SPOŠTOVANE OBČANKE, CENJENI OBČANI! Izteka se leto, ki bi ga mnogi verjetno najraje pozabili. Toliko pretresov In slabih novic nismo doživeli vse od osamosvojitve države. Če smo še leto ali dve nazaj verjeli, da nas ne bo doletela najbolj črna usoda držav z najglobljo dolžniško in ekonomsko krizo, smo pristali prav pri vrhu teh držav z malo upanja, da bo kmalu zares kaj bolje. Veliko ljudi posledice že čuti v svojih denarnicah, še več pa nas bo občutilo krizo pri Iskanju pomoči v zdravstvu, pa dražjem izobraževanju, ob upokojevanju In ne nazadnje tudi pri zaposlovanju. Svet seje naenkrat Iz izobilja, ko nič ni bilo nemogoče, zrušil sam vase in zdi se, kot da se vrtenje planeta Zemlja počasi zaustavlja. Nič več ni enostavno dobiti kredit, zidati hišo ali kupiti avto. Tudi hoditi v službo ni več samoumevno. Skoraj vsak peti prebivalec naše občine je nima več. Dela v gradbeništvu, tekstilne tovarne in mesno predelovalna Industrija so skoraj popolnoma izginili iz naše pokrajine. Pa vendar, prihaja veseli december. Mesec, ko naj bi se veselili življenja, se obdarovali in obiskovali. Ko naj bi verjeli v luč na koncu predora.V novo leto, ki bo prineslo novo upanje. Nove navade, obljube In zaobljube. Vsem bralcem glasila,vsem občankam in občanom želim vesel Božič in srečno Novo leto. Vaš župan Daniel Kalamar DRAGE BRALKE, DRAGI BRALCI! Leto se spet obrača h koncu. In čepravje doline In bregove pobelil težko pričakovani sneg, nas tl dnevi ne navdajajo z romantiko zimskih dni in soncem, ki se svetlika nad snežno odejo. Ne, ti dnevi so polni ogorčenja, protestnih shodov, vzklikov nezadovoljnih ljudi nad državo, v kateri živimo. V upanju na boljšo prihodnost se ljudje odpravljajo na protestne shode, da bi opozorili vse tiste, ki na dno nas malih ljudi ne vidijo, daje nekaj hudo narobe. Pa bodo videli? Bo kdaj vse tako, kot bi moralo biti v Idealnem svetu? Svet smo vendar ljudje, taki in drugačni. In vedno bodo razlike med nami, vedno bo nekdo visoko zgoraj in nekdo čisto na dnu. Pa vendar se sreča jn zadovoljstvo ne merita po tej skali. Tisti visoko nad nami niso vedno tudi srečni In zadovoljni. Kajti sreča se ne kaže v stvareh,kijih Imamo,ampakprlhaja od znotraj.Od nasje odvisno, kako srečni, zadovoljni in dobri ljudje bomo. V tem času, ko pričakujemo dete, kije prav tako bilo rojeno med ubogimi, se moramo te sreče in miru, ki ga prinaša, še toliko bolj veseliti in upati. Veselimo se življenja in upajmo, da bo leto, ki prihaja, boljše in lepše. Vsekakor bo lepo toliko, kolikor sl ga bomo lepega naredili Bo pa zagotovo spet polno dogodkov, kjer bomo širili svoja obzorja, se kulturno bogatili, Izobraževali, zabavali in tako napolnjevali svoj življenjski mozaik. V malih skupnostih je toliko lepše, ker se poznamo, ker delamo za skupno dobro In se veselimo vsakega uspeha, ki ga dosežemo, pa naj bo to nova asfaltirana cesta, priznanje učencem ali zabava mladih. Dnevi nam namreč prehitro teko, zato si moramo med delom vzeti tudi čas za sprostitev In druženje. In vse to moramo delati z mislijo, da nam bo v prihodnosti lepše, pa tudi, če to dosežemo z odhodom na ulico. Dobro je biti pogumen, a ne pozabimo, da smo v prvi vrsti soljudje, ki skupaj oblikujemo skupnost, v kateri živimo. In vedno pomnite - najlepši dar je življenje samo. Živimo ga! Naj bodo božični prazniki mirni, polni topline in ljubezni. V novo leto pa stopite s pogumom in odločnostjo, da boste svoje dni napolnili z dobrimi deli, uspehi in vztrajnostjo. Tako boste tudi zadovoljni in srečni. Danijela Krpic glavna in odgovorna urednica 2 Občina Gracl VESELI ČAS PRIHAJA Zimski čas že od nekdaj napolnjuje kopica raznovrstnih praznikov, med katerimi prav gotovo ne moremo izpustiti tako imenovanega »domačega praznika«. Izraz seveda poimenuje vsem dobro poznane »koline«, saj je bil to že od nekdaj pravšnji čas, da seje do zime pri hiši spital in zaklal prašič. In ne glede na to, da se danes lahko ob pomoči hladilnih naprav čas kolin premakne tudi v drugo obdobje leta, je zima še vedno tista, ki ne sme miniti brez »mastnega«. Božič trka na vrata, hitro bo tu tudi »tiičen četrtek« in velikonočna košarica ni velikonočna brez prave »domače šunke«. Torej bo treba klati in prej ko slej zgodaj vstati. Veseli čas prihaja in je že krepko tu! Pred nekaj leti seje o kolinah, kot o domačem »inda-šnjem« prazniku, v našem občinskem glasilu že pisalo. Pa vendar smo se skupaj odločili, da bomo to »zimsko opravilo« raziskali še enkrat, tokrat malce podrobneje. Najprej smo o tem povprašali naše dedke in babice, ki v svojih spominih hranijo še zelo žive slike na »indašnje koline«.Toje bil res velik in pomemben praznik, saj so še otroci ostali doma in niso hoteli v šolo. Pa tudi marsikateri večer seje znal zavleči dolgo v noč, ko seje plesalo, pelo In seveda jedlo. Kako hudomušno pa je bilo šele takrat, če sosed ni bil povabljen na koline. Lahko pa je zatajila celo svinja, sploh če mesec ni bil v dobrem stadiju in je začela puščati kake čudne glasove. Podrobneje smo raziskali tudi tovrstne običaje ali norčije. Seveda pa so koline bile velik zalogaj, posebej kar se tiče predpriprav in same organizacije. Tako je še danes: od pravočasnega rezerviranja mesarja, pomagačev ob »metanju svinje«, domače kuhinje ... Prav slednje so se močno zavedale najbolj gospodinje - nekaj je pač bilo potrebno dati na mizo in tako se dogaja še danes. Kaj točno se kuha, ali seje kuhalo na kolinah, preberite sami! Mogoče pa najdete še kakšen zanimiv recept. Pravo delo za domače pa se začne šele takrat, ko mesar odide in pospravi svojo »škerino«. Na vrsto pridejo »Špeh«, kože, ocvirki ... in seveda domače klobase. Prav slednje so v našem okolju močno razširjene, saj smo Prekmurci poznani po njih. A ne glede na domačo »klo-basno kulinariko«, je nekaterih domačih klobas na krožnikih vse manj. Ugotavljate katerih? Tudi te smo podrobno opisali. A meso je nekako moralo obstati. Nekoč namreč ni bilo zamrzovalnikov, kot je to danes, pa vendar so se nekateri načini predelave mesa ohranili. Spomnili smo tudi na te. Vse bolj spremenjene navade življenja pa so nas opomnile tudi k temu, da je nekoč vsak košček mesa veljal še za kako uporabnega in dragocenega. Drobovina seje predelala oziroma pojedla, kože prodale, mehur napihnil ... celo iz svinjskih ščetin seje dalo narediti pravcate čopiče ali omete.Toje bila prava obrt! Danes seveda k temu ni več tako, saj marsikateri domači hlev sameva, pa tudi koline so bolj kot ne Iz praznika prešle v nujno delo. Najlažje je seveda stopiti v mesnico - tudi to smo nekoč pri Gradu imeli in se pozanimali o njej - pa vendar so ljudje doma »skrmili« kakšnega »pujčeka«.Samo daje bil masten na pet prstov In gospodinja je bila najbolj ponosna ženska v soseščini. Bi danes kupili takega prašiča? Nino Gumilar Koline so bile praznik za vso družino, koline leta ig68 (arhiv družine Krpic) VRAŽE IN NORČIJE OB KOLINAH »Indašnje koline« so bile pogosto pogojene z različnimi domačimi običaji ali