ŽIVLJENJE IN J VET
TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA
■ —---m
6T. 14.	V LJUBLJANI, 2. OKTOBRA 1937.	KNJIOA I*
DEKLETCE
ALI IMAJO RASTLINE RAZUM
Filozofski sistemi so že od nekdaj pripuščali razum samo človeškim bitjem. Poleg tega je vsak sistem po svoje definiral »razum« in nobena defi-
- nicija ni soglašala z drugo.
Vzlic temu so služili filozofskim sistemom človeški možgani vsaj splošno kot temelj, ki ovladuje in ureja razumsko delovanje! Filozofija pa se je vedno upirala in se še vedno kljub vsej živalski psihologiji upira, da bi priznala razum živalim. Govoriti o »razumu rastlin« pa se zdi filozofom norost. Res je, da ne moremo govoriti o »razumu« pri rastlinah v šolskem pojmovanju, temveč moremo marsikaj spremeniti, kar se zgodi tudi pri »živalskem razumu«. Najvažnejše sredstvo sporazumevanja, iz katerega sklepamo na posest razuma, je govorica, ki je nimajo ne živali in ne rastline. »Odgovori« na dražljaje so pri živalih dovolj znani, toda o razumu rastlin se učenjaki že od Fechnerjevega nauka o rastlinski duši dalje »prepirajo«.
Naslednja izvajanja naj pokažejo upravičenost naziranja o razumu rastlin.
Predvsem so tu korenine, s katerimi Je rastlina trdno spojena s prostorom svoje rasti. Hrana leži skoraj nepremično v zemlji, če je ne razširi voda. Toda žive stanice rastlinskih korenin jo slutijo in se ji približujejo s čudaško sigurnostjo, ki spominja na vohanje vode v puščavi, kar smatrajo učenjaki za duševno sposobnost živali. Zakaj ne bi bilo isto pri rastlini?
Poglejmo n. pr. vitko stebliko ali bilko na žitnem polju, ki je obležala po dežju ali viharju. Kolikor hitro je pač mogoče z rastlinskimi sredstvi, se skuša spraviti v normalni položaj, kakor to zahteva od nje življenje. Včasi opazimo zelo zamotane gibe rasti, ki niso slepo nastali.
Znano je, da služi razporeditev listov ali vej potrebi zadostne svetlobe, ki jo rabijo za svoje življenjsko delo in da večina listov spreminja svojo lego po soncu. Isto dokazujejo tudi cveti, občutljivost za svetlobo ln z njo združeno sposobnost za premikanje vidimo prav nazorno pri belem cvetju ptičjega mleka. Pokrijte ob toplem, sončnem pomladanskem dnevu del grede, kjer rastt
ta cvetica, s črnim papirjem, ne da bi se doteknili cvetlic. Cez pet minut se bodo zaprle vse cvetke v umetne noči.
Poseben pojav opazimo pri plodnicah madronščice z bršljanovimi listi (lima-ria cymbalaria). Rastlinica raste na skalnatih strmih pobočjih, na zidovju in podobnih tleh. V majhnih glavicah zorijo semena, ki bi jih veter lahko raz-nesel na vse strani. Tedaj rastlina raztegne svoj pecelj z glavicami ter se obrne k steni. Če zadene glavica ob kako razpoko ali režo, tedaj sili stebelce tako dolgo, dokler se v njej ne zaklini. Tako preskrbi rastlina potomstvu prostor za klitje. Če pa rastlina ne more priti do nobene razpoke, ostanejo glavice na dolgih steblih ter se rastlina prav nič ne trudi z brezuspešnim iskanjem reže. Kdo naj bi pri vsem dvomil o njenem »razumu«?
Da vse rastline niso »pametne«, dokazuje n. pr. grašica (Cathyrus odoratus). Mlada rastlina raste krepko, izoblikuje svoje vitice na listih in — se izogiba opore, katere bi se mogla oprijeti. Leže na zemljo, nenadno pa se oprime opore, da more rasti ob njej kvišku. Četudi jo privežemo na oporo, omahne v začetku na tla. Njena mladostna doba ima očitno drugačne življenjske potrebe ter se šele počasi nauči posluževati se svojih organov.
Vsi podobni smotrni življenjski pojavi so seveda zelo počasni v primeri s kretnjami živali, ki jih vodi volja, toda v bistvu jih ne moremo ločiti od njih. Na vsak način jih moremo imeti kot znake rastlinskega razuma.
Vsako živo bitje spada v nekem oziru v višjo enoto in se kot njen sestavni del življenjsko razvija. Mora se podrediti skupnosti življenja in rešiti svoje naloge po svojih močeh. Nobeno živo bitje, tudi človek ne, ne more živeti izven »življenjske skupnosti«. Če je ta življenjska skupnost po naravnih zakonih »razumna«, potem moramo tudi njenim delom, torej tudi rastlinam, pripustiti nekaj tega razuma ne glede na razne definicije in znanstvena mnenja.
Po razpravi dr. O. Richterja — np
ZALIVSKI TOK NAPOVEDUJE VREME
MILI ZIMI BO SLEDILO TOPLO POLETJE
Z
nani vremenoslovec, švedski raziskovalec zalivskega toka, profesor J. W. Sandstrom, se je vrnil s svoje odprave z novim znanstvenim gradivom, iz katerega je mogoče sklepati na vremenski položaj v prihodnjem letu.
