ar

f

/

Vrtomirov prstan

ali

zmaj v Bistriški dolini.

tiska povest iz pretečenih časov.
Spisal

Alešovc.

V Ljubljani 1869.

Natisnila Ig. pl. Kleinmajer &  i’e<l. Bamberg.
V založbHn naprodaj pri J. Giontini-jil.

03 OOOG=fA9.

V v @ d

Svojim bralcem.

Vsak narod, v čegar jeziku se žamore pisati,
ima knjige in sicer ne le za o m i k a n e, ampak
tudi za prosto ljudstvo.  Nektere so pod-
učne-. bodi si v občinskih ali gospodarskih za¬
devah, druge obdelujejo veroznanstvo in prostemu
kmetu sploh potrebne ali koristne vednosti; še
druge pa so povestne,  t. j. njihov namen je,
po žalostnih ali veselih dogodbah, basnih, prav-
licah i. t. d. na bolj kratkočasnem in prijetnem
potu doseči to, kar une na bolj težavnem, pa
krajšem, namerjajo. Nektero so tudi le za kratek
čas, da razveselijo bralce in zbujajo dobro voljo.

Slovenski narod v zadnjem obziru daleč za
kemškem in drugimi koraka, kajti — žalibog!

število povestnih bukvic je jako pičlo; in

i

vendar je ravno slovensko ljudstvo radovedno,
z veseljem in pazljivo posluša pravlice, ktere
pripoveduje kaka stara mati za pečjo, in si jih
dobro zapazi.

Večji del knjig te baze je prestavljen ali
posnet iz' nemškega. Ravno v tem jeziku pa
je pisanega toliko slabega, ki pači ljudstvo in
spridi mladino, ktera si vse bolj vtisne v srce,
ko stari skušeni ljudje, ki poznajo svet. V tem
obziru ni tedaj obžalovati, da se med naše ljud¬
stvo ni strosila ta literatura; toliko težja je
tedaj naloga pisatelja, toliko večja njegova od¬
govornost. Skrbno in marljivo mora izbrati tvo-
rino, da doseže blagi namen, s kterem prične
to r  delo. Poprijel se bo pravlie, tu in tam med
ljudstvom razstresenih, in skušal, s pripravnimi
vezili storiti celoto v poduk, radost in kratek
čas za prosto ljudstvo slovensko.

Tu imate tedaj prvo  knjižico; ako vam
bo všeč, jej bo sledila v kratkem druga.

Ranjenec.

Kamniško mesto na Kranjskem je vsakemu
dobro znano. jLeži kakih pet ur od Ljubljane
na bregu Bistrice in je prav ličen kraj. Cenijo
ga posebno zavoljo zdravega in hladnega zraka
in romantične okolice.

Nekdaj je bilo tam, kjer zdaj stoji mesto,
veliko jezero, ki si je pozneje šiloma predrlo iztek
med Malim gradom in velikem hribom.

Vrh tega hriba stal je grad, kterega razva¬
line še zdaj protujejo' vremenu in vetru. Tu
je gospodoval mogočen in neusmiljen grajšak,
kterega je ljudstvo H i n k a imenovalo. Njegovo
veselje je bil lov in kedar je divjal s svojimi
prijatlji po hribih in dolinah, po polju in gojzdu,
poskrilo se je vse, bojč se jeze njegove.

Pod gradom tik jezera stala je kočica sta¬
rega Bogo  m i 1 a,  kteri je že veliko let v svojem
čolniču vozil popotnike čez jezero. Ni se bal

4

slabega vremena, ne viharjev; ako je kdo bil
v sili, mu je pomagal vkljub lastne smrtne ne¬
varnosti. Starček živel je prav revno, v njegovi
koči ni bilo viditi razun neotesane mize in majhne
klopice nikakoršnega orodja; postelja so mu bila
tla in malo mahu in mrvo. Tovarš mu je bil
velik pes, ki je varoval kočo in ga spremljeval,
kedar se je kam podal.

Med ljudstvom je sl ovil starček zavoljo zdrav¬
niške umetnosti, kajti ni bilo bolezni, za ktero
bi on ne bil vedel zeliša; veliko število ranjenih
je bil že rešil in sicer brez vsega plačila.

Nekega večera — pozno je že bilo in zunaj
je divjala nevihta, valovi jezera so ploskali s
tako silo ob skalovje, da ni bilo moč, druzega
glasu slišati — je Bogomil ravno vgasnil lučico
in so vlegel na revno posteljo, ko jame njegov
pes lajati na ves glas. To je pomenilo, da se
kak človek bliža hišici. Starček, nikdar ne¬
voljen , kedar ga je kdo potreboval, nstane in
stopi k oknu, pa zavoljo temote ne more nič
zagledati. Odpre tedaj linico in posluša. Čez
nekaj časa se mu zdi, ko da bi nekdo stokal.
Hitro vkreše luč, odpre vrata in stopi pred hišo.
Tu zagleda na tleh človeško podobo, čisto pre¬
močeno. Usnjata obleka in orožje sta mu porok,

5

da je ta rnladeueč žlahnega stanu; obraz je bled
ko smrt in na plajšču se vidijo krvavi curki.

Stari Bogomil navajen je že bil enakih pri-
godeb, tedaj se ne prestraši, timveč vzdigne
neznanega mladenča, ki se ni skoro nič zavedil,
ter ga nese v svojo sobo in položi na posteljo.
Potem mu odpne in izleče premočeno usnjato
obleko in išče rane. Najde jo na, desni strani
med tretjim in četrtim rebrom. Kri lije nepre¬
nehoma iz nje.

Starček maje z glavo, ker rana je globoka,
pa ne obupa. Poišče želiš, opere rano in jo
obveže, potem vlije v bleda usta mladeniča ka¬
pljico rudečkaste pijače. Oez trenutek odpro se
žnabli in uide jim zdihljaj.

„ Hvala Bogu, še ni ušlo življenje, še je up
rešenja in zdravja."

Po tih ^besedah zavije starček mrzlo truplo
v gorko odejo in se vsede k postelji, da bi za¬
pazil zopet kako znamenje življenja.

„Lep rnladeueč," mrmra sam pri sebi, „ta
ni rojen ,v revni koči, ti krepki udje so vkljub
mladosti navajeni orožja. Brez dvoma so ga za¬
grabili tolovaji ali pa celč služabniki grajšaka,
in morda še on sam. In vendar v temni noči,
pri takem vremenu, kdo se neki klati v okolici?

6

Grajšak sam razsaja doma na gradu s svojo
drhaljo pri vinu, kajti v taki nevihti ne gre
izpod streho. Rano je mladeneu vsekal meč,
tolovaji pa imajo le sulice, sekire in kole. Hm!
Čudno! Ne bom dalje vgibal, timveč počakal,
da se ranjenec toliko okrepča, da mi pove sam
vzrok svoje rane."

Zopet omolkne starček in zapazi z veseljem,
da ranjenec redno diha in je mirno zaspal. Še
le ko se napoči dan, se zbudi in hoče hipoma
skočiti po koncu, a pade zopet nazaj na po¬
steljo, seže z roko na ranjeno stran in zakriči;
bolečina rane se mu vidi na obrazu.

„Le mirno leži na postelji, blagi mladeneč,
ga nagovori starček, »zdaj še nimaš toliko moči,
da bi ustal. “

Ranjenec odpre trudne oči in se ozre na
starčeka; brati mu je v obrazu velika hvaležnost
do svojega rešitelja in strežnika. Poskuša govo¬
riti, a slišijo se le nerazumljivi glasovi; potem
ga zapusti zopet zavedenje.

Več dui je za tem ležal čisto zmešan. Več¬
krat je zavpil, potem tiho mrmral, a Bogomil
ni mogel razumeti pomena govora iz posameznih
besed. Stregel mu je nevtrudeno, obvezoval rano
in mu kuhal okrepčalne pijače. Celo navadno

7

spanje si je odrekel, in kedar je od slabosti
za kimal, se je hitro zopet zbudil, da bi pri bol¬
niku , kterega je tresla mrzlica, kaj ne zamudil.
Z veseljem zapazi, da se rana jame celiti in da
se tudi vračajo telesne moči mladenča.

Vsled skrbne postrežbe zamore inladeneč čez
nekaj tednov zapustiti ležišče in, opiraje se na
krepko roko starčeka, se sprehaja o bregovju
zdaj mirnega jezera. Gorki solnčni žarki in hladna
sapica mu jako dobro tekneta. Doslej Bogomil
ni ga še silil, da bi mu razjasnil svoje prigodbe
in mu povedal kaj o svojem življenju, kajti mislil
si je, da bo mladeneč, ako mu je ljubo, sam pričel,
.ko se mu moči vsaj nekaj povrnejo. Danes je
bil res nekoliko krepkejši, govorjenje mu ni
delalo posebnih težav.

Ko dospeta do neke visokeje skale tik jezera,
kjer je bil krasen pogled čez sinje planine, vsede
se mladeneč in jame govoriti.

„Blagi starček," pravi, „vam in le vam se
zah val ujem, da še živim in se veselim kras¬
nega dneva. In vendar še ne veste niti mojega
imena, niti stanu. Ne zamerite, da sem vam to
tako dolgo časa prikrival!"

„ Bolezen tega ni pripustila, “ pristavi Bogomil,
„in kar tiče mojih zaslug, niso tako velike, kakor

8

se tebi zdi,-moj sin — dovoli, da te tako ime¬
nujem — veča hvala gre unemu, ki prebiva
nad zvezdami in čuje nad nami."

Starček pri teh besedah razkrije glavo, ter
obrne obraz proti nebu; potem poprime zopet
besedo :

„ Kes je, da mi ni znano niti tvoje ime, niti
stan; a to ne sme nikogar ovirati, kedar se
zamore pomagati bližnjemu. Vendar ne zameri,
ako izrečem svojo misel, da nisi iz teh krajev."

»Nisem!" odgovori mladeneč. »Rodil sem se
tam, kjer se vali globoka Krka skozi rodovitne
vinograde in košate gojzde. Prav dobro se še.
spominjam deških let, ko sem s sulico in lokom
pojal po gojzdu zverine, in marsiktero je zadela
pušica moja. Oče moj imel jo veliko strežajev
in vojakov in mati moja bila je krasne postave,
lepa ko podobe na italijanskih kipih. Spominjam
se tudi male sestrice, komaj pot let stare."

»Nekega dne zapazim vrh visokega drevesa
velikanskega ptiča. Sprožim pušico nanj, a za¬
voljo velike visočine odleti od perja in mi pade
nazaj pred noge. Ostrašen ptič se vzdigne in
preleti na drugo drevo, jaz za njim. Komaj se
malo približam, zopet mi odleti in se vsede na
drug vrh. To me je tako razkačilo, da so zarotim,

9

brez njega ne se vrniti na dom. Ne čutim ne
glada, ne truda, čeravno mi trnje in gostiva
razcepita obleko. “

* Slednjič zadene vendar pušica moja ptiča
do smrti. Pade iz drevesa, še enkrat se strese
in mrtev je. Vržem ga čez ramo in se obrnem
proti domu. Pa kako bi bil našel pravo pot, ker
se nisem nikdar nazaj ozrl? Napoči se noč in
jaz ne videni nikjer druzega, ko temno gošavo
in velikanske smreke. Že so se jele glasiti divje
zveri, iskaje plena; mene zgrabi strašna groza,
poprimem sulico, da. bi se branil napada."

„ Vos spehan se vsedem na deblo smreke,
ktero je nevihta izruvala, in se oziram po temni
okolici. Nenadoma zagledani med drevjem luč.
Veselja poskočim in se bližam kraju, a sirovi
in neprijetni glasovi, ki so kmalu dosegli moja
ušesa, me ©strašijo in mislim se vrniti mizaj
ter prenočiti rajši v gošavi med zverinami, ko
v družbi ostudnih ljudi, a prepozno je. Zapazili
so me in vsi skočijo po koncu, ter vdarijo za
mano. V kratkem me doidejo, in me peljejo
nazaj k ognju. Pogovorov njihovih nisem razumel,
ker govorili so ptuj jezik. Tedaj prenočil sem
pri ognju v sredi divjih, od nog do glave ob-
roženih ljudi."

10

„Ko se napoči dati, /grabim sulico in lok
ptiča sem bil v teku proč vrgel — in hočem
iti svojo pot. A to mojim to var šem ni po volji,
kajti eden mi vzame sulico in lok, drugi me
prime za roko in me vleče s sabo, in cela
drhal se vzdigne in odrine. “

„ Kmalu sem spoznal svoje nove tovarše.
Neko noč, ko je strašno grmelo in treskalo, na¬
padejo močno grajšino, jo oropajo, pomore vse,
kar najdejo živega, in jo slednjič zažgejo. Skoro
groze sem poginil, ko sem moral gledati ne¬
usmiljeno klanje. “

„Tako se je godilo nekaj let. Jaz sem vedno
čakal priložnosti, da uidem, a pazili so na-me,
ko na nar dražji zaklad. Morda bi bil še danes
v tej družbi, ko bi ne bila nesreča tih tolovajev
meni v prid. Zvedili so namreč, da popotovala
dva novo poročena skozi gojzd na dom, ki imata
veliko bogastva pri sebi. V gošavi zasedejo pot
in prežijo na popotnike. Ko se ti približajo,
planejo iz grmovja in vdarijo po njih. Pušica,
namenjena ženinu, krepkemu junaku, zadene le
konja, ki se spne po koncu in vrže jezdica na tla.“

„'V tem hipu vdarijo po njem in pogubljen
bi bil, a nenadoma prijaha njegova straža, veliko
večja od nas, in nas zagrabi tako srdito, da

11

skoro polovica tolovajev na mestu obleži, ostali
pa. hitro pobegnejo. Jaz sc pri boju nisem vdeležil
in ko je bilo vse pri kraju, se bližam ženinu,
ki je žalosten stal pri mrtvem konju, mu povem
svojo osodo in ga prosim, da bi me rešil te
družbe in sabo vzel. , Vitez mi dovoli prošnjo
in me izroči svojemu strežaju."