vražami, te pa so marsikdaj rade popestrile še raznorazne norčije okoliške vaške mladine. Včasih so pri teh imeli prste zraven tudi odrasli. Svinjski cvilež je namreč že od daleč sporočal novico, da se nekje v vasi kolje - ampak vse sosede pač ni bilo mogoče povabiti na večerjo. Starejši ljudje še dandanes dobro predvidijo in izračunajo, kdaj je pravšnji čas za koline. Pri tem odločilno vlogo poleg mrzlega vremena odigra vpliv lune. Če je slednja v nepravem stadiju, je z mesom lahko hitro kaj narobe. Pravijo, da se ne sme mesariti v času mlaja ali mlade lune, v razmiku treh dni pred in po.Takrat se meso rado pokvari - mast se lahko ne strdi, meso prav ne »spaca« ali »predirni«. Idealen čas za koline naj bi tako bil ob polni luni, saj naj bi takrat imelo meso najboljši okus in tudi svinjska mast naj bi bila vtem obdobju lune najbolj kvalitetna. Vpliv lune torej ne gre zanemariti, seveda pa pri tem ne sme zatajiti tudi prašič-še posebej čeje ženskega spola. Lepi In hudomušni spomini na koline pa so pri starejših ljudeh še dandanes radi povezani z raznoraznimi norčijami, za katere seje našel čas tudi ob kolinah. Predvsem vaška mladina, kjer so izstopali pogumni fantje, so ob -■ - Občina Grad 3 času kolin radi kakšno zagodli.Če seje pri sosedovih govorilo, da bojutri mesarija,seje lahko hitro zgodilo,daje gospodarja ali »verta« zjutraj pričakalo pravo presenečenje. Na primer takšno, da je bil na njivi čez noč raztro-šen gnoj! Seveda gospodarja to ni razjezilo, saj je bil na ta način rešen velikega dela, pa vendar seje zaradi začudenja mladina ob tem rada smejala. Verjetno pa bi bilo manj veselo za gospodarja, če bi gnoj ležal po dvorišču. Kdove, če se pri kateri hiši ni zgodilo tudi kaj takega! Druga zelo pogosta norčija, ki seje dogajala skorajda pri vsaki hiši, so bila tako imenovana »priprta vrata«. Zvečer, ko seje delo zaključilo in je lahko bila opravljena že tudi večerja, je vaški mladež znal večkrat zagosti z ¿vezanjem vrat od zunaj. Tako domači kot sorodniki niso mogli iz hiše, saj so bila vrata s pomočjo »štange« (droga), vrvi in kljuke priprta. Včasih so na norčijo opozorili že mladobudneži, na primer tako, da so potrkali na okno ali pa so pod vrata poslali papir z naslednjimi verzi: »Mesarili ste, kolin ste nan nej poslali, zdaj če nan ne date par klobas, naj pride vrag po vas!« in »Vi ste danes svinjo klali, pa nam niste nič poslali. Mi smo danes muho klali, pa srno tole vam poslali!« Večkrat so domači takšen papir opazili šele zjutraj in drugega jim ni preostalo (okna so bila premajhna), da so vdrli skozi vrata iz lastne hiše. Domačim so večkrat zvezali vrata od zunaj (foto: D. Krpic) Vendarje humor ob kolinah znal iti še korak naprej.Gospodinjo je včasih pričakal še en neljub pripetljaj vaške mladine, posebej takrat, ko je zjutraj hotela zakuriti v peči in dimnik ni »potegnil«. Seveda, ko pa je bil na vrhu strehe zadelan ali pokrit! Domači so kaj hitro ugotovili, daje za to moral imeti prste zraven nekdo drug. A uspeh je bil že dosežen - hiša je bila že dodobra zakajena. Za veselo družbo ob kolinah pa je pogosto znal poskrbeti tudi sam mesar. Večkrat seje namreč zgodilo, daje ob »metanju svinje« le to pustil, da je lahko še enkrat vstala. Seveda je tudi to bila le potegavščina, kije marsikoga dodobra prestrašila. Ne glede na čas iri razmere, kijih imamo za opravljanje kolin in dela z mesom danes, se v družinah še pogosto pogleda na koledar. Seveda, če bi o tem lahko povprašali pujska, bi verjetno odgovoril, da klanje lahko še počaka kakšen mesec ali dva. A koline so dandanes pogosto pogojene z realizacijo časa, ki se najde z dogovorom mesarja in domačih. In ne luna in ne svinja pri tem ne smeta kaj ugovarjati. Norčije pa... Ideje so napisane zgoraj, torej: »Lahko jih še obudimo!« Nino Gumilar KOKONE NEKOČ Jesensko zimski čas je med drugim tudi danes čas kolin. Vendar koline danes niso nič kaj posebnega. Pred leti, ko je tudi moj sogovornik Herman Dervarič bil znan vaški mesar, pa so koline bile tako imenovan praznik za vso družino. Na tako imenovano mesarijo je bila pozvana vsa ožja rodbina (zbralo seje tudi okrog 20 ljudi v hiši). Koline so namreč bile lahko samo enkrat, v premožnih družinah pa največ dvakrat letno.Toda, kot pravi moj sogovornik, so tiste prave koline bile prav v tem času okrog praznikov, vendar najpozneje do Svetih treh kraljev. V družinah, kjer so zaklali dva prašiča, pa je bil zadnji čas za to opravilo do ponedeljka pred pustom oziroma na sam tako imenovani mali pust. Potem v postnem času kolin več ni bilo. Zelo zanimiva je bila tudi sama priprava na koline. To pač po navadi ni bil enodnevni dogodek, ampak so koline včasih celo trajale kar nekaj dni. Gospod Dervarič se zelo dobro spominja nekih kolin na sam praznik Janeza takoj bo Božiču. Zjutraj so se v hiši zbrali moški ob kolaču kruha, šunki in pintu žganja (pint žganja je 1,5 I steklenica žganja), ki so ga pili kar iz steklenice. Preden so se lotili namreč tega, da so zaklali prašiča, je bilo potrebno iz gozda izvleči nekaj hlodov, saj je bilo tokrat zbranih pri hiši kar nekaj mož. Po močnem zajtrku so se odpravili v gozd na delo, vendar spet ne brez pinta žganja. Ta dan so tako lahko prašiča le zaklali in ga očistili, vse drugo opraviloje moralo počakati na drugi dan. Prva hrana na kolinah je bila pečena kri, kruh in česen. Zalili pa so jo seveda z dobro domačo slivovico. Zelo zanimiv podatekje tudi ta, da so zaklanega prašiča sicer oparili, vendar so pri tem opravilu porabili smolo, ki pa ni bila kupljena v trgovini. Smolo so namreč že predhodno nabrali vgozdu med letom.Za enega prašiča so porabili samo par kupčkov smole. Kjer pa smole ni bilo, pa so uporabili tudi pepel, vendar je delo z njim steklo mnogo težje. Prašiča so zmeraj zaklali z nožem, vendarje to delo znal opraviti le dober mesar. V kolikor je prvi dan bil prašič samo zaklan, so ga nato do drugega dne očiščenega na stolici imeli kar v neki primerni sobi v sami hiši. Tudi večerja na kolinah je bila včasih zelo pozna, vendar ta dan tudi ni bilo še mesa. Ponavadi so jedli jetra. Vsi, ki so bili na kolinah, so se največkrat pozno ponoči peš odpravili domov. Prave koline so namreč imeli šele drugi dan, ko seje rodbina po- 4 Občina Gracl novnosešla. Kot sladica na koncu kolin pa so še poseben okus imela pečena domača jabolka. Moj sogovornik se dobro spominja, da se prvi dan nikoli niso narezovali ocvirki. To je bilo delo naslednjega dne. Delo mesarja je bilo tudi pacanje mesa, ki pa je lahko trajalo tudi do enega tedna po samih kolinah. Meso se je na dimljenje pripravljalo dva do tri tedne. Mesar Herman pri svojem delu, okrog leta ig84 (arhiv družine Dervarič) Zelo pomembno vlogo pri tem opravilu so imele prav gotovo tudi ženske, ki so poleg vseh ostalih stvari poskrbele tudi za to, da so dobro očistile čreva, katera so potem uporabili za izdelavo tako ajdovih kot tudi prosenih klobas. Zelo znana jed je bil nadeti želodec, ki so ga nadeli s svinjsko glavo in kožami.Tudi