IN ITALIJANSKEGA UUD- Z LJUBEZNIJO GRAJENO BRATSTVO 10 MORILO SEDAJ DOKAZATI SVOJO TRDNOST Vsako človeško delo pride enkrat pred največjo preizkušnjo svoje vrednosti. Upravičeno sinemo zapisati, da je prišlo sedaj pred tako preizkušnjo delo naših ljudi, italijansko-slovansko antifašistično bratstvo. Dogodki v zvezi z izjavo Informacijskega urada komunističnih partij o stanju v jugoslovanski Partiji, so na našem ozemlju globoko pretresli vso demokratično javnost. Najobčutljivejše pa so posledice tega dogodka v glaimih organih komunistične partije Tržaškega o-zemlja, katerim lahko javnost sledi po ostri diskusiji v tržaškem demokratičnem tisku. Gre namreč za pojav ki je bil glede na naše prilike skoraj neizbežen. Izpostavljenost našega ozemlja močnim osvajalnim težnjam ameriškega in seveda italijanskega imperializma, je koncentrirala v našem mestu vsakovrstne agenture sosednega italijanskega imperializma, ki s pomočjo mednarodnega. Vztrajno, javno in seveda tajno delujeta proti interesom našega ljudstva, proti gospodarskim in političnim interesom tržaškega mesta. Starim, preizkušenim borcem za antifašistične ideje je znano, da je boj proti odkritim in javno nastopajočim nasprotnikom sorazmerno lahek. Sovražnik je znan, viden, Prav tako njegovi direktni trenut-ni in končni, cilji. Prikrit, v naše okolje vrinjen agent pa se danes tolče z nami na zunaj, na znotraj Pa gloda politično borbeno organi-Zacijo našega ljudsko demokratičnega gibanja in pripravlja teren Za trenutek, ko bi lakho nastopil odkrito. Po razvoju dogodkov pri nas se zdi, da so prednosti takega tajne-Oa protiljudskega delovanja izkoriščali elementi, vrinjeni v vrhovne organe Partije Tržaškega ozemlja. V istem trenutku namreč, ko je bil znan spor v okviru Komunistič-hih partij, so se ti ljudje pri nas znašli in se postavili na stališče, ki bi lahko bilo na videz, v besedah, hajlepše in pravilno, ki pa skriva je pogoj, da vse dosedanje borbe ne bodo zaman, da bodo težnje naših ljudskih množic po ekonomski združitvi in v bodočnosti tudi politični združitvi z deželami socializma uresničene. Bližnja bodočnost bo v zvezi z mednarodnimi konferencami, na katerih bodo imperialistične sile zopet zagovarjale revizijo mirovne pogodbe v korist Italije, zahtevala od naših množic pojačano enotnost v obrambi tega, kar je bilo v interesu miru doseženega s pomočjo demokratičnih sil vsega sveta, predvsem pa Sovjetske zveze in Jugoslavije. Razdvojeni te naše življenjske bitke ne bi zmogli. Razdvojeni bi bili lahka žrtev naših tujih imperialističnih upravljačev in njihovih domačih kapitalističnih zaveznikov. Ohraniti enotnost, razširiti in ojačati jo, to mora biti odgovor naših množic frakcionašem, ki so po- kazali svoje karte, ki pa so tudi izigrali poslednji adut. mmm Priznavamo vodilno vlogo CK VKP (b), vendar ne moremo zatajili spoštovanja do voditeljev CK KPJ s katerimi nas je povezala trda in krvava borba proti nacifašizmu pod njihovim vodstvom in ne mo- o sebi (ne preveč dobro) elemente Protidemokratične, protiljudske dejavnosti. Centralni komitet KP STO-ja je ha zasedanju večine članov ugoto-vtt, da je eden izmed posrednih elementov takega protiljudskega stališča nekaterih ljudi rahlanje vezi z demokratično Jugoslavijo in haslonitev na Italijo, drugi, nepo-sredm element, pa razdiranje enot-hosti našega ljudstva, rušenje bratstva med Italijani in Slovenci. Prvi, posredni cilj lahko potrjuje hied drugim tudi oživelo oglašanje skomin po Trstu pri italijanskih hladnih krogih, drugi pa kroženje raznih emisarjev med našim ljudstvom, ki ga napačno informirajo ° trenutnem položaju pri nas in 0 odgovornosti za tak položaj. Po načelih taktike protiljudske- Ou delrnanja je razumljivo, da se bo začel, v kolikor se že ni, koncentričen napad na našo politično in organizacijsko enotnost. Frakcionaška delovanje v vrhovnih or-9anih KP STO-ja se bo hotelo zanesti v iskanju ozkih frakcionaških koristi v naše množice, izko-riščajoč njih narodnostno različ-host. Pod križni ogenj je že sedaj Postavljeno, pod krinko vabljivih 9esel, naše slovensko - italijansko C;nti}ašistično gibanje in kot že neštetokrat v svojem brezkompromisnem boju z imperialističnimi pro-tiljudskimi sovražniki, bo moralo Potrditi svojo jeklenost, svojo od' Pornost in svojo zmagljivost. Duh Pcnkcionaštva, ki je, prikrit, iz-rv.hnil sedaj na dan, ne sme naj- 1 mesta v naših masovnih organi-acijah, kajti enotnost naših mas j remo zatajiti hvaležnosti, ka-, fero jim dolgujemo za pod-ff1 poro v borbi našega ljudstva || j j proti anglo-ameriškemu im- ps!> peria,izmu- . j2 izjave Okrožnega odbora SIAU za Istro BERLIN IN MEMiSiJM ENO SAMO VPRMŠ&NJE Zapadne velesile so protestirale pri sovjetski vladi zaradi blokade zapadnih sektorjev Berlina. Sklicujejo se na povojne sporazume, ki jim jamčijo prost dostop do Berlina. Gre torej za iste pogodoe, kakor je n. pr. potsdamska o enotnosti Nemčije, ki jih zapadni zavezniki sami nenehno kršijo. V protestni noti izražajo vse tri zapadne vlade, da so pripravljene pogajati se s sovjetsko vlado zà rešitev sporov glede Berlina s pogojem, da Sovjeti predhodno «nemudoma» odstranijo blokado. Američani, Angleži in Francozi pa nikakor nočejo preklicati denarne reforme v svojih sektorjih ki je ravno povzročila blokado s strani Sovjetov. Šibka točka te protestne note je v tem, da ne govori o rešitvi celotnega nemškega vprašanja, v katerem predstavlja berlinska zadeva samo eno neločljivo točko. Nota niti ne omenja varšavskih predlogov vzhodnih držav za sporazumno ureditev vseh nemških problemov kot celote. Hkrati postavljajo zapadnjak! kot pogoj za štiri-stranske razgovore takojšnjo odstranitev blokade, kar daje noti ultimativen značaj in je zato za SZ nesprejemljiv. Sklicevanje zapadnih velesil na spoštovanje pogodb je tudi neosnovano. Res je„ da bi moral delovati v Berlinu štiričlanski nadzorstveni svet. Toda po potsdamskem sporazumu bi mo. rala ta ustanova upravljati vso Nemčijo. Zapadni zavezniki pa so s kršenjem potsdamskega sporazuma stvarno odvzeli temu svetu vsako funkcijo: ustanovili- so bicono in kasneje trico-no; izdali so poseben statut za «neodvisno» zapadno Nemčijo; končno so enostransko izvedli v svojih področjih de- narno reformo z uvedbo novih mark. Vse to so dejanja, ki so v očitnem protislovju z enotno ureditvijo Nemčije, kakor jo določajo pogodbe. Zato nihče ne more verjeti v ameriško propagandno gonjo, ki skuša prikazati Berlin kot «osrednje vprašanje». Nasprotno postaja vsak dan bolj jasno, da je berlinska pustolovščina samo orodje, s katerim skuša doseči ameriško zunanje ministrstvo težak cilj,, to je razdelitev Nemčije skladno z londonskimi sklepi. Izvedba tega načrta pa ni lahka zaradi odpora Francije, nemškega prebivalstva in celo zaradi izmikanja samih nemških kvizlingov. Francija se krčevito izogiba vsaki NarocnjKom in čitateljem! Iz tehničnih razlogov bo do nadaljnjega Tednik izhajal vsak petek zjutraj. pobudi, ki bi dokončno pokopala možnost rešitve nemškega vprašanja sporazumno s SZ. Francozi še niso obupali nad možnostjo štiričlanskega sporazuma, ki bi jim edini nudil jamstvo za varnost pred morebitno nemško napadalnostjo. Ce sedaj javljajo, da bo s 1. avgustom francosko zasedbeno področje dokončno združeno z biccno v tricono, poudarjajo v Parizu, da gre «izključno za ameriško pobudo» in da je Francija «na žalost» privesek Amerike. Strah pred enostranskimi ukrepi se kaže tudi v tem, da je nastal spor med ameriškim poveljnikom Clayem in francoskim poveljnikom Koenigom. Poslednji je očital prvemu, da se ponaša kot diktator, ker ukrepa o važnih zadevah na lastno pest. Francoski odpor proti berlinski pustolovščini se vidi v tem, da je Francija predlagala umik zapadnih velesil iz Berlina v zameno za popravo razmejitvene črte v Turingiji v korist zasedbenih področij zapadnih velesil. Odpor proti delitvi Nemčije — čeprav samo formalen — se opaža celo pri samih Nemcih, ki sodelujejo z za-padnimi velesilami. Ministrski predsedniki 11 zapadnonemških dežel so se v Frankfurtu izmaknili Clayevi zahtevi, da pristanejo na londonske sklepe o ustanovitvi zapadnonemške države. Te dni se je vseh 11 kvizlingov zbralo na posvetovanje v Kobleuzu, kjer so sicer stvarno kapitulirali pred ameriškim diktatom, kjer so pa zahtevali določene formalne omejitve londonskim sklepov, ki kažejo, kako se bojijo, da bi bili z Američani soodgovorni za dokončno delitev Nemčije. Deželni predsedniki predlagajo, naj bi se zapadnonemška vlada imenovala samo «upravni odbor», ustavodajna skupščina naj bi se imenovala «parlamentarni svet». Namesto skupščine in senata predlagajo imeni «predstavniško telo» in «svet dežel» Končno so zahtevali, naj bi nova ustava izrecno proglasila naslednje: «Nemci niso odgovorni za delitev Nemčije». Poleg tega uživajo zapadne velesile vedno manj zaupanja pri berlinskem prebivalstvu. V zapadnih mestnih sektorjih trpi 2 milijona blokiranih Berlinčanov lakoto in so skoro brez elektrike, brez plina in vode. Vzhodna (Nadaljevanje na 2. strani) BELEŽKE iz razvoja diskusije na podlagi dveh resolucij vlzvr-silnem odboru EP STO-ja V zadnji številki «Tednika» smo predvidevali, da bo diskusija na podlagi dveh (Babičeve in Vidalijeve) resolucij prinesla v razvoju krize v KP Tržaškega ozemlja nove elemente. Na žalost ti elementi, ki jih Je diskusija v resnici dala, niso taki, da bi krizi koristili v pozitivnem smislu, da bi namreč prispevali k njeni postopni rešitvi. Registrirati hočemo razvoj dogodkov zadnjega tedna: Poleg že dveh omenjenih resolucij so nekateri člani Centralnega komiteta KP poslali Izvršilnemu odboru pismo. v katerem izražajo svoje (tretje) stališče, v katerem obsojajo način diskusije, ki slabi enotnost partijskih vrst. obsojajo celotni Izvršilni odbor Centralnega komiteta, da se s svojim kolebanjem in oportunizmom ni znal izogniti frakcionistični akciji poedinih elementov in pravi končno, da je v interesu Italijanov in Slovanov In njihove enotnosti, da se Centralni komitet najodločneje očisti vseh razdiralnih elementov. Pristaši tako imenovane večinske (Vidalijeve) resolucije so to tretjo skupino označili kot «tretjo silo» in zagnali proti njej ostro polemiko, ki jih obsoja nečastnosti itd- Dnevnik «Il Lavoratore», ki je poslal nekako glasilo večinske (Vidalijeve) stranke redno priobčuje vesti raznih agencij (ki so mnogokrat nekontrolirane in zato netočne) in resolucije (tudi v slovenščini), ki poročajo, oziroma ki obsojajo stališče KP Jugoslavije in brezpogojno odobravajo izjave informacijskega urada. «Primorski dnevnik» pa Je postal nekako glasilo tako imenovane manjšinske (Babičeve) strank» Tržaški reakcionarni tisk pa hoče napeljevati vodo na svoj mlin. Zahtevo po očiščenju partije Tržaškega ozemlja vseh frakcionlstičnih elementov in intrigantov je Izrekla «Zveza partizanov za Istrsko okrožje» ter pozvala prebivalstvo cone A naj krepi svoje vrste v borbi proti imperializmu pod zastavo bratstva in edin-stva za velike ideale Lenina, Stalina in Tita. Okrožni komitet KP v Kopru se Je z 11 glasovi proti 4 izrekel za resolucijo tov. Babiča. Okrožni aktiv pa je s 114 glasovi glasoval za program dela,, ki ga je v smislu Babičeve resolucije predlagal tov. Beltram, 8 članov aktiva pa je glasovalo za Vidalijevo tendenco, ki jo je zastopal Jaksetič. 