LETO X. -A H Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omika. A. ML Slomiek. H I m v i« v KH NflS DOM m m m m m m m m m GLASILO SLOVENSKE MLADINE. MARIBOR, 1910. CIRILOVA TISKARNA. Vsebina 15. zvezka: Stran Mladinska izobrazba: Izobrazba volje.........................225 Nekaj za vojaške novince................227 Zabava: Mladenič iz Nise (Konec)................229 Oj zeleni baldahin......................234 Na tujem.............................. 234 Pozdrav samote..........................234 Deva zala...............................234 Naš Dom.................................235 Kaj je novega po svetu? 235 Orli: Mariborski orel.........................236 Zveza telovadnih odsekov................236 Št. Jur ob Taboru.......................236 Dekliški vrtec: Šivilja in mladenke.....................236 Kaj ti pravijo cvetlice?.............. 237 Dobra gospodinja........................237 Stran Društveni glasnik: Sv. Jurij ob Taboru............... 238, 239 Negova............................ 238, 239 Rojakom v domovini......................238 Iz Brežic...............................238 Sv.’Lovrenc na Dr. polju................239 Ribnica na Pohorju .....................239 Občni zbor S. K. S. Z...................240 Dekliški znaki..........................240 Pozor, slov. kršč. mladenke!............240 Sv. Peter pri Mariboru..................240 Vipava..................................240 Znamke v korist obmejnih Slovencev je poslala T. Gertman v Nezvišah : 373 avstr., 19 ogrskih, 13 nemških, 12 amerikanskih, 1 fran-cesko in 1 bosansko. — Stare marke le pridno nabirajte, pošiljajte jih pa naravnost »Slovenski Straži« v Ljubljano, drugače imamo dvojno pošiljatev. Deset lepih razglednic za god pošilja za 80 vinarjev, ki jih lahko plačate s poštnimi znamkami Trgovina listamo sv. Cirila v lariliorn Kor. cest. 5. Marijin otrok. Vodilo za ude Marijinih družb. Drugi natis priredil in založil P. Lavrencij Goppel, ord. Cist. v Zatičini 1910. Tisek in vezava J. Krajec nasl. v Novem mestu. Cena: v usnje vezana z rdečo obrezo 1'80 K, z zlato obrezo 2 K po pošti 10 v več. Dobiva se v Zatičini, v prodajalni Kat. tisk. društva (Ničman) v Ljubljani in po knjigarnah. Mladinska Izobrazba volje. Pisali smo v našem listu že, kako mora biti človek vsikdar plemenitega srca in čustev in smo že opetovano dali navodila, kako more to doseči. Oe pa bo imel sprejemljivo srce za vse dobro, bo tudi pripravljen dobro delati. S tem smo prišli do poglavitne stvari v človeškem življenju: do tega namreč, da mora človek dobro ne samo spoznati in se s srcem zanj vnemati, ampak da mora tudi dobro dela-ti. Človek mora torej imeti pred vsem voljo, vstrajno in neupogljivo voljo, da to, kar za. pravo spozna, tudi naredi kljub vsem oviram. Vstrajna volja pa nam ni prirojena, treba jo je vzgojiti. Zato bomo zdaj premotrivali, 1. zakaj si moramo prizadevati, da vzgajamo voljo: 2. kaj je cilj te vzgoje; 3. s kakšnimi sredstvi se doseže. Zakaj je t r e b a v o 1 j o v z g a -jati? Resno si je treba prizadevati, da voljo vzgajamo, ker je volja najbolj važna lastnost, poglavitna moč človeške duše. Res je, da se človek od mrtve narave in od živali, ki živi samo po svojih nagonih, v prvi vrsti loči po' tem, da ima razum, toda, kaj bi človeku pomagal razum, če ne bi imel volje? Z razumom človek spozna dobre in lepe reči, z voljo pa jih izvede. Le volja daje človekovemu življenju in delovanju pravo vrednost. Potem pa je treba premisliti, da je človeška volja prosta. Žival ne more delati, kar in kakor hoče sama, marveč se mora ravnati po svojih nagonih; tja mora iti, kamor jo žene. Ne tako človek. Človek lahko dela, kar izobrazba. sam hoče in kakor sam hoče; on lahko kakšno stvar hoče ali noče in lahko to hoče, ono pa noče. Človekova volja je tako prosta, da se pokori le sama sebi, svoji lastni odločitvi. Človeška volja se lahko ravna po pameti, ali pa tudi ne; človeška volja se lahko strastem ustavi, ali se jim pa ukloni, slabemu nagnjena. Že nas razum je kakor sama hoče. Da -- človeška volja se celo Bogu lahko upira in mu kljuouje. Prav zato pa je tako zelo važno, da jo prav vzgojimo! Kajti to stoji, da je. naša volja k otemnel in omejen, kaj Še naša volja! Naša volja je sama na sebi tako slaba, da se kaj hitro uda poltenosti, mičnosti greha in grdobije in skušnjavi; zato nas pa vsaka stvar tako hitim premaga. Kako naglo se zjezimo, kako poželjivo hrepenimo po zlatu, kako daleč nas lahko zapelje slavohlepnost, kako težko se ustavljamo slabim navadam! Potem pa nas mika Še zunanji svet. Že po naravi smo za nič, zdaj pa pride zraven še slaba vzgoja, vpliv javne nenravnosti in razuzdanosti — gledišča, nočne zabave, umazane podobe in knjige — pride brezbož-nost, ki se javno širi in takozvana moda, pa pademo. Zato pa je treba voljo utrjevati, it r e b a se je učiti hoteti in sicer hoteti le dobro! Sicer pa se volja kljub vsem težavam in oviram, ki jih ji stavljajo lastne strasti na eni, izpačeni svet na drugi strani, tudi d a vzgojiti. Človek si osvaja svet in premaguje naravo, pa ne bi premagal .svojega lastnega nagnjenja? Lahko pač, samo p o-truditi se treba; saj ima človek vendar-le plemenito srce in resnično hrepenenje do dobrega. Seveda, kdor se svojim strastem sploh nič ne ustav- 226 — ]ja, in se kakor trs v vetru maje, ta svoje volje ne bo vzgojil. Treba je resno hoteti, potem je že vse storjeno. V vsakem človeku tiči svetnik in hudobec obenem. Ce le h o č e, postane lahko velik in kreposten, pravai podoba božja na zemlji. J n če si enkrat resno začel le dobro hoteti in delati, je potem zmiraj lažje. Ce si prvo večjo oviro - premagal, če si se n. pr. iznebil kake grde razvade, pa padejo vse druge težave kar same od sebe. Vsak dan bolj in lažje napreduješ. Poglej velike