»Po ti naključbi sem prišel v krasni grad
tega viteza in se učil pod vodstvom njegovega
hišnika vsega, kar je mladenču potrebno v boju
in na dvorišu visokih gospodov. V kratkem postal
sem ljubljenec vrlega viteza in njegov sprem¬
ljevalec na vsih potih, bodi si v boju, bodi si,
kedar je obiskoval slovesnosti in vitežke igre.
Tudi jaz som si pridobil marsikako krasno darilo
za svoje hrabro vedenje."

„Ko stopim v dvajseto leto, zbudi se mi
želja do doma; neprenehoma mislim na stariše,
sestrico, ki bi mogla biti že krasna devica, na
očetovi grad in na domovino sploh. Grad mojega
dobrotnika je bil jako daloč od mojega kraja,
tedaj potovanje jako nevarno, posebno za samca.
Vse to mi je očital skrbni vitez, a pogumnost
moja in huda želja premagata in nekega dne
vzamem slovo od grada in njegovih prebivalcev
ter odrinem nadepoln. Brez posebnih ravsev

12

dospem v domači kraj; radost v srcu premišljujem,
kako se bodo veselili stariši zgubljenega sina, ki
se vrne ko čverst junak, kako se bo čudila
sestrica nad mano in ali me bo stari čuvaj še
spoznal. “

„ Bližam se gradu in ko prijezdim iz gošave,
od kodar se je videl, kaj zagleda ostrmelo oko?
Tam, kjer je gledalo vtrjeno poslopje ponosno v
dolino, stoji očrnjen zid, hiše podložnih vaščanov
so čisto pometene od tal in le tu in tam kaže
kupček kamenja ali na pol ožgan tram, da so
tu stala človeška prebivališča. Strašna tužnost
me zgrabi in srdito se zarotim, maščevati se
nad hudodelnikom in ga poiskati, če tudi tiči
v sredi zemlje. Starček, ki prebiva v razvalinah,
mi pove celo dogodbo. Ponočni čas je bil grad
napaden, brambovci posekani in mojega očeta,
mater in sestro je grozovitnež odpeljal. Kaj se
z revico godi? Morda čaka v temni ječi odre¬
šenja, ali pa — groza me obhaja pri tej misli
— je v rokah kakega hudobneža, kteri jo ima
za veselje in kratek čas.“

,Ko izvem žalostno novico, so podam zopet
na pot, da poiščem sled zgubljenih. Leto in dan
že so klatim po deželi, ogledam vsak grad in popra-
šujem, a ves trud je zastonj. Koliko sovražnih

13

napadov sem že odbil, ker misel, da morem
maščevati smrt svojih ljubih, mi dajo orjaško
moč in mi pomaga premagati celo četo sov¬
ražnikov. “

„Pot me je pripeljala v te kraje. Slišal sem
o divjem življenji posestnika grada vrh tega
hriba in tudi tu sem hotel poiskati sled. Jahaje
tik vode po ozki stezici naletim na drhal, ki se
je menda ravno iz lova vračala domu. Na čelu
jahal je mož s temnim obrazom. Ker je vlila
se velika ploha, so bili vsi premočeni in vodja
jako slabe volje, kajti rotil se je nad vremenom
in preklinjal vse nad- in podzemeljske moči.
Komaj mene ugleda, zasuče konja proti meni in
namerja s sulico me prebosti. Jaz mu jo odbijem
in ga vržem iz sedla. V tem hipu zarujove, ko
divja zver in kliče svoje spremljevalce na pomoč.
Enako četi psov se zakadijo ti proti meni; pot
je ozka, tedaj so me zamogli le posamezni do¬
seči. Dva se hitro zgrudita, sulica moja jim je
predrla prsi, in ravno merim na tretjega, kar
čutim jeklo med rebri; vodja se je bil pobral
in mi od strani sulico porinil v prsi. Zdaj je
bilo po meni, kajti zavednost me je jela zapu¬
ščati. Kako sem prišel k vaši koči, sam ne vem,
E toliko še pomnim, da me je konj odnesel

14

sovražnikom. Kje bo neki zdaj zvesta žival! Nar
brž je mrtva, ker bi me drugači ne bila za¬
pustila. “

»Tu imate v kratkem celo povest mojega
življenja, ktero je le po vaši nevtrudljivi skrbi
podaljšano. Ako bi bil moral umreti že zdaj, ne
bi bil spolnil svoje obljube zastran maščevanja,
tedaj je moja hvaležnost do vas neizrekljiva."

Bogomil je poslušal prav marljivo zanimivo
povest in ko jo je mladenee končal, poprime
starček besedo.

»Prav žalostno je tvoje mlado življenje in
veliko nalogo imaš še izvršiti. Kar se tiče mašče¬
vanja, ne segaj Božji pravici pod roke, ona bo
hudobneže ojstro kaznovala. Bog ti daj srečo in
vodi tvojo stopnje, da najdejo zgubljene žlalit-
nike, če še živijo. Ta namen tvoj je hvale vreden,
in ako zamorejo moje slabe moči kaj storiti k
boljšemu ali hitrejšemu vspehu, ti jih radovoljno
ponujam. Vendar — ne zameri — vse si mi na¬
tanko razjasnil, le ime svoje si mi zamolčal.
Te li veže kaka obljuba, da ga ne poveš?"

»Nikakor ne! V r a t o m i r se imenujem jaz. “

»In priimek tvojega blagega očeta?"

»Tega ne vem, ker sem bil, kakor sem že
omenil, jako mlad, ko sem se zgubil v gojzdn."

15

„Hm! hm! Tedaj je tvoja naloga jako te¬
žavna. Dolgo govorjenje te je vtrudilo, vrniva
se nazaj v kočo, treba ti je pokoja, ako hočeš,
da se ne povrne bolezen, kajti rana še ni za¬
celjena. “

Po tem pogovora koračita molče nazaj v kočo.

Rana mladega Vrtomira se zaceli čez nekaj
dni popolnoma in telesna moč se mu jame vra¬
čati. Komaj se čuti tako krepkega, da suče
sulico in meč, vzame slovo od svojega zdravnika,
kajti nepotrpežljivost mu ne dd miru; zopet hoče
iskati nevarnost, kteri je komaj ušel.

Bogomil ga blagoslovi, mu želi srečen vspeh
in izreče up, da se bosta zopet vidila. Vrtomir
mu zagotovi, da ne bo nikdar pozabil svoje dol¬
žnosti do njega in mu naznanil napredovanje
svojega iskanja.

Starček maje žalostno z glavo.

„Bog ve,“ pravi, „ koliko časa bom še vesljal
po jezeru življenja! Ako tu sem pridši najdeš
kočo prazno ali druzega v nji, išči me tam na
griču pod košatimi drevesci, kjer hladno pihljajo
jezerski vetrovi; tam bom v miru počival."

To izrekši objame Vrtomira in ko ta odide
po ozki stezici, gleda za njim, dokler ga gošava
ne odtegne njegovemu očesu.

Prikazen v ječi.

Ko je Vr torni r zapustil Bogomila, ue vč prav,
kam bi se obrnil. Brez konja ni mu moč, daleč
popotovati, in tukaj si ga ne more kupiti, kajti
le tu in tam je stala kaka posamezna hišica
revnega kmeta ali pastirja.

Oziraje se po okolici, zagleda grad vrh hriba.
Tega ni še bil pregledal, morda tu najde sled.
Nameri se proti gradu, ali med potom se spomni,
da je brž ko ne lastnina ravno tistega sirovega
vodja, ki ga je s sulico ranil. Tedaj bi tekel
sam v past, ako bi ga obiskal. Poguma ni mu
manjkalo, a on je bil sam in podati se v so¬
vražni šotor bila bi predrznost, ne pogum. Moč
in sila ne opraviti tu nič, tedaj seže po zvijači.
Poišče ubozega pastirja, kteri mu za Srebrnjak
posodi svojo praznično obleko. V tej podit se v
grad in se ponudi tu za vojaka. Hinko si ga
pogleda in ga vzame v svojo službo.

Vrtomirov namen je bil, le toliko časa ostati
v tej službi, dokler ogleda cel grad in zve, kar
si je želil. Ker ga Hinko ni spoznal, ne boji

17

se ničesar. Stanuje skupej z novimi tovarši v
poslopju tik zidovja. Na večer jih je bilo nekaj
na straži, drugi pa so se vsedli okrog' ognja
v sredi temne sobe in se menili tu o prete¬
klih časih in svojih junaških delih v boju in na
lovu.

Ravno je pripovedoval nek širokoustnež, kako
je v boju presekal z enim mahom jezdica, sedlo
in konja. Vse se smeja takem bahanju.

„To vse ni nič proti temu," pristavi drugi,
„kar sem storil jaz, ko smo napadli po noči
grad, ki je stal veliko milj od tukaj."

„Kaj neki ste storili vi, starec?" vpraša
poprejšni govornik. „Ste mar koga odrli, da je
koža cela ostala?"

r

„ Tega ne, timveč zajeli smo celo gnjpzdo
nenadoma. Jaz sem bil prvi na obzidju in sem
posekal več ko petdeset čuvajev, tako da nihče
ni trohni! besedice."

Vsi se jamejo smejati in na obrazu se jim
vidi, da mu ne vrjamefm

Vrtomir molče posluša.

„Ctola resnica je, kar pravim," pristavi go¬
vornik nevoljen, „in ker mi ne verjete, vam bom
povedal vse."

2

18

„Dobro, dobro! le hitro!" vpijejo vsi. Vrtomir
se obrne proti govornika, da bi mu ne ušla no¬
bena besedica. Vojak prične:

„Trda noč je bila, ko dospemo po dolgem
potovanju do grada. Vzroka napada ne vem,
vendar se mi dozdeva, da je naš gospod malo
poprej tam snubil hčerko vitezovo, ktero mu je
oče odrekel. Škripaje z zobmi se je bil vrnil in
nam ukazal, oborožiti se in ga spremiti."

„Kakor sim rekel, prišli smo v temni noči
k obzidju grada. Tu si nihče ni svest neVarnosti,
še celo čuvaj je v miru spaval. Tihoma posta¬
vimo tedaj lestvice k zidu in jaz sem bil prvi
na njem. Hitro poiščem čuvaje in jih podavim
v hipu, potem se vderč tovarši za mano, raz¬
bijejo vrata in posekajo služabnike, ktere je bil
šum zbudil iz sladkega spanja."

„V tem hipu prikaže se stari grajšak z
mečem v roki in brani vhod v notranje stanice.
Ali kaj zamore sam proti množici! Zgrudi se,
zadet s sulico v prša. Mi se razkropimo po
sobah in ropamo, kar najdemo, potem zažgemo
grad. Ko se vidi plamen v spodnji vasi, priderč
kmetje in hočejo gasiti. Hahaha! Zapodimo jih
in jim zažgemo vas zavoljo njihove predrz¬
nosti. "

lit

„ Kaj ste počeli z grajšakom in njegovo dru¬
žino?" vpraša Vrtomir, kteri je od jeze škripal
z zobmi.

..Grajšaka, ki je bil le ranjen, vzeli smo s
sabo; ravno tako njegovo ženo in hčerko. Pri
moji veri! deklica je bila lepša od zvezde, le
škoda, da se nam je tako hitro zgubila."

,, Zgubila se je?"

, Da, da. čisto zginila nam je z materjo vred
na ,potu. Le očeta pripeljali smo domu. Tu ga

I da naš gospod zapreti v nar temnejšo ječo, kjer
je glada umrl. Morda pa še živi. kajti ponočni
čas slišijo straže na obzidju večkrat strašno sto¬
kanje in vsak se boji, stopiti v stolp, kjer je
podzemljska, v skale vsekana ječa."

„Res je to," so oglasi neki čuvaj, „tudi jaz
sem slišal grozno stokanje."

„ Jaz tudi," pristavi drugi in se strese od
straha.

„Kje je stolp, od kterega govorite?" vpraša
Vrtomir.

„Na voglu, graja, kjer je hrib nar bolj strm.

I Kaj tako natanko izprašuješ ? Hočeš morda sam
se prepričati, če sem resnico govoril?"

Vrtomir je zvedil dovolj. Vstane, zapusti
■ sobo in se poda prek zidovja k omenjenem

■ 2 *

20

stolpu. Najde ga, se ustavi pred njim in ga
ogleduje. Žalost mu skoro srce razžene.

„Tu si tedaj poginil gladi dragi oče/' za¬
čne sani pri sebi in glas njegov vedno naraša,
ko nadaljuje: Kako strašna je bila tvoja smrt!

Ta tirja maščevanje, in kar je v moji moči, se
bo zgodilo. da se kaznuje tvoj morivec. Gorjd
mu! Tu se zarotim — slušaj me, duh. vrlega
očeta — da ne bom prej spaval na postelji, dokler
živi posestnik tega grada/

V tem hipu ga zgrabi močna roka od zadej
in posmehovalni glas se čuje:

„ Menda ne boš nikoli več spaval drugod,
ko na mrzlih kamnitnih tleh, k jev ležijo kosti
tvojega očeta. Zagrabite ga in pahnite ga v
podzemeljsko ječo, da dela drušino podganam in
kačam. “

Osupnjen se ozre Vrtom ir in zgrabi meč; a
■ preden se zamore braniti, je premagan in zvezan.
Trije služabniki ga zgrabijo, odpro železna vrata
in ga pahnejo v globočino. Ječa vstvarjena je
bila tako. da nesrečnežu, ki je prišel ,v ta prostor,
ni bilo mogoče, še kdaj priti na svitlo. Nad sabo
sliši Vrtom ir ostudno krohotanje, potem se zapre
vrata in revež je v temoti, svet je za njega
zgubljen.

21

Ko čuti trda tla pod sabo, jame tipati krog
sebe. Prvo, kar mu pride v roke, je človeška
kost. 'Ves prestrašen jo vrže od sebe: ko pade
na tla, zarožljajo druge kosti, četa podgan se
vzdigne oplašena in teka po ozkem prostoru;
ena teh ostudnih žival se spne po njegovih nogah.
Groza obhaja Vrtomira v taki družini. Koliko
časa bo trpelo, da lačne živali napadejo njega
in mn trgajo meso iz živih, pa po gladu oslab¬
ljenih udov! Britka osoda! Zarotil se je, ma¬
ščevati grozno smrt svojega očeta in zdaj mu
je gotova enaka smrt!

