JCnfàa 2Г.
Sitvijenje in svet
Stev. 13.	Hjuhljatia US. marce 1Ç3C.	£eto 4.
— 338 —
Emil Zola
Ob njegovi 90 letnici se bo ves kulturni svet spomnil K Zole, ki je praktično in teoretično ponazoril naturalizem. Ta literarna šola se je izcimila iz Flaubertovega zgleda in slabo tolmačene Taineove filozofije. Naturalizem je nekak realizem, ki si nadeva znanstvene
namene, oziroma ki skuša spojiti slovstvene metode z znanstvenimi. Claude Bernard, slavni pisec »Uvoda v proučevanje eksperimentalnega zdravilstva«, je močno vplival na Zolovo mišljenje. Ideja dedičnosti in patološke pogojenosti človeškega delovanja ga je docela prešinila. Najprej je treba opazovati, zbirati človeške dokumente. V beležnico si vpisuješ dogodke, ki si jim bil priča, anekdote, ki si jih kje čul, obraze, ki si jih srečal, besede, vedenje, kretnje. Razen tega moraš eksperimentirati. Roman bodi eksperimentalen. Te teorije je prvič uporabil Zola v romanu »Thérèse Raquin«. Pri izvedbi je imel njegov svetovni nazor veliko vlogo. Zola, odtrgan od cerkvene vere, je izpovedoval pesimizem svoje dobe, češ, na svetu je več neugodja kot ugodja, zlo presega dobroto, priroda je prej nemilosrčna kot usmiljena. Povsod vidi le sebičnost in siromaštvo, nravne in telesne bolnike ter pokveke. Ni čudo, če torej najrajši sega po mračnih snoveh.
Francozu je močno razvito nagnjenje, da zmedeno mnogoterost in zapletenost življenskih pojavov rad ureja po neki vodilni misli. Takšna enostranska omejitev je običajno le v prospeh učinkovitosti vsake umetnine: zgolj v omejitvi se pokaže mojster, je rekel Goethe. Francoska književnost je vprav na ta način postala svetovna velesila, ker so njeni predstavniki znali velike ideje jasno zagrabiti, dosledno izvesti ter jim podeliti srčkani mik in čar enostavne resnice. Tudi Zola ima svoje načelo. Vendar obdarjen je z živo domišljijo, ki neumorno, mrzlično deluje ob pogledu na snovnost. Ta domišljija je naperjena na slikovitost in plastiko. Je li golo naključje, da je med vsemi evropskimi narodi moderna Francija rodila največje koloriste in kiparje? Zola je pri tem zabredel v isto zmoto kakor njegov predhodnik Balzac: z obilico in bogastvom in s točno podrobnostjo hoče predmete otipljivo prikazati. Tako vam je porabil dve sto strani za opis vrta Paradou (Greh abbeja Moure-ta). V mnogih primerih se mu je namen obnesel, pogosto pa se čitatelj utrudi ali raztrese. In kar bi kdo drugi dosegel z malo podatki in prispodobami ali primerami, izpodleti naturalistu, kadar tone v svoji tvarinL
Glavno njegovo delo je niz romanov »Rougon Macquart, naravna in družabna zgodovina družine pod drugim cesarstvom.« Uvodoma izjavlja: »Razložiti hočem, kako se zadrži družina, ki se pomnoži na skupinico bitij, 10 do 20 ljudi, ki se na prvi pogled zde bistveno različni eden od drugega, a se njih tesno sorodstvo med seboj dokaže z natančnim raziskavanjem. Dednost ima svoje zakone kakor težnost. Poskusil bom poiskati in slediti nit, ki matematično drži od človeka do človeka, s tem da bom razrešil vprašanje, kako učinkuje temperament in kako okolica.« Posamezni romani so neenake vrednosti, najbolj se cenita »Г Assommoir«, Ubijač, ki vsebuje točno sliko nizkih delavskih slojev v Parizu, in »Germinal« iz življenja rudarjev na severu. Poslednji romani razodevajo s svojo enoličnostjo, da je avtorjeva tvornost opešala. »Pariz« v skupini »Treh mest« in najzadnji roman »Plodnost« svedočita o moralnem poletu: zaupna vera v rešilno moč razumne volje in samozatajnega radostnega dela.
Ne vem kateri ruski pesnik je ustvaril prelepo sliko: Trnovit grm v cvetju. Mimo pride dečko mrke duše in zajavka: »Uboge rože, vse ste s trnjem obdane. Žalostno je na svetu!« Za njim prižgoli vesel mladenič in ostrmi: »Ej, koliko cvetja! Pa je vendar lepo na svetu, še celo med trnjem so rože!« Slično je V. Hugo nahajal čistost in plemenitost med berači in postopači, torej biser v blatu, Zola pa vse narobe. On je romantik nesnage. Njegova črnoglednost pretirava človeške šibkosti. Kar je vrlega in klenega v družbi, se le poredkoma pri njem uveljavi. Dejstvo pa je, da sta se najbolj razširila romana, kjer je nakopičil največ sirove prostaščine, »Nana« in »Zemlja«,
Zolova teorija o znanstvenem romanu seveda ni pravilna. Naravoslovske raziskave imajo trdno določen predmet in izhajajo iz določenih, ponavljajočih se izkustev. Pisatelj si pa sam ustvari predmet: to je stvor njegove domišljije, na katerem uporablja dozdevno znanstveno pravilo. Sicer pa je pisc3 neredko zanemaril svojo dedičnost in porinil v ospredje kako tehnično posebnost: železničar-stvo v »Človeški zverini«, rudarstvo v »Germinalu«, finančništvo v »Denarju«. Zolovim značajem nedostaja notranje individualnosti. Nimajo duhovnega obličja, ki bi se spreminjalo po okolnostih, kakršne se dogajajo v istinitem življenju. Pač pa so predstavniki celih slojev, zgrajeni na osnovi mnogih podrobnih opazovanj. Najuspešneje riše brutalne poedin-ce. Kakor pa so poedinci enolični, toliko genialneje prikazuje gibanje množic in izbruhe nagonskih strasti. Na slog pa ne gleda toliko ko Flaubert. Krepki jezik mu je enoličen, neoseben.
Kako naj naposled ocenimo naturalizem ? Reči moramo, da je njegov poseg v slovstvo blagodejno učinkoval na usodo romana. Flaubert, Zola, oba Goncourta so nadeli uzdo prekipevajočemu »jazu«, ki ni bil vselej zanimiv. Naturalizem je preskrbel romanopiscu izvrstne pripomočke, kako urediti početno zmedo svojih občutkov. Navadil ga je iskati navdih-njenja v življenju, razločati v trušču okoliških istinitosti prvine, ki bi utegnile pospeševati njegov lirizem. Po naturalizmu je roman postal bolj človeški. Danes smo pozabili njegova pretiravanja in mu priznavamo, koliko mu je sedanja intuitiv-nejša literatura dolžna zahvale za dekorativno točnost, umerjenost, natančnost in življenskost. Tudi v gledališču je vplival. A. Antoine, Zolov učenec, je v Svo-
bodni pozornici izvajal že nekak antici-piran kinematograf.
Pa danes ? Zola še ni mrknil. Statistike iz javnih knjižnic in založniških dobičkov pričajo, kako še množice segajo po njem. Še dolgo po njegovi smrti je pesniška struja »proletarizem« kazala nanj kot na svojega početnika. Enako ga med drugimi šteje tudi šola »dinamizma«, ki si je prisvojila geslo» 1' art pour la vie«, umetnost za življenje, in h kateri spadajo možje kot Barzun, Gossez, Guilbeaux, Lebesgue etc. Romanopisci kot Poinsot, Normandy ga čislajo za vzornika in vsak mesec utegneš citati kaj o društvu Les Amis de Zola.
Naturalizem je prekvasil pač leposlovje vsega sveta. V Italiji je okrepil veri s t i č n o strujo (Capuana, Verga, Fo-gazzaro), pri nas je oplodil nekaj pisateljev: Govekar, Murnik, Kostanjevec itd. A predaleč bi zašel, kdor bi hotel naštevati svetovna veledela raznih slovstev, ki bi imela brez naturalizma dokaj drugačno lice, nego ga imajo tako.
D. A.
Vid in sluh pri ribah
Nedavno je še trdil neki pisec, da ribe ne vidijo in ne slišijo, češ, oko ni dovolj globoko in se ne more prilagoditi, uho pa je brez vnanjega sluhovoda. Vendar ako riba ima ta dva uda, morata biti pač za kako rabo, zlasti pa vid. Vsakdanji poskusi pri lovu kažejo, da riba vidi. Morda drugače ko mi, to je vse. Obzornik Chasseur de France vnovič pretresa to vprašanje in med drugim priobčuje mnenje potapljača iz Nantesa. Ernest Bouguer izjavlja: »Kadar grem pod vodo, se ribe najprej razbeg-nejo, potlej pa se naglo zbero krog mene. Ako mirujem ali se na videz ne zmenim zanje, neprisiljeno krožijo okoli mene. Tako sem videl morsko jeguljo (Muraena coa-ger), ko je meni na dosegljaj napadla in požrla veliko rakovico. Tiste pa, ki se dovolj približajo steklu v moji čeladi, da spoznajo človeka, jo brž odkurijo. Enako zbe-že, kadar iztegnem proti njim naperek od dežnika, da bi jih nabodel. Kadar pilim kole, tolčem s kladivom ali delam drugačen ropot nenavaden zanje, se radovedno približajo ter me obkrožajo. V vodi so mesta, kamor na površju sije solnce, kolikor toliko osvetljena 3 do 4 m globoko. Ni čuda, če se ulove najlepše ribe v senci ali v oblačnem vremenu, kadar žival s« .vidi trnka.«
= Deveti
Iz Amerike se je po svetu bliskovito razširila vest, ki pomeni »senzacijo« v sicer treznem in hladnem, v same številke in formule zamotanem zvez d o-zmanistvu: Na zvezdami Plagstaff v Arizoni so odkrili deveti planet, novega velikega člana solnone rodbine. Evropske zvezdarne do trenutka, ko p'šemo te vrstice, še niso zasledile tega najbolj skritega in skrivnostnega sorodnika naše Zemlje. Nekateri as:roajsii ce-
Pokojni astronom Percival Lowell, ki je že pred več leti naznanil obstoj des vetega planeta, ki pa ni mogel zanesljU vo dokazati svoje teoretične ugotovitve zaradi pomanjkljivih tehniških sredstev
lo dvomijo, da bi ameriško odkritje bilo povsem zanesljivo. Ti dvomi nas seveda ne smejo motiti, ker ga ni odkritja, ki ne bi imelo svojih nevernih Tomažev, čeprav je na drugi strani res, da ena lastavica še ne pomeni pomladi in da morajo odkritje Lowelovega observatorija v Arizoni potrditi še druge zvezdarne. Vest pa ni prišla nepriča-
planet =====
kovano, ker astronomi že osemdeset let, odkar je bil odkrit najis-trajnejši planet Neptun, slutijo, da obstoji dalje od njega še neki večlji planet. Observatorij Plagstaff v Arizoni, ki ga je osnoval slavni ameriški zvezdos'ovec Lowel je opremljen z zelo finimi aparati in se je nekako specializiral baš za planete. Njegov ustanovitelj je skušal že .eta 1915. matematično dognati obstoj devetega planeta, toda njegovi težki m dolgotrajni računi so se naposled razb imii kot zmotni. Morda pa se je Lowel vendarle približal resnici? Če so njegovi učenci res odkrili obstoj še prezimenega transneptunskega planeta, tedaj je Lowelov trud vsaj malo in po smrti nagrajen.
*
Deveti planet. Danes ve že vsak šo-larčak, da je Zemlja, na kateri se dogaja naša usoda, planet. Potem zna to, kar je bilo še pred stoletji znano le najbolj učenim ljudem, da se planeti vrtijo okrog Solnca, ki jih drži v območju svoje gravitacije. Veliki Isaac Newton je bil tisti, ki je odkril, da je gravitacijska sila ona nerazdružljiva vez, !<i druži planete v obitelj Solnca, očeta vsega živega na njih. In da je gravitacijska sila prav za prav tista, ki ureja ogromno vseminje z milijardami velikih in majhnih svetov: soline, planetov, pla-netoidov, lun, kometov itd. Potemtakem vemo vsi, kje je naše mesto v neskončnem prostoru, ki mu niti naša misel ne najde meje. Naša Zemlja je planet, ki je oddaljen od Solnca 149 milijonov kilometrov. Če smo že pri teh osnovah, ponovimo — da nam bo pogled jasnejši — šolska dejstva o naši solnSnii rodbini. Začeli smo pri Zemlji, toda pred njo sta še Merkur (58 milijonov km od Solnca) in Vanera ali ve-čennica in danica (108 milijonov km). Mars je že v večji daljavi: 227 milijonov km, Jupiter se je oddaljil za 773, Saturn za 1418. Uran za 2852 in Neptun za 4468 milijonov km. Deveti planet uteeine biti v daljavi dobrih 6700 milijonov km od Solnca. Toda to so le naj-večtji, uglednejši člani, ki se o njih če-sto govori. Med Marsom in Jupitrom je kakih 1000 plametoidov. Pa lune. ki № ima naša Zemlja samo eno, Saturn pa
poleg sfloveoega prstana še osem tova-riišic. Velilka, številna je obiteiLj našega Soiliiica. Toda v primeri z drugimi svetovi je kakor kura s par piščanci sredi ogromnega oceana
Planeti se obračajo v elipsah okrog Sobica. Toda te elipse niso pravilne, ker po gravitacijskem zakonu tudi manjša telesa vplivajo druga na drugo. Ce hočemo razumeti odkritje novega planeta, si moramo to posebno zapomniti. Vsako gmotno telo privlači drugo gmotno telo s silo, ki zavisi od velikosti Obeli mas in od medsebojne razdalje. Solnce tedaj privlači vse svoje planete, toda planeti gravitirajo tudi drug k drugemu. Ta dvojna gravitacija vzdržuje v sotačni obitelj! tisto čudovito ravnovesje, ki je natančnejše od najpreciz-nejše ure.
gair obstoj je bal zavit v temo. Kje je ta skrivnostim član »lllčiiSC« vsemirske družine? Kakšen je in ah je zadnji, najskrajnejši na gravitacijskem polju Soilnca?
Zvazdoslovci so motnje natanko zasledovali. Imeli so o njiih cele tabele. Slavni Bessel je prvi pričel računati na osnovi podmene o Obstoju osmega planeta, toda smrt ga je prehitro prekinila. Problem je bil eden najzanimivejših v sodobni astronomiji. Ravnatelj pariške zvezdarne Arago je poveril mlademu matematiku Le Verrierjiu nalogo, da z računi dožeine verjeten obstoj planeta, ki ga ni mogel nihiče opaziti s teleskopi.
Le Venriar se je ves pogreznil v številke, v logaritme iln matematične formule. Obvladati je moral ogromno gra-diva in rešiti najtežje astironomslkwma-
Lowellov observatorij
L. 1781. je nemški organist Viljem Hersahel, ki si je služil kruh v Angliji in se je polleg glasbe bavill tudi z astronomijo, presenetil vse poklicne zvezdo -glede in šolane učenjake z odkritjem sedmega planeta. Le temu so dali iz antičnega bajesiovja posneto ime Uran. Ko so zvezdoslovci proučevali novi planet. izračunali do najmanjših podrobnost vse njegove odnose in v planetarni mapi natanko zarisali njegovo pot, se je takotj pojavila podmena, da obstoji še an planet. Njegovo gibanje je namreč kazalo motnje, ki so morale nujno prihajati od gravitacije drugega telesa, či-
v Flagstaffu, Arizona
tamatičlne naloge. Svojo nalogo je opravil izvrstno: dne 31. avgusta 1846 je sporočil pariški akademiji, da anora biiti ndanet 5 stopinj vzhodno od zvezde delta v Kozorogu. Kako je prišel do tega reziultata? Postavil je hipotezo, ki se miu je videla po izsledku prvega dela zamotanih računov verjetna: da bi moral nezinan planet gravitirati v 217 letih okrog Solnca. Ko je preračunal možno oddaljenost neznanca, ki vpliva na Urana, je skuišal dognati, kije bi se moral planet nahajati z oizirom na iapre-rnemlbe v motnjah, ki jih kaže Saturno-va pot. Razlike so ш za lajiške pojme
sla neznatne, toda genialni matematik je miel na njiliovi »snovi najti v re-ailnosti, v vsemirsikem prostoru, brez očesa, brez teleskopa, na papirju, s samimi številkami — neodkrit planet, ki so ga potem visi opazili in ki ga ni prej ttiihče spozinal koit planet!