12. julija 1948. se je sestal Centralni komitet KP STO-ja in s soglasnostjo legalnega števila članov sprejel sklepe, ki jih je «Primorski dnevnik» objavil v slovenščini in v italijanščini. Centralni komitet ugotavlja da izvajajo ljudje pod Vidalijevim vodstvom frakcionistično politiko z namenom, da razdvojijo enotnost tukajšnjega demokratičnega gibanja, da pretržejo vse vezi z Jugoslavijo in da se usmerijo k Italiji. Dokaj verjetnosti dajejo tem ugotovitvam vesti «Voce libere» od 13. julija, ki prinaša pod velikim naslovom boročilo,, da bo De Gasperijeva vlada spet sprožila vprašanje priključitve Trsta k Italiji in da so vse države, ki sprejemajo Marshallovo pomoč s tem že soglasne. V uvodniku pa se tudi «Voce libera» zaletava v pristaše manjšinske stranke (!) in jih obsoja panslovanskega imperializma in kriv- (Nadaljevanje na 2. strani) Po širokem svetu KRONIKA « NA TOGLIATTIJA je izvrčil atentat demokristjanski agitator, ZS-letni neapeljski Študent Fallante, ki Je zadel komunističnega voditelja s tremi streli, zaradi česar je delavstvo zasedlo vse tovarne in proglasilo splošno stavko ter tudi železniški promet počiva. * V FRANCIJI se širi stavka, ki je zajela uslužbence ministrstva za finance in gospodarstvo, tudi med osebje e drugih uradov. « ANGLEŠKA in francoska zbornica sta naknadno ratificirali dvostranske sporazume z ZDA glede prejemanja ameriške pomoči po Marshallovem načrtu, s čimer sta obe državi tudi formalno postali podložnici Amerike * AMERIŠKE zasedbene oblasti v Avstriji pripravljajo gospodarsko priključitev te dežele k zapadni Nemčiji. » SVET evropske organizacije za gospodarsko sodelovanje je sprejel predlog italijanskega poslanika za vključitev tržaškega ozemlja v Marshallov načrt kar pomeni kršitev tržaškega statuta. GRŠKA demokratična vojska Je zavzela vse vrhove gove Gran», mos, s čimer so monarhofašisti zopet izgubili edini važen položaj, ki so si ga priborili s številnimi žrtvami. * DEMOKRATSKI KONVENT v Filadelfiji bo verjetno izbral Trumana za kandidata demokratske stranke pri volitvah za bodočega predsednika ZDA, ker se je general Eisenhower odpovedal kandidaturi. « CANGKAJSEK je dal ustreliti poveljnika 32. divizije, ker ni uspel v ofenzivi proti ljudski armadi. a MASAL MONTGOMERY je obiskal Pariz, da moralno podpre odobritev čim večjega vojaškega proračuna Francije. To je storil s čudno izjavo rekoč: «Premagane generale obsodijo in obesijon. * JUGOSLOVANSKA VLADA je na pobudo velesil razposlala povabila za podonavsko konferenco, ki bo v Beogradu dne 30 t. m. Konferenca bo izdelala statut za mednarodno plovbo po Donavi. Udeležile se je bodo vse podonavske države in vse štiri velesile. « V PAELSTINI se je ponovno začela vojna po preteku štiritedenskega premirja, ker so Arabci odbili Bernadottove mirovne predloge. Izraelci prodirajo na vseh frontah in se bližajo Jeruzalemu. Velesile se zaradi tega vojnega žarišča bojijo mednarodnih zaplet-Ijajev, zato so ZDA predlagale Varnostnemu svetu,, da jih z oboroženo silo prisili k miru če v treh dneh ne prenehajo s sovražnostmi. »GROF BERNADOTTE je predlagal ustanovitev arabsko-ži-dovske federacije držav pod Abdu-lahovim žezlom, kar je tudi želja Angležev. »V MOSKVI so se začele proslave 5. stoletnice samostojne ruske pravoslavne cerkve. Moskovski patriarh Je pozval vse pravoslavne cerkve k enotnosti in k skupni borbi za svetovni mir. » ZAPADNE VELESILE so zahtevale od sovjetske vlade, da ukine blokado zapadnih sektorjev Berlina, nakar bi šele bil zapad pripravljen pogajati se s SZ glede usode nemške prestolnice. * SOVJETSKA VLADA je odgovorila na protestno noto zapadnih velesil, da so same krive blokade Berlina in sedanjega težkega položaja, ker so izvedle enostransko valutno reformo, proti kateri se mora gospodarstvo sovjetskega področja braniti. Dva milijona Berlinčanov v zapadnih mestnih sektorjih je v obupnem položaju, ker letalski prevozi živil niso zadostni in ker bodo rezerve živil izčrpane v štirih tednih. » FANFANIJEV NACRT v Italiji, ki predvideva gradnjo hiš s fondi, ki naj bi se prisilno nabirali iz 13. mesečne plače delavcev, so povzročili silno ogorčenje in protestne stavke. ATENTAT NA TOGLIATTIJA je ogorčil ves demokratični svet Dne 14- t. m. je pretreslo vse italijansko delovno ljudstvo podlo dejanje, ki je skoraj stalo življenje ljudskega voditelja Palmira Togliattija. 25 leten Napolitanec, dijak Fallante, je sprožil štiri strele proti komunističnemu voditelju Togliattiju, od katerih so ga zadeli trije, in sicer eden pod levim pljučnim krilom, drugi v obisti tretji pa v glavo. V bolnici so ranjencu napravili več transfuzij krvi in ga operirali, tako da je sedaj izven smrtne nevarnosti. Atentator je član liberalne stranke in je prisostvoval seji parlamenta na osnovi, vabila, ki mu ga je preskrbel nek demokristjanski poslanec. Cim je Fallante opazil, da je Togliatti odšel iz zbornice, je stekel pred vhod, kjer je nanj streljal. Znanci atentatorja izjavljajo, da je bil Fallante v Neaplju navdušen demokristjanski agitator. Med drugim je baje izjavil: «Moram napraviti tako, da bo komunizem zginil». Italijansko delovno ljudstvo je na to podlost odgovorilo s splošno stavko in z zasedbo vseh tovarn. Zaradi neredov, ki so nastali po atentatu na Togliattija, so izgubile življenje štiri osebe, 48 pa je ranjenih. V Bologni, v Milanu in Neaplju je policija streljala na demonstrante, da bi jih prisilila k umiku. Bilo je več ranjenih. V mestu Prato je delavstvo postavilo po ulicah barikade v obrambi pred policijskimi napadi. V Rimu se je takoj po atentatu zbrala velika množica delavcev in uprizorila protestno demonstracijo v središču mesta. Množico so na- padli policaji pod osebnim vodstvom rimskega kvestorja. Odjeknili so rafali brzostrelk, ki so jih oddali policaji oddelkov «Celere», tako da sta obležala dva delavca težka ranjena. Policija je nadaljevala s pretepanjem in se zaletavala z vso brzino v demonstrante z jeepi. Poslanec ljudske fronte Roa-sio, ki je hotel odvrniti agente policije od pretepanja, je bil aretiran. Ljudstvo se je pred policijo branilo s kamenjem, s katerim je tudi pregradilo nekatere ceste, ki vodijo v središče mesta. V Genovi je množica ustavila štiri policijske oklopne avtoblinde Dohodi v mesto so blokirani in zaprti za promet. V Firencah je demonstriralo 100.000 delavcev, ki jih je policija razganjala s solzilnimi bombami in z oklopnimi avtomobili. Togliatti je takoj, ko se je razširila vest o atentatu, prejel številne brzojavke iz iznozemstva, v katerih demokrati izrekajo zgražanje nad podlim atentatom in mu želijo skorajšnjega okrevanja. Med drugimi mu je brzojavil generalisim Stalim v imenu CK VKP , odvedli na otok. Meri se je nato obrnila od igranja in rekla z otroškim nasmehoh1-! »Pri nas pa so se ljudje sedaj preselili v pečine. Tam žive preko dnev3’ ponoči pa gredo na njive in delajo. Takrat ni letal. V domu je še mnogo otrok iz Andartike. Devetletnemu Džorgo»11 Papazisu je mati pri odhodu zaupala sedem letnega brata Vasilija. Mladinka Meri Hasu je' 24. marca t. 1. pripeljala iz svoje vasi Pisoder*. na osvobojenem ozemlju skupino 160 otrok od 3 do 12 let. Ta ko'01’', je šla skozi položaje monarhofašislov m prešla jugoslovansko mejo. Žara zrakoplovov so hodili samo ponoči. Kljub trpljenju in lakoti s0 se otr® hrabro držali. Starejši in močnejši so nosili po hribovju navkreber mlaj»2' V bližini monarhofašističnih straž s0 šli po vojaško v koloni tiho, br2 šuma, brez joka. Tam za planinskimi vrhovi, skrita v mrki noči je t" . Titova Jugoslavija. Otroška kolona je hitela k njej, kot k materi zaščitni01- Tisoče grških otrok je danes na jugoslovanskem ozemlju. Narod, K' se je sam boril in trpel, jih je sprejel kot svoje. Množične organizacij2’ zlasti žene so sprejele otroke tega junaškega naroda, Zato so reakcionar11, trobila na zapadu začela blatiti s klevetami novo Jugoslavijo v razjoka0 »skrbi« nad usodo grških otrok. Lambros Karatimijos je star 10 let, zdi se pa, da jih ima 15. Sutl’ 3 velikimi temnimi kolobarji pod očmi. upadel in bled, daje vtis izmučene^ dečka. Labros ne ve ničesar o veliki akciji »reševanja grških otrok«, ^ jo vrši kraljica Friderika s pomočjo tujih strokovnjakov. Lambros ve to: v njegovo vas Trnovo so prišli fašisti in odpeljali 20 otrok v lcrltl5 zapor, zato, ker so njihovi očetje partizani. Takrat je 111 o’rok iz Tir0 vega ponoči zbežalo v Jugoslavijo. Lambros je prijel za roko svojo ses Fani, mama pa jih je spremila in ni se jokala. Medtem se monarhofašistična akcija »reševanja« otrok nadaljuje. Nien'^ , organizatorjem ni mar, če s0 po otokih internirali, poleg 540.000 01 j in žena tudi 100.000 otrok. Kraljica, katere bratje so bili hitlerjevski oflC' 3 je vzhičena nad tem. Njeni vojaki ugrabljajo otroke po vaseh. Cele kaze11 ekspedicije na kamionih in na tankih izvršujejo. »Rešene« otroke, z veh , spremstvom vozijo do Soluna in od tam po morju v pekel na Dodekane^j otoke. Tako so iz vasi Bufli naenkrat odpeljali 160 otrok. Kot Pe ^ , pod Turki, so danes brez otrok vasi Itija, Marina, Podipiatanos in t0'ga drugih po severni in srednji Grčiji. Ljudstvo je oboroženo spremstvo^ otroškega konvoja počakalo pri vasi Keli in ga razpršilo. 160 prestra-’2^ otrok se je vrnilo ubogim materam, katere so se zaradi njih pol ure 9 tolkle s fašisti. s0 Med pobeglimi otroci so v Jugoslaviji tudi grške žene. Nekatef2 ^ pribežale s svojimi otroci, druge so bežale pred terorjem, ne da 131 ^ imele časa posloviti od doma. Njih otroci potujejo sedaj v konvoji11 trpeči grški zemlji. Ali si predstavljate bolest teh mater? ^ Ulovili so me, pretepli in potem pustili dva meseca. Ko so P2 j drugič, sem zbežala skozi okno. Troje jih je ostalo; ž Haralambi, '3 a Vasili in 3 letni Sodija. Kaj je z njimi, ne vem. Tako pripoveduje Ka lliadu, žena iz mesta Kilkiz. Ker je ostala brez svojih otrok, je ^ materinsko ljubezen prenesla na malčke v domu. Skupno z ostalimi ze skrbi Kaliopa za te otroke in misli na svoje male mučenike — če so 02 " ^ V domu ob Neri so grški otroci proslavili 1. maj. To je bil op ^ prvi praznični dan po tolikem trpljenju. Ves paviljon je bil okre zastavami in na veje starih lip so otroci izobesili slike maršala ^ Od 670 otrok, kolikor jih je po domovih v Beli Crkvi in okolici. nlrijeli eden pismen. Sele sedaj v novi Jugoslaviji se bodQ mali Grki P ?a učiti pisati in brati. Ameriška »pomoč« Grčiji ni predvidela kre laji take stvari. Strokovnjaki so narodu namesto prosvetnih delavcev P bombnike, ... Mirni in preveč resni otroci za svoja leta so se ob prazniku 1. maja razživeli.. Pred ljudstvom, ki je prišlo iz Bele Crkve, so ti otroci predvajali svoj prvomajski program, prepevali in recitirali. Na vse je pozabil in se pričel igrati celo štiriletni Jermanos iz nesrečne yasj Germana, katero so fašisti d0 temelja oropali, internirali 150 moških ■n 50 žena, nato pa jo zažgali. Mali Jermanos je komaj doznal nekaj od vsega, kar se je dogodilo. Daleč od doma je resen in moško se drži, ko Se starejši otroci hočejo igrati. Duma Atanasis in Kostopulosa Hristos Ka že odrasla dečka, pametna. Njihova vas Treandafili je doživela drugačno usodo. Celo leto in jesen so monarhofašisti tolkli vas s topovi, dokler nis0 vso razrušili. »Jaz sem ušel z materjo in očetom iz vasi, toda topov se nisem bal«, trdi hrabri Kostopulos. Osemletni Ilios Papandopulos iz vasi Trigono je dolgo polglasno štel na prste in izračunal, da ima osem let. Ni se delal junaškega: »Strah *0* je letal. Na poti sem stalno hitel, da čimprej odidem. A sestrica je dstsla doma. Grške otroke, nastanjene v Beli Crkvi v Banatu, so obiskali polèg Jugoslovanskih tudi različni inozemski novinarji. Po teh obiskih Associa-dd Press javlja: Jugoslovanski Rdeči križ je namestil v mali vasi pri eli Crkvi 240 grških otrok, ki so pribežali iz svoje zemlje. Na jugoslovansko mejo so prispeli ti otroci po tednu dni hoda preko planin. Preko 000 teh otrok _ beguncev je prejela Jugoslavija in skrbi zanje Rdeči riž. ki ima 2 milijona članov. Ti člani so dali prostovoljne prispevke za Pomoč otrokom, sedaj pa se obračajo na organizacije Rdečega križa po sem svetu, da jim pomagajo pri izvrševanju te človekoljubne naloge. "it&b-ù. (toaiAOfa- deia&d tùmfate „‘Rdeči pMletaàd“ jj.^deči proleter je tovarna za oro-^ • Potem ko odloži delavec delov-Bel 0^ek°> gre v profilaktičen od-,v ek, ki je na tovarniškem dvori-p ■ Pri vhodu se sleče in gre poi j’hb. Četrt ure kasneje gre v P’d-iua dva tedna bivanja v tem ao-su0.p!add delavec 75 rubljev: 30% Plače. Delavcu plačuje sindi-tu. 2 sredstvi socialne zavarovalni-boči, nnxko leto je prebilo tu svoje 600 delavcev, letos jih bo c. , sa/co leto prežive mnogi delav-tovarniški strokovnjaki svoje dooj iCe v zdravilišči in letoviščih, Krima in Kavkaza. Lansko leto je sindikalna organizacija omogočila 1416 delavcem, vojnim invalidom, materam z mnogimi otroki in odsluženimi de'avci bivanje v najboljših zdraviliščih ZSSR. Pod vodstvom učiteljice športa Vine Kon-drašove delajo delavci hribolasci ekskurzije v hribe in se dvigajo na visoke vrhove Kavkaza. Drugi se zopet v počitn;cah lahko zabavajo z lovom in ribolovom, pri čemer imajo na razpolago vse potrebno. Večina de'avcev pa prebije svoj prosti čas v klubih in na stadionih, kjer se udejstvujejo v vseh vrstah športa. 700 delavcev tovarne »Rdeči proletarci« je č’anov športnega društva »Sta'inec«. Nogometna družina sl je pridobila pokal Ministrstva za industrijo strojev. V tovarni je tudi zbor za ruske narodne pesmi, ki je z uspehom nastopil na odru Velikega moskovskega teatra. Za organizacijo kulturnega oddiha delavcev je »Rdeči proletarci« da la V letu 1948 1,075.000 rubljev. Tudi otrok delavcev niso pozabili. Vsako poletje gre na letovišče 1500 otrok v krasno mestece za otroke v bližini Moskve. Za taborenje pionirjev je predvidenih za to leto 260.000 rubljev. ---------------------------——------------- g M zorno kot Soča, ki pa ni krasne modrikaste barve, temveč je bo'j zelenkasta, tak je tudi Ter s svolimi pritoki.. Nadiža izvida iz,pod Ja'ov-ca (1600 m) pri Brezjah, preteče del ozemlja v Kobariškem Kotu in pred Kredom krene naravnost proti jugu v Benečijo, tla so tu bo’j nizka kot proti Kobaridu, ker sicer bi se izlivala v Sočo. Pritoki, ki jih sprejema na tem ozemlju, so samo na ’evem bregu, ker ob desnem je visoka p’anota, ti so Amburna, ki ji prihaja en dotok Izpod Matajurjevega pogorja in drugi pa izrod Livke (gora Kuk), ki se pri Svobodnjah združita in odtod ime vasi. Dalje je pritok Kozica, ki prihaja izpod Drenkre (Kolovrat—gorovje) in Erbeč izpod Qb1ice pri Gorenjem Trbi’ju. Ta pos'ednja dva se združita pri Spodnji Mjersi (St. Lenart) in pozneje Prl Ažli, sprejmeta še Am-burno in vsi trije se izlijejo v Nadižo pod Mostom niže St. Petra, pod znamenito razvaMno. oziroma ostankom srednjeevropskega gradu fevdalov Gronumberg- G’avni kraj tega ozemlja je ma'i pa čeden trg St. Peter, ki je precej poitalijančen. Tu je bilo kot po prik’jučitvi po 1. 