može, poglej svetnike! Kar so hoteli, so ti junaki tudi izpeljali! Zakaj bi tebi kaj takega ne bilo mogoče? Ali ni sramotno, da je danes tako malo resničnih mož na. svetu? Kaj se da i z v o 1 j e napraviti. Iz volje se da, kakor smo že pov-darili, veliko napraviti; treba jo je le očistiti njenih hib, premagati njene slabosti. Te slabosti so zlasti tri: 1. Volja je rada nepokorna, in sicer razumu, oziroma vesti in Bogu. To pa voljo neizmerno ponižuje. Volja nam je dana zato, da se ravna po p a-m e t i, po vesti, po božjih postavah. Le tako ima človek mir v srcu, če se pamet in volja ujemata, le tedaj je volja plemenita, če sledi vesti, le tedaj je odlična, če služi Bogu. Kajti potem je človek res nekak zaupnik božji, če izvršuje njegovo voljo, ne pa kakor žival, ki sledi svojim strastem in slastem. Človek, ki svojo voljo u-ravnava po božji, je tudi v časti pri ljudeh in povsod spoštovan, človek brez trdne voljo za dobro pa je zaničevan in nikoder upoštevan. Bodi torej razumne voljo! 2. Volja je rada počasna in neodločna. Človek bi rad kaj dobrega storil, a se ne upa lotiti, omahuje, premišljen,ie, odlaša, in končno tudi odloži. To pa je silno napačno. Treba je tvegati, volja mora biti gibčna in urna; kar se mora zgoditi, tega se ne sme nikoli odložiti! Bodi torej odločen! .1. Najhujše pa je, da volja ni rada vsirajna, in vendar je vstrajnost človeku najbolj potrebna. V s t r a j -n osti je treba, če hočeš kaj velikega napraviti, Če hočeš kak lep in visok načrt izpeljati, vstrajati pa je zlasti treba, če hočeš prenašati težave vsakdanjega življenja. Ni vsakemu dano, lotiti se velikih reči, vsak pa mora trpeti, premagovati dan na dan zoprnosti in se mora vaditi v po-t r p 1 j e n j u. Človek mora zvesto izpolnjevati svoje vsakdanje dolžnosti, boriti se zoper malenkostne ljudi, krotiti svojo jezo in nezadovoljnost, varovali se sebičnosti, požirati kapljice grenkobe, ki nam jih življenje dan na dan rosi na dušo. Za to pa je treba vstrajnosti. Ne smemo omagati, ne se uda,jati žalosti, obupanosti in mrkosti. Bodimo vstrajni! Kdor tako v sebi vzgoji razumno, odločno in vstrajno voljo, ta je na pravi poti do značajnosti. K a k o j e treba volj o v z g a -j a t i. Prvo sredstvo za pravo vzgojo trdne volje so jasna in prava načela. Načela so kakor zvezde v temni noči, ki ne ugasnejo, tudi če pretijo valovi vse pogoltniti. Tisti, ki je brez načel, nima tudi trdne volje, marveč dela le to in tako, kar in kakor mu drugi pravijo, da se od vsakega pregovoriti, podkupiti in premotiti; danes misli in dela tako, jutri pa drugače. Zato, če hočeš biti trdne volje, glej, da boš imel pred vsem trdna načela, zlasti v verskem oziru. Drugo sredstvo za pravo vzgojo trdne volje je r e d. Kdor ima trdna načela, bo vse svoje delovanje tudi u-redil, bo vsako stvar storil ob pravem času, in s tem se veliko stori za vzgojo volje. Ob pravem času je treba delati, ob pravem času udati se počitku, ob pravem času moliti. Vsak človek mora imeti svoj dnevni r e d. Kdor se po tem ravna, ne bo izgubljal po nepotrebnem Časa, ne bo lenaril, ne bo brez namena letal okoli, vso začel, a nič končal. Ce se boš pri vsaki stvari ravnal po določenem redu, boš zadovoljen, miren in imel veselje do 227 — dela.- To pa bo zelo okrepilo tvojo voljo. Tretje sredstvo za vzgojo trdne volje je p r e m a g ova n j e samega sebe. Človek mora zatirati v sebi svoja slaba nagnenja, se mora celo svoje življenje takorekoč sam zoper sebe bojevati. Ta boj je seveda težaven; vendar pa imamo veliko sredstev, da ga lahko izvojujemo Častno. Eno tako sredstvo je to, da se Človek dobrega navadi. Navada je železna srajca. Navadi se dobrih stvari, navadi se lepih besed, čednega obnašanja, plemenitili misli, pa ti bo potem zelo lahko premagovati strasti, ki te k slabemu mikajo. Skratka: ljubi idobro in imej veselje nad čednostjo, potem boš tudi lahko čedno živel. Najlažje se to začne pri otroku. Drugo sredstvo pa so m o 1 i t e v in z a k r a-m e n t i. Moli vsak dan , če ne veliko, pa prisrčno; moli redno, jutranje in večerne molitve in molitve pred jedjo ne zanemari nikoli. Kar se tiče zakramentov, se navadi iti k spovedi in potem k sv. obhajilu, vsaj vedno takrat, ko te teži smrtni greh. Tisti, ki gre le enkrat na leto k spovedi, ni pravi kristjan, ker gotovo tudi takrat ne gre posebno rad. Poglavitno pa je, da hočemo vzgojiti v sebi trdno voljo, da se učimo h oteti! Moramo hoteti, resno hoteti! Vse vzgajamo radi, posebno naš razum, le volje nočemo. Zakaj ne? Poskušajmo vsak dan zvesto izpolnjevati-svoje dolžnosti, držati se določenega reda, premagovati skušnjave ; skušajmo hoteti ravno takrat, ko se srce zoper to najbolj upira, pa bo Šlo. Postanimo možje, ne zopet otroci! Polno velikih otrok vidimo danes, malo trdih in jeklenih mož. (Zato pa dandanes ljudje niso srečni in zadovoljni. Vsi so mehkužni, sebični, vihravi. Mi pa bodimo nesebični, velikodušni, odločni. To pa bo šlo le, če bomo res hoteli, če si bomo prizadevali hoteti. Potem pa bomo tudi res možje, katerih beseda bo, povsod veljala, se bomo za dobro stvar vedno znali posta- viti in ne bomo odnehali, dokler ne dosežemo, kar smo se namenili. Slovenski mladenič in dekle, pomnita; prav živeti se pravi p r a v h o • teti! Nekaj za vojaške novince. Prosim slavno uredništvo, naj blagovoli ta dopis sprejeti v svoj cenjeni list, v premislek in pouk vsem vojaškim novincem, kakor vsem slovenskim mladeničem, ki zapustijo svojo rojstno hišo in si iščejo zaslužbe med tujim svetom. Prva stvar, ki je vsakemu slov. mladeniču neobhodno potrebna, je: ostani zvest katoliški veri. — Z žalostjo se namreč večkrat opazi, da mladina, ki pride med tuji svet, zataji svojo vero in se obnaša velikokrat slabejše kakor nevernik, in ravno pri vojakih se to lahko večkrat opazuje. Pa predragi mi tovariši, to je zelo napačno; tisti, ki nima vere v Boga, gotovo ne bo vestno izpolnjeval svojih dolžnosti, in ravno tak je sposoben izpeljati vsakšno, tudi najgršo hudobijo. Tudi vojaku je potrebno krščansko življenje, ker pri vojakih si večkrat v smrtni nevarnosti, posebno kateri pride k takemu polku, kakor jaz s svojimi tovariši, ki moramo hoditi po najvišjem gorovju, kjer lahko vsako minuto zdrsneš v prepad. Torej, dragi mi novinci, prvo kar vam priporočam, je: ne pozabi na Boga. Druga kar Vam hočem položiti na srce je: bodi zvest cesarju, slovenski domovini, svojemu maternemu jeziku. Pregovor pravi: »kdor ni zvest Bogu, tudi ni zvest cesarju!