjati z morsko akvaristiko, mu
ta knjiga postane dragocen pripomoček,
čeprav je precej draga.

Podobno vlogo imajo v morskem akvariju
tudi ribice iz družine ustnatic (Labridae).
So zelo pisane in živahne ribice, v akva¬
riju pa se še kar dobro obnesejo.

Lov sploh ni težaven, ujamemo jih lahko
tudi v vršo. Ustnatic je kar precej vrst in
prav vse se dobro obnesejo v akvariju —
dokler ne postanejo prevelike. So precej
nezahtevne za gojenje in se lahko celo tako
udomačijo, da se puste krmiti iz roke.

Ciplje pa že prav gotovo poznamo — če
ne drugače pa iz ribarnice. Malokdo pa ve,
da se prav dobro obnesejo tudi v akvariju
in ne samo v ponvi. So zelo živahni in
so pravzaprav edine ribe v morskem akva¬
riju, ki neprestano plavajo sem ter tja. Jih
je več vrst, primerni pa so le mladi, nekaj
cm veliki. Najboljši učinek dosežemo z ne¬
koliko večjo jato, saj so prav družabne
ribice.

Prav prisrčne ribice, pa kljub svoji majhno¬
sti precejšnje roparice, so solinarke — te
ribice ne moremo zgrešiti. Nastopa trumoma
v jarkih solin, kjer prav zares ni težko priti
do njih. V morskem akvariju jih lahko s
pridom gojimo, celo v polslanih in le malo
slanih vodah uspevajo nekaj časa. Velika
je nekaj (do 9j cm in svetle osnovne barve,
s pokončnimi temnimi progami.

Morskega konjička verjetno ne bo treba po¬
sebej predstavljati. V Jadranu živita dve
vrsti morskih konjičkov, med seboj pa sta
si zelo podobni.

Do njih pridemo nekoliko težje, potapljati
se je treba navadno precej globoko, lahko
pa jih ujamemo v mrežo. Žive večinoma
na »podvodnih travnikih« — peščeno ali
blatno dno, ca. 8—10 m globoko. Na tistih
lokacijah, kjer uspevajo, so kar precej po¬
gosti.

V akvariju uspevajo še kar v redu, v kolikor
se navadijo na krmljenje z navpiiji artemije
ali s sesekljanimi tubifeksi.

So prav ljubke ribice in nas lahko leta
dolgo razveseljujejo s svojim »resnim«
obnašanjem.

Vsa dejstva veljajo tudi za morsko šilo.
Izgleda približno tako kot močno raztegnjen
in suhljat konjiček. Ima tudi enake pre¬
hrambene navade.

Z mladimi bodikami (škorpena — Scorpaena
sp.) pravzaprav že zaključujemo spisek pri¬
mernih vrst. Pri bodiki moramo paziti na
nekaj posebnosti: precej neprijetna last¬
nost so strupeni trni, no pa pri mladih
primerkih kak boleč pik že še odtehta nji¬
hovo zanimivost. So pa hudi roparji in
nam lahko temeljito zredčijo ostale vrste.

V akvarij lahko damo samo po eno bodiko,
saj se tudi med seboj ne razumejo najbolje.
Večino dneva preždi skrita za kak kamen
in se le redko giblje — če je že ravno
ne krmimo. Je pa kljub svoji »lenobi« prav
prijeten okras v morskem akvariju. Še naj¬
bolje se obnese vrsta Scorpaena porcus,
ostale vrste prehitro zrastejo čez možnosti
večine akvarijev.

Naj bo dovolj besed o ribah, saj nas čaka
še toliko drugih zanimivih vrst!

Naslednji po sistemu, za ribami, so plaščarji
ali strokovno Tunicati. Izmed plaščarjev nas
zanimajo samo tiste oblike, ki so sesilne,
t. j. živijo priraščene na podlago. Le kdo bi
dejal tako, na prvi pogled, da so te nepre¬
mične kepe, ki zbujajo prej vtis rastline
kot živali, tako visoko uvrščene v sistemu!

V akvariju so najpogostejše naslednje tri
vrste: beli bradavičasti kozolnjak, (Phallu-
sia mammilata), rdeča Halocynthia papil-
losa — to vrsto uspemo tudi najčešče vi¬
deti v morju zaradi njene značilne barve, in
še tretja: jih je pravzaprav več — rod
Microcosmus. V severnem Jadranu je najpo¬
gostejši M. sulcatus. Ta vrsta je še najbolj
podobna kakemu kamnu, še zlasti, če je ži¬
val preraščena z drugimi organizmi.

Vse te in še druge plaščarje ni prav nič
težko nabrati, le nekoliko pozornejši moramo
biti pri gledanju pod vodo.

V akvariju uspevajo večinoma dobro in opra¬
vljajo nadvse važno nalogo: ker se hranijo
na filtratorski način, nam s pridom prečišču¬
jejo vodo. In še ena pripomba: ko jih nabi¬
ramo, jih odkrhnimo s kosom podlage vred,
tako da živali same ne poškodujemo, pa še
lažje jo bomo namestili v naš akvarij.

IGLOKOŽCI:

So še kar znane živali — saj je že marsikdo
proti svoji volji sklenil nekoliko neljubo in
boleče poznanstvo z morskimi ježki. Tudi
morske zvezde so dokaj znane, če drugače
ne pa posušene iz trgovine s spominčki.

TIM 5 74|75 229

Kačjerepi, morskim zvezdam podobne živali,
pa so nekoliko manj znani, so pa razmeroma
še najpogostejši. Morske kumare tudi spa¬
dajo v to sorodstvo. So precej nepriljub¬
ljene, pa tudi v akvariju navadno kmalu
izhirajo.

Morski ježki:

V Jadranu živi kar precej vrst morskih jež¬
kov, mi pa bomo na svojih izletih naleteli
največkrat na vrsto Paracentrotus lividus —
to je ta temno modri do črni nagajivec, ki
je odgovoren za večino bodic v nogah in ...
sicer pa je povsem pohleven. Za akvarij si
raje izberimo čim manjše in ne čim večje
primerke, ker se hrani le z algami, teh pa
mu žal ne moremo nuditi. Sploh pa veči¬
na ježkov v akvariju zaradi pomanjkanja
hrane kmalu izhira. Nekoliko dalj se obdrži
le vrsta Psammechinus milliaris. V akvariju
imejmo čim manj ježkov, sicer prehitro po-
žro vse razpoložljive alge.

Kljub svoji zavaljenosti in navidezni ne¬
rodnosti pa znajo ježki oblezti cel akvarij,
s svojimi ambuiakralnimi nožicami pa se
lahko plazijo celo po steklu.