1867 ustanovljeno učiteljišče s posebnim namenom. Tudi izpiti so tu lažji kot drugod, zato so vsi silili rajši sem stresati svoie znanje. Drugi kraji so: St. Lenard ob Erbeču, Kravar, Srednje, više gori je Oblica, prej še nase'je Černetiči- V đo’in; Kozce je najprej Orš-nje, po'vi Kozca. Leše, Grmek, Hlodiči, Topo’ovo Trušnje in visoko gori blizu meje pa Drenkiia. Pod Kolovratom so v okrožju zaselki Prapotnica, K'obučarji, Selce, Volbenk s cerkvijo. Od Až’e pri St. Petru ako sledimo teku Allibrane navzgor pridemo do Sovodenj in dalje še so zaselki Ga-brovica, Cep etišče, Poiava že pro ti Livku, ki pa je za onstran meje ' visoko gori ob Kuku. Od Savodenj gor med obema izvirkoma oz. d i-tokoma je Trčinunska gora 500 m visoka z vasjo Trčmun, rojstni kraj pesnika msgr. Iv- Trinka, ki sedaj tam gori v miru preživlja svoja zadnja leta. Od tu gre pot dalje v smeri proti Matajurju in vodi skozi zaselkg Mašeri. Je’ina v va? Matajur, ki je že 1000 m visoko. Vrnimo se pa zopet v So-vodnje, da omenimo še cesto in vasi, ki so pred Sovodnjami. Tu je v strmini Gorenji Barnas in na visokem porobju je že omenjena cerkvica S, Kancijana in potem so Kostne bolj desno. Po na-dižki dolini pridemo do Briše; raztresena kmetska poslopja ob po-bcč(;u nad to vasjo tvorTjo vas Ronec (Ronac) in od Brišč ob cesti komaj 1 km dalje je malo križišče Podbonesec, kjer se ustavljajo tudi avtomobili. Ime je nastalo iz besed «bo nesel», namreč vinograd z njivo, tako je rekel oni, ki ga je prodal. Đo’ina Nadiže se dalje gor bolj stiska in na levem bregu zaselka Loga n1 hiš do zadnje predmejne vasi Stupice. V bregovih so vasi Gorenji in Dolenji Mersin ter še više gori je Obala. Na drugi strani — desni — Nadiže naspjoti St. Petru je Dolenji Barnas, to je prva s1 o venska vas od Čedada gor, za tem pa so mali zaselki ob stranski cesti Nav-kuk, B’ača, više gori v strmino pred znano zgodovinsko jamo je Landar, spodaj da’je ob cesti je Tarčet (ne zamenjati s Tarčentom). Laze, kjer je tudi cerkev in slovenska duhovnija, potem sta še dva mala zaselka Sčig'a in Fodvršč. Pot se vzpne močno navreber tel pride v Arbeč in Gorenjo vas in prav na vrhu je tipična vas Crni vrh, ki je dala nekaj izobražemtva pod Caneboio na poti v Poldo, so ma’i zaselki Grmovščica, Gradišče, Furetiči,, kjer je tudi cerkev, potem je Podklap in Ravne, tu više gori je Porčinj, znan po dobrem kostanju. Od Fojek dalje ob g av-ni cesti je v daljavi 4 km Ahten (Attimis). Grofje Attems so imeli tu nekdaj svoja velika posestva, a minuli so časi fevdalizma. Tu se stekajo ceste, ki prihajajo iz gorovje in glavna od tu pelje v slovenske vasi Ma’ino, Kančelirje in Subid. ki je visoko gori. in so jo ob času osvobodilnih bojev na^i-fašisti požgali kakor tudi cerkev. Fot. lepa vojaška cesta vodi dalje v Prosnid pod Robediščami. Ta vas ima prav amfiteatralno lego in cerkev je na nekem k'-'c’ju v do-ienjem koncu vasi. Od Ahtena dalje se cepi glavna cesta, še preden pride v Neme (Nimis), ki so še kak km naprej in pelje v malo dolinico ob potoku, ki mu domačini pravijo Reka. Izmed vasi je prva Do e-nja Crneja, ki pa je že popolnoma pofurlanjena; preden pridemo do te vasi, vidimo na levi na ma’ein nizkem hribcu še ostanke nekdanjega Crnejskega gradu iz XI. sto’, in še bliže na nizkem porobju pa je cerkvica Sv. Marije Magđa'ene, kjer so našli zapisek iz zadnje četrti XV. stol. v bratovščinski knjigi. Ta knjiga je sedaj v muzeju v Čedadu in obsega zaznamek ustanovnih maš, ki ga je kasneje nek Hrvat prevedel v sloven.-ki jezik. Pravopis je ital-fur anski. Od gradu je osta'o še ma’o zidovja, sicer je že vse preraščeno. Dalje gor ob cesti je gorenja Crneja, nato še dva zaselka: Gorenje in Dobje. Cesta ne gre več dalje, ker je potem sama goščava. Od Nem dalje je kraj Karnahte, pritoka Tera, ni na več kot 7 km daljave, nobene hiše do nek3 skup ne hiš, kjer so tudi krčme in se pravi pri Debeležu- Kak km prej vodi v strmino certa -r Tajpano 'n še dn- Molnif« o be.nesmswoenija Merilo M 500.000 in zavednih značajev- Od tu ni daleč do onega izrastka ob meji k sosedom, kjer je Robedišče nad Logmi v Kobariškem Kotu. Tretjo skupino tvorijo TERSKI ALI TARČENTSKI SLOVENCI Uberimo pot iz Čedada proH seve-rozapadu in tudi avto pe je do samega Tarčenta, toda, da spoznamo bolje kraje je treba iti le peš. četudi bo vsega kakih 20 km- Prej pa pojdimo samo do Torreana ali Ta-morjana, od koder se vzpne pot na gorsko planoto, ki smo jo sedaj zapustili na severu in jo pričnemo opir-ovati na jugu. Tako pridemo najprvo do Mažarol in mimo ma Uh medpotnih zaselkov Drejane in Skrile do visoke p’anjave, ki se končuje v vrhu Ivanac (1156 km). Pod tem, v gorski globeli, leži večja slovenska vas Canebo'a in malo ob strani je vas Podvrata; spodaj lje v Platišče; iz Platišča se lahko gre v Brezje pod Jalovcem in Kar-nahto nad zaselek ob izviru istoimenske reke zopet nizdol k Debeležu. Od Debeleža proti zahodu pelje cesta v strmino in na vrh, kier je VUkorša večja slovenska vas pod Velikim Vrhom, in dalje po gorski planjavi v Sediiišče, ki pa je že blizu glavnega kraja Ter-ke kotline: Brda. Od Viškorše v stran na levo po mali poti se pride v Zavrh >n še bolj na levo v Vizont. od koder pelje ceste strmo nad prepadom doline Karnahte, po kateri smo šli k Debeležu; niže doli na sončnem porobju, od koder se že vidijo Neme jako lepi, je Ra-mardol in dalje proti Tar člen tu pa so Sedile, dve že skoraj popol noma poitalijančeni vasi. Od zadnje vasi Tarčenta je komaj pol ure hoda. Rihard Orel (nadaljevanje prihodnjiil Stran naših kmetovalcev Kakšna kodi žitna skramka? Smo v oi žetve in mlačve, zato je prav, da mislimo že sedaj na to, kako in kam bomo spravili naše žito, da se nam ne bo pokvarilo in da ga nam ne bodo uničili razni škodljivci. Kakšne nevarnosti prete našemu žitu m kaj moramo ukreniti, da se jim izognemo? Predvsem je treba vedeti, da je žitno zrno živo, da diha in da se hrani, ker ne prejema več hrane od zunaj, samo po sebi. Zato posta ja vedno manjše in lažje. Sami ste že opazili, da ste kaščo napolnili do roba, da pa že po kratkem času ni bila več čisto polna; žita je bilo na videz manj. v resnici pa so se le zrna zmanjšala in zgubila na svoji teži Zato moramo hraniti naša žita v čim bolj suhih in hlad nih prostorih. Zrno je dovolj suho. če nima več kot 11-15 odst. vlage. Pri večji vlagi pa se na žitu po javljajo razne bakterije in plesni, ki' včasih povzročajo «popravljivo škodo. Premočnemu dihanju i-.ta in kvarjenju zaradi bakterij in plesni se izognemo le, če vskladiščimo žito v suhe, zračne in ne pretople shrani be; žito ki ga hranimo na tleh — in ne v predebelih plasteh, moramo pogosto premešati in zračiti. Veliko škodo povzročajo v neprimernih shrambah žitu ludi razni škodljivci drobne uši, žitni žužki, gosenice kaščnih metuljev - moljev, miši, pod gane, vrabci, golobje itd. Vsi ti škodljivci žito žro in ga uničujejo v velikih količinah. Tako uniči žitni žužek 3-10 odst. celotne teže žita, prav tako molj, medtem ko gosenica zapreda žitna zrna in moko v kepice, ki se nato pokvarijo in zadehnijO; če uš napade žito ga popolnoma uniči in je razen tega nevarna, ker je strupena in ker povzroča nje ugriz opekline na koži. V mlinih in večjih shrambah u-ničujemo te škodljivce s plini, miši in podgane pa uničujemo z mačkami, strupi, pa tudi s plini, zlasti dokler so žitne shrambe še prazne, medtem ko se proti vrabcem in golobom pomagamo s šipami in mrežami na oknih. Razumljivo je torej, da moramo naše žitne shrambe pripraviti. Žitne shrambe morajo biti zračne, suhe in take, da jih lahko čistimo. Ne smejo biti blizu gnojišč, da ne dobi žito vonja po gnoju. Okna, ki jih opremimo s šipami ali mrežami, morajo bui drugo proti drugemu, tako da dobimo, kadar jih odpremo, prepih Lar je potrebno za pravilno zračenje. Preden vskladiščimo novo žito, moramo shrambe temeljito prezračiti in jih s klorovim apnom razkužiti. Ostankov starega žita ne pustimo ležati več v shrambi, ampak jih sežgemo. Prav tako je treba razkužiti razpoke v stenah in stropu in jih zamazati mavcem ali posebnim kitom «Erkalit», ki ga dobimo v zadrugah in trgovinah. Preden žito vskladiščimo, ga moramo očistiti na trijerju, da se tako iznebimo plev, zdrobljenih zrn m plevela, ki srkajo .z zraka vlago in so cesto krivi, da se žito pokvari. Prav tako moramo z.ito preden ga vskladiščimo, temeljito posušiti m ga držati dalj časa na čim bolj suhem prostoru. Zračiti ga moremo le takrat, kadar je zunaj zrak bolj suh kakor v shrambi, nikoh pa pri vlažnem vremenu. Zito v sarambl naj ne bo nad en metra nasuto> največ 1.50 metra, toda samo v primeru, ako je v predalih. Večkrat moramo tudi pregledati, da-li se žito ne kvari- Ce začutimo toploto, ako seže-mo z roko globoko v žito, ali če je žito na površini vlažno, ga je treba nemudoma na tanko raztegniti. Ko se spet dovolj osuši, ga vnovič prevejemo in šele nato spet spravimo v žitnico. Sicer pa je sploh dobro, da žito večkrat pre-sujemo iz predala v predal ali premečemo s kupa na kup. Ce hranimo žito v vrečah, jih moramo čez pol leta presuli. Ker je od pravilnega vskladišče-nja odvisno, kako seme si bomo 'ohranili za bodočo setev in kak- šen kruh m koliko ga bomo imeli, moramo posvetiti našim žitnim shrambam vso pozornost in jih že sedaj med žetvijo skrbno pripraviti. Končno je treba žitne shrambe tudi varovati pred škodljivci, od katerih sta razen miši najnevarnejša žitni žužek in žitni molj. Žitni žužek, škodljivec, ki nam dela toliko preglavic v žitnih shrambah, je majhen, 4 do 5 mm dolg hrošček. Barve je temnorja-ve, glava je podaljšana v rilček. na katerem so kolenčasto upognjene, rjavkasto rdeče tipalke, vratni ščit je pokrit z velikimi podolgovatimi, vdrtimi pikami, krila ali pokrovke so pikčasto progaste, nožice rjavkastordeče. Hrošček prezimi najraje v razpokati sten in desk v žitnih shrambah. Spomladi vrta samica s svojim rilč- kom v zrna in v tako nastale luknjice zleze po eno jajčece. Ličinka, ki je debela in ima močno ukrivljen hrbet in roženasto glavo, razjeda zrno v notranjosti. Ko čez nekaj tednov doraste, se v zrnu zabubi in iz zrna zleti nov hrošček, ki nadaljuje delo svojih prednikov. Vsako leto slede tri generacije. Kako se ubranimo tega škodljivca? Skrbeti moramo za zračenje in premetavanje žita, zlasti od prvih spomladanskih dni pa do meseca julija. Preden spravimo novo žito, moramo shrambo skrbno očistiti in razkužiti, kot smo to že poprej omenili. Ličinke v zrnih uničimo, če pustimo zrna 24 ur v suhi vročini 50 do 60 stopinj; temperatura ne sme biti nikdar višja, da zrna ne izgube sposobnosti ka-ienja. Drug škodljivec v žitnih shram- bah, majhen metuljček (5 nam) z razprostrtimi krili, 1.5 cm dolg, je žitni molj. Prednji krili sta svetlikajoče se beli, rjavočrno marnio-rirani, zadnji krili sta svetlikajoče se svetlosivi. Gosenica je rumenkaste barve s svetlo sivo glavo. V juniju leže metuljček na zrna po eno jajčece. Gosenica objeda zrno, dokler ne doraste. Vsa objedena zrna preprede med seboj. Zato najdemo v takih kaščah, kjer gospodari žitni molj, vse polno zapredkov z objedenimi zrni. Konec avgusta ali v začetku septembra gosenica doraste in se plazi med zrni in prede pri tem fine nitke, da je cel kup prepreden. Gosenice prezimijo v razpokah sten in tal ter se šele spomladi zabubijo. Cez 14 dni se pojavi metuljček. Obramba proti žitnemu molju je enostavna. Kupe žita večkrat premetavajmo, zapredke uničimo. Preko zime moramo pregledati razpoke v stenah in na tleh ter gosenice uničiti. Razkužitev shrambe, belenje sten in zapiranje razpok mnogo pripomore k zatiranju tega škodljivca. h m m bi Mi Ah zadostno skrbimo, da se naše vinske posode ohranilo zdrave in dobre? Koliko posode se pokvari zaradi nepravilnega ravnanja s njo,, koliko sodov postane plesnivih in nerabnih , ker smo opustili iveplanje. Skoda, ki jo povzroča tako ravnanje z vinsko posodo, je zelo velika. Sedaj si nekoliko oglejmo, katere napake delamo v tem pogledu in kako je pravilno ravnati s posodo, da bo ostala dolgo zdrava in uporabna. Pred,vsem moramo skrbeti, da prazni sodi nc postanejo plesnivi, zlasti v notranjosti. Najboljše in najcenejše sredstvo proti plesnivo-sti je žvepleni dim. V ta namen pustimo,. da zgori v določenih krajših ali daljših preslekih odmerjena količina žvepla v jpraznih sodih sredi zaprte kleti. Zažiganje žvepla v sodih •preprečuje plesnivost v notranjosti sodov; zažiganje žvepla sredi kleti pa preprečuje plesnivost na zunanji strani sodov. Zadimljenje posode z žveplom izvršiš tako-le: Cim si sod izpraznil, ga dobro operi s čisto mrzlo vodo. Peri sod toliko časa in pre-menjaj vodo tolikokrat, dokler ne bo tekla iz njega čista voda. Ko si to dosegel, pusti sod toliko časa odprt, da se nekoliko osuši. Manjšim sodom obrni veho, da se bo voda iz njih odcedila, v večjih sodih z vratci pa poberi na dnu nabrano vodo s suho cunjo. Ko se je sod dovolj osušil, ga obrni, da bo veha na vrh, zatakni ga s čepom, zapri dobro morebitna vratca in zakadi ga z žveplom. V ta namen zvemi na vzake 3 hi prostornine soda en trakec žvepla na azbestu. Ko si določil, koliko trakcev boš potreboval, zažgi vsak trakec posebej, o-besi ga na žico in spusti ga gorečega skozi veho v sod. Med gorenjem trakca v sodu zatakni veho z zamaškom. Ko je trakec zgorel, potegni ga iz soda, nadomesti ga z drugim in ponavljaj toliko časa, da boš porabil vse trakce, ki si jih za žveplanje soda določil. Zveplanje na ta način je nekoliko zamudno, toda nujno potrebno; če namreč zažgemo več trakcev obenem, nastane tako velika vročina, da mnogo neizgorjenega