0 solski reformi. IX. Ako hočemo, da se vršita pouk in vzgoja v smislu svobodne šole, potem moramo popolnoma izpremeniti sedanji način š o 1 s k e o rg a n i z a c i j e. Kdo odločuje dandanes o pouku in vzgoji mladine ? Ne učiteljstvo in ne starši, marveč na eni strani zastopniki eerkve, na drugi strani državni birokratizem z zastopniki privilegiranih imovitih slojev. Ti narekujejo, kaj se naj uči in kako se naj vzgaja; ti podjarmljajo svojim interesom i učiteljstvo i starše. Ne narodna kultura, ne svobodna znanost in človekoljubna nravnost, marveč politični in gospodarski intereei cerkve, države in posestnih slojev odločajo o pouku in vzgoji mladine. Šolstvo se mora osvoboditi vpliva katerekoli cerkve. Služiti mora samo svobodni vedi in ljudski nravnosti brez ozira na spol, pleme ali rod, imetje in stan, brez ozira na veroizpovedanje, Konfesionalni pouk naj daje dotična cerkev popolnoma ločeno od šole na stroške onih, ki bi si ga želeli. Naloga šole je, da zbližuje Ijudi na podlagi znanosti in nravnosti, ki sta last vsega človeštva, dočim jih konfesionalnost razdvaja in oddaljuje od skupnega cilja: harmonije ljudskosti. Namesto konfesionalnega pouka naj zbuja svobodna šola ob vsaki priliki, ki se ji ponuja, razpoloženja in podaja navodila za nravno življenje, oprta na človeške izkušenosti, ki izvirajo iz higiene in socialnega".čuta. A ne samo od cerkve, tudi od države je treba osvoboditi šolstvo in ga prepustiti posameznim narodom, ker edino na ta način je mogoča narodna kultura. Od heteronomije prehajamo k avtonomiji, zato zahtevamo tudi kulturno in šolsko avtonomijo za vsak narod posebej. Nad svojim šolstvom, nad svojinai kulturnimi potrebami bodi vsak narod sam zase svoj gospodar! To je mogoče doseči tedaj, ako se izpremeni Avstro-Ogrsko v federacijo avtonomnih narodov. Pri šolstvu je treba ločiti pedagoško-didaktiški det od administrativnega in temu* še dodati zdravstveni iu tehniški oddelek. V vseh pedagoško-didaktiških vprašanjih imej prvo in zadnjo besedo učiteljstvo samo. Namesto jurista nastopaj pedagog! Kakor je sodnik v svojem poslovanju odgovoren le svoji vesti, s katero razlaga zakone in deli pravico: tako bodi učitelj neodvisen pri svojem dehi, sam svoj gospod. Učiteljstvo vseh stopenj in kategorij naj v zvezi z zastopniki drugih kulturnih inštitucij odloča na svojih zborih ali konferencah (krajnih, okrajnih, okrožnih ali deželnih in končno narodnih) v vseh vprašanjih vzgoje in pouka: o učnih načrtih, metodah, knjigah, pripomočkih itd. Voli naj izmed sebe kot svoj izvrševalni organ pedagoške odbore ali komisije, ki tvorijo pedagoško-didaktiški oddelek šolskih, oblasti. Šolske nadzornike si voli učiteljstvo samo izmed sebe za določeno dobo. Ti nadzorniki niso uradniki, marveč to naj bi bil častni posel kot izraz zaupanja in spoštovanja. Njih naloga je samo pedagoško-didaktiška brez vseh administrativnih opravil. Za svoje poslovanje so odgovorni učiteljstvu, ki na svojih konferencah presoja njih delo. Šolski nadzorniki naj bi bili duševni vodje in svetovalei, nekakšna avtokritika učiteljstva. Oni naj kot načelniki pedagoških komisij pazijo, da se izvršujejo sklepi učiteljskih konferene. Pri nastavljanju podaja učiteljstvo samo po pedagoških komisijah svoje predloge, ki jih mora šolska oblast uvaževati. Kvalifikacija šolskega nadzornika je javna, učitelj se sme v slučaju potrebe zagovarjati. Avanziranje bodi avtomatično po službenih letih in zmožnostih. Službeni in *disciplinarui red odgovarjaj modernemu naziranju o pravicah in dolžnostih. Šolske oblasti sestoje iz enakega števila zastopiiikov učiteljstva (pedagoške komisije z nadzorniki kot predsedniki) in staršev. Poleg tega so člani šolskih oblasti šolski zdravniki in tehniki, ki