Morske zvezde:

So prav lepe živali in čeprav so počasne,
so hudi roparji. Gorje tistemu polžu ali školj¬
ki, ki ga doseže! V razmeroma kratkem
času bo ostala le še lepo počiščena lupi¬
nica. Sicer pa niso taki hudi požeruhi —
tudi še po polletnem stradanju še kar dobro
uspevajo. Pa vseeno —• zaradi njihove ropar¬
ske narave pobirajmo le manjše primerke.
Kačjerepi so morskim zvezdam zelo podobni.
Najdemo jih v morju skoraj povsod — le
kak kamen moramo privzdigniti. V Jadranu
nastopa cela plejada vrst, mi pa si bomo
že znali poiskati tako, ki nam bo najbolj
ustrezala. Za razliko od svojih sorodnic
zvezd nimajo nikakršnih roparskih »popad¬
kov« in jih zatorej lahko kombiniramo z
raznimi pohlevnejšimi vrstami.

Raki:

So izredno mnogovrstni in marsikatero po¬
hlevno vrsto si lahko izberemo. Tu bo treba
nekoliko eksperimentirati in si najustrez¬
nejše živali izbrati. Zelo primerne so razne
nežne, komaj nekaj cm velike kozice (Pa-
laemon sp). Tudi najrazličnejši rakci samo-
tarci so izreden okras v vsakem akvariju,
še zlasti, če na svoji polžji hišici tovorijo

stražarske vetrnice. Vendar pozor: imena
samotarci niso dobili kar tako, zato naj bo
akvarij nekaj večji, če že želimo imeti po
več samotarcev skupaj. V akvariju naj bo še
nekaj praznih polžjih hišic (iste vrste kot
je tista, v kateri tiči rakec) — ko rakec
zraste, mu postane lupinica pretesna in si
mora poiskati večjo, sicer pogine!

Nasploh so raki v akvariju izredno koristni
in imajo vlogo smetarjev: pospravijo vse
ostanke hrane, poginule živalce ipd., no ja,
včasih pa pospravijo tudi kaj takega, da bi
bilo bolje, če bi to pustili na miru. Nasploh
vzeto je korist od raznih rakcov večja od
škode, ki jo povzročajo dokler... Ja, dokler
ne zanesemo ponevedoma ali pa po nerod¬
nosti v akvarij kakega hudega roparja z moč¬
nimi kleščami, kot je npr. rakovica Eriphia
spinifrons. Ta bi kaj hitro pospravila vse
užitno na našo upravičeno jezo.

Naslednja stopnja v sistemu so kolobarniki.

V to skupino spada nekaj najlepših morskih
prebivalcev: to so črvi cevkarji.

Le kdo ne bi želel imeti prekrasnega cev-
karja Spirographis spallanzamija? Ta je brez
dvoma najlepši. Žival je dolga od 25 do 30
cm, skoraj cela je skrita v mehkem hitina¬
stem tulcu, iz njega pa gleda spiralasto zvit ;
šop prelepih škrg, ki spominjajo po svoji
obliki in barvi na lep cvet. Škrge so lahko
nežno rumene pa vse do temne, rjavo rdeče
barve. Ob nevarnosti jih lahko hipoma vpo-
tegne v tulec in ko je nevarnost mimo, jih
zopet razprostre. Ta spirala pa ne služi samo
dihanju, pač pa tudi žival z njo prestroga
drobce hrane in jih vodi do ust.

V mirnejši vodi, na peščenem in mehkem
dnu niti ni redka vrsta, včasih pa naletimo
na spirografisa tudi na kakem pomolu —
priraščenega na kamen.

Podobne vrste so še iz rodu Serpula in Sa-
bella, vendar pa ne dosegajo take velikosti
in lepote.

V akvariju s cevkarji ne bomo imeli nikakr¬
šnega dela, tudi hranjenje je preprosto: nad
njimi razpršimo v vodi nastrgano meso ipd.
Marsikatera vrsta kolobarnikov bi si zaslu¬
žila, da bi jih gojili v akvariju, pa žal nam
tu zmanjkuje zato prostora. Pojdimo raje
dalje po živalskem sistemu, ustavili se bomo
pri naslednji, akvaristično zanimivi skupini,
to so:

TIM 5 74 75 230


Ožigalkarji

Predvsem ločimo kolonijske od solitarnih
(posamičnih).

Oglejmo si pravzaprav skoraj edino koralo,
ki si zasluži to ime v Jadranu. To je kamena
korala Cladocora cespitosa. Kolonija ima ap¬
nenčasto ogrodje, polkroglasto do blazinaste
oblike. Dosega velikost celo do 50 cm! Po¬
samezni osebki so zelo drobni in nežni,
svetlo rjavkaste barve. To koralo dobimo naj¬
pogosteje med večjimi bloki, v bližini pešče¬
nih tal, v zelo različnih'globinah: od 1 do
70 m. No — tiste iz 70 metrske globine so
za nas že kar težko dostopne, se vam ne
zdi?

V akvariju zelo lepo učinkujejo, še zlasti, če
imamo več kolonij. V sami koloniji pa živi

t — rdeča vetrnica, 2 — voščena vetrnica, 3
— rak samotarec s strašnima vetrnicama, 4 —
volek, 5 — petrovo uho, 6 — moškatna hobot¬
nica, 7 — kačjerep, 8 — mala morska zvezdica,
9 — pomarančasta zvezda, 10 — brizgač, 11 —
mali morski ježek, 12 — babica, 13 — ustnača,
14 — špar, 15 — morski konjiček, 16 — bodika,
17 — morsko šilo

TIM 5 74!75 231

kar precej vrst raznih živali, ki si v naravi
iščejo zavetje, tako lahko s to koralo nevede
zelo popestrimo živelj v akvariju. Zlasti po¬
gosti so manjši kačjerepi in drobni rakci.
Posameznim oblikam pravimo morske vetr¬
nice. Nekatere izmed njih so že marsikate¬
remu neprevidnemu plavalcu dokazale svojo
pripadnost k ožigalkarjem. Sicer posledice
— opekline niso hude, so pa dokaj nepri¬
jetne, še zlasti na sluznici.

Morske vetrnice prav tako kot mnoge druge
morske živali spominjajo bolj na rastline.
Vendar naj nas videz ne zapelje, saj so vse
večje oblike hudi roparji in so nevarni dru¬
gim prebivalcem akvarija.

