Stran 74
Poučni in zabavni del.
Svetlana.
Ruski spisal grof A. V. Sollogub. — Poslovenil Krutogorski.
I.
Na krova se je razdal glas čuvajev: »Človek je za ladjo"!
Stran 75.
Vsa ladja je hipoma oživela. Vse kar je bilo živega, je mahoma zapustilo krov. Mornarji, hoteč prehiteti drug drugega, so se vsipali po stopnicah k špremam. Iz kajut so prihiteli častniki, popustivši opričeti obed, gori po stopnicah, in prišedši na mostič krova, jeli opazovati belo, penečo brazdo, katero je puščal za seboj »Oleg". Kakor črna pika, je bila že od daleč videti nekoga glava. Zdaj je izginila, zdaj se spet prikazala na temenu veselega valovja. Vel je tih, enakomeren veter, igraje se z morjem, mali valovi, kakor poigravajo se, so se prelivali jarko razsvetljeni od tropičnega solnca. Daleč naokoli pa je srebrilo omejeno modrino, liki mirijada bleščic, belo-peneče se valovje. Tam na nebosklonu se je morje spajalo svetlim nebesnim svodom. Višnjevo trepetanje znoja je zakrivalo kraj, kjer se je končalo morje in začenjalo nebo.
In tega prijaznega dne je pod pekočimi žarki mirnega solnca, na očeh sto 1 j udi j umiralo človeško bitje.
»Kdo je neki" ?
»Odkod je padel" ?
»Mornar* ?
»Častnik" ? cula so se vprašanja.
Na straži stoječ mornar ni ničesar vedel. On se je slučajno obrnil in zagledal v morju premetavajo-čega se človeka, no spoznati ga ni mogel.
»Bog se usmili"! je vskliknil nekdo, in predno se je mogel kdo ganiti, skočil je z glavo navzdol, v morje ravnokar na krov dospevši častnik.
»»Vasjuk""! so se začuli vskliki, in vsi so odreveneli.
Ali načelnik straže ni dremal. Bistro je bil pripravljen čoln št. 2, in »Oleg" se je usidril. Sto rok je bilo pri delu in mornarji so pripravljali vesla. Namestnik stražniškega načelnika — veliki plovolasi praporščak Minin, je že stal v čolnu, zibajočem se še na »šlupbalkah".
»Odrini", je zapovedal podpoveljnik in ta čas, ko je »Oleg" obstal kakor okopani vsled vetra, uprv-šega se z nasprotne strani v sprednja jadra, se je čoln že zibal na vodi.
»Na vesla dečaki"! je kriknil veslačem Minin, stoje na krmilu. Čoln poskakuje po valovju, je plul na lice mesta, kjer sta se videli glavi dveh nesreč-nežev. Vse moštvo je dobro vedelo, da mornarjema ne preti jedino utopljenje. Utoniti — ni nič posebnega, pa živemu biti zglodan ali sneden od kake morske pošasti — evo česar se boji vsak, celo najsrčnejši mornar.
»Gospod, reši ju"! je križajoč se vzdihnil duhovnik, prišedši gledat kaj se godi.
Kakor po dogovoru, so se vsi odkrili in se po-križali.
Na morju ni tako kakor na suhem. Naj si bodo ljudje glede  svojih značajev, nazorov, mnenj še tako
0
različni, naj si je njih neprijaznost še tako silna na ladji, ob času nevarnosti, tvori vse moštvo jedno celoto, jedno obitelj. Vsakdo ve, če ne danes, potreben mu bode jutri tovariš, da ga reši, da brez njega ne more izhajati, in to neizgovorjeno čustvo tako združuje ljudij, da je življenje na ladji — bratovščina, kjer so vsi za jednega, jeden za vse.
»Kje je Gjordjejev" ? je vprašal nekdo.
»Spi bržkone, ravnokar je prišel s straše".
»V kajuti ga ni . . ."
»Dragi, kaj pak, ko bi bil on"? je nekdo omenil.
Čez kaki dve minuti so se vrnili pozvedovalci, ter potrdili, da Gjorjejeva nikjer ni.
»Tako je ... On"!
»Vasjuk mu je priskočil na pomoč . . ."
»Čudna so Tvoja dela, Gospod"! je nekdo za-momljal.
Častniki so se spogledali.
Vsi so dobro vedeli, da šta se Gjordjejev in Vasjuk, dasi tovariša po službi, strašno sovražila, kakor se moreta sovražiti le dva moža.