ta želodec seje dimil in imeli so ga za mesno zimskojed. In na koncu sem povprašala še o tem, kako je ponavadi bil oblečen sam mesar? »Nič kaj posebnega, le tako, kot se za mesarja spodobi,« je pripomnil gospod Dervarič. Mesarja je namreč krasil bel, dolg predpasnik in visoki škornji. Da, koline so nekoč bile res nekaj posebnega, dogodek, katerega so ljudje težko pričakovali in se ga neizmerno vese^'- Suzana Farič kruh. Ker so koline bile skoraj vedno pozimi, so zraven pili čaj ali kuhano vino. Takoj, ko je mesar odstranil drobovino, so gospodinje začele pripravljati jetra. Jetra niso nikoli oprale pred samo pripravo, ker so potem postala trda. Jetra so bodisi narezale na rezine,jih popekle, posolile in postregle skupaj z nasekljanim česnom. Ali pa so najprej popražile čebulo, narezale jetra na majhne rezine, jih dodale in popražile, posipale z moko, na hitro premešale,jih zalile z vodo in za kratek čas pustile vreti. Solile sojih na koncu, prej so dodale le kak lovor, kumino in ščepec popra. Zraven seje postregel cel kuhan krompir ali »zmoženi krumči« . Kasneje je sledila »pljučna mlečna župa« ali bujta repa. Pri pljučni mlečni župi so pljuča najprej »obarile«, vodo, v kateri so se pljuča »barila«, so vrgle stran. Obarjena pljuča so narezale na kocke, dodale surov krompir, narezan na kocke, in dale kuhat z dodatkom soli, česna, popra in lovorja. Pustile so vreti, da je krompir postal mehak, vse skupaj zgostile s kislo smetano in moko, da je ponovno vse zavrelo. Na koncu so juho zakisale po okusu (recept Rac Marije). Prekmurske koline pa so najbolj poznane ravno zaradi »bujte repe« kije še vednotipična jed ob samih kolinah. Pečena kri oziroma »krfšterc« (foto: Mateja Knap) PREHRANA NA KOLINAH Goričko je še danes poznano po svojih dobrotah in kulinaričnih posebnostih, ki so tesno povezane s samimi kolinami kot so nekoč bile.Tedaj so se šibile mize pod dobrotami, katere so gospodinje pripravljale čez cel dan in pri tem pokazale vse svoje kulinarično znanje. Zjutraj, ko so se zbrali, da bi zaklali svinjo, so si najprej dobro razkužili grla s pristnim domačim žganjem. Ko je mesar zabodel svinjo, so ob njem že stale gospodinje s posodo in lovile kri in jo pri tem cel čas mešale, da se ne strdi. Gospodinje so kri spekle v pečici, pri čemer so zraven dodale popraženo čebulo, mleko, jajca, poper in ščepec soli. In kot tako postregle mesarju in njegovim pomočnikom, zraven so ponudile še čebulo, česen in bel Bujta repa po domače (recept Marije P.): Sestavine: 70 dag svinjskega mesa s kostjo, 1 kg kisle repe, 2 del prebrane prosene kaše, 4 žlice masti, 1 žlica gladke moke, 1 čebula, 3 stroki česna, rdeča paprika v prahu, cel poper, lovorov list, ščepec kumine in sol. Postopek priprave: Kislo repo po potrebi speremo pod vodo in jo kuhamo skupaj z mesom in kostmi okoli 30 minut, nato dodamo proseno kašo (sprano pod vodo) in vse skupaj kuhamo še nadaljnjih 30 minut (toliko, da je meso kuhano). Jedi ne mešamo, ker mora kaša ostati na vrhu, da se ne osmodi. Dodamo začimbe lovor, poper in kumino. Naredimo prežganje za zgostitev. Na masti spražimo sesekljano čebulo, da postekleni, nato dodamo moko, rdečo papri- Občina Grad 5 ko v prahu in strt česen in na kratko prepražimo, da ne pogreni. Prežganje zalijemo z malo hladne vode, ga razmešamo ter vlijemo v ostale sestavine. Vse premešamo In kuhamo še 5 minut. Za boljši okus dodamo še sok, ki se je nabral pri peki pečenke. Pri bujti repi so zraven postregli meso s kosti, katere so uporabljali pri kuhanju bujte repe. Vrhunec kolin je vedno predstavljala večerja, kije bila največkrat že dokaj pozno zvečer.Tukaj so gospodinje postregle z domačo juho z rezanci, sledila je svinjska pečenka s praženim krompirjem in solato. Če so delaII klobase (krvavice, prosene klobase...) že isti dan kolin, so dale na mizo še te. Koline so se zaključile z domačimi retaši In domačim kuhanim kompotom, kije bil skuhan iz suhega sadja. Seveda je ob vseh teh dobrotah po grlih teklo vedno dobro vlnce, kije ob koncu večera večkrat poskrbelo za zelo razpoloženo vzdušje. Če pogledamo nazaj, so bile koline naših babic dosti bolj družabne in zabavne. Ljudem se ril mudilo, mize so se šibile pod dobrotami gospodinj, katere pa dandanes zaradi tempa življenja počasi pozabljamo.Veliko kmetovje opustilo kmetovanje, ljudje hodijo po meso v mesnico in take koline, kot sojih nekoč poznali, počasi izginjajo Iz naših domov. Doris Troha Koline so zajemale klobase, meso in bajto repo (foto: M. Knap) DOMAČE KLOBASE Domače koline so pri nas že od nekdaj tradicionalen kmečki običaj, pri katerem ne smejo manjkati tipične kmečke jedi. Ena takih so domače klobase. Seveda pa se le-te od kraja do kraja razlikujejo tako v načinu priprave, Izdelave, kakor tudi po samem okusu. Tako poznamo več vrst klobas, ki so seveda skoraj povsod obvezni del domačih kmečkih kolin. Običajno so ob kolinah na mizah prisotne: krvavice, »prižetne« klobase, pečenice, domači želodec (tlačenka). Načeloma se je pri Izdelavi klobas stremelo k čim boljšemu izkoristku posameznih delov prašiča, ki jih je bilo težje uporabiti za samostojnojed, kot npr. svinjska glava, maščoba, kože in ostala drobovina. Izdelava domačih klobas je bila pred časom kar zahteven postopek. Namreč, preden se je sploh pristopi lo k Izdelavi klobas, je bilo potrebno čreva zelo dobro očistiti, za kar so gospodinje običajno uporabile navadno »špango« (kovinsko sponko za lase). Po drgnjenju s špango je bilo potrebno črevo dobro izprati, šele takrat je bilo pripravljeno za polnjenje s pripravljeno maso. Pri »prlžetnlh« oz. prosenih klobasah se lahko uporablja priželjc ali črevo. Vsebina mase je bila seveda odvisna od vrste klobas. Tako sta bili pri »prlžetriih« klobasah osnovni sestavini prosena kaša in koščki mesa, medtem ko sta bili osnovni sestavini pri krvavicah ajdova kaša In svinjska kri. Koščki mesa so se dodajali po želji. Za pečenice pa je že samo po sebi umevno, da je osnovna sestavina le-teh mleto svinjsko meso. Želodec (tlačenka) je po navadi vseboval velike koščke mesa, kožo in drobovino. Vsaka vrsta klobas zahteva svojevrsten postopek. Pri izdelavi krvavic na pol skuhamo ajdovo kašo (ponekod uporabljajo tudi riž in ješprenj), dodamo kuhano mleto meso iz svinjske glave, pravtako kuhana In mleta pljuča, svinjsko kri, solimo, popramo, dodamo malo pimenta, mleti lovorov list In dobro premešamo. Maso zalivamo z mastno vodo, ki smojodobili pri kuhanju glave,da masa ne bo presuha. Dodamo ocvrto čebulo in nato s »puško« (stari kuhinjski pripomoček za polnjenje klobas) nadevamo tanka čreva. Krvavice je potrebno obariti In ko se ohladijo, jih pečemo. Lahko p a j i h shranimovzamrzoval nlk. Posebnost teh klobas je, da jih lahko naredimo tudi brez dodane svinjske krvi in tako dobimo samo ajdove klobase, ki so po okusu tudi zelo dobre. Izdelava klobas s »puško«februarja ig8o (arhivdružine Krpic) Domače klobase foto: M. Knap) 6 Občina Gracl Pri »prižetriili« ali prosenih klobasah