Omenili smo že stražarsko vetrnico, ki jo
rakec samotarček prenaša na polžji lupinici.
Vendar se v akvarij poda še precej vrst
vetrnic. Nedvomno najpogosteje srečujemo
ti dve vrsti: voščeno vetrnico (Anemonia
sulcata) in rdečo vetrnico (Actinia čari). Obe
vrsti sta pogosti in jih srečujemo že v po¬
vsem plitvi vodi, še zlasti pa rdečo vetrnico.
Ta živi v naravi v pasu plimovanja in pogo¬
sto celo v akvariju zleze iz vode in nekaj
časa skrčena miruje, obnaša se pač enako
kot v naravi. Je bolj nočne sorte »tič« in
čez dan večinoma skrčena v drobno okroglo
bunko miruje. Če jo hočemo opazovati v
aktivnem stanju, zadošča, da v akvarij ka¬
nemo nekaj kapljic krvi ali mesnega soka
in že se bo odprla in iztegovala svoje
lovke ...

Oglejmo si še poslednjo večjo živalsko sku¬
pino, katere predstavnike lahko gojimo v
akvarijih: to so

Mehkužci

Na splošno jih delimo na polže, školjke in
glavonožce.

Izmed morskih školjk lahko gojimo skoraj
vse vrste, seveda z nekaj omejitvami: ne
smejo biti prevelike in preveč jih ne sme
biti v akvariju, sicer jim zmanjka hrane in
propadejo. Hranijo se kot npr. plaščarji s
precejanjem vode in so prav tako uspešen
»bio filter«. Nekatere so izredno lepe in kar
precej trdožive.

Polži:

V morju je obilo vrst polžev, vendar pride
v poštev le nekaj vrst. Predvsem si ne no¬
simo domov tistih, ki žive v pasu plimo¬
vanja, sicer se nam lahko zgodi, da jo po¬
noči pobrišejo iz novega domovanja.

V akvariju se obnesejo npr. morski voleki
(prav tisti, iz katerih so izdelovali škrlatl),
vendar pa so roparji in prav radi navrtajo
in seveda pospravijo kakšno školjko ali dru¬
gega polža.

Od glavonožcev pride v poštev ena sama
vrsta: moškatna hobotnica (Eledone mo-
schata). Od navadne hobotnice jo spoznamo
po tem, da ima na lovkah le eno vrsto pri¬
seskov, navadna pa dve. V akvariju uspeva
lahko ob primerni prehrani zelo dolgo.
Zaključimo počasi z naštevanjem raznih
vrst. Te, ki so bile danes opisane, so že vse
preizkušene in dajejo največ upa na uspeh.
Vrst pa je veliko, in vsak izmed nas ima
pravico, da »uvede« kakšno novo.

Izbire je še dovolj.

Ribice v ospredju so mladi ciplji (Mugil sp.},
na podlago pritrjena pa je voščena vetrnica
(Anemonia sulcata)

Posneto v Vivariju Inštituta za biologijo Uni¬
verze v Ljubljani.

To je kaj redek gost v naših akvarijih: električni
skat (Torpedo marmorata) — podnevi se vsaj
delno zakoplje v podlago

Električni sunki te ribe so lahko precej nepri¬
jetni, saj zmore jakost celo do 150 V!

Posneto v Vivariju Inštituta za biologijo Uni¬
verze v Ljubljani.

TIM 5 74|75 232

Avtor fotografije »Del 1« Boštjan Mally iz
fotogrupe »ŠOLT-LJUBLJANA« je eden mla¬
dih, perspektivnih fotografov, ki uspešno
iščejo v okviru te skupine svoj lastni foto¬
grafski izraz. Ta hotenja izraža fotografija,
ki jo v tej številki obravnavamo. Slika je
primer fotografske grafike, ki obravnava
samo glavni predmet, vse ostalo izloči. So¬
linarska gostilna že sama po sebi predsta¬
vlja zanimiv objekt s svojimi perspektivno
popačenimi ploskvami, ki jih sekajo razpoke
starega ometa in s tem sliko, ki bi bila po
naravi preveč enolična, poživijo. S črnim
robom je avtor postavil hišo v vertikalni
prostor in fotografijo likovno dobro zaklju¬
čil. Avtor je fotografiral s Praktiko IV, 25 mm
širokokotnim objektivom Flektogon na danes
v fotografiji že zelo priljubljen občutljiv film
(npr. 29 Dinski llfordov HP4). Belo nebo
je dosegel s tem, da ni uporabil filtra. Ko¬
piral je na papir trde gradacije Forte in na
ta način dosegel grafični izraz.

ZNANSTVENA A

FANTASTIKA W W

O#

turistična kupčija

Bob Tucker

Judy je splezala na svoj prostor pri jedilni
mizi in naznanila, da je bil preteklo noč
v njeni sobi duh, čeden moški duh, ki jo
je vprašal udvorljivo, kako se kaj ima.
Judyina mati, trezna in razumna ameriška
mati, je rekla: »Nesmisel, otrok, stvari kot
so duhovi vendar ni.«

»Dobro,« je vprašala Judy, »kdo pa je bil
potem mož, ki je bil sinoči v moji spalnici,
ha?«

Mati jo je zgroženo pogledala iznad svo¬
jega popečenega kruhka.

»Moški?«

»Ja, mama. čeden moški, lepši celo od
očka in imel je rjavo, uniformi podobno
obleko, samo da seveda ni bila vojaška
uniforma, navadna uniforma pač.«

TIM 5 74|75 233

»Mož v uniformi?«

»Ja, mama. Prikupen moški, veš.«

»Ne,« je ugovarjala mama, »ne vem. Si
prepričana, da si ga videla?«

»Seveda mama, bil je duh, moški duh.«
»Oh, Judy! Spet ti duhovi! Kolikokrat sem
ti že rekla, da nehaj s tem! Dobro veš,
da duhov ni.«

»No, mogoče jih res ni, mama, ampak ta
mož se je pripeljal v mojo sobo na nekakš¬
nem skuterju naravnost skozi zid, se
ustavil in govoril ravno tako, kot tisti mož
v muzeju in me vprašal, če mi je bilo
všeč.«

»Vse to? Judy!«

»Ja, mama. In rekla sem mu, da mi je bilo,
rekel je lepo, zapeljal motor naravnost prek
moje sobe in izginil skozi nasprotno ste¬
no.«

»Judy, nehaj! To se ti je samo sanjalo!«

»Ja, mama. Skuter je tekel neslišno in na
sebi je imel uniformo.«

»Že prav, otrok. Pozabi to, ljubica.«

Judy ni pozabila; spravila je dogodek v ti¬
sto shrambo, ki jo imajo otroci za znanje
in izkušnje, ki jih trenutno ne morejo raz¬
vrstiti. Spravila je ta dogodek, vse dokler
ni prišel večer in z njim čas za spanje.
Komaj petnajst minut po tistem, ko je od¬
šla po stopnicah navzgor, je bila spet
spodaj.

