K. h StedleRblMIoflrek laSbach
v
Živali, naše prijateljice.
Veverica je lepa živalca.
Rujavkasta, mehka šuba je po letu jasneja, po zimi temneja in udarja na sivo. Posebno jo pa krasi dolgi in metlasti, na dvoje raz-česani rep, katerega zna posebno gizdavo in prevzetno za-vihniti, in tudi dlakavi šopki na ušesih jej lepo pristujejo.
Gagaj, gagaj, gos, dedek hodi bos, baba ga izula. sama se obula.
Kdo Se ni z veseljem gledal lahkonoge veverice, bodisi v tihem gozdu, kjer je doma, bodisi sirotico, zaprto v tesni gajhici. Zmirom je vesela, zmi-rombodra,nikdar ne miruje, vedno je pripravljena na dir in skok.
Zakaj pa ne bi pogledali nekoliko, kaj počenja domači kunec ali zaty£ek? Jako krotka in prijazna živalca je, ki živi po naših krajih udomačen, drugje pa je popolnpma divji in dela ljudem celo velike preglavice. Kadar zajček j£, pomika dolnjo*
Me smo packe, pikopacke, brodimo po mlaki, kakor da smo raki — pridite k nam v gosti, tam je črvov dosti.
čeljust prav hitro naprej in nazaj, dolnja dva dletasta zoba drgneta ob gornja dva in zme-Ijeta krmo.
Petelin je lep ptič, mogočen ošaben gospod. Le poglej ga, kako gizdavo se vede. kako možko prestavlja nogo, kakor bi bilo vse njegovo. Pa ima tudi res prav lepo in gosposko obleko. Rdeč, nazobčan greben mu krasi glavo kakor plamena krona, in tudi rdeč, viseč podbradek ni kar si bodi. Živo oko se sveti, kakor bi se v - njem utrinjale iskre. Svetlo perje, zlasti na vratu in v zavihanem repu se lepo spreminja na solncu, posebno pristojno se mu pa vihajo sabljasto zakrivljena repna peresa, in da je vitez ves gotov, ima na piščali špičasto ostrogo.
Naša domača raca izvira od divje race, ki se še sedaj pogosto nahaja po severni Evropi, Aziji in Ameriki. Iz mrzlih severnih krajev se na zimo seli in prileti v velikih jatah na naše vode. — Divja raca ima mnogo sovražnikov v zraku med pticami in na zemlji med zvermi; najhujši je pa vendar človek.
Kokoši se sprehajajo pod petelinovim vodstvom po vrtu, gredo tudi na cesto in k potoku, na travnik in na polje vedno brskaje z nogami in pridno pobiraje zrna, črve, žužke, polžke in drugo golazen.
Petelinček — belček, skoči na hlevček — jarica na gredi, da se lepo zvedri.
Ovčarski pes in bernardinec,
Med vsemi živalmi je pes človekov najzve-stejši prijatelj, svojemu gospodarju udan do smrti. Človeku na ljubo se nauči to in ono. Nauči se plesati, bobnati, po vrvi hoditi, stražiti in iz samokresa streljati. Človeku za ljubav varuje živino in opravlja celo dela usmiljenega Samaritana na gori sv Bernarda. — Na mesec lajajo in tulijo, za vsako stvarjo, ki teče mimo njih, se zaganjajo ter jo skušajo ustaviti. Opazili so tudi že, da psi slutijo potres.
Kdor me kupi, me ima.
Mi trije smo backi, dobri, beli bratci, pasemo se po dobravi, po zeleni travi.
To gospoda mačjega je rčda —
Eden muc, a drugi mucek,
tretji maca — vsem je mehka taca.
Pujska dva, oj, pujska dva po polju se sprehajata, po polju lepo rajata. Gresta, gresta mi pod hrast se z želodom past.
Koza.
Kako nemirna, radovedna, nagajiva, a tudi srčna žival je to! Že nekoliko tednov star ko-zlič ne vč, kaj bi počel od srbo-ritosti. Ni je kamnate groblje, niti drvene skladnice, kamor se spak ne bi skobacal. Ne neha, da se postavi na kako skalo, na zid, na streho, in od tam, vesel svoje umetnosti, gleda podse in hodi v največjih višavah okoli brez strahu, ker ne pozna omotice.
Kozel je bolj resen in se drži moško in pristojno, le brada in šegavo oko ga dela smešnega.
No, ali naju poznate? Dolgih sva ušes in sive dlake, a drugače velika trpina. Z oslom naju zmerjajo, a to naju tolaži, da imava med ljudmi dosti tovarišev.
Tr6t, tr&t, le urno, moj brat, v jaslih te čaka osat.
Bober.
Mi smo trije bobri, tesarski mojstri. Podiramo drevesa in stavimo hiše. Trupla smo debelega in okornega, visokega
hrbta in kratkih nog. Živimo še nekaj malega po severni Evropi, naša prava domovina pa je v Aziji in Ameriki. Kdor hoče hiše graditi, naj se pride l£s učiti.
Jagnje se pase po loki zeleni, kjer cveto jagleci zlati, rumeni. K meni priteci in se ne boj, saj si moj bratec, saj sem jaz tvoj.
Tele veka ker ni mleka, rado pilo, se gostilo rado zraslo, in se paslo — kjer zre log naokrog.
Kanarček.
TiČek prav majhen je to, ali poje prelepo.
Purnian.
Tri pure, tri race, tri bele gosi so skupaj čebljale tri cele noči.
Metulj
Kozorog.
Bližnji sosed naši divji kozi je kozorog. Stari Rimljani so časih pn 200 živih kozorogov pripeljali v Rim za svoje neusmiljene, krvave veselice. Danes je že skoro povsod zatrt, samo na najvišjih vrhovih ga je še najti.
NARODNA IN UNMERZITETNR KMJI2NICR
Matice.
Splezale na drog so mačiče, vse imajo še bele tačice.
Ena pravi: Hop! Le drži se in nikari mi ne prevrzi se.
Ali joj, o-joj! Se zlomil drog -vse zgrmele so na tla za glog.
Vse zgrmele so. padle na glavo, vzdihovale, o! prežalostno.









■