« Kako resnične šote besede, žalibog lahko opazuješ vsak dan pri vojakih. Kateri nima več nobene vere v Boga, on prelomi tudi hitro cesarju dano prisego, neče izpolnjevati vojaških dolžnosti in se rajši kot begunec poda v tujo državo ali ši sam konča svoje življenje. Veliko je tudi takšnih, ki se malo priučijo drugega jezika, pozabijo na svojo domovino, ter se potem z drugim spačenim jezikom klatijo po svetu, s trebuhom za kruhom, stariši se pa morajo doma sami truditi s težkim delom. Dobro je, če se priučiš drugega jezika, ali sramota je za mla- 228 — deniča, kateri zametuje potem svoj mili materinski, slovenski jezik. Slovenec je lahko vesel, da ima tako bistro glavo, zato pa ne sme svojega jezika zaničevati. Tretja zelo važna reč, katero vam priporočam, je ta; poišči si poštenega prijatelja. Pregovor pravi: »povej mi, s kom občuješ, in jaz ti bom povedal, kdo si!« Slaba je za mladeniča, kateri si doma poišče slabega tovariša, slabše je za onega, kateri je v tujini, še veliko slabše je za tistega, ki se pri vojakih poda v slabo družbo. Koliko mladeničev gre z naše slovenske domovine nepokvarjenih v svet, a ko se zopet vrnejo, so pravi izvržek med mladino. Kaj je temu krivo ? Slaba tovaršija, v katero so zašli, kjer so j m izprijeni ljudje iztrgali iz srca vsak dober čut, sveto vero, spoštovanje do svoje lastne zemlje, spoštovanje do duhovnikov in najlepši kras mladeniča, namreč sveto nedolžnost. Zatorej vas opozarjam, slovenski mladeniči, kateri greste med tuji svet in kateri pridete sedaj k vojakom, ne verjamite tem, kateri se vam laskajo tako dolgo, dokler vas ne zapeljejo, potem, ko si enkrat nesrečen, pa te zapustijo. Koliko slabih posledic stori slaba družba pri vojakih, ve le tisti, kateri je že nosil vojaško suknjo. So tudi pri vojakih pošteni mladeniči,'ki ne pozabijo v svoji težavni službi na Boga in svojo domovino, združi se s temi in ne bo ti žal, ako boš ubogal pisateljeve besede. Četrto, kar je za vojaka zelo velikega pomena, je: spoštuj svoje višje in bpdi zvest v svoji službi! Žalostno je, da 'nekateri fant, kateri je že poprej mogoče malo pogledal po svetu in se je mogoče naučil kaj olike od slabih tovarišev, misli, da on več ve, kakor njegpvi višji, ter neče izpolnjevati njihovih povelj in si s tem nakoplje velike kazni. In ravno ti, kateri so zmiraj v kazni, pravijo, da tisti, kateri ni nič'v'zaporu, ni nikakšen vojak. Pa jaz še ne vem za nobenega, da bi imel več poštenja pri svojih višjih, kateri je izmirorii v ^zaporu, ampak*ravno ta ima poštenje, kateri si upa pri vojakih brez ukazni služiti. Torej, dragi mladeniči tovariši, kateri pridete kmalu pod orožje, sklenite trdno, da bodete svoja vojaška leta služili pošteno in vestno izpolnjevali najtežja povelja, da bomo imeli čast pri svojih višjih v korist domovini in slovenskemu narodu. Peta zelo važna stvar, katera se žalibog tudi pri vojakih dogodi, je nesrečno pijančevanje! V kolike nesreče pripelje pijančevanje mladeniče izven vojaščine, še bolj v velike nesreče pripelje alkohol mladeniče pri vojakih. Večkrat dobi kateri mogoče od starišev težko prislužene kronce, si vzame svoje tovariše in v par urah so te kronce proč, potem ima težko glavo, večkrat pride do tepenja in nazadnje ima seveda zopet zapor. Kakor pripelje alkohol izven vojaščine mladeniče do najvišjih kazni, še do veliko večjih kazni te pripelje pri vojakih. — — — — Potem še priporočam, berite tudi pri vojakih radi dobre knjige in časnike. Vsak izmed vas ima mogoče doma tovariša, ki ti bo rad naročil časnik ali pa poprosi v tej zadevi svojega domačega dušnega pastirja, kateri ti bodo radevolje naročili kak časnik. Lahko pa si jih tudi več skupaj. naroči, vsak da par grošev in že je časnik tukaj. O kako radi čitajo fantje časnike, sem se prepričal sam, ko že težko pričakujemo dneva, ko zvemo novice iz svoje domovine. In ravno časnik ali knjiga te mogoče večkrat odvrne od kakšne neumnosti, zraven se pa zmirom naučiš kaj koristnega za prihodnjost. Dragi mi mladeniči, še na eno vas moram spomniti, ko se namreč fantje pripravljajo za odhod k vojakom, se velikokrat prigodi, da poprej že cel teden popivajo in hodijo okrog z glasnim krikom in čisto zdivjani. S takšnim obnašanjem še zadnje dni žalijo svoje stariše in tudi drugo mirno ljudstvo, nobeden pa ne pomisli, da dela s takšnim obnašanjem sramoto starišem, rodbini, občini in celemu slovenskemu narodu. Torej dragi mi mladeniči, novinci, pripravite se dobro za svoj prihodnji stan in sklenite, da hočete zvesto služiti v svojem vojaškem stanu. Kateri se bo ravnal po tem navodilu, mu tudi žal ne bo. Mi slovenski mla- 229 - deniči moramo gledati na to, da bomo delali čast vojaštvu, čast slovenskemu narodu in slovenski domovini. — — — Sedaj še Vam pošljem pozdrav, kakor tudi pozdrav vseh mojih tovarišev iz visokih koroških planin, katere pa kmalu zapustimo in se vrnemo na zeleno Štajersko. Na zdar! Zabava. Mladenič iz Nise. (Konec.) Šesto poglavje. Apostol najde izgubljeno ovco. V neizmerni boli opazuje Teofil srečna brata in na tihem si obriše solze, ki so so mu vdrle po bledem