jih voli šolska oblast sama (okr. šolski svet za krajni šolski svet itd.). Naloga šolskih oblasti je šolska samouprava (self- governement). Punkcionarje si volijo iz svoje srede. Erajni šolski sveti so najnižja šolska oblast. Zastopstvo staršev se voli na podlagi splošno in enake volilne pravice za oba spola s proporcionalnim sistemom. V okrajni šolski svet volijo zastopnike staršev krajni šolski sveti, v otrožni ali deželni šolski svet pa okrajni šolski sveti. Splošno.bi se moralo gledati, da bi bilo področje šolskih oblasti kolikor raogoče malo, da bi bila uprava tem uspešnejša. Zlasti bi bilo treba, da bi bila tudi zdravstvena in tehniška stran šolske samouprave kar najbolj izdatna. Zadnja instanca v vprašanjih narodne kulture in šolstva bodi Darodni kulturni svet ali ministrstvo prosvete. Bazdeljeno bi bilo v pet sekcij: znanstveno-umetniško, pedagoškodidaktiško, administrativno, zdravstveno in tehniško. Clane sekcij volijo okrožni ali deželni šolski sveti, posamezne sekcije pa same svoje načelnike. Voditelj narodnega kulturnega sveta ali ..minister prosvete je član parlamentarne vlade, ima najvišjo upravno in naŁaorovalno oblast nad vsem šolstvom in celotno narodno kulturo ter je odgovoren zakonodajnemu zboru naroda. Na ta način sta kulturna in šolska avtonomija in samouprava ločeni od politične. X. Svobodna šola temelji na avtoriteti vede. Ustvarja Ijudi, da se na podlagi narodne kulture dvigajo k ljudskosti, ki ljubi svoje, a pri tem ne zaničuje in ne sovraži tujega. Proti egoizmu in separatizmu poudarja altruizem in soeialnost; proti verskim, narodnim in socialnim, proti političnim, plemenskim in spolnim predsodkom stoji zavarovana pod zaščito svobodne vede in ljudske nravnosti. Ne razdvajati in oddaljevati, marveč zbliževati in združevati; ne slepo verovanje, ampak prepričevanje je njena metoda. Ne strah in nasilje, marveč zaupanje in ljubezen je sredstvo, ki si z njim osvaja srca mladine. Ne lepe besede, ampak živi zgledi in dejanja, ne oblika, temveč stvar, ne poniževanje, kar je človeškega, marveč očiščevanje od živalskega; ne ubijati individual- nosti, atnpak dvigati jo in smotreno voditi; ne prikrivati življenja, marveč učiti ga umevati in ekonomiško živeti: to je njeua morala. Krepiti smisel za samostojnost, zbujati samozavest, netiti veselje do dela in življenja, gojiti 5ut za resnico, pravico in lepoto, utrjati prepričanje o napredku eloveštva, da ne izgubimo vere in zaupanja v samega sebe, marveč da moremo napolniti vsebino svojega Jaz" z novino ustvarjajočim jedrom: to je v današnjem času velika socialna kriza, ki se kaže v vsem kulturnem življenju, najvažnejša naloga svobodue šole, ki naj da težko izkušanemu človeštvu nove vrednosti, nov cilj in^smisel vserau njegovemu dejanju in nehanju .. . Svobodna šola v naznačenem načrtu je ideal prihodnjosti. Marsikaj sicer lahko uresniči že sedanjost, toda eno je gotovo: šele iz razvalin absolutistične cerkve in z njo združene kapitalistično-militaristične države se more dvigniti v vsem svojem veličastvu ponosna stavba svobodne kulture, ki odreši poedinca in skupnost. Najprej mora pasti nazor, da je obstoj človeške družbe bolje zayarovan v jetnišnicah in kaznilnicah, v prisilnih delavnicah in vojašnicah nego v šolski kulturi: potem šele napoči človeštvu vstajenja dan. Akotudi nihče izmed nas, ki stremimo za tem ciljem, ne doživi popolnega uresničenja svojih upov, svojega hoteDJa in teženja: zavest imamo, da pripravljamo pot. Kdor hoče kam priti, mora začeti hoditi. Predvsem pa mora vedeti, kod vodi njegova pot. In kdor si stavi za svoj cilj kulturno osvoboditev človeka, ta si raora biti svest, da taki visoki smotri brez kompromisa niso delo dne, marveč prihodnjosti. Dr. Dragotin Lončar.