Zvečer istega dne sta se v kajuti Minina sešla dva tovariša in on jima je skrivoma pripovedoval, kar je celi dan skrival pred drugimi:
»Ako bi sto let živel, današnjega dne nikoli ne pozabim", je pravil. »Že od daleč sem videl, kako je Vasjuk nad vodo držal glavo Gjordjejeva. Bili smo že čisto blizu in jaz sem velel »suši vesla"! Mahoma je Gjordjejev odprl oči. Bržkone je šele sedaj spoznal svojega spasitelja. Ves je vstrepetal in zgrabil Vasjuka za vrat z obema rokama. Čul sem samo, kako je Gjordjejev zahropel: »Kdo je Vas klical"? in oba sta izginila. Moj Bog, zgubljena sta! sem si mislil. Velim: »smotri v oba". Zatajivši dihanje, smo opazovali, ali se ne prikaže pod vodo nekaj črnega. »Prideta"! je zavpil mahoma nosni mornar. Moreš si predstaviti — jaz sem se nasmejal. Živci, bržkone. Zares, ona sta prihajala. Še globoko pod vodo sta bili vidni dve telesi. Dal sem povelje: »Konec prigotovit"! in brž ko se je napita suknja jednega iz nju pokazala na površju, zasadil sem kavelj v njo. Mornarji so vrgli konec vrvi okrog trupel in čez minuto sta oba kakor mrtva, brez gibanja, ležala na dnu čolna. Jeden mornarjev me je poučil — naj položim njiju noge više glave in precej je voda kar bruhnila njima iz ust. Vehta, jedva smo ju mogli razdružiti, tako močno sta se drug druzega držala. Vasjuk ima menda še sedaj grlo vse višnjevo"!
II.
Morska dvorana v Kronštatu je jako razsvetljena. Vojaška godba že čez uro dolgo na vso moč s vira mazurko, a postavni mornarji se urno vrtijo iz kota v kot ter spretno skačejo in privdarjajo z nogami.   Ples je v polnem tiru.   Na  razgretih   obrazih
gospej se pozna, da gostoljubni gospodarji ne privoščijo gostom miru. In resnično, dvorana je polna veselja. Celo priletne matere in sivolasi admirali, sloneč ob stenah, nekako pomlajeni gledajo na plesalce. Njih oči se tako lesketajo. Spominjajo se minulih dnij, ko so tudi oni . . .
»Pleht ali dagles 1)a ? je vprašala vesela, mlada deklica gospo, h kateri je privedla dva častnika, ter nalašč izbrala mornarski imeni.
»Pleht", je odvrnila vprašana, ter se zavrtela po sobani s svojim plesalcem. Tudi ostala gospodična je podala roko drugemu častniku.
„Vas menda jezi, da ne pleše z Vami Vasjuk" ? je z zlobnim nasmehom vprašal mlad častnik.
Leta je molče uprla vanj svoje oči, ter ga očitajoče pogledala.
„Nu Svetlana, ne bodem", se je suho nasmejal oni, in posadivši jo na stol, urno odšel v kot dvorane, ter prekrižaje roki, jel od daleč opazovati mlado dekle
Ta častnik »Nikolaj Nikolajevič Gjordjejev", je bil visoke rasti, star kakih 26 let. Bil je zal mladenič, samo nemnogim niso ugajale njegove čudne, izrazite uste. Tanke rezkočrtane ustne so jasne pričale, da je imel Gjordjejev trdo nepremagljivo nrav, da čustvo krotkosti in dobrote — ni v njegovem značaju.
Mlada deklica, katero je imenoval Svetlana, ni bila krasna. Črte njenega obličja so bile nepravilne, njo je možno bilo prezreti, ali trebalo je samo govoriti z njo, pa je nekaj čarobnega, prikupljivega na celem nje obrazu, v pogledu čudnih, velikih, sivih očij, prikovalo k njej novega znanca. Star kakor mlad je čutil njen vpliv. Mnogim ženskam je prirojena koketnost. Neumno rabljena, ona omisi žensko. Ako je ljubohlepnost — pot k znani smeri, naj si bo ženska še tako privlačna, bister um vsegdar spozna lokavo koketnost in ženska je obsojena. So ženske, katerim je čarobna ljubohlepnost prirojena, ona kakor da tvori del njih bitja. One brez njega živeti ne morejo. Ta koketnost ne obstoji v željah dopasti se, a v srčnem stremljenju, storiti vsakomur nekaj prijetnega, vsakega z nečem razradostiti, tako-rekoč s srcem vsprejeti. Takova je bila Svetlana. Ona je koketovala z vsemi: s starim samcatim admiralom Z. kateri jo je ljubil, kakor lastno hčer. Koketovala je s svojim psičem BBobom", kateri se je ščetinil in kazal bele zobe vsakemu, bližajočemu se njegovi gospej. Koketovala je s svojo staro pestunjo, katera je že marsikak srebrnjak in petico vložila v hranilnico — staro nogavico — za svojo ljubljeno Svetlan-čico, za stare dni. A kako je ravnala s svojim očetom? Vse narave starega mornarja je poznavala, in kako je utešila starega ježa, — tako se je sam imenoval — kadar je bila doma rabila mornarske izraze:
»Svetlančica"! krikne Mihael Petrovič.