licu. Sele Cozim ga vzdrami, ko ga vpraša, rekoč: „Kaj naj storim z onim starcem?" Teolil pomišlja nekoliko časa, nato pa reče s tresočim glasom: „Naj pride! Kakor hitro so približa, nn daš znamenje z rogom —- enkrat — dvakrat — in v tretje se odstrani ti in vsi tovariši. Nobeden se mi nima prikazati, dokler ne dam znamenja." Cozim odide ter gre proti isti smeri, kjer ga je pričakoval starček. Ostali tovariši pa izginejo v temnem gozdu. Teofil ostane sam. „Nekaj pretresa mojo dušo," si govori na tihem, — „nekaj skrivnostnega občutim tu notri v svojem srcu." Pri teh besedah se zavije v haljo — in izgine v svojo jamo. Crez nekaj časa se že prikaže Cozim. Za njim pa stopa počasi častitljiv starček z deklico — apostol Janez in Lojda, sestra nesrečnega Teofila. Le počasi in z največjo težavo sledi Janez roparju. Pa premaguje so, saj ve, da gre nasproti zlatemu upu, ki se ima uresničiti. „Tu torej?" vpraša Janez s tresočim glasom in se ustavi pred Teofilo-vo jamo. „Da!" reče Cozim ter zatrobi pr-vokrat v rog. „Lojda!" reče Janez, „tu-le v grmovju se skrij in moli na tihem. Potem, če te pokličem po imenu — „Te že urnem, dobri oče," odvrne Lojda ter se skrije v bližnji grm. Ropar zatrobi drugič. Apostol sede na rušnato klop in vzdihne globoko, rekoč: „Oh moje noge se mi tresejo. Tu si hočem malo odpočiti!" Cozim da v tretje z rogom znamenje in zbeži. Apostol pa sklene roke v molitev,, obrne oči proti nebu in začne moliti: „Moj Gospod in učenik! Tu je tre-notek. Pokaži mi svojo ljubezen, kakor si mi jo kazal takrat, ko sem slonel na tvojih svetih prsih." Sveta tišina nastane. Nobenega glasu nikjer. Nobeno listje in drevje ne zašušti, nobenega ptičjega glasu nikjer — vse mirno in tiho. Kar se pokaže iz jame temna postava, z rjavo čepico na glavi, zavita v rdeč plašč — liil je Teofil. Stopi korak naprej, pogleda okoli sebe, — še en korak in zagleda starčka. „Ha!“ zakriči in zbeži nazaj k jami. Janez ga zagleda ter zavpije za njim: „Teofil, moj sin, Teofil." Globoko pretrese ta mili glas Teofila, tako, da ne gre v jamo. „Tu sem!" odvrne z močnim upanja polnim glasom. Apostol stegne roko proti njemu, rekoč: „Moj sin, Teofil! Ne beži pred starim očetom!" Pri teh besedah poskusi vstati, da bi mn šel nasproti. Toda ne gre. ..Ne morem vstati," zaječi žalostno, „noge so preslabe." Te besede sežejo mladeniču do dna duše. Stopi en korak bližje. Ko to Janez opazi, ga začne iz nova prositi: „Teofil, usliši me! Roke, ki so te' vedno tako rade blagoslavljale, te žele objeti. Srce, ki je gorelo vedno za tebe, hrepeni po tebi. Pridi k meni, Teofil moj!“ Pri teh besedah vrže Teotil proč svojo čepico, plašč, rog in meč in stopi pred Janeza v tisti obleki, v kateri je bil takrat, ko ga je Janez odkupil. Dolgo- stoji nepremično ter se ne gane z mesta. Janez začne jokati: „Oh noče me slišati! “ Pri teh besedah povzdigne oči kvišku in moli: „Moj Gospod! Podari mi za trenutek svoj glas!“ Teolil! “ Mladenič bojuje notranji boj. Na ■eni strani prokletstvo škofovo, na drugi ljubezen velikega apostola. „Ha!“ zakriči v neizmerni boli. — „Zemlja odpri se ter požrl tega črva, ki se zvija tukaj v bolečinah." Pri teh besedah stopi nazaj k svoji jami. Apostol ne odneha. Še enkrat povzdigne mogočno svoj glas, rekoč: „Ne grem od tebe brez tebe! Ne smem brez Teofila k svojemu Gospodu. Teofil usmili se me!“ Te besede presunejo mladeniča — boj jo bil dobojevan, zmaga dobljena. Pade na kolena ter se bliža apostolu, objame njegove svete noge in začne milo jokati. Apostol se skloni k njemu, rekoč: „Ne tako, Teofil, ne tako! Na moje roke, v moje naročje." Teofil vstane ter z besedo „Janez" se vrže apostolu v naročje. Bil je to trenutek največje radosti in blaženosti za ti dve srečni duši, ki sta se našli po dolgem času. Teofil nato pade zopet na kolena, rekoč: „Apostol Gospodov, mi odpustiš?" „Ne vprašuj, moj sin," mu odvrne Janez z milim glasom. — „Zdaj te i-mam zopet, moj sin — vse je pozabljeno." N ato z akliče: „ Lo jd a! “ Lojda prihiti in s klicem: „Moj brat", se vrže Teofilu v naročje. Oba jokata solze radosti in veselja. Nato poklekne Janez. Lojda na njegovo levo, Teofil na desno. Apostol za-'čne moliti: „Ti moj Gospod, ki ši sam ljubezen, — si uslišal mojo molitev. Zahvaljujem Te. Zdaj sem z veseljem pripravljen, kadar me pokličeš. Moje delo je dopolnjeno. Zahvaljujem Te!" Pri teh besedah vstane, opiraje se na palico, ki mu jo je dala Lojda, in reče: ,Zdaj pa, otroka moja, pojdimo domov v Niso!" Teofil pomišlja nekaj časa. Nato vzame rog in zatrobi. Hipoma stoje pred njim roparji. „Moj oče!" reče žalostno Teofil — prisega me veže na te tovariše." Janez jih pogleda z nepopisno milobo ter reče: „Vsi smo eno v ljubezni Kristusovi. Pojdite tudi vi z nami. V imenu svojega Gospoda vam zagotovim usmiljenje in odpuščenje." Roparji padejo na kolena, jokajo in se prisrčno zahvaljujejo apostolu. „Torej pojdimo!" reče prijazno Janez. Ginljiv prizor je bil. Apostol s potno palico naprej, za njim Teofil in Lojda in zadaj sledijo svojemu ljubemu noglavarju zvesti tovariši-roparji. Soln-ce pa je obsevalo s svojimi zlatimi žarki to malo četico srečnih potnikov. Sedmo poglavje. Judinj a. l isti večer, ko je odšel apostol Janez v nisejske gozde iskat Teohla, — zapusti tudi Rebeka svoj dom ter niti proti molivnici, kjer so so zbrali pobožni kristjani. Pajčolan ji je pokrival lice, da bi je nihče ne spoznal. Vrata najde odprta. Ta so bila vedno odprta, da :,e lahko našlo izmučeno srce vsak čas tolažbo, mir, oni dušni mir, ki ga vliva v srce človeku le On, ki sprejema v lej božji hiši molitve gorečih vernikov. „Nobene žive duše," zašepeta v svetem strahu Rebeka im stopi na sredo molivnice. „Nobene duše. Sveta tišina. Tu torej vlada oni skrivnostni, veliki Jehova, kakor ga nazivljejo Judi, Ne po- - 231 znam ga, toda čutim, čutim globoko v srcu njegovo bližino.