Očka je zgrbljen na stolu bral časopis, stran
z novicami Kdo-je-to-napravil in se pri tem
boril s hrupom, ki je prihajal iz radia. Ma¬
ma je poslušala radio in na slepo srečo
reševala slikovno sestavljanko. Judy se je
ustavila med vrati dnevne sobe, njena pi¬
žama je bila še nezmečkana, za njo se je
vlekla obleka, ki jo je držala v roki.

»Kaj bi že spet rad, otrok? Že pred dese¬
timi minutami bi morala zaspati.«

»Tisti duh se je spet vrnil.«

»No veš kaj, Judy! Ne začenjaj mi spet
s tem.«

»Ampak, mama, če je pa res. In za povrh
ima tokrat s sabo neke ljudi in vsi se vo¬
zijo ...«

»Judy!«

»Ja, mama?«

»Takoj v posteljo.«

»Ja, mama.« Deklica se je obrnila in po¬
časi odšla po stopnicah. Slišati je bilo
njene podrsavajoče korake in takoj nato

značilen tlesk, ko so se vrata njene sobe
zaloputnila.

Njena mati je vzdihnila in se ozrla prek
sobe, proseč za pomoč.

»Donald, nekaj moraš ukreniti. Ta otrok ima
glavo polno duhov, edino kar slišim so
duhovi, duhovi, duhovi. Skrbi me. Misliš,
da je morda preveč poslušala radio?«
Donald je utrujeno dvignil oči iznad knjige.
»Vsi otroci gredo skozi to. Pozabi. Bujno
domišljijo ima, to je vse.«

»Toda tako domišljijo! To ni zdravo.«
»Nesmisel! Vzpodbujaj jo in zrasla bo v
igralko, pisateljico, ali kaj takega. Poslu¬
šaj! ...«  Obmolknil je, ko je zvok odpirajočih
se vrat Judyine spalnice prišel do njiju.
Bližajoči koraki so počasi tapkali po stopni¬
cah navzdol.

Judy se je plaho ustavila med vrati, bega¬
joč s pogledom od enega do drugega.
»Pozno postaja, Judy,« je spregovoril očka.
»Spet tisti strahovi?«

»Ja, očka.«

»Ne pustijo ti zaspati, kajne?«

»Ja, očka.«

»Koliko jih je, kaj misliš?«

Judy je zažarela. »Štirje — ne, mislim da
pet, če štejem tudi žensko, ki je obtičala
v steni, samo ta je nekam nejasna in je
ne moreš dobro videti. In moža v unifor¬
mi.«

»O, v uniformi, a? In kaj počne ta?«
»Razkazuje ostalim mojo sobo in vozi sku¬
ter, kot vsi ostali in pripoveduje jim o
mojem pohištvu, mojih igračah in drugih
stvareh. Očka, ni mu preveč všeč.«

»No, ta pa je dobra!« se je vmešala Louise.
»Trenutek, Louise, sam bom to uredil.«

Spet se je posvetil hčerki. »Ni mu všeč
tvoje pohištvo, e, Judy? Kako pa to veš?«
»Sklepam po tem, kako govori o njem. Re¬
kel je, da je stara šara ali nekaj podob¬
nega, in zamahni! je z roko ter pogledal
vzdolž svojega nosu ravno tako kot ti, ka¬
dar ti kakšna stvar ni všeč. Kot da ni kaj
prida, veš.«

»Seveda vem. Stara šara, kaj. No škoda za¬
res. Nam je všeč in če njemu ni, vseeno
ne more vreči vsega v en koš, ali mu nisi
tako rekla? In kaj bodo storili zdaj?«

»Hotel je vedeti, če razen mene v hiši živi
še kdo.«

»O, kaj res? No, morala bi mu odgovoriti,
da sva tu spodaj midva z mamico.«

TIM 5 74 75 234

»Saj sem, očka. Mož v uniformi je rekel,
da naj grem dol in vama povem, da so

tukaj.«

»Že razumem.« Modro je pokimal in se
pripravil, da se zavije v odejo. »No, žal
mi je, da moram razočarati tvojega duha,
Judy, ampak niti tvoji materi niti meni ni
do tega, da bi se zdajle vzpenjala po stop¬
nicah, da bi ga pozdravila. Ali mu hočeš
povedati to v mojem imenu?«

»Se razume, očka.«

»Prav, potem pa lahko noč, Judy.«

Judy se je v diru povzpela po stopnicah
in vrata spalnice so se z običajnim tre¬
skom zaprla za njo. Potem so se spet od¬
prla in z enako hitrostjo je Judy spet pri¬
dirjala navzdol. Njena glava je pokukala v
dnevno sobo.

»Očka?«

»Hm, — kaj?« Počasi se je odtrgal od

knjige.

»Duh pravi, da bo najbolje če prideš gor,
sicer...«

»Kaj res? Sicer kaj?«

»Sicer te bo prijavil.«

Donald je vrgel knjigo na tla. Judy je opre¬
zno odskočila.

»Ampak očka, res je to rekel, res!« je
zaklicala.

»Judy, takoj pojdi gor in povej tistemu
duhu, da ne bom prišel gor. Vse dotlej,
dokler ne zaigra himne na saksofonu. Si
razumela?«

»Ja, očka.«

»V redu torej, pojdi zdaj. In lahko noč.«
»Lahko noč, očka.«

Njene nožiče so spet odtopotale po stop¬
nicah navzgor in njena roka je spet za¬
molklo zaloputnila z vrati. Po vsem tem
je bil mir, ki je zavladal v drugem nad¬
stropju, dobrodošlo olajšanje.

»Tako,« je zmagoslavno rekel Donald, »re¬
ke! sem ti, da jo bom ugnal. Takt. To je
vse, kar je potrebno pri tem, takt.« Po¬
greznil se je v naslonjač in poiskal v svoji
skrivnostni noveli mesto, kjer je prenehal
z branjem.

iz Judyine sobe je prišel glasen, rezgeta¬
joč glas saksofona, ki je pričenjal melo¬
dijo himne.

Donald je poskočil iz naslonjača, zalučal
knjigo prek sobe, pri čemer je za las zgre¬
šil vazo. Potem, ko si je z eno samo kret¬

njo odpel in potegnil pas iz hlač, je po¬
hitel proti stopnicam, in se pognal navzgor,
preskakujoč po dve stopnici naenkrat. Nje¬
gova žena je zaprla oči in si poskušala
zatisniti ušesa, potem, ko so se vrata od¬
prla in se s treskom zaprla. Rezgetanje
saksofona je potihnilo. Nervozno je gnetla
med prsti košček sestavljanke in čakala,
kdaj bodo pričeli padati udarci.