prav tako skuhamo proseno kašo, dodamo na drobno narezano nemastno meso, sol, poper in nasekljan česen ter piment po okusu. Maso prav tako zalivamo z mastno vodo, ki smo jo dobili pri kuhanju glave in drobovine. Iz mase oblikujemo jajčaste kepe in jih zavijemo v priželjc oz. mreno. Klobase damo pečali pajih shranimo v zamrzovalnik. Za pečenice pa je značilno, da jih Izdelujemo iz finega svinjskega in govejega mesa ter začimb. Potrebujemo mleto meso, nato dodamo sol in poper ter iztisnjen česnov sok ter vodo. To dobro pregnetemo in pustimo, da se sestavine prepojijo. Z maso polnimo tanka čreva. Na koncu lahko klobase malce obarimo in jih damo peč ali pajih shranimo v zamrzovalni k. Če želimo klobase dimiti, moramo uporabiti debelejša čreva. Pri domačem želodcu oz. tlačenki potrebujemo meso z glave - pol mastne in pol puste, rilec, svinjske kozice, parklje, svinjski jezik in jušno zelenjavo (koren, zeleno, lovor, poper v zrnju, česen, čebulo, kakšen klinček, sol, poper in majaron). Meso skuhamo z jušno zelenjavo v slani vodi, vendar ne preveč. Ko je kuhano, ga narežemo na večje koščke. V skledi zmešamo meso, mu prilijemo juho, dodamo začimbe in nastrgano čebulo. Zmes nadenemo v dobro očiščen svinjski želodec, ga zašijemo in kuhamoi do 2 uri.Občasno ga prebodemo,da ne poči. Želodec je kuhan, ko pri prebadanju ni možno več zaznati »sokrvnice« ali kalne tekočine. Nato želodec obtežimo za 24 ur. Uživamo ga svežega ali prekajenega. Namesto svinjskega želodca lahko uporabimo tudi vrečko za tlačenke. Vsak kraj, vsako gospodinjstvo je razvilo svoje posebnosti glede sestave mesnih izdelkov, uporabljenih začimb in načinov uporabe mesa. Obstaja cela vrsta receptur, vendar na koncu vseeno pridemo do ugotovitve, da je vsak izdelek, ne glede na raznolikost postopkov in sestavin, zelo okusen. Žal izvirna tradicija domačih kolin čedalje bolj izumira, le tu in tam najdemo gospodinjstva, ki to tradicijo še držijo. Za to je kriv predvsem spremenjen življenjski stil prebivalcev, kar je seveda zelo žalostno, saj so koline predstavljale družabni dogodek, kije družil predvsem sorodnike in sosede. Tatjana Grah CVRETJE IN ŠPEH Sedaj je čas, ko na vsakem dvorišču zaslišimo glas svinjskega cviljenja. Skoraj vsaka družina v zimskem času posega po kolinah. Ko pa so koline, je tudi čas, da se poskrbi za vsak kos svinjine. Tako tudi za »Špeh«. Nekateri ga sicer ne uporabljajo in ga komu podarijo ali se ga rešijo na kak drug način. A večina se še loteva cvrtja le tega. Še preden pridemo do postopka, da lahko cvremo, moramo opraviti veliko stvari. Kot prvo je potrebno s »Špeha« potegniti kožo, katero ravno tako lahko uporabimo v prehrani. »Špeh« nato zrežemo na kocke oz. zmeljemo. To pa je odvisno od vsakega posameznika. Ko imamo »Špeh« pripravljen za cvrtje, ga naložimo v posodo in ga začnemo cvreti, pri katerem moramo biti zelo pazljivi, saj je na ognju zelo vnetljiv iri lahko hitro pride do poškodbe. Zelo pomembno pri cvrtju je, da dodamo mleko ter sol, predvsem pa da redno mešamo, da se nam ne prismodi na posodo. Ko cvrtje porumeni in dobi svojo barvo, mast precedimo v tunjo, kjer se mast na kmetijah po navadi tudi shranjuje. Ocvirke pa damo v drugo posodo. Če imamo ocvirke narezane na kocke, jih lahko postrežemo s svežim domačim kruhom, kar je bila specialiteta v preteklosti. Po navadi pa se iz ocvirkov naredi ocvirkov namaz, kije zelo priljubljena gorička jed. Ocvirke pa lahko uporabimo tudi za zelo dobre tradicionalne pogače. Cvrtje Špeha (foto: M. Knap) Občina Grad 7 OCVIRKOV NAMAZ Sestavine: mleti ocvirki, sol, poper, česen. Sestavine zmešamo in mažemo na kruh. OCVIRKOVE POGAČE Sestavine: i kg moke, 60 dag mletih ocvirkov, 5 dag kvasa, 2 del mleka, 4 del kisle smetane, 4 rumenjake, sol, poper. Omesimo, pustimo vzhajati, nato izrežemo kroge ter premažemo z jajcem. SALINI KIFLNI Sestavine: 1,20 kg gladke moke, 40 dag salove masti, 4 jajca, 10 dag kvasa, 5 žlic sladkorja, mleko po potrebi, malo soli. Omesimo, testo razdelimo na 6 delov in pustimo vzhajati. Izrežemo trikotnike in naredimo kiflne. Kiflne lahko napoinimotudi z orehi. Predenjih damo peč,jih premažemo z rumenjakom. Mateja Knap Šali ni kifin: (foto: M. Knap) IZDELAVA ŠUNKE Zima je pred vrati, s tem tudi zimski običaji. Eden izmed tradicionalnih običajev so zagotovo koline. Zelo zanimive in cenjene so zimske koline, kajti takrat se poslužujemo res vseh opravil pri kolinah. Zelo pomembno delo na kolinah nekoč kakor tudi danes je izdelava domače šunke. Velik pomen pri izdelavi šunke ima »pacanje« mesa. V pacu je meso po navadi od dveh do treh tednov, odvisno od velikosti kosa mesa. Vsekakor pa je potrebno meso vsaj vsak drugi dan oprati ter preložiti. Katere sestavine se uporabljajo pri soljenju mesa, pa ne moremo točno podati, vsak namreč uporablja svojo metodo in je po navadi skrivnost vsakega posameznika. Kvaliteta in sestavine so torej skrivnost vsakega gospodarja. V pac se daje in seje dajalo vse vrste mesa, a najbolj kvaliteten del mesa, ki je bil dan v pac, je bila zadnja krača, tako imenovana omica, katera je služila za žegenj in večje praznike, in seje za te namene tudi shranjevala. Za kvaliteto domače šunke pa je v veliki meri pomemben zadnji del, to je »solhanje«. Potrebna je velika pazljivost pri kurjenju v »solh«, kajti kaj hitro se lahko zgodi, daje kurišče premočno, ki lahko vzame kvaliteto mesa. Seveda pa je treba za »solhar« izbrati tudi prava drva. Najbolj priporočljiva so bukova drva, lahko pa se uporablja tudi les gabra. Največjega pomena je to, da se skorja odseka z lesa in se kuri brez skorje na drveh. Zaključimo lahko z dejstvom, daje pri izdelavi domače šunke veliko ključnih stvari, ki lahko že pri mali napaki kvaliteto šunke zelo poslabšajo, »Solili« pa služijo tudi za »solhanje« domačih klobas. Mateja Knap Meso v »pacu« (foto: M. Knap) Meso v»solhu« (foto: M. Knap) DEBELE KLOBASE V bogati zakladnici vseh vrst klobas, ki sestojijo iztakšriih ali drugačnih sestavin in jim ne sme zmanjkati mesa, so se predvsem v preteklosti znašle tudi tako imenovane »debele klobase«. Omenjeno je že bilo, da se je vsaj nekoč vsak del ali košček zaklanega prašiča smotrno predelal oziroma uporabil. Med drugim tudi svinjska čreva, ki so še danes nujni del za izdelavo vseh vrst klobas. Pri tovrstnih »debelih klobasah« je bila ta razlika, da je bilo uporabljeno tudi debelo črevo. Postopek izdelave teh klobas je kar precej zapleten, saj je potrebno za vnovično uporabo tovrstnih črev poznati kar nekaj postopkov. Čreva je bilo treba dodobra pripraviti, da so se lahko vnovič napolnila. Poleg vode in temeljitega izpiranja, jih je bilo potrebno vsaj za dva dni prepustiti tudi zeliščem. Tu so osrednjo vlogo opravlja- 8 Občina Gracl li: sesekljana bela repa, narezana jabolka, kutine, lovorov list, česen, poper, brin ... Vse te sestavine so namreč črevam odvzele nezaželen vonj In šele na ta način pripomogle kvnovlčni uporabi. Vsebina tovrstnih »debelih klobas« pa je vsaj nekoč, danes