“ V ponižni vdanosti pade' na kolena. V tem hipu jo iznenadi Izak, njen oče. Videl jo je, ko je odhajala z doma in šel tiho za njo. „Moj otrok, kaj delaš tu?“ jo vpraša oče z bolestnim glasom. „Molim!“ odvrne Rebeka z milim in boječim glasom. „O Bog mojih očetov, kaj moram videti na lastnem otroku," vzdihne žalostno Izak. „Rebeka, ti govoriš v blaznosti, kaj ne?“ Pri teh besedah vstane deklica, pogleda Izaka in reče: „Torej hočem tudi na tem mestu čakati ozdravitve." „Oj, da bi me bila takrat usmrtila kača — oj, da ne bi ti nikdar videla onega mladeniča!" „Resnico govoriš," odvrne Rebeka s solzami v očeh, „če bi tega no bilo, bi bil zdaj on srečen, ne bi iskal zavetja tam v strašnih nisejskih gozdovih — Izak prime hčerko za roko, rekoč: „Pojdiva Rebeka od tod, pojdiva —! “ „K njemu!" zašepeta Rebeka. „Domov, domov, otrok moj!" jo tolaži Izak. „Kje sem doma?" ga vpraša boječe Rebeka. Kakor strela, zadenejo te strašne besede Izaka v srce. „O Bog, svojega očeta si zatajila, svoj dom!" „Oče?" vpraša Rebeka in ga milo pogleda v oči — „si ti moj pravi oče? Dojnica mi je pravila, da nisi." „Nesrečni dan! Moralo je priti!" zakriči Izak ter z naglimi koraki zapusti molivnico. Žalostno gleda za njim Rebeka ter nalahno zašepeče s solzami v očeh: „Nesrečnež! Ta dan jo tebi v nesrečo, meni pa v veselje." Nato poklekne Še enkrat in moli goreče. V srcu pa ji znova vzklije zlato upanje. Crez nekaj časa vstopi dijakonja Hipomena v molivnico. Kako se začudi, ko zagleda Judinjo, zatopljeno v pobožno molitev. Naglo pristopi k njej ter jo vpraša: „Rebeka, ti v naši molivnici?" Uboga deklica se prestraši ter jo prične boječe prositi: „Prosim te ponižno, naj bom tu." „Kaj pa misliš?" jo vpraša radovedno Hipomena in jo prime za roko. „Oh, prosim te, naj bom tu! Saj je dovolj prostora. Hočem počakati Škofa." „To se lahko hitro zgodi," reče Hipomena ter hiti iz dvorane. Rebeka poklekne in boječe vzdihne: „Kaj naj začnem, kadar pride škof? Kako sem bila poprej pogumna — in zdaj ? Svoje oči in roko povzdignem k Tebi, o Bog. Trdno zaupam, da uslišiš tudi ubogo Judinjo." Ko to moli, že pride Epafrej v molivnico, pristopi k njej in jo nagovori prijazno: „Ti si hči Izaka, bogatega Juda"? „Ne!" odgovori odločno Rebeka. „Čudno," odgovori škof. „Razloži mi to stvar natančneje!" „Co me hočeš poslušati, prav rada: Že so minuli trije meseci, odkar sem ti izpovedala, da je mladenič, ki je rešil življenje mojemu očetu, nedolžen, — jaz pa sem grešnica, ki zaslužim kazen.- Toda, oh, Teofil je zbežal — v mojo žalost — tvojo, škof, in v žalost vseh vernikov v Nisi. Od tistega časa ni bilo več miru v moji duši. Vedno bolj in bolj je rastlo hrepenenje po občini, po vaši veri. — Danes zgodaj zjutraj pa razodenem doj-nici,, ki je bila od moje zorne mladosti pri tem Judu, skrivnost svojega srca in hrepenenje po Križanem. Od veselja ona zajoka in me objame, rekoč: „Moj otrok, zdaj ti moram razodeti. Izak ni tvoj oče. Ker je bil brez otrok, te je ugrabil in te izročil kot majhno dete v mojo skrb in varstvo. Tvoji sta-riši so doma v Efezu in so bili Naza-rejei. Ta zlati križ, v katerem je vsekano ime tvoje matere, je priča, da govorim resnico." Po teh besedah da Rebeka školu križec. „Dora iz Efeza — tvoja mati!“ se začudi škof. „To je mati mladeniča Teo!ila.“ Rebeka se strese pri tej čudni novici. Jokaje vzdihne: „Teofil, moj brat — tebe smem rada imeti?" „Da, smeš ga,“ reče Epafrej. „Zakaj jokaš, Rebeka?" „Oh, odpusti mi to žalost! Hči Juda Izaka jo, ki joče." „Otrok moj! Razumem te!" Nato položi svoje roke na njeno glavo in jo blagoslovi v imenu Gospodovem. „Zdaj je vso dobro," reče s smehljajočim obrazom Rebeka ter pristopi k oknu dvorane in pogleda hrepeneče tje v daljne nisejske gozde. Osmo poglavje. Veselje vGospodu in konec. Potnika Lizija in Timotej vstopita v dvorano. Epafrej jih prijazno pozdravi in vpraša radovedno: „Že prinašata novico o vrnitvi a-postolovi ?“ „Žalibog Še ne!" vzdihne Timotej. „Tudi o svojih dveh sinovih ne vem ničesar," reče Lizija s solzami v očeh. „Sla sva do roba gozda — toda grozna tema naju je tako prestrašila, da sva se vrnila." Epafrej povzdigne pri teh besedah oči k nebu, sklene svoje roke in reče z zaupljivim glasom: „Gospod bo varoval svojega ljubljenca, da se mu ničesa hudega ne prigodi." Crez nekaj časa prideta v moliv-nico Filemon in Erast, trgovca iz Trene. Veselje se bore Filemonu na obrazu. Ob njegovi strani je . stal neki tujec, ki ga predstavi Škofu z besedami: „Ta-le tujec ti prinese veselo novico." Začudeno ga pogleda Epafrej in vpraša: „Nisi tPknpec, Likon, ki trži s sužnji ?“ i , „Da!“ — odvrne Likon. — „Žali- bog sem imel ta posel. Od onega časa pa, odkar mi je govoril v srce tako prisrčno oni častitljivi starček, sem pustil to kupčijo." „Gotovo ga nisi poznal!" reče škof, — „bil je apostol Janez." „Pred kratkim," začne Likon — „sem zvedel za ime in se spomnil na one tolažilne besede, ki mi jih je rekel: „Upam, da se zopet snideva." Njegovo upanje in moje hrepenenje je bilo uslišano. Pred dobro uro sem ga videl v oni gozdni kotlini, kjer se križata pota. „Ti si ga videl?" vprašajo začudeno vsi navzoči. Med tem pride v mo-livnico tudi Teag. „Pripoveduj nam natančneje," ga prosi Epafrej. Likon začne: „Apostol je sedel na skali in počival. Pri njegovih nogah je sedel isti mladenič, ki sem ga dal apostolu na njegovo sveto besedo. Spominjam se še dobro imena: Teofil. Ob njegovi strani je bila sestra Teofilova, Lojda po imenu, nekdaj tudi moja sužnja. Ta mladenič je ravno pripovedoval s solzami v očeh, kako ga je zapeljal k begu neki ud občine, Teag po imenu —“ Epafrej se pri tem imenu zgene in pokliče Teaga. Teag postane bled, trese se po vsem životu. Ko pristopi k škofu, se obrne Epafrej k Likonu, rekoč: „Nadaljuj svoje pripovedovanje!" Likon nadaljnjo: „Nato sem zvedel, kako je obžaloval Teofil svoj beg, kako ga je bolelo, da je zapustil škofa in občino. Sklenil je, da so vrne ih prosi škofa na kolenih odpuščanja. Toda zopet se je priplazil Teag do njega, da bi mu oznanil Škofovo prokletstvo — Pri teh besedah da Epafrej Likonu zopet znamenje, da naj počaka. „Teagf" reče Epafrej — „ne bom obsodil jaz tvoje hudobije, to bo storil apostol, ko pride. Odstrani se!