Dr. Ivan Anton Scopoli. V spomin stoletnice njegove smrti. Spisal Fran Kocbek. (Dalje.) n bi se v tej samoti čutil srečnejšim, oženil se je Scopoli v drugič 5. febr. 1. 1758. v Ljublaai z Katarino pl. Franchenfeldt. Sopoli je s svojitni deli, katera je za svojega bivanja v Idriji napisal in katera bodemopozneje omeoili, zaslovel v znanstvenib krogih. Ker je vedno želel Idrijo ostaviti, pa ni dolgo trajalo, da je dobil razne ponudbe. Tako je bil 1. 1763. po prizadevanji njgovega prijatelja grofa Firmiana poklican k pasovskemu knezoškofu kot doraači zdravoil Ko je 1. 1766. umrl slavni radoinoslovec Lehmann, ponudila mu je isto stolico ces?ska akademija v Petrogradu. (Glej BDeliciae", Pars III, p. 81 in 82, kjer ste obe pisa ponatisnjeni). Veuder Scopoli ni vsprejel dotičnih ponudeb, ker ni hotel ostaviti Avstje. Ko 3 bil pa 1. 1767. Nikolaj baron pl. Jacquin na dunajsko vseučilišče poklican, plelila mu je cesarica izpraznjeno profesuro za rudninoslovje in raetalurgijo na rudarski akademiji v Ščavnici (Schemnitz). In Scopoli se je preselil v Ogersko, kjer pa, žal, ni našel zadovoljnosti, kakor se je nadejal. Tu je kmalu izgubil svojo drugo soprogo. Vsled napornega delovanja v kemičnem laboratoriji, ki je bil v nepovoljnih prostorih, je tudi sarn obolel. V Ščavnici imel je ranogo raznih opravil kot rudarski svetnik in profesov. Redko kedaj bilo mu je torej možno, baviti se s svojo najljubšo vedo. in še to le v urah, ki so bile počitku namenjene. V Ščavnici oženil se je Scopoli tretjokrat s Karolino pl. Freyenau iz neke odlične obitelji. Da-si je Scopoli tu v boljših razmerah živel nego v Idriji, želel si je vender mesta, kjer bi se ložje bavil s svojo najljubšo vedo — botaniko. Scopoli je živel uže deset let v Ščavnici, ko je pozvedel, da bode na dunajskem vseučilišči ustancvljena stolica za prirodopis. Scopoli je prosil za-njo zaraan, ker je po nasvetu barona pl. Stork bila podeljena Jakobu pl. Well. L. 1776. ponudili so mu stolico kemije ir. botanike na takrat avstrijskem vseučilišči v Paviji, katero je radostno vsprejel. Ogersso ostavil je 1. septembra istega leta, 15. oktobra dospel je na novo določeni rau kraj ir z začetkom sledečega leta je pričel svoja predavanja. Tu je živel do smrti. Vedno pa ,je neumorno delal kot učitelj in pisatelj kakor v prejšnjih letih. Zlasti se i_u je ptsrečilo v Lombardiji vzbuditi občno zanimanje za prirodopisne težnje. V Paviji je ustaiovil botanični vrt, kabinet za rudnine in malaco-zoologično zbirko. Njegova zasluga je tudi, da so v bogatih železnarijah v Cavarini začeli vnovič delati. Žal, da je neumorno delovanje starčku preprečila osoda. Po mnogih, zlas,i mikroskopičnih delovanjih oslabel je njegov vid, tako da je leto dni pred smrtjo cslepil na desnem očesu. V tretjem delu ,,Deliciae" poslovil se je od učenega sveta, ki gaje s ponosom svojega imenoval. Scopoli je urnrl 8. maja 1. 1788. v 65. letu ovoje starosi, obžalovan od vseh učenih vrstnikov. 0 osobnem občevanji Scopolija pripoveduje nara Maironi Daponte to-b: Scopoli je bil strogo kreposten, nenavadno postrežljiv, v občevanji zelo ljubeznjiv nož, ki ni poznal ni prevare ni hlinbe. Bil je skromen in brez vsake baharije. Bilo 'e treba posebnega povoda, da je kaj o sebi spregovoril. Vender je tudi Scopoli nalik drugim učenjakom našel zavist in literarično ljubosumnost. Da bi se zagovarjal, ni se nu zdelo dostojno. In zares niu je v zadnjih letih razno razcepljanje na stranke, v kateroje vseučilišče propadlo, zelo ogorčilo njegovo življenje. Ali Scopoli je prenašal vse tioma in nikdar ni tožil o tem. Bili so celo vzgledi, da se je svojim sovražnikom prisrčno zahvaljeval, ako so kako pomoto v njegovih delih, seve časi na zopern način grajali, i da je to pomoto pri prvi priložnosti popravil. Na vseučilišči zbiralo se je okoli Scopolija mnogo odličnih mladih mož. lot najboljše svoje učence imenoval je botanika D. Nocca, ki je bil pozneje njegov nalednik, zoologa J. Volta in J. Tineo, kemika A. Brugnatelli iu S. Borda, mieraloga J. Martinenghi, farmacajte Marabelli, Mantagazza ia Visconti. Nje;ov sin (rojen 2. avg. 1774 v Ščavnici, umrl 1. 