jih srečamo ria krožnikih zelo poredko, bila dokaj slična belim kašastim klobasam. Seveda poleg prosene kaše ni smelo zmanjkati dobrega mesa In ustreznih začimb - vse po lastnem okusu In pravilnem postopku. S pomočjo »zobotrebcev« ali drugih ustreznih prlpomočkovje bilo treba specialiteto le še zadelati oziroma »zašiti«, da masa med peko ne bi Izhajala. Na ta način seje torej poleg tankega črevesja in prlžeca (mrene) uporabilo tudi debelo črevo - seveda po temeljiti predpripravi. Okusna specialiteta, tako imenovane debele klobase, so zaradi svoje oblike vsaj nekoč bile dobra alternativa vsem ostalim klobasam. Poleg tega pa naj bi bile »debele klobase«, po besedah naših starih staršev sodeč, v primerjavi s »prižecinimi klobasami« manj mastne! H mm m ... Torej bi bilo pametno razmisliti in vnovič poseči zopet po njih. Nenazadnje: v trgovinah marsikdaj kupimo skoraj vse, pa se sploh ne vprašamo, kaj se skriva za ovitkom oziroma kaj je šele v njem. Domače pa je le domače! Nino Gumilar Debele klobase so danes zelo redke na domačih krožnikih (foto: N. Gumilar) MESNICA PRI GRADU Sveže goveje kosti so dišale po Porgi... Svoje dni srno pri Gradu oziroma v takratni Gornji Lendavi med vsemi obrtniškimi dejavnostmi Imeli tudi mesnico. Najstarejši domačini po besedah svojih zanamcev sodeč pomnijo, da naj bi prva mesnica pri Gradu stala ob Gostilni Ballgač (danes Gostilna Raj sar- Fe renče k), In sicer verjetno že krepko pred i. svetovno vojno. Kasneje, nekje v času med prvo In drugo svetovno vojno, seje ta preselila h Gostilni Maršek (danes na mestu Gostilne Klement), česar se starejši domačini še dobro spomnijo. Tam seje z mesarsko obrtjo nekaj let ukvarjal domačin Ludvik Sukič, kasneje pa je njegove posle prevzel Karel Bunderla Iz Kuzme. Na vogalu med današnjima gostilnama Rajsar-Feren-cek In Bežan-Žokš, kjer vodi makadamska cesta proti VI-doncem (na Bajno),je pri Gradu stala prva mesnica. Kdo jo je zgradil oziroma zakaj ravno tu, ni natančno znano, vendar se lahko sklepa, da se je ta obrt razvila zaradi potrebe takratne zemljiške gospode ali grofov. Podobno je bilo tudi z ostalimi dejavnostmi In objekti, ki so nekoč stali ali delovali v Porgi (pekarna, sodnija, žaga, marof ...). Kasnejeje stavba mesnice prešla v roke več lastnikov. Od vseh teh sose starejšim ljudem naj bolj vtisnil i v spona i n Ballgačevl.Takrat naj bi v njihovih prostorih deloval mesar Ludvik Sukič, ki je pri Gradu začel z »mesarijo« in prodajo mesa. Mesnica je morala imeti zelo dobre temelje, saj je poleg prostora za obdelavo mesa, vsebovala tudi hladilnico oziroma tako imenovano »ledenico«. Mesoje bilo treba poleg razkoščevanja tudi skladiščiti -ker zamrzovalnih naprav ni bilo, so si preprosto pomagali kar z ledom v kletnih prostorih. Tega so pridobivali že pozimi iz snega. Ledene kocke so se globoko pod zemljo obdržale precej dolgo in na ta način poleti hladile meso; še posebej ob velikih praznikih, kot je bila na primer velika maša, ko je bilo potrebno narediti večjo zalogo mesa. Danes objekta oziroma stavbe prve mesnice več ni, se pa naj bi po besedah sedanjega lastnika, sam teren še dolgo časa pogrezal. Kot spomin na »mesnico pri Baligaču« spominjajo le še starinska vhodna vrata, ki naj bi bila stara že vsaj dvesto let. Na mestu prve mesnice pa danes nemo priča zgolj še košček zelenice, ki stoji pred staro uto. Prostor, kjerje nekoč stala mesnica in ledenica v kleti foto: N. Gumilar) 200 let stara vrata prve mesnice pri Gradu še danes služijo svojemu namenu, čeprav ne odpirajo več vhoda mesnice. foto: N. Gumilar) C . 41 Občina Grad 9 Bolj živi spomini pa naše dedke in babice vežejo na drugo mesnico Ludvika Sukiča, ki naj bi se od Baligačevih preselila na današnjo lokacijo Gostilne Klement (nekoč lastništvo Maršekovih). Marsikdo se še dobro spomni svežih govejih kosti, ki so po »rani maši« kot nalaščvabile za nedeljsko juho. Ljudje so radi zahajali v dokaj skromno mesnico g. Sukiča - vedno nasmejanega in željnega ustreči vsaki prošnji. Seveda včasih tudi sam ni imel izbire in je bil primoran prodati tudi kakšen slabši kos mesa ... Ampak samo z maloprodajo najverjetneje obrt ne bi preživela, zato je mesar zaradi večjega prometa sklenil pogodbo tudi s takratnim Okrajnim odborom OF Murska Sobota. Na ta način je ravno njegova mesnica v času druge vojne preskrbela z mesom vse okoliške straže na Goričkem, živino za zakol pa mu je primoral priskrbeti Krajevni odbor v takratni Gornji Lendavi. tovati s svojo poslovalnico, najprej torej pri Baligačevih, kasneje pa pri Gostilni Maršekovih (stavba za gostilno, proti pokopališču). Kar hitro sta si zakonca tudi na način pridnega dela in s privarčevanim denarjem začela graditi tudi lastno hišo. Ta je nastajala preko ceste, kjer sta pravzaprav stanovala (sedanje domovanje družine Forjan ič-Šuša). Žal načrtov nista zmogla dokončati, saj je mesarja prej prehitela smrt. Hkrati pa je to pomenil tudi skorajšnji konec za njegovo mesnico pri Maršekovih. K sreči je ta po zaslugi mesarja Karla Bunderla iz Kuzme še nekaj let vseeno obstala. Starejši domačini se dobro spomnijo tudi tega obdobja - gospod »Kadi« (po domače Rukašov) je bil znani mesar s svojo mesnico tudi v Kuzmi. Prav tam je njegove posle prevzel tudi sin, a žal je danes na njuno vneto delo, tako pri Gradu kakor v Kuzmi, ostal le še lep spomin. Do najbližje mesnice se moramo namreč danes odpeljati kar v Mursko Soboto. Mesar Ludvik Sukič (arhiv družine Forjanih) Nekateri starejši domačini se še danes živo spomnijo mesarja, Ludvika Sukiča, ki je s svojo ženo Marijo h Gradu prišel iz Večeslavec.Tam sta skupaj najprej vodila »gostilno pri Mikloši«, ampak korenine Sukičevih so bile tiste, ki soju najbrž povlekle nazaj h Gradu. Po končanem šolanju za mesarja, ki gaje Ludvik zaključil v Avstriji leta 1914, sta se z ženo naselila v najemniški sobi družine Mihalič (stara hiša sedanje družine »Kamnoseštva Bunderla«). Od tu je Ludvik začel službovati oziroma obra- Zanimivo je bilo torej raziskati, da smo prav pri Gradu oziroma v nekoč imenovanem kraju Gornja Lendava, v sorazmerno podeželskem okolju, imeli tudi mesnico. Gotovo je za domačine pa tudi za širše družbeno okolje (odmaknjenost od večjih središč) in čas (vojno obdobje) ta pomenila pomembno gospodarsko obrt. Ne glede na zvečine kmečki živež so ljudje v teh krajih toliko bolj potrebovali bližnji prostor za zakol in prodajo živine. Kako preprosta je lahko bila zadeva, če si jo našel kar v domači vasi! In sveže kosti za nedeljsko govejo juho iz domače mesnice? Le kdo bi se jim odrekel. Nino Gumilar IS, EmjoTDl Oiíesl la. dlitsidriitifei si .StiVt.Stvei 1 adBTCi., SL&r«3d Potrdilo za nabavo mesa (arhiv družine Forjanič) OKnUKr ODPOR O F H«» TT.flUD Hiii.er. 0-.L*aio,‘r* *0 dol5r4 3" ■! ftex« SlirrsSl, 941131. Vilinci „ I-uafcoYíi, Setinn Mesnica pri Maršekovih, danes Gostilna Klement (arhiv Občine Grad) 10 Občina Grad POLETNI TABORI NA OŠ GRAD V šolskem letu 2011/2012 je na OŠ Grad prišlo obvestilo, da se bo