*) Imena sidr.
„Da"! se odzove hčer.
»Koliko je ura0 ?
»Šesta skljanka na izhodu8! (Šest bo skoraj)! odgovori Svetlana.
»Očka, pojdi v kajut-kompanijo sedeti, danes imamo pri nas avralno delo", poprosi Svetlana, in morski jež ve, da se vrši splošno snaženjn, ter mirno odlazi v gostilno.
Svetlani je bilo sedemnajst let. Ona se je sama imenovala staro devo, a kadar so jo tovarišice po-praševale, kateri mladenič jej najbolje ugaja, odgovorila je: »vsi".
Nekaterim ženskam usodna ura srčnih izkušenj bije jako rano, drugim — pozno, tretjim — nikdar ne bije. Poslednje menjavajo od prirode jim dan zaklad duševnega življenja v kaj pičle novce. Katera iz njih je srečnejša — je vprašanje daleč ne rešeno, no Svetlana je bila iz poslednjih. Ona ni na nikogar mislila. Noben obraz jo ni zasledoval v nočni tišini, pri nobenem imenu ni vstrepetalo njeno deviško srce. Njej je bilo le tedaj dobro, kadar je čutila, da je ona izvor vesele sreče drugim, če tudi mimogrede.
Dva meseca preje, ko se je vršil ples v morski dvorani, prišla sta k Mihaelu Petroviču Gavrilovu jeden in isti dan dva častnika v polni paradi, in na nepopisno čudenje »morskega ježa" zasnubila njegovo hčer.
»Gospod, kako vender to", je premišljeval stari mornar, jedva iz plenic in najedenkrat ..."
In pogledal je hčer in se prvokrat prepričal, da je minila njena otroška doba, da nastopa surova istina življenja.
Mihael Petrovič je imel samo jedno hčer.
Žena njegova je umrla precej po porodu in kapitan, stopivši v pokoj, je nadalje stanoval v Kron-štatu, in se popolnoma posvetil vzgoji male Svetlančice.
Jeden mladih snubačev je bil Gjordjejev; drugi — Vasilij Sergjejevič Ljubimov — ali kakor so ga njegovi sošolcikadetje imenovali »Vasjuk". Vasjuk je bil mlad dečko, kakoršnih je, na čast ruski mornarici, mnogo med našimi mornarji. Njegovo odkrito cvetoče in veselo lice mu je vsakogar naklonilo. Bil je, kakor se pravi »duša odkritosrčna", in to je vsak priznal. Vasjuk je bil pošten, nelicemersk, značajen človek.
Presenečeni morski jež je ostal nepristranski, ter odklonil vsako odgovornost, se zahvalil na časti in izjavil, da prepušča svoji hčeri, naj ona sama odloči lastno usodo.
In zdajci sta si oba častnika vsak po svoji moči prizadevala, priboriti srečo. Gjordjejev je uporabljal vso svojo izkušenost v prid zmage. Bil je umen, zvit ter se ni ničesar ustrašil. Toda niti temni pogledi, niti najslavnostnejša, najstrastnejša govorica nista mogli ganiti mirnega pokoja Svetlaninega.
(Dalje sledi).
Stran 76
Stran 85.
Poučni in zabavni del.
Svetlana.
Ruski spisal grof A. V. Sollogub. — Poslovenil Krutogorski.
(Dalje).
Vasjuk je ljubil, kakor mu je bilo od Boga v dušo položeno. Priprosto, brez vsakih ovinkov, je priznal Svetlani svojo ljubav, in neizrečeno je bil vesel, ko je videl, da se dekle zanima zanje. Ali tudi on je dobro vedel, da ga mlada deva še niti enkrat ni tako pogledala, kakor so se ozirale vanj druge, mu bolje naklonjene gospodične.
Oba častnika sta dobro znala, da sta tekmeca. Gjordjejev je začel precej sovražiti Vasjuka, a poslednji, dasi je bil včasih ljubosumen, mu vender ni zamerjal.
„Naj poskusi svojo srečo", je sklenil, ter velikodušno odpuščal svojemu bivšemu  šolskemu tovarišu.
*
Neki večer se je Svetlana spravljala k počitku, ter bila nekako zelo zamišljena.