žvepla izhlapi in se izloči v obliki žveplenih kristalov na doge. Ce potem v tak sod nalijemo vino, dobi rado skrajno neprijeten duh, podoben duhu po gnilih jajcih. Po žveplanju sod dobro zabijemo. Tako zabite -in zažveplane sode hranimo najbolje v kleteh, kjer je primerna vlaga. Pri praznih sodih je potrebno, da to žveplanje ponovimo, in sicer v določernh časovnih presledkih. Praksa je pokazala, da je najboljše zažveplati posode vsakih 6 tednov. Da ne bi pozabili, kdaj je čas, da se prazna posoda zadimi, zabeležimo na sodu s kredo dan in mesec zadnjega zadimljenja. Marsikateri naši vinogradniki ne žveplajo prazne posode: ali pa postopajo s prazno posodo drugače. Nekateri jo oparijo in močno posušijo, hranijo jo imt v suhih prostorih, drugi jo zabijejo, ne da bi jo opi'ali. Pogrešno je oboje. V prvem primeru se posoda preveč razsuti in pred vsako u-porabo je potrebno obroče nekoliko nabiti. Zaradi neprestanega nabijanja obročev, posoda leto za letom manj drži in dnesi se upognejo na znotraj. Večkrat se tudi zgodi, da obroči počijo in vino steče po tleh. Onim pa, ki prazno posodo le dobro zabijejo, se pa premnogokrat zgodi, da se prazna posoda skisa ali pa tudi zaplesni. Plesnivo posodo je težko popraviti. Ni dovolj skrbeti, da bo posoda samo znotraj zdrava, ampak tudi za to, da bo posoda na zunaj lepa. Zato moramo posodo večkrat obrisati s suho cunjo in klet vsaj vsake tri mesece enkrat zadimiti. Zato zažgemo na sredi zaprte kleti v kaki stari ponvi pest žvepla, drugi dan klet prezračimo. Močno moramo skrbeti tudi za veho in skrbeti, da bo vedno lepo okrogla, ker samo lepo o..rogle vehe se dajo brez cunje dobro zapreti. Da se vehe ne kvarijo, moramo skrbeti, da bodo sodi v kleti dolgimi zamaški dobro zaprti. Največ veh se pokvari pri odpiranju sodov z dleto in železnimi kla-fami. Ce so zamaški dolgi, jih lahko dvignemo z roko ali lesenim kladivom. Ce smo pa za prevoz prisiljeni rabiti kratke zamaške, jih dvignemo s posebno pripravo. Zelo praktični zamaški za prevoz so struženi iz desk, torej iz lesa potem ostane nepoškodovana. Poškodovane vehe povrtamo s poseb nim svedrom ali pa zamenjamo dogo, v kateri je izvrtana veha. Marsikje imajo zelo slabo navado, da navrtajo v sredo dna brez števila čepincev, kar zeio kvari sod. Vinogradniki, upoštevajte gornja navodila in skrbite za zdravo vinsko posodo. Konserviranje jajc Gospodinje vsekakor zanima, kako bi shranile jajca, da bi jim bila na razpolago tudi v mesecih, ko primanjkujejo, oziroma ko njih cena precej naraste. Zato si og'ej-mo, .kako lahko shranimo jajca za daljšo dobo, ne da bi Sp pokvarila.. Poznamo izredno mnogo načinov konserviranja. Predvsem moramo za konservi-ranje izbrati samo najlepša jajca, ki morajo biti popolnoma sveža in prav nič poškodovana. Zelo primerna so jajca iz prvih petnajst dni septembra. Vendar pa pri vseh načinih shranjevanja ‘zgube jajca svojo naravno svežost, tisti dobri okus, ki ga imajo le sveža jajca -2??° ne smemo konservirànih jajc uživati surovih. Vsi številni načini shranjevanja slone na tem, da preprečimo prodiranje zraka =ko-zi jajčno lupinico, kajti ravno zrak ki prihaja v jajce, povzroča gnitje- Zelo preprost način shranjevanja je v tem. da položimo jajca v prašne snovi'-v lesno žaganie, v zelo fin pesek, v apno v prahu, otrobe ali v pre- j za pol obrata. Ce bomo tako po-mogov prah. V zabojček nasujemo stopali, lahko ohranimo jajca tri do eno teh snovi, vlagamo previdno | štiri meseče. jajca ‘n jih sproti obsipamo ter po sipamo s tem prahom. Tako lahko ohranimo jajca nekaj mesecev, posebno gotovo pa v hladni letni dobi. Ce uporabljamo žaganie, moramo paziti, da ni to od kakega smolnatega ali pa dišečega lesa- V tem primeru bi se jajca navzela duha smole ali pa kakih drugih snovi, ki so v nekaterih lesovih. Najprimernejše je žaganje hrastovega lesa. Otrobi niso primerni, ker se rada pojavi plesnoba. V smukčevem prahu (talco) jih lahko dobro hranimo 4 do 5 mesecev. V zmleti kredi se ohranijo približno dva meseca. Laliko pa shranimo iajca tudi tako, da v izmeničnih plasteh vložimo v sod šoto ter jajca. Šoto, ki mora biti seveda popolnoma suha, položimo na dno. Ko je sod poln, aa dobro zapremo. Hranimo ga v hladnem prostoru. Zelo ugodno je, ako zavrtimo sod vsakih 4 do 5 dni Fonekod obdelajo jajca takole: Za 30 sekund jih vložijo v. vrelo vodo. V tej kratki dobi se zaradi vročine zgosti tanka plast iajčne.ga beljaka, ki stvori neko zaščitno p1ast. Po tem postopku obdelana jajca vlože nato v presejan pepel- To je izredno lep postopek, toda biti moramo precej spretni, da jajc preveč ne vkuhamo. .Tajca ohranimo do 4 mesece tudi tako, da raztopino borove kisline ali pa boraksa ugreiemo na 90«C ter vtaknemo vanjo jajca za nekaj sekund. Zatem jih osušimo, ali pa jih pustimo eno uro v raztopini salicilne kisline v zelo razredčenem alkoholu. Nato Nadaljevanje na 11. strani). Poslovne zveze in zadruge na novi poti Razvoj jugoslovanskega zadružništva naglo napreduje. Posebno viden je napredek kmetijsko nabavno prodajnih zadrug, katerih, mreža se razteza na vso državo ..ki štejejo SO odst. vseh zadrug. Vse te zadruge so članice okrajnih zadružnih poslovnih zvez in obi segajo ozemlje enega okraja. Naloge poslovnih, zvez se od nalog krajevnih zadrug razlikujejo la po obsegu poslovanja in po poslih, bistvenih za določen okrej. Poslovne zveze so postale glavna podpora ljudske oblasti. V UM fi. letu je znašal promet blaga pri kmetijskih zadrugah okoli 12 milijard dinarjev, do tega odpade na promet, ki so ga izvedle zadružne poslovne zveze, nad 5 milijard. Ta znesek je tako nizek, zato ker ni bilo v vseh okrajih poslov- nih zvez. Tako n. pr. so se v Sloveniji ustanovile šele lansko leto po decentralizaciji zadružništva na deželi. V prvi polovici leta 1947 so kmetijske zadruge imele nad '2,200.000 članov in so oskrbovale nad 9,5 milijonov potrošnikov. Ta promet se je izvršil v glavnem preko okrajnih zadružnih zvez in je znašal okrog 7 milijard dinarjev. Odkup poljedelskih pridelkov je znašal 650 milijonov dinarjev. Iz teh številk je razvidno, kako ogromen posel so izvršile okrajne poslovne zveze preko kmetijskih zadrug v trgovini in oskrbi v prvi polovici preteklega leta. Velik že zato, ker se je odkup pridelkov komaj ztčel, kajti starih pridelkov iz leta 1946 so zadruge v letu 1947 malo odkupile. Večji je bil odkup v drugi polovici 1947. leta. Cim bolje so bile poslovne zveze organizirane, tem pravilnejše je bilo poslovanje. Vzemimo kot primer režijske (upravne) stroške, ki so v Ljudski republiki Hrvatski znašali od celokupnega prometa v prvem polletju 1947 SjiSodst,, v L. R. Srbiji 7.74 odst., v L.R. Crni Gori 9,34 odst., v L. R. Sloveniji 9,1 odst. Ta razlika v upravnih stroških dokazuje, da so bile poslovne zveze v L. R. Hrvatski najboljše organizirane in da so tudi nudile zadrugam največjo pomoč. Da so pa poslovne zveze na Hr-vatskem bile bolje organizirane, je vzrok v tem, ker so tu obstajate že od samega začetka zadružnega razvoja po vojni, dočim so bile n. pr. v Sloveniji ustanovljene šele v drugem polletju 19ai leta. Zadružne poslovne zveze so stremele za dobičkonosnimi posli, namesto, da so le nabavljale blago za svoje članice in bile organi^ zatorji krajevnih gospodarskih panog. Bavile so se često r malenkostnimi stvari in pustile važne tl nemar. Danes pa, ko so kmetijske zadruge že številnčno dobro razvite, dobro organizirane, težijo za tem, da razširijo svoje poslovanje na gospodarstvo vasi. Njihovega gospodarskega jačanja, vpliva na hitrejšo preobrazbo kmetijstva, organizacijske utrditve in večje število članstva si ne moremo zamisliti brez aktivne vsestranske pomoči okrajnih poslovnih zvez. Pred njimi stojijo nove mnogoštevilne naloge, razvijanje novih panog gospodarskega delovanja V notranjosti kmetijskih zadrug, ustanavljanje krajevnih podjetij, e-lektričnih central, žag in mlinov, itd. Z razvijanjem novih vej v zadružnem poslovanju se bodo zadružniki najbolje prepričali o koristi zadrug ter jih bo lahko pii-tegniti k aktivnejšemu sodelovanju. Ravno z delom, se najbolj utrjuje organizacija zadružništva. Zgoraj omenjene nove naloge kakor tudi uvedba trgovine po veza? nih cenah, bodo zajele celokupno gospodarsko žitje in bitje na vasi in povezale delovne sile kmečkega ljudstva z delovnimi množicami mest in industrijskih središč vse države f : poti k socializmu ir* boljšemu življenju, S. G, f Stran naših gospodinj 'Zìa &6mó- bmU ie^M. ta,4& Kakor telo. in obraz, si moramo negovati tudi lase. Predvsem moramo vedeti, da je za lase najbolje, da jih dobro krtačimo: potegnimo torej s krtačo preko las 100 krat zjutraj in 100 krat zvečer — toda v obratni smeri kot se navadno češemo. Ne pozabimo tudi dobro pokrtačiti lasišča — Ce se lase na koncu cepijo, jih nekoliko pristrižemo vsaj vsaka dva meseca. Umivajmo si lase vsakih 14 dni. ZA SUHE LASE je primeren naslednji recept: zme- Saj 2 rumenjaka z rumom in uporabljaj to mešanico kot navaden šampon; potem dobro splakuj in dodaj j zadnji vodi žlico kisa. .Učinek tega šampona pa bo večji, če si namaže-J mo prejšnji večer lase s 30 gr gove-* jega mozga, pomešanega z 10 gr gren-1 kega mandljevega olja. S ; ZA MASTNE LASE pa dodaj navadnemu šamponu žlico amonijaka, nakar močno splakuj. Zavedajmo pa se, da stalna raba amonijaka lase pobledi. ODPADANJE LAS IN PRHAJ ki nastane zaradi prevelikega izločevanja maščobe, preprečimo, če si i hekaj časa umivamo glavo vsake dva I dni s tole mešanico: 10 gr. galuna, | 25 gr alkohola in 500 gr vode. Ce si hočemo očistiti lase, pa nimamo časa, da si jih umijemo, jih napudrajmo z mešanico, ki se sestoji iz 250 gr otrobov in 35 gr riževega Pudra (talco) — Lasišče si nato dobro otrimo, lase pa dobro prečešimo, da otresemo otrobe in puder. O nosu in vonju (Nadaljevanje iz prejšnje številke) LJUBKA OBLEKA IZ BELEGA PLATNA OKRAŠENA Z RDEČIMI PIKAMI PRAKTIČNA POPOLDANSKA POLETNA OBLEKA IZ SVETLOMODREGA POPELINA Nos je pogosto podvržen nezgodam in poškodbam in se da deloma ali v celoti nadomestiti s plastično ope racijo. Preveliki, krivi, poševni nosovi, po poškodbi ali bolezni razjedeni so hvaležno torišče spretnim kirur gom. Ko so v srednjem veku Saraceni zasedli Provenco, si je dala opa-tinja s svojimi redovnicami odrezati nos, da bi ne postala žrtev pohotnega sovražnika, vedoč, da odrezani nosovi zaradi svoje grde okvare lahko odvrnejo vsako nevarnost. Stari Egipčani in Grki so nečistnikom, pre-šuštnikom za kazen odsekali nos in jih javno za vse življenje zaznamovali. Turki so na svojih vojnih pohodih kar za stavo rezali nosove svojim sovražnikom in jih nosili kot vojne trofeje s seboj. Papež Sikst je ukazal Tatarom za kazen odrezati nos: kraljica Elizabeta je enako kazen uvedla za obrekovanja. Dogaja se na deželi, da žival — prašič — odgrizne nos majhnemu otroku; doživljamo tudi danes, da ljubimec ali zakonec v preveliki ljubezni odgrizne svojemu drugu ali družici del ali tudi ves zunanji nos. V vojni in miru eksplozije in padci iz zrakoplovov lahko popolnoma zmečkajo in zdrobijo nos in mora zdravnik biti posebno spreten, da tako okvaro popravi. Alkohol, ki ga v preveliki mer) uživamo, trajno pokvari barvo in zunanjo obliko nosa. Kozmetiki imajo tu precej posla, če hočejo za silo po praviti tako izkažen nos. Toda rdeč nos ni vedno znak preobilo užitega vina in žganja, večkrat ga opažamo pri slaboTfSih osebah, ki so podvrže, ne ozeblinam na nosu, kjer se površne kožne žilice razširijo in zapuste za vedno sledove. Rdeči nos imajo tudi mlada dekleta ali ženske, ki Nase zdravilne rastline BEZEG Bezeg črni, beza, bažovina, zovika, žovina. — Sambucus nigra. — (Hò-lundier) cvete cd maja do julija; raste po ograjah, grmovju, gozdovih in poljanah. Sade ga tudi po vrtovih. Liste nabiramo v marcu in aprilu; cvete od maja dalje; lubje v marcu in aprilu; jagode v avgustu in septembru. LASTNOSTI: Bezeg vsebuje precej hlapnega olja, saponine, čreslovino, smolnate snovi, sluz, sladkor, razne kisline itd. zaradi teh snovi pospešuje potenje in izločanje seča, pa tudi mehča sluzi. Ze stare zdravilne knjige pravijo, I 'ia »voda, v kateri si kuhal bezgove j iiste«, ki jo naj pije bolnik zvečer ih zjutraj »3 lote« kot zdravilo, »predene stare otekline, odpre zaprta Jetra, vranico in ledvice, prežene tridnevno mrzlico, izčisti telo, okrepi želodec . . . izčisti črevesje in napravi človeka lahkega... Na vinu kuhane habatove korenine preženejo vodeni--čo iz človeka ... Na vinu kuhani ze-ieni bezgovi listi odstranijo vodenico In otekline. majhni množini zaužit bciVSja, v večji pa povzroča povraćanje in drisko, pa tudi vnetje prebavil. Priporočajo ga pri vnetih ledvicah in mehurju, težkem izločanju seča revmi, protinu, zaprtju itd. Zunanje uporabljajo sveže lubje za obkladke pri opeklinah, vnetih očeh in rdečici. S prekuhanim lubjem pa izmivajo oči. Z vrelim mlekom polito cvetje je dobro sredstvo za grgranje pri hripavosti, pri vnetju grla in mandeljnov. Para iz vode, v kateri smo kuhali cvetje, mehča otekline na vratu in lajša bolečine v ušesih. Obkladki (če dodamo nekoliko kamilic je sredstvo še boljše), ki smo jih položili vroče na bolno mesto, lajšajo bolečine v zobeh in trebuhu (pri prehladih) revmatizem itd. 'T'izesbS&ei liiihliilfg ČETRTEK: Testenine na juhi; kuhana govedina; solata; pražen krompir; limonov puding. Večerja: Dušeni vampi; krompir; radič; sadje PETEK: Zelenjavna mineštra; sirovi cmokii); kompot. Večerja: Ribe; radič; krompirjev pire. SOBOTA: Kruhovi režnji na juhi, zrezki; ocvrt krompir; kumarice. V e Cerja: Rižot s školjkami; radič. NEDELJA: Zdrob na juhi; nadevani paradižniki; dušen fižol v stročju, kavina tortaz). Večerja: Jajca, ocvrta z gnjatjo; rižev narastek. PONEDELJEK: Mineštra iz krompirja in gob; testenine z guljažen. Večerja: Ocvrte ribe; paradižniki; radič; sir. TOREK: Grahova juha z rižem, marelični cmoki. V e č r j a: Riž na juhi; zrezki; solata; sadje SREDA: Testenine; špinača z jajci; sir. Večerja: Polenta s paradižni- kovo omako; solata z jajci. SIROVI CMOKI 50 gr masla, 3 žlice moke, i/4 i mleka; 3 jajca; 100 gr parmezana; 75; minut. Raztopi maslo v posodi, dodaj moko in mešaj na šibkem ognju, dokler ne zarumeni; nato doiij mleko in mešaj, da se zgosti, nato odstrani a ognja, vmešaj maslo po koščkih, rumenjake, sol in nariban sir; na koncu vmešaj še sneg. Zmes deni v namazan pekač, potresi z drobtinami in kuhaj na sopari 30 minut. Postre-ži s pečenko. KAVINA TORTA V trd sneg iz 6 beljakov zamešaj 20 dkg sladkorja z vanilijo in 14 dkg fino zrezanih In stolčenih mandeljnov in 8 dkg moke. Peci v treh mo dlih, katere pa prej pomaži. Potem mešaj 15 dkg sladkorja z vanilijo, 5 rumenjakov in 5 žlic močne črne kave. Postavi to v vrelo vodo in mešaj, da se zgosti v gosto kremo; to postavi v hladno in hladni prideni 20 dkg presnega masla ter mešaj četri ure, da postane prav rahla. Ta nadev namaži na ohlajeno torto, in sicer vmes, po vrhu in tudi malo ob straneh. Nazadnje oblij torto z vanilije-vim ledom. \ vse svoje življenje niso užile kapljice alkohola. Nos je po svoji eksponirani legi priljubljen sedež ponavljajočemu se šenu, raznim mozoljem, čirom in drugim izpuščajem. V srednjem veku so smatrali tak nečist nos za znak lažnivosti. Zenske imajo bolj otroškemu nosu podoben nosek, tope oblike, pri moških pa cenijo In ljubijo kot znak možatosti večji in močnejši nos. Nekoč je bila zelo razširjena grda navada nosljanja, ki je cvetela zlasti na nekaterih dvorih in v samostanih. Pred 50 leti so v trafikah prodajal, celo vrsto finega in bolj grobega tobačnega prahu, različnega po jakosti, barvi in vonju. V primitivnih lesenih ali srebrnih in z dragimi kameni okrašenih tobačnicah so prijateljsko ali milostno ponujali ščepec tobačnega prahu in velika zamera je bila, če bi kdo odklonil ponujeni darežljivi pršič in si ga ne bi globoko vdi-haje potegnil v nos. Usoda je nanesla, da je sirogi papež Ignacij XII ptoklel vse nosljače, kar pa ni mnogo in dolgo zaleglo, ker je že leta 1756. papež Benedikt kot strastni nos-Ijač to prokletstvo preklical. Celo žen-sTce so se vdajale te'j grdi razvadi in so morale svoje svilene in čipkaste žepne robčke nadomestiti z večjimi raznobarvnimi robci. Nosni smrkelj so imeli po Galenu do leta 1662. za izloček možgan in si predstavljali nos kot neko kloako možgan. Vsako kihanje so spremljali s primernimi izreki : »Bog pomagaj, na zdravje — po latinsko: prosit« Sele profesor Schneider iz Wittemberga je dokazal, da nos nima tozadevno nobene zveze z možgani. V notranjosti nosa, katerega sluznica je vedno vlažna, dokler je zdrava, se tvori samo toliko mokrote, oziroma vlage, kolikor je potrebno. Zdrav nos, ki ni omehkužen ne potrebuje za čiščenje nobenih robcev, ker ne izloča rtbbene odvišne mokrote. Divja plemena niso rabila in ne poznala žepnin robcev, ker niso bili potrebni. Živali niso pogosto smrkave le redko so na-hodne; krava si namesto robca izposodi lastni jezik, da si obriše premokri smrček. Pri hudem nahodu in nekaterih nosnih boleznih pa neprenehoma teče in lije kakor hudournik iz nosnic in znani so primeri, da izloči nos do tri litre tekočine in porabi bolnik nat, 30 robcev na dan. Pravilno čistimo nos z usekova-njem, da zatisnemo eno noe-m pihamo skozi drugo odprto, da odstra nimo iz nosa, kar se je v njem nabralo — isto ponovimo z drugo nosnico. Ce je nos zamašen, ne moremo pravilno dihati skozi nos, izgubimo vonj, govor pa izgubi svoj normalni naglas. Grda navada je, če bolnik začne hrkati, kihati, piskati, cviliti, »če vleče gor in dol«, trobenta in vse to brez pratega učinka. Nekateri ljudje v spanju ne dihajo skozi nos in smr-če z odprtimi usti, vlečejo dreto in žagajo, da se jih sliši daleč naokrog Dr. E Dereani (nadaljevanje prihodnjič) (Nadaljevanje z 10 strani) UPORABA: iz cvetov (5 gr na četrt litra ■ v°h hranilj pri temperatur) loC, moramo takoj pojesti, kakta hitro jih damo iz h’adilnice. Ce so nekaj časa na zraku, se lahko pokvarijo- Ce smo pa jajca hranih pri temperaturi med 1.7 dj 4.4''C, lahko ostanejo še nekaj časa pri običajni temperaturi potem, ko jih damo iz hladilne’omare. Na ta način shranjena jajca so popolnoma podobna svežim, po navadi imajo le nekoliko drugačen okus, toda kljub temu so okusna- Na njih 5e nekajkrat pokažejo lise. Te nastanejo zato, ker se zaradi dolgotrajnega ležanja v isti legi stisne rumen'ak k lupini. To preprečimo tako da obračamo vsake tri dni jajca a l Pa posodo z njimi. Tako jih lahka ohranimo štiri do pet mesecev, kar Pa ni vedno zanesljivo. Nadalje uporabljamo za konser-viranje jajc vodotopne silikate, in sicer vodotopno steklo. Jajce na pr. omočim} v raztopini vodotopnega stek'a ter ga nato posušimo na papirju. Na lupini se raztopina silikata posuši, pri čemer se stvori trdna zaščitna plast vodotopnega stekla. Jajca se bodo tak ) dobro ohranila. Slaba stran je le ta, da bo lupinica poči'a. ko bomo jajce kuhali. Nadalje lahko ohranimo jajca s stikati za dolgo časa tako, da jih vložimo v 10% raztopino vodotopnega stekla. Neug.xhv. je le to, da dobe tako hranjena jajca lužnat okus. Pa še nekega postopka s silikatom se poslužujemo: sveža jajca ovijemo z vato. cu njami, papirjem ali pa z odpadki volne, oziroma jih obdamo z žaganjem. Jajca s tako oblogo dodobra omočimo z raztopin0 vodotopnega stek a, jih po'ožimo na papir in pustimo, da se sl'še 12 ur v zračnem prostoru. Ta oklep, ki ga stvori osušeno vodotopno steklo s krpo, v katero je bilo ovito jajce, prepreči, da bi se jajce zaradi udarcev razbilo, obenem ga pa varuje pred gnitjem nad tri do štiri tedne. Ce hočemo rabiti tako hranjena jajca, odstranimo ok’ep tako, da jih vložimo v mlačno vodo. Silikat, (to je vodotopno stek'o) je ze o primeren za konserviranje jajc: je brez duha, brez okusa in barve, -e ne kvari in poleg vsega je zelo poceni. Jajca hranimo tudi v apneni vedi. Za to nam s’uži 8—10% raztopina živega apna v vodi. Jajca morajo biti popolnoma pogreznjena v to raztopino. Od časa do časa moramo doliti nekaj svežega apnenega mleka. da ohranimo učinkovitost raztopine. Dobro je tudi, da je posoda pokrita. Ta postopek ' je zeio dober, neugodno je le to. da čez nekaj časa prične prodirati voda skozi lupin0 jp tako vpliva na okus jajc. Temu se lahko ubranimo tudi, da dodamo na 1 liter apnene vode, ki je pripravljena, kot omenjeno, 60 gramov kuhinjske soli-V taki kopelji bodo imela jajca še Po šestih mesecih isti okus kakor sveža jajca. Po preiskušnji strokovnjakov je tud; nas’ednji način primeren: s posebnimi kemikalijami 'obde%rio jajčno lupino, da uničimo vse mikrobe na njej, ki povzročajo razpadanje jajc. Tako očiščeno lupino obdamo z neko posebno mešanico raznih maščob in voskov. V velikih podjetjih uporab jaio za prepariranje jajc plin dušik. V živilskih tovarnah jajca tudi popolnoma osuše ter jih prodajajo v obliki jajčnega prahu. Ubežniki iz DiD-d Ivek si je ogledal Milana, kakor si je Milan, ki je bil za leto starejši in tudi nekoliko večji, ogledal Ivka. Posmrknila sta, nato sta šla za tovarišico. Igračke so stale v vrsti pri steni, druga za drugo kakor mrtva vojska. Bilo jih je mnogo, kakor jih Ivek ni videl niti v trgovini za igračke. Najrazličnejše stvari. Tovarišica je pokleknila k igračkam, prijela zdaj to, zdaj ono in pri vsaki rekla veselo, a tudi začudeno: »Jej, kaj pa je to?« Potem jih je dajala drugo za drugo otrokoma. Ivek in Milan sta jemala igračko za igračko v roke, si jo ogledala, in jih odlagala, kakor bi se ne mogla odločiti, s katero naj začneta. Za kake pol ure sta dobila še enega tovariša, ki je bil starejši od obeh, dolg, a si je ves čas vrtal nos in gledal vse skupaj nezaupljivo. Nista ga poznala on pa ju je vsekakor poznal, zakaj ko so ostali sami, je dejal Milanu: »Ti si Škrjancev! Kaj pa tako neumno z'jaš? Milan se je preplašil teh besed in se ozrl pc Ivku. Toda novi tovariš je že nadaljeval: kažoč na Ivka: »Ti si Mrazov Poznam te. No, igrajta se, če se vam zdi. Malo bom še počakal, če kdo pride. Ampak vem, da danes ne bo nikogar. Veliki petek je. Kdo bo hodil zdaj v DID. In sploh je vprašanje, če bo kdo še prišel. To so si aktivisti izmislili! No, bomo videli!« • S temi besedami se je tako rekoč poslovil od njiju. Ne da bi se zmenil za Milana in Ivka, se je postavil v sosednji sobi k oknu in se zagledal ven. Milan in Ivek sta se spogledala in kakor sta si bila še malo prej tuja, po tem srečanju z novim tovarišem, ki mu je bilo Drejo ime in ki sc je vedel tako ošabno do njiju, sta si postala nenadoma prijatelja. Sedia sta med igrače, prijemala sta jih, si jih ogledovala, toda bilo je nekaj čudnega: igračke so bile docela mrtve, nezanimive. Nista jih mogla oživiti. Tedaj sta se dvignila, se prijela za roke in se napotila iz sobe v sobo razen v ono, v kateri je bil Drcjc: tiste sta sc bala. Zdaj sta si sama ogledala sobo s posteljami za popoldanski počitek, preskusila te postelje. Ogledala sta si obednico, kuhinjo. Tam sta našla zaščitno sestro, ki se jima je toplo nasmehnila in jima rekla: »Le oglejta, si malo ...« Po tej vzpodbudi sta stopila na dvorišče, ga vsega raziskala. Toda tudi dvorišče je bilo nekam mrtvo, tuje, gotovo pa neprijazno. Šla sta do vrat na cesto ki tam nekaj časa gledala skozi na ulico, po kateri so zdaj češče hodili ljudje. Tudi otroci so šli mimo. Bili so praznično oblečeni. Dva. ki sta šla vsak s svojo mamico, sta jima celo pokazala jezik in eden je rekel zasmehljivo: »Didovci neumnd Kotlarji!« In njegova mamica, namesto da bi ga vsaj pokarala, je dejala pomilovalno: »Ubogi otroci! Vidiš, kako so žalostni! Bogve, kaj bodo počeli z njimi!« Milan in Ivek sta sc spet pogledala. Nato sta se vodeč se za roke, ker se ves čas nista izpustila, odtrgala od teh vrat in se vračala v sobo za igranje. Tam sta obsedela na tleh, ne da bi se dotaknila igračk. Gledala sta dokaj časa drug drugega, prisluškovala vsakemu šumu, v prepričanju. da bodo prišli drugi otroci. »Ne bo nikogar«, je naposled dognal Milan z neko otožnostjo. »Ne bo«, je prikimal Ivek Tako sta sedela še kako uro, ne da bi sc ga nila. razen da sta tu in tam spregovorila kako besedo. Mikalo ju je, da bi pogledala, kaj dela Drcjc v oni sobi, od koder ga sploh ni bilo na spregled, a si nista upala Tedaj je prišla tovarišica in rekla: »No, danes pa menda ne bo nikogar. Ne vem. kaj to pomeni. Pojdite, otroci, južinali bomo«. Pobrala jo tudi Drejca, ki sc ni branil k juži-ni. Povedla jih je v obednico. Prinesla južino. Tudi sama je sedla k njun in prav tako južinala. Veselo je pripovedovala ves čas, vmes pa tudi spraševala. Nato jo govorila o DIDu, kako veselo bo tu, kako lepo, samo da pridejo otroci. Zdaj je nerodno, ker so na tak dan začeli. No, mi jim bomo pokazali in še radi bodo prišli! 1 ako je tiste pol urice, ko je tovarišica sedela z njimi, kar naglo molilo. Toda potem sc je ona umaknila. Milan in Ivek sta spet ostala sama, ker se je Drcjc umakni! v drugo sobo. kamor si zaradi njega nista upala Dolgčas je preplavil DID Nek čuden strah je čepei povsod. »Sem rekel, da ne bo nikogar«, je vzdihnil spet Milan. »Ne bo«, je žalostno pritrdil Ivek in bolelo ga je.da se tisti krasni DID, o katerem sta z očko toliko premodrovala in presanjala doma, spreminja v tako puščobo, v nekaj tako morečega. Tedaj je iz one sobe prišel Drejc. Nekaj časa ju je gledal, kako sedita drug drugemu nasproti, nato pa je dejal: »Če vidva mislita ostati v tem DIDu, jaz grem. Nisem neumen, da tu sedim Sem bil rekel, da ne bo otrok sem. Ne danes in ne nikdar. Sem govoril z njimi. Vsi pravijo, da ne in ne! In tudi mene ne bo. Adijo!« Z rokami v žepu jc odhajal, se ozrl samo toliko, da ga ne bi nihče videl. Ivek in Milan sta zrla za njim, kako jc šel skozi vežo, kako je stopil na dvorišče, nato sta se spogledala. Čepela sta dolgo, z globoko otožnostjo na obrazu. Potem pa sta oba hkratu vstala, se prijela za roke in šla. Šla sta, kakor bi se domenila Ozrla sta se na vse strani. Nikjer ni bilo n'kogar. Stopila sta na cesto, pustila duri odprte, se še ozrla nazaj, nato pa nenadoma začela na vso moč teči po ulici, kakor bi ju kdo podil. Za njima je osta! DID, prazen in mrtev... SSL Popoldne se jc Ivek vrnil ob času, ko je še prestrgel kakor mamico, še bolj očko, da ga nista šla iskat v DID, zakaj potem bi se razkrilo vse. Tega pa se je Ivek bal. Z Milanom sta prebila nekaj ur v mestu — Ivek se še sploh ne spominja, kje vse; pač med otroci. Niti z besedico nista izdala nikomur, da sta bila v DIDu. Vendar so otroci v družbi tudi o DIDu govorili, ker so jim doma bili rekli: po veliki noči da jih odvedejo tja. »Kaj bi prav za praznike«, so rekli nekateri j NOVELA | j Miška Kranjca ljudje. Na drugi strani pa se je že širilo med otroci, kar jc povedal Drejc: Kako strašno, kako pusto jc v DIDu. Začeli so se prepiri, ko so nekateri trdili, da ni strašno, da bo fejst, drugi pa, da ne gredo in ne gredo. Milan in Ivek ki sta imela največ izkušenj, sta pri tem odločno molčala. Popoldne pa, je Milan nenadoma rekel: »Zdaj im morava domov, ker naju bodo sicer razkrinkal; .. Ali boš znal domov?