“ V obupnosti se vrže Teag pred noge Epafreja, toda zopet vstane in zbeži iz molivnioe. Likon pa nadaljuje, rekoč: „To prokletstvo škofovo — tako je naprej pravil mladenič apostolu — je dalo povod, da sem postal poglavar roparjev, — Pri teh besedah je pritisnil Janez k sebi Teofila, rekoč: „Vse je proč! Hvala Gospodu! A-men.“ Nato se vzdigne, sicer težko, toda z veseljem. Štirje možje so šli naprej, eden vzadaj. — Jaz sem takoj pristopil k apostolu. Hitro me je spoznal in smehljajoč rekel: Likon! Pojdi naprej v Niso in naznani moj prihod." Ko Likon konča, pristopi Erast iz Irene k škofu, rekoč: „Dovoli mi, .gospod, da tudi jaz pričakujem tu apostola. Oj koliko lepega mi je pravila o njem Lojda. Moje srce hrepeni po njegovi veri." Epafrej ga prime za roke in objame s solzami v očeh. Filemon pa naroči, da naj pokliče vernike, da v skupni molitvi pričakujejo Janeza. Tu je klečala tudi Rebeka, na njeni strani Hipomena. Zadnje žarke pošilja sobice na zemljo, ko vstopi v dvorano apostol s svojim spremstvom. V sredi se ustavi, pogleda na okoli in blagoslovi vse navzoče. Nato se obrne k Epafreju, rekoč: „Epafrej! Pozdravljam te z besedami našega Gospoda in učenika, ki jih je govoril v zadnjih zdihljejih na križu: Dopolnjeno je! Tu ti dam nazaj, kar si izgubil. Ohrani ta zaklad, ki sem ga s težavo zopet našel. Glej, da daš čistega v roke nebeškega U-čenika, kjer se vsi vidimo." Pri tem prizoru joka vsa občina. Epafrej pa, prime za roko mladeniča, rekoč s solzami v očeh: „Teofil! Pridi k meni, pridi!" Janez razprostre nad njim svoje svete roke in moli na glas: „Gospod in učenik, glej doli —“ „In blagoslovi mojega brata Teo-fila!" zadoni od strani mil klic. V tem hipu je bila Rebeka že v Teofilovem naročju. Vsi se začudijo. Toda Epa-froj razloži vso stvar in pokaže zlati križec z imenom: Dora iz Efeza. „Je mogoče, Rebeka!" zakliče Teo- fil — „moja ljubezen do tebe je bila opravičena." „Ti moja sestra!" zakliče Lojda. „Da, da, natanko se spominjam tvojega obraza." Nato se objamejo vsi trije ter dolgo časa jokajo solze veselja in bratske ljubezni. „To je napravil Gospod!" reče a-postol in se obrne k roparju Parme-nonu, rekoč: „Da bo delo ljubezni našega Gospoda dopolnjeno — ste prosti. Vsi štirje roparji padejo na kolena in prosijo jokaje: „Oh, usmilite se nas in vzemite nas v svojo občino!" Janez blagoslovi vse, blagoslovi očeta Agatonovega — Lizija, blagoslovi Timoteja, Likona in Erasta. — Vsi so bili sprejeti med ude občine v Nisi. V tem trenotku pa se obrnejo oči \seh k vratom molivnice. Teag je prišel, smrtno bled in po vsem životu se je tresel. Ko se priplazi do apostola, se vrže pred njega na kolena: „Vklenite me v verige. Jaz sem ropar, ki sem ukradel apostolu ta dragocen zaklad. Za me ni več tolažbe, upanja in rešitve. Judež sem, ki je izdal svojega Gospoda. Vrzi me od sebe, Janez, ljubljenec Gospodov. Samo enkrat še dovoli, da s skesanim srcem izgovorim tvoje sveto ime: Janez. Potem pa me zavrzi, da v obupu vzamem konec." Globoko presunejo te besede srce apostola/ V neizmerni boli gleda na zapeljivca, ki se je obupno vil pred njegovimi nogami. Nato pa reče z resnim, a vendar prijaznim glasom: „Teag! Globoko si ranil moje očetovsko srce. Zasekal si mi krvavečo rano. Toda naš Gospod in učenik je obrnil vse na dobro. Vidim, da se kesaš. Vidim solze v> tvojih očeh,, solze pokore. Teag! Ne zavrženi te. Ljubezen do Gtospoda mi tega ne dopusti. Vstani!" „Je mogoče? Smem?" zakriči Teag in prime apostolov plašč. „Smem?. Me ne zavržeš?" Ju „Podaj mi roko, Teag,“ reče apostol s tako milim glasom, da presune vse vernike. „Teag, daj mi roko in poboljšaj se! Gospod s teboj!" Epalrej in Teofil hitita k Teagu ter ga objameta v prisrčnem objemu. Vsa občina joka na glas. Nato pogleda apostol še enkrat po vernikih in reče s slovesnim glasom: „Otroci moji! Poslušajte zdaj moje zadnje besede. Na tem svetu vas ne bom videl več. Šteti so moji dnevi. Grem k svojemu in vašemu Gospodu. Samo eno zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Še enkrat rečem: Ljubite se!“ Pri teh besedah ne ostane suho nobeno oko. In ko reče: „Sprejmite zdaj moj zadnji blagoslov!" pokleknejo vsi glasno ihteči. Apostol pa. vzdigne svoje roke ter jili blagoslovi: „Mir z vami! Mir našega Gospoda in učenika! Amen!" „Amen!" odgovori vsa občina z ihtenjem, ki noče nehati. Ko se je zunaj poslavljalo večerno sobice od zemlje, je kipela iz src vernikov molitev k Vsemogočnemu za ljubljenega apostola Janeza. K o n e c. Stari cerkveni zgodovinar Ev-zebij nam poroča o mladeniču, ki ga je bil apostol Janez pridobil za sv. vero, ki je pa bil zašel med roparje in postal njihov glavar. A apostol ni odnehal prej, dokler ga ni spravil na pravo pot, kakor je opisano v predsto-ječi povesti: „Mladenič iz Nise". Tu sprevidimo , koliko zla more storiti neizkušeni mladini zapeljivec z lažjo in obrekovanjem, vidimo pa tudi, kako božja Previdnost vse spletkarijo sovražnikov obrača v korist in veselje svojih dragih. Oj zeleni baldahin1 . . . Oj zeleni baldahin in pod tabo ptičje petje, mehki mah, duhteče cvetje, rad, prerad se tu mudim. Oj zeleni baldahin — tu pod tabo je čarobno, tu pod tabo je sladkobno, tu le tu se razvedrim. Oj zeleni baldahin, . . . srce tukaj se mi Siri, tukaj duh se tožni vmiri, — v krilo tvoje rad hitim! Starogorski. Na tujem Moj duh hiti v daljave, v domači dragi kraj, v slovenske domovine nezabni sladki raj! Moj duh hiti v daljave, v svoj mili rodni kraj, pozdravlja cerkve bele, vasi, poljč in gaj. Moj duh hiti v daljave, v slovenski mili dom, sporoča mu pozdrave: »navek te ljubil bom!