lahko Izvajal projekt Popestrimo šolo. Veliko učencev seje nad tem navdušilo, zato smo dobili prijavnice in sena projekttudi prijavili.Sodelovali smo lahko učenci od 5. do 8. razreda OŠ Grad. V sam projekt je bilo vključenih veliko dejavnosti, ki so se izvajale čez šolsko leto. Na žalost ne čez celo, kajti obvestilo smo prejeli komaj sredi šolskega leta. Projekt je prevzela učiteljica Mateja Žokš. Ena izmed dejavnosti so bili tudi poletni tabori, ki so se izvajali med počitnicami. Prvi je potekal od 26. do 30.junija, drugi pa od 20. do 24. avgusta. Oba seveda na OŠ Grad. Prvega tabora sem se udeležila tudi sama, nadeli smo si ime Goričke tace. Najprej smo se spoznali in naredili zastavo našega tabora. Potem pa je sledila naša zabava. S kajaki smo se odpravili po Ledavskem jezeru, se igrali različne igre, spoznavali naravo, se kopali v Moravskih Toplicah, imeli piknik, spoznali vesolje ter zadnjo noč prespali v telovadnici OŠ Grad. Zabava je na žalost potekala le štiri dni. Potem pa smo se morali posloviti, kajti učitelja sta potrebovala kratek predah, saj sta načrtovala že drugi poletni tabor.Tudi na drugem taboru je način dela potekal enako, le da so si učenci druge skupine nadeli drugačno ime in izdelali drugačno zastavo. Bili so namreč Grajski duhci.Tudi oni so se najbrž imeli lepo, saj seje po taboru veliko slišalo o tem. Upam, da bodo tabori organizirani tudi v prihajajočih počitnicah, sai je bilo zabavno. __ „ , _ . Tamara Grah, 8. razred Grajski duhci so poleti oživeli (foto: A. Vrtič) BILI SO NAŠI GOSTJE Na Osnovni šoli Grad se že vrsto let ukvarjamo s tradicionalnim načinom oblikovanja gline na lončarskem vretenu. Delamo to, kar je človek počel že tisočletja. Srečujemo se z materialom, ki je dar narave, ga gnetemo, valjamo, stiskamo, vlečemo, krasimo, žgemo... Otroci na naši šoli rastejo z glino. Ustvarjati začnejo že v prvi triadi in na osnovi izkušenj iz leta v leto, na lončarskem vretenu svojo domišljijo spreminjajo v realnost. Ustvarjalni duh je že pred leti ušel izza zidov naše šole. Razlezel seje po bližnji in daljni okolici. Ljudje so spoznali idealne možnosti, ki jim nudimo na področju ustvarjanja, zato šola postaja stičišče vseh, ki ljubijo glino in izražanje v njej. Gostili smo učence drugih šol in učence iz Porabja. Pri nas so ustvarjali študentje oblikovanja s svojimi profesorji, lončarji iz drugih krajev Slovenije in akademski kiparji Izpostaviti pa želim prav posebne goste, ki so prišli letos že drugič, in sicer iz Varstveno delovnega centra Kranj. Oh, joj! Saj ti so pa že odrasli A sploh vedo, kaj pomeni biti umazan z glino? Bodo zbrali toliko poguma, da namočijo svoje roke v kalno vodo? Kdo bo pa čistil za njimi? Neumna vprašanja. Neumna vprašanja, ki so rojila po glavi meni, dokler jih nisem spoznal.Takoj, ko so segli po glini, so me navdušili s svojo spretnostjo in občutkom do materiala. Opazil sem, da imajoveliko izkušenj in jim glina nikakor ni tuja. Ko so opazovali mojstra Štefana, so izražali neizmerno navdušenje. Pred njihovimi očmi so nastajali čudoviti izdelki in verjetno so bili to trenutki, ko so sami pri sebi začutili željo po delu na vretenu. In zdaj je šlo zares. Pet vrtečih se plošč, pet kosov gline in pet zaskrbljenih obrazov. Ali bodo zmogli? Seveda so zmogli. Prvi objemi vrteče se vlažne gline so na njihove obraze zvabili radost.Opazili so, da postaja glina živa, da se odziva na njihove prijeme in prisluhne njihovi duši. Prepričan sem, da so v tem trenutku vstopili v nek drug svet. Iz njihovih misli so se umaknile skrbi in pozabili so na vsakodnevne tegobe in čustvene obremenitve. Vso svojo energijo so posvetili glini. Bili so pozorni na navodila za delo, umirjeni in osredotočeni na nastajajoči izdelek. Tu pa tam jim je tudi kaj spodletelo, ampak iz ure v uro so postajali samostojnejši, spretnejši in vse bolj samozavestni. Da bi bili utrujeni? Kje pa. Še in še so želeli ustvarjati. In čiščenje? Še nikoli naši pripomočki za delo niso bili tako urejeni, kot za njimi. Naše delo so spremljale visoke avgustovske temperature, toda v senci mogočnih brez je bilo lepo delati, se družiti in se pogovarjati z ljudmi, ki so mi s svojo drugačnostjo, na osnovi svojih izkušenj, razkrili marsikatero življenjsko modrost. _ Karel Šalamon Delo z glino je vzbudilo precejšnje navdušenje foto: K. Šalamon) Občina Grad : : 11 VREDNOTE (MEDGENERACIJSKEGA SOŽITJA Življenje je... Ja, življenje je čas, ko se rodiš, živiš ter nato umreš. Življenje je sodelovanje med mladimi in starimi, življenjeje pot, katero gradimo skupaj. Tako je na temo medsebojne pomoči nastala tudi moja zgodba, s katero sem kot udeleženka literarnega natečaja - natečaja za tretje življenjsko obdobje - dosegla 2. nagrado.Tema zgodbeje bila medsebojna pomoč in kako mladi ne moremo brez starih in kako tudi stari ne morejo brez nas mladih. Moja radovednost za literarno pisanje je bila prisotna tudi med počitnicami. Iščem nove izzive, nove teme za zgodbe, potem pa... med drugim zasledim, da sem nagrajenka! V očeh so mi bile vidne iskrice veselja in sreče. Brž sem želela to povedati učiteljici Mariji Štesl, kije sicer za mojo nagrado vedela že konec junija, a meje hotela z novim uspehom razveseliti septembra, da bi z večjim veseljem zakorakala v g. razred. Kot nagrajenka sem bila povabljena na zaključek literarnega natečaja, in sicer na festival tretjega življenjskega obdobja, ki seje odvijal v Cankarjevem domu. Bila sem srečna, saj sem v sebi začutila radost, da bom obiskala Cankarjev dom. In nato je prišel dan, ko sem morala na slavnostno podelitev. V sredo, 3. oktobra 2012, so vse moje poti vodile v Ljubljano. Kot nagrajenka sem bila zelo lepo sprejeta v dvorani Cankarjevega doma. Stopila sem v dvorano, kjer meje v zares veliki dvorani v ospredju čakal prazen stol, na katerem je bilo ime Katja Bedoke. Povabili so me naprej, da podam svoja mnenja o življenju, starosti, odraščanju ter da povem nekaj o svoji literarni poti. Z mano so bili v ospredju tudi moji novi prijatelji, ki sem jih spoznala na tej podelitvi ter nekaj znanih osebnosti, kot sta Andrej Rozman Roza in Jani Kovačič. Predsednica društva upokojenih delavcev Slovenije nam je zaupala veliko o svojem vodstvu, o samem društvu in njegovem delovanju. Program so nam popestrile učenke glasbene šole. Po končanem pogovoru je sledila slavnostna podelitev, kjer sem dobila priznanje za 2. nagrado ter majhne pozornosti, ki so zapolnile velik del v mojem življenju. „ ^ „ .... , Katja Bedoke, 9. razred Katja med nagrajenci na lit. natečaju (foto: Danijela Grah Bedoke) STARI IN MLADI V letu aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami bi morali nekoliko globlje razmišljati o vrednotah medgeneracijskega sožitja. Zavedati bi se morali, da tudi nam starost ne bo ušla in da se bomo morali slej ko prej soočiti s podobnimi doživetji, kot jih danes doživljajo ljudje tretjega življenjskega obdobja. Mladi premalo opažamo, da starostniki potrebujejo le malo pozornosti, pa