« je vprašal Ivka. Ivek je pokimal. Bil je že lačen in si je želel domov, toda domov si je žele! še iz sto drugih razlogov, predvsem pa iz velikega domotožja: naj ga še tako zapirajo v sobo, ko vsi od'dejo na delo, rajši bo v svoji sobi. kakor v tistem strašnem DIDu. »No, pojdi«, je rekel Milan nato pa dodal z globokim, resnim, že skoraj pretečim glasom: »In da boš molčal!« »Molčal bom«, je pritrdil Ivek prav tako z globokim glasom. »Niti besedice!« »Niti besedice!« je prikimal Ivek in že je šel po znanih mu ulicah prot’ domu. Tu na ulicah je bilo vse kakor vedno, kakor takrat, kadar je tu šel bodisi z očko, bodisi da ga je mamica poslala kam v trgovino. Ljudje so prav tako gomazeli po ulicah kakor vedno, vozovi so ropotali, na nj'h so sedeli zaspani vozniki. Moreča skrb je šla z Ivkom Doma je našel odprto. Kar sesul sc je v sebi »Niti besedice!« mu je zvenelo v ušes'h Milanovo. Da, niti besedicel zakaj sicer bo jutri moral spet v DID. To pa je gotovo, da v DID on ne gre več. Tisti DID, o katerem sta z očko toliko pomodrovala in presa-njarila in ki jc b:l še včeraj ob otvoritvi tako lep, se je danes docela zrušil. Postal je strašen. Ivek ne pojde več tja! Mamica je delala v kuhinji, ko je odprl. Pogledala ga je in se le rahlo začudila, ne da bi kaj hudega posumila: »Lej ga«, je rekla, »jaz pa sem prav hotela pote. A kako, do si se že vrniP'’« »No, vsi so šli«, je nenadoma padlo Iveku na um. »pa sem si misbl. da imaš dovolj dela. Kaj bi bodila pome! Saj znam domov!« Mamica ni prav nič slutila laži. Tud: ni utegnila, da bi mu natančneje pogledala v obraz, ker je prav zdaj nekaj takega delala. Ko bi mu bila pogledala v oči, bi zdaj še lahko razkrila vso laž in Ivek bi ji bil razodel vse, ako bi ga izprašala, kljub temu da ie bil tako za sveto obljubil Milanu »niti besedice!« Toda ta prva laž se ie docela posrečila in nenadoma se je Ivek opogumil »No. kako bo?« je še vprašala mamica, a tudi to nekako nrmogrede. med delom, ne da bi bila hudo radovedna »Oia«. je odvrnil Ivek »Mislim, da bo...« Odšel je v sobo, da bi se ognil mamici in njenemu spraševanju. Tam so ležale nekatere njegove igrače. Ozrl se je po njih. Nekatere s» bile že polomljene, druge mu jc očka popravil-Toda še do včeraj so bile vse žive. Treba je bil® samo, da se jih dotakne, že so oživele, že so spr«' govorile, že so delale, kar si je želel Ivek. Zdsi pa so tudi te igrače bile mrtve. Gledal jih je S se jih ni upal dotakniti. Nato je obslonel ob oknUt kjer je prečepel toliko dni, kadar je bil sam d^ ma in so ga sem zaprli. Gledal je na ulico, gledal jc otroke, k’ so se tam podili. Tokrat ga niso pra'! nič nrkali. Naposled jc prihajal očka Ivek ga je videl skozi okno in se je še pravočasno umaknil. P°' tem je čakal. Po navadi je kar poletel k njemu, će je očka prišel ob takem času domov, kar se j® redko zgodilo. Očka je prihajal po navadi kasno v noč. da se z Ivekom nista niti srečala. Očka j® v veži odlagal suknjo in klobuk, nato je odprl da* ri na kuhinjo in Ivek je slišal njegov glas, ko s« je pogovarjal z mamo. Nekaj minut kasneje je že odprl sobo. B’1 je nasmejan, vesel. »No, s; že doma?« je vprašal »Jaz sem pa danes pohitel, da bi šel pote. N®’ pojdi, da mi boš povedal, kako je bilo!« To je bilo naravno: kdo bolj ko očka naj s2 zanima, kako jc v DIDu, ko se je toliko trud»1’ da so ga ustanovili, ko sta z Ivekom toliko govO' rila o njem. Prijel ga je za roko in niti ni opazil kako je bil Ivek ves ohromel. Posadil ga je za nv' zo, mamica pa je medtem že pripravila nekaj j®' zine zanju, češ da bo večerja malo kasneje. Iv el jc bil že hudo lačen. Od tiste južine zjutraj i’1 še nič použil in čeprav mu je bilo tesno pri src®1 si je želel jesti. Samo da ga očka ne bi razkrit, i®® jc brodilo po glavi. . »No, zdaj mi pa pripoveduj...«, je rek*1 očka, ko je južinal, To, kar bi Ivek lahko pripovedoval iz sv®' jih izkušenj, je bilo težko A o tem si ni upal ^ voriti- Ne samo zaradi Milana, ki mu je bil zabè čaval »niti besedice!« Bilo je nekaj drugega. T®" di beg sam ne. Konec koncev, njegov očka bi é* razumel, ako bi mu vse pojasnil. Bilo jc vpraš®' nje DIDa samega, razočaranje nad njim. Ker s® ni mogel razgovoriti, ga je očka spraševal in tak® jc Ivek lahko odgovarjal. Govoril je o tiste®1 DIDu, kakršnega sta bila sfantazirala z očko jutrih v postelji. Vse je bilo lepo, krasno. Raze® da otrok ni bilo mnogo. »Samo nekaj jih jc pfl' šlo«, je priznal Ivek. ne da bi povedal število. »Saj sem si mislil«, je dejal očka proti mat®' ri. »Veliki petek je in so ljudje preložili po praznb kih. No, ti jutri še pojdeš. Popoldne pa pride®1 pote. V nedeljo sc potem nekam odpeljemo •• •“ Tako je razpredal očka svoje načrte. Ivek pa i® bil zadovoljen, ker se je vse tako srečno izteki®' Zvečer očka ni šel nikamor in sta z Ivekom un®‘ la dolge razgovore, toda niti besede o DIDu, o d' stem DIDu, o katerem sta še nedavno vod’!® brezkrajne pogovore. Iveka je peklo, da leži z® njim laž, a tu drugega izhoda ni bilo. Ko je zjutraj vstal, je že kar vnaprej povedal »Danes pojdem pa kar sam v DID!« Bal je, da bi ga kdo spremljal tja. Zakaj z Milan#11 sta bila zgovorjena, da se bosta srečala m neki® skrila. Zato se je bilo treba založiti tudi s kr®' bom kar je zdaj Ivek že storil. In zvečer pridem sam domov1« Očka ga je ®c' kaj pogledal, rekel pa ni nič. Sele čez čas je dej®*' »No pa pridi sam!« Nato je dejal očka 'lld" nrci: »Nekam moški je postal že v enem dnev®'1. Oba sta se zasmejala. Dan sta ubežnika prebila na ulici, med Mr®" ki. Toda kakor bi ju pekla vest, sta se opold®®’ ko se je večina otrok razgubila obedovat pri j®1 za roke in jo brez dogovora mahnila proti — DlD^i Sredi vrta, sredi drevja, nekoliko odmaknjen ceste je stal DID. Splazila sta se ob ograji za z®®' njo stran, kjer sta se lahko skrila in tako opazova la. Tovarišica, ki bi jih morala paziti, je vsejš® samo enkrat prišla na vrt, se ozrla po Prazne7g prostoru nato pa sc vrnila v hišo. Iz dimnika se J rahlo kadilo. »Nikogar«, je z istim glasom ponovil in P3,1 , dii Ivek. Tedaj sta oba vzdihnila. Bilo je iasn^’ tisti DID, ki so ga bili doma tako lepo nashh*' je b i mrtev. Še vedno se držeč za roke, sta se otrok, da bi sc igrala med njimi. Spotoma sta kraja poščipala kruh iz žepov. Naslednji dan je bila nedelja. Mrazovi so .j potovali nekam iz mesta in Ivek si je kar oddan Za ponedeljek pa je očka rekel, da Ivek ne p' oj J® lostna splazila spet na ulico, nato pa odšla v DID. »Danes«, je pojasnil mamici, »gotovo ^ bo tja otrok pa bi se fant tako dolgočasil i*1 » nazadnje še odvrnil od DIDa«. It MARRE MAJ ERO VA Ko je bila Marija še otrok, sta se ji zdeli ka- »Verujte mi, gospodična, 'da bo to najlepši spo-kor dve čuječi očesi, ki so varovali med, kumare, inc'n zame? Smem ostati?« nia.sk> in druge slaščice pred lačnimi otroki. Tu- Pogledala ga je od strani. Doslej ni nihče ta-di ta omara je izginila. Bakrena posoda nad pečjo ko govoril z njo. Njegove besede so mehko tekle Je bila razredčena, okrasnih žlic ni bilo več tam. z njegovih rdečih ustnic, ki so bile na pol pokrite čumnata je bila kar svetla, toliko skrinj so odne- z voljnimi gostimi brki. sli; omare z obešalniki niso bile več tako natrpane. Kakor po požaru. Težko je padla na pručico poleg ognjišča. To |e bilo mesto Pepelk materino in njeno. Brez moči je sklenila roke na kolenih. V prazni glavi ji Molče je prikimala. »Ves čas sem se bal, da se morda jezite zavo-šal današnjega predpoldncva«. Povesila je glavo. »Slutil sem to. Zato sc mi je tako mudilo, ko je šumelo, bridkost se je menjavala s topo utru- vas nisem našel v gostilni. Gospodična Marinka, lenostjo, ki je zastrupljala dušo in telo. pri ženitovanjih uganejo mnogo neumnih dovtipov. Srce ji je zastokalo z materinim vzdihljajem, Ljudje si ne morejo kaj, da ne bi stresli iz rokava vseh šal, kar jih znajo. Sicer pa ne morem nič zato. da sem vas neprenehoma gledal. Zdelo se mi je, da samo vi popolnoma jasno razumete, kar ker se je naučda hoditi po njenih stopinjah. »Gospod Jezus Kristus!« Usta pa se niso zganila, samo pogled, ki se . je povesil na rdeče roke na kolenih, se je dvignil pripovedujem. Oči same so se obračale za vami. Od tu h križu na steni, kjer je iz navade iskala to- Marsikdo je to opazil, pa saj niso imeli drugega lažbe in moči. dela, kakor da so se zarotili zoper najino prostost. To ni bil vzdihljaj pohlevne pobožne duše, Nisem se mogel premagati, tako ste mi ugajali. ki hvali boga za trpljenje in obžaluje svojo slabost v prenašanju bolečin Marija je klicala Krista kot prijatelja v težki preizkušnji; nesla je z bolestjo obloženo srce k njemu, ki ie tudi trpel in Nikoli pa se ne bi mogel odpustiti, če bi se zato jezili«. Odkimala je, ne da bi se nasmehnila. »Zares niste jezni?« je pristopil k njej, da se io bolje razume. Iskala je vsaj pomilovanje žara- ie stresla spričo novega občutka moške bližine. jii svoje neizpremcnljive usode, ki jo je kaznovala z dolgo pokoro za sleherno veselje, za sleherno radost, ki jo jc okusila. Sprijaznila se je z mislijo, da ne pojde nikoli iz mlina. Sestrino poroko je sprejela kot raz-sodbo, da mora vztrajati na mestu in živeti do ?mrti med hlevom in ognjiščem, med dvoriščem 'n poljem. Je bilo to življenje? Ne, to je bilo santo izvrševanje dela. Prochazku se je nasmehnila, ko je zjutraj pri- »Nisem jezna«, je zagrgrala. Bilo ji je ko otroku, ki se je udaril, a mu odrasli prigovarjajo s sočutnim glasom, naj ne joče. Zato joče seveda še bolj. »Pa me ne pogledate. Nekaj jeze pa je le v vas!« »Pa ni!« Hotela je Več povedati, toda glas, ki so ga dušile solze, ji je odpovedal. Zamahnila je z roko. Prijel jo je za to zgovorno roko. Srce mu je sedel k njej, toda na njenem smehu je ležal mrtva- zastalo od osuplosti: imela je roko trdo ko opeko, ®ki prt. težko, mozoljasto. Pritegnil jo je k sebi in zagle- Prochazka jc to seveda opazil, zakaj vsaka ža- dal solze, ki so ji zdaj počasi kapale iz oči po •pst, vsako tarnanje je bila zanj prilika za tola- obrazu. žcnje. Bil je uverjen, da so njegove besede zdravilni balzam, in samo zato ni mogel postati župnik. ker je bil brezverec. Z veseljem je govoril na gro- zaihtela. »Jočete?« In rekel jc to spet tako sočutno, da je znova beh rajnkih, ki so izstopili iz cerkve. »Pustite me! Odidite! Zakaj se menite zame!« Marija je imela danes v živcih tudi nekaj po- 80 Je branila. v . Nebnega. Njegova sposobnost deliti tolažbo je Zdaj je bil Prochazka blažen. Žrtev je bila slutila velik uspeh. V večernem vrvenju mu je de- tu, ženske solze so kapale in bil je pripravljen na 'klica izginila iz oči. V duhu pa je neprestano go- v®~’ da, bi jo potolažil. »Zakaj, gospodična Marinka?« Trenutek, ki je minil, preden je odgovoril, ga zbodel s hladno pripombo: »Zares, zakaj?« Hotel si je poiskati bogato in lepo nevesto, ^oril z njo. Ko pa je ni našel v plesni dvorani (samemu S(-'bi se je pozneje smejal, da jo sploh tu išče), je Plačal, izpil pivo do dna. da ne bi ostala niti ka-Pl-kca, in preudarno korakal k mlinu. Razveselil se je, ko mu je na njegovo trkanje medtem pa prijema za roko objokano revico, ki Odgovoril njen glas. »Kdo je?« ni ne lepa ne bogata. Takšen je! Toda prežet od lastne plemenitosti, je zgrnil na Marijino gla- » Gospodična Marinka, (že po poti se je domi- vo nevzdržno pridigarsko priznanje, kakor da se sli!, da jo bo tako nagovoril, prav zato ker ni bila ga je naučil na pamet, a Marija je imela zares Podobna gospodični), me poznate po glasu?« vtis, ko da je vplivala nanj s svojim globokim ča-»Gospod Prochazka?« je zašepetala Marija rom, k: ji je sami uganka, komaj slišno. »Vprašate: zakaj? Zato ker ste mi neizmerno »Da, da. Odprite, prosim!« simpatični, tega ni mogoče kar tako pojasniti ne Slišal je, kako je zganila z roko. Si je poprav- razumeti, to je treba sprejeti iz rok usode pokorila lase, ali se je prestrašila? Trajalo je nekaj hi- no in hvaležno, brez pomisleka. Na taka zakaj ni Poy, preden je zopet zašepetala: nikakih zato. Zaka j vam je drag eden med tisočeri- »Toda sem sama doma«. mi, ki ste ravnodušni donjih? Iz tega vzroka ste mi »Bova skupaj čakala na druge«. draga vi, edina med milijoni drugih žensk. Od pr- šele zdaj je odpabnila zapah. Prochazka se je vega pogleda ste me prevzeli. Na vaših očeh sem ucatril. spoznal, da ste dobri, da trpite zavoljo svoje do- >. »Zakaj pa niste prišli plesat? Tako rad bi vas brote in da vam delajo ljudje krivico. Vsakega do-bll prosil za valček«. brega človeka spoznam in takoj vzljubim«. »Hišo varujem. Nekdo pač mora biti doma«, Pri tej besedi mu je odtegnila roko. Je' odgovorila. »Ne norčujte se. Ni lepo, da -se norčujete z Sla sta v kuhinjo. Marija je šele zdaj opazila menoj«. bered in osramočena začela pospravljati. Toda navdušenje mladega moža sc je samo »Dovolite, da varujem z vami?