Namesto tega pa je prišel dol Donald in
obstal ob vratih.

»Louise - - -«

»Ja, Donald?«

»Duhovi hočejo, da prideš tudi ti gor.«
»Donald!!!«

»Toda on vztraja. Pravi, da hoče pokazati
celo nesrečno družino, ti pa da pridi takoj
gor ali pa nas bo vse prijavil. Najbolje, da
greš, Louise.«

Obrnil se je in odšel nazaj po stopnicah.
»Ah, končno!« je vzkliknil uniformirani go¬
spod. Obrnil se je, da bi nagovoril ljudi,
ki so sedeli za njim na nizkem vozilu.

»To je kompletna družinska enota dvajse¬
tega stoletja,« je oznanil z vidnim zadovolj¬
stvom. »Razvili so se iz rase praprebival-
cev, ki so poseljevali severno Ameriko od
petnajstega pa tja do triintridesetega sto¬
letja. Na stopnji njihovega razvoja, ki jo vi¬
dite tu, so živeli skupaj kot tesno povezana
družinska enota, v bivališčih, ki so jim pra¬
vili hiše. To je tip stavbe, ki jo sestavlja
mnogo majhnih celic podobnih tejle tu. Na¬
vadno je vsak član skupine spal v ločeni
celici, sicer pa so živeli skupaj v preosta¬
lem delu tako imenovane hiše.

Opozarjam vas na moškega. Na tej zgod¬
nji stopnji razvoja je že prevzel mesto vodje
svoje družinske enote, pri čemer je zelo rad
razkazoval razne psihične in fizične sposob¬
nosti, da bi se tako opredelil za glavo dru¬
žine. Poglejte od blizu njegov obraz in vi¬
deli boste rasti lase, oziroma dlako. Ta po¬
jav je bil znan kot brada in so jo puščali ra¬
sti, da bi s tem dokazovali svojo neodvis¬
nost. Ta zgodnji človek je bil izredno trdo¬
vraten, kar ste gotovo opazili pred nekaj tre¬
nutki, ko je bilo treba uporabiti glasbeni
instrument iz dvajsetega stoletja, da bi ga
privabili iz njegove celice.«

»Pojdite proč,« je rekel Donald, »motite
nas.«

»V zgodnejši dobi vzpona njihove rase, kot
boste kmalu videli, ko se bomo pomaknili

TIM 5 74]75 235

naprej do naslednjega postanka, se prapre-
bivalci še niso naučili uporabljati orodja in
so bili seveda nesposobni zgraditi take stav¬
be, kot je ta. Med tistim oddaljenim ob¬
dobjem so živeli v naravnih jamah, čepeč
ob ognju, ki jih je ščitil pred naravnimi
elementi, jim dajal toploto in jim služil za
kuhanje. V dobi, ki jo vidimo tukaj, so že
odkrili način kako prenesti ogenj v notranj¬
ščino svojih bivališč, kjer jim služi za gretje
in kuhanje, obenem pa so razvili tudi nekaj
primitivnih orodij, s katerimi si pomagajo
med jedjo. Navada, držati surovo hrano z
rokami, je v teh časih skorajda izginila.«
»No, ta je pa dobra!« je vzkliknila Louise.
»Prenehajte s tem,« se je vmešal Donald.
»Čas je, da otrok zaspi. Izginite.«

»Ta rasa,« je elegantno nadaljeval uniformi¬
rani, »se je imenovala Indijanci, ali Ame¬
ričani, pri čemer sta bili imeni zamenljivi.
Delila se je na posamezne dele ali plemena
in vsako od njih si je privzelo ime nekega
svetnika, zaščitnega boga ali roparskega
barona, kateremu so plačevali davek v de¬
narju ali delu. Njihova plemena so večkrat
nosila barvita imena kot so Ohio, Pasja no¬
ga, Jones, Republikanci in tako naprej.«

»Ti si pa res korenit!« je vzkliknil Donald.
»Zdaj pa se poberite od tod ali pa spustim
psa nad vas!«

»Ni nam mnogo znanega o njihovi socialni
kulturi, kajti mnoga od plemen se nepre¬

stano bojujejo med seboj, kar zelo otežkoča
zgodovinski pregled in zbiranje podatkov. V
tej dobi se bomo ustavili še enkrat, da bi si
ogledali zborovanje plemenskih starešin.
Tam boste imeli priliko videti način, kako
uveljavljajo svoje zakone in navade, kako
pobirajo davke in tako naprej. Kasneje se
bomo pomaknili še nekoliko naprej, da bi si
na kratko ogledali prednike te družine, in
če bomo imeli srečo jih bomo morda videli
pri lovu z njihovim primitivnim orožjem.
Med tem delom potovanja bi vas rad opo- !
zoril na to, da imejte svoje zaščitne zaslone
ves čas zaprte, ker obstaja možnost, da bi
slučajno izstreljena puščica iz njihovega
orožja padla med nas.« Premolknil je, se
obrnil in premaknil majhen vzvod. Vozilo
se je pričelo pomikati prek sobe, pri čemer
je izpulilo medlo gospo iz zidu in ji dalo so¬
liden človeški videz. Uniformirani mož se je
ozrl preko rame.

»In tako se poslavljamo od barvitega in ro¬
mantičnega dvajsetega stoletja, od njegovih
številnih plemen, primitivnih ljudi in sliko¬
vitih navad.« Obrnil se je k Donaldu in se
zastrmel vanj, in dejal onemelemu možu
z nizkim glasom: »In glej, da boš prihodnjič
po vsem tem pravočasno tukaj, kolega. Nič
več tistega bedastega onegavljenja s sak¬
sofonom.«

Vozilo je prevozilo sobo in izginilo skozi
nasprotno steno, gospa na zadnjem sedežu

TIM 5 74 75 236

pa se je obrnila, da bi še zadnjič videla
slikovito starinsko pohištvo. Potem je njen
obraz zbledel in obiskovalci so izginili.
»Donaaald - - -« je pričela njegova žena s
tresočim glasom.

»Tega mi ne morejo napraviti!!« je zarjul
Donald. »Davkoplačevalec sem! Pritožil se
bom svojemu delegatu v kongresu!«

»Kaj ni bil prijeten mož, očka?«

Očka pa je pravilno sklepal, da se bo pri¬
jetni uniformirani mož in njegovo čudno vo¬
zilo s svojimi pošastnimi potniki vrnil tudi
prihodnjo noč. Zato se je tudi temu pri¬
merno pripravil na njihov prihod. Nekaj mi¬
nut pred časom, ko se je Judy običajno od¬
pravila spat, je vozilo pokukalo skozi zid
spalnice. Videti je bilo vodiča, kako se je
dvignil s svojega sedeža in se pripravljal,
da oddeklamira svojo lekcijo o družini dvaj¬
setega stoletja.