„0, take krivice ne sinejo se goditi na svetu,"
prične z britkim glasom. „Ako so te kosti res¬
nično ostanki mojega očeta, prikaži se mi duh
ranjcega in reši me te strašne in krivične osode,
da zamorem kaznovati hudobneža in ga zatreti
z njegovim gnjezdom vred."

Komaj so mu te predrzne besede ušle iz
ust, razsvetli se ječa, skalnata stena se odpre
in iz votline stopi — starček, zavit v dolg plajšč,
se bliža osupnjenemu mladenču in ga nagovori
z globokim glasom:

»Cernu me budiš iz mrtvaškega spanja?
Nihče naj ne kliče duhov na pomoč, ker hrez
usmiljenja razdrobijo kosti vsacega, ki se predrzne,

22

kaliti jim rajski mir. Ti si moje krvi, tedaj ti
prizanesem. Kaj želiš?"

Vrtomiru se Miši vse, ne more druzega, ko
pasti na kolena pred nepričakovano prikaznijo —
in mrmrati nerazumljive besede. Prikazen moleč
pričakuje odgovora. Mladeneč se slednič zdrami
in pogumno odgovori:

„Ako si duh ranjeega mojega očeta, reši, po¬
kaži mi pot iz tega strašnega kraja, da moram
doseči svoj namen. Razodeni mi tudi osodo matere
in sestre in pelji me do njih, ako še živiti."

Veliko zahtevaš," odgovori prikazen, „a naj
se ti spolnijo želje. Mati in sestra ti še živiti
in našel ju boš nenadoma. Poprej pa te čakajo
še velike nevarnosti in skušnjave. Bodi stano¬
viten in ne vdaj se jim, da se ne pogubiš. Skrbi
tudi, da se položijo moje kosti v hladno zemljo,
ker doslej ne najdem pokoja, kterega tako zelo
potrebujem, in strašim po gradu. Kedar boš v
veliki zadregi, pokliči me na pomoč. Izročim ti
svoj prstan, kterega najdeš na kosti moje roke;
skrbno pazi nanj, da ga no zgubiš. Kedar me
potrebuješ, zavrti ga trikrat okoli prsta in pri¬
kazal se ti bom, a kliči me le v veliki sili,
kedar druge pomoči ni. Vzemi prstan tam v
kotu iz roke in pojdi za mano!"

23

Vrtomir stori, kar mu je ukazal duh, čeravno
čuti mrovlince v vsih udih. Potem stopa za duhom,
in oba zapustita ječo na tisti poti, po kteri je
prišel duh. Unkraj zidovja zgine ta ko megla
in Vrtomir je zopet sam v trdi temoti. Se mu
je li sanjalo ? Ali je bila cela prikazen le sle¬
parija? Nevrjetno se mu zdi vse, kar je ravno
videl, a obnebje nad njim in prstan na roki ga
prepričata, da je vse resnično. Kaj hoče zdaj
početi v temni noči pod milim nebom? Vrniti
se v grad bi bilo bedakasto, tedaj se napoti k
starčeku pri jezeru.

Čeravno pot ni dolga, jo vendar zgreši v
temni noči, in ko se napoči dan, vidi se na
čisto neznanem kraju v sredi gojzda, kjer ni
ni niti poti, niti stezice. Pred sabo vidi visoke
gore, ne daleč od njega šumi velika voda in
nikjer ni viditi človeškega poslopja. Celi dan
popotova po gošavi brez vsega vspeha in ko noč
zakrije vse s temnim plajščem, se vleže oslabljen
od truda in glada na mah pod košatim drevesom
in mirno zaspi. V celi okolici se jamejo glasiti
zveri in druge gojzdne živali.

Ko se zbudi, bil je že dan in solnce stalo
je že precej visoko na nebu. Mane si oči in
spominja se dogodeb včerajšnega dneva. Se mu je

24

morda v spanji sanjalo? Ne, prstan naroki mu
je porok, da je vse resnično.

Vzdigne se in se ozira po okolici. A tu je
krog in krog gosta gošava, nikjer ne vidi konca.
Kam je zašel? Po dolgom potovanju zagleda v
sredi gojzda nizek griček, poda se višje in za¬
gleda ne daleč pod sabo veliko šumečo vodo,
ktera divja med strmim skalovjem. Tik te vode
se vidi nizka kočiča. Poiskati jo hoče na vsak
način, kajti glad ga suče, in morda izvč po pre¬
bivalcih hišice kako pot iz tega divjega kraja.
Orožja nima druzega, ko kratek, pa ojster meč;
s tim preseka trte in zarašene veje, ktere mu
zapirajo pot,

Šum yode se vedno bliža. Po velikem trudu
dospč do bregovja in zagleda leseno, z mahom
in vejami zamašeno kočo. Siv starček se greje
pred njo pia solncu. Ko ugleda mladenča, se
prestraši in hiti nazaj v kočo.

Vrtoinir hitro stopi za njim, ga prime za
roko in reče:

»Ne hoj se, siv starček, ni me pripeljala
k tebi slaba misel, timveč sila. Zgubil sem se
v gošavi, ne vem pota iz nje, tedaj te prosim,
da mi ga ti pokažeš. Naj prvo pa te prosim

2f>

koš čeka kruha, kajti od glada me že sapuščajo
telesne moči."

„Nesrečnež," odgovori starček. „mar ne veš,
da si pogubljen? Tu razsaja velikansk zmaj, ki
požre vsacega, kteri pride v to nesrečno okolico.
Veliko let že nisem videl žive duše pri svoji
koči. “

»Mar tebe ne požre zmaj?" vpraša Vrtomir
osupnjen in neveren.

„I)o mene in moje koče nima oblasti. Vidiš
to okrožje, izpleteno iz vej blagoslovljenega dre¬
vesa? Kar je takraj meje, pusti zmaj pri miru,
unkraj pa zgrabi vse in nese v svoj brlog pri
izviru Bistrice. Čudež je, da te ni še zavohal!
Pri meni ti ne more nič, ako pa se podaš od
tu, te bo hipoma zadavil."

„ Strašno novico si mi povedal, “ pravi Vrtomir
in gleda prstan na roki, „ vendar so ne vstrašim.
Podeli mi košček kruha, da potolažim želodec,
potem se bova pogovorila dalje."

„Prav iz srca rad ti postrežem z vsem, kar
najdeš v moji koči," odgovori starček in ga pelje
v hišico. Potem mu postavi na mizico vrček in
košček črnega kruha, pečenega iz korenin ne¬
kega zeliša in ajde. V vrčku je brezov sok.

26

Vrtomir jame jesti in prav dobro mu diši. Ko
si. ugasi žejo in lakoto, poprime zopet besedo..

„Govoril si o zmaju,* pravi, „razjasni mi
to reč bolj natanko.*

„Kar vem, bom vse povedal,* odgovori starce**
in se vsede k svojem obiskovalcu, potem na¬
daljuje :

„ Mnogo let je že preteklo, kar tu stanujem.
Izvolil sem si to samoto v pokoro za velike pre-
greške, ktere sem storil med ljudmi. Dovoli mi,
da molčim o tej reči, kajti britke solze se mi
uderejo, kedar se spominjam svojega preteklega
življenja. *

Pri teh besedah zakrije starčak obraz z
rokami in molči nekaj časa. Vrtomir poprime
zopet besedo:

„Ako so tvoji grehi še tako veliki, v tej
samoti si že storjl pokore toliko, da zamoreš
mirno spavati.*

„Ne mislite tega,* odgovori starček, „vest
mi vedno še očita nekdajne hudobije in mi jih
bo očitala do smrti. Povedal ti jih bom, kajti
naznaniti jih drugim, mi je nar veča pokora,
in morda bo moje življenje tebi koristen poduk
in strah, da se varuješ hudodelstva. Tedaj slušaj.*

27

»Rojen sem bogatega in žlahnega, stanu.
Y mladosti sem bil čvrst 1« ti, jahal sem .....
brhkem konju in moja pušica ni i zgreši l a nikdar
zveri. Veselo življenje ini je kalila le smrt ina-

, ktera mi je umrla v osemnajstem letu
'enoje starosti. Toda tudi to žalostno dogodbo je
pozabilo mlado srce moje."

»Imel sem brata, čvrstega junaka, leto
staršega od mene. Vezala naju je presrčna bra¬
tovska ljubezen in prisegla sva, nikdar se ločiti,
pomagati eden drugemu v nevarnosti in tudi
očetovega posestva po njegovi smrti nikdar ne
razdeliti. Da bi to obljubo bolj lahko držala,
zarotiva se dalje, nikdar se ne ženiti. Kmalu
potem je umrl oče in nama zapustil grajšino
in veliko zemlje. Nič ni kalilo lepe bratovske
zveze. “

»Nekega dne jaham zavoljo važnega posla
v bližnjo grajšino. Ker grajšaka ravno ni bilo
na domu, me sprejme njegova gospa ter pelje
v krasno sobo. Tu sedi pri oknu krasna deklica,
njena hčerka, lepa ko zvezda na nebu. Ostrmim
in tudi deklica obrne oči na tla in po obrazu
se ji ulije rudečica. Ne vem prav, kaj sem
govoril in stal bi bil ves zamaknjen cel dan na,
mestu."

28

r

„„Minica,““ se oglasi mati, „ »postrezi mla-^
de m ii vitezu s kozarcem hladnega vina, da se™
okrepča po dolgem jahanju/ 44 -

,.Minica se uzdigno,/inoje oko se ne gane 111
od nje. Natoči vina in mi ga ponudi s trepečim ^
glasom. Vse žile se jamejo gibati v meni in kri (
se mi zapodi v glavo, ko se moja roka pritisne 0(
njeni lični ročici/ 4  n

,,V tem hipu ustopi grajšak in zapove žen- k
skama, zapustiti sobo, da se z mano pogovori k
o mojem poslu. Minica ustane in odplava; ko
pride na prag stanice, zdelo se mi je, da se je z
ozrla po meni/ 4  si

,,Pošlo je kmalu opravljeno, zasedem konja 1
in se podam ves zamišljen proti domu. Brat me I
sprejme prav srčno, pa jaz mu odgovarjam prav
kratko, se zaprem v svojo soho in mislim na
. — Minico/ 4

„Od te dobe sem iskal zmeraj samotne kraje.
Brat si ubija glavo in poprašuje po vzroku moje
težnosti, a jaz se mu umikam in se ga včasih
celč znebim z neprijaznim renčanjem. Maje z
glavo in me zapusti. 44

,,0ez nekaj tednov zapazim na njem ravno
to bolezen, ktera je mene trpinčila. Kaj ko Iti
tudi on mislil na — Minico? Ta misel mi ne

29

a-cM miru, moram se prepričati. prej ne morem
se jmirno spavati. "

„Ko se napoči dan. bil sem že na nogah
)e  in čakal brata. Stojim pri oknu ter g a ugledam na
n dvorišn, ko pokliče hlapca in mu reče, nasedljati
ri< <mja. Služabnik se podviza in kmalu potem
e odjaha brat. Mene zgrabi ljubosumnost, zgrabim
meč in hipoma sem na dvorišn. Tu zasedem
- konja, in jo vdarim po tisti poti, po kteri je
j brat odjahal."

0 „ Dolgo časa ga ni viditi. Še le ko se pot
3 zavije unkraj gojzda, ga ugledam na ovinku

'jahajočega naravnost, proti gradu našega soseda.

1  Zdaj sem bil gotov, da tudi on ljubi Minico,
j poženem konja in jo vdarim za njim. Msim bil

več brat, ne človek, temveč le ljubosumen; ta,
ki je jahal pred mano, ni se mi zdel več žlahtnile,
ampak hudobnež, ki mi je hotel vzeti srce Minice."

„Srd me čisto omami, izderem meč in ko
dohitim osupnjenega brata, zavijem mu ga od
strani v prša. Preboden pade iz konja, rodeča
kri se vlije po tleh, njegovo oko se vpiči v moj
obraz in omedli."

„Po storjenem hudodelstvu oglasi se mi vest,
zapodim konja in jaham celi dan. Proti večeru
'vri pade vtnidena žival in obleži ua mestu. Jaz

30

jo zapustim in se klatim po deželi brez upanja,
brez miru. Slednjič dospem do vira te vode. Tu
mislim končati svoje življenje v valovili deroče
reke in skočim iz skale v globočino. A voda no
mara za tako grozovitim grešnike, vrže me na
suho in ko se zopet zavem, ležim na pesku tik
Bistrice. Rešitev bila mi je znamnje, da ne smem
še poginiti, temveč delati pokoro za strašno hudo¬
delstvo. Tedaj si naredim tu kočico in pokorim
se že zdaj blizo petindvajset let."

Pri teh besedah omolkne starček; vidi se
mu na obrazu, da ga jo povest zelo vtrudila.
Vrtomir je ves zamišljen in še le, ko vidi, da
starček ne misli dalje govoriti, poprime besedo.

„Tvoje hudodelstvo," pravi, „je res strašno;
vendar se bo izbrisalo v večnih bukvah po tvoji
veliki pokori. Tvoja povest je zelč obširna, le
— ne zameri moji radovednosti — o zmaju
nisi črhnil še besedice."

„Tudi o njem boš vse natanko izvedil. Do¬
voli mi le nekoliko oddahnenja, kajti nenavadno
govorjenje in spomin na nekdajne čase so tako
oslabili moje stare ude, da potrebujejo pokoja,
da se zopet okrepčajo. Danes ostani pri meni,
jutro bom dokončal dogodbo svojega žalostnega
življenja."

31

Vrtomiru se smili sivček, .poda se tedaj pred
kočo in tu ogleduje vrhe hribov. Starček je bil
mirno zaspal in ko se približa večer , se zbudi
in naredi mladenču posteljico, na kteri ta hitro
zaspi.

Na vse jutro ustane Vrtomir, ter se poda
pred kočo, da bi srkal ojstri zrak. Na klopici
najde že starčeka, kteri ga prijazno pozdravi.

Vrtomir mu vosi dobro jutro in ker vidi,
da jo zelo izgovoren, opomni ga včerajšne ob¬
ljube zarad zmaja.

Starčeka obraz zatemni.