so že zadovoljni. Skoraj vsak od nas, mladih, ima v okolici koga, kije ostarel, ki potrebuje pomoč ali vsaj lepo besedo. Ni lepšega občutka, kot je zavest, da si nekomu polepšal dan, z nasmehom, z dobro besedo ali majceno pomočjo. V skromni hiški je ob vaški cesti živela stara ženička. Njeno levo okoje bilo belo, popolnoma preraščeno z mreno. Bila je zelo prijazna in zdelo seje, da se ves čas rahlo smehlja. Njena hiša je bila s slamo krita, nad slemenom jevneboštrlel lesen dimnik...Vedno paje bila,tudi od zunaj, sveže pobeljena. Na spodnji strani seje hiše držal majhen hlev z eno samo kozo. Za mleko! V hiši ni bilo elektrike, niti vode. Stara žena je po vodo hodila z lončenimi. Velikokrat seje ustavila pri sosedih, sedla na klop pod brajdo in se z njimi pogovarjala o vsakdanjih stvareh. Tudi njena prva soseda je bila starejša ženska. Bili sta skoraj istih let,a močno različnih src.Sosedajeves čas jamrala in se pritoževala nad tegobami vsakdanjika. Vednojoje kaj bolelo,ves časjije kaj manjkalo. Ni ji bilo všeč, da so vaški otroci tako radi priskočili na pomoč stari ženici.Ta se ni nikoli pritoževala. Čepravji soseda, kije v hiši imela vodo, le te ni nikoli ponudila, ji tega ni nikoli zamerila. Kaj bi, voda je draga! Nikoli se ni razjezila, tudi, ko soji vaški otroci nekoč med igro razbili vrč, se ni hudovala, nikoli ni povzdignila glasu. V najhujši vročini je bila prva na njivi, kjer seje želo žito.Temna obleka in črna ruta na glavi sta še dodatno privlačili sončne žarke, a je toni motilo. Na pomoč soji priskočile vaščanke. Otroci so namesto starke hodili po vodo,da sosežanjicevsaj za silo odžejale. Kdove, od kod je stara ženica jemala bombone, a njena roka je za vsak vrč vode segla pod predpasnik in že so na njeni dlani ležali bomboni. Ko seje delo pri njej zaključilo, je pomagala drugim. Vsakega je znala pohvaliti, vsakemu prisluhniti... Ob zimskih večerih je bilo ob njenem ognjišču polno otrok. Pripovedovala jim je čudovite zgodbe o vi la h, palčki h, škrati h in čarovnicah. Le preveč glasni niso smeli biti, saj je sicer skozi vrata pogledala gorjača. Soseda seje prišla pritožit, da takega vrišča že ne bo prenašala. In otroci so utihnili. Pa ne zaradi strahu, kje pa, saj bi gorjači zlahka ušli, ne, le »svoji babici« niso hoteli povzročati nevšečnosti... Zgodbo, ki stejo pravkar prebrali, mi je zaupala moja babica. Ona namreč trdi, da smo za nerazumevanje med generacijami krivi oboji, stari in mladi. Mladi zato, ker nikoli «nimamo časa«, stari pa, ker nas ves čas obsojajo in vidijo le naše napake. Bo že držalo. Še posebej, če pomislim, da starkine sosede niti hčerka, ki je živela v 12 : : : : : Občina Grad mestu, ni nikoli obiskala. Koje namreč nekoč k njej pripeljala vnuke, jih je babica s šibo po ta zadnji, ker so se Igrali na travi in jo menda pomendrali. Hiška prijazne ženlčke pa je bila vedno polna otrok, čepravji Bog lastnih ni nikoli namenil. Katja Bedoke, 9. razred 2. mesto lil. triada OŠ Katja s priznanjem pred parlamentom (foto: Danijela C rali Bedoke) TEDEN OTROKA Bistvo je očem nevidno, gledati je treba s srcem! Na OŠ Grad smo ob Tednu otroka pripravili različne dejavnosti, s katerimi smo učencem popestrili pouk in čas, ki ga preživijo v šoli. Geslo letošnjega Tedna otroka se glasi Radosti in stiske odraščanja. Na svetovni dan otroka, 1.oktobra, so bili naši prvošolčki sprejeti v skupnost učencev. Člani šolske skupnosti so jim pripravili krajši kulturni program, g. ravnatelj in mentorica ŠS pa sta jim slovesno predala diplome. Da jim bo šolska pot na naši šoli čim slajša, smo poskrbeli z veliko torto. V torek so nas obiskali člani Društva za boljši svet ter nam skozi predstavo Mali princ pokazali, da moramo gledati s srcem in letako bomovideli bistvo življenja. Pelje me vlak v daljave, poje pesem, a nas je popeljal po Občini Grad, kjer smo si ogledali našo okolico in njene znamenitosti. Tudi naši najmlajši lutkarji so nam v sredo pripravili dve lutkovni predstavi. Lutke Kako je dobra ta naša torta! (foto: H. Poznič Kos) so naredili sami. Seveda se naši učenci radi tudi razgibavajo, zato brez športnega dne v četrtek ni šlo. Mlajši učenci so spoznavali okolico naše šole, starejši pa so se preizkušali v orientacijskem teku. Kot se za jesenski čas spodobi, pa smo v petek Teden otroka zaključili s kostanjevim piknikom In šolskim kinom. Vsem, ki so nam kakorkoli pomagali pri organizaciji teh dejavnosti, se lepo zahvaljujemo. Člani ŠS in mentorica Helena Poznič Kos V VRTU SPOMINOV IN TOVARIŠTVA V petek, 5. oktobra 2012, sem se z mentorico Marijo Štesl udeležila podelitve priznanj literarnega natečaja Zavoda za šolstvo in dr. Šiftarjeve fundacije na temo Moj ogra(d) ček. Pri reditev j e potekala v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih, katere sta se udeležila tudi ravnatelj OŠ Grad, Viktor Navotnik, in župan Občine Grad, Daniel Kalamar. V program nas je popeljala nežna pesmica Toneta Pavčka. Tej je sledila kratka predstavitev nagrajenih besedil in moram vam povedati, da se človek, če lahko prisluhne svojemu besedilu, čudovito počuti. Za slavnostno razpoloženje je poskrbel tudi mladinski pevski zbor Osnovne šole Tišina, ki nam je zapel dve ljudski pesmi. Nato pa sta nas nagovorila akademika dr. Anton Vratuša in dr. Boštjan Žekš. Prosila sta nas, naj na natečajih Vrta spominov in tovarištva sodelujemo tudi v bodoče. Za konec smo prisluhnili zvoku harmonike, za piko na i pa so poskrbeli otroci vrtca pri OŠ Tišina. Uradnemu delu je sledil sproščen klepet med nagrajenci, mentorji in gosti ter organi zatorji natečaja. Nina Grah, 9. razred Nina z akademikom dr Vratušo (foto: S. Burjan) -■ ■- Občina Grad 13 KORENINE V OGRADU Ob večerih z babico pred kaminom sedim, z njo v igrive plamene strmim, njenim spominom se prepustim... Tako je skoraj vsak večer. Ko se začne v hišo plaziti mrak, babica brž poišče pletenje, sede v gugalnik in že sem ob njej. Le kam bova odpotovali tokrat? Potem sledi razočaranje. Namesto običajnega nekoč..., me babica vpraša, če imam rada krompir. Ker se mi vprašanje ne zdi smiselno, jo nestrpno zavrnem: »No, veš kaj, to bi pa že lahko vedela!« Babica moje grobosti ne opazi... Ali pa je noče, kdo ve! Nato nadaljuje: »Seveda, mladi imate radi pomfri, mi pa...« »Prosim te, babi, nikar spet ne začni! Saj vem, pomfri ni zdrav...« Ona pa me ne sliši več. Le kako bi mogla? Je že v preteklosti. Že večkrat mi je pripovedovala o svojem otroštvu na kmetiji. Čeprav niso imeli niti radia, kaj šele televizije ali računalnika, so se znali zaposliti. Prostega časa pravza-pravsploh niso imeli.