Ko se je pripravljen ozrl po sobi, je opazil
odsotnost Donaldove žene in otroka.

»Daj no, daj,« je z negodovanjem dejal. »Pri¬
pelji noter ostanek svoje družine. Danes
imava lepo množico.«

»Presenečenje imam zate,« je rekel Donald.
»Zares?« je vprašal vodič »Kakšno pa?«

»Tole!« je zakričal Donald in potegnil izza
hrbta dvocevno puško. Dvignil jo je in iz¬
streli! oba naboja v natrpano vozilo, šibre so
se odbile od nasprotnega zidu in spalnično
okno se je sesulo v črepinje. Vodič je zma¬
jal z glavo. »Da te ni sram! Pokliči prosim
svojo družino,« — stegnil je roko, da bi
vzel saksofon — »ali pa bom moral spet
zaigrati tisto simfonijo?«

»To,« je pojasnil čakajočim turistom, »je
moški dvajsetega stoletja. Pravkar ste bili
priča predstavi s primitivnim orožjem, ki
ga ti ljudje uporabljajo za izrekanje dobro¬
došlice obiskovalcem njihove dežele, ali
pa za praznovanja, posvečena njihovim bo¬
govom. Z naše plati bi bilo velikodušno, da
pokažemo temu možu, da cenimo predstavo,
ki nam jo je pripravil. Primitivni ljudje so,
kot vam je znano, občutljivi za prilizovanje
in pozornost.« Prešel je v vljuden aplavz, ka¬
teremu so se pridružili turisti, ki so sedeli
za njim. Nekdo je vrgel nekaj kovancev.
Donald je treščil pušlo ob tla in jo poteptal.
»Mož dvajsetega stoletja zdaj pričenja svoj
ples dobrodošlice, plemenski obred, izroči¬

lo njegovih davnih prednikov, ki se potikajo
po stotine let oddaljenih gozdovih. V rokah
imam glasbeni instrument, imenovan sak¬
sofon. Ta trenutek bom zaigral nanj majhno
melodijo, ki bo privabila njegovo družico in
otroka iz spodnjih predelov stavbe, v ka¬
terih prebivajo ...«

Donald ni odnehal. Prihodnjo noč je pravkar
mrzlično razvijal gumijasto cev iz kopalnice
v drugem nadstropju proti spalnici. Ko so
se obiskovalci prikazali iz stene — tokrat
jih je bilo nekoliko manj — jih je polil z
močnim curkom vode. Voda pa se je prebila
skozi obiskovalce in se razlila po nasprotni
steni .

»To,« je rekel vodič, »je moški dvajsetega
stoletja. Izreka dobrodošlico našemu priho¬
du v njegovo bivališče z vodnim ritualom, ki
naj prežene zlobne duhove, za katere se
boji, da bi mogli ovirati naš prihod. Potem
ko je skrbno opral stene svojega bivališča
in tako napravil prostor varen za nas, bo
zaplesal svoj ples dobrodošlice, od nas pa
se pričakuje, da pokažemo svoje odobrava¬
nje z aplavzom in z malimi darilci in dro¬
bižem. Kasneje bom z igranjem na instru¬
ment, ki ga vidite v mojih rokah, privabil
še ostanek njegove družine. Zdaj pa si
oglejte slikovito pohištvo njihovega...«
Ob odhodu se je vodič zaupno obrnil k
Donaldu:

»Le tako naprej, kolega. Pripravil si nam naj¬
boljšo predstavo na celi turneji. Najin slo¬
ves se širi od ust do ust.«

Donald ni popustil. Poizkusil je s smrdlji¬
vimi bombami, kar je imelo za posledico le
to, da so morali sami iz hiše; prinesel je v
sobo radio, fonograf, več avtomobilskih si¬
ren in si izposodil alarmno sireno z name¬
nom, da bi pregnal turiste prihodnosti s
hrupom, pa mu je uspelo poškodovati le
lastne ušesne bobniče; spravil je v sobo
panj čebel in jo odnesel s celo kopico pi¬
kov; žena ga je z veliko težavo odvrnila od
tega, da bi znosil vse pohištvo na sredo
sobe in ga zažgal, ko so se vodič in njegovi
spremljevalci spet pokazali iz stene. »To je
moški dvajsetega stoletja. Pripravlja se, da
nas pozdravi z zažiganjem številnih majhnih
rdečih predmetov, ki jih vidite ležati nao¬
krog po tleh celice. Čez hip bodo ti rdeči
predmeti eksplodirali s strahotnim pokom

TIM 5 74 75 237

in pregnali hudobne duhove, ki naj bi po
njegovem mnenju prežali na nas v tem pro¬
storu. Tako nam hoče zagotoviti varen pri¬
hod. Zdaj pa vas posebej opozarjam - - -«

Strt mož, krvavih oči je stal na uličnem
vogalu in se zbegano naslanjal na drog
cestne svetilke, žena ga je zapustila in se
vrnila k svoji materi, pri tem pa izjavila, da
se niti ona niti njun otrok ne mislita vrniti v
tisto noro hišo vse dotlej, dokler se ne bo
znebil obiskovalcev Judyne sobe enkrat za
vselej. Na delo se ni javil že več kot teden
dni in vedel je, da je njegovo delovno me¬
sto v nevarnosti. Ravno tako dolgo že ni
zatisnil očesa in njegovo zdravje je bilo v
hudi nevarnosti. Njegovi prijatelji so se ga
izogibali prepričani, da je padel v kremplje
demonskih sil. Eno z drugim, postal je ža¬
losten primerek moža dvajsetega stoletja.
Bil je na tem, da konča vse skupaj, ko je
pripeljalo vozilo.

Nekdo, ki je na glas nekaj momljal, je pri¬
tegnil njegovo pozornost, hitro je pogledal
navzgor in se instinktivno klečeplazno zdr¬
znil ob pogledu na vozilo radovednežev, ki
je drselo prek ceste. S slabostjo v že¬
lodcu se je obrnil in opazil, kako mimoidoči
z zanimanjem strme v vozilo. Na široko je
odprl oči.

Vozilo je pridrselo skozi steno na svoj nočni
obisk, vodič se je dvignil, da bi nagovoril
turiste. Donald je prekrižal roke in čakal.
Celotno vozilo se je izvilo iz zidu in ob¬
stalo.

Uniformirani se je vprašujoče zazrl vanj.