« Brojan. Pozdrav samoti. Pozdravljena, cčlica mila, kraj sreče, mini, iskreno se bova ljubila, služila Bogu! Zdaj spolnjene želje so moje in mirno sreč . . . Pripravljen na nove sem boje do zmage sladkč ! Brojan. Deva Zala. (Boginja sreče.) V gaj je prišla deva zala kakor angel iz neba, cvetje v gaju je sejala blagoslov nanj prOsila. Deva dalje je hitela čez dole in čez gore; a za njo pomlad cvetela, kakor v gaju krasno je. Na planini pa visoki deva zopet postoji in strmi nad svet široki, ki prekrasno zdaj cveti. * Baldahin = nebo. A zamisli se globoko, ko moj narod tam uzre, naposled pa vzdigne roko in v nebo oči uprč: Blagoslovi, oče večni, narod mili, tebi vdan, naj enkrat mu sije srečni, že pomladni cvetni dan. Slavček Novograjski. Goljufan. V tujino sem pred leti šel, da srečo našel bi, bogat potem domu prispel gradove zidal si. In zdaj domu pa vračam se, Prepozno me svari, veli prevarano srce: v tujini sreče ni. Slavček Novograjski. Naš dom. Le Te! moj mili dom, ljubiti mora vsak, jaz zvesta Ti ostala bom, nosila bom Tvoj znak. Če v tuje kraje se podam, se želja mi zbudi: najslajše bivati je tam, Kjer dom naš mili si. Tu bratje moji in sestre, veselje vživajo, ter čete hrabre se vrste, naš dom varujejo. Nikar od nas se ne podaj, Ti sestra, mili brat, če greš, pa kmal’ nazaj, povrni se k nam rad. Tu rožče krasno cvetejo, rod ptičji žvrgoli, sestrč nam vence spletajo, kjer dom naš dragi si. Oklenimo tedaj zvesto, le našega se doma. ter zraven živimo lepo, da se kesal’ ne bomo. Pepca S. Kaj je novega po svetu? Naši severni bratje Poljaki so od 14.—17. julija imeli veličastno slavnost, ■obhajali so 500 letnico slavne zmage, ki jo je dne 15. julija leta 1410 izvojeval proti nemškim križnikom poljski kralj Vladislav Jagelonski pri Grumvaldu. Junaškemu kralju so v Krakovem odkrili krasen spomenik, ki je gotovo eden najlepših v Avstriji. S Poljaki seje veselilo te obletnice vse slovanstvo, ker zmaga pri Grmvvvaldu je bila zmaga slovanstva nad nemštvom. Nemški križniki so z ognjem in mečem »spreobračali« ljudi h krščanski veri, v resnici pa so širili le nemško oblast. Slavnosti v Krakovem se je vdeležilo tudi več Slovencev in Hrvatov. — V Solnogradu se je od 15. do 22. julija vršil svetovni Marijanski shod. Preds. muje prevzviš. lavantinski knezoškof. Sklenilo seje marsikaj koristnega za povzdigo Marijinega češčenja in verskega življenja. Shod je bil sijajna manifestacija katoliškega mišljenja; vdeležili so se ga poleg Nemcev Slovenci, Poljaki, Čehi, Italijani, Francozi, Madžari, Nizozemci in Španci. Prihodnji Marijanski shod bo v Reimsu na Francoskem. — Na Hrvaškem je odstopil ban Tomašič, ker se ni mogel pogoditi s sedanjo večino hrvaških poslancev. — Na Španskem se po francoskem vzorcu nadaljuje gonja proti cerkvi, vendar se katoliško ljudstvo že dviga proti zlobnim nakanam liberalcev, ki so sedaj na vladi. Kralj podpira to gonjo, ker je celo pod vplivom svoje protestantske žene. Sicer pa Španiji preti prekucija, ki utegne pomesti s prestola samega kralja. — Med Turčijo in Grško še vedno preti vojska, bati se je, da tudi druge države posežejo vmes. Listi pišejo, da Rusija zbira čete na avstrijski meji ter utegne izbruhniti vojska med Rusijo in Avstrijo. — Na Nizozemskem so imeli volitve in je katoliška stranka zmagala proti liberalcem. — Kranjski deželni odbor je izdal na občine oster odlok proti plesom po krčmah, ki so največkrat vzrok pijančevanju in pobojem. Orli. Mariborski Orel. Naš telovadni Odsek se vedno lepše razvija. Sedaj šteje že 45 izvršujočih članov, ki hodijo pridno telovadit. Telovadba se vrši vsak pondeljek in četrtek zvečer. Vsako nedeljo popoldne se vrši redno predavanje ali pa izleti. Naš Orel je za naše razmere velike važnosti. V mesto pridejo razni obrtni in trgovski vajenci ter delavci, ki bi se drugače gotovo poizgubili v slabih družbah, če bi se ne pridružili Orlu. Opozarjamo vse tiste mladeniče ki pridejo v Maribor, ali stariše, ki pošiljajo sinove v mesto, da se obrnejo do »Orla«. Naš »Orel« se Jtudi pripravlja na otvoritev »Slov. doma« v Št. Uju. Pri našem odseku izvršujemo sedaj tudi strogo disciplino; nergačev in takih ki sklepajo prijateljstvo s »Sokoli« ne rabimo. G. urednik pridite enkrat pogledat naše fante pri telovadbi. Zveza telovadnih odsekov bo priredila letošnjo zimo v Mariboru tečaj za vaditelje Orlov. Tako se je sklenilo na obč. zboru S. K. S. Z. vv Ljubljani. St. jur ob Taboru. Kaj dela naš »Orel«? Sedaj poleti nima toliko telovadnih vaj, pač pa razne druge vaje, pevske, govorniške, de-klamacijske, gledališke. Na predvečer slovanskih apostolov so Orli zažgali po vseh hribih krese, spuščali rakete, streljali iz topičev. 10. julija so o priliki ustanovitve »Slov. Straže« uprizorili čarobno burko »Repoštev«, dopoldan pa se v kroju udeležili službe božje. Tudi ministrirala sta Orla v uniformi. — Zadnje mesece imamo tudi naraščaj. Do 20 dečkov prihaja ob nedeljah pred večernicami telovadit. Oni in njihovi starši kažejo veliko vnemo za telovadbo, zlasti ker se ista v naši šoli ne poučuje. Dekliški vrtec. Šivilja In mladenke. Zares lep si naš dekliški vrtec, a koristnejši še mnogo bolj za dekleta, ki željno vsrkavajo v sebe med, izlivajoč se iz dobrih naukov in blagih opominov, katere najdejo v tebi, zali vrtec. In tudi vsaki je dovoljen vstop, to tem no tako priobčiti svoje nazore, kakor važnejši, da sme priprosta deklica rav-učena vrtnarica, ki je vrtec tako lepe uravnala. Marsikaj ste že, drage mladenke, razmotrivale v dekliškem vrtcu, osobito kuharica se mnogo trudi, pa o enem predmetu se je še malo pisalo, :in to je šivanje. Vsaka mladenka mora znati tudi nekoliko Šivati, pravi naša Ognjesla-va. Res, priporočila vredno, nekaj že zaradi tega, da lahko spoznavamo, da je tudi šiviljski stan težaven. Večkrat slišim pritoževati se kako deklico: „Poglej, to obleko mi je Šivilja čisto pokazila, nimam je rada, ker mi ni povoljno napravljena.