„Čemu si tako žalostna" ? vprašala jo je pestunja.
„Nekaj novega se je zgodilo, dragica! Snubit so me prišli . . .tt
Pestunja se je razjokala in začela tarnati. Svetlana ni mogla razumeti tarnanja in jadikovanja star-kinega, in le cula poslednje njene besede:
„In odnesel bo, kakor jastreb našo brdko golobico v deveto deželo"!
„Kdo bode odnesel" ? jo je vprašala Svetlana.
„Saj veš kdo, tvoj ženin ali ni mogel počakati . . ."
„Pa kateri" ?
„Kako kateri" ?
„Ker sta dva . . ."
Ženica je kar z rokama zaploskala.
»Torej dva sta! Moj Bog, kako pa to? Boš-li vzela katerega"?
„Veš-li koga bi jaz vzela, ako bi se kedaj mo-žila" ? je mahoma začela Svetlana.
Jzpregovorila je srčice" si je mislila nemirno pestunja in vsa hladna od razburjenosti, kar možno krotko vprašala:
„Koga pa bi izbrala 8Svetlančica" ?
„Čisto gotovo ateja", je odvrnila Svetlana, za-vivši se v odejo in zakrivši oči.
Ženica se je še potem v svoji sobi med krpanjem nekega perila veselo muzala, spominjajoč se Svetlaninega odgovora.
III.
Toda, kakor v drugih, tako tudi v srčnih zadevah mornarji ne morejo čakati. Gjordjejev kakor Vasjuk nista opustila slučaja, da ne bi prožila svojih namer. Uboga Svetlana si ni vedela pomoči. Gjordje-jeva je imela za najpametnejšega in najučenejšega človeka na vsi zemlji. Celo bala se ga je nekoliko. Vasjuk jej je bil všeč kakor tovariš; z njim je odkritosrčno kramljala ter se od srca smejala njegovim dovtipom in šalam.
Dan je minul za dnevom, a ona se ni odločila.
Kmalu so se začenjale vaje. Častniki so bili razvrščeni po paznikih. Do pomladi je bilo samo še nekaj tednov. Vasjuk ni mislil na bodočnost, živel je od dne do dne v blaženi sreči blizu Svetlane. Bolje prebrisani Gjordjejev, predvideč ločitev in dobro po-znajoč Svetlanino neodločnost, si je izmislil sredstvo v dosego svojega cilja.
Na svetu se vsikdar nahajajo take dobrotnice, ki igrajo ulogo posrednic v ženitninskih zadevah. Gjordjejev, poznajoč cel Kronstadt, je našel vplivno posrednico, katera je vso stvar tako uspešno uredila,
Stran 86.
da je bila Svetlana kar nepričakovano v štirinajstih dneh Gjordjejeva nevesta.
Ko je Vasjuk izvedel v Svetlanini zaroki, je postal nekako otožen. Z njegovega lica je izginilo veselje; nikjer ga ni bilo videti.
Z vnemo izpolnjujoč svoje dolžnosti, on nikamor ni zahajal, in dasi so ga tovariši skušali razvedriti, odtegnil se je povabilom, ter skoraj vedno tičal v svoji temni sobici. Najbolje se je bal srečati se s Svetlano. Vest o Gjordjejevi zaroki je obletela vse mesto, in v malo Gavrilovo  hišo  so  neprestano pri-
•
hajali gosti s čestitkami in voščili. Svetlana je bila kakor v sopara. Njo so radovali darovi, veselila voščila, tešilo ljubeznjivo zanimanje Gjordjejevo; ali kadar jo je stara pestunja vprašala, je-li zadovoljna z možitvijo, zamislila se je za trenutek, a potem odkritosrčno priznala :
„To tako veseli atejaa!
Zenica je globoko vzdihnila
„Potrpežljivost železna vrata prebije, je zamom-ljala, no Svetlana ni razumela tega, in še enkrat ponovila:
„Atejata tako veseli, tako veseli".
Na plesu v morski dvorani je bila Svetlana že nevesta.
Vasjuk je dolgo premišljeval ali bi šel na ples ali ne.
No, saj tudi bolest ima včasih privlačno silo. V gneči med narodom ga ne bo zapazila, a on jo bode vender lahko videl, opazoval ter se še jednoč prepričal o svoji nesreči.
Mladost je vzela svoje, povabilu se ni mogel odreči in sam sebi se je čudil, ko je začel plesati.
Celi večer si je prizadeval vloviti pogled Svet-lanin na njenega ženina, ter tako brati v tem pogledu ljubav k svojemu tekmecu. Ali Svetlana je bila ves večer mirna in ničesar ni govorila v njej, da je blizu nje — njen ljubi.