« stopnjevalo spričo deklicne zadrege in njenega »Imeli bi slab spomin na svatbo«. ugovarjanja. Čim bolj je jokala, tem večjo ceno je ponudil v tolažbo. Najprej prijateljstvo, potem ljubezen, nazadnje tudi roko- Tako se je zamislil v plemenito vlogo rešitelja nesrečne trpinke, da je proti koncu govoril o skupni prihodnosti. Marija je od osupnjenja celo nehala jokati. »Ne bi hoteli deliti z menoj skromni košček kruha, ki mi ga je usoda odmerila?« Odkašljal se je, pogledal neznano kam in za-deklamiral: Hoditi skupaj v trpljenju, v grobu skupaj počivat, to bile so moje nade, ko sem gledal vate!« »Kaj neki govorite, gospod Prochazka? Ne razumem vas«. Ponovil je pomenljivo: »Hoditi skupaj v trpljenju ... « »Vi bi me vzeli za ženo? Saj me komaj poznate!« »Poznam vas! Živeli ste v mojem srcu od trenutka- ko sem postal mož. Skromna, tiha, zvesta. Na bledem obrazu sijoče, črne oči. Roke, ki nikoli ne lenarijo. Srce polno ljubezni za sleherno bitje, za sleherno bilko, a tudi zame. Vidite, da se nvsem zmotil«. Oči so ji v resnici plaho zasijale,- ko je govoril. »Tako malo vas poznam«, je zašepetala. »Toda mi zaupate?« »Znate lepo govoriti, ali jaz... se bojim. Bojim se verjeti, da bi mogla biti kdaj srečna. Za vsako radost se pokorim z dolgotrajno bolestjo«. »Sem pošten mož, in dovolite, gospodična Marinka, da vas takoj prosim ..« »Premislite, gospod Prochazka!« Zasmejal se jc samozavestno, jo prijel za obe roki, jo pritegnil k sebi in s poudarkom na vsaki besedi, kakor bi bila kamen, je zaključil: »... za vašo roko«. »Jaz... jaz... je jecljala vsa zmedena Marija, ki je bila ujeta v njegovem objemu, »jaz nič ne vem, in hočem, da še enkrat premislite. Sem revna deklica, mlin ni naš, tega ne veste!« je klicala boječe. »Vem«, jc rekel, ko je razumel in ocenil njeno bojazen, vse vem. Ne iščem denarja, iščem zvesto dušo: »Hoditi skupaj v trpljenju, v grobu skupaj počivat, to bile so moje nade, ko sem gledal vate«. Tedaj so se zaslišali udarci na vrata. Tako Je trkal Anton. Oba sta šla odpirat. Marija kakor v sanjah, Prochazka v svesti si svoje važnosti. Mlinarica je bila tako srečna, da je rekla veselo: »Torej danes bomo sami, brez Anice«. »A kmalu tudi brez Marije«, je pristavil slovesno Prochazka, ki se je popolnoma Vživel v prijetno vlogo. Marija ni stopila iz sence in ga boječe spremljala z očmi, zakaj tresla se je od strahu, da se bo zdaj prebudila iz prelepih sanj. Pa se je le zgodilo. Vsi so to zvedeli. Ko ga je mlinarica vprašujoče pogledala, se je p»stavil poleg nje kakor igralec na odru, kadar govori občinstvu, in ponovil resno in počasi svojo prošnjo, naj mu dajo Marijo za ženo; pri tem se je preračunljivo veselil začudenja in radosti, ki jo je očitno tu povzročil. Mlinarica se je nasmehnila, pogledala od Prochazka na hčerko, nato se ji je obraz strogo zresnil, naposled pa se je zgrudila na stol in se smejala z drobnimi gostolevki. da se ji je podbradek tresel: Film junaštva., ljubezni in žrtvovanja. V Trstu bom0 kmalu gledali film iz partizanskega življenja v Rusiji — film junaštva, ljubezni in žrtvovanja. V glavnih vlogah nastopata slavna ruska igralka Tamara Toumanova in Gregory Pečk. Nemške tolpe so razrušile vas Jasno Poljano, toda niso mogle uničiti neukročenega upornega duha ljudstva. Skriti med razvalinami nekega samostana, so se partizani borili za sovražnimi črtami in zadajali sovražniku hude izgube. Neko mlado in zelo lepo dekle, itavna plesalka nekega moskovskega gledališča, je prosilo partizane, da bi jo sprejeli v svoje vrste. Vodja partizanov, Vladimir, meni, da je prešibka za boj; še večji razlog, da se upira novinki pa ima Helena h.rabra borka, ki skrivaj ljubi Vladimirja — ker vidi v njej nevarno rivalinjo. Za Semjona, mladega profesorja, ki vzdržuje zvezo med to skupino partizanov in poveljstvom vojske, predstavlja Tamara ideal žene, ki ga opevajo največji pesniki njegove domovine. Tudi za Mitjo — ki ima šele 15 let, a čigar hrabrost prekaša njegova leta — je Tamara prva velika ljubezen. Tudi ostali vidijo v Tamari bitje nekega drugega sveta Med njimi so Saška, pijanec, a zelo hraber vojak, Dimitri tih kmet, vdan v usodo in končno Petrov, čigar sovraštvo do Nemcev predstavlja bistvo njegovega življenja. Ko se Vladimir vrne z neke misije v glavnem stanu, javi tovarišem partizanom, da morajo premotiti Nemce, zato da omogočijo redni vojski, da napade Nemce izza hrbta. Nujno je torej, da pazijo, da Nemci ne odkrijejo njihovega skrivališča, zato mora Tamara ostati s partizani. Plesalka se na vse načine trudi, da bi bila skupini koristna, toda partizani je ne smatrajo za vojnega tovariša, dokler ji ne uspe, da ubije Nemca, ki se je prikrade! v njihov tabor. Tamara postane tako borka in lahko sledi Vladimirju pri neki ekspediciji. Po- V gozdu Jasne Poljane začutita, da drug drugega silno ljubita tem ko so pognali v zrak vlak z municijo, sta poveljnik partizanov in dekle prisiljena da prebijeta v nekem gozdu noč. Vladimir in Tamara začutita, da sta drug v drugega močno zaljubljena. Helena trpi, toda skuša svoja čustva prikriti. Ko mora nekoč po Vladimirjevem naročilu izvršiti neko poslanstvo, j0 Nemci ubijejo, posreči se pa Tamari in Mitju, da poslanstvo izvršita. Vrneta se s poročilom, da ie nastopil za partizane čas bor- be. Toda kmalu potem vdro v hišo Nemci. Mitja reši življenje Vladimirju; Junaškega mladeniča Nemci obesijo. Naslednjega dne dobijo partizani ukaz, da napadejo Nemce od strani. Da bi preprečili prodiranje Nemcev, se jim posreči premotiti oklopno kolono. Nemški tanki eksplodirajo in se vnamejo in v herojskem podvigu partizani drug za drugimi padajo. Objeta čakata Tamara in Vladimir junaško smrt. Odločeni, da preprečijo pro-diranje sovražnika, so se branilci Jasne Poljane junaškožrtvovali... V beli hiši v Washingtonu je predsednik Truman osebno izročil slavni filmski igralki Ingrid Bergman, ki ima naslovno vlogo v filmu «Devica Orleanska» dipiomo, ki jo je daroval «Krožek ženskega ameriškega tiska», ki imenuje Ingrid Bergman najboljšo igralko leta 1947. Ce ste kdaj zavidali igralkam? Myrna Loy, ki je na svoji igralski poti večkrat srečala občudovalke vseh starosti, ki ji zavidajo njen igralski uspeh, je izjavila: «Ne morem razumeti, kako neki je mogoče misliti, da je življenje filmske igralke lahko, udobno,, posuto s cvetjem in diamanti, skratka zavidanja vredno? «Myrna dokazuje prav obratno, ko pravi, da si je za svoja zadnja dva filma «Pomladni veter» in «Hiša sanj» morala 180 krat pre-menjati lase, za kar je morala 'liimtlhl kM*Uk& Ekega podjetja RKO, morala je menjati masko 208 krat in preobleči se 152 krat. Ali ni že dovolj mučno, da ne omenjam drugih malenkosti, n.pr. to, da je treba kako sliko ponoviti tolikokrat, kolikorkrat se režiserju zljubi? Sovjetska zveza je prva država na svetu, ki se je praktično pričela baviti z vprašanjem plastičnega filma in ga tudi praktično rešila. V SZ so tudi začeli prikazovati prve plastične filme. V Moskvi imajo po. seben kino za plastični film, a kmalu bodo odprli še nekaj ta-mobilizirati vse lasuljarke film- I kih kinematografov. Za ta kino je v Moskvi veliko zanimanje; vstopnice so razprodane vedno že nekaj dni pred predstavo. Kakor javljajo praške «Filmr ske novine» bo SZ imela konec prve povojne petletke 46.000 kinematografov; sedaj jih je 22.500, ali 6000 več kot v ZDA, V Koelnu snema nemški re: žiser Rene Deltgen film po znanem romanu Leva Tolstoja Moč teme. Tudi Anglija sledi SZ, odlce čila se je namreč, da bodo še nadalje snemali vojne filme. Tako bo n.pr. znani angleški re- ■ žiser David Lean snemal film o usodi članov nekega angleškega bombnika, ki se je udeležil borb nad obalo Francije, Scenarij je napisan po literarnem delu H.E. Batess «Dobri veter za Francijo». st KONCERTI SLOVENSKIH pevskih zborov in solistov Zelo počasi vendar vztrajno se dviga v okviru ostalega kulturnega življenja na tržaškem ozemlju tudi slovenska glasbena kultura. Trda je pot, pa se že kaže napredek tudi pri številnih koncertih v javnosti in v radio. Pri pregledu glasbenih oddaj na slovenski tržaški radijski postaji nam pade v oči predvsem dejstvo, da močno prevladujejo sporedi vokalne glasbe, lahki bi rekli, da naših lastnih instrumentalnih zasedb bodisi orkestralnih skoroda nimamo Ker pa ni naš namen načenjati te boleče točke slovenskega glasbenega udejstvovanja v Trstu, preidimo k posameznim oddajam letošnjega leta pri čemer se bomo omejili le na koncerte naših domačih izvajalcev in ne bomo naštevali ona gostovanja ki sicer v veliki meri pripomorejo k visokemu nivoju glasbenih oddaj. Največ in najbolj uspele koncerte so pripravili pevski zbori,. med katerimi prednjači komorni zbor (dirigen Ubald Vrabec) z 12 oddajami kar je precej, zlasti, če upoštevamo dejstvo da so potrebne za vsak javen nastop številne vaje in da so člani ves dan zaposleni v raznih službah. Izmed ostalih #ii SAM Turnir v Stokholmu Danes se prične v Stokholmu turnir, ki bo trajal do 15. avgusta. To je II. internacionalni turnir za svetovno prvenstvo. Kakor je znano, bodo odslej taki turnirji, ki jih organizira FIDA (svetovna šahovska zveza) odločali o kandida--tih za svetovno prvenstvo. Najboljši se bodo sestali končno na ožjem turnirju in proti zmagovalcu bo moral svetovni prvak v dvoboju braniti svoj naslov. Ze lani so se vršili tako zvani zonski turnji, na katerih so zmagali: Kashdan (ZDA), Beck (Skandinavija), Janowski (Kanada) in O’ Kelly (Belgija). Na letošnjem turnirju bodo sodelovali vsi ti in še ostali najmočnejši mojstri in sicer iz SZ: Boleslavski, Flor, Kotov, Ragozin, Bondarevski in Bronstein; iz FLRJ: Trifunovič in Gligorič; iz Argentine: Najdorf in Stahlberg; iz CSR: Pachmann; iz Madžarske: Szabo; iz ZDA: Denker; iz Avstralije: L’ Steiner; iz Francije: dr. Tartakower; iz Brazilije: Eliskases. Turnirja se bo torej udeležilo 20 igralcev; v zadnjem času pa se je celo govorilo, da bo razširjen na 22 udeležencev. Prav tako pa so se razširile razne vesti, po katerih bi ne mogli nastopiti vsi navedeni. Določeni so pa itak že tudi rezervni igralci in zdi se, da bosta najbrž nastopila tudi Lilienthal (SZ) in Jugoslovan Vasja Pirc. Jugoslavija ima na turnirju že itak dva udeleženca — kot edina država razen . SZ. Pritegnitev še tretjega igralca na tako važnem turnirju bi bilo pač najvišje priznanje jugoslovanskemu šahu, da je za šahom v Sovjetski zvezi najmočnejši. Drugo leto pa bo turnir kandidatov za svetovno prvenstvo, na katerem bo nastopilo pet prvoplasiranih s tega turnirja in še Smislov, Keres, Reshewski, Euwe in Fine. Kdor bo na tem turnirju zmagal, bo leta 1950 igral match z Botvvin-nikom. Francoska obramba y zadnjem kolu svetovnega prvenstva v Moskvi je bila odigrana nenavadno živa partija med Botvinnikom in Kere-som. Beli: Keres, črni: Botvinnik. 1. e2-e4, e7-e6, 2. d2-d4, d7-d5, 3. Sb!-c3, Lf4-b4, 4. Lcl-d2,----------To nadaljevanje vodi do zelo ostre igre. Beli žrtvuje v otvoritvi kar dva kmeta, samo da čim preje pride do razvoja. Odprte linje mu pa dajejo dosti možnosti za močan napad. Crni mora zelo oprezno igrati, da ne pride takoj v izgubljeno pozicijo. 4.---------, d5:e4, 5. Ddl-g4, Sg8-f6. Ako bi vzeli žrtvovanega kmeta z damo na d4, bi beli nadaljeval O-O-O. in prišel do napada. 6. Dg4:g7, Th8:g8, 7. Dg7:h6, Sb8:c6. Tudi sedaj je bila dolga rohada riskantna. 8. O-O-O, Tg8-g6, 9. Dh6-h4, Lb4:c3. To je boljše kot vzeti kmeta na d4, ker bi beli nadaljeval po 9.--------Sd4:Lg5! 10. Ld2:c3, DdS-dS, 11. b2~b3,--------Slabo je 11. Kbl zaradi 11.-----------e5, 11. -------, Lc6-e7, 12. f2-f3, Lc8-d7 13. Lc3-b2!-------Vse ostalo bi vodilo do izenačene pozicije. S to potezo 'beli močno komplicira igro. Keres bi si z zmago v tej partiji dobro popravil svoj položaj v turnirju ter zato tvega vse. 13.-----------------, Ld7-c6, 14. c2-c4, Dd5-f5. 15. d4-d5! e6:d5, 16. f3:e4, d5:e4. Ne gre De4:, ker bi s 17. Lf6: izgubli figuro. Tudi Se4: bi bilo nevarno, ker si je beli z žrtvijo kmeta po 15. potezi odprl vse linije in diagonale ter črni ne bi mogel napada vzdržati. Igrana poteza je še najsolidnejša. 17. Sgl-h3, Sf6-g4, 18. Dh4-g3,---------Pretilo je Se3 18.----------, Df5-c5, 19. Dg3:c7, Ta8-c8, 20. Dc7-f4, Dc5-e3 +, 21. Tdl-d2, De3:f4? Pravilno je z Del + 22. Tdl, De3 -|- držati večni šah, ker bi po 23. Kbl prišel beli v slabši položaj 23.---------Df4: 24. Sf4:Sf2. Sedaj pa črni zaide v velike težave. 22. Sh3.f4, e4-e3, 23. Td:>-c2, Tg6-g5, 24. Lfl-e2. Sg4-f2, 25. Thkel, Tc8:d8; Lg2: ne gre zaradi 26. Tgl. 26. g2-g3, Tg5-f5? Napaka. Z Le4 27. Tc3, Sf5 bi črni imel še dobro obrambo. Tako pa beli hitro dobi. 27. Le2-fl, Tf5:f4, Na Le4 sledi 28. Tf2: 28. g2:f4, Sf2-d3 + 29. Lfl.d3, Td8:d3, 30. Tc2-c31, Td3:c3, 31. Lb2;c3 Re7-13, 32. Lc3-d2,---------Belemu je uspelo osvojiti važnega kmeta e3. Sedaj pa je partija že odločena. 32.