Odkritje Le Vemrierja je pomenilo oigromen triurni človeškega razuma fn je odmevalo potem, ko so ga potrdila opazovanja, po vsem omikanem svetu.
Sam Le Vemrier je bil tako zakrknjen računar, da ni hotel svojega odkritja overoviti s teleskopom, ki mu je bil pred nosom; da, umri je, ne da bi bil videl planet, ki bi lahko nosil njegovo ime, če ne bi zmagala tradicija, da se dajejo planetom mitološka imena. Tudi njegovi parišlki tovariši se niso zmenili za teoretično odkritje — pač čuden nem ar! Le Verrier je pisal doktorju Gal-lu, astronomu berlinskega observatorija, da naj poišče planet na določenem mestu. Pismo je bilo spisano 18. septembra, Gadi ga je prejel 23. Večer je bil krasen, nebo čisto. Gall je takoj uprl teleskop na določeno mesto, in glej: tam je bila zvezda, ki se je zdaij na mah izkazala kot planet!
Tako je astronomija zabeležila v svoj letopis velik, pomenljiv dogodek. Neptun je bil odkrit. Rekli so: Skrajna straža na meijah solnčnega območja! *
Toda z Neptunom je bilo podobno kot z Uranom: njegovo gibanje je kazalo motnje, ki so dajale slutiti obstoj še neznane gravitacijske točke, telesa, ki s svojo gmoto vpliva na njegovo pot.
Potemtakem tudi Neptuin ni zadnji stražnik na mejah »posesti« našega Sobica?
Strokovnjaki so, kakor smo že rekli, domnevali, da obstoji še neki neznan planet.
V »Popularni astronomiji« zinanega C. Flammariona, ki je izšla že pred mnogimi leti (Flammarion je bil tovariš genialnega Le Verrierja). čitamo:
»Po tem, da je Neptun zadnji planet, še nimamo pravice sklepati, da nadaljnjih planetov ni. Smemo celo upati, da bomo že kmalu našli prvega med njimi, ko se bo lahko opazovanje Neptuna razširilo na dovolj veliki prostor, tako da bodo znatnejše njegove perturbacije, ki so j!ih izračunali na njegovi poti in ki prihajajo od vpliva nekega vnanjega
planeta. To raziskavanje pa utegne trajati nemara še stoletja, razen če bi raziskovalci slučajno odkrili domnevani planet...«
Kakor vse kaže, ni bilo treba stoletij. Deveti planet je po vesteh iz Amerike odkrit
Kako so odkrili deveti planet?
Rekli smo, da je treba počakati rezultatov nadaljnjega iskanja m raziskavanja. Po dosedanjih vesteh je zvezdama v Arizoni opazila ta planet samo na fotografskem posnetku. Fotografska plošča, ki je občutljivejša od najostrejših teleskopov, beleži namreč zvezde stalnice kot točke, planete pa kot črtice. Kakor sodi monaikovski astronom doktor Rabe, bržčas sploh ni teleskopa, s katerim bi lahko opazili ta novi, za sedaj torej še dvomljivi planet, ki mu dajejo začasno ime »Transneptun«.
Medtem ko je bil Neptun odkrit z matematiko, je »Transneptun« odkrila — kakor vse kaže — fotografska plošča. Najostrejši um in najostrejši mehaničen pripomoček delata »čudeže« v astronomiji.
★
6700 milijonov km od Solnca in še vedno v njegovem območju! Številka je, kajpa, le približna, domneva nekega strokovnjaka, ki naj nam da vsaj prvi pojem o razdalji. Vse drugo o tem neznanem sorodniku našega sveta je zavito v nepredirno temo. V kakšnem stanju se nahaja? Je-li morda materija na njem v tistem fizikalnem stanju, ki omogoča obstoj in razvoj življenja? Ali pa je že hladno, ugaslo telo, kakor luna, svet, ki ga komaj obsevajo žarki njegovega — gospodarja »Solnca?
Malo nalike nam dajejo prilike na njegovem najbližjem sosedu Neptunu.
Neptuin mora na svodi poti okrog Solnca prevaliti pot, ki meri nič manj kot 28 milijard kilometrov. Za njo potrebuje 60.181 dni. kar pomeni, da prevali vsak dan 464.400 km ali 19.350 km v eni uri, 322 km v minuti in 5370 m v sekundi. Neptun je potemtakem naj-počasnejši planet.
Iz tega sledi — pravi Flammarion — da traja neiptinnslko leto 164 naših let. Desetleten deček bi bil na Neptunu po našem štetju star 1648 let: osemnajst -letno dekle bi se poročilo v častitljivi starosti 2950 zemeljskih let ш mlademn
ženino bi bilo več ko tri tisoč let. General gre na Neptunu v pokoj po 13.000 letih... seveda, če bi bile tam socialne razmere take kot na Zemlji.
Zemlja se z Neptuna sploh ne Vidi, tako majčkena je ie te daljave; takisto izginjajo Merkur. Venera in Jupiter. Solince je v premeru 30krat manjše nego pri nas, po svetlobi in gorkoti pa je 900 krat slabeje. Po tem lahko sklepamo, da mora na Neptunu vladati večna tema in strašna zima.
Na »Tranisnepturuu« utegne biti v tem oziru še slabše. Pripovedovati o tem, bi pomenilo, da bi zabavali čitatelija s čisto fantazijo. Nič ne vemo, kako je z življenjem na planetih našega »obranega sistema; celo najbližji, kakor na primer Mars, so nam skrivnostmi. Vemo samo, da na Marsu in na Veneri oibstoje zrak, voda m toplota, trije nujni pogoji za razvoj življenja. Kje so meje življenja, tudi vemo. Tam, kjer ni fizikalnih pogojev za njegov obstoj. Brez dvoma so na raznih planetih našega osolnčja in na vsem i rakih otokih drugih solne dani za
ra<zrvoJ življenja wgodmi pogorh forme,
skozi katere gre oživljena materija, pa so lahko neskončno različne: od majhnih, za nas mikroskopičnih žirvi tja do bitij, ki nemara daleč nadkriljujejo zemeljskega človeka. Zakaj človek, kakor smo mi, je le stopnja v razvoju človeštva: štiri tisoč let, ki nas ločijo od starih Egipčanov, so v kulturnem razvoju človeštva mnogo, v njega naravnem razvoju pa kaj neznaten delec časa, kakor sekunda, če je razvoj človeštva dam. Zato ne vemo, kakšne razvodje možnosti še čakajo človeštvo na Zemlji. Znatno večji napredek je lahko dosegla evolucija sinovi na drugih, starejših svetovih, ki imajo še bolijše ljenske pogoje.
»Trainistneptuin«, deveti plamet, majhna črtica na fotografiji zvezdnega neba, je nova skrivnost med neštetimi taijnami, ki nas obdajajo. In v tej temi vesoljstva je človeški um edina luč, ki nam sveti tam, kjer izginjata v neskončnosti čas in prostor, za nas minljiva bitja toli mogočna činitelja . . .	I—as
Prof. dr. P. Kozina
Dr. Benjamin Ipavlc
Tiho, skoro neopaženo je minula pred kratkim stoletnica Benjamina Ipavca, ki ga prištevamo med najplo« dovitejše slovenske skladatelje. Nje« govo življenje je poteklo brez večjih motenj. Solnčna in brezskrbna je bila njegova mladost v Št. Jurju ob j. žel., kjer se je rodil na sveti večer 1. 1829. Njegov oče Franc je bil zdravnik, ki je skrbel za čim boljšo izobrazbo svo= jih otrok. Po končani gimnaziji, ki je imela tedaj samo 6 razredov, je šel Benjamin 1. 1845. v Gradec na licej, ki ga je 1. 1847. dovršil. Zaradi bolezni je moral svoje študije prekiniti in se je vrnil v Gradec na ranocelniško šolo šele leto pozneje. L. 1853. je bila rano* celniška šola (katero je dovršil) uki« njena in medicinska fakulteta je bila razširjena od dveh na štiri leta. Tako je moral Ipavic 1. 1853. začeti študi« rati medicino na novo in 1. 1858. je po« stal doktor vsega zdravilstva.
Mladi zdravnik, dr. Benjamin se je nastanil v Gradcu, kjer je kot prima« ri j otroške bolnice končal svojo živ« ljensko pot 20. dec. 1908..
Njegova mati mu je znala že v naj« nežnejši mladosti vcepiti ljubezen do glasbe in je bila tudi njegova prva glasbena učiteljica. Prvi glasbeni pro« izvod mladega, Benjamina, ki še ni imel nobenega teoretičnega glasbenega znanja, je bil valček, ki ga je imeno« val »Knospen, Walzer fur das Piano« forte von Benjamin Ipavic, Syntaxita 1843.« To Benjaminovo prvo delo je poslala njegova sestra Žaneta bratu Lojzetu na Dunaj in mu pisala: »Noch im Fliigelkleide componiert.« Brat Loj« ze ga je pohvalno vzpodbudil, češ da ni našel v valčku glasbenih napak. Ta valček »Knospen« nam priča o dvoj« nem: da Benjamin Ipavic ni imel do« ma nobene narodne vzgoje, kar tedaj ni bilo nič posebnega in da se je v rodni hiši gojila plesna glasba, ki jo je gojil Benjamin še tudi pozneje v Ce« lju in prva leta v Gradcu.
Revolucija 1. 1848., ki je zajela Be« njamina in Gustava Ipavca v Gradcu, je bila za njih narodnost in glasbeno izživljanje pomembna.
Spoznala sta slovenske narodno na* ▼dušene študente in narodno mlačna ter neopredeljena Ipavca sta postala vneta slovenska rodoljuba. Rakuša po* roča, da sta se Ipavca začela učiti slo* venskega branja in pisanja šele L 1849. česar mu ne bom oporekal. Gotovo je, da je sprejel Benjamin Ipavic že na* slednjega leta, t. j. 1. 1850., mesto pe* vovodje v Slov. pevskem društvu. S tem se je pa izpremenila tudi smer nje*

gove glasbene poti. Lahna plesna glas* ba se je morala umakniti slovenski zborovi pesmi. Ker kot pevovodja ni imel slovenskih pesmi, zato je začel skladati za svoj zbor sam. Ena njego* vih prvih pesmi iz dobe njegovega na* rodnega preporoda je zdravica »Brat* je, zgrabimo za čaše«, ki jo je poslal Juriju Fleišmanu. Ta jo je natisnil v 4. zv. Grlice 1. 1852. Prav tako spadajo v to dobo tudi pesmi »Kozarec v ro* ke...«, »Kje dom je moj«, »Ilirija oživ* ljena« in četvorospev »Domovini«. Med svojimi pevci je imel dobrega te* norista Viktorja Bučarja, za katerega je zložil »Siroto«, zbor s solo za tenor in solospeva »Vodici« ter »Domovini«. Svoje pevce in svoje delo je pokazal že ■naslednje leto v interni Besedi, kjer je bil Lovro Toman slavnostni govornik. Tej Besedi sta sledili pod Ipavčevim vodstvom 1. 1852. še dve javni.
Ipavčeva »Domovini«, kakor je na«
tisnjena danes v pesmarici Glasbene Matice, je prireditev tenorista Bučarja za tenorski in baritonski solo z zbo« rom. Po graških Besedah je postal Be* njamin Ipavic splošno znan in njegov trud je bil bogato poplačan z navduše* nostjo njegovih pevcev (bilo jih je čez 40), ki so mu poklonili po prvi Besedi lep rubinasto rdeč bokal z napisom: »Benjaminu Ipavcu, pevovodji prve »Besede« v Gradcu, dne 23. marca 1852.«
Tako je ginevalo Benjaminu in Gu* stavu Ipavcu v narodni navdušenosti leto za letom. Sredi navdušenih pevcev sta zlagala pesem za pesmijo, stresala sta jih skoraj iz rokava. Pa vse to je bilo pevcem še premalo.
Da postaneta res zdravnika (ne sa* mo ranocelnika), sta morala zapustiti Gradec in se preseliti na Dunaj, kjer nista imela toliko narodnih obvezno* sti, zato pa več časa za medicinski stu* dij. Tako je 1. 1858. postal Benjamin Ipavic doktor vsega zdravilstva.
Kar se tiče glasbe, je bil Dunaj za oba Ipavca posebno pomemben. Dunaj je bil prvo glasbeno mesto Evrope, saj se je tu gojila najboljša glasba. Tudi na Dunaju sta Ipavca skladala in že 1. 1859. je izšla prva tiskana zbir* ka 20 pesmi. Imenovala se je »Pesma* rica za kratek čas«. Na slovenskem glasbenem polju je bilo tedaj veliko mrtvilo. Sedem let je že minulo, odkar je izšel IV. zvezek »Grlice«, in videti je bilo, da je »Grlica« za vedno prene* hala »peti v gaju domačem«. Ta suša na glasbenem polju je bila tudi povod, da je izšla »Pesmarica za kratek čas«, kajti v predgovoru je zapisal župnik Dragotin Ripšl 1. 1858.: »». . . Ker je kranjska grlica obmolknila, naj se šta* jerski škerjanček oglasi; ako vam nje* govo petje dopade, vam zna prihodnjič še večkrat zapeti.« Tudi glede vsebine pesmarice nam daje predgovor pojas* nilo. »To pesmarico na svetlo dati, sta mi pripomogla moja iskreno ljubljena domorodca Benjamin in Gustav Ipa* vie, doktorja zdravilstva, katera sta k mojim besedam radovoljno prav mič*
ne napeve spisala--.« In še radi te*
ga je predgovor važen, ker nam odkri* va, kako lahko sta Ipavca skladala. Tam čitamo: »Ravno ona dva (Ipavca) sta tudi vselej pripravljena, ako jima hoče kdo slovenskih pesem poslati, primerne pesmi radovoljno zložiti.«
Benjaminu Ipavcu, tedaj ni manjka»
lo glasbene invencije, a slovenskega besedila ni bilo.
V tej zbirki je Benjaminova »Pre* memba« (Kdo bi zmeraj tužen bil) in njegova zdravička (Kob' sodov ne b'lo).
Kot zdravnik se je naselil v Gradcu m kot tak izvrševal svojo službo nad vse požrtvovalno, in sicer sprva kot sekundarni zdravnik, od 1. 1871. pa kot primarij kirurgičnega oddelka otroške bolnice.
Kolik ugled je užival med Nemci, nam priča iskreno pisano poročilo gra» ške Tagespošte ob njegovi smrti 24. decembra 1. 1908. Pri vsej svoji zdrav« niški zaposlenosti je imel še vendar toliko časa, da se je glasbeno spopol» njeval in študiral pri prof. glasbe dr. Viljemu Mayerju. Kmalu se je pokazal plod njegovega študija, kajti že L 1862. se je proizvajala v »Ljubljanski čital» niči« njegova opereta »Tičnik« po Kotzebuevem besedilu »Der Kafig«. Ipavic je spisal »Tičnika« (prav tako tudi »Teharske plemiče« ) samo s spremljevanjem klavirja. Ko je delo instrumentiral kapelnik Fabijan, se je opereta še pogosto proizvajala v sta« rem gledišču, overtura pa je bila še dolgo na vzporedih vojaškega orkestra. Overturo te operete je postavil Benja« min tudi za godalni orkester s sprem« ljevanjem orkestra. Od pesmi tega de« la je natisnjena samo romanca Ljubo« slave v II. letniku »Novih Akordov«, in to za glas in klavir.