./Radovedna mladost,“ prične, „morda te
bodo v kratkem zobali njegovi zobje, kajti poti
od tu ni druge, ko stezica tik vode, in na tej
preži pošast, da zgrabi kakega nesrečneža, ki se
je zgubil .v gošavi."

„Kalto pa ste mu ušli vi?"

.fPušavnik, ki je živel pred nekaj leti v
votlini na bregovju Bistrice, in kterega sem
našel, ko sem prišel po svojem begu v te kraje,
| pokazal mi je zeliše, ktero tako smrdi zmaju,
da pobegne, kedar ga zagleda."

„Kje raste to zeliše ?“

„Prav vrh onega hriba, “ odgovori starček,
kazaje na kamniške planine.

32

„0e jo taka. ne bojim se zmaja,“ pristavi
Vrtomir in g-leda. prstan na roki; morda ima
ta tudi moc, zapoditi pošast.

..Tega bi ti ne vrjel, kajti tudi na poti, ki
petja na hrib, proži zmaj, in kogar zagleda, po
njem je.“

„Kotiko časa že razsaja tukaj zver V‘  vpraša
Vrtomir.

„Tega ne vem natanko. Pušavnik mi je
pripovedovat o njem, da varuje v svojem brlogu
deklico nebeške lepote. Kdor bi ga zmagal in
rešil devico, bi jo dobil v zakon in z njo vse
bogastvo, ktero je shranjeno v podzemeljski pa¬
lači. Marsikakega junaka, ki se je bil podal v
nevarnost in bojeval s pošastjo, so že strli ojstri
kremplji in zobje, kajti zver ima sedem
glav.“

„Sedem glav!“ pristavi Vrtomir osupnjen.

„Sedem! Ako mu ne odseka srednje prvič,
je vse zastonj, ker vsaka druga izraste vnovič.
Tedaj je malo upa, da bi kdo rešil zaprto devico.“

„Jaz jo bom,“ pravi Vrtomir in kri se mu
vlije v lica.

,,Imaš že kaj zaslug za, domovino in svojega
bližnjega ?“ vpraša starček resno.

,,Jako malo, žalibog!“ odgovori Vrtomir.

33

„Tedaj ne postopi se rešiti device, kajti
ona namenjena je le junaku, ki je spolnil vse
dolžnosti svoje in zaslužil tako srečo, kakoršna
ga čaka na strani nar krasnejše ženske. “

Vrtomir se spominja svoj© prisege in umolkne.

Starček nadaljuje:

,,Berem ti na obrazu, da te še nekaj tisi!
Razodeni mi svoje skrivnosti, morda ti bo svčt
skušenega sivca v korist. “

Vrtomir mu povd vse dogodbe svojega živ¬
ljenja, ktere so nam že znane. Ko je bil končal,
poprime zopet starček besedo:

„Tedaj imaš res lepo in važno nalogo pred
sabo. Spolni obljubo, poišči mater in- sestro, po-
kopaj kosti očetove na blagoslovljenem mestu,
potem se vrni in ako ubiješ pošast , naj ti bo
za plačo devica. I)a prideš brez nevarnosti iz
gošave toga gojzda, ti dam tu zeliše, ktcro od-
podi zmaja. “

'Pri teh besedah mu da starček suho pero.
Vrtomir se poslovi in odide po stezici tik de-
rečo Bistrice.

3

Prst a n.

časi, v kterih se je godila naša povest,
bili so jako nemirni. Vladovala je le pest, kjer
je bila moč, tam je bila tudi pravica, kajti naj
močnejši je bil sodnik. Nemško kraljestvo, kte-
reinn je bila prišteta Kranjska dežela, napadali
so sirovi in neusmiljeni, krvoželjni Turki v velikih
četah in so drli celč do Dunaja.

Ni bilo tedaj čuda, da kralji nemški niso
se pečali toliko z notranjimi zadevami, kakor
z unajnimi sovražniki. Po celi deželi bilo je
veliko vtrjenih gradov, kterih posestniki so se
radi ravsali, bodi si iz resnega vzroka, ali pa
zavoljo dolgega časa in plena. Tedaj napove¬
dali so si boj med sabo ali pa se tihotna na¬
padali, ropali in zažigali gradove in polovili ali
pomorili prebivalce.

Na Kranjskem stala sta tik Save na strmih
gričih gradiča; nju posestnika sta so davno že
gledala nevošljivo in pisano, kajti vedno je bil
prepir zavoljo lova, plače, ktero so dajale ladije
na Savi itd. Vendar ta srd ni se bil še vžgal

35

do plamena, in še le ko neko noč hlapci graj-
šaka P a n k r a c a odpeljejo nov čoln M a n g a r t a,
je ogenj v strehi: Mangart napove svojemu so¬
sedu hoj.

Prav v tem času pride Vrtomir v te kraje
ter se oglasi pri Mangartu, da hi prenočil in
skrivaj tudi iskal sled svojih zgubljenih žlaht-
nikov. Vitez ga vljudno sprejme in mu v po¬
govoru omeni tudi svoje liomatije s Pankracem.
Vrtomir mu ponudi svojo pomoč in ustreže s
tem Mangartu, kteri je potreboval še nekaj hra¬
brih mečev.

Ko se pogovarjata po večerji pri majolki
sladkega dolenca, zatrobi nenadoma čuvaj. Vse
skoči na noge in dere na dvoriše, a v tem
hipu so obdani vsi z veliko množico sovražnikov.
Pankrae je bil namreč napadel grad po noči,
njegovi vojaki so bili tihoma splezali čez ob¬
zidje in posekali nekaj čuvajev in potem pridrli
na dvoriše.

Vrtomir potegne meč in maha na strani
starega, pa neprestrašenega Mangarta po so¬
vražnikih. Marsikter že leži do smrti ranjen na
tleh, a vidi so ko da bi rastli iz zemlje. Man¬
garta zadene kol na glavo in ker ni imel časa,
natakniti čelado, se zgrudi ko mrtev. Vrtomir

3 *

36

ga lioče vzdigniti in nesti nazaj v grad, a v
tem hipu prileti pušica in mu predere desnico.
Zdaj se ne more dalje hraniti, sovražniki ga
zajamejo, zvežejo in peljejo s sabo. Mladenou
zgine zavednost, le toliko še vidi, da se bliža
Pankrac in ko-mu pogleda v obraz, zakriči:

„Tega mi varujete ko biser, njegova smrt
bo vzela s sabo življenje desetih varhov njegovih. “

Po teh besedah odjaha Pankrac. Vojaki
naložb ranjenega na sulice s plajšem pokrite
ter ga nes6 proti domu. Po poti jim sveti ogenj
zapaljenega grada.

Vrtomir prebudi se še le v temni sobici.
Premišljevaje svojo žalostno osodo, ugleda v kotu
svojega strežaja, človeka zelo neprijetnega obraza,
kteri se brž bliža postelji, ko bolnik odprb oči.

„Kje sem?" vpraša Vrtomir.

„V gradu mogočnega viteza," odgovori
strežaj, „kterega je volja, vas vzeti v svojo
službo, kedar ozdravite. ►Zavoljo tega vas je
vzel s sabo, da ozdravite. Drugi tovarši vaši so
mrtvi."

Vrtomir se spomni vseh dogodeb in hoče
listati, a bolečina rane ga vrže nazaj na po¬
steljo. čuvaj, ki je to zapazil, se posmeje, in

37

hoče nekaj odgovoriti, a v tem hipu se odprč
vrata in na pragu se pokaže Pankrac.

„Mu je že kaj bolje?" vpraša strežaja.

„ Ravnokar se je zdramil," odgovori čuvaj.

Za tim besedam stopi vitez k postelji, po¬
gleda bolnika in ker ta miži, mrmra sam pri sebi:

„Ozdravil bo! Zdaj imam vsaj upanje, do¬
seči svoj namen. M dvomiti, da je njen brat,
kajti obraz je ravno tisti."

Vrtomiru te besede niso jasne, čeravno jih
dobro sliši. Da bi morda še izvedil kaj več, ne
gane se in ne trene z očmi; vitez ga gleda še
nekoliko časa, potem se obrne in odide; poprej
pa še naroči čuvaju, dobro streči ranjencu in
mu naznaniti, kedar bo zamogel govoriti.

Nekaj dni se Yrtomir ne moro ganiti iz
postelje. Strežaj mu prinaša vse, kar zahteva
in mu obvezuje rano, ktera se jame celiti. Bolnik
že zamore ustajati in se sprehajati po dvorišu
poleg obzidja. Spremlja ga čuvaj, ki pa molči
na vsa vprašanja Vrtomira. Nekegafdne vrneta
se zopet v stanico. Tu ju pričakuje^vitez in
zapove Vrtomiru, stopiti za njim. Korakata čez
nekaj stopnic v globočino in se ustavita v raz-
svitlenem podzemeljskem prostoru. Vrtomiru se
-dozdeva, da je ravno pod kapelico.

38

Ko stopijo vsi v ta mrzli prostor, zagleda
Vrtomir v kotieu belo oblečeno devico ; ostrmi
in jo gleda nepremakljivo. Spominja se mladih
let, očetovega grada, male sestrice. Da, taka
bi morala biti, ako je še pri življenji. Tudi de¬
klica je vprla oči v mladenča; gleda in gleda,
kar se spusti proti njemu, ga objame in slišati
je le besedice:

„Brat moj! — Sestra moja!"

A bratovsko in sestrno veselje trpi le malo
časa; Pankrac, ki je stal v kotu, približa se in
ju nagovori:

„Res je ta brat tvoj, kterega sem našel
po naključbi in ga rešil smrti. Ne dvomim tedaj,
da mi boš dovolila iz hvaležnosti, Lar mi ne
dovoliš iz ljubezni, in vrjela, da sem pripravljen sto¬
riti vse, kar zahtevaš, da pridobim tvoje nagnjene. “

Devica ga pogleda, se pritisne še bližje
bratu in odgovori:

„Tedaj dovoli mi, da zapustim z bratom
tvoj grad; daj mi prostost!"

„Vse drugo, česar želi tvoje srce, ti iz¬
polnim, le tega ne!"

„Druzega ne zahtevam!" odgovori deklica,
„in če mi ne dovolite toga, rešil me bo brat
iz vaših rok."

39

„Hoho! Ne zaupaj bratu preveč! On je
ko ti moj vjetnik, in ako se mi še zdaj vstav¬
ljaš, vtaknil ga bom v temno ječo, dokler se
ne prelomi tvoja svojoglavnost. Da imam res¬
nično voljo, izpolniti to miganje, ti bom pokazal
s tem, da ukažem, zapreti komaj zdravega brata
v nar bolj mokro ječo. Zgrabite ,ga! “ se zadere
na okoli stoječe strežaje, kteri zgrabijo Yrto-
mira in ga tirajo v temno ječo.

Deklica zakriči in so zgrudi na tla; stara
ženica se prikaže in jo odpelje. Pankrac jo po¬
gleda in odide z besedami: „Kedar mi izpolniš
želje, bo brat prost. Migljej tvojega prsta je
ključ njegove ječo.“

Ko so se zaprla železna vrata Vrtomirove
ječe, ga zgrabi jeza. Tedaj ga je hudobnež le
iz tega namena dal ozdraviti, da bi po njem
* prisilil sestro, privoliti mu njegovo zahtevanje.
Kako neki je prišla v njegove pesti? Kaj ga
jo zadrževalo, da do sedaj še ni dosegel tega s
silo, kar je želel ? Deklica bila je brez brambe v
oblasti tega siroveža, kdo jo je branil do sedaj ?
Ysa ta vprašanja mu grejo po glavi, a ne more
jih vganiti. On je sicer pripravljen, rajši umreti
nar hujše smrti, ako reši s tem nedolžnost sestre,
a kdo mu je porok, da bratovska ljubezen ne

40

bo močnejša od stanovitnosti? Posebno ato bi
ga hotel hudobnež umoriti, bi se zbudila ta
ljubezen in za bratovo življenje bi darovala revica
svojo nedolžnost. Te priložnosti ji ne sme dati,
rajši se hoče usmrtiti sam, ker potem nima sestra
nikakoršne skušnjave več.

Že namerja, izpolniti zadnjo misel in išče
kakega orožja. 'Tapaje ob steni zagrabi žeblju
podoben izrastek na zidu. Ko ga hoče izruvati,
odprč se stena in lučica se prikaže. Vrtomir
ostrmi in gleda v majhno stanico pred sabo.
Tam kleči na klopici stara ženica in ničli. Ko
sliši šum za sabo, se ozre in se prestraši. 'Vrtomir
se ji približa in jo nagovori:

„Ne boj se, žena, bodi si, kar hočeš. Ne
pridem slabe misli, kajti tudi jaz sem nesrečnež,
kterega je vrgel sirovež v ječo.“

Stara žena ga pogleduje nekaj časa, potem
se obrne zopet na stran in odgovori s tihim
glasom:

„Tvoje ure so štete! Kdor pride v te pro¬
store, ne vidi več belega dne. Poklekni tu na
ki opico in moli očenaš, obžaluj svojo grehe, ako
te težijo in vzemi slovo od sveta. Preden bo
petelin pel, mrzlo bo tvoje truplo. Rešenja ti
ni upati."

41

Vrtomira obhaja groza pri teh besedah.
Vendar pogum ga ne zapusti; tedaj nadaljuje:

,,’Kdo ste vi, da mi prerokujete' prihodnost,
ker no veste niti imena niti stanu mojega ?“

Jaz sem nesrečnica ko ti in živim že nekaj
let v ti stanici, kjer pričakujem smrti. Tudi
mehe je pahnil neusmiljen grajšak v to globo¬
čino, ker ni si upal, umoriti me, ko mojo hčer.
Ti pa, nesrečen mladeneč, zapusti me in misli
na smrt, kajti gotovo nisi pripravljen zanjo.
Ne moti me in no krajšaj mi srečnih ur, ktere
vživa moj duh na strani hčere, moža in sina
unkraj sveta v rajskem prostoru."

Vrtomir ves osupnjen zapusti ozko stanico
in se poda nazaj v svojo ječo. Kar je videl,
mu ne gre iz glave. Stara žena je brez dvoma
udova kakega umorjenega viteza, ktero je žalost
tako prevzela, da se ne peča več z ljudmi. Togota
ga zgrabi do hudodelnika, mora ga kaznovati,
in zatoraj popusti misli o samomorstvu. Med tem
ko si izmišljuje pot, po kteri bi to dosegel, zaprč
se trudne oči in on mirno zaspi na trdih in
mokrih tleh.

Mi ga zapustimo spavajočega in se ozremo
po njegovi sestri. Ta sloni na mehkem stolu

42

in zakriva obraz z ročicami; pogostoma ji dero
solze po bledih licah.

„Kaka revica sem," začne sama pri sebi.
„Ker je moja postava brhka in moje lice lepši
od druzih, trpi brat, kterega sem komaj našla,
v hudi ječi. Zakaj nisem vsa skrivljena in grda!"

Zopet zakrije obraz z rokami in jok se sliši
v lični stanici. Zunaj se čujejo trdi koraki, vrata
se odpro in Pankrac ustopi.

„Si še nisi premislila, golobica? Si še vedno
tako svojoglavna ? “

S temi besedami se ji približa in išče njeno
roko. A Dragomira  — to je njeno imč —
ga pahne od sebe. Pankrac odstopi in mrmra
sam pri sebi:

„Ne vem, zakaj sme ta deklica tako rav¬
nati z mano! Pri drugih njenega spola nisem
se tako trudil, kar ni šlo z lepim, dosegel sem
z grdim. Tu pa stojim ko polit pes in ne Črhnem
besedice. Vendar mora biti tega konec. Jutro
bo moja, kajti nedolžnost ji ne bo tako draga,
ko življenje komaj najdenega brata."

Za tem odide in strežnica prinese večerjo.
Dragomira se ne dotakne jedi, tudi postelje ne
in ko se napoči dan, sedi še vedno pri oknu.
Čez nekaj časa ustane in se poda v kapelico;

43

tam poklekne pred podobo Marije Device in moli;
pogogtoma jo hoče jok zadušiti in britke solzč
močijo kamnitna tla. Ko se nekaj potolažena
vrne v svojo sobo, polna upa, da se je bo usmi¬
lila Božja previdnost, ktera varuje nedolžnost,
sliši na dvorišu velik šum. Pogleda skoz okno,
zavpije in se zgrudi na tla.

Kaj Je zagledala na dvorišu ?

V sredi rabeljnov stoji Vrtomir z zaveza¬
nimi očmi, pri njem mož z golim mečem, ki
čaka le povelja, da bi mu odsekal glavo.

„ Dragomira!"' zadoni Pankracev glas na
ušesa deklice, „tvoj brat bo mrtev v tem hipu,
ako ga ne reši tvoja beseda."

Revica se vzdigne, a groza ji zapre besedo
tako, da ne more ne črhniti. Gleda brata in
vije roko. Nagla misel ji šine v glavo. Kaj
ko bi ona prej skočila skoz okno in so razbila
na kamenji ? Potem bi ne imel grozovitnež vzroka,
umoriti brata.

„Stojte, stojte," zakriči na ves glas in jame
odpirati okno.

Glas sestre doseže Vrtomirovo uho in mu
gre po vseh kosteh. Morda revica privoli v želje
sjroveža iz bratovske ljubezni. Ta misel mu pre¬
dere srce, strašen obup ga zgrabi. Skuša opro-

44

stiti si zvezane roko, a vezila so močna. Pa
kaj čuti na prstu? Očetov prstan, na kterega
je bil čisto pozabil. Po zapovedi očetovega duha
smel ga je poklicati le v veliki sili, in ta je
bila prišla.

„ Dragomira, “ se oglasi zopet Pankrac, „še
trenutek imaš odloga, potem bo prepozno 1“

„Menda ne še," zakriči Vrtomir, „Drago¬
mira, ne boj se nič! “

Pri teli besedah zasuče trikrat prstan, vezila
mu odpadejo, sliši se grom in pred njim stoji
— prikazen iz ječe. Pankrac in njegovi služab¬
niki ležijo ko mrtvi po tleli.

»Kaj želiš, moj sin, “ začne prikazen z vot¬
lim glasom.

»Rešenje svojo in sestre," odgovori Vrtomir
in pade na kolena.

„Naj ti bo dovoljeno! Vsi sovražniki so
v tvoji oblasti, a no maščuj se grozovitim in
neusmiljeno, temveč daj hudodelniku priložnost,
delati pokoro za obilne in strašne grehe. Ne
pozabi tudi jetnikov, ki tičijo po ječah tega grada,
reši jih in ako je kterimu grajšak vzel blaga,
naj- si ga zopet prisvoji. V temni stanici je tvoja
mati; vzemi jo s sabo in zapusti to kraje, da
spolniš drug del svoje naloge."

45

Prikazen izgovori in zgine. Vrtomir teče
v sobo, kjer je videl poprej sestro pri oknu.
Revica leži ko mrtva na tleh in Vrtomir ne more
je zbuditi. Tedaj jo vzdigne in položi na po¬
steljo. Zdaj se vrne zopet nazaj na dvoriše,
zgrabi in zveže Pankraca, kteri je še vedno ko
mrtev, ga tira do ječe, iz ktere so bili malo
poprej pripeljali njega, in ga palme v globočino.
Potem zaklene železna vrata, vrže ključ čez zid,
hiti potem v stanico, kjer je videl staro ženo —
svojo mater —, ji naznani rešenje, a ne razo¬
dene se ji še, ker boji se, da bi ji ne škodo¬
vala nenadna vesela novica, in jo pelje s sabo.
Po drugih ječah najde še veliko jetnikov, iz¬
pusti vse, potem gre po sestro, ktera se je bila
že zbudila iz medlevcev in vsi trije zapustijo
strašni grad.

V kratkem dospejo do brega dereče Save.
Tu se vidijo razvaline pogorelega grada; Vrtomir
jame pripovedovati, kar je doživel v njem. Stara
mati, ki je vedno še mislila, da ni več na tem
svetu, stopa, opiraje se na krepke roke svojega
sina, dalje, nji je vse neznano; Dragomira pa
ga posluša pazljivo.

Vrtomir je jako osupnjen, ko vidi, da je
pamet njegove matere čisto zmešana; ne priza-

46

deva si dalje, mučiti jo s pripovedkami, tedaj
gredo vsi trije moleč svojo pot.

Kdor pozna bregove Save na desnem kraju,
je videl tam ostanke nekdanje rimske ceste. Še
se vidijo obdelane kamnitne ploše, ktero so po¬
krivale pot poleg reke. V tistem času bila je
cesta, ktera je zdaj večidel zasuta, dokaj široka,
cel6 vozovi in jezdici so jo rabili. Tu ali tam
je stala na bregu tudi kaka koča voznikov,
kteri so popotnike prepeljevali čez vodo.

Vrtomir je v jako veliki zadregi, kajti čuti,
da zapuščajo sestro in mater telesne moči. Kaj
bi počel? Že se bliža noč in do prvega grada
je še dve uri! Tu v samoti prenočiti ni mo¬
goče, ker dosedaj našli še niso nobene koče.
Vrli tega bliža se nevihta, slišati je že daljni
grom in velike kaplje jamejo padati iz temnih
oblakov.

Čez kake pol ure najdejo temno, pa pro¬
storno votlino tik bregovja. Tla so sicer kam¬
nata, a suha; Vrtomir izleče svoj plajšč ter ga
razgerne na tleh. Molče se vsede mati in mirno
zaspi, Dragomira se vsede k nji in v kratkem
zadremlje na njenem naročju. Vrtomir, čeravno
vtruden po dolgem popotovanju, vsede se na
skalo ter čuje.

47

Vse je tiho, le šumenje deroče Save se
sliši; kmalu se približa nevihta, bliska se ne¬
prenehoma in gromi. Vrtomir sklenil bil je
čuvati, a kmalu premaga tudi njega zaspanec,
zakima in zaspi. V tej samoti menda ni pro-
tila sestri in materi nikakoršna nevarnost niti
od ljudi, niti od zveri.

Ni spaval dolgo časa, kar ga zbudijo gla¬
sovi. Mane si oči in zagleda v kotu votline
oborožene ljudi z baklami. Njihov pogovor mu
kaže, da so vojaki, kteri iščejo novega gospo¬
darja. Takih ljudi bilo je v tistem času jako
veliko, klatili so se po deželi, ponujali se vsa-,
kemu, kdor jih je plačal, sicer pa so ropali in
nadlegovali revne kmete, kajti kdor je imel v
roki sulico ali meč, bil je gospod in je stra¬
hoval proste ljudi. Prizanesli niso nikomur, ako
so upali kaj dobička. Se ve da jim ni bila ni¬
kakoršna reč sveta. Ko bi zapazili Vrtomira in
posebno žensko v drugem kotiču široke votline,
gorje revežem!

Surovo in nespodobno govorjenje traja v
tem dalje; krohotanje se strašno razlega po pro¬
storni votlini in zbudi mater in sestro, ki pre¬
strašeni jamete vpiti in klicati’ pomoči, misleči,
da ste zašli med tolovaje.

48

Komaj čujejo surovci ženski glas, skočijo
na nogo in zgrabijo orožje, ter se zaženč proti
temnem kotu. Vrtomir potegne meč in se ustopi
pred preplašeni ženski, kteri se tresiti na vseh
udih.

„Glej fantiča," se posmehuje prvi, „res
smešen je v tej postavi. Izbirno mu meč iz
roke in potem v Savo ž njim in z njegovo dru¬
žino ! “

„Da, ž njim," se oglasi korenjak, ki se je
videl ko vodja, „a z nježno deklico nikdar ne !
To si bom obdržal jaz za kratek čas, kajti vem,
kako prijetne so te živalice."

,/Nesramnež! Predrznjenec! Tu je 'plača
tvoja," zaupije Vrtomir in mahne po njem, a
meč odleti od sulice, ktero je tovarš glavarja te
drhali naglo mu nastavil.

„ Po njem, tovarši," kriči vodja ves raz¬
kačen, „a pazite, da ne ranite žensk!"

Vrtomir se brani z orjaško močjo, kajti
misel na osodo sestre in matere, ako bi njega
užugali, ga navduša; revici kričiti in jokati.
Boj postaja bolj in bolj srdit, že sta se zvrnila
dva sovražnika. Vrtomirov meč jima je preklal
glavi. Da bi bil zavarovan za hrbtom, vmika se
mladeneč proti steni in odbije napadovalce.

49

„Yas ni li sram, babci," rujove vodja, „da
se daste kositi in sekati ko suha drva! Saj vas
je lepo število proti samem!"

Vsi se zakadijo v mladenča ko lovski psi
in mahajo po njem; sulica mu predere desno
rokč, a on ne čuti bolečine, timveč vzame meč
v levico in se brani. A moči jamejo ga zapu¬
ščati, vidi, da bo kmalu užugan; že so ga za¬
grabili tudi od zad in krik sestre mu naznani,
da se tudi ona že brani napadov. Po njem je,
pomoči ni nikjer, in tudi levica, v boju ne dobro
izurjena, mu omaguje. Še enkrat mahne po
vodju in ga rani v obrazu, a meč mu izleti iz
roke. Surova drhal se zakadi vanj in ga skuša
podreti na tla; pogubljen je. — —

„Hahaha!“ se krohota vodja, „ne umorite
mi ga prehitro, kajti nagla smrt ni mu zadosti
velika kazen. Kako mora umreti, sklenil bom
jaz sam. Zvežite ga in poberite mu orožje in
druge stvari! “

V tem trenutku spomni se Vrtomir prstana,
pa prepozno je, že so mu zvezali roki in jamejo
trgati iz njega vse, kar je imelo kako vrednost.
Eden teh vojakov ugleda tudi svitli prstan in
mu ga hoče izleči, a Vrtomir stisne prst in ga

tišči z vso močjo. To razkači roparja, vzame

4

50

ojster nož iz za pasa ter mu hoče odrezati
prst. Vrtom ir se še enkrat kviško zažene, a
hitro ga vržejo zopet na tla. Vodja, ki to vidi,
pristopi sam, mu poklekne na prša, mu raz-
ključi prst in mu skuša izdreti prstan; a ker
to ne grč z lepo, jame ga vrtiti.-

V tem hipu se razsvetli votlina, ko po
streli zadeti se zgrudijo vsi po tleh in pred
osupnjenem Vrtomirom stoji meglena prikazen,
ktera z globokim glasom spregovori:

„Rešen si, ud mojih udov in kri moje krvi!
Zapusti strašen kraj in glej, da spolniš svojo
obljubo, da počivajo moje kosti v blagoslovljeni
zemlji in jaz najdem mir, kterega tako zelč
potrebujem in neprenehoma iščem. “

Za temi besedami se razkadi megla, svet¬
loba se zgubi in le ogenj še razsvetluje votlino.
Vrtomir se uzdigne, se bliža sestri in materi,
kteri sta brez vse zavednosti, ju zbudi in za¬
pusti ž njima votlino, po. kteri sovražniki vse
križem ležijo. Revici se treseti po celem životu
in gresti ž njim moleč, ker strahu še ne moreti
govoriti.

Dež je bil v tem nehal in jutrna zarja
razsvetluje bregove dereče in po dežju narašene
Save.

Vjetnika.

Tisti čas bila je cela avstrijska dežela v hudih
stiskah. Naj veči sovražnik, Turk, napadal je
cesarstvo in razsajal posebno po Ogrskem, Hrva¬
škem in Kranjskem. Veliko ljudstva je pobil,
dakaj pa, kar je bilo skoro hujše od smrti, od¬
peljal ga je v sužnost. Povsod so se zbirala
kršanska krdela, pa bojevala se večidel z ne¬
srečnim vspehom. Nemški kralj skliceval je
vojake po celem cesarstvu, da bi zapodil grozo¬
vitega sovražnika čez meje.

Klic došel je tudi na Kranjsko in butil na
ušesa Vrtomira, kteri je pri svojem stricu, kamor
se je bil obrnil po oni strašni noči, pričakoval,
da se mu zaceli rana. Vkljub silne prošnje
matere in sestre, da bi ju ne zapustil, ker so
se bili komaj še le našli, si dd pogumni in
bojaželjni mladeneč sedljati konja, vzame slovo
ter jaha s svojim strežajein proti Ogrskem, kjer
se je zbirala kršanska armada. Spominjal se je
tudi besed starega pušavnika, kteri mu je obetal

še le potem začasno srečo, kedar si bo pridobil

4 *

52

slave v boju za domovino; ta misel ga je tedaj
spodbudila, da je zapustil drage žlahtnite, kajti
mladeneč ne sme mirovati med tem, ko je de¬
žela v nevarnosti in ji proti taka sila nevercev.

Po dolgem jahanju bliža se kraju, kjer
čaka krčanska vojska srditega sovražnika. Ko
prijaha v šotor, sprejme ga z veseljem poveljnik,
po naključenju ravno njegov nekdajni dobrotnik
in učenik, ter mu izroči vodstvo nekega od¬
delka.

Po celem šotoru vladala je neznana na-
udušenost; vsak se je bil zarotil, da hoče rajši
umreti, ko se dati premagati. Težko pričaku¬
jejo sovražnika, kteri se je bil že na dva dneva
hoda približal. Tretji dan jih čaka tedaj boj,
kteri bo razločil, ali bodo napredovali Turki,
ali pa morali bežati. Vse brusi meče, sulico in
sekire in kuje kole vnovič s žeblji, da bi treskali
po turških glavah.

Zarja tretjega dnč se napoči in pokaže prve
čete turških konjikov; za njimi je viditi strašna
množica janičarjev in drugih pešcev. Naudušena
zavriska kršanska vojska in hoče iti jim naproti,
pa modri in previdni vodja jo zadržuje, ter sklene,
čakati veliko večjega sovražnika v svojem dobro
zavarovanem taboru.

53

Turki se pripravljajo za boj in uredijo čete,
ktere imajo zagrabiti tabor. S strašnim vriskan¬
jem se zažend vprvič konjiki proti taboru in prično
streljati s pušicami čez nakope. A hudo so spre¬
jeti, pušice kršanske jih mečejo iz konj, da so
njihove vrste v kratkem jako prazne. Konjiki
spoznajo, da na ta način ne opravijo nič, timveč
zgubljajo brez vspeha in nepotrebno ljudi, se
tedaj umaknejo in prepustd napad pešcem in
janičarjem.

Janičarska truma znana je bila zavoljo
srditega bojevanja. Sestavljena bila je večidel iz
kršanskih sinov, ktere so bili pobrali Turki po
slovenskih deželah in jih izrodili v Mohame¬
dovi veri. Ta četa je bila, čeravno kršan-
skega in slovenskega rodu, najbolj neusmiljena
in glavna moč turške vojske.

Enako deročemu potoku po dežju udere se
tedaj ta silna drhal proti šotoru in ga zagrabi
od vseh. strani. Hud, vroč boj se vname, kri¬
stjani se borijo ko orosloni, vsak je junak z
orjaško močjo in kršanski meči treskajo po tur¬
ških glavah, kršanske sulice se barvajo z neverno
krvijo. Dvakrat je odbit že napad, dvakrat za¬
gnan sovražnik, a vedno se vračajo nove čete
na borišče; videti jih je ko listja in trave in

54

ako pade eden, stopita hitro dva na njegovo
mesto.

Srditi hoj traja že več nr, a sovražnik ne
more napredovati. Zdaj se umakne in videti je,
da se zbira za zadnji, pa nar hujši naskok.
Tudi naši junaki čutijo, da se bo zdaj razso¬
dilo, kdo bo zmagal, tudi oni se pripravljajo in
prosijo Boga, da bi dal njihovim orožjem zmago.
Boja hrup tedaj utihne za trenutek, a hitro se
privali sovražna moč od vseh strani vriskajo proti
šotoru. Boj se ponovi in krvavo delo se zopet
prične. Obe stranki bojujeti se z enakim po¬
gumom,-z enako srditostjo: a število sovražnikov
je silno, kristjani so že utrudeni in njihove vrste
izpuljene po turških pušicah. Že je nakop tu
pa tam predrt, zmage pijani neverniki silijo od
vseh strani v šotor in boj je že takraj prekopa.

Trtomir imel je nalogo, braniti s svojim
krdelom konec tabora. Tu je bil hoj najbolj
srdit, tu so napadali janičarji. Yrtomir stoji
na čelu svojega krdela, vsak sovražnik, ki pre¬
skoči prekop, se zvrne s preklano glavo nazaj.
Pogum vodja nauduša celi oddelek, vsak dela
čudeže hrabrosti, pa marsikteri se zgrudi, zadet
po sovražni pušici. Kri se cedi po tleh in vendar
ne odneha sovražna sila, marveč vedno narašča;

55

janičarji od togote tulijo in se zaletavajo ko
brezumni v kršanske meče in sulice, tako da
njihova trupla kar na kupih ležč.

Slednjič jamejo omagovati brambovci, utru-
deni po dolgem krvavem delu. Sovražnik to za¬
pazi in tem bolj pritiska, kolikor se mu umi-
kujejo. Vrtomirov klic, njegov pogum ne r/M
veliko, videti je, da sovražnik zmaguje. Tudi
od drugih krajev sliši se gromovito vriskanje
zmagujočih nevernikov.

„Bratje, ali smrt, ali zmaga, drugega po¬
goja ni! “ zavpije Vrtomir s strašnim glasom in
preseka velikanskemu janičarju, kteri je pre¬
skočil prekop, z enim mahom glavo.

Ta klic nauduši krdelo tako, da se še en¬
krat zaženejo nad janičarje in jih sekajo, da kri
škropi njihovo obleko. Ta pogum ni brez vspeha;
janičarji jamejo umikati se in kmalu se tu obrne
zmaga na kršansko stran.

Unkraj tabora pa je stan čisto drugačen.
Turki predrli so kršanske rajde in silijo v sre¬
dišče. Vojskovodja seka na čelu zvestih tovaršev
po turških čepinjah, da je groza, a vse ne po¬
maga nič, sovražna sila je prevelika, krive sablje
režejo kršanske glave. Vodja tedaj čisto obupa

56

in sklene svoje življenje kar bo mogoče drago
prodati.

Ko je na zadnjem koncu odjenjal pritisk
in so janičarji jeli bežati, hiti nekaj krdel vodju
na pomoč. Zdaj so sreča hitro obrne, bil pa je
tudi že zadnji čas, kajti Turki bili so zajeli
vodja in njegova trumo, ktera se je čedalje bolj
manjšala. Tudi Vrtomir hiti na to stran in ko
vidi vodja v nevarnosti, zakadi se., v drhal, z
mečem si sekaje pot, in je kmalu na njegovi strani.
Zdaj se uname srdit boj, nevirniki zgubijo pogum,
in ko vodja janičarjev pade, smrtno zadet po
Vrtomirovem meču, jamejo se umikati in se spu¬
stijo v tek. Kristjani se udero za njimi in jih
posekajo še silno število.

A zmaga jih je stala veliko; tretjina bram¬
bovcev pokriva mrtvaško polje, veliko je ranjenih.
Turkov pa leži mrtvih in ranjenih dvakrat veče
število.

Kje je vodja? M ga najti niti med mrt¬
vimi, niti med ranjenci. Ž njim je zginil tudi
'Vrtomir, kterega je videl vsak na njegovi strani.
Kam sta zašla? Kar je podilo sovražnika, vse
se je bilo že vrnilo, tedaj tudi med tim nista
bila. Napoči se noč, tej sledi dan, pa pogre-
šenih ni. Tedaj je gotovo, da ju je ujel sovražnik

57

in pobegnivši vzel s sabo. 'Vsa armada žaluje
in veselje zavoljo slavne zmage je veliko manjši.

Zapustimo tabor in iščimo Vrtomira in
vojskovodja. Najdemo ju v temni ječi, zvezana
na trdih tleh. Oba sta ranjena, prvega obraz
je polit s krvijo, ktera se mu cedi iz rane na
čelu. Oči so zatisnjene, mladeneč leži brez za¬
vednosti.

Vrata so odprč in v ječo stopi turšk po¬
veljnik s strežajami; nekaj časa gleda vjetnika,
nekaj mrmra in strašno zakolne, potem migne
slugam, kteri jamejo izpirati rane, potem jih
mažejo z zelišami in jih skrbno obvežejo. Molčč,
kakor so prišli, zapustijo vsi ječo in ranjenca
sta zopet sami, brez zavednosti.

Gez nekaj časa odprč se zopet vrata in v
ječa stopi — krasna deklica. Postava je ravna
kot smreka, barva obraza lepo belo-rudeča, oko
je milo in cela podoba se ne zcfi človeška,
timveč rudi se, ko da bi bil prišel angelj v
dekliški podobi streči ranjencema. Čez celo po¬
dobo razširjenega je nekaj nadzemeljskega, namen
njen mora biti, blagoslov razširjati po celi okolici.
Tikoma in varno se bliža mladenču, se nagne
čez njega in se dotakne z mično ročico njego¬
vega mrzlega čela; potem razveže obvezalo, ulije

58

iz steklenice nekaj kapljic na rano in jo zopet
obveže. Ravno tako stori tudi pri ranjenemu
vojskovodju. Ko je dovršila to delo usmiljenja,
se nagne zopet čez Vrtomira in posluša njegovo
sapo; žalostno maje z glavo, ga gleda še dolgo,
zdihne in odide ravno tako tiho, kakor je prišla.

Te dogodbe godile so se vsaki dan; ra¬
njenca prijela je mrzlica za ranami in bila sta
v smrtni nevarnosti. Govorila sta zmešano in
zavednost ni se še bila vrnila. Deklica obiskala
ju je vsako noč, obvezovala in izpirala jima
rane; skrbno je poslušala dihanje Vrtomira in
kedar je zapazila, da mu je boljše, razsvetil se
je njen sicer žalosten obraz. Čez nekaj dni se
ji zdi, da mrzlica pojema in da ga bo v krat¬
kem zapustila, ter povrnila se zavednost. Preden
tedaj odide, ga še prav milo pogleda, mu izleče
prstan iz prsta, ga natakne sebi in zdihne; za
tem odplava, ko meglena prikazen brez teže
telesne.

Drugi dan se Vrtomir prebudi' iz dolgega,
smrti podobnega spanja, hoče ustati, a bolečina,
na glavi mu tega ne pripusti. Jame tedaj zbi-
i  rati misli, spomni se hude bitve, ko so ga bili
Turki zajeli, rane in za tem nič več. Kje je
neki zdaj?

59

„Da bi mi vsaj Mo povedal, kaj se z
mano godi!“

Tako zdihuje, a ne dobi odgovora, v temoti
tudi ne more čisto nobene stvari razločiti, tedaj
zdihne, se prevali na trdi postelji in zaspi —
prvič, kar je bil ranjen.

V tem hipu stopi v ječo turški poglavar
s trumo slugov, kteri imajo baklje v rokah.

Vrtomir odpre oči in vidi tik sebe svojega
poveljnika. Hitro ugane vse dogodbe. Spominja
se srditega boja, vidi se v sredi sovražne trume
na strani svojega dobrotnika, kterega je ranila
ravnokar sovražna sablja; ko se zgrudi, jame
on sekati po Turkih, kteri se vedno bolj umi¬
kajo, a kriva sablja zadene tudi njega ravno
čez čelo, kri se mu ulije po obrazu in — za¬
vednost ga zapusti.

Turku, ki je ravno stopil v ječo, vidi se
veselje na obrazu, ker sta vjetnika zopet pri
svoji vednosti. Vkaže tedaj slugom nekaj, ti
pregledajo rane in za tem odidejo. Trda temota
je zopet v samotni ječi.

Vrtomirov sovjetnik zdihne.

»Kako sva prišla v to temno ječo, blagi
gospod?“ prične Vrtomir. »Zdi se mi, da sva
v turški sužnosti. “

60

»Tudi meni se to zdi,“ odgovori vodja.
»Spominjam so še vašegfa hrabrega vedenja in
žal mi je, da sem jaz kriv vaše osode."

»Nikakor ne!“ odgovori Vrtomir. »Kar
sem storil, bila je dolžnost moja. Pa naj bo,
kar hoče; sedaj je važnejši vprašanje: kako se
rešiva sužnosti?"

»Zakaj naju neki niso usmrtili? Zakaj naju
hočejo ozdraviti ? “

»Dozdeva se mi, da smo mi dobili vojsko.
Ako je to resnica, gotovo so vjeli. naši vojaki
turškega poveljnika in še več drugih veljavnih
glav, s kteremi naju hočejo zamenjati."

»To je mogoče! Oh, bolečine moje rane so
strašne. “

Po teh besedah jame Vrtomirov tovarš sto¬
kati in kmalu čisto omolkne. Tudi Vrtomir čuti
velike bolečine na glavi, se premetava po ležišču'
tako dolgo, da ga omani spanju podobna sla¬
bost. Vse je zopet tiho v ozki ječi.

Ta stan trpi kakeh štirnajst dni. Jetnika
se vedno boljša čutita, turški poveljnik ju obi¬
skuje in odhaja z vodno bolj zadovoljnem, celo
radostnem obrazom.

Nekega dne po dolgem pogovoru s svojim
sovjetnikom, kaj je njihova osoda in kako bi se

61

jej odtegnila, spomni se Trtomir očetovega prstana.
Ta bi ju rešil iz zadrege. A kje jel Zastonj
išče po prstih, tipa po tleli tik ležišča; prstana
ni! Tužnost ga obide, kajti sedaj mu ne more
nihče pomagat- Kdo mu ga je neki uzel? Morda
ga je zgubil v boja, morda se lesketa sedaj na
roki kakega nevernika. Kako se bo srdil duh
očeta! Brezupen jame klicati očetovo ime, a vse je
zastonj, klic njegov se odmeva od trdega zidovja.

Gez nekaj dni odpre se zopet vrata in pri¬
kaže se turški poveljnik; pogleda oba ranjenca
in migne slugu, kteri se ustopi k ležišču in
Vrtomira v slovenskem jeziku tako-le nagovori:

„Moj gospod priznava vaše hrabro vedenje
in je namenil vam veliko' in častno stopnjo v
armadi našega svitlega sultana. Odpovejte se
kršanski veri in pristopite' k Muhamedovi in
v tem trenutku ste rešeni sedanjega stanu. Ako
pa se‘ branite, vam bo že jutro odletela glava.
Tovarša vašega čaka enaka osoda.“

Začuden sluša Vrtomir svoj materni jezik,
a ves razkačen odgovori:

„Si se mar tudi odpovedal naši veri? Sram
te bodi, in prekleto naj bo tvoje življenje! Jaz
se ne bom odpovedal nikdar, rajši umrjem pri
tej priči."

62

Sluga maj6 z ramami.

»Kakor vama je 'drago, “ pravi. »Moj milo¬
stljivi gospod, nadpoveljnik naše slavne armade,
vama dh odloga do jutrnega dne. Premišljujta
svojo osodo, morda bosta potem ckugih misli!"

Po teh besedah zapustč vsi ječo. Tjetnika
se pogovarjata še nekaj časa in skleneta, rajši
umreti, ko zatajiti svojo vero. Yrtomir spominja
se svoje matere, sestre in — očetovega duha,
kteri išče pokoja. Ako bi sin tu bil umorjen,
nikdar bi ga ne našel. Yes žalosten zdihuje:

»Oh, da bi imel še očetov prstan."

Y tem hipu odpro se zopet vrata in Yrtomir
strmi, kajti misli, da je to, kar vidi, rajska
prikazen.

Zala deklica, kakoršne ni še videl v sanjah,
ustopi in se bliža ležišču; njeno črno oko se
uprč v obraz mladenča, a hitro se umakne in
rudečica polije njen obraz. V eni roki drži luč,
v drugi pa je steklenica z dišečimi mazili. Yes
zamaknjen v to rajsko podobo, se uzdigne Yrtomir,
kolikor mu pripusti skleca rana in sluša besede,
ktere letijo iz ust device. S trepečim, pa neizrečeno
milim glasom prične deklica v slovenskem jeziku:

»Ne čudita se, tujca, da vaj obišče deklica
in nagovori v vašem jeziku. Tudi mene je rodila,

63

kranjska zemlja, kteri me je odpeljala turška
sila že v otroškeh letih. Mnogo časa že živim
med Turki, a zvesta sem še svoji veri, akoravno
misli moj sedanji gospod, da sem jo že davno
premenila. “

„Kaka je tedaj tvoja osoda,“ prične Vrtomir,
„v deželi nevernikov? Sužnja nisi, kajti sužnje
nimajo nikakoršne prostosti. Ako pa si v ha¬
remu — “

„ Nisem! Moja osoda ni prav žalostna. Na¬
menjena sem sicer sultanu, a upam, da me božja
previdnost reši tega stanu. Tukaj sem rešila že
marsikterega sorodca in vjetnika, kajti nihče v
gradu ne vč, da je od moje sobe v to ječo
skriven uhod. Danes sem čula, kaj se je nazna¬
nilo vama in sklenila, rešiti svoja sorodca."

Vrtomir se bridko zasmeje in rožlja z
verigami; tudi njegov sovjetnik majč z glavo in
pravi:

„Tvoja volja, mila deklica, je resnična, a
dvomim, da ti bo mogoče jo spolniti. Glej težke
verige! “

„Te niso nikakoršen zadržek! Bojim se le,
da rane še niso zaceljene in da se telesne moči
še niso povrnile."

64

To izrekši pomoči verige pri rokah z neko

vodč.

„0ez tri ure, “ pravi, „ bodo odpadle verige
same in prosta bota. Dosihmal bom pripravila
vse za beg.“

Deklica zapusti ječo. Vjetnikama srce veselja
poskakuje, kajti če je to, kar jima je obljubila,
mogoče, sta rešena nadlog in se vrneta v domo¬
vino. Vrtomiru krasna podoba deklice ne grč iz
glave; ona je nadzemeljska prikazen, ktero mu
je poslal duh njegovega očeta v naj veči zadregi.
Njeno milo oko ga je ranilo v srce, in misel,
da je po begu ne bo videl več, mu kali veselje.
Kaj ko bi ona ž njim pobegnila?

Gez kake tri ure čutita vjetnika, da se
obroči verig nekako stopijo in jamejo padati od
udov. Ko se čisto odvalijo, se uzdigneta in ob¬
jameta. Zdaj se odprč zopet vrata in deklica se
prikaže zavita v dolg bel plajšč, jima migne
moleč in vsi trije stopijo iz ječe. A težavna je
vjetnikama hoja, udi so od dolge lege čisto trdi;
vkljub temu stopata kakor jima je mogoče hitro
za deklico, ktera ju pripelje v krasno stanico.
Tu je pripravljeno mnogo jedi in pijač; deklica
jima ukaže, da se okrepčata, d;t vsakemu potreb¬
nega orožja in jima potem veli, iti za njo.

65

Vrtomir jo milo pogleda in prime za rokč;
ko čuti, da se ji trese, jo nagovori:

„Blaga in mila deklica! Ako je nama
mogoče, pobegniti iz ječe, zakaj bi bilo to tebi
nemogoče ?! Pojdi z nama in ako srečna prideva
v domovino, bodi moja žena!"

Devica, se trese na vseli udih, omahne in
se nasloni na Vrtomir o va prša. Nekaj trenutkov
molčč vsi, potem se zdrami deklica in z bese¬
dami: „Pojmo, da nas ne prehiti čas!* uzame
majhno škatlico in grč naprej.

Pot jih pelje skozi veliko vrat, ktera od¬
prli deklica. Kmalu so zunaj, pred sabo vidijo
v mesečni svetlobi ozko pot, ktero moleč nasto¬
pijo. Nihče ne spregovori besedice.

Že so kaki dve uri od ječe, kar zaslišijo
človeško upitje in konjske podkove za sabo.

„Še četrtink ure in rešeni smo! “ opominja
deklica. „Le urno stopajmo!"

A telesne moči jairiejo zapuščati ranjenca,
že se težko po koncu držita. Hrum se bolj in
bolj bliža, že je viditi jezdice.

„Brž, brž tu sem v grmovje!"

Beguni zavijejo se v grmovje, pa prepozno:
veselo vriskanje jezdicev jim je porok, da so
zasačeni.

5

66

»Moj Bog, “  toži deklica, „ zakaj sem tudi
jaz s tabo pobegnila! Ko bi bila ostala, nihče
bi ne bil imel suma; kedav bi bili zapazili, da
sta ušla, bila bi že y zavetju. Zdaj smo po¬
gubljeni 1 “

»Ne še,“ odgovori Vrtomir, »vsaj imava
meče in jih znava krepko sukati. Ne boj se,
draga! “

Deklica mu po(M roko in ga vleče na stran.
Y tem se ji izsname prstan in ostane Vrtomiru
v roki. Deklica to zapazivši mu reče:

„Ne zameri, prstan je tvoj; uzela sem ti
ga iz prsta in hotela obdržati za spominj. Sedaj
ga ne potrebujem, kajti mene čaka vaši enaka
osoda. “

Vrtomir pri teh besedah skoro veselja po¬
skoči.

„Sedaj, draga,“ pravi, »ne more nam cela
turška vojska nič. Naj le priderd, boš vidila
čudeže!“

Komaj izgovori in natakne prstan, že jih
zajame krdelo jezdicev. Ko lačni volkovi zaže¬
nejo konje proti njim in eden zasuče ravno
sabljo, da bi usekal po Vrtoiniru. • Deklica za¬
kriči' in se zgrudi od straha na tla.

67

»Pomagaj mi, preš vitli duh ranjcega! “
zaupije Vrtomir in zavrti trikrat prstan na roki.

Ni še izgovoril, že se strašno zabliska, in
pred osupnjenimi sovražniki prikaže se velikansk
duh, stegne rokd čez nje in vsi počepajo ko
mrtvi na zemljo; potem se sliši glas ko iz glo¬
boke votline:

»Prošnja naj ti bo uslišana! Rešen si,
vrni se v domovino in ne pozabi dolžnosti do
mene. “

Prikazen zgine ko dim, rešenci pa zgubijo
zavednost.

Ko se Vrtomir zopet zbudi, vidi pred sabo
grad, v kterem sti mati in sestra; zraven sebe
pa ugleda krasno deviško deklico v mirnem
spanju. Zdaj se tudi ona prebudi, si začudena
mane oči in se nasloni na Vrtomira. Ta jo
uzdigne in pelje v grad, kjer najde mater in
sestro, kteri sti ga že mrtvega mislili in ob¬
jokovali.

Svojega tovarša in poveljnika pa ni videl
nikdar več. Vendar je izvedel, da je srečno
dospel v svoj grad. Menda je tudi njega duli
prenesel.

5 :

Zlil a j.

Vrtomir je bil tedaj resen vseli nadlog 1  in
smejala se mu je prihodnost na strani mlade
žene. Tudi nekdajno očetovo posestvo si je zopet
pridobil in jel zidati na starem mestu krasen
grad. Pri teli opravilih pozabil je skoro svoje
dolžnosti do očeta.

Neko noč prikaže se mu v spanju žalostna
očetova podoba, mu požuga s prstani ter molčd
odide. Ko se Vrtomir zbudi, spomni se svoje
obljube in sklene, spolniti jo brez zamude. Na¬
bere si tedaj vojakov, uzame slovč od Minice —
to je bilo ime ptuje deklico — od matere in
'Dragomire, iu se uzdigne proti kamniškem gradu,
kterega misli šiloma razrušiti in potem poko¬
pati kosti ranjcega očeta. (Jez dva dni hodit
dospč s svojo majhino, pa hrabro četo do pod¬
nožja hriba.

Preden pa napade grad, podit so h koči
starega Bogomila, a ta je zapuščena; na drugem

69

kraju stoji nova. Ko so ji Vrtomir bliža, pride
mu naproti mladeneč. Osupnjen ga upraša Vrtomir:

»Kje je prejšnji voznik, stari Bogomil?"

»Tega ni več, gospod," mu odgovori mla¬
deneč. »Požrli so ga v temni noči valovi, ko
je hitel drugemu brodniku na pomoč. Pes njegov
je izlekel le mrtvo truplo na suho. Tam gori
vrh griča počiva, kjer si je želel."

Vrtomir podri, se na griček, vrh kterega
mu pokaže kupček zemlje počivališč svojega
rešitelja. Tu postojf nekaj časa ves zamišljen,
potem se vrne k svoji četi in ji zapove, tihoma
plezati od najbolj strmč strani v hrib,

Koč se je bila napočila in dež jame ka¬
pljati iz oblačnega neba; tu in tam se pokaže
tudi kak blisk in v kratkem začne grometi.
Taka noč bila je nalašč za napad. Tiho, čeravno
z veliko težavo, priplazi se Vrtomirova četa do
obzidja, v gradu ni čuti žive duše, še celč na¬
vadne straže ni slišati. Vojaki pristavijo lest¬
vico, ktero so s sabo prinesli, k zidu in sple¬
zajo drug za drugem na dvorišče za glavnem
poslopjem. Ko so tu vsi zbrani, postavi se
Vrtomir na čelo in išče uhoda v grad.

Vkljub vse pazljivosti ustane pri vratih
ropot, kteri zbudi čuvaja, glas njegovega roga

70

spravi vse še zaspane vojake in strežaje na noge
in privabi tudi Hinka. V kratkem je dvorišč
napolnjeno z brambovci.

Zdaj je bil pravi čas, mahniti po njih.
Vrtomir sili s klicom: „  Jaz sem maščevalec
očeta, tresi se, morivec! “ proti osupnjenem graj-
šaku, srdit boj so uname med srditema sovraž-
nikama, kajti Hinko bil je hraber in močan;
vse se umakne in gleda šviganjo mečev, ktora
se lesketata v svetlobi bakelj. Zdaj in zdaj sc
mora razsoditi , kdo bo zmagal. Hinko rnjove
ko divja zvčr in uzdigne meč, da bi ga trešil
naravnost na Vrtomirovo glavo, a ta ga ujame
s ščitom, da odleti, urno zasuka svoj meč,
kteri se zabode z vso silo v Hinkova prša.
Telile curk krvi se ulije iz rane, in Hinko
se zverne na tla, rujove po živinsko in obloži
mrtev.

Ko vidijo hlapci gospoda mrtvega, odvržejo
orožje in se podajo. Vrtomir jim ukaže, odpreti
ječo in prinesti skrinjico, se poda v podzemeljsko
luknjo in pobere kosti svojega očeta v njo,
potem ogleda notranje shrambe grada in ukaže
svojim vojakom, deloma počivati, kajti utrudeni
so zelč, on pa se usede k ognjišu glavne sobe
in čez malo časa zadremlje.

71

V sanjah vidi vesel obraz svojega očeta,
kteri ga tako-le nagovori:

„ Spolnil si svojo dolžnost le deloma. Kedar
počivajo moje kosti v hladni zemlji, poišči pu-
šavnika na bregovju Bistrice. Tam te čaka zadnja
naloga; ko tudi to dovršiš, uživaj veselje tega
sveta, a nikdar se ne udaj zapeljivcem. Prstan
bo zgubil svojo moč, ko se vrneš na dom, od¬
slej ne boš potreboval višje pomoči. Bog s tabo! “

Ko se dan napoči, pokoplje Vrtomir kosti
ranjkega očeta tik kapelice, potem spusti svojo
krdelo na dom, izroči varstvo grada stražniku
in se napoti proti koči na bregu Bistrice.

Da bi ne zgrešil pota, drži se bregov Bi¬
strice. Hoja je tu jako težavna; skalovje in
gošava ga zadržuje, vsak stopaj si mora skoro
z mečem izsekati. Vrh tega mu še gre po glavi,
kar mu je pripovedoval pušavnik o zmaju; mlada
in vroča kri ne boji se sicer nikakoršne nevar¬
nosti, boj s človeško močjo ga ne straši, pa če
je vse resnično, kar je slišal o tej zverini, je
ta pošast morda vrag sam. Vendar ga ne zapusti
pogum, urno korači naprej, pripravljen, bojevati
se celč s peklenskem zlodjem, ako bi ga napadel,
kajti svest si je, da spolnuje le dolžnost do svo¬
jega zdaj že v miru počivajočega očeta.

72

Čez tri dobre ure zagleda znano kočico.
Vsa je še ko nekdaj, tudi starček sedi na klo-
pici in se greje na solncu. Ko ugleda prihajo-
čega mladenča v svetli vitežki obleki, ustane
ter mu gre naproti.