--------, Ke8-d7, 33. Ld2:e3, b7-bS, 34. Le3-f2, f7-f6*, 35. Kcl-d2, h7:h5, 36. Kd2:d3, Sf5:h6, 37. Lf2:h4, f6:f5, 38. Tel-e7 +, Kd7-d6, 39. h2-h3! Crne ne more črni ne more preprečiti izgube konja pO Th7, Sg8 in Tg7. Lepa zmaga velemojstra Keresa, ki mu je prinesla delitev 3. in 4. mesta z velemojstrom Reshevskym. Ing. Sikošek Boris zborov sta pa trikrat nastopila svetoivanski (dirigent Franc Venturini) in šentjakobski zbor (dirigent Vlado Svara); dalje še zbori iz Barkovelj, Opčin, Konkonela, Marije Magdalene. Boljunca, mladinski zbor dijaškega doma in gimnazijski pevski zbor iz Kopra. Izmed zad nje omenjenih je posebno pevski zbor iz Konnonela (dirigent prof. Karel Boštjančič) pokazal, da se da - načrtnim štu-dijm vseh bistvenih elementov zborovske tehnike do-eč' tudi pr malošte'Unem nedeželskem zboru lepe uspehe. Razveselil nas Je tudi nastop koprskega gimnazijskega zbora (drigent prof. Ostrovška), ki je takore-koč šele nastal pa je že dokazal lepo umetniško stopr jo zrelosti. Sporedi pevskih zborov so obsegali slo zenske narodne, umetne in partizanske pesmi, hrvatske, srbske, makedonske in ruske pesmi. Kot manjša pevska zasedba se je v letošnjem letu lepo razvil kvintet «Fantje s Krasa», ki ga sestavljajo tov. Vrabec, Pertot. Boštjančič, Andoljšek in Fakuč. Izvajal je deset sporedov slovenskih umetnih, narodnih in partizanskih pesmi. Od pevk solistk smo slišali Vugo Justino, Portrato Pavlo, Batistuto Slavico, Sancin Angelo. Kozem Rožico, Almozlin Olgo in pevski duet Okroglič-Sčuka. Od pevcev pa so se uveljavili Pertot Dušan. Sancin Belizar, Kodermac Renato in Pertot Milan. Zanimive sporede Dvorakovih in Milojevičevih pesmi nam je predvajala sopranistka Portrato-va. Kratek prerez ustvarjalnega dela naše domače skladateljice Mirce Sancinove je prikazala Justina Kralj-Vugova. 70 letnice priljubljenega primorskega skladatelja Vinka Vodopivca se je spomnila Kozem Rožica, ki je zapela nekaj njegovih pesmi. Nekaj zanimivih pesmi iz ruske solopevske literature je izvajala Slavica Batistutova. Na področje opere sta posegla Sancin Belizar in Sancin Angela z arijami in dueti iz Smetanove opere «Prodana nevesta», duet Pertot-Bati-stuta in duet Pertot-Kodermac. Največ in najbolj zanimive sporede komorne pevske glasbe pa nam je nudil baritonist Dušan Pertot, v katerega izvedbi smo slišali zanimive cikluse pesmi Ludwiga van Beethovna, Roberta Schumanna, Huga Wol-fa, Gabriela Faureja, sodobnih hrvatskih skladateljev itd. Pri klavirju so spremljali pevce Sancin Mirca, Mitja Zebre dr Demšar Gojmir itd.* Kot smo omenili že v začetku, se opazi pomanjkanje instrumentalne glasbe tudi _ pri radijskih oddajah. Izmed redkih instrumentalistov smo slišal violinista Karla Sancina (Večer violinskih klasikov) ter pianista Mirco Sancina (Beethoven: Sonata v f-molu op. 2 st, 1, Tajčevič: 7 balkanskih plesov itd.) in Devetaka Gabrijela (Beethoven: Sonata v B-duru op. 81, Sonata v cis-molu op, 27 itd.) Dobro so se odrezali mladi tamburaši iz Roccia pod vodstvom učitelja Ivana Ger-dola in so lahko vzgled ostalim tamburaškim zborom v Trstu in okolici. Tudi o slovenskem orkestru bi Vam radi kaj povedali, pa vam žal ne moremo, ker tega orkestra-še ni. Najbrž so ovire iste kakor pri vseh drugih naših kulturnih institucijah: pomanjkanje denarja, prostorov itd. Ker je orkester skoro povsod ustanova, ki jo finansira javna oblast, bomo morali najbrž čakati vse dotlej, da bodo ,v javni upravi STO-ja udeleženi tudi taki ljudje, ki bodo imeli tudi za slovenske kulturne potrebe nekoliko razume, vanja. G. D. PROGI AM Radia Trst II. Slovenska poročila vsak dan ob 7.45, 12.45, 19.45, in 23.15 Nedelja 13. VII: 9.30: Kmetijska oddaja; 13: Glasba po željah; 17: To kar vsakdo rad posluša; 19.15: Pesmi starejših slovenskih skladateljev poje komorni zbor; 21: Vesela ura (Člani SNG); 22: Artur Bliss: Koncert za klavir in orkester. Ponedeljek 19. VII: 1?.10: Pesmi jugoslovanskih narodov; 19: Slovenščina za Slovence; 21.15: Mascagni: Cavalleria Rusticana — opera v enem dejanju. Torek 20. VII: 12.10: Češka naroda glasba; 13: Operne uverture; 18.15: Chopin: Sonata v H molu za klavir; 18.35: Arije in dueti iz slovanskih oper; 20: Pevski zbor prosvetnega društva «Ivan Cankar»; 21: Pester večer (Člani SNG); 22: Koncert violista Cappone. Sreda 21. VII: 13: Glasba P° željah; 18.15: Simfonična gla3" ba; 20: Glasbene slike; 21.15: Slovenski vokalni kvintet. Četrtek 22. VII: 12.10: Slovenske narodne pesmi; 18: Zenska ura; 19: Slovenščina za Sim vence; 19.15: Iz opernega sveta» 20- Pevski koncert; 21: Igra. Petek 25. VII: 12.10: Znan« skladbe slovanskih skladateljev> 13: Glasba po željah; 13.4°:, Chopinovi valčki in nokturni! 18.40: Samospevi za glas 10 klavir; 20: Violinski koncert Karla Sancina; 21: Simfonična glasba. Sobota 24. VII: 12.15: Iz znanih filmov; 13.40: Partizanske pesmi; 20.10: Poje Almozlin OI' ga; 20.45: Operne azije in due* ti; 21.25: Pisan spored sloven' skih narodnih pesmi; 22: \etet‘ ni koncert. SIPOKT PLAVANJE Z odličnimi rezultati so Jugoslovani zmagali v Genovi kolesarstvo Na dirki po Hrvatski in Sloveniji so se Tržačani dobro držali Plavalni dvoboj med Jugoslavijo in Italijo se je vržil v Genovi in ne, kot je do nedavna napovedovalo v Milanu. Jugoslovani niso nastopili kompletni, ker je bil pred odhodom diskvalificiran Miloslavić in nekatere Wavalke, Tekmovanje se je pričelo z neo-fitielno točko 1500 m prosto Plavala sta stipetič, ki je smagai v 19: 56.6 ‘n Ilič, ki je prispel drugi v 20:07.3. Obadva sta dosegla svoja osebna rekorda. V prvi točki, ki je štela za dvoboj, *a 4M m prosto, sta Jugoslovana premočno zmagala. Prvi je prispel Vidovič v 4:53.8, (kar je najboljši jugoslovanski čas po osvoboditvi), drugi Puhar s 4:54.2. Daleč zadaj sta ostala Talijana Manetti s 5:08.3 in Paulon s 5:26. Predvidevali smo, da bo na t## m prosto za ženske zmagala Calli-t>aris (1:14.9’, toda Jugoslovanka Beara •i« zaostala le za 3 desetinke sekunde .J.-.' ia Goddan natakar! Predjed ie b ila dobra; zdaj mi prinesite pečenega janca in tri tovarniške odb ore na solati! JUGA Draga Pepa! Toliko si o deževju v zadnjem pismu mi pisala, da nad letošnjim poletjem sem še jaz obupovala. K sreči pa te dni oblaki so se nekam razpršili in prav lepe sončne dneve končno vendar smo dobili Ce v politiki bi tudi se podnebje razjasnilo tudi ne bi bilo napaki vsem nam to bi bilo milo. So zaupnike tovarn na sodišče zdaj pozvali, po tdšističnih zakonih bodo jim levite brali. C e bi Mussolini živel bi ga kar ponos navdajal; vedet ni, da njegov zakon toliko bo časa trajal. Meni zdi se, v tem pogledu, pri zavezniški upravi časa nimajo, ne volje, da se taka reč odpravi. Casa, končno bi že bilo, samo je premalo volje; Mihec in Jakec Mihec: Povej mi, Jakec: Kdo je ta Kravčenko, o katerem toliko pišejo? Jakec: Kravčenko je Rus, ki je v Ameriki izdal knjigo pod naslovom : «Izbral sem svobodo». Knjiga je P0-na klevet proti Sovjetski Zvezi. Nek pariški list je Kravčenka ostro zavrnil in Kravčenko je tožil. Na razpravi dne 29. junija, ki so jo vsi nestrpno pričakovali, je pa Kravčenkov zagovornik predla-a' m dosegel odgoditev. Svet je bi' razočaran. ■4:hec: To si mislim. Res je čudno, da najprej toži, potem pa noče razpravljati. Kaj praviš ti? ■ altee: Kravčenko se je najbrže ustrašil, da bo tudi sodnik »izbral svobodo«, da ugotovi resnico. KŠE P ^ P J njej, kot kaže, piav povšeči je fašistično okolje. Delavec za te gospode je samo brezpravna raja, ki gara naj vse življenje pod nadzorstvom policaja. Za tovrsten pa postopek delavec ni nič navdušen in zato v tovarnah včasih ljubi mir je pač porušen. Čudno, da na vzhodu nikdar delavec ne protestira, da v zapadnih le deželah se tovarnarjem upira. Prav gotovo ne vsled tega, ker zapad skrbi za njega, najbrž vzrok bo, ker ne nudi nič mu dobrega, le zlega. Zamenjava valute tudi v Trstu? Nek ameriški vojak je te dni najel taksameter do Rojana. Ko je prevoznik na cilju zahteval plačilo, ga je Amčtikanec ž mogočnim udarcem pesti, 'j položil na tla. »Knock oui« pravijo temu v Ameriki. Hvala bogu! Vendar smo doživeli to'iko zaželeno zameni avo denarja. Imamo novo valuto. Lahko smo zadovoljni; kajti nova valuta je zdrava in močna. Ni dvoma: S tako valuto si bo Trst kmalu opomogel! To nedeljo se v Padričah je ljudi nešteto zbralo, in «Slovanov» jubilej je prav veselo praznovalo. Tam so bili veterani, ki začeli v društvu peti pod avstrijskim so cesarjem že pred petdesetini leti. Z e tedaj to pevsko društvo zbiralo je člane take, ki hoteli so svobodo, samo ne tujčinske tlake. Lepo slavje prav prijetno se je skoraj v noč zavleklo in so vsi prisotni mnenja, da je res lepo poteklo. Morda «demokratska stranka» o tem slavju bo pisala, da samo peščica ljudstva se je v Padričah zbrala. Kajti ta pobegla stranka množico le takrat opazi, kadar ona ima shodek, kjer demokracijo gazi. Ali nos to nič ne moti, če ta stranka ne zna šteti, saj uračunala že večkrat se je in se bo še z leti. Te pozdravlja Tvoja Juca Po zborovanju Slovenske demokratske zveze v Mavhinjah (Izvirno poročilo, s priloženo sliko, ki ga na glasilo- Slov dem. zveze ni objavilo); Točno ob napovedani uri je stopil na oder prvi govornik, ki je začel svoja izvajanja tako-le: »Draga zborovalca ... « Med ustaši v emigraciji Prvi: «Pravijo, da bo Zagreb kmalu spet v naših rokah». Drugi: «Za dom spremni) Misliš resno?» Prvi: «Seveda. Saj je že nešteto naših tam». Tretji (ki pa ni bil ustaš, le slišal je ta razgovor): «Točno, so tam. In čez nekaj dni bosta že lahko brala obsodbo». Preganjanje vere v Jugoslaviji V zadnjih dneh je v Jugoslaviji spet opaziti nečuveno preganjanje vere. Eden najvidnejših dokazov je to, da so tam ujeli, zaprli in postavili pred sodišče kopico misijonarjev, nesebičnih dušebrižnih apostolov, odposlancev svetega očeta iz Vatikana. Ti možje so v svoji tihi skromnosti hoT teli neopazno priti v deželo terorja, a kruta režimska roka je po- Odlomek iz prihodnjega Aireyevega poročila... »... Tržaško prebivalstvo se je v glavnem sprijaznilo z novim položajem. Le sem ter tja se ogiasi med Slovenci kak fantast, ki bi hotel razpravljati pred sodiščem v svoji materinščini. Razlago za ta pojav je treba iskati v dejstvu, da spomin na avstrijske čase n : še izginil. Naloga sedanje tržaške uprave bo, da čim prej za'-rè te nezdrave izrodke avstrijakantstva...« Dvig delnic v Anglji V Angliji je nepričakovano zelo f.oekočMa cena delnicam tovarne za robce. Vzrok temu je pripisovati dejstvu, da je Anglija dobila iz Amerike sporoči'o o ukinitvi pomoči: Lastniki tovarn za izdelavo robcev z vso upravičenostjo, sklepajo (Ja se bo sedaj dobro prodajal njih izdelek, ko se bodo morali Angleži za vse obljube •— obrisati pod nosom. Iz Francije Navada, da so človeku, ki je kihnil, đeja'i: »Amerika pomagaj!« počasi izginja, Kaže, da bodo pri šli spet na prvotni običaj in se posluževali vzklika: Bog pomagaj! — Ugotovili so namreč te dni po odpovedi ameriške pomoči, da se je nekomu, kj je kihnil in mu je vsakdo dejal: »Amerika pomagaj!« tako zaletelo v grlu, da so se zba'i za njegovo življenje. Ko je prišel k sapi, je besno zarjovel: »Vsaj, kadar kihnem, mi nikar ne kvarite užitka in mi ne omenjajte te dežele večnih in samih neizpolnjenih obljub. Berite t JU O S KI TERMIK božne može vrgla v temnice. Med odposlanci Vatikana je med drugimi tudi misijonar Ljubo Miloš, poveljnik ustaških taborišč v Jasenovcu. Za blage, nesebične može bo Vatikan uvedel posebne molitve, za nekatere izmed njih pa bo predlagal, da se jih celo proglasi za svetnike. Darovi iz Grahove dežele Listi so objavili dne 7. t. m sledečo vest iz Kopenhagna: Od 700 oseb, ki so se udeležile dansko-ameriškega banketa prirejenega v Aalborgu, ie bilo približno 200 zastrupljenih. Kaj so jedli na tem banketu? Ker ie bil banket »dansko-ameri-ški«, so gotovo Američani prispevali svoj del. Najbrže so da'i tisti svoj grah, ki ga pričakujemo tudi v Trstu. Dobro poučeni krogi so mnenja, da imamo v kratkem računati z mednarodno pogodbo za čim tesnejše sodelovanje med Grahovo in Krtovo deželo. Jasen dokaz Kako je v deželah ljudske demokracije zagotovljen vsake vrste šport, se je opazilo preteklo nedeljo, ko so jugoslovanski plavalci premagali v plavanju Italijo, Cehi pa so italijansko teniško ci-ipo izločili iz nadaljnjega .ekmovanja za Davisov pokal, -.azadovanje športa v vzhodnih deželah je pripisati dejstvu, da se tam fizultu-ra goji preveč masovno. Sezona samomorov A: «Te dni sta v Trstu spet dve ženski izvršili samomor. Prva zaradi nesrečne ljubezni, druga zaradi brezposelnosti». B: «Saj rečem, sama dobrota zapadne demokracije». A: «In vi, kako vam gre? B: «Oh, bolje kot jutri. Tudi jaz se bom poslovil od tega sveta. A še čakam». A: «Na kaj pa čakate?» B: «Na Marshallovo pomoč. Ta mi bo pomagala, če pošlje kaj revolverjev, sedaj ga namreč še nimam, sicer bi se že počil». Dobro so informirani Evo nekaj cvetk iz tržaškega časopisja zadnjih dni: »Giornale di Trieste« 2916: »Z Bleda je Tito odšel na nek jadranski otok«. »Voce libera« 29,6: »Tito ie včeraj (torej 29/6) zapustil Beograd po kratkem bivanju«. »Giornale di Trieste« 1/7: »Delavci v Beogradu prirejajo Tilu ovacije«. »Voce Ubera« 2/7: »Tito se baje brani slediti nalogu Moskve, da bi prenehal s pošiljanjem pomoči Markosu«. »Ultimissime« 2/7: »Mark03 proti Titu in za zvestobo Moskvi«. Res čudna je ta stvar. Ne samo čuden, ampak naravnost čudovit je pa naš Trst. Tu se shaja vse, kar je najboljšega na svetu: Imamo najboljše življenje, najboljši zaslužek, najboljšo upravo, najboljšo policijo, najbolj prazno luko, najbolje posekane gozdove itd. In sedaj prihaja še najbolje informiran tisk. Hurra! Ufa mai/hinfskem trga razprodaja rabeov pred odhodom r Argentioo Evo, še zadnje, kar mi je ostalo, potem grem za vedno. S tem. lahko Imenitno obrišete nos ...