»Nekam mirno je tod okoli, kolega. Ali ne bi
mogel uganjati česarkoli?« »Seveda lahko,
mojster«, mu je odvrnil Donald. »Samo za
hipec počakaj tukajle.« Stopil je do vrat
spalnice in jih na široko odprl, potem pa
odskočil, da bi se ognil množici. »Tukaj jih
imate, ljudje,« je zakričal, »tako kot je bilo
najavljeno.« Držeč v rokah klobuk je pova¬
bil množico naj vstopi in pri tem pazil, da
je vsak izmed njih vrgel vanj svoj kovanec.
»Pravi pristni duhovi, ljudje! Edina hiša v
Libertyvil!u, v kateri straši. Vsako in vse
noči ob tej uri se pripelje iz tistele stene
ta grozljiva tolpa in paradira po sobi. Pribli¬
žajte se jim, ljudje; poskušajte se jih do¬
takniti; potipljite jih. Ne morete! Stopite
naprej in se seznanite z mojimi duhovi.«

Mala spalnica je bila v trenutku polna
zgroženih prerivajočih se ljudi, ki so se
gnetli v ospredje, da bi videli duhove. Ra¬
dovedne roke, ki so se iztezale, da bi se
dotaknile turistov prihodnosti, so grabile le
prazen zrak. Bliskovke so pobliskovale, ko
so reporterji hitro pritiskali na prožilce v
upanju, da bodo posneli slike obiskovalcev.
Predstavnik Ameriškega nebeškega društva
si je nataknil očala na nos in pritaknil priž¬
gano vžigalico k čedni vodičevi obleki, da
bi videl, če bo le-ta zagorela in tako izdala
prevaro. Vodič se je zastrmel v njegovo
početje in se nekoliko odmaknil.

»Zdaj je pa dosti,« je izjavil, »to bo prijav¬
ljeno.«

»Govorf, hodi, igra na saksofon!« Donald je
prevpil množico. »Pravi, resnični duh, ljudje.
Stopite bliže in si oglejte krasni primerek!«
»Od kod za vraga so prišli?« je hotel vedeti
reporter in predrzno potisnil dva prsta skozi
neodobravajoči obraz vodiča. »Vrag naj me
vzame, če so me prestrašili!«

»To je legenda, ki je povezana s hišo,« je
Donald zgovorno razlagal. »Zgodba o temle
prijateljčku v uniformi pravi, da je bil iznaj¬
ditelj, ki je svojčas živel v tej hiši, na¬
zadnje pa naredil samomor. Baje je nosil
to uniformo, da bi si olajšal vest; vedno
se je zaklinjal, da izumlja vojaške stroje za
vlado. Vidite vse te ljudi za njim?«

Vratovi so se napeli, da bi videli ostale.
»Bili so umorjeni!« Donald je hripavo za¬
šepetal. »Legenda pravi, da jih je nori izu¬
mitelj pomoril vse po vrsti in zazidal njiho¬
va telesa v tistile zid. Zdaj pa jih vsako noč
posadi na tole noro vozilo, za katero je pre¬
pričan, da ga je izumil, in jih prevaža skozi
zidove.« Njegovo pozornost je pritegnila no¬
va pošiljka obiskovalcev med vrati. Hlastno
je pograbil perišče žvenketajočih kovancev
in se prebil proti vratom.

»Stopite noter, ljudje. Duhovi so tukaj! Sto¬
pite naravnost noter in si oglejte prave du¬
hove v edini hiši v mestu, v kateri straši!
Vsako noč in vse noči...«

Donaldova žena in hčerka sta se vrnili ko¬
nec naslednjega tedna. Judy je dobila novo
spalnico in v najkrajšem času pozabila na
duhove. Odslej se je spet igrala s svojimi
igračami.

Prevedel Božidar Grabnar

TIM 5 74|75 238

ZA BISTRE GLAVE

Pavle Gregorc

MREŽA

V mrežo vpiši vodoravno in navpično bese¬
do, ki jih zahtevajo opisi. Opisi za vodorav¬
ne in navpične besede so med seboj pome¬
šani. Besede uvrsti v lik s pomočjo že vpi¬
sanih črk. Na senčenih poljih dobiš ob pra¬
vilni rešitvi šest orodij. Opisi zanje niso
podani.

Geometrijsko telo, katerega osnovna plo¬
skev je pravokotnik — porjavelost — troč-
lenik v matematiki — preprosta priprava
za določanje pravega ali določenega kota —
vzpetina pri Beogradu z mavzolejem Nezna¬
nega junaka — dejanje pred skokom —
ena od treh plasti transistorja — gorovje v
južni Belgiji, severovzhodni Franciji in Luk¬
semburgu — glavno mesto češkoslovaške

— trgovec s kožami; krznar — kvar — ma¬
tematični znak za enakost — pripadnik pa¬
stirskega ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj

— srbohrvaško moško ime — pozitivna
elektroda.

R i J [A

IZPOLNJEVANKA

POTOVANJE V SREDIŠČE ZEMLJE

V okviru je naslov enega številnih pustolov¬
sko  — fantastičnih romanov priljubljenega
francoskega pisatelja. Iz črk besed v okviru
sestavi besede naslednjega pomena in jih
vpiši v lik:

1. gorska gmota, sklop, 2. v starogrškem
bajeslovju sin atenskega kralja Egeja, ki se
je proslavil s številnimi junaštvi, med dru¬
gim je rešil Atence maratonskega bika, ubil
na Kreti strašnega Minotavra in pobegnil iz
kretskega labirinta, 3. nenaden in nepriča¬
kovan prihod, vpad, 4. posmehljiv naziv za
psa, 5. obdelana zemlja, njiva.

Črke na poljih s krogci dajo priimek fran¬
coskega pisatelja, ki je napisal gornji ro¬
man.

ŠTEVILČNICA

CA — ČU — DEŽ — DRO — E — Fl —
HAJ — HIM — JE — LAN — Ll — NA —
NI — NI — RUŠ — Sl — TU — VO — ZIK

Ml

Iz navedenih zlogov sestavi besede, ki jih
zahtevajo spodnji opisi. Vsaka beseda ima
pet črk. Besedo pod posamezno številko
vpiši v lik okrog polja s to številko. V vsak
kvadrat vpiši eno črko zahtevane besede in
sicer tako kot kažejo manjše številke v
kvadratkih.

1. težka jeklena kljuka, ki se zatakne v dno
in s tem drži ladjo, 2. natriju podoben ke¬
mični element (Li), 3. dogodek, ki se ne da
razložiti z naravnimi zakoni, 4. enojka, 5.
pesem kot simbol države ali organizacije, 6
avtomobilsko krmilo, 7. znanstvenik, ki se
ukvarja s fiziko, 8. rastje v visokih gorah,
rušenje, 9. gib nihala.