Vremenske napovedi iz Zalivskega toka si seveda ne moremo predstavljati na način prerokov, ki napovedujejo prihodnost iz kavne gošče. Zalivski tok v resnici odloča v veliki meri vreme v Srednji Evropi, zato je razumljivo, da vsa Evropa pričakuje, kaj bo povedal profesor Sandstrom, ki vsako leto po svoji znanstveni odpravi izračuna domnevno vreme za prihodnje leto.
Šestdesetletni učenjak, vodja državnega meteorološkega in hidrografskega zavoda v Stockholmu, je brez dvoma najboljši poznavalec čudežnega Zalivskega toka, kateremu moramo biti hvaležni za naše zmerne temperature. 2e deset let se vozi profesor Sandstrom v poznem poletju v Ledeno morje, daleč gori ob vzhodni obali Gronlanda, kjer meri temperature Zalivskega toka. Če je Zalivski tok topel, se more sklepati iz tega na
milo zimo v vsej Srednji Evropi. 2e lani je bilo vodovje Zalivskega toka izredno toplo in po profesorjevi napovedi je bila zima zares dosti mila. Za letos smemo pričakovati še milejšo zimo, ker se je temperatura Zalivskega toka še povečala.
»Na svoji letošnji odpravi«, je izjavil profesor Sandstrom, »vzdolž norveške obale smo izmerili razmeroma tople temperature. Tudi v Atlantskem oceanu je bila temperatura izredno visoka. To pomeni, da bomo imeli na Skandinavskem najmilejšo zimo po dolgih letih, toda tudi vsa Srednja Evropa bo domnevno imela zelo toplo zimo. Nimajo prav oni, ki govore o novi ledeni dobi. Nasprotno, zdi se kakor da bi se svet zmerom bolj ogreval.« Profesor Sandstrom je napovedal celo že zdaj poletno vreme v prihodnjem letu. Poletno vreme je praviloma vselej slabo, če je temperatura morja ob obalah nižja od povprečne temperature. Prihodnje poletje bo lepo ln precej suho.
To pot je profesor SandstrSm pre-iskaval tudi vodne množine Zalivskega toka, ki je — mimogrede povedano — tako širok kakor n. pr. vsa Nemčija,
& HOFMANN-LIN3
JESEN ilesorez/,
Zalivski tok vsebuje več vode nego vsi drugi. Večkrat so znanstveniki že slikali Strašne posledice, če bi Zalivski tok spremenil svojo smer. To bi bilo tudi po mnenju profesorja Sandstroma grozna
katastrofa za severno Evropo — švedska in Norveška bi se spremenile v ledene puščave kakor Aljaska in Gronland — toda ta možnost je še daleč v temni bodočnosti.	B. H.
V DEŽELO DVEH TISOČ JAM
ANION DEBELJAK
N A D A L J
Gredoč mimo trgovin je Jirka opazila, da so cene globoko znižane: prej so bile na prsih, a
__J zdaj manekinom pri nogah. V
gostilno! »Tiha dolina« je kaj glasna: vse tišči vanjo. Denar je ko voda: teče tja, kjer ga je dosti. Tudi hudič baje zmerom na isti kup gnoj odklada. No, torbarji, obilo uspeha! Na zadnje>»se usidramo pri Burgerjevcih.
Močeril ali človeška ribica, ki smo jo gledali v jami, ima svoje ime po barvi človeške polti. Ker ji je bilo oko na tisoče let brez opravka, je nehalo gledati. Telesna koža je zagrnila kraj, kjer je bilo nekoč odprto očesno okence. Kako pa zdaj občuti svetlobo? Z vsem telesom. Izpregledala ji je vsa koža od repa do glave. Morda je tukaj vir zdravniku dr. Louisu Farigouleu, znanemu s pisateljskim imenom Jules Romains, da je pred nekaj leti začel oznanjati kožno gledanje za slepce. Močerila zavidajo lahko vojni pohabljenci: ako mu nepri-jatelj odgrizne škrge, nogo, rep — mu naglo vzkale novi organi.
Njegovo ime človek nehote naslanja na koren mok (moča, močer, močir). Ta Proteus anguineus, ki je dal pri nas naslov prirodoslovnemu mesečniku, ima v Pleteršniku več imen: močarilja, moča-riljica, močerilec. Zveni pa kar sorodno z onim močvircem, ki se imenuje: močerad, močerak, močeran, močerav, mo-čeroga, močerol, močeron, mačerol, čo-morad. Ker ima toliko inačic, je koren sumljiv tujega porekla.
Šulek ima za proteja v Nem. hrv. slovarju naziv: močarila, čovječja ribica. Pod zadnjo značko vidiš v leks. Minervi 1936 izrazito sliko s pripomnjo, da ta repati vodozemac (dvoživka) domuje po Slov., Hrv., Dalm. in Herceg. Jaz sem jo prvič videl v Virju pri Stični, kraju omenjenem v Vodnikovih L. Novizaht roparski umor, kjer zlikovec unese »pa-■hmo« mošnja
E V A N J E
Za obed sem si naročil obilo solate. Zadnje leto sem krenil med zaprisežene vegetarjance. Ime je dolgo za dolgočasno stvar. A če so Rