in lahnega scrca. Slovenska mera pri petju je večjiilcl počasna in prav žlahtna. Glasi se eden za drugem rahlo pomikajo in eden v druzega prav lahno izplavajo, ter šumljajo kakor pcrčice v večernem hladu. Tpotrebujejo se večkrat trilerji, trojčki (Dreierl) in prednice (Vorschlag), in se večjidel poslednje slovke pri nekterih redkah trepeče poderžujejo. — Vso to bi se mogel vsak slovensk napevar pri domačih, narodnih pevcih sam prepričati. Naj bi poslušal staro slovenske pevce, kako kako staro narodno pesem živahno povzdignejo, in s kakšnim živim čutilom se jim izlivajo serčnomili glasi, kteri naravnost iz serca v serce seči morajo. Od njih naj bi se tedaj učili; le oni imajo še suho zlato narodnega duha. Zraven naj bi pa tudi vsi slovenski napevarji besede in moč pesmi sami občutili, preden jo zapeti skušajo. \'aj bi vsako bcsedico posebej, iu celo pesem skupaj vselej popred dobro predulitali in preudarili, kakšne čutila so v njej skrite, in kako bi se naj lepše in naj primernejše z novim na-pevom odkrile in uresničile. — Zlo uapčno, bi rekel, pregrešno je, Če se lepe slovenske pesmi s ptujimi napevi šemijo. Marši-kteri napevar, če je kakšen cvenk iz kake opere i. t. d. slišal, ki se mu je prilegel, misli da ga mora koj na slovensko pesem obesiti, — in od tod pride, da nam pravih narodnih slovenskih napevov zmiraj bolj pomanjkuje, in novi, ptuji «e vedno bolj širijo in domačega duha zatirajo. Slovenci! prijatli! varujmo svoje prelepe, mile glase, — varujmo jih, da nam prepozno žal ne bode! —	A. Praprotnik.
v
Narod8ki običaji v Zeleznikah. VII. Velikonočne veselice.
(Dalje)
Jero trumo igrajo navadno le Fantje, in scer takole. Podajo se, kteri igrati hočejo, na kak pripraven prostor. Tu odberejo med saboj dva, ki se „mostnarja" imenujeta. Oddaljita se sdaj ta dva ene korake od druzih, in se tu natilioma pomenila, kakšne posebne imena bosta imela, n. |>. eden je zlata krona in drugi je sreberni venec; al eden zlati perstan, drugi sreberni uhan i. I. d. —
Zdaj мо vsi drugi igrajoči sprimejo eilen driizega z a roltc in sc v podolgasti rajdi približajo „inostuarjciiia," pevajoči naslednjo p e Nini«-o :
Jcra,®) truma, Jcra, truma, Živo konje vodimo, Krileče hlače nosimo, lllače niso naše Illače so cesarjevo Cesarjeve — Kraljeve —
Mod tem se sprimeta tndi „mostnarjaa eden za desno in drugi za levo roko, iu približajočiiu pot prestrezata, da naprej lic morejo. Fervi v rajdi, kise r vaj voda" imenuje, jdi /.daj uprasa: Al je kaj terden inost? Mostnarja: Kot kamen gost. Vaj voda: Al gre moja vojska skuz most? Moitnarja: Sc preinal je je, in pri tih besedah vzdigneta roke vkvtško, da rejda kakor pod obokom skozi gre. Ko zadnji pride, mu .mostnarja* z rokami pot prestregel« in in ga od rajde odločita, ter vprašata, al hoče biti to nI to, kakoršne imena sta si namreč prilastila. Klcrega ime n. p. vencc al krono si zbere, ta ga potem na svojo stran postavi, zgodi sc pa tako natihoma, da imena noben drugi ne sliSi. Drugi gredo na ovink okol, in pevajoči zgoraj omenjeno pesmico, se zopet kakor poprej približajo „mostnarjema," ktera jih po omenjenem besedovanju zopet skoz most pustita in zadnjega od rajdo zopet nazaj obderžeta. To gre potem tako dolgo, dokler „v«jvod«" cele trume ne zgubi. Zdaj se pa „mostnarja" r. obedvema rokama navskriž priineta, zakaj serdili čez to, da jc celo vojsko zgubil, se zdaj „vajvoda" zapodi z vso silo proti .mostnarjema'' iu hoče siloina skozi pre-Hreli, kar pa je navadno brez pospeha. Fotcm tud „vajvoda" pove, al hoče biti tn al to, in zdaj pregledata „mostnarja- svojo
*) Jon, j«1 iiinrrhlli |M>|MČen» ime miniral : Hitra. Opraieval «im en-kolku ltx to, pa nisim mogel nl£ natančnega poxvedili. Da pa U le Jgr« vojaški duh veje, je razvidno.	Pia.
ljudi, koliko jih je vsaki nabral. Zdaj pa se »vlečejo.* Spriuicta se namreč „inostnarja" tako za roke, da eden proti dnizcmu gledala. Med njima eden v tla čerto zarisa, ktera velja za mejo. Zdaj se vsakemu „moslnarju* oklenejo njegovi nabrani, ker s« eden za družim čez pas primejo in se med hrupom narazen vlečejo. Kteri druge čez zarisano čerto k sebi potegnejo, so ziua-govavci, in tako je igra končana. —
Orla igrajo fantje in dekleta, se ve, vsaki posebaj. Zmed igrajoči!) je eden „orol* in drugi „koklja." „Orel* igra sam za se. „Koklji" pase oklene eden čez pas, drugi zopet taistemu in tako kar jih igra eden drugemu. Včasih jih je prav dolga rajda. Zdaj .orel" pred „kokljo* stopivsi, začno vekati „o lačen, lačen* in potem smeterjo skakljajo gleda, kako bi poslednjega od rajdo zasačil; al „koklja," ktera „orlu" nasprot veka „o sit, sit" tako umno svoje brani in pred „orlom" tu in sem skaklja, da velikokrat dolgo časa mine, preden „orel* svoj rop, zadnjega zmed rajde namreč, zasači. Ker se igrajoči „koklje" vedno deržijo, kakor pri kclni ud uda, in se za njo In in sein vijejo, je lo od daleč ravno lako viditi, kakor plavajoča riba v vodi. — Tako igrajo lako dolgo, dokler *orcl„ vsili ne polovi, kleri potem na kakem odločenem mestu stojijo. Zdaj si „orel" in „koklja" vsaki polovico igrajočih odštejeta in potein se „vlečejo" ravno tako, kakor po „Jeri trumi."
(Dalje «ledi.)
Nepriljudtii Lukcc.
Lukec se ni hotel s svojimi brati, sestrami, in drugimi olro-ci zaslepiti. Oče so ga opominjali, da naj bode s vsakim prijazen in dober. Ko pa lo vse ni nič pomagalo, so mu oče žugali, da nc bo smel več med otroke. Fa tudi s tira niso nič opravili. Oče to viditi. ga puste zapreti, in celi družini je bilo prepovedano, k njemu iti, alj pa s njim govoriti. U izbi je bilo Lukcu kmalu dolgčas. Večkrat je skoz oknice glavo pomolil, da bi kakega človeka vidil, pa ni bilo čutiti žive duše. Opoldne mu je dekla jesti prinesla. Lukec jo je prijazno nagovoril, ona mu ni odgovo-