Istega leta (1. 1862.) je zložil po Ko« seskega besedilu kantato »Kdo je mar.« To delo ni proslavilo imena Benjami« na Ipavca samo med Slovenci, nego tudi med drugimi slovanskimi narodi. Po prizadevanju dr. Janeza Bleiweisa je bila razpisana nagrada za skladbo na Koseskega besedilo »Kdo je mar«. Delo so presojali v Pragi češki glasbe» niki in nagrado so prisodili Benjaminu Ipavcu. Skladbo je založila »Ljubljan» ska čitalnica«, ki je delo prvič izvajala. Pozneje so proizvajali to delo tudi v Zagrebu, Beogradu, Pančevu in celo v Pragi. Dr. Vošnjak je poročal ob izva» janju tega »donečega slavospeva svoji mili domovini«, »da so po končani pes» mi zagrmeli »slava«klici« slavnemu ro« jaku, da se je dvorana tresla«. S to skladbo je dr. Benjamin Ipavic stopil na prvo mesto med našimi skladatelji. Dan za dnem glasneje so odmevale v narodu njegove nove pesmi, navduše«
▼aie so ga ter vzpodbujale druge skla»
datelje k delu. Veliko je število nje» govih skladb. Deloma so natisnjene in seznam teh dobimo v dr. Šlebingerjevi Bibliografiji (str. 164.—166.). Med na« tisnj enimi naj omenimo le še kantato »Na Prešernovem domu«, ki je izšla I. 1872. V njej uporablja Ipavic Fleiš« manovo »Luna sije«, ki ji je pridejal solo za bariton. To je jasen dokaz, da je Benjamin Ipavic Fleišmanovo delo visoko cenil in spoštoval.
Prav veliko je tudi število njegovih nenatisnjenih del, ki jih je podedova» la ljubljanska »Glasbena Matica«. Med temi deli je tudi njegova opera »Te« harski plemiči«, ki se je izvajala prvič v Ljubljani 10. decembra 1. 1892. pod vodstvom ravnatelja Frana Gerbiča, Ob tej priliki je izvolila Glasbena Ma» tica Ipavca za svojega častnega člana. Prav tako je počastil tudi graški »Tri« glav« svojega dobrotnika s častnim članstvom. Navdušenje Celjanov za svojega ožjega rojaka pa je bilo tako veliko, da se je pripravljal iz Celja v Ljubljano poseben vlak navdušenih Ipavčevih oboževateljev. O tej operi je pisal dr. Anton Schwab v »Zborih« to«le: »Delo je sestavljeno iz posa« meznih pesmi v slogu prej običaj« nega načina po pevskih številkah» Vendar so posamezne pesmice »Te» harskih plemičev« med seboj v soglas» ju, tako da je vsa opera enotna, kakor mora biti vsaka umetnina. Vsaka opera ima svojo posebno privlačno številko, tako se ponašajo »Teharski plemiči« tudi s posebno privlačno točko s »Pod» oknico grofa Urha«, ki si jo slišal pre« pevati prva leta po nastanku vsak dan. (Pri premijeri je pel Urha naš slavni baritonist Nolli.) Vendar ugajajo ne» katere druge točke še bolj, tako. n. pr. »Zabi, zabi, o kako b' zabila?« Silno nežna in blagoglasna je »Molitev Mar» jctice«, le žal, da niso te točke razvite bolj na široko. Ipavčeve najboljše toč» kc pa se kratko pojavijo in zasvetijo le kot kresnice v bajni noči, potem pa ugasnejo na mah.« To in pa silno pre« prosta oblika opere sploh naši po tujih operah razvajeni publiki ni zadosto» vala in zato se opera ni mogla vzdržati na repertoarju. Nastala je pač v času, fco je bil klic po preprostosti meroda» jen. Tega gesla se je Benjamin držal, dasi mu ni manjkalo izobrazbe, da bi ustvaril svoje delo zamotanejše. Bal se je vsake note, ki bi utegnila prizade» jati svojim proizvajalcem težave, trpel
pe Je ht3î pod vplivom Feiglovcga ko« pitarstva, ki mu je branil vsak sme« iejši polet v harmonijo. Kljub tem ne« prilikam nosi opera vse znake prave umetnosti in je napravila v svojem ča« sa za probudo naroda svojo dolžnost. To veliko notranjo vrednost so upo« števali Čehi. Prestavili so besedilo v češčino, povabili so skladatelja in upri« zorili opero z naslovom »Teharski schlechteči« v Narodnem divadlu v Bmu 5. oktobra 1895 s sijajnim uspe« hom.
Benjamin Ipavic je skladal do svoje smrtL Bil je vesten sotrudnik vseh slo« venskih glasbenih revij. Kakor sem že omenil, je svojo prvo pesem objavil v »Grlici«, »Glasbena Matica« je izdala mnogo njegovih del. Bil je marljiv so«
trudnik GerKčeve »Glasb. Zore«, kjer je natisnjena »Podoknica grofa Urha« in »Arija Ivana«. Z mladeniško navdu« šenostjo je pozdravil tudi Krekove »Nove akorde«, ki jim je ostal zvest do svoje smrti.
Celo njegovo dolgo življenje je bilo posvečeno ljubezni do glasbe in lju« bežni do lastnega rodu. Nobenega ko« ristolovstva ni v njegovem življenju, pač pa je imel vedno odprte roke za one, ki so potrebovali njegove pomoči.
Pokopan leži v Gradcu in na njego« vem grobu stoji preprost spomenik:
»Dr. Benjamin Ipavic, emer. Primar« arzt, geb. am 24. XII. 1829., gestor« ben am 20. XII. 1908.«
Slava njegovemu spominu!
Perpetuum mobile
Perpetuwn mobile je silno hvaležen objekt za različne prenapete iznajdite-1'je, ki se jim vidi smisel življenja samo t rešitvi večnega gibanja. Menda se še na nobeni stvari na svetu ni toliko duševno delalo, kolikor na* tem čudež-
Perpetuum mobile Leonarda da VJncija
nem stroju, M naj bi iz nič in za nic na vekomaj robotal človeku. Vzlic temu, da je že dolgo dokazana nesmiselnost takega prizadevanja in vzlic temu, da noben patentni urad na svetu ne izdaja več patentov na »večno gibanje«, si še vedno beli z njim brihtne glave množica ljudi in nikoli ne mine
mesec, da ne bi bilo prijavljenih nekaj patentov na stroje, ki bodo iz nič proizvajali energijo.
Dandanes je zanimanje za tehniko posebno živo in zaradi tega tudi število izumiteljev samogiba vedno večje. Izumiteljev na tem polju kajpada tudi v starih časih ni manjkalo; vedno jih ja bilo preveč in prvi izumi, o katerih ve poročati zgodovina tehnike, segajo daleč nazaj v srednji vek.
Leta 1250. je francoski arhitekt Wi-lars de Honecort izumil stroj, ki je obetal teči na veke sam od sebe. Bilo je to kolo z neenakomernim številom uteži, pritrjenih na gibljivih vzvodih po obodu. Kadar se je kolo premaknilo, so se uteži vselej tako preložile, da so bile na eni strani kolesa bliže pestu kakor na drugi. Na ta način bi morala nastati nekakšna preutež, ki bi nene-homa vrtela kolo. Pretežja pa seve ni hotelo biti, marveč se je vse lepo uravnovesilo in kolo je na veliko začudenje genialnega izumitelja mirovalo kakor vsako drugo.
Celo Leonardo da Vinci, ki je slovel
za največjega tehnika svoje dobe, se ni mogel zoperstavljati prelepi izku-šnjavi, da bi osrečil svet s samogilboim. Zasnoval je kolo, ki naij bi se vrtelo na principn enostranske preuteži, ali kaj kmalu je izprevidel, da se lovi za goljufivim prividom. Leta 1640. je marki worcesterski slovesno razbobrad, da bo
ta în ta dan predvajal kolo, kl se 60 s
pomočjo nihajočih uteži vrtelo na večne čase. Predvajanje se je vršilo ob navzočnosti kralja Karla I. in vsega kraljevega dvora v Tower ju. O uspehu pa kronika trdovratno molči, iz česar lahko sklepamo, da je vso veličastnost naglo zagrnil plašč ' pozabljenja, da tudi to kolo, čeprav umotvor ple-menitaša, ni teklo vekomaj.
Da ibi se ubranili prijav na samogibe, je dal newyorski patentni urad nekoč nabiti razglase, da se patenti na večno se gibajoče stroje ne bodo izdajali vse dotlej, »dokler bo solnce vzhajalo na vzhodu«. V prejšnjih časih pa patentni uradi niso bili tako strogi in je bilo samo na Angleškem izdanih preko 600 patentov na samogibne stroje.
Prvi biciklji, kjer se prenaša gibanje pedalov s pomočjo brezkončne verige na zadnje kolo, so bili za izumitelje sa-
Železnica, ki naj bi vekomaj tekla okoli sveta
mogibov nova spodbuda. Manija ustvarjanja iiz nič se je iznova močno razbohotila. V glavi nekega izumitelja se je ukresala preprosta ideja, ustvariti nujno potrebno prentež, ki naj bi poganjala samogilb s pomočjo neskončne verige, na ta način, da bi obesil verigo samo na pol kolesa, tako da bi se šele na temenu vlegala med zobe in vlekla kolo na eni strani neprestano navzdol. S prav močno, debelo verigo je uipal doseči toliko moči, da bi kolo lahko gnalo dinamo stroj za električno razsvetljavo. Veriga pa se je kajlpada pokorila samo prirodnim zakonom; iz-umitelijevo fantazijo je pustila na cedilu in obvisela na kolesu, kakor jo je bil nanj položil.
Nemožnost preuteži, ki naj bi nene-hotna nastajala sama od sebe, je sicer
popolnoma prozorna, ako pomislimo.
da se za dviganje uteži porabi natanko toliko dela, kolikor ga opravi utež, kadar se spušča. Vrhu tega pa pri vseh strojih nastaja še trenje, ki ga je tudi treba premagovati z nekim delom, ki se mora jemati od nekje drugod, če ne se stroj prej ali slej ustavi. Kolesa, vstavljena v prav lahko tekoče ležaje, se enkrat pognana lahko vrte nekaj ur, vekomaj pa nikoli. Da bi pa vrhu tega opravljala še delo, o tem ne more brti govora. In to velja za vse samogibe, pa naj bodo še tako bistroumno sestavljeni.
Iz fizikalnega pouka je znan aparat, pri katerem se dvojni stožec navidezno vali po strmini navzgor. Stožec se namreč vali po dveh po robu postavljenih trikotnikih, ki oklepata med seboj določen kot in stožec pride s svojima konicama res prav do vrha. Vzpenjanje je pa le navidezno, zakaj težišče stožca se v resnici pomika nizdoL Na tem varljivem pojavu je preteklo stoletje neki izumitelj zasnoval samo-gibni stroj, hoteč ga uporabljati za pogon železnice. Naimestu koles bi kne® železniški vozovi stožce, na katerih bi nenehoima drdrali po valovitem tira gor in dol. V svoji naivnosti je celo predlagal, naj bi .se taka železnica zgradila okrog sveta.
Nekateri iznaijditelji so tako naivni, da poskušajo vodna kolesa, ki bi gnala črpalke in dovajala na ta način samim sebi za pogon potrebno vodo. Samogi-bi, ki izkoriščajo lastnosti vode in zraka, so vobče zelo priljubljeni in čeprav ne tečejo kakor vsi drugi, pričajo vča-si o precejšnji bistroumnosti graditeljev.
Razen pristnih samogibov, to je takih, ki bi morali iz nič proizvajati delo, so pa še nepristni samogibi, izkorišču-joči razne prirodne sile, ki se drugače v tehniki mailo izrabljajo.. Semkalj spada n. pr. kapilarnost: sila, ki med drugim žene tudi rastlinske soke po ste-blovju kvišku. Na tem principu je bila zgrajena že cela vrsta samogibnih strojev, ki sicer lahko teko na veke, a niso pristni samogibi. Poleg tega pa je tudi njih delazimožnost tako malenkostna, da nimajo nobene praktične vrednosti.
Tudi radioaktivnost je možno uporabiti kot pogonsko silo nepristnih samogibov. Lord Rayleigih je n. pr. sestavil aparat, ki se laihko giblje tisočletja, ne da bi morala kdaj poseči vmes člove-
\> k
5ka rofca. V brezzračnem steklenem balončku sta dva lističa zlate pene in neznatno majhen drobec radija. Radij pa — kakor znano — izžarja med drugim tudi elektrone: sestavne delce eleflotriike. Na ta način se naelektrita zlata lističa, ki se zaradi tega odbijata; vedno bolj se razmikata drug od drugega, dokler se ne dotakneta kositerne obloge steklenega ostenka. V tem trenutku se izpraznita, padeta vkup in pojav se začne iznova. Vsakih 34 sekund zanihata enkrat in bosta nihala, dokler ne odpadeta, oziroma dokler radij ne bo izčrpan.
Gotovo bo ta aparat pretrajaJ še
marsikak človeški rod, a vzlic temu ga ne moremo imenovati perpetuum mobile, ker je radio-aktivnost prav tako prirodna energija kakor n. pr. tekoča voda, veter, solnčna toplota, menjajoči se zračni pritisk ali pa v premogu shranjena toplota. Stroji pa, ki izkoriščajo tako energijo, so samo motorji ne pa samogibi, ki hočejo proti vsem prirodnim zakonom energijo proizvajati iz nič in v neizčrpni množini.

Živalski boji
(Po razpravi dr. R. Mefla)
Boj! Zavestno ali podzavestno iskano individualno udejstvovanje. Boj ! Trdo-srčna okrutna potreba. Boj ! Žoganje prirode z nami, ki smo kakor drobni praški življenja.
Kako primitivna igra je prav za prav življenje svobodnih živali: za nekatere obstoji v tem, da požirajo druge, za druge pa v tem, da se branijo biti požrte. A ta boj se bije v tisoč oblikah: boj z neznanim, s prostorom in podnebjem, boj s plenom in sovražnikom, s tekmecem in življensko družico. In vsakega narekujeta dva prastara nagona: lakota ali pa potreba po ohranitvi rodu.
Boj za hrano je največkrat dvoboj, ki kaže včasi čudovito prilagodnost enega tekmeca, na posebne vojne sposobnosti in navade nasprotnika.
Že 40 večjih živali iz insektarija mi je bila požrla kot krt velika miš, ko sem jo končno zalotil in vrgel v kletko k mladi kobri. Hudobno cvileč se je neutegoma zagnala proti kači, a je takoj odskočila. Razjarjena se vzpne mala kobra pokonci, nekaj trenutkov niha z životom sem ter tje, naprej in nazaj, potem pa iznenada useka proti miši. V tem trenutku se pa ta, navidezno tako okorna in »slepa« ži-valica z neverjetno spretnostjo požene preko kačine glave na drugi konec kletke in jo ugrizne v rep, med tem ko udari ko-brina glava z vso silo ob tla. Vsa divja se kača naglo okrene in useka iznova, a zopet plosne z glavo ob tla, med tem ko se miška z okorno gracioznim zamahom vrže čez njo in jo v drugič ugrizne od zadaj. Kakor igračkanje se je videl boj,
dokler ni miška slednjič požrla obnemogle kobre.
Zelo bojevite so živali, preden izležejo. Takrat se spoprimejo tudi z vrstnicami, s katerimi drugače nimajo opravka, ki pa bi jim utegnile prav priti kot hrana za bodoči zarod.
Iz široke razpoke v steni moje sobe plane iznenada za pest debel pajek, cepne naliki kepi mehkega gumija na tla in jo ubere z metrskimi koraki pod visoko železno posteljo. Tri sekunde nato prileze iz špranje velika vešča in jadrno odbren-či za njim. V naslednjem hipu si sovražnika stojita nasproti. Pajek je trikrat večji; stoji pozorno vzravnan, z razkle-njenimi čeljustmi, zasledujoč vsako kret' njo vešče, ki se v sunkovitih nihajih zdaj z desne zdaj z leve zaganja proti njemu. Iznenada se pa vešča požene od zadaj, zagrabi s čeljustmi pajka v hrbet, zasadi svoje želo v njegovo hrbtenjačo, nato pa naglo odskoči. Pajek je odigral. Vešča ga naglo pograbi za nogo in odvle-če po stopnicah na verando. Od tod skoči z njim 5 m globoko na tla ter ga potegne v svojo duplino, da bo vanj izlegla jajčece in da bo imela izvaljena ličinka takoj ob rojstvu hrano.