Vsekakor pa so besede Gjordjejeve: „vas menda jezi, da ne pleše z vami Vasjuk"? in zloben nasmeh na njegovem obrazu, vznemirili mlado dekle.
Da ni izgovoril teh besed Gjordjejev, ona ne bi bila niti zapazila Vasjuka.
Zanjo je bilo toli novega v tem, kar se je dogajalo ž njo poslednje tri tedne, da je skoraj povsem pozabila misliti na Vasjuka, in zdajci jo mahoma spomnijo nanj. Prvokrat jej je prišla v glavo misel, da je Gjordjejeva sreča drugemu v nesrečo. Poiskala je bila z očmi Vasjuka, in kar presenetila jo je bila njegova izprememba. Njiju pogleda sta se bila ujela. Ta čas se je še vedno culo sviranje mazurke — plesali so splošno figuro. Kavalirji so delili gospem šopke, a carice plesa so odlikovale svoje plesalce s trakovi. Svetlana, po nagibu dobrega čuvstva izbravši bel in moder traček — mornarsko barvo, se je podala
preko  dvorane  k Vasjuku  in  mu  sama  pripela  na njegove prsi odlikovanje.
Odreči se je bilo nemožno, in Vasjuk je, ves bled in prepadel, zaplesal s svojo plesalko po dvorani.
„Moj Bog"! si je mislil, „kako včasih življenje zvija ljudi! Hotel bi se zgruditi pred njene noge, prositi jo vsaj za-se usmiljenja, a pa sem dolžan kazati ravnodušen obraz in delati z nogami razne kolobarje"!
Ko sta priplesala okrog in jo je odvedel na prejšnje mesto, hotel je oditi, ali Svetlana ga je prijela za roko.
B Vasilij Sergjejevič ... Ze sto let vas nisem videla . . . Zanemarili ste nas popolnoma".
Zmedla se je, spoznavši, da ne kaže tako govoriti, ter hitro dodala:
»Pridite jutri kavo pit. Atej bode zelo vesel, in jaz tudi".
Vasjuk se je samo vanjo ozrl, in zdajci šele je ona hipoma izprevidela, kako jo je on ljubil. Parkrat se je bila ozrla za njim, ponavljaje: „siromak . . ., siromak ..."
Tihi, pritajeni glas njenega ženina jo je primoral vstrepetati. Ona niti zapazila ni, kako je prišel k njej. On je videzno skušal biti pokojen, no tanki ustnici sta drhteli od jeze. Temni njegovi očesi sta postali sovsem črni, in izpod povešenih obrvij so sršeli bliski. Bil je bled, kakor smrt, in komaj je dihal.
„Čemu si si namislila ž njim govoriti ? Ne smeš več ž njim plesati" je zašepetal, stiskaje bolestno jej roko in prvič jo „tikajoč".
Svetlana se je prestrašena ozrla vanj in brž jo je postalo tako strah, tako nevedemo instiktivno strah, da je, zazrvši od daleč očeta, iztrgala svojo roko in stekla k njemu.
„Oče, pojdiva domov"! je prosila v solzah.
Morski jež, ničesar ne vedoč, in vesel, da sme »zapustiti stražo" jo je sam ogrnil v plašč in ogrinjalo in jo odpeljal domov.
Svetlana se je molče poslovila od očeta, ter se zaprla v svojo sobo. Celo noč je slišala stara pestunja, ki ni mogla spati, kako je njena Svetlančica hodila po sobi, in stoprav proti jutru, prišedši v spalnico, je starka videla, da je njena gospodična, kakor je bila oblečena, sladko zaspala.
IV.
Ko je morski jež izpil tretjo Čašo kave, je po-hrcal, vstal in poljubivši hčer v čelo, odšel v svoj kabinet.
Vasjuk, sedeč za mizo niti živ je, nevedoma izpivši malone pet čaš kave, z radostjo opazoval Svetlano, kako je igrala ulogo gospodinje in pospravljala z mize.
No zdajci so vse skrbi končane, kapitan je odšel in ona sta ostala sama.
Stran 87.
Svetlana je prišla k njemu in mu pogledala ljubeznjivo in prijazno v oči. Po vsem je bilo videti? da se je na nekaj odločila in hoče izvesti svojo namero.
Vasjuk je molčal.
„Povejte. Vasilij Sergjejevič", je začela krotko, nvi ste nesrečni" ?
Vse kaj drugega je pričakoval Vasjuk, nikakor ne tega priprostega vprašanja.