“ A na njeni lepo izdelani obleki se pa ne kaže jieizurjenost Šivilj, pač pa njena nezadovoljnost, menda celo ošabnost. To me je nagnilo, da sem se namenila nekoliko opisati položaj naših šivilj. Ni bogve kako prijeten Šivilj- ski stan. To mi bode gotovo pritrdila vsaka pametna deklica, oziroma žena. Težaven gotovo najbolj zaradi tega, ker tako težko kedaj napravi po volji naročeno obleko. In pa te mode! Skoro vsaki moseq druga! Ni potem čuda, če se Šivilji včasi res kaj pokaži, ker v tem oziru so navadno dekleta sama kriva. Naroči si obleko po linem vzorcu, a obleka bi morala biti narejena na različne .čudne mode, da sama ne ve kako. To je potem težava, kateri pa Še navadno sledi zamera, zadrega in obrekovanje. Drage mladenke, pokažimo, .da znamo biti tudi ponižne. Priprosto napravljena mladenka bode gotovo napravila boljši vtis na razsodnega človeka, kakor pa našemljena, na videz — krasotica. Tudi večni Sodnik ne bode gledal na ostri sodbi, ,kakšne so bile naše obleko, le kaka bode naša duša. Imejmo tudi nekoliko usmiljenja s Šiviljo, saj ona se trudi dan na dan in dostikrat Še pozno v noč, samo da ustreže naročnicam, in to ne v prosti naravi, temveč v kaki tesni sobici, kjer ji poteka njeno enolično življenje. Pridružimo se ji nekoliko, da se zraven Šivanja priučimo tudi potrpež- Ijivosti in zadovoljnosti, kajti iz teh dveh lastnosti izvira tretja, in to je ljuba ponižnost. Težaven se ti morebiti zdi, ljuba deklica, moj nasvet, ali pomisli, da: Ce je delo še tako težko, ne pust’mo ga vnemar; poklical na plačilo bo, nas večni Gospodar. Zvonimira. Kaj ti pravijo cvetlice ? Če ti kdo podari knjigo, ti je pač ne podari zato, da bi gledala samo platnice, papir, občudovala črnilo in črke ali ogledovala samo podobe, ki so notri. Vrednost knjige obstoji marveč v tem, kaj knjiga pravi, plemenite misli, lepi nauki, pobožne molitve, to je, kar daje vrednost knjigi. Tudi otrok gleda podobe in mi ugajajo, a drugače gleda podobe odrasel, razumen človek, on gleda pred vsem na to, kaj podoba pomeni. Taka odprta knjiga je tudi svet, v katerem živimo. Veličastni hribi in doline, ravno polje in širno morje, pisani travniki in zelene šume, vse ima svoj jezik. Vse stvari hvalijo Boga in oznanjujejo njegovo veličastvo, pravi sv. Avguštin. Uči se brati iz velike knjige božje narave ; svet, ki nas obdaja, je za nas šola, stvari nam naj vzbujajo lepe misli in nežne občutke v srcu. Ustavimo se za danes pri naših ljubljenkah, domačih cvetlicah. Kakšno bi moralo biti srce, ki bi se ne razveselilo ob pogledu na cvetlice ? Naj je še hišica tako majhna, siromašna in od starosti pokvečena, če na oknih opaziš pisane cvetlice, dobi čisto drugo podobo. Kar so svetle zvezdice na nebeškem oboku, to so cvetlice na zemeljski kroglji. V življenju svetnikov večkrat beremo, da so bili prijatelji cvetlic. Sv. Frančišek Asiški jih je imenoval svoje ljube sestrice; o sv. Elizabeti, portugalski kraljici, se pripoveduje, da so cvetlice ob potu pripogibale glavo, ko so svetnico nesli k pogrebu. Sv. Roza Li-manska je vsako soboto okrasila podobo Marijino s cvetlicami in na njenem vrtiču nikdar ni zmanjkalo cvetlic. Kakor cvetlice dajejo od sebe prijetno vonjavo, tako razodevajo tudi neskončno lepoto, modrost in dobroto božjo, zato imajo, kakor dišeče kadilo, tudi cvetlice svoj prostor pri službi božji. Cvetlice, ki rastejo na tvojih oknih in na tvojem vrtiču, so znamenje čistega prisrčnega veselja. Bog hoče, da mu z veselim srcem služimo; godrnjavi, čmerni ljudje so v nadlogo sebi in drugim, pa žalijo tudi Boga. Pravo prisrčno veselje pa ni zamenjati z razuzdanim. Ljudje imajo dandanes pač mnogo razveseljevanja pa malo veselja; v pijančevanju, vlačugarstvu, v divjem in nesramnem vpitju ni pravo veselje, ampak to je le v nedolžnem srcu doma. In cvetlice s svojo lepoto so znamenje nedolžnosti, čistosti, svetosti. Kadar tedaj sadiš ali zalivaš cvetlice, poslušaj, kaj ti govorijo. }e-li tvoje mlado srce podobno veseli, lepo razviti cvetlici? Cvetlica se razvija vedno naprej'; vsadiš majhno rastlinico, pa ti sčasoma naraste cel grm, moraš jo presaditi v nov lonec ali pa na gredo. Tako tudi ti napreduj v vsem dobrem, da te, če si za to poklicana, nebeški vrtnar presadi v drug stan, v zakonski stan. Pride jesenski in zimški čas in rožice uvehnejo. S pesnikom moraš vzdihniti tudi ti: »Kje so moje rožice, pisane in bele«? Cvetlice' ti dajejo tudi resen opomin, kako minljivo je vse na svetu; kakor cvetlica vzklije, se razcvete, pa zopet uvehne, tako je tudi z našim življenjem. Kakor cvetlica poraste pa jo pohodijo, tako pravi o človeku pravični Job. Ko prisije toplo,!spomladansko solnce, se pa zopet vse obudi. Tako nas cvetlice spominjajo tudi onega velikega dneva, ko ?se bo prikazalo večno »solnce pravice«,, ko bo prišel Sodnik živih in mrtvih., n kakor spomladanske cvetlice pomolijo svoje pisane glavice iz zemlje, tako, bomo tudi mi vstali k novemu življenju. iBodite, deklice krščanske, v sedanjem življenju rožice v božjem vrtu, da boste takrat presajene v nebeške vrtove. Dobra gospodinja. Danes nekaj o zabeli in masti. Grajati moram posebno navado, da se na kmetih večinoma le uporablja stara, le'žarka mast, medtem,, ko se dobra sveža, sladka shranjuje za prihodnje Teto. Na ta način " ■' 1 •' u*f 1 ') «»••