V dobro organiziranem boju za hrano se posebno odlikujejo javanski psi. Ko iz-slede merjasca, ga preženejo na precej veliko gozdno jaso, kjer ga začno divje napadati. Več ko četrt ure se psi zaganjajo proti njemu. Potem pa pes vodnik kratko zalaja. Odzoveta se mu tovariša na desnem in levem krilu, nakar se gozdna drama z bliskovito naglico preokre-
ne: Vodnik Izvrši drzen napad, toda le navidezno. Razjarjeni merjasec skuša s čekani zabosti sovražnika. Med tem pa ostane njegov desni bok za trenutek nezaščiten; pes, ki pazi tamkaj, skoči, zagrabi desno merjaščevo uho in se zavihti ščetincu na hrbet. Istočasno se zaženejo vanj trije sprednji psi, ki merjascu ne puste, da bi si utegnil otresti napadalca s hrbta. Pes na levem krilu se sedaj kakor blisk zažene s svoje postojanke, iztrga merjascu za poln gobec drobovja iz trebuha in smukne na drugi strani zopet izpod njega. Dvajset sekund pozneje leži neresec s pregriznjenim goltancem in raztresenim drobovjem na hrbtu. Domačini trdijo, da se psi nauče tako organiziranega boja, ki se razpleta po nekih pravilih, brez človeške dresure. Pač pa živali že od mladega »trenirajo« med seboj.
Moji lovci so na južnem Kitajskem izkopali zarod te vrste psov, o katerih so mi pozneje poročali : Čez nekaj tednov so se začeli mladiči z neverjetno divjostjo in odločnostjo trgati med seboj. Pri tem so se tako zagrizli drug v drugega, da so bingljali naliki členom verige, ako si prvega dvignil od tal. To je trajalo nekaj tednov dan na dan. V sedmem ali osmem » mesecu pa so prepiri ponehali. Največji in najmočnejši pes je postal vodnik krdela in poslej se niso nikoli več ravsali med seboj.	,
V	drugo skupino nesimpatičnih živalskih mejdanov spadajo seksualni boji.
V	južni Indiji je v gozdnem rezervatu travansorskem poteptano vse bambusovo grmovje. Petdeset metrov dalje so tla popolnoma poteptana in naprej je videti še troje ali četvero takih »aren«, kjer se v dvobojih merijo sloni med seboj. Vidi se, da je eden bežal, drugi pa mu je sledil tik za petami in ga vedno iznova izzival na boj, dokler ga ni podrl na tla, poteptal in — kakor kažejo sledovi — zavlekel do malega prepada, kjer ga je sunil v globočino.
Kakor komični rezbariji iz ledene dobe si stojita nasproti dva gnuja: nepremično, glavi pokonci — in se gledata. Glavi se povesita in zdajci živali vzdirjata nasproti. A ne naravnost, marveč v polkrogih, ki ju po ovinkih privedeta bliže. Za trenutek še obstaneta, gledata se srdito kruleč, nato se pa zakadita naravnost drug v drugega, padeta na kolena in skušata v tem položaju drug drugemu zabosti ostro rogovje od zadaj v vrat ali v boke. Tako se borita pol minute z ognjevitimi, silnimi kretnjami. Ali, kakor da
ne mislita prav resno, se v naslednjem trenutku spravita zopet na noge in jo od-kurita vsak v svojo smer.
Posebno srditi so seksualni boji med pticami in reptilijami (zlasti med martinčki). Nekatere kokoši in ptice pevke so med bojem popolnoma gluhe in slepe za vse, kar se godi okoli njih. Z roko bi jih lahko prijel, ne da bi se zmenile. Ljudje pa izkoriščajo njih srboritost: marsikje take živali vzgajajo nalašč za dvoboje, iz katerih prirede cele slavnostne turnirje.
Poleg »krvavih« bojev odločajo pri nekaterih vrstah ptic tudi nekakšni pasivni boji, ki so pa še najbolj podobni nekakšnim lepotnim revijam. Vsi samci se namreč za dobe parenja zbero na nekem določenem kraju v najlepšem ornatu, ki ga zmorejo, in čakajo, kako bodo izbirale samice. Moč in pogum sta tukaj, kjer odloča samo lepota, brez pomena. Zgodilo se je n. pr., da je bil iz neke večje take skupine samcev neki posebno zastaven in lep ptič izvoljen osemkrat zaporedoma, neki drugi dvakrat, ostali so pa obsedeli. Toda noben izmed zapostavljencev se ni skušal maščevati nad srečnim tekmecem.
H koncu še zabavni boj s strahom. Krava zebu divja naokoli, kakor da bi jo bila obsedla telovadna manija; v čudovitih in neverjetnih skokih se preganja po travniku. In vzrok: Med tem, ko je pre-žvekovalka legla na solnce, uživajoč sladki opoldanski počitek, ji je zlezla na topli hrbet nedolžna belouška, ki je plašljivo živinče skoro pripravila ob pamet.
^«■■■■■■■■■■WHfMBliMHHHHHHHIll
DRAGOLETNIKI V STARINI
Ob Sullovi diktaturi je Gallus znal pokupiti imetje izgnancev in nakopičil si je neznanskega premoženja. Kakor so nedavno Nizozemci omejili saditev dišečin na Mo-lukih iz spekulacijskih razlogov, tako so ravnali stari Egipčani s papirusom, palestinski Arabci pa z datelji in dišavami. Veliki prirodni modrijan Thaïes z Mileta (600 pred Kristom) se ni sramoval špekulirati z oljem. Po zvezdoznanskih opazovanjih je sklepal na izredno; letino, poroča o njem Aristotel. Pred zimo je za smešno ceno najel vse stiskalnice na Miletu in Hiosu, pozneje pa, ko se je njegova napoved uresničila, jih dajal z velikanskim dobičkom v najem. Aristotel govori še o drugih drago-letnikih, ki so dobičkarili pri mirodijah. židovski pisec Jožef omenja izjemno trgovsko preudarljivost Galilejca Janeza iz Gi-skale, ki je znal iz olja iztisniti lepe de-narce
Skozi zapadni Tibet =
Smoter nemške znanstvene ekspedicije v osrednjo Azijo (192711928) je bil geografsko in geološko raziskovanje Tibeta. — Odpravo je vodil dr. Trinkler, spremljala sta ga pa geolog dr. de Terra in lV. Bosshard, ki podaja tu oris gospodarskih razmer v osrednji Aziji, predvsem pa opisuje tehniško plat karavane.
V Himalaji ležeča pokrajina Kašmir se imenuje z vso pravico indska Švica. Njeno glavno mesto je Srinagar. Tam smo opremili karavano za pohod, ki naj bi trajal šest do osem mesecev. Proti koncu maja smo s 40 konji odrinili proti severu, da prekoračimo tedaj še močno
Jak pri počitku
zasnežene prelaze. Takoj v začetku potovanja pa so se pojavili snežni viharji in morali smo se zateči v neko kočo. Videli smo nešteto poginulih konj, ki so pričali o nevarnosti potovanja po teh krajih. Slednjič smo dosegli Ladakh ali zapadni Tibet, deželo, ki je pravo nasprotje od Kašmirja, čeprav je samo del njegovega političnega ozemlja.
V Kašmirju vidiš krasne travnike In njive, tu pa so zgolj prazne kamenite puščave, ki jih le tu pa tam poživlja mala zelenica. Samotne, gole skale se dvigajo skoro navpično v vis, tu pa tam stoje na njih samostani, ki pozdravljajo gledalca in deželo kakor srednjeveški gradovi. Razen tega ne vidi oko ničesar, kar bi spominjalo na krasne pokrajine, kakršne najdemo na južni rebri Himalaje. Samo dolina Inda je navidez rodovitnejša, a celo tukaj si morajo pomagati ljudje z umetnim namakanjem tal. Siromašno življenje prebivalcev spominja na siro-maščino alpskih visokih dolin v srednji Evropi. Ob zgornjem Indu leži Leh, glavno mesto zapadnega Tibeta, šteje
2000 prebivalcev ter je poleti važno središče za prekladanje tovorov iz Lhasse v Indijo. Pomembnejši od glavnega mesta so za deželo številni samostani. Ti namreč vladajo in obvladujejo deželo, saj imajo svečeniki na ljudstvo mnogo večji vpliv nego katerikoli vladni činitelji.
Prevladujoča religija dežele je lama-izem, pavrsta budizma, ki se je tu razširil v sedmem stoletju po našem štetju. Budizem, ki je ohranjen v prvotni čisti obliki le še v Siamu, Birmi in deloma na Cey-lonu, se je tu tako preobrazil, da je le z največjo težavo mogoče spoznati njegovo prvotno obliko. Lahkovernost in strah pred demoni obvladuje prebivalstvo, ki slepo zaupa lami. A kakor so mnogi me-
Mlado dekle iz zapadnega Tibeta
«
nîhl izobraženi m pametnî, tako je ljudstvo nevedno in lahkoverno. Navzlic grobi lahkovernosti, ki jo svečeniki razširjajo med ljudstvom, je ladaki veseljak. Svojo domovino ljubi in mu pomeni najlepšo deželo pod solncem. Življenje pa je trdo in zemlja rodi skopo. Da bi se izognilo preobljudenju krajev, je ljudstvo iznašlo mnogomoštvo in samostan.
Sredi julija je karavana korakala vzdolž Inda kvišku v področje Transhi-malaje. Prebivalci te gorske verige so tako zvani Čangpa, napol nomadi mon-
I^ama:plesalca s fantastičnima
golskega tipa. Njih šotori so iz črne klo-bučevine. Drogovi in vrvi so okrašene s pestrimi zastavicami, ki »odganjajo« zle duhove. Ženske delajo na prostem na primitivnih stativah, kjer izgotavljajo iz izborne ovčje volne blago, ki trpi okrog trideset let. čangpa so lamaisti, ki krasijo molilne zidove z rogovi jakov, katerim vrežejo v čelno kost tibetsko molitev Om-mani-padma-hum.
V začetku avgusta smo se odpravili na tibetsko visoko ravnico ter smo pri prelazu Marimik dosegli skoro 6000 metrov višine. V teh popolnoma neobljudenih visokih krajih so blodile črede antilop in gazel. V posameznih dolinah pa smo sre-čavali divje osle in jake. Rastlinstvo, ki se je tukaj spretno prilagodilo ostremu podnebju in višini, je silno borno. Na
k
lepem jezeru Sirigh Jïlga, relfktu iz zadnje ledene dobe, ki ima, kakor vse slične kotlinice z vodo in močvirja na visoko-ravniškem svetu, grenko-slano vodo, se je odpravi prvič odprla nova dežela, ki se je še ni doteknila noga Evropca. Ogromne, kilometre široke struge dado slutiti, kako silne množine voda so nekoč bobnele skozi te kraje. Danes so suhe. Tudi izsuševalni proces jezer je silno napredoval. V tej pokrajini je zadel ekspe-dicijo hud udarec, ki je spremenil ves načrt. Konji, ki so bili brez nadzorstva,
maskama dobrih in zlih duhov
so pobegnili od nas in jih vkljub vnetemu iskanju nismo mogli najti. Pozneje smo izvedeli, da so nekateri izmed njih našli pot v svoje hleve. Kako sijajno izpričevalo za naravnost pravljični orientacijski čut teh živali, če pomislimo, da je šla pot tri tedne skozi zapuščene kraje brez cest! Nadalje se je karavana zaradi umiranja jakov tako skrčila, da je bila primorana po čim krajšem potu priti med ljudi, kar je bilo pričakovati v zgornji dolini Karakaša.
Za potovanje v osrednji Aziji prihajajo v poštev štirje načini: s kamelo, s konjem, z jakom ali z ovco. Ker pa nismo mogli dobiti kamel na indskem ozemlju in ker so bili konji predragi, ker je treba zanje prenašati živež, smo se odločili za jake in ovce, ki so zelo skromne, jaki
pa tudi zelo zanesljivi za hojo po planinskem svetu. Edino, kar se more očitati jaku in ovci je to, da sta zelo počasna.
Naša pot čez tibetsko visoko ravnino je bila podobna mrtvaškemu sprevodu. Vsak dan je poginilo nekaj tovornih živali Ko smo prišli do Aksajčinskega jezera, je bilo baš še polovico karavane. Boj z divjo prirodo je bil takšen, da si ga človek stežka more predstavljati.
Jaki so bili skoro popolnoma končani. Morali smo tovor naložiti na velik kup in ga prepustiti usodi. In kar smo morali ostaviti, ni bilo malo: poleg znanstvenih instrumentov smo pustili tam tudi kinematografske aparate, filme in šotore. Z bornim ostankom živil in obleke, ponvic in kotličkov za čaj, ki,smo jih natovorili ovcam — preostali jaki so nosili samo led, ker nam je zmanjkalo vode, ki je v naslednjih dneh nismo mogli pričakovati — smo se hoteli jadrno umakniti v Kara-kaško dolino, kjer smo upali, da zadene-mo na nomadizujoče Kirgize. Dne 7. oktobra smo prispeli v Suget Karaul, prvo kitajsko postojanko na cesti v Karako-rum. Tam je dobila odprava vso zaželje-no pomoč. Poslali so dva člana ekspe-dicije s 13 kamelami k Aksajčinskemu jezeru, da natovorita vse, kar smo pustili tam in da prineseta tovore za nami. Karavana sama pa si je pomagala s kir-giškimi konji brez ladakhiških kulijev, ki so se na poti v Karakorum vrnili domov, proti kitajskemu Turkestanu.
*
Edina ovira je bil zdaj še prelaz Sanju, ki leži 5200 metrov nad morjem. Ta prelaz seče verigo kunlunškega pogorja. Kot jezdno živino smo sedaj zopet uporabljali jake, ki so se izkazali na tesnih, zaledenelih gorskih potih izredno sigurni. Veličasten svet se odpira očesu raz ta prelaz na vse strani. Greben teče poleg grebena, vršaci se vrste drug za drugim, vsi še deviški. Naglo smo napredovali navzdol, v pravo srce Azije, v Ta-tarijo ali Kašgarijo, ki ji pravijo Kitajci Sinkiang. Mi imenujemo to deželo Kitajski Turkestan, v nasprotje z Ruskim Turkestanom, ki leži na zapadu Alajske-ga gorovja. Na daljnjem potovanju, ki se je vršilo deloma tudi v nepodvzmete-nih vozeh, smo se dotaknili selišč Sanju, Guma, Kargalik in Jarland. Slednjič smo dosegli meseca novembra Kašgar, sedež višjih kitajskih uradnikov. Videli smo tudi velike obcestne kamne, ki jih je popisal že Marco Polo v 13. stoletju. Do srede minulega veka je bilo prav malo znanega o Kitajskem Turkestanu. Šele Schlaginweit, Forsyth, Dutrieul du Rhin, dr. Sven Hedin in sir Aurel Stein so nam povedali nekaj več o tej deželi. Dr. Trink-ler in jaz sva startala konec januarja 1928 iz Khargalika v puščavo Taklama-kan, dr. de Terra pa se je napotil v Kun-lunško gorovje, da bi ondi proučaval geološke razmere.
SOLANIN
V družino razhudnikov spada tudi krompir, ki smo ga dobili v Evropo 1. 1555. in ki služi kot hranivo za človeka šele od 1770. Z njegovim velikim pomenom se strinja obilno nazivoslovje zanj: bob, čompa, ko-run, krompir, papeščak, papica, podzem-ljica, repica, turka, turkinja. Kakor večina razhudnikov (solanaceae) vsebuje nekaj alkaloida, strupa, ki se pomnoži zlasti pomladi, kadar gomolj brsti. Lahko povzroči motnje v želodcu in črevih. Ogneš se nepriliki, če izrežeš »oko«, iz katerega poganja klica, in s tem odpraviš ves solanin.
BRZI RAČUNARJI
Znani so v Franciji računarji: Arnould, Renould in slavni Inaudi. Nemci so imeli enega, ki ni bil nič manj izreden: dr. filozofije Gottfried RUckle. Nedavno je umrl. Ni pa imel samo vrojenega zmisla za matematiko, marveč je z njim družil obsežno znanje. Rlickle si je mogel zapomniti 200 številk v 7 minutah, medtem ko je Arnould rabil 55 minut za isto vajo. Riickle se je naučil še 408 številk v 22 minutah in 48 se-
kundah, 504 številke pa v 44 minutah In 20 sekundah. Preračunil je pot 54 premičnic.