To ga je ganilo v dno srca. Iskal je odgovora in ni ga mogel najti, a v oči so mu stopile debele solze
„Ah, ni treba, ni treba", se je razburila Svetlana. „Samo tega ne"! Moj Bog, kako sem nesrečna, niti posredovati se nimam s kom"! je nadaljevala sama vsa solzena.
„Radi Boga, oprostite", je momljal. „Ne brigajte se za me . . . Veste, jaz tega ... No ako sem le s čemer . . . Nu, nu, pozabite. Glejte name, kakor na brata pri Bogu, le kakor na brata ..."
„Jaz sem c9lo nocojšnjo noč na vas in Nikolaja Nikolajeviča mislila", je z ihtečim glasom pravila Svetlana. rNalašč sem še jedenkrat prečitala »Evge-nija ODJegina" in angleški roman „Dod", in vender nisem ničesar . . . razumela ... In ne vem. Vasilij Sergjejevič, pojasnite mi, prosim, kaj   je   to  ljubav"?
„Kako drugi ljubijo — ne morem razložiti, ne umejem, jaz vem samo, kako ljubim jaz . . ."
„Nu . . . nu, a kako ljubite vi" ? je naivno in zvedavo gledaje mu v oči vprašala Svetlana.
„Zame je vse življenje, ves svet — vi ... je dejal Vasjuk. „Brez vas — je krogom somrak. Nič me ne veseli in ne more radovati. Brez vas ne morem živeti . . . Nočem ... Ne morem", je nadaljeval s tihim glasom. „In zakaj me to izprašujete? Ni meni sodilo z vami govoriti tako, z nevesto drugega".
„Ne, ne, nadaljujte", je silila vanj Svetlana. »Kajti jaz sem zares tako neumna, ničesar ne umejem. Boga mi, tudi jaz sem skušala ljubiti, kakor sledi, ali kakor v romanih pišejo, pa ne morem. Mene je zares sram ..."                                     (Konec prih)
Stran 95.
Poučni in zabavni del.
Svetlana.
Ruski spisal grof A. V. Sollogub. — Poslovenil Krutogorski.
(Konec).
i   Vasjuk ves v veselju, ni mogel   zamolčati vprašanja :
„Zakaj se pa potem možite" ? »Zakaj? Oče bi bil tako srečen . . .a „Mila, blaga Svetlana Mihajlovna", je nadaljeval oduševljeno Vasjuk, pozabivši svojo plahost in pri-jevši deklico za roko. »Ne pogubite sebe . . . Obstojte, dokler je še čas. Pomislite, saj ste še tako mlada.. . Morda še naletite kedaj na človeka, ki ga bodete rada imela, a bodete že navezana na drugega. Ne-ljubeča ženska — to je stvar svojega moža.   Ne pre-
naglite se . . . Veste, jaz ne govorim to iz ljubosumnosti. Daj vam Bog najti pridnega moža, s katerim bodete imeli na zemlji raj. Pretrpite celo očetov srd, mari sreča vsega življenja ni tega vredna? Mari se bode oče dolgo jezil na vas? Zakon se mora skleniti v mejusobni ljuba vi. Ako bi vi hoteli postati sedaj moja žena, ne maral bi vas vzeti . . . Jednostranska ljubezen — je nesreča za oba. Po moje, je tak zakon nepošten . . .a
Svetlana se je ozrla vanj.
„Nepošten? . . ."
„Da, nepošten . . . Ženska nima prava, pred oltarjem, pred Bogom reči možu, da ga izbira — njega, iz vseh mož sveta, — za svojega soproga, ako ga ni izbrala s svojim srcem, s svojim umom, z vsem svojim bitjem"!
»Kako vi lepo govorite . . . Kako mi je postalo sedaj jasno ... in kako sem vam hvaležna. Takoj danes mu še odpovem ..."
Grizoča vest se je takoj oglasila v Vasjuku.
»Kaj sem storil . . . Kaj sem storil? je izprego-voril raztreseno.
„Kaj pa"? je vprašala Svetlana.
„Nisem postopal po tovariševo Svetlana", je s povešeno glavo priznal Vasjuk.
„Saj ste sami rekli, da je jednostranska ljubezen v zakonu — nesrečna za oba; po takem bi bila midva z Nikolajem nesrečna", ga je tolažila Svetlana in potem naglo zaključila:
» Veste kaj ..." je rekla Vasjuka. »Sedaj sem pa celo vesela, da ne umejem ljubiti, kakor bi tre-balo, kajti ako bi znala ljubiti, zaljubila bi se v Nikolaja Nikolajeviča ... A ker ga pa nimam rada, zatorej se tudi ne bodem možila ... Da . . . Ne motite me, še danes mu vse to povem . . . Ah, kako je vse to lepo"! je sklenila, in v znamenje svoje globoke hvaležnosti mu pomolela svojo drobno ročico.
Usoda je hotela, da sta Gjordjejev in Vasjuk tri mesece pozneje bila nameščena na parnik »Oleg" v daljno plavanje.
> v-Minulo je pet let. Velika koliba Rudečega križa v Jassah je bila prenapolnjena z bolniki in ranjenci. Ravnokar je pridrdral rumunski vlak, ter pripeljal nekoliko stotin nesrečnih trpinov z Donave. Raztrgani in ranjeni, pokriti s črnimi marogami sesedene krvi — vojaki so komaj prestavljali noge, opiraje se, ta na puško, oni na usmiljeno sestro, šli iskat za nje pripravljena stanovališča. Vsako minuto so prihajali bolniški sluge z živim bitjem na nosalah. Težko ranjene in nezavestne bolne so previdno polagali na pripravljene postelje. Zdravniki in usmiljene sestre so bile takoj pri rokah. Povsod, kamor si pogledal, so obvezovali in izmivali rane, tolažili trpine. Grozna je slika, strašen odmev vojne — zadi za armado. Tam  spredaj  v  ljuti  borbi  in v boju, kjer  duša  le
Stran 96.
stremi k zmagi, strastno želi priti naprej, je groza vojne neopažena. Kaj znači tisoč človeških bitij — ako je važna strategična točka pridobljena — ako je storjen še korak k zaželjenemu cilju — k zmagi. Stokanje umirajočih ni slišno, ni viden potok rudeče krvi pod zastavami, vodečima le naprej in naprej. Ali zadi na koncu, kjer ni navdušene borbe, kjer se umivajo rane, kjer se čuje ječanje umirajočih, kjer ugašajo mlada življenja, — tam se pozna vsa groza vojne, tam se vidi najsurovejša najžalostnejša njena stran.
V častniško bolnico so prinesli težko ranjenega.
„Jako slabo mu je bilo postalo, ko smo bili še kake tri ure od Jasstt, je pravil doktor, ki je spremljal vlak, „in še sedaj je nezavesten0.
Pokazalo se je, da se je bila rana na prsih z nova odkrila, a črna kri se je cedila skozi obvezo.
„ Sestra Gavrilova . . . držite skledico višje . . . Ivanov ... kaj pa ti .. . urno steči po praške . . . vrag te vzemi . . . Gobo izmijte . . . Petrova . . . drenaž pripravite . . .a se je trudil zdravnik v beli srajci, ves rudeč in poten od dela.
„Vina mu dajte", je zaukazal, končavši svoje delo, sestri Gavrilovi, ter odšel k drugemu  ranjencu.
Sestra je izpolnila dano jej povelje. Povživši tretjo žlico vina, je bolnik odprl oči. Izpočetka je moten njegov pogled blodil okoli, kakor bi hotel spoznati, kje se nahaja, a potem so oči obvisele na licu usmiljene sestre, sočutno sklonjene nad njim.
Hipoma je njegov pogled oživel, punčici sta se široko razširili, nekaj neumno radostnega je zamigalo v njima, in on je s šepetom no razločno dejal:
»Svetlana"!
Sestra se je še bliže sklonila k njemu.
Tudi ona ga je spoznala.
Pred njo je ležal njen bivši ženin Gjordjejev.
Prvo minuto ona ni mogla ničesar izpregovoriti, a prijevši ga le za shujšano roko, jo je nevedoma pritisnila na svoje prsi, Ta trenutek je stopilo pred njo vse njeno življenje. Spomnila se je razdvojbe ž njim, kako se je ponašala s svojo hrabrostjo. Zagledala je mahoma pred seboj mili, dragi obraz očeta, kateri je že umrl, Spominjala se je let, ko je, potikajoč se iz jedne rodovine v drugo, kot guvernanta, učiteljica, spoznala vse nezgode življenja.
Ona se je tako razradostila videti njega, — ki jo je spominjal davne minulosti, srečne prošlosti, — da jej v prejšnjih letih, ko jej je dvoril in jo ljubil, ni bil tako drag, kakor baš to minuto, ko je bila med njima samo jedna vez — njegova smrt,
„Bodite pokojni, ne vznemirjajte se", ga je tolažila, kakor otroka. „Jaz ne pojdem od vastt, je pristavila, videč njegov nemiren pogled, in posadivši se na posteljo, ga prijela na roko.
BNu, kako kaj"? je vprašal zdravnik.
»Slab je, slab", je odvrnila Svetlana in oči so jej postale rosne.