Ob pravilni rešitvi dajo zaporedoma brane
črke v treh vrsticah za pikami neko misel.

GRŠKE ČRKE

V polja lika vpiši za posameznimi številkami
besede s štirimi črkami, ki imajo naslednji
pomen:

1. angleški pisatelj, ki je skupaj z ženo Mary
predelal Shakespearove drame v pripovedno
obliko, primerno za otroke (Charles, 1775—
1834), 2. zelo trda in obstojna kovina, ki jo
uporabljamo za površinsko zaščito kovin
(Cr), 3. natrijev karbonat, 4. huda nalezljiva
bolezen, osepnice, 5. kompozicija lokomoti¬
ve in vagonov. 6. najbolj razširjeno motorno
vozilo, 7. ročni voziček, navadno na dveh
kolesih, 8. hidrocentrala na Dravi, 9. majhen
sestavni del snovi, 10. tekočina ali talina v
plinastem stanju.

Če sedaj v polja med debelejšima navpič¬
nicama vpišeš različne črke, dobiš na sen¬
čenih poljih posameznih vrstic imena petih
grških črk. Navpično brane dopisane črke
med debelejšima navpičnicama pa dajo  še
eno grško črko.

REŠITVE IZ 4. ŠTEVILKE

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodo¬
ravno: elektronski (mikroskop], novinarstvo,
ata, Ado, lan, MK, zlo, kri, los, lovka, kmet,
Art, renesansa, orožar, tiran, Sn, Ava, arena,
kor, ara, FT, osat, Antares, ptica, Tirana, LJ,
kad, teodolit, kvota, togost, rana, motorka,
člen, ukor, IT.

KOMBINACIJSKA KRIŽANKA. Vodoravno
(črtica pomeni črno polje): 1. vrsta: klino¬
pis  — Grk  — teta, 2. vrsta: semester  —
reometer, 3. vrsta: IK  — Ota  — avanturist,
4. vrsta: lajna  — škoda  — Reka  —, 5.
vrsta: IRO  — Nepal  — UR  — Nela, 6. vrsta:
TNT  — era  — volja  — tek, 7. vrsta:  — AA
— kos  — oktan  — Aca.

TRIKRAT LAŽNA KEMIJA: 1. A ta plin  =
platina. 2. Oj, plin O  = polonij. 3. glina
i(n) jod  = gadolinij.

KEMIČNI ENAČBI: 1. Natal  + N  = lantan.

2. Natal  + T  = tantal. N. T. sta začetnici
Nikole Tesle.

KRIŽANKA ZA POTRPEŽLJIVCE: Vodoravno:
vlačilec, rok, Peru, spis, tor, Ta, FG, Si, -a,
perm, -e, hormon, alka, rum, bar, rešo, doli¬
na, -h, viba, -Š, AB, ŠA, je, jeep, zel, krt,
četa, analitik.

PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO: Laž, no
tole ladja  = jadralno letalo, ž = r.

NAGRAJENCI

1. Franci Božnik, Socka 14, 63203 Strmec pri
Vojniku

2. Igor Martinček, Vrhovo 47, 61433 Radeče

3. Jože Topolovec, Frankopanova 4, 62000
Maribor

TIM 5 74 75 240

nagradna slikovna križanka

vaša domača delavnica

3

PLESKARSTVO ZA VSAKOGAR

Pravo orodje in z njim usklajeni postopki
za pleskanje so edino jamstvo za to, kakš¬
no bo stanovanje, ki ga boste prepleskali.
V priročniku bo pleskar-samouk našel še
vse drugo, kar mora ob tem delu upošte¬
vati.

Iz vsebine: Orodje, stroje, pripomočki:
okrogli, ploski čopiči in čopiči za grelne
naprave — pleskarske ščetke — čopiči iz
umetnih snovi — pleskarski valjčki —
priprave za razprševanje barv — lopatice
— Pregled načinov pleskanja glede na
ozadja: lepilna barva — barve za surova
vlakna — barve za fasade — armirane
paste za razpoke. Delovni postopki in teh¬
nike: pleskanje na omet, les in kovino —
razpoke — pleskanje stropov in notranjih
sten. Razprševanje in brizganje. Napake
pri pleskanju itd.

vaša domača delavnica

4

ZIDARSTVO ZA VSAKOGAR

Tisti, ki radi sami zidajo, betonirajo in
ometavajo, bodo v priročniku našli mnogo
praktičnih napotkov. V njem so tudi na¬
vodila o organizaciji, gradbeni zakonodaji
in o zavarovanju zoper nesreče.

Iz vsebine: Kamen in malta: Vrste in for¬
mati kamna. Malta: Pravilno mešanje pri
visokih gradnjah — Vezanje s kamenjem.
Beton: Cement — Dodatki — Betonsko
gradivo — Mešanje in vzidavanje — Opa-
ženje — železobeton. Malo gradbišče:
Kaj smemo graditi brez dovoljenja? —
Merjenje in zakoličenje — Organizacija
gradbišča — Izkop zemljišča — Zidarski
odri — Pravna vprašanja. Temeljni kamen:
Orodje — Priprave za delo — Zidanje —
Nadaljnja veziva — Tesnila zoper vlago.
Stenske odprtine — Zidni oporni stebri
— dimniki itd.

vaša domača delavnic;

Tehniška založba Slovenije pripravlja zbirko priročnikov VAŠA DOMAČA DELAVNICA.
Že samo ime zbirke zgovorno priča o tem, kakšna bo njena vsebina. To bo zbir pri¬
ročnikov za vse tiste samouke, amaterje, konjičkarje ali kakor že hočete, ki žele smotrno
in koristno izrabiti svoj prosti čas in pri tem prihraniti tudi kak dinar. Vsak od priročnikov
bo obsegal 6—7 tiskovnih pol, gradivo bo bogato ilustrirano z nazornimi skicami in črno-
belimi ter barvnimi fotografijami, vse skupaj pa bo v trpežnem plastificiranem ovitku. Po¬
leg opisa posameznih del bodo v priročniku našteti tudi materiali in orodja, ki so na vo¬
ljo v naših trgovinah. Celotna zbirka bo s posameznimi naslovi posegala na vsa pod¬
ročja, ki te utegnejo zanimati, tako da se ti ni bati, da bi med njimi ne našel snovi,
ki ti je še posebej pri srcu, in se temeljito poučil o njej. Cena za posamezno knjigo je
v prednaročilu 35,00 dinarjev. Zbirko lahko naročiš direktno pri naši založbi. Dovoli, da ti
podrobneje predstavimo vsebino drugih dveh priročnikov, ki sta tik pred izidom.