Drugače pa ni dosti izkoristil svojega daru. Imel je nekaj prihrankov, ki so se razblinili in razplinili ob inflaciji v Nemčiji. Preminul je v siromaštvu, star 51 let.
OD KEDAJ IZRAZ »DRŽAVLJAN« ?
Naslov »citoyen« je izpočetka vinotoka 1774. Nastal je takole. Pisatelj Beaumarchais, oče Linhartovemu »Matičku«, je imel pravdo z nekim svétnikom in se je sam zagovarjal pred parlamentom. Bil je prvi, ki se je pozival na javno mnenje: »Jaz sem državljan, t. j. niti finančnik, niti duhovnik, niti dvorjan, niti prisklednik, ob kratkem nič takega, kar imenujemo silo. Jaz sem državljan, to se pravi nekaj novega, nekaj neznanega, nečuvenega v Franciji. Jaz sem državljan, namreč to, kar bi morali biti vi že dve sto let in kar postanete mogoče v 20. letih.« Beaumarchaisov zagovor je imel velik uspeh. Poslej so si vsi svobodomiselni duhovi prisvojili naziv citoyen.
Rojstvo, življenje in smrt = —	= pri Laponcih
V jeseni zberejo Laponoi črede svojih severnih jelenov in se odpravijo na »jug«, proti švedski ali norveški meji, da si poiščejo ugodnejših prilik za pre-zimovanje. Spomladi opravljajo to potovanje v nasprotni smeri, da bi izkoristili kratko polarno poletje.
ti, včasi kakšen drug sorodnik ali so-rodnica pomagajo porodnici, kakor vedo in znajo. V splošnem se steče vse v redu in novi občan naše premični ce, ki je ugledal luč sveta v takšnih okoliščinah, bo gotovo vrl član svoje družine, saj mraza, najhujšega laponske-


Laponska shramba
Med takšnimi romanji se zgodi kak-šenkrat, da začuti laponska mati svojo uro. Ne zdravnik ne babica ji nista ob tej uri v pomoč, kajti na daljavo več sto kilometrov ni v teh severnih puščavah nobenega zidanega človeškega naselja in niti ne posamezne zidane hiše, da bi ji bila v zavetišče. Tedaj ne pomaga nič drugega, nego da postavijo šotor v širni beli samoti in mož, ma-
za jedila na kolih
ga sovražnika, se je začel privajati že prvi dan svojega življenja.
Zibelka mu je koža severnega jelena, ki so jo postlali z mahovjem in !i-šajem. Vse skupaj so položili v nekakšen kovčeg in v izdolbeno drevesno deblo, v katerem se da kovčeg zibati. Odeje iz jelenje kože mu ohranjajo toploto.
V ostalem pa ne bo ležal dolgo r zibelki. Treba je. naprej, na potovanje. Novorojenčka naložijo, dobro zavitega, materi na hrbet ali pa severnemu jelenu ob bok.
Tako prebije prve dni svojega življenja. Pozneje se nauči smučanja, metanja lasa, pastirovanja med jelenjo čredo. Polagoma vzrase v dobo ljubezni in njegovo srce se vname za kakšno laponsko krasotico svoje starosti. Nekega dne se odpravi z nevesto in trumo sorodnikov v Kantokaino, kjer praznuje poroka. To je dolga pot, a jo prepotujejo s sanmi, ki jih vlečejo jeleni. Poročna gostija obstoji iz več pladnjev posušenega ali v kislem mleku in v jelenjem želodcu konserviranega jele-njega mesa. Novoporočenca in svatje so si oblekli za to priliko svoje najlepše
obleke, v modre Muze in kožuhe iz )e-lenje kože, rute in žepni robci so jim iz svile, škornji in rokavice bele, pasovi iz srebra, gumbi biserni ali vsaj ži-vobarvni. Pirovanje traja več dni.
Laponec se rodi, kadar more, med počitkom ali pa na potovanju. In umira prav tako, ne da bi si izbiral primerno uro. Ce umre na potovanju, ga položijo v sani. ki jih vleče bel jelen. Na najbližjem primernem ozemlju ga pokopljejo tako, da mu zverjad ne more iz-grebsti trupla. Na grob naložijo kamnov, da ga bolje očuvajo in da ga lažje najdejo ob povratku. Tudi pokojnikove smuči zasadijo na grob. A vse to je le začasen pokop. Ko se vrne lepši letni čas. poiščejo truplo in ga zagrebejo v posvečeno zemljo, blizu ognjišča, ki Je bilo za življenja njegovo lastno ognjišče.
Lafcadio Hearn^J. Baukart
== Mravlje
(Iz knjige »Koejdan«)
IV
Ae več je čudovitih dejstev.
Ta svet neprestanega napornega dela je več ko deviški. Res je, da opazimo včasi v njem tudi samce, toda ti se pojavljajo le o gotovih dobah ter nimajo z delavkami in delom nobenega opravka. Noben izmed njih ne misli niti na to, da bi se pobavil z delavko, razen morda v neobičajnih okoliščinah, recimo, da preti vsem kaka nevarnost. In nobena delavka ne misli na to, da bi govorila s kakim samcem, zakaj v tem narobe-svetu so samci bitja nižje vrste, popolnoma nesposobna za boj in delo, in trpe jih le kot potrebno zlo. Samo posebna vrsta samic — izvoljene matere, plemenske matice, se ponižujejo tako daleč, da se o določenih dobah in le za kratek čas družijo s samci. Toda te matice ne delajo nič in si m o-r a j o izbrati samca! Delavki se niti ne sanja o tem, da bi iskala družbo samca — ne zaradi tega, ker bi kaj takega zna-čilo najbolj brezvestno potrato časa, ali pa, ker delavke vse samce neizmerno zaničujejo — ampak ker so vse delavke za oploditev nesposobne. Res so nekatere izmed njih zmožne partogeneze (samo-oplodbe) in njih mladiči nimajo očeta. V splošnem velja vendar pravilo, da so delavke ženskega značaja le v svojih moralnih nagonih: njih nežnost, potrpežlji-
vost in previdnost, vse to je čisto »materinsko«, toda njih spol je izginil.
Za obrambo zoper roparice ali sovražnike države so delavke opremljene z orožjem, povrh pa jih še čuva velika vojaška sila. Vojaki so toliko večji od delavk (vsaj v nekaterih mravljiščih), da jih je včasi na prvi pogled težko prištevati istemu plemenu. Vojaki, ki so po stokrat večji od delavk, katere naj čuvajo, niso nič redkega. Toda vsi ti vojaki so amazonke, ali točneje povedano, pol-samice. Krepko poprimejo tudi za delo, vendar so uporabne samo tam, kjer je potrebno več sile ko spretnosti.
Zakaj so se prav samice in ne samci po razvoju specializirale v vojake in delavke, ni tako preprosto vprašanje, kakor se nam morda zdi. Jaz sam vem, da ne morem nanj odgovoriti. Toda v tej zadevi je utegnilo odločiti gospodarstvo prirode. V mnogih življenskih oblikah prekašajo samice samce po velikosti in moči; morda se je v tem primeru večja rezerva na življenski sili, ki so jo prvotno imele popolne samice, dala hitreje in popolneje izrabiti za razvoj posebne kaste vojakov. Vse energije, ki bi jih rodovitna samica potrošila za svoje potomstvo, so se nekako usmerile v razvoj napadalne sile ali delavnosti.
Pravih samîc — matîe — Je seveda prav malo in z vsemi ravnajo kakor s kraljicami Strežejo jim neprestano in s tako vnemo, da utegnejo menda le malokdaj izreči kako željo. Proste so vseh skrbi za obstanek — razen dolžnosti, da rode potomstvo. Noč in dan se brigajo delavke za nje na vse mogoče načine. Edino matice dobe izbrane hrane v izobilju — v prid potomstva morajo po kraljevski jesti in piti in počivati in njih posebni fizični ustroj jim dovoljuje tako neskončno nezmernost. Malokdaj gredo na izprehod in nikdar brez močnega vojaškega spremstva, ker jim ne more biti dovoljeno, da se izpostavijo nepotrebnemu trudu in opasnosti. Najbrž pa si tudi ne žele preveč na izprehod. Krog njih vrvi vse pleme v svoji delavnosti: ves njegov razum, njegov trud in vse gospodarstvo služi enemu edinemu smotru, namreč zdravju in ugodju teh matic in njih potomstva.
Najzadnji in najnižji vsega plemena so drugovi teh matic, potrebno zlo — samci. Pojavljajo se le ob gotovem času, kakor sem že omenil, in njih dnevi so prav kratki. Nekateri se ne morejo niti ponašati s svojim plemenitim pokolenjem, dasi jim je usoda namenila zakon s kraljico; kajti vsi niso kraljevskega poko-lenja, deca kake matice, ampak prav deviškega rojstva — otroci partogeneze
—	in osobito iz tega vzroka manjvredna bitja, kar je posledica nekega skrivnostnega atavizma. Toda od vsake vrste samcev pusti občestvo živeti le nekatere — skoro samo toliko, kolikor je matic, in še ti maloštevilni samci izginejo skoro takoj potem, ko so bili storili svojo dolžnost. Smisel prirodnega zakona v tem nenavadnem svetu je istoveten z Ruski-novim naukom, da je življenje brez truda zločin ; in ker so samci za delo ali obrambo nerabni, zato je njih življenje le trenutne vrednosti. Res jih ne žrtvujejo kakim bogovom — kakor so Acteki izbirali žrtve za slavnost božanstva Tezka-teipoka ter jim dovoljevali medeno dobo dvajsetih dni, preden so jim iztrgali srce iz grudi. Težko pa, da so v svoji veliki sreči manj nesrečni. Mislite si mladeniče, vzgojene v zavesti, da jim je za eno edino noč usojena vloga kraljevskih ženinov
—	da po svoji poročni noči nimajo več nobene moralne pravice do življenja — da znači zakon za vsakega izmed njih neizbežno smrt — in da se niti s tem ne morejo tolažiti, kako jih bodo objokavale njih mlade vdove, ki jih bodo preživele га številne generacije.. J
Toda vse, kar sem povedal dozdaj, je samo proslov k resnični »Romanci o svetu žuželk«.
Najbolj presenetljivo v razmerju s to čudovito civilizacijo je odkritje, kako zelo je zatrla spol. V izvestnih razvitejših oblikah mravljinjega življenja izginja spol docela v množici posameznikov — in skoro v vseh višjih mravljinjih družbah se razvija, kakor se nam zdi, spolno življenje samo v toliki meri, kolikor je za nadaljnji obstoj vrste neobhodno potrebno. Toda biološko dejstvo samo na sebi nas preseneča mnogo manj ko to, na kar namiguje v etičnem oziru: zakaj to dejansko zatrt je, ta smotre-na usmeritev spolnih sposobnosti se nam zdi nekaj samovoljnega! Samovoljno vsaj, kolikor se tiče vrste in ne posameznikov. Zdaj priznavamo, da je tem čudovitim živalicam uspelo pri svojem naraščaju pospešiti ali zavreti razvoj spolnosti — in sicer s posebnim načinom prehrane. Uspelo jim je dobiti v popolno oblast tisti nagon, ki ga običajno smatramo za najsilnejšega in najmanj vodljivega izmed vseh. In ta stroga omejitev spolnega življenja do skrajne mere, ki je potrebna, da pleme ne izumrje, je le ena (dasi najčudovitejša) mnogih bistvenih gospodarskih uredb, ki so jih izvršile mravlje. S fizičnimi izpremembami so zatrle sleherno sposobnost za sebične užitke — v običajnem smislu besede »sebičen«. Nobena utešitev kakega naravnega teka ni mogoča, razen v toliki meri, kolikor more taka utešitev posredno ali neposredno koristiti vrsti, in celo neobhodno potrebne hrane in spanja je dovoljeno točno samo toliko, da se ohrani zdrava delavnost. Posameznik lahko biva, dela in misli samo v korist občestva in to občestvo zavrača zmagoslavno — v kolikor dopušča to vesoljni zakon — vsako misel na to, da bi mu vladala ljubezen ali glad.
Večina izmed nas je vzgojena v prepričanju, da ne more nobena civilizacija obstojati brez neke vrste veroizpovedi — brez upanja na bodoče plačilo ali brez strahu pred bodočo kaznijo. Navajeni smo misliti, da bi v družabnem redu, ki nima zakonov, temelječih na moralnih idejah, in ne izdatne sile, katera bi take zakone uveljavila, skoro vsakdo zasledoval samo svojo lastno korist, seveda v škodo vseh drugih. Silnejši bi uničeval šibkejšega; sučutje in simpatija bi izgi-
nfla in ves socialni sistem M se zrušil... Ti nauki pričajo o obstoječi nepopolnosti človeške narave ter vsebujejo jasno resnico. Toda tisti, ki so prvi proglasili to resnico, tisoče in tisoče let pred nami, si niso mogli zamisliti kake oblike socialnega sožitja, v kateri bi p r i r o d a sama onemogočila sebičnost. B r e z-verska priroda je morala priskrbeti pozitivne dokaze za to, da je mogoča družba, v kateri nadomešča veselje nad delavno dobrotljivostjo čut dolžnosti — družba, katere nagonska nravnost lahko pogreša etične zakonike vseh vrst in katere sleherni član je že od rojstva tako absolutno nesebičen in tako izrecno dober, da bi moralna vzgoja značila tudi za najmlajšega samo tratenje dragocenega časa.
Človeku, ki veruje v razvoj, pravijo taka dejstva nujno, da je vrednost našega moralnega idealizma samo začasna in da bi bilo pod gotovimi pogoji morda mogoče nadomestiti ga z nečim, kar bi bilo boljše od kreposti, boljše ko dobrota ali samozatajevanje v sedanjem človeškem smislu teh izrazov. In prisiljen je, da se bavi z vprašanjem, ali bi ne bil svet brez moralnih pojmov moralno boljši ko svet, v katerem uravnavajo vedenje taki pojmi. Vprašati se mora tudi, ali ne dokazuje obstoj verskih zapovedi, moralnih zakonov in etičnih pravil med nami, da se še nahajamo na zelo nizki stopnji socialnega razvoja. Ta razmišljanja ga vedejo čisto naravno do nekega drugega vprašanja: Ali bo človeštvo na tem planetu moglo kedaj doseči etično stanje, ki bo prekašalo vse njegove ideale — stanje, ko bo že odmrlo vse, kar smatramo danes za zlo, in ko se bo že vse, kar nazivamo krepost, izpremenilo v nagon — ali bo moglo razviti državo, kjer bodo etični pojmi in zakoniki prav tako nepotrebni, kakor so že sedaj v družbah više razvitih mravelj?
Velikani moderne misli so posvetili nekaj pozornosti temu vprašanju in najznamenitejši izmed njih je odgovoril nanj vsaj deloma pritrdilno. Herbert Spencer je izrazil prepričanje, da bo človeštvo doseglo neko stopnjo civilizacije, ki bo etično slična civilizaciji mravelj.
»Ako imamo v nižjih redovih bitij slučaje tako izpremenjene prirode, kar se tiče telesa, da je altruistična delavnost istovetna z egoistično delavnostjo, potem prihajamo do neizogibnega sklepa, da se bo slična identifikacija izvršila pod slič-nimi pogoji tudi v človeških bitjih. Družabno živeče žuželke nam nudijo prav v
to svrho primerov in sicer takih, M nam
pričajo, do kake čudovite mere se utegne izčrpavati življenje posameznika v prid življenja drugih posameznikov... Niti o mravlji niti o čebeli ne moremo domnevati, da pozna pojem dolžnosti v našem smislu; tudi ne moremo domnevati, da se v običajnem pomenu besede žrtvuje neprestano za druge ... Dejstva nam dokazujejo, da je z organizacijo mogoče vzgojiti bitje, ki bo prav tako energično in še bolj energično delovalo za altru-istične smotre kakor v drugih slučajih za egoistične smotre; dokazujejo nam, da bo v takih slučajih delovalo za altruistične smotre, ker so ti smotri na drugi strani hkratu egoistični. Kajti, da se utešijo potrebe organizacije, se morajo neprestano izvrševati vsa dela, ki pospešujejo blaginjo drugih ...