Zdravnik, pogledavši ranjenca, je zagodrnjal:
„Čemu nam take semkaj pošiljajo, raje bi jih tam pustili".
Sestra Gavrilova je vstrepetala.
»Ni upanja" ? je vprašala.
Zdravnik niti odgovoril ni, a zapustivši bolnika, samo z roko mahnil.
Čez dve uri se je bolnik prebudil. Svetlana mu je podala vina.
Slabo jej je stisnil  roko in se nasmehnil.
„Ah, kako prijetno! Bog je usmiljen, dal je, da se še vidiva", je zašepetal.
»Ko okrevate, se bova cesto videla", je ona tolažila umirajočega.
»Še vedno ta, še vedno ta"! se je nasmehnil on. »Nekaj prijetnega . . . vsakomur ... a sreče ... nikomur . . . ni li tako"?
Svetlana je molčala, spoznavši prvič vso isti-nitost njegovih besedij.
„Ah, Kolja . . . Kolja . . . Mari sem jaz mogla osrečiti koga? Jaz, taka reva"! je izpregovorila, obču-tivši nekake srčne želje osrečiti vsaj zadnje trenutke zavrženemu svojemu ženinu.
»Morala bi poskusiti ..." je odgovoril častnik krotko.
Te besede so jo uprav udarile . . .
»A kako bi jaz mogel biti srečen", je nadaljeval tiho. »Ti veš . . . hotel sem umreti . . . Videl sem pri njem ... pri Vasjuku . . . tvoje pismo .. . Takrat nisem vedel . . . potem mi je pokazal . . . Pisala si, da imaš svate ... da si jih odslovila . . . ker po prejšnjemu nikogar ne ljubiš ... A jaz sem mislil, da si ti onega Vasjuka rada imela . . . Živeti nisem hotel . . . Vasjuk me je rešil, ta plemenita duša . . . Daj vina".
Gjordjejev je izpil velik požirek in oslabel, omahnil na vzglavnik.
»Bliže, bliže", je šepnil čez nekaj minut.
Svetlana je sklonila glavo na njega.
»Povej mi", je nadaljeval jedva slišno, ako okrevam . . . sedaj me ne odsloviš ... me vzameš za moža" ?
»Seveda, vzamem mili, dobri", je v solzah odvrnila Svetlana.
»Koga" ? je vprašal, zvedavo gledaje v njo.
»Tebe"!
Radostno jo je pogledal in zatisnil oči. Tihi, blaženi smehljaj je zaigral na njegovih od notranje vročine zagorelih ustnicah. Ležal je čisto mirno, a potem, odprvši oči in zroč v drago lice ljubljene deklice, komaj slišno dejal:
»A če ne ozdravim . . . umrjem ..." spet se je nasmehnil, kakor  ne  bi  verjel v to aomoži  se z
Stran 97.
Vasjukom . . . reci, da sem te  jaz o tem prosil . . . Da . . . rečeš"?
Stisnil jej je roko.
„Ti si moja . . . moj . . . svet . . ,° Toda on ni dokončal pričete  besede, izleknil se je, na lice se je vlegel  radosten, srečen  izraz — zagledal je v tem   hipu  tisti   blaženi   kraj, kateri nam vsem grešnikom daj Bog gledati ob strašni smrtni uri.
*
Babica je ostala zelo zadovoljna s krstikami.
Gosti so bili zgolj „imenitna gospoda" ter metali na podnos s šampanjcem same bankovce. Zlasti radodaren je bil boter malega Miklavža, kapitan prve vrste Vasilij Sergjejevič. Ljubimu, podarivši „vratarju k življenju" razven izgovorjenih novcev še svileno obleko.
Mati novorojenca je vsprejemala v spalnici čestitke in voščila znancev.
„Nu, čisto je očetov"!
„Ne, oči ima materine ..."
„Velik bo . . . Glejte, kako velike noge ima", so kramljale razne ženice okoli mlade matere in lepe detetove zibelke.
Baš isti večer je Vasjuk, položivši se spat in objevši ženo, mahoma vprašal:
„Je-li Svetlančica, da te ne greva, da si izpolnila Gjordjejevo prošnjo"?
Svetlana, vsa zardela ni odgovorila.
aPa dobro smo storili, da smo tega poniglavca njemu na čast za Koljo (Miklavža) krstili", je nadaljeval srečen oče, kazaje na otrokovo zibelko.
„Seveda", je izpregovorila ona, a objevši moževo glavo z rokama in nagnivši se čisto k njegovemu ošesu, tiho vprašala: „veš-li česar je naučilo ono mene" ? ona je pokazala na zibelj.
8 Česar"? je vprašal Vasjuk.
„ Ljubiti tebe ..."