dgtov fjfiGov tov ejtiovoiov didov (Mat. VI, 11: dog) fjjulv to xa&' fjfAeoav (Mat. or/fiegov) — spomnil naj bi se bil na Kristusovo molitev na Oljski gori, v kateri sam moli za nekaj fizičnega, da bi kelih trpljenja šel mimo njega (Mat. 26, 39; Mark. 14, 36; Luk. 22, 42); spomnil naj bi se bil na Zveličarjevo obljubo pri sv, Janezu 14, 13: »Karkoli1 poprosite Očeta v mojem imenu, to bom storil« in na podobne besede pri Mateju 7, 7; 21, 22, pri Marku 11, 24, pri Janezu 16, 23. Izprevidel bi bil, da njegova po Kantu povzeta premisa ni v skladu s sv. pismom in torej tudi ne odgovarja krščanskim naukom. S premiso pade pa tudi sklep; »Balada o potresu«2 (iz 1. 1885.!) ima v istini idejo, nasprotujočo verskim resnicam. Isto velja tudi za pesem »J a z« (tudi to zagovarja Bazala, da ne nasprotuje krščanstvu), ki je po ideji močno podobna »Baladi o potresu (»o č e« — Bog, če sploh je, se za svet ne briga, svet vlada samo narava, » j a z«); če je ne razlagamo panteistično, jo moramo ateistično, kvečjemu čisto megleno deistično, na vsak način pa protikrščansko.
Nekrščanske ideje so torej pri Aškercu dokazane že za prvo dobo, ne šele za zadnja leta, za katera jih
1  Seveda mora biti predmet molitve dober!
2  Da je imel Aškerc pri tej pesmi slabo vest, kaže že to, da se v Zvonu 1885, str. 193—94., kjer je pesem prvič natisnjena, ni podpisal z navadnim psevdonimom G o raz d, ampak z »Juan de G ran a d a«. Tako skrivalnico je tudi pozneje igral v podobnih slučajih.
Cerkveni koncert v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Cecilijino društvo župnije Marijinega Oznanjenja v Ljubljani je priredilo 11. marca ob pol osmih zvečer v frančiškanski župni cerkvi koncert z jako izbranim in postnemu času primernim sporedom, Izvajale so se sledeče skladbe: Hochrei-terjeva kar moč moderna, a vseskoz toplo občutena »Salve Regina« za mešani zbor in orgle: Rheinbergerjev Kyrie in Gloria iz velike, slavnoznane C-dur maše za mešani zbor, orkester in orgle; En-gelhartova prijazna, v lahkem slogu pisana pesem »Brezmadežna« za zbor in orgle; Rheinbergerjev na široko razpleteni, deloma dramatično zamišljeni »Passionsgesang« za zbor in orgle; Sattnerjev znani, učinkujoči samospev »Kdo je ta?« iz oratorija »Vnebovzetje B. D. M.« za tenor-solo in orkester; Griesbacherjev resnobni, mirno začenjajoči in v bogati polifoniji do velikih pretresljivih momentov naraščajoči responzorij »Tristis est anima mea« za mešani zbor a capella, ter za sklep Jo s. B. Fo ers t er-jeva divna »Stabat Mater« za zbore, orkester in orgle. Frančiškanski cerkveni zbor, ki se je pod vodstvom gosp. P, Hugolina Sattnerja povzpel do prvovrstnega zbora, je tudi ob tej priliki svojo nalogo zelo častno rešil. Izmed skladb, pri katerih je nastopal zbor, so najbolj ugajale in posebno krepek vtis napravile Rheinbergerjev Kyrie in Gloria, Griesbacherjev »Tristis est anima mea« in Jos, B, Foer-sterjeva »Stabat Mater«. Za prekrasni užitek zadnje skladbe   bodi   izrečena   frančiškanskemu Cecilijinemu
Bazala edino priznava. Res je samo to, da v prvi dobi te ideje niso še prevladale vseh Aškerčevih pesnitev, dočim je pozneje boj proti krščanstvu skoro edino geslo vsega Aškerčevega dela. Pa tudi drugače se je v tem V. poglavju Bazali več »človeškega« pripetilo, Posebno bi opozoril na logični lapsus na str. XXVIII., kjer Bazala podpre trditev »snaga vjere sastoji se u životu, aneu ispovijedanju« s Kantovim izrekom: »bog se štuje krepošču, a ne o b r e d i m a«, ter nadaljuje, da »upravo u tom, što se u historijskom razvoju vjera težište cesto pomiče posve na izvanj-sku stranu, leži uzrok, zašto postaju vjere — mrtve«. Kakor da bi bilo izpovedanje vnanja oblika verstva kot n, pr, o b r e d i, ko je vendar njegova notranja vsebina. Ta klasična napaka zoper logični zakon identitete je priljubljeno orodje modernih, ko presojajo vero in verstva.
Za Bazalo, ki razvija v vsej razpravi tolik blišč filozofskohistoričnega znanja, pa je zelo značilno, da v tem zadnjem poglavju duhovito in učeno razpravlja o razvoju verstva, o krščanstvu, o njegovi vsebini in o njegovi obliki, da »temeljito« presoja o tem, kaj je v resnici in kaj samo na videz krščansko, a pri vsem tem pompoznem govorjenju ne pozna niti glavnih stvari iz Svetega pisma, niti čisto preprostih verskih in moralnih naukov krščanske cerkve. Kaj naj sodimo o takem versko-filozofskem znanju, ki mora potemtakem v vseh stvareh slepo »iurare in verba magistri«?
Ivan Grofenauer.
društvu na tem mestu še prav posebna zahvala. — Sattnerjev samospev »Kdo je ta« je lepo zapel gospod prof. Adolf Robida, član frančiškanskega pevskega zbora. Na orglah je spretno sodeloval gospod glasbeni ravnatelj filharmoničnega društva Rudolf p 1. We i s -O s tb or n. Istotako treba pohvalno omenjati še orkester godbe pešpolka št. 27, ki je svoj part izvedel izredno  fino  in precizno.
Obisk koncerta je bil zelo velik. Zanimanje za cerkvene koncerte, ki so se v zadnjih par letih jeli pri nas pogosteje porajati, očividno raste, kar z vsemi prijatelji cerkve in plemenite cerkvene umetnosti srčno pozdravljam.
Koncert Swardstromove. S Swardstromovo smo imeli v Ljubljani srečo. Nastopila je namreč razen v koncertu 23. novembra 1913 v Mestnem Domu — o katerem je »Dom in Svet« poročal v letošn,i zadnji dvojni številki na str. 67. — še drugič 19. februarja t. 1. v samostojnem koncertu v Unionu. Uspeh je bil zopet nadvse sijajen. Tudi to pot si je umetnica izbrala za spored jako lepe, zanimive, poučne in silno poetične skladbe. Poglavitni del sporeda so zavzemale zopet prekrasne skandinavske pesmi, enajst po številu. Jarnef eltovo bajnosrčkano »Titania« in Griegov vražjesmeli »Ples kozličkov« je pevka morala ponoviti. Zelo globok vtis je napravila Neu-pertova pesem »Ponesite me s pesmijo domov«, ki jo je smrtnobolni skladatelj —- pravzaprav klavirski virtuoz — zložil na potu v Ameriko. Kot zelo izrazite skandinavske pesmi   naj   omenim še   Lange-
GLASBA.
<©»    129    <©»
17