„Kaj te je zopet privabilo, moj ljubi,"
prične, „k moji revni koči v te samotne kraje?
Si li že naveličval se britkega življenja med
grešnim svetom? Si morda storil kako pregreho,
da se hočeš z mano vred pokoriti ? Pozdravljam
te in ti ponujam polovico svojega tesnega sta¬
novanja. “

Vrtomir se mu posmeje in odgovori':

„Nič takega ne, sivček! Nimam vzroka,
ločiti se od človeške družine, marveč imam za-te
jako vesele in zanimive novice."

„No, no! Radoveden sem, kaj mi boš po¬
vedal veselega! Preden pa pričneš, dovoli mi,
da ti postrežem po svoji inoči, kajti dolga in
težavna pot morala te je utruditi."

Starček polje Vrtomira do klopico, se poda
v kočo in prinese vrček s pijačo in pečeno
mrzlo ribo.

„Postrezi si," pravi, „potem še le mi na¬
znani veselo novico!"

73

Vrtomir se okrepča, potem mu jame pri¬
povedovati vse dogodke od tistega časa, ko se
je poslovil od starčeka; ta ga posluša prav pa¬
zljivo in ko euje od prečudnega prstana, prosi
mladenča, da bi mu ga pokazal. Vrtomir ga
izleče iz prsta in mu ga pomoli. Ko ga ugleda
sivček, jame debelo gledati mladenča, se trese,
omahne in pade iz klopice na tla.

Vrtomir ga hitro uzdigne in škropi' z vodč.
Kmalu odprč starček oči in jih upre v njegov
obraz, potem kriči:

„Je li mogoče? Ne, nikdar ne! Ti si duh
ranjkega, kteri se hoče maščevati nad mano!
Tedaj ni še pokore zadosti!"

»Kaj ti je, starček?" ga nagovori Vrtomir
osupnjen. „Kaj se ti sanja od duhov? Jaz som
človek ko ti; potipaj me, da se tega prepričaš! “

Starček ga jame še bolj bistro gledati, ga
potiplje na vseh straneh, potem jame zopet
govoriti:

»Ne, duh nisi! In vendar — globoka rana
— meč je predrl prša — rudeča kri je polila
zemljo! Jama ne daje mrtvih iz sebe."

Vrtomir čedalje bolj strmi. Kaj neki po¬
menijo starčeka besede? Se mu li meša v glavi?

74

Globoka rana — meč — rudeča kri — inrtvi;
kam letijo te besede?"

»Cisto njegova podoba," mrmra starček
sam pri sebi, »njegov obraz, postava in pogled.
Le barva las je njena.  — Yrtomir!“ zaupije
v tem hipu, »Vrtomir, moj stričnik, sin une,
zavoljo ktere se tu pokorim, povej mi, da nisem
morivec lastnega brata, tvojega očeta, in da mi
je odpustil strašno pregreho, da mi jo je od¬
pustila tudi ona, tvoja mati. Izreci to, da za-
morem v miru zaspati, kajti moja zadnja ura
se bliža s hitrimi koraki."

Vrtomir ga objame in mu odgovori:

»Od tod tedaj neznano hrepenenje, od tod
neka srčna želja, ktera me je tu sein gnala,
od tod nezapopadljivo sočutje do tvoje osode!
Zdaj še le razumem očetove besede, da me tu
nekaj veselega čaka, Duh njegov ti je že davno
vse odpustil, v življenju žaloval je vedno po
zgubljenem bratu in tudi mati moja jokali so
marsiktero britko solzo. Svitli duh me bo blago¬
slovil, da sem te našel in te peljal nazaj med
svet, v srečen krog svoje družine, ktera te bo
z veseljem sprejela in spoštovala do smrti. Ne
mudiva se dalje, napraviva so na pot, kajti
žlahtniki naju že težko pričakujejo."

75

Starček žalostno raa.je z glavč.

1  „ Nikdar več, “ pristavi, „se no vrnem med
svet. Tu v ljubljeni samoti, ktere sem se že
navadil, kjer živim v rajskem miru, zadovoljili
s svojo osodo, čakal bom smrtne kose. Odpo¬
vedal sem se čisto svetu, pusti me tedaj v tihi
samoti, tu sem srečen, med ljudmi nikdar več.
Ti pa vrni se nazaj k svojim ljubim in uživaj
srečo, ktere si zdaj že vreden, brani z močno
rokč dom in cesarja, kajti dežela je v zadregi
in potrebuje čvrstih mladenčev, da jo branijo
sovražnih napadov. “

Tužnost obide Vrtoinira, ku čuje te besede.
Mnogo si še prizadeva pregovoriti starčeka, a
vse zastonj, volja njegova je trdna ko skala.

„Le eno bi še rad dočakal," prične zopet
starček, „in to je konec velikanske pošasti, ktera
je strah celo okolice in požrla že marsikterega
pogumnega junaka. “

Yrtomiru srce poskoči.

„Jaz jo bom uničil," zaupije in se uzdigne,
„jaz jo bom, čeravno ima sodem glav."

„To si je namenil že marsikdo, a vsakega
je raztrgal zmaj."

„Tu volja le pogum, in tega se meni ne
manjka. “

76

»Gotovo ne, pa ves pogum je zastonj, ako
ne veš, kako se da, premagati zver."

„ Odsekal ji bom vseh sedem glav in potem
je pri kraju."

„Tako je govoril vsak in nihče se ni vrnil.
Vendar mi tvoj pogum daje up, da ti storiš,
kar je dozdaj spodletelo vsakemu. Poišči tedaj
vraga in zagrabi ga, in ako mu ne boš kos,
rešilo te bo to zeljiše v zadnjem trenutku."

Pri teh besedah mu da suho peresce in
potem nadaljuje:

„Da pa veš, kako moraš napasti zmaja,
slušaj, kar ti bom povedal, in ravnaj se po tem.
Zmaj ima sedem glav; srednja je prava, ako
mu to odsekaš, ti ne more nič. Vsaka druga
pa hitro zraste vnovič in zver je tem bolj srdita,
kolikor jih več odsekaš. Srednjo tedaj zelč varuje.
Ne ustraši se gnjusne kušarjeve in 's zelenimi
plešami pokrite podobe, ne dima in plamena,
kterega izpuša iz žrelov, tudi no strašnega zvi¬
janja in hudega tulenja; nameri meč proti
srednji, najbolj ostudni kačji glavi in jo loči
od života, druge so potem brez vse moči. Ako
bi ti pa vkljub temu spodletelo, ali bi tvoj meč
odletel od trdih ploš, uzemi to peresce in ga
zaženi na žival, potem bo hitro pobegnila."

77

Pogumni mladeneč si zapomni vse natanko
in se pripravi za boj.

„Z Bogom, striček! Vrnem se zmagaree
ali — nikdar več!“

To izrekši nastopi pot tik dereče vode,
vedno meč v rokali in pripravljen za boj. Kako
dobro uro že koraka, pa ni še viditi nikake
živali. Že se vidi ozka dolina in kot, kjer izvira
Bistrica. Šum dereče vode 'je vedno veči, mrzel
veter piha iz votline.

V tem hipu obstane in mravlinci mu gredo
po udih. Tam v kotu se greje na solnčnih
žarkih velikanska zelena grdoba. Viditi je sedem
ostudnih kačjih glav, na kterih se lesketajo
svitle ploše; ravno take pokrivajo celi podolgasti
život, kterega konec je zavit kušarjev rep. Štiri
s kremplji oborožene noge nosijo gnjusno po¬
dobo, ktera se zdaj uzdigne in Vrtomiru narav¬
nost naproti zažene.

Strašen pogled! Iz sedmih žrelov vali se
smrdljiv dim in ogenj šviga iz njih. M čuditi
se, da je pri tem pogledu že marsikomu upadlo
srce, da še meča ali sulico uzdignil ni.

Vrtomir pa se mirno ustavi in čaka na¬
pada. Že ga obdaja soparca, čuti tudi že vročina
ognja, a očesa ne obrne od srednje glave.

78

Zdaj ga doide pošast, stegne dolge glave
po njem in rep se mu ovije krog noge. Vrtomir
ne zgubi zavednosti', no poguma', pomčri po
srednji glavi, mahne, in glava se zavali po tleh,
njega pa polije vroča smrdljiva kri. Strašno
rujovenje se zasliši, vse druge glave se spno po
njem, a druga za drugo počepa po tleh; ko
zadnja pade, se zavali celo velikansko truplo,
strašna pošast leži mrtva in črna kri ji lije iz
sedmerih ran; glave pa še vedno kažejo hude
ojstre zobe in črno-rudeča žrela.

Strašna zver, strah cele okolice, je tedaj
mrtva. Vrtom ir a mika, videti njeno prebivališče.

79

Votlina, pred ktero je ležal zmaj na solncu,
je jako obširna- in prostorna. Vhod je sicer
temen, a kma-lu postaja, svetel in kolikor dalje
koraka Vrtomir, toliko večja je krasota; videti
je, ko da bi bil tu nebeški raj. Naj lepše cve¬
tice cvetč, krasna drevesa s zlatim perjem imajo
zlato sadje, naj zalša poslopja stoje tik široke
ceste. Vrtomir je čisto omamljen, ne vč, kaj bi
prej pogledal ali utrgal.

Ves zamaknjen v neznano krasoto se ne
gane iz mesta. Nikakoršne žive duše ni videti,
da bi ga motila v njegovi]* mislih.

Nenadoma ugleda pred sabo megleno, dobro
znano podobo svojega očeta v veliki svetlobi,
ktera mu moleč veli, da naj mu sledi. Pelje
ga v obširno poslopje, kjer je videti mnogo zlati,
srebra in žlahtnih kamnov.

„Vzemi, kar ti je drago, moj sin," ga na¬
govori prikazen, „naj ti bo plača tvojih zaslug
in spoštovanja očetove želje. Jaz sem zdaj srečen,
tudi ti ne potrebuješ daljo moje pomoči, tedaj
ou tega trenutka zgubi prstan vso svojo moč.
Vrni se v podedvani grad in veseli se v krogu
svoje družine, jaz te blagoslovim."

To izrekši zgine duh in Vrtomir ostane
sam med neizrečenim bogastvom. Izbere si tedaj

80

naj krasnejših reči, potem zapusti votlino na
tistem potu, po kterera je prišel; za njim se
podere vse in tam, kjer je bila prej velika votlina,

je zdaj visoka skala.-

Obložen s plenom poišče mladeneč svojega
strica. Vse besede, da bi zapustil pušavo in se
vrnil v krog svojih žlahtnikov, so bob v steno,
starček se ne dd pregovoriti.

„ Privošim ti srečo tega sveta/' reče Vrto-
miru, ,,storil si, kar je vsakemu spodletelo: zveri
ni več! Jaz sem že navajan te tihe samote,
tedaj bom živel tu do smrti. Bog te spremi!"

S solzami v očeh ga zapusti Vrtomir in
dospe srečno v grad, kjer ga sprejmejo mati,
sestra in nevesta.

V kratkem so poroči z Minico, in živi z
njo v novo sozidanein gradu.

Čoz nekaj časa mu pošlje' Cesar krasen meč,
priznavajo njegovo hrabrost v turški vojski, kajti
le ta je bila uzrok slavne nage Kristjan >v čez
Turke. “V'n

Njegov rod je posnemal izgled slavnega
deda in si pridobil veliko slave v krvavih tur¬
ških vojskah.

Kazalo

Stran

Yvod. Svojim bralcem . . ..1

Ranjenec.3

Prikazen v ječi.16

Prstan.  34

Vjetnika.51

Zmai.. i. 68

1  • m  m 1

l. lis

j *

*. ■

«. I,

Pri

Jan. Giontiiii-ju v Ljubljani

se tudi dobijo:

Ahasver, večni popotnik. Pravljica. V Ljubljani

1850. 5 kr., dvanajst 50 kr.

Alešovc J., Cesar Maks In Mehika. V Ljub¬
ljani 1868. 20 kr.

— Kustoca in Vis. Kratek popis vojske na Laškim
leta 1866. V Ljubljani 1867. 20 kr., s podobami 40 kr.

llojtek ali pravljica od viteza v drevo vpreženega. 10 kr.

Cas je k  tat«. Podučna povest za mladost. V Ljubljani
1864. 36 kr.

Cirkvica na skali. Pravljica. V Ljubljani 1868. 4 kr.

Costa E. H. dr., Postojnska jama. Z 1 podobo
in 1 planom jame. V Ljubljani 1863. 40 kr.

Cutlopolna podoba Matere božje v mestu Rimini na
Rimskem. S podobo. V Ljubljani 1850. 4 kr., dvanajst
40 kr.

Uve igri za slovensko glediše: 1. Juran in Sofija, ali
Turki pri Sisku. 2. Štefan Šubic, ali Bela IV. na Hrva¬
škem. V Ljubljani 1850. Vezane 15 kr.

Ililtiegardia, zveličana, dvakrat po nedolžnim v smert
obsojena cesarica. Drugi natis. V Ljubljani 1850. 12 kr.

Krški raki, za kratek čas. Znadke ali anekdote. V Ljub¬
ljani 1865. Prvi. košek. 8 kr.

— Drugi košek: 200 zastavic in vganjk, mičnih vprašanj
in odgovorov za kratek čas in bistrenje uma. V Ljub¬
ljani 1863. 8 kr

Kmetica i<» grofinja Grtaeltla, lep izgled poter-
pežljivosti in ponižnosti vsem ženam. 10 kr. 1

Kratkočasne igre s kvartarni, številkami in druzimi
rečmi v družbah. V Ljubljani 1850. 12 kr.

JLa/.njivi kljnli.ee, kako se mu je na morji, na suhem
in v vojski godilo. V Ljubljani 1863. 14 kr.

Malavašič Fr., Erazem ir, Jame. Povest. S po¬
dobo V Ljubljani 1861. 10 kr.

Močni baron Ravfccr. Povest iz slovensko zgodovine.
V v Ljubljani 1858. 6 kr.

Venček za vezilrfa darila, ali vošilne pesmice o godovih,
novem letu iu drugih priložnostih. Drugi natis. .Vezane
18 kr.



SSiaOD

1

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

I »n mi II Hill lili II III._..

00000330G53