Ne smemo si misliti, da bo v vsej bodočnosti vladalo tako stanje, da se bodo oziri na lastno osebo neprestano podrejali ozirom na druge; pač pa se utegnejo oziri na druge razviti v tako silen vir užitkov, da bodo ti prekašali vse užitke, izhajajoče iz neposrednih egoistič-nih zadovoljitev... Mogoče se razvije kdaj država, v kateri bosta egoizem in altruizem tako spojena, da bosta že prehajala drug v drugega.«
VT
Gornja napoved ne znači seveda, da bo človeška narava doživela take fizične izpremembe, kakor jih predstavljajo telesne specializacije, slične tem, po katerih se razlikujejo med seboj razne kaste žuželčjih družb. Ni treba, da si slikamo bodoče stanje človeštva tako, da bodo tvorile njegovo delovno večino polženske delavke in Amazonke, ki se bodo trudile za nedelovno manjšino izbranih matic. Tudi v svoji razpravi »Človeštvo v bodočnosti« ni Spencer poskusil orisati podrobneje vseh fizičnih izprememb, ki so za razvoj višjih moralnih tipov neobhodno potrebne — dasi s svojo splošno ugotovitvijo glede dovršenega živčnega sistema in silnega zmanjšanja človeške plodovitosti namiguje, da bi takšen moralni razvoj značil precejšnje fizične pretvorbe. Ako smemo opravičeno verjeti v človeštvo bodočnosti, ki mu bo užitek medsebojne dobrotljivosti pomenil vso radost življenja, zakaj bi ne smeli zamisliti drugih fizičnih in moralnih preobrazb, o katerih so dejstva žuželčje biologije dokazala, da so v obsegu razvoja mogoča... Ne vem, zakaj bi tega ne smeli storiti. Herberta Spencerja cenim
kot velikega filozofa in le nerad bi kaj zapisal, kar bi nasprotovalo njegovim naukom, o čemer pa bi čitatelj domneval, da je izšlo iz sintetične filozofije. Za naslednje misli sem odgovoren le jaz sam, in ako se motim, naj bo to moj greh.
Mnenja sem, da bi se moralne preobrazbe, ki jih napoveduje Spencer, mogle izvršiti samo z nekimi fizičnimi iz-premembami in za strahovito ceno. Etične razmere, kakršne nam kažejo žuželčje družbe, so te ustvarile le tako, da so se milijone let neprestano in uporno borile zoper svoje najkrutejše potrebe. In enako neusmiljene potrebe bo moralo even-tuelno premagati tudi človeško pleme. Spencer je dokazal, da še čaka človeštvo doba najhujšega trpljenja in da napoči ta doba takrat, ko bo preobljudenost zemlje največja. Med raznimi učinki dolgotrajnega pritiska te preobljudenosti bo tudi ta, da se bosta neznansko razvila človeška inteligenca in sočutje; razvoj prve se bo zgodil na račun človeške plodovitosti. Toda to pojemanje razplod-nih sil ne bo zadostovalo, da bi zagotovilo najvišje socialne razmere; zmanjšalo bo samo pritisk preobljudenosti, ki bo tvoril glavni vzrok človeškega trpljenja. človeštvo se bo bližalo popolnemu socialnemu ravnovesju — kajti doseglo ga ne bo nikjer — le tedaj, a k o b o znalo rešiti socialne probleme, kakor so to storile družabno živeče žuželke — s tem, da bo omejilo spolno življenje.
Vzemimo, da bi človeško pleme našlo to pot in se odločilo zatreti v večini svojega naraščaja razvoj spolnosti in porabiti sile, ki jih zdaj še zahteva spolno življenje, za razvoj višjih zmožnosti — ali bi morda ne bila posledica vsega tega neka polimorfična, mnogolična država, kakršna je mravljinja? In ali bi v tem slučaju ne predstavljala novega plemena v njegovih višjih tipih, nastalih pretežno po razvoju samic in ne samcev — večina bitij, ki bi bila brez vsakega spola?
Če vpoštevamo, koliko ljudi se že sedaj iz samo nesebičnih razlogov (da ne omenimo verskih) obsoja na celibat, potem se nam ne zdi verjetno, da bi višje razvito človeštvo ne žrtvovalo z radostjo del svojega spolnega življenja za sploš-nost osobito tedaj, če sme od tega pričakovati neke koristi. Ne najmanjša izmed teh koristi — pri tem seveda vedno računamo s tem, da bi bilo človeštvo zmožno, nadzirati spolno življenje na način, kakršen je prirojen mravljam — bi bilo neznansko podaljšanje človeškega
življenja. Višji tipi človeštva, ki M zavladalo nad spolnostjo, bi utegnili uresničiti sen o starostni dobi tisoč let.
2e nam je naša življenska doba prekratka za vse delo, ki bi ga morali opraviti; s trajno pospešenim napredkom na polju izumov, z neprestanim razširjenjem znanosti pa bomo s časom brezdvomno našli več vzrokov, da obžalujemo krat-kost življenja. Da bi znanost kdaj izumila čudodelni eliksir alkemistov, je docela neverjetno. Kozmična sila ne dovoljuje, da bi jo skušali prevariti. Za vsako korist, ki jo nam dovoljuje, moramo plačati polno ceno; nič za nič — to je večen zakon. Morda se bo pokazalo, da bo cena dolgega življenja tista, ki so jo plačale zanj mravlje. Morda so bitja na kakem drugem planetu že plačala to ceno in je tam razplodna sila omejena na kasto, ki se na nedoumne načine razlikuje od vseh ostalih pripadnikov iste vrste...
VIL
Dejstva žuželčje biologije nam namigujejo mnogo o bodoči smeri v razvoju človeštva; vsiljujejo pa nam še nekaj, kar je za razmerje etike do zakonov ve-soljstva največje važnosti. Očividno ne bodo najvišje razvojne stopnje dosegala bitja, ki bodo zmožna tega, kar je človeško moralno izkustvo obsojalo v vseh dobah. Očividno je najvišja možna sila v nesebičnosti; in najvišja sila ne bo nikoli soglašala s krutostjo ali pohot-nostjo. Morda na svetu ni bogov; toda sile, ki ustvarjajo in razkrajajo vse oblike življenja, se nam zde mnogo natančnejše ko bogovi. Ni nam treba dokazovati v razvoju zvezd kake »dramatske tendence«; toda razvojni proces vesolj-stva nam vendar potrjuje, kakšne vrednosti je vsak človeški etični sistem, ki že v svojih temeljih nasprotuje človeški sebičnosti.
Od turškega tlačana--
= do svobodnega državljana
K stoletnici grške svobode
Ko so se južni Slovani doselili v svoje današnje dežele, je bil skoro ves Balkanski polotok v oblasti grških cesarjev, ki so imeli v Carigradu svoj sijajni sedež. Ta velika država, v kateri so vodili potomci starih Grkov glavno besedo, je živela
S temi dogodki je bila zgodovinska vloga starih Grkov že doigrana. Zakaj tudi iz Azije se je začela bližati Carigradu nova, mlada sila muslimanskih Turkov, ki so spravili za dolgo dobo pet sto let v senco kulturnopolitičnega mrtvila vse
Pogled na Atene (levo Akropola)
bolj ali manj trdno življenje še dobrih tisoč let potem, ko je bilo razpadlo za-hodnorimsko cesarstvo v Rimu, kot zadnji odblesk sijaja, ki ga je imelo nekdanje rimsko ime, vendar v čedalje manjšem obsegu. Vsi doseljeni narodi so se namreč grške politične nadoblasti rešili in si ustanovili svoje narodne države, sprejeli pa so od Grkov ali posneli po njih nešteto dragocenih elementov kulture in civilizacije. Omenimo samo pravoslavno krščanstvo in cirilsko pismo.
balkanske narode, med temi seveda najbolj občutno narod Grkov, dotedanjih balkanskih gospodov.
Nekako v tistih letib; ko so v Smede-revu in Bosni zginjali zadnji znaki srbske in bosanske neodvisnosti, so Turki podjarmili tudi kraje ob morskih obalah in na grškem polotoku, ki so bili obdržali do neke mere grško narodno večino. Leta 1453. je padel v turške roke Carigrad, tri leta nato tudi slavne Atene, tako da je bil do 1. 1470. pod vlado turškega pol-
fjMMi
meseca že ves nekdaj tako mogočni grški narod.
Zdaj se je tudi med Grki začelo ono težko, duhomorno življenje, ki je vladalo vsepovsod, kamor jë stopilo kopito turškega konja. Narod ni bil nikoli varen svojega življenja in imetja. Le cerkev in krajevna uprava sta bila še ostala, da eta reševala grško nacionalno misel. Posebno cerkev, ki so jo morali Turki če tudi z nevoljo, pustiti na miru,, je bila s svojim grškim obrednim jezikom nacionalno znamenje in ščit grškega življa vobče.
Doba sultana Solimana (1520-1566), ki pomeni višek turške moči na kopnem,
tični interesi mogočne jadranske neveste Benetk, ki so si na vso moč prizadevale, da si vzdržijo na bližnjem turškem vzhodu svoj trgovinski monopol. Pomagali so jim indirektno tudi koncentrično organizirani ofenzivni pohodi kristjanov Podo-navja in Poljske okoli 1.1700. Tudi velika Rusija se je za svojega vmešavanja na Balkanski polotok zavzemala prvotno skoraj bolj za usodo Grkov kakor pa za svoje slovanske brate.
Ker je največji del zemljiške posesti prešel v roke Turkov, so se namreč Grki lotili skoro izključno trgovinske delavnosti. Na ta način jim je bilo mogoče priti že zgodaj v tesnejše stike z ostalo
Pokrajina v južni Grški
je hotela dvigniti više svojo moč tudi na morju in na grških otokih, ki so se mogli dotlej še vzdrževati v nekaki neodvisnosti. Toda tu se je prvič pokazalo, da tudi turškemu drevesu ni namenjeno, da zraste do neba: 1. 1571. so doživeli Turki v pomorski bitki pri Lepantu svoj prvi poraz. In prav ta šibka stran turške sile je bila, ki je dajala grškemu narodu neprimerno več izgledov na boljšo bodočnost že v časih, ko so Slovani še nemo ječali pod turškim jarmom. Pomagali so pri tem Grkom najprej trgovinsko-poli-
Evropo in si pridobivati zaslombe za predstoječi boj na življenje in smrt. Tudi so se obogateli trgovci vedno izkazovali velike mecene in dobrotnike grške nacionalne misli s tem, da so ustanavljali svojemu narodu kulturne zavode in šole, ki jim jih Turčija ni privoščila.
Tako je prišel čas velike francoske revolucije. Vseobči klic po svobodi je spravil zdaj do vrhunca tudi nezadovoljnost tlačenega grškega naroda. Glavni klicar k boju je vstal v osebi K. Rigasa (1754-1798). Ta mož je videl od blizu politične
uspehe začetnih bojev za svobodo Srbije, zato se je bil že toliko izpostavil za grško stvar, da se je moral izseliti na avstrijska tla. Toda Avstrija ga je prignala nazaj v roke Turkov, ki so ga z nekaj tovariši pri Beogradu potopili v Donavo 1. 1798. Rigasa ni bilo več, ostal pa je za njim literarni spomin, ki je Grke še bolj podžigal k osvobojenju, kakor bi mogla njegova oseba. Prikrojil jim je francosko marseljezo v himno grške svobode, ki jih je klicala po vseh gorah in dolinah grške zemlje: Na noge, sinovi helenski !
Republika sedmerih Jonskih otokov, ki jo je ustvaril dunajski kongres 1. 1814., in trajni uspeh druge srbske vstaje leta 1815., ki je priborila Srbom notranjo samoupravo, sta dali Grkom pobudo, da so ustanovili nove borbene organizacije, hetajrije ali tovarišije v Atenah, oziroma Odesi. Ti dve družbi sta postali duša priprav, dokler niso Heleni iz Rusije stopili na tla Turčije in izdali na tlačene sona-rodnjake oklic k osvoboditvi dne 7. marca 1821. Bilo je prav v naši beli Ljubljani, kjer so bili zbrani na kongresu vsi mo-gočniki tedanje Evrope in se posvetovali, kako bi se dalo najbolj učinkovito potlačiti vsak še tako upravičen klic po svobodi. Ko je duša kongresa, avstrijski minister knez Metternich, na svoje silno presenečenje prejel novico, da so se Grki, krščanski podložniki turškega sultana, svojemu zakonitemu gospodu uprli in da zahtevajo svobodo.
Pohod Grkov pa ni imel zaželjenega uspeha. Zato se je vodja A. Ypsilanti umaknil iz Turčije na avstrijska tla, kjer ga je dal seveda Metternich internirati kot nevarnega prekucuha. Turki so se nad Grki grozovito maščevali. Patrijarha grške cerkve v Carigradu so na veliko nedeljo obesili pred cerkvena vrata, slič-ne nasilne smrti so umrli tudi metropo-liti v Mali Aziji in mnogi člani višje grške družbe, kolikor jih ni prebegnilo v Zahodno Evropo. Na samem otoku Chiosu je bilo pomorjenih 23.000 kristjanov, 47.000 prodanih v sužnost in le 5000 jih je ubežalo nasilju.
Največji uspeh upornikov je bilo zavzetje Tripolice na Peloponezu v oktobru 1. 1821. Ta trdnjava je postala pravo izhodišče poznejše osvoboditve. Dne 1. januarja 1822 se je sešla prva skupščina Grkov pod predsedstvom Maurokordata. Vendar tudi zdaj med Grki ni bilo potrebne sloge in medsebojnega zaupanja. Da so končno vendar uspeli, je bilo treba izdatne pomoči od zunaj.
Metternichov nazadnjaški princip se je na srečo Grkov začel krhati baš z njiho-hovim podjetjem, v deželah bolnega moža z Bospora in obenem v krajih velike preteklosti. Razumljivo torej, da so turška krvološtva in grška junaštva vzbudila med svobodoljubnim izobraženstvom vse Evrope sočutje in občudovanje. Povsod so hiteli ustanavljati filhelenistična društva in zbirati denarno pomoč. Saj je šlo za boj kulture in človečanstva proti surovim barbarom in ne morda v zadnji vrsti je bila ost tega pokreta obrnjena tudi proti samim državam tedanje Evrope. To je bil torej prikrit protest proti železnim srajcam, v katere so bili vklenjeni vsi narodi. In dočim so kronani knezi Evrope uboge grške kristjane prepuščali kratkomalo krvoločnim izbruhom muslimanskih Turkov in je celo versko čuteči ruski car Aleksander odrekel vsako pomoč, so pa šle na Grško številne čete dobrovoljcev, da rešijo staro domovino evropske kulture. Zadrževalo jih ni niti dokazovanje, da moderni Grki niso niti več čista kri. Lord Byron je posvetil svoj talent, svoje imetje in energijo stvari Grške, bogati ženevski trgovec Ey-nard je pomagal z velikimi denarnimi podporami. Skratka, vsa liberalna Evropa se je navduševala za helenski narod. Bil je to prvi razmah svobodmis. idej.
