Najvažnejše vprašanje naše organizacije To vprašanje, ki je odprto že leta in leta, postaja pa čimdalje bolj pereče in tako rekoč osrednje vprašanje naše organizacije, se tiče poglobitve in razmaha aktivnega sodelovanja članstva na vseh toriščih našega udruženja. Gre za tako imenovano aktivizacijo članstva, torej za docela notranji naš problem, ki pomenja v časih, ki jim gremo naproti, vsekakor »biti ali ne biti« našega organizačnega življenja. To razmotrivanje se nam vsiljuje zaradi nekaterih siptomov, ki utegnejo — če se o pravem času ne izvrše potrebne remedure — resno ogražati udarno pripravljenost organizacije, katere člani smo iz potrebe in stanovske zavednosti. Kljub dejstvu, da je mogoče prav naša organizacija v primeri z drugimi udruženji pri. nas relativno na zavidljivi višini, bi neodpustno grešili nad lastnimi koristmi, če bi se prepustili optimističnemu samozadovoljstvu ter se hoteli odpočiti na lavorikah dosedanjih uspehov v svoji notranji organizačni zgradbi. Stremljenje k izpopolnjevanju doseženega ter večno nezadovoljstvo z obstoječim stanjem morata biti vsakemu pravemu članu najvišji načeli v vsakdanji življenjski borbi. Vsaka druga pot vodi navzdol in nazaj, v mrtvilo in brezbrižnost, pomenja začetek razsula in v končnem stadiju smrt stanovske solidarnosti. Z razrahljanjem stanovskih socialnih vezi nastopa vzporedno in vztrajno tudi individualna demoralizacija, kar bi koncem koncev ne pomenilo samo, da je izgubila organizacija v vsakem pogledu svoje eksistenčno pravo, ampak da vpliva celo kvarno na kolektivno in individualno nravnost svojih članov. Res je, da ne smemo tirati svojega nezadovoljstva v take skrajnosti in da smo — hvala Bogu — še daleč od takega stanja, toda ta resnica nas ne sme uspavati, da bi ne stali nenehoma budno na straži svojega izpopolnjevanja in napredovanja lastne organizacije. Iz tega čuta odgcrvornosti so narekovane te vrstice in le v tej zvezi jih mora vsakdo razumeti. Kljub relativno dobro izgrajeni organizaciji se odkrivajo natančnejšemu pogledu v njeno notranje stanje občutljive hibe, ki jih bo treba čimprej odpraviti, ako nočemo nastopiti poti navzdol — v malodušje in razkroj. Čemu organizacija? Da se dosežejo smotri, ki bi bili posamezniku nedosegljivi. S skupnim delom in naporom torej, česar ne bi zmogel napor posameznika, čigar delo — pa bilo tudi postoterjeno — bi izginilo kakor kapljica v vesoljnem morju. Podoba pa je, da smo se glede organizačne vdanosti predali nekemu materialističnemu pojmovanju: dovolj je, če smo včlanjeni, da plačamo članarino, da smo ustvarili gmoto, ki bo ustvarjala čudeže že zgolj s svojo gravitacijsko silo. In vendar je tako pojmovanje docela zmotno in škodljivo. Masa sama ustvarja le predpogoje in možnosti dela, dela samega pa ne. Za to je treba požrtvovalnih inteligentnih delavcev, ki jim organizacija daje le potrebno torišče za njihovo delo. Članstvo, ki samo redno plačuje svoje organizačne prispevke in voli svoje upravne odbore le zato, da se samo reši vsakega dela, živi v težki samoprevari, če misli, da mu bo njegova organizacija mogla priboriti to, kar more biti samo plod skupnega napora in požrtvovalnega dela vsega organiziranega članstva. Vsaka organizacija potrebuje aktivnega članstva, ki ne čaka pobud in delavnosti samo od zgoraj. Kjer vladajo take razmere, meče to zelo slabo luč na kvaliteto članstva, organizacija sama živi pa neko fiktivno življenje, katerega nepristen blesk ne more nikogar varati, najmanj pa tiste činitelje, za katere naj se ta blesk vzdržuje. Cim težji so časi, tim večjo dolžnost ima članstvo, da aktivno posega v vsestransko delo. V kritičnih razdobjih so tudi politične razmere težke. Prepustiti v takih razmerah vso odgovornost in vse dolžnosti svojim vodilnim odborom, pomenja izdajstvo svoje pravde, beg v samo zaledje, pomenja pa lahko tudi streljanje v hrbet onim tovarišem, ki smo jih izvolili ter jim naložili dolžnost, da čuvajo nad našimi koristmi. Z zaupanjem vodilnih mest smo jim molče obljubili vso svojo moralno in materialno oporo za vse eventualnosti, ki bi jih mogle doleteti v areni organizačne borbe. Če zremo stanje v naši organizaciji iz tega vidika, moramo z bridkostjo ugotoviti, da se članstvo še vedno ni dvignilo na višino, kakršno bi današnje naloge in naši skupni smotri vprav mijno zahtevali. Niti naša sreska zborovanja, niti naše delegacijske skupščine ne kažejo one borbene iniciativnosti, ki bi dajala vodstvu dovolj moralne opore za zastopanja in brambo naših stanovskih koristi. Vsi — pa prav vsi — moramo podvreči svojo člansko dejavnost strogi presoji, ker se bo vsako zajedavstvo kruto maščevalo nad posamezniki in vsem našim stanom.