1854.) je bil na glasu kot statik. Scopoli dopisoval je vsem znamenitejšim učenjakom iste dobe. V njego\ zadnji knjigi BDelicae" priobčen je imenik njegovih dopisovateljev (123 iraen), mej njin mnogo slovečih. Tu omenimo le sledeče: Adanson, Allioni, Arduin, Banks Doloraieu, Fabricius, Gessner, Gleditsch, Grnelin, La Grange, Halle, N. de Jacquin, L. de Jussien, Lapeirouse, Linneaus I., II, Mygind, Seiebier, Schaeffer, Schreber itd. Scopoli je seve na svojih mnogih izletih nabral dosti prirodnin. Da je iml zbirke, zvemo iz pmlgovora njegove knjige BEinleitung zur Kenntniss und Gebraucbder Fostiilien" in iz jednega mesta pri Hacquetu. Kam so prišle njegove knjige iu.birke, ni znano. V obče se je mislilo, da se hranijo na vseučilišči v Paviji. Vender jih tam ni, kakor je prof. V. Vossu javil njegov dopisatelj dr. R. Pirotta, piofesor botanike na rimskem vseučilišči, ki je bil poprej asistent tajnocvetnega laboratorija v Paviji. Najbrž je bilo pri dvakratnem požaru v Idriji marsikaj uničeno. Scopolijevi rokopisi so bili neki posojeni tudi v Jeno. Neko pisrao, katero je H. Freyer pisal Tommasiniju 1. 1840. in katerega prepis hrani kranjski deželni muzej, pravi o tem. Dotični del pisuaa glasi se v prevodu tako-le: nŠkoda, da je moj rajni oče Scopolijeve rokopise v letih 1809. in 1813. poslal v Jeno, komu? — — — Bil sem še premlad, da bi zamogel to zabraniti. To sem zvedel še-le leta 1827. iz njegovih ust". — Po Freyerju preskrbljen prepis nima datuma in leži mej pismi, katera je Freyer 1. 1840. od Tommasinija prejel ali njerau poslal. — Večna škoda, da so se Scopolijevi spisi tako izgubili. Marsikaj spisov kupili so najbrž bogati zasebniki. Tako piše grof Lev Henckel pl. Donnersmark v spisu ,,Reise-Bemerkungen botanischen Inhalts" v BFlora oder botanische Zeitung" (Regensburg), 1. 1820., str. 43, da je v Milarm videl v knjižnici učenega grofa Luigi Castiglione tnnogo izbornih botaničnih knjig, mej njimi pa več Scopolijevih rokopisov z risarijami. Od kod jih je dobil in kam so prešli, ni znano. 2. Scopolijevo znanstveno delovanje v Kranjski. Scopoli prepotoval je Kranjsko deželo za svojega bivanja v Idriji v raznih mereh, da prouči njene prirodopisne odnošaje. Tako je prehodil 1. 1755. Idrijski okraj, 1. 1756. Ljubljanski okraj, 1. 1757. Nanos, 1. 1758. Loški, Kranjski okraj, Kokrško dolino in Storžič v Karavankah. Da so bili omenjeni izleti zelo težavni, pač lehko umemo, če pomislimo, da še takrat ni bilo tako dobrih občil nego dandanes. Slušajmo, kaj piše Scopoli v svojih BDeliciae", Pars III. str. 81 o teh potovanjih: BSam, spremljan sanio po jednem človeku, blodil sem po planinah, spaval v mrzlih nočeh pod milim nebom, živel dneve in dneve ob krubu in mleku, prišel nad Trstom cel6 roparjem v roke in nekdaj s Storžca nazajgrede visel sem tri ure v smrtni nevarnosti". Leta 1759. preizkal je gozde mej Ljubljano in Ribnico, Grintovec, Kočno, Greben, 1. 1760. Planino in Cirkniško jezero, 1. 1761. zopet Nanos in hribovje pri Senožečah, Kras in obali Jadranskega morja, 1. 1762. Gorenjsko, zlasti Bohinj, 1. 1764. Goriško in Devin ob zalivu Jadranskem. Z navedenimi potovanji razkril je botanična bogastva naših divnih krajev ter naše pokrajine predstavil učenemu svetu. Na navedenib izletih nabral je Scopoli toliko gradiva, da mu je uže 1. 1760. bilo možno izdati njegovo epohalno ,,Flora carniolica". Knjiga je izišla na Duraji in je po* svečena včliki cesarici. V njej je opisanih 756 fanerogamov in 256 kriptogamov. V naštevanji rastlin sledil je prirodnemu sestavu, kolikor je bil baš razvil. Karakteristika plemen je večjidel po Linneju, katerega pa ni povsod posnemal. Ako se mu je dozdevalo, da je najdel kaj boljšega, napravil je po svoji misli. Zlasti pri križuicah uvedel je natančnejše znake, ker so mu bila pojedina plemena preuialo določno označena. Posainezne vrsti nimajo posebnih imen, nego so s kratkimi popisi in diagnozami označena, kakor je to Linne storil v prvi izdaji ,,Spiecies Plantarum". V sinonimiki je segel nazaj do Tourneforta. Kakor je dr. Egger prvi poudarjal,*) postavil je tu Scopoli pleme Sesleria, ločeno od Cynosurus; šele vrstno ime coerulea je od Arduina.— Pri znanih rastlinah je pridejal še slovenska narodna imena, pri zdravilnih rastlinah pa kratke zapiske, ki so bili navadno posledki uiedicinske prakse. Da-si je imela knjiga v priraeri z drugimi iste dobe *) Verhandlungen des k. k. zoolog.-botan. Vereines in Wien, Bd. I., p. 149. mnogo vrlin, ipak je bila nedostatna v tem, da se ni ozirala na planinsko floro, ki znaša velik del deželno vcgetacije. V kujigo vrinilo se je tudi mnogo tiskarskih hib, ker je pisatelj živel daleč od tiskarskega kraja. To je tudi Scopoli obžaloval v nekem pisrnu na Haller-a (Epistolae eruditorum, t. IV., p, 316—317). (Dalje prih.)