Kljub neslogi je bila do L 1825. zmaga po večini na strani Grkov. Tedaj pa je našla Turčija močnega zaveznika v Egiptu. Mesto za mestom je padalo spet v roke sovražnika, Moreja ali Peloponez je bil skozi dve leti ena sama klavnica in razvalina. Najhujše trpljenje je doživelo mesto Missolungi, kjer je bilo po dveletnem obleganju prebivalstvo popolnoma uničeno. Grozni dogodki tega mesta z dne 22. aprila 1826 so šele premaknili z enakovesja tudi evropske kabinete. Anglija, Francija in Rusija so se odločile k posredovanju pri Turkih. A zaman. Zaradi tega so začele z vojno. Dne 20. oktobra je prišlo pri Navarinu do pomorske bitke. Turška mornarica je bila uničena, polotok Moreja je bil zdaj hitro očiščen od Turkov, a sultan je moral pristati dne 14. septembra 1829 v Drinopolju na pogoje, ki so mu jih stavile zavezne države. Tega znamenitega dne so dežele Molda-vija, Vlaška in Srbija postale od sultana priznane krščanske kneževine vendar še vedno pod vrhovno oblastjo Turčije. Kar se tiče Grške, pa je Turčija vnaprej pristala na izrek konference, ki je bila sklicana za prihodnje leto. Ta konferenca An glije, Francije in Rusije se je sešla v
Londonu ln dne 3. februarja 1830 okli-cala Grško za samostojno, neodvisno država
Svobodna Grška pomeni prvi prelom z nazadnjaškimi načeli dobe 1814-1848. Način njene osvoboditve pa nam je posebno lep vzgled, kaj vse zmore neugasljiva ideja miselne in krvne skupnosti. Naj si bo narod še tako slaboten in majhen, pa še tako nesložen in razseljen: ideje, ki jih nosi v sebi v imenu človečanstva, a v boju proti nemorali, morajo končno
le zmagati. To staro zgodovinsko resnico nam oznanja sredi treh držav Slovenske zemlje veliki zvon pri Sv. Joštu nad Kranjem. Napis na tem zvonu, ki nas spominja na opisane boje Grkov za svobodo, je sestavil sam Prešeren L 1844. Glasi se:
Moj bron je najden bil na dnu môrja,
ko Turčije kraljestvo v Héladi končal je Navarin. Ga kupi romar, ga Samassa v zvon prelije, Glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin.
... a.
Masarykova hči	=
= o svojem očetu
Ves češkoslovaški tisik in neštevlno listov iz dežel, ki so zvezane po vezeh prijateljstva s češkoslovaško državo, je objavilo Ob priliki osemdesetletnice njenega predsednika T. G. Masaryika dolge članke o razgibanem in čestokrat tragičnem življenju velikega moža, ki je osvobodil svoj narod izpod stoletnega tujega jarima. Vendar je bilo v vseh teh člankih kaj malo govora o zelo zanimivi, ker najbolj nezinani strani njegovega življenja: njegovega življenja v ožjem rodbinskem krogu, o katerem bi vedeli seveda največ povedati najbližji sorodinikii, ki pa so doslej večinoma molčali. Šele te dni so razkrili malo zastor, ki je zakrival Masarvkovo zasebno življenje, najzanimivejše tostvar-ne spomine pa je objavila v »Ženevski reviji« (Revue de Genève) ga. Olga Revilliod - Masarykova, predsednikova hči, ki živi v Ženevi kot žena uglednega Švicarja, dr. Revillioda. Iz njenega članka posnemamo nekatere podrobnosti
Masaryk. oiroci in živali
Masaryk, ki so ga v družinskem krogu imenovali samo »taitička«, je bil v nasprotju z rimogiimi znanstveniki, politiki in umetniki, vedno zelo skrben rodbinski oče in mož. Naij je bil še tako preobložetn s kakršnimkoli delom, vedno je našel drobec časa, da ga je posvetil svoji družini.
Nïegov vzgoji sistem napram lastnini otrokom je bil v tem, da jim je govora o vsean in da jim ni nM malo (pri-
krival problemov in težav, ki jih čakajo v življenju. Navzlic svojim skromnim dohodkom je rad vabil k sebi učene može in ko je bil spet sam s svojimi otroki, je imel navado, da se je raago-varjai ž njimi o mislih, ki so se jiim vzbujale ob takšnih prilikah, ko so poslušali očetove pogovore z gosti.
S svojimi otroki se je vedel Masaryk sploh bolj kakor prijatelj nego kakor oče. Svojim sinovom in hčeram je bM pravcat tovariš in ga. Rovilliod-Masa-rykova pravi sama, da jo je »vezalo z očetom vsekdar čustvo popolne svo-bodnosti iin iskrenosti«. Ko mu je umrla žena, je izkazoval Masaryk svojim otrokom skoraj materinsko nežnost, čeprav očetje do svojih otrok običajno ne premorejo isitotoiikšne intuicije kakor matere.
Do živali je kazal vedno naravnost brezpriimermo naklonjenost in usmilje-11 ost. »L. 1905.,« pripoveduje ga. Revil-liod-Masaryikova, »so podrli v Jabar-niji na Moraivskem star, lesen most čez reko Bečvo in so ob tej priliki našli gnezdo beloušk s kakšnimi petdesetimi jajčeci. Vzela sem jiih in jih polagala na solince, da bi se izvalila, in ko so se mlade kačice izlegle, sem jih hranila z mlekom. Nekesa dne je oče odkril mezdo pod stopniščem in je osvobodil vse plazilke, češ da bodo v svobodi bolj srečne.«
V nekem kraju se je neka psica. ki jI je biik) ime Voldiua, tako spoprijateljila s predsednikom, da ga m hotela
*
več ostavM, čeprav je Ma ïast nefee-ga soseda.
Med svetovno vojno so podarffi v Londonu poznejši ge. Revilliodovi majli-no aimgonSko mačko. »(Nekega dne,« piše Masarykova Ш, »sem našla v sobi svojega očeta rdečo papirnato žogo, ki
Gospa Olga Revilliod-Masarykova s svojima otrokoma
je visela na dolgi vrvici. Moj oče se je torej zabaval z mojo mucko, kadar je menil, da je sam!«
Vzgojna načela
Ob takšnem možu so vzraSli njegovi otroci v ozračju, ki je bilo prepojeno z idealizmom, in le po malem so vstopali v stik z dejanskim življenjem. Masaryk je dejali, da je družina kakor »kakšna demokracija, v kateri se mora vsak občan naučiti obvladovanja samega sebe in čim boljšega izpolnjevanja svojih dolžnosti. Če je poediinec iz kremena, tedaj je ves narod Skala, ki je ni mogoče razdejali«; tako je navajal neko misel češkega pesnika Nernde.
Kar se fiče vzgojnih vMHoov, Je menil Masaryk, da mora otrok sam odločati v lastnih zadevah intimnega značaja. »iNova šola,« je dejal, se pokori istemu načelu, da je treba opogumljati dobra stremljenja in da je treba vzbujati zaupanje v lastne sposobnosti, ne da bi vplivali na otrokovo dušo po naših osebnih željah. Otrokove duše ne smemo oblikovati kakor lončar svojo ilovico, temveč jo negovati kakor vrtnar svoje rastline.«
Masarykovi otroci so gojili napram svojemu očetu spoštljivo disciplino; kadar je čital ali pisal, ga niso nikoli ogovarjali: počakali so. da je dvignil oči. Rad jim je pripovedoval zgodbe, ki si jih je saim izmišljal, in zlasti zgodbo o Petru Bradatcu, pri čemer pa ni nikoli razlagal, zakaj je nosil Peter tako dolgo brado.
Kot živ naučni slovar je Masaryk pomagal svojim otrokom pri učenju: zahteval je silno natančnost glede katerihkoli predmetov in jim je prinašal atlante in Slovarje, da so se lahko o vsem točno poučili. Ena najljubših iger teh otrok je bila ta, da so pokazali na velikem zemljevidu češke dežele čim hitreje vsako mesto in vas.
Med vojno, ko je živel Masaryk kot begunec v Londonu, je njegova hči Olga tesno sodelovala ž njim in o tem težlkem času govori s pravim oboževanjem.
Masarykov značaj je ves usmerjen v optimizem in v neodoljivo silo dobrega. Svojimi otrokom je razlagal sloviti Huisov nagovor na resnico iin vsak večer jim ga je dal ponavljati kakor molitev.
Masarykovo rodbinsko okolje je bilo zelo koizmopolitsko. Vsi otroci so govorili po več jezikov: po drugfi strani jim je nalagala njih dvojna dediščina, anglosaška in češka, da so morali paziti na ravnotežje med anglosaško hladnokrvnostjo in slovansko vzigonljivost-jo: verska vzgoja, pravi ga. Olga Re-viillliiodova. pa jim je pomagala do popolnega ravnotežja med tema dvema ekstremoma.
Dne\'i preizkušnje
Masarykova hči pripoveduje tudi o težkih dneh. ki jih je preživljala Masarykova družina, ko je bil sedanji dr-žavtnli predsednik še navaden profesor. Ob času Hilsmerjevega procesa 1. 1899.. ki je pri vedel pred sodnike nesrečnega.
F*
oforeénega umora po krivem obdolže-nega Žida, so katoliški dijaki čestokrat pretili Masaryiku, ki se je bil zavzel za obtoženca. L. 1906. so katoliki Masaryka samega postavili pred sodnike in vest o njegovi oprostitvi je množico spravila v navdušenje.
Še čisto mlada se je navadila gospa Olga Reviilliodova, da je gledala v svojem očetu velikega moža in včasi ga je na kratko imenovala Masaryka. Sploh je videla v njem dvojino osebnost; včasi ji je bil samo »dragli oče«, včasi slaven mož, ki pripada javnosti.
Masarykova družina je doživela marsikaj, če že ne dobe gmotnih stisk, vsaj dobe, ko je bilo treba štedJiti in se minogočemu odpovedati, vendar se je Masaryk vedno trudili, da bi svojim otrokom priskrboval zdravili zabav; tako jim je 1. 1902., pred svojim odhodom v Zedinjene države kupil vsakemu svoje kolo in njegova hči zatrjuje, da je na ta način rešil njih mater za čas svoje odsotnosti hrupne navzočnosti otrok.
*
Iz življenja tretjega spola
Skrivnostna hiša v Berlinu — Kaj pripoveduje sivolasa
dama
Našemu berlinskemu sodelavcu se je nudila priložnost, da je obiskal zavod dr. Magnusa Hirschfel-da. Iz njegovega zanimivega pripovedovanja podajamo naslednje:
Poslopje v Tiergartenu seveda ne more sprejeti pod svojo streho vseh ljudi z nemoralnimi nagnjenji. Preveč jih je. Samo za nekaj dni se lahko zatečejo tjakaj, da najdejo tolažbe in da se z dr. Hirscbfeldom posvetujejo o potih, ki bi jih privedla iz duševnih konfliktov. Razen zdravniškega osobia biva v zavodu tudi plemenita, sivolasa dama. ki se ji na obličju bere dobrota in razumevanje za človeško trpljenje. Zdi se, da si je za vse življenje zadala plemenito nalogo: pomirjevati in tolažiti nesrečne žrtve človeškega nerazumevanja in zaničevanja, bolnike nemoralnega občutenja, in jim pomagati nazaj v svobodno življenje. Pripovedovala mi je o križevem potu mnogih ljudi, ki so po dolgih blodnjah končno le našli svoj notranji mir v azilu Tier-gartena.
Pred vojno se je v vseh državah, prav tako tudi v Nemčiji z vso strogostjo izvajal zakon proti interseksu-alcem; v prvi vrsti proti homoseksualcem. Nemška republika je zakone sicer obdržala, toda ne izvajajo se več tako rigorozno kakor poprej in berlinska policija danes v posameznih primerih in po strogo znanstvenem atestu instituta dr. HiTSohfelda celo ženskam dovoljuje, da smejo nositi v javnosti mo-
ško obleko in obratno. Seveda izda policija dovoljenje samo tedaj, ako dr. Hirschfeld jamči, da se njegovi atesti ne bodo zlorabljali. Doslej zlorab še n! bilo. ker v zavodu vsak slučaj poprej prav temeljito preiščejo. Ne gre namreč za to, da bi se dajala potuha zločinskim osebam, marveč sKuSajo se samo ozdraviti bolniki s tem, da se zaščitijo pred preganjanjem netolerantne družbe.
Zanimiv je naslednji primer: Neki mož ni mogel živeti drugače kot v ženski obleki, čeprav je bil sicer pameten, pošten in delaven človek. Zavod mu is. preskrbel mesto »kuharice« pri neki berlinski družini, kjer ga z vso ljubeznivostjo nadzorujejo, da ne pride do kake zlorabe. Do štiridesetega leta si ta mož ni bil svest nobenega nemoralnega nagnjenja, sedaj pa je kar naenkrat začutil neodoljivo potrebo pripadati ženskemu spolu. Ves je srečen, da lahko dela v kuhinji in se kakor mlado dekle veseli vsakega lepotičja. Vobče se namreč opaža, da imajo vsi moški, ki se čutijo ženske, mnogo več pristne ženske ničemurnosti kot ženske same, da se pudrajo in ličijo in imajo pravcato manijo za lepe svilene nogavice. Vsak dan bi radi novo obleko in s strahom prebirajo modlne liste v bojazni, da ne bi vsi njihovi kostumi prišli lepega dne iz mode.
Nekateri teh bolezenskih primerov so prav svojevrstni: V čakalnico Hirschfeldovega instituta stopita o. ju.

dve okusno in elegantno oblečeni dami. Mirno sedeta in se jameta razgovarjati o tem in onem, ne da bi kakorkoli vzbujali -pozornosti. Nazadnje pa se razodeneta za zakonski par. Gre za nesrečen zakon, kjer je .mož prekasno opazil svoj nenormalni biološki ustroj. Vzlic temu pa zakonca popolnoma človeško tako visoko cenita drug drugega, da se je iz zakona razvilo iskreno prijateljsko razmerje. A lahko si mislimo, koliko morata oba pretrpeti navzlic temu. da duševno lepo harmonirata. — Mnoga mlada dekleta so na svoje prijateljice bolj ljubosumna, kot drugače ustvarjena dekleta na svoje prijatelje. In ne redko kdaj se zgodi, da pride dvoje takih mladih deklet k dr. Hirsch-feldu s prošnjo, da bi smela ena izmed njih nositi moško obleko zaradi tega, da bi se izognili večnemu nadlegovanju teh in onih ljudi, ki so spregledali njuno razmerje.
Od povsod, iz vseh dežela prihajajo ljudje k dr. Hirschfeldu. Angleške in ameriške dame obiskujejo njegov zavod; samo zaradi tega prihajajo v Berlin, da laihko tam neovirano žive svoje pravo življenje. Mnogokrat se začne tragedija teh svojevrstnih ljudi prav zgodaj. Vzlic svojemu posebnemu biološkemu ustroju so rastli in dorastli v enakih okoliščinah kakor drugi normalni ljudje, kar je za oboje nevarno. Skupni psihološki znak vseh teh nenormalnih stvorenj — pa naj si bodo moški ali ženske — je, da si vsak domišlja, da je edini svoje vrste na svetu. Zaradi tega se boje svoje občutke raz-odeti komu drugemu. Sramujejo se pred lastnimi starši, boje se sosedov, boje vseh onih nerazumevajočih ljudi, ki si toliko domišljajo na svojo normalnost. Zaradi neprestanega prikrivanja in zatajevanja se v dobršnem delu v njih zaplode in razmahnejo zločinski nagoni; le izredno močnim naravam uspe živeti prosto in neprisiljeno kakor drugi ljudje.
Nenormalna nagnjenja se izražajo v več stopnjah. So ljudje, ki žive normalno vse življenje, samo sem pa tja, v kritičnih stanjih zaidejo začasno na
stran pota. Splošno pa je možno ugotoviti, da si taki ljudje popolnoma svobodno volijo poklice, ki nehote odkrivajo njihov značaj. Mnogokrat jih najdemo kot nameščence v trgovinah s svilenim blagom, kot prodajalce v ma-gazinih za damsko konfekcijo, kot dam-ske frizerje in v sličnih položajih. Gotovo ne bi nihče izmed njih prostovoljno postal kovač ali kovinarski delavec. Prav laihko pa se femininski ljudje spoznajo že tudi po rokah, po kretnjah in koži.
So slučaji, mi je dalje pripovedovala sivolasa stara dama, da ljudje iz visokih krogov z ozirom na Svojo čast ne morejo živeti življenja, kakor jim ga narekuje narava, pa gredo na dolgotrajna potovanja v inozemstvo, žive pod napačnimi imeni v velikih hotelih. Pri teh besedah sem se spomini! neke ga doživljaja iz minulega poletja enem izmed najboljših hotelov v St. Moritzu. Tamkaj sem opazoval neki par, očividno pripadajoč boljšim krogom. Govorila sta angleški. Gospoda, se mi zdi, so opazovali tudi drugi, zakaj vse njegove kretnje in tudi glas je bil popolnoma ženski. Povprašal sem vratarja, pa mi je dejal, da sta gosta neki trgovski potnik in njegova žena iz Monakovega. Nekaj dni nato sem pa imel priliko opazovati, kako je prav taisti »gospod« v Ženevi nastopal kakor dama.