Če niso bili všoli ali na polju,so pasli krave.To je bil najlepši del dneva. Ob stari, s slamo kriti hiški je bilo gospodarsko poslopje s hlevi, za njim pa se je raztezal ograd, poln jablan, hrušk in sliv, pa tudi kašen oreh seje košatil v njem. Ko so se vrnili s polja, so se starši odpravili v hlev in svinjak, otroci pa na pašo. Krave so bile lačne, zato z njimi rii bilo težav. Popasle so vsa ko ped, zato ograd kose po navadi še videl ni »Pastirji« pa... Poiskali so najdebelejšo senco, na tla so položili »kočo« in že seje oglasila pesem. Pa ne cela, le nekaj verzov, kajti preglasili sojo glasovi sosedovega ograda, temu je sledil naslednji..., dokler ni pela vsa narava. Kot oddaja Pokaži kaj znaš! Zdelo seje, da ogradi kar tekmujejo, kateri pozna več ljudskih napevov. Dekleta so pasla črede za vasjo, šivala zvezde, s kanglico hodila po vodo, slabo varovala domek... Pesem je bila včasih tako vznesena, da soji še krave prisluhnile in se kar mimogrede znašle na sosedovem.Takrat je pesem vtrenutku zamenjalo kričanje,vsakje planil pokonci, kajti zavrniti je bilo potrebno »neubogljivo« živino. Najlepšeje bilo v ogradu konec poletja in na začetku jeseni, ko so kopali krompir in je začela zoreti koruza. Zdaj venem, nato v drugem ogradu je zagorel ogenj in iz žerjaviceje prijetno zadišalo po pečenem krompirju ali slastni koruzi. Okrog pa glavica pri glavici, sama lačna usta. In spet je zadonela pesem - kot ob takratnem ognju. Ob njeni pripovedi sem se začela spraševati, kaj seje zgo-diloz nami.Sesploh še znamo družiti? Naravo, druženje in ljudsko petje je zamenjal virtualni svet, pa še tu ne znamo biti prijazni. Kar preko omrežja obračunavamo s sošolci, obkladamo se z besedami, kijih moja babica verjetno še slišala ni, komaj čakamo, da o drugem povemo ali slišimo kaj slabega.To moramo seveda brž objaviti na Facebook-u, naj ves svet ve, kako dobro smo informirani Babi je nenadoma utihnila in se zazrla vame. Nato me je presenečeno vprašala: »Ja, kaj pa ti je? Saj veš, da mi lahko zaupaš. Daj, povej, kaj te skrbi?« Nekaj časa sem zrla v njen zaskrbljen obraz, nato sem zašepetala: »Babi, zavidam ti! Toliko prijateljev si imela, razumeli ste se in si pomagali, mi pa...« Njen obraz seje nenadoma razlezel v nasmeh, prijela je moje roke in rekla: »Oh, ljubi moj otrok, nikar ne misli, da si takrat nismo nagajali. Pa še kako!« Nato mi je zaupala, daje prišel k sosedovim, koje bila staral o let, živet fant iz mesta. V nesreči je izgubil starše, zato je skrb zarij prevzela teta.Težko seje prilagodil vaškemu življenju in delu na polju. Šele čez nekaj mesecevje začel prihajati v ograde.Tihoje pristopil in se vključil v pogovor. Fantje so ga brž sprejeli, njej pa je ves čas nagajal. Ker je imela bujne lase, so ji iz sicer trdo spletenih kit pogosto štrleli nagajivi prameni. Komaj se jim je pridružil, že jo je izzival: »Joj, poglejte, našo Ani so pa spet škratje v roke dobili, pa še njenega glavnika so se polastili!« Seveda so se vsi režali, ona pa je jezno stiskala zobe. Pogosto je še ponoči razmišljala o tem, kako bi se mu maščevala. Ko se je nekoč kljubovalno zazrla vanj, je opazila, da ima pegast obraz.Toje to! Končno je našla orožje za protinapad. Fant pa je, na presenečenje vseh ostalih, vstal, jo potegnil k sebi in rekel: »Že, toda vsaka pega te ljubi. Ana, všeč si mi!« In sosedov nagajivi fantje postal moj dedi. Kam torej segajo moje korenine? »Ja, v ograd,« boste verjetno rekli. Nina Grah, 9. razred Priznanja nas vabijo (foto: S. Burjan) OGLED TONDACHA Na šoli ugotavljamo, da se zaradi sistematičnega dela pri tehniki in tehnologiji ter na področju poklicne orientacije velik delež otrok odloči za nadaljnje šolanje v poklicnih in strokovnih šolah. Eden izmed načinov, kako proizvodnjo približati otrokom, so tudi ekskurzije v uspešna podjetja. Z učenci 8. razreda OŠ Grad in OŠ Kuzma smo letos obiskali obrat Tondach Slovenija, Proizvodnja opečne kritine, d.0.0. v Borečih, ki ima že več kot 90-letno tradicijo. Omenjeno opekarno smo izbrali predvsem zaradi robotiziranega načina proizvodnje, kjer težka fizična in zdravju škodljiva dela opravljajo stroji, človek pa izvaja le funkcijo nadzora. Učenci so z zanimanjem prisluhnili predstavitvi podjetja In si ogledali proizvodnjo strešnikov. Pri tem so ugotavljali vpliv robotizacije na razvoj podjetja in na zaposlovanje. Iskali so možnosti racionalizacije proizvodnje ter ugotavljali vpliv tovarne na okolje. ? . J Karel Salamon Na dvorišču obrata Tondach Slovenija (foto: K. Šalamon) EKOŠOLA ZA EKOŽIVLJENJE Na OŠ Grad bodo v okviru Ekošole potekale različne aktivnosti, In sicer Ekobranje za ekožlvljenje, ekokviz In natečaj Prednovoletni čas ter zbiralne akcije. Zbiral se bo odpadni papir, kateremu je namenjen šolski kontejner, kamor bodotako učenci,starši kot tudi drugi občani odlagali star papir. S tem namenom sodelujemo s podjetjem Dinos, ki skrbi za odvoz papirja. Na šoli pa bo potekalo več zbiralnih akcij plastenk, pločevink in tetrapakov, zato sodelujemo tudi s podjetjem Saubermacher. Čez celo šolsko leto bomo zbirali tudi zamaške, katerim je namenjena velika pobarvana škatla v avli šole, kamor se odlagajo raznorazni plastični zamaški. Sodelujemo z organizacijo Karitas Iz Murske Sobote in ob večji količini zbranih zamaškov jih tja tudi dostavimo. Izkupiček bo namenjen Dušanu Ruparju iz Brežic, kije na invalidskem vozičku. Na šoli pa poteka tudi zbiralna akcija odpadnih kartuš, tonerjev in trakov. Zbiranje poteka skozi celo leto, odpadni material se odlaga v za to določeno škatlo v avli šole. Sodelujemo s podjetjem Bitea, ki skrbi za odvoz. Plastenke zbiramo za vrtcem (foto: A. Vrtič) Vabimo vas, da se zbiralnih akcij udeležite v čim večjem številu. Stopimo skupaj, kajti to nam daje moč, da varujemo in ohranjamo našo prečudovito naravo in jo predamo bodočim generacijam. Eko koordinatorica Elizabeta Sarjaš OBNOVA VRTCA IN TEDEN OTROKA Letošnje šolsko leto seje za otroke prve skupine začelo v šoli. V vrtcu In igralnici so se Izvajala obnovitvena dela, ki so se začela v drugi polovici meseca avgusta. Ker pa vsako delo potrebuje svoj čas, seje tudi pri nas zavleklo v mesec september.Tako smo se začasno preselili v šolo, kjer so nam odstopili učilnico. Strokovne delavke smo se potrudile, da je vzgojno delo potekalo nemoteno in da so se otroci počutili kar najbolj varno in prijetno. 17. septembra pa je napočil čas, ko smo zjutraj prestopili prag naše igralnice. Vsi skupaj smo bili veseli, saj smo bili spet bližje prijateljem iz sosednje skupini in delo je steklo po ustaljenih tirnicah. Obisk Pike Nogavičke (foto: Tanja Hajdinjak) Teden otroka je potekal prvi teden v oktobru Da bi bilo kar najbolj zanimivo, smo otrokom ponudili čim več različnih dejavnosti. Izvedli smo kostanjev piknik s starši, z eno od mamic smo zaplesali zurnbo, v šoli smo si ogledali lutkovno predstavo, katero so pripravili otroci OŠ Grad, obiskala pa nas je tudi Pika Nogavička, s katero smo pekli palačinke. Občina Grad nam je omogočila vožnjo s turističnim vlakom, kar smo Izkoristili za obisk otrok v sosednjem vrtcu v Kuzmi. Za to se jim skupaj z otroki kar najlepše zahvaljujemo. Ob koncu pa se želim zahvaliti vsem, ki so pripomogli, daje naš vrtec še lepši. Prednjo stran krasi čudovita slika, za kar sta še posebej zaslužna naša vzgojiteljica Irena Hüll in hišnik Stanko Ropoša. Vzgojiteljica Klaudija Klement