Med največje tragedije tretjega spola pa spada nedvomno težnja človeške narave, ki išče najpopolnejše sreče tudi v materinstvu. Gotovo je na stoti-soče primerov, ko si kateri teh nenormalnih zakoncev, bodisi mož ali žena zaželi otroka. In kolikokrat se baš zaradi tega poprej nemara še vzdržno razmerje spremeni v pekel. Razumni in popustljivi ljudje si sicer sem pa tja umejo pomagati in vzpostaviti omajano ravnotežje s tem, da adoptirajo tuje otroke, toda to so le redki, srečni primeri. Drugače pa zijajo v pisanem življenju tretjega spola globoke, težko celjive rane, ki nas morajo navdajati le s pomilovanjem in dobrohotno obzirnostjo do teh nesrečnežev.	/(. B.
»ŽIVLJENJE IN SVET* stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj'va ul. 5.
Izdaje Za konzorcij Adolf Ribnikar. — Urejuje Ivan Podržaj. — Za »Narodno tiskarno d. d* kot tiskarnarja Fran Jezeriek. — Vsi v Ljubljani
generacija učaka 80 let povprečne dobe človeškega življenja.«
»Iz tega izhaja, da bomo nekoč lahko živeli 100 let, s predpostavko seveda, da se bomo ogibali nesreč in nasilnih posegov v lastno življenje. Da se uverimo o neizpodbitnem dokazu te trditve, je dovolj, če pogledamo v statistike o umrljivosti zapadnih dežel, kjer število smrtnih primerov stalno pada.
Izobraziti telo in ga utrditi, je eno najboljših sredstev zoper bolezen. Najmanj, kar lahko stori vsak, je izdaten dnevni sprehod. To zmore pač vsak.
Presenetljivo in prijetno je vedeti, kakšne izborne uspehe že lahko dosežemo, če smo se privadili samo 10 minut trajajočim telesnim vajam, zlasti zjutraj, če naprav-ljamo telo prožnejše in vlivamo vsemu organizmu življenske odpornosti, se vzdržimo na višini borca. Jutranje telovadne vaje ne razgibljejo samo mišic, marveč so potrebne tudi notranjim organom in izključujejo nagib k splošnemu zlu v obliki zaprtja.
Moderno manijo za »tempo«, luksua in indolenco, moramo pregnati, če hočemo dolgo živeti.
Noben priznan in izprašan zdravnik ne bo bolnika prepričeval, da ga bo ozdravila škatla kroglic. Dozdevna dolgost življenja ob rojstvu se je ob začetku 20. stoletja podaljšala povprečno za petnajst let. Temu podaljšku bi lahko pri vsaki generaciji dodali nekaj let. Noben posameznik in nobena skupnost ne bo poveličevala kaj drugega tako kakor zdravje, in vendar danes ne zanemarjamo nobene druge stvari tako kakor to.
Nezmernost v jedi je eden izmed vzrokov, da znaša povprečna starost sedanje generacije samo 55 let. Moški in ženske srednjih let so zelo podvržene temu in jedo več nego bi smeli.
Vaje bi morali delati vsak dan. In tudi zmernosti bi se morali učiti! Mož, ki je ves božji teden zaprt v uradu, prav nič ne služi sebi in svojemu zdravju, če igra vso nedeljo kakšen sport, na primer tenis, ali pa če zaradi izpremembe jaha. S tem naloži svojemu telesu samo prevelik napor.
Dnevne vaje, to je edina pot, ki obeta zdravstvene prednosti. Natančno izpolnjevanje teh vaj nam bo pomagalo podaljšati življenje.
Druga velika pomoč bo temeljit študij in natančno poznanje hrane, ki se z njo preživljamo. »Znanost dijete« bo kmalu zavzela med činitelji našega življenja odlično mesto. Nanjo se opira neskončna množina izsledkov.*
Anekdote o Viktorju Hugoju
V Francoski akademiji imajo sejo za sprejem novih besed v slovar. Hugo poseže v razpravo: Gospoda Cousina si dovoljujem opomniti, da sta zame »mouvement de la langue in décadence« ločena pojma. Gibanje še ne obsega propada. Jezik se razvija, odkar je nastal. Ali torej lahko govorimo o njegovem propadanju? Gibanje je življenje, propad je smrt.
Cousin: Propad francoskega jezika se je začel L 1789.
Hugo: Ob kateri uri, prosim?
*
Med 1. 1830. in 1845. sta vladala v slovstvu Hugo in Dumas. Zadnji je pisal ravnatelju gledališča Porte Saint-Martin:
Dragi Harel,
v ponedeljek Vam prinesem dramo v petih dejanjih. Zanjo so potrebni gdčna Georges, Melingue, gospa Dorvalova, La-ferrière, Bignon in tucat novih dekoracij.
Prestrašeni ravnatelj je storil vse, da ni bilo treba sprejeti igre.
Kmalu potem je prišel Viktor Hugo. Potegnil je ponižno iz žepa rokopis.
»Ali bomo imeli dovolj igralcev za vpri-zoritev dela?« je vprašal Harel boječe. »O, to že pojde. Saj bo zadostoval dober ansambel!«
»In dekoracije?«
»Našli jih bomo v skladišču.«
Dramo so prečitali in ko so bile vloge že razdeljene, je izjavil Hugo: »Kako lep bi bil Frédéric v tej vlogi!«
»Saj res,« je mrmral Harel in naslednji dan je triumfalno povedal, da je angažiral Frederica.
Nato Hugo: »Veste, da ste nekaj pozabili? Spričo Frederica bodo ostali v senci.«
Ravnatelj si ni vedel pomagati. Angažiral je še Bocagea in Laferrierea.
Hugo: »Dobro, ampak kaj hočete s temi umetniki, če nista zraven tudi Georges in Dorvalova?«
Za igralci so prišle na vrsto dekoracije.
»Verjemite mi«, je dejal Hugo,'»po vsem tem, ko ste kljub mojim ugovorom doprinesli toliko žrtev, bi veljalo za prvo dajanje nabaviti nove dekoracije.«
Harel : »Ampak ...«
Hugo: ...»Sicer odtegnem dramo.«
Harel: »Kaj? Zdaj, po vseh teh angaž-manih?«
Hugo: »Da ali ne?«
Dekoracije so prišle. Da, dosegel je celo to, da so se izmenjale preproge v ložah in kuloarjih, češ da barva ne odgovarja dobi,
y kateri se odigrava dejanje.
*
Hugo je ostal svojemu ogromnemu teku zvest do pozne starosti. Ko mu je bilo sedemdeset let, ni vedel, kaj je bolehnost.
/
Imel je navado govoriti: »Naravoslovje pozna tri velike želodce : morskega volka, raco in Viktorja Hugoja. — Jules Claretie se je spominjal, da je nekoč pri čaju vzel v usta celo mandarino, v katero je vtaknil kos sladkorja ter pogoltnil vse skupaj, meso in olupek.
»To je železno telo«, opisuje Hugoja Edmond de Goncourt, »ohranil je vse zobe do smrti. Z njimi je lahko zmlel breskvino kost.«
*
Nagradna naloga za naše naročnike
V pričakovanju
V mestecu južno od Dunaja ima neki učenjak lepo vilo, v kateri živi e svojo ženo in odraslo hčerjo. Vsak clan dvakrat leti nad vilo potniško letalo zračne "črte Dunaj — Zagreb in vsalk dan stoji pri oknu hči, da vidi letalo. V njenem mladieni, modernem srcu gori močno hrepenenje po vožnji z letalom, toda oče ni hotal izpolniti želje svoijemu eduwniu otroku, ker je imel še vedno pomisleke "lede varnosti potovanja po araku.
Tako so minevali meseci. Dekle je etalo vsaik dan dvakrat pri oknu in pričakovalo letala. Končno se je oče vdal hčerkinemu hrepenenju in je sklenil, da ji podari denar za zračno potovanje z Dunaja v Zagreb in nazaj. Ni ee pa mo^el odločiti za dan potovanja ter ni vedel, ali naj jo preseneti za njen rojstni dan "za Bozic. Ivo sem ga zadnjič obiskal, mi je pokazal fotografijo in rekel: »Tabo sem stal pri oknu, ko ee je pojavilo na obzorju letalo, s katerim je letela moja hči nad našo
hišo«. — »Torej si jI dal denar za vožnjo....... v času? In tudi to ti lahko povem, če ei
bil še v skrbeh ali ne, kajti slika kaže, da je tvoja hči taHsrait potovala v smeri.....<
Ko me je ves začuden gledal, sem mu rekel: »S slike morem razibrati letni čas m tu m to lahko ugotovim, iz katere smeri je prihajalo letalo; z Dunaja ali iz Zagreba*.
Prosim, poskusite ugotoviti to tudi vi.
„ Uprava »Življenja in sveta« razpisuje pet nagrad v obliki slovenske knjige za ошз naše naročnike, ki bodo poslali pravilno rešitev in ki bodo izžrebani. Irnana izžro-banih rešiteljev bomo objavili v drugi prihodnji številki
Poštnina plačana v gotovini
Vsebina:
A. Waine:
Problem določitve spola rešen?
Brezžični prenos električne energije
Dr. Jože Rus: Pšenica in riž
Dr. F. Kolterer:
O nastanku zdravilnih mineralnih vrelcev
Analiza samega sebe pri izberi poklica
V vzhodnem Turke-stanu
Matija Hrast: Prerokovanje
Kdo je Stalin in kaj hoče
Podlasica
Boj za južni tečaj
Hahnemann, oče homeopatije
Bermudi
Družinska miza
»Ne,« je dejal moderni arhitekt, *to ni mogoče. Miza sredi sobe in stoli okoli nje, to je groteskno, to je vrtiljak. Človek ima občutek, kakor bi se vse vrtelo — grozno!« Potem je predložil načrte za notranje-deko-rativno opremo, ki predvidevajo obedno iri-zo, primerno zmanjšano, pri oknu ah pri peči. In ljudem se zdi to zelo ljubko in udobno ter celo »prav za prav« pravilneje, in ta »prav za prav« Je že sam na sebi dovolj, da ee jedilnica preuredi. To je tisti »prav za prav«, ki se pojavi vselej, preden krenemo v novodobnost. Prostor zapravlja resnično dražestnejši, bolj umetniški in osebnosten. Ljudje se zdijo bolj zavar> v;wii in menijo: Seveda, saj se tudi v restavraciji umikajo mizam v sredini in rinejo v kote. Čemu ne bi tega delali doma? Če sta dva človeika ali trije v sredi sobe, se vedno pojavlja občutek neprijetnosti.
Dve osebi ali tri, mož, žena In otrok, več jih eadaj s'koro ni. To vpliva odločilno. Saj imajo pri mizi v kotu dovolj prostora. Ampak trije otroci, štiri ali pet otrok, in še vzgojiteljica povrhu — bilo bi popolnoma nemogoče razvrstiti celo to veselo druščino ob mali stranski mizi. Otroci so obvladali prostor, ga napolnili. Takrat je bila miza na sredi soba nekaj čisto naravnega, nekaj takega, čemur se ie morala prilagoditi ostala ureditev pohištva.
Zdaj pa manjka tisti osrednji kos pohištva. Mladi zakonci nimajo nič otrok ali kvečjemu enega. Družina v patrijarhaličnem pomenil beseda ni več, zato Je družinska miza postala nepotrebna. Miza sredi sobe je namreč bila vedno družinska miza, bila je simbol na otrocih bogate hiše, kakršne danes ne najdemo nikjer drugje kakor v zgodovini. To je bila miza, ob kateri je samo — gospodinja vladala, rezala kruh, delila ukore, postopala milo ali odločno. To je bila miza. ob kateri je bil oče visoko spoštovani družinski poglavar, ki je bil nekoliko oddaljen od vseh. kakor je pač velevalo spoštovanje. To je bila miza. okolu katere so cvrčali in se smejali otroci, miza, na katero eo postavljali mogočne sklade za juho. Njih bujni vsebini ie nekako odgovarjala hišna gospodinja. To, kar je bilo na njej materinskega, je določalo njen pojav, in če si hočemo biti svesti razlike med dobami. si moramo samo predstavljati kako bi učinkovala moderna ženska postava v okvirju teh starih rodbinskih slik.
V ostalem pa nimamo tudi več nikakih družinskih slik, kakor nimamo več družinskih miz. Imamo pač pikantne, zanimive, zadivljajoče ženske slike, žene kot individualnosti. tudi vdane otroške študije. Družinsko sliko na smatramo za nekaj filistr-skega, »malomeščanskega«, za izraz predmestnega okusa! Tako je! Sodobna družina bi bila na portretu resnično namenoma »bo-teno«, kakor pravijo umetniki. Ta družina, kolikor še obstoja, sili vendar narazen, nje-
ne sile so centrifugalne, gibljejo se v smeri od središča. V primeri s tem so bile sile pristne družine centripetalne, silile so k središču kakor red starega prostornega stila
—	kakor to vidimo v duševnih energijah na družinskih slikah. Ali naj zopet ponovimo, kar je bilo že tako često povedano, ker ie to čas določujoča socialna resnica: vsak član družine ima evoj poklic alj vsaj neko opravilo, ki je zanj vsebina življenja. Tisti, ki so samostojni, tisti, ki se uče, vsak prida ob drugem času k mizi. Ne zaradi brezobzirnosti. marveč zato, ker zahteva tako način življenja, ker se urad ne ravna po šoli, ta pa ne po seji. Družina je gotovo mnogo grešila na ljudeh, je eebično vsrkavala njih moči, je zadrževala njih osebnost, če je celo nj pohabila, in te sile. ki so se zdaj sprostile, so se bridko maščevale nad družino ter so omajale njen temeljni kamen. Ne le posredstvom poklica žene, tudi s športom, zabavo, posredstvom vseh tistih oblik raz-domovanja, ki jih prinaša današnji stil življenja. Celo tam. kjer še obstojajo večje družine, kjer žive dve ali tri generacije pod eno streho, je pojx>lnoma dovolj manjša miza, ker niso nikoli vsi člani skupaj pri jedi in ker so nekoč same ob sebi razumljive družinske sestanke zjutraj, opoldne in zvečer odpravili. Celo v družinah, ki štejejo šest glav, sedita oče in mat; često sama za mizo
—	vsi drugi so se razpršili. Kdo ee more boriti kdo živeti zoper duha časa? Družina se je razčlenila v posameznike, kakor se je razdelila družinska slika v fotografije posameznikov. Tudi družinska miza je razdeljena v mar.jèe, ambulantne mize, ki so često^ tako narejene, da se po potrebi lahko združijo v veliko mizo sredi sobe. Do tega pride navadno le ob svečanih prilikah. Tudi stanovanjska tesnoba ima svoj delež na tem, da ee je družinska miza raztrgala.
In ker se je že začel ta razkrojevalni proces, je postala družina mahoma silno zanimiva. V tisti meri kakor ji preti razpad, so se je polastili raziskovalci. Resni sociološki delavci in amaterji se bavijo z družinsko zgodovino, zasledujejo daleč nazaj rodove in njih postanek, njih poreklo, ото-sevajo z duhovno ali teles,io dediščino preteklosti njih sedanjost Kako bo, kako 60 nastali Staro pohištvo, staro okrasje, družinska zgodovina — vse ima linijo mode ki v tem oziru dobiva evoj pomen sedanjosti, katerega ljudie se vedno premalo vidijo v njej. N;en s.-stav obsega tudi simboliko mize, kaže, kako se .je razkrojilo središče njene moči in posamezne dele, ki so se osamosvojili do najvišje mere. ki začenjajo sdaj živeti svoje lastno življenje: Sena hči, sin, vsi, ki se čedalje bolj oddaljujejo domu.
Vedno se sliši, da je stroj razdejal družino, ker jo je eežaeal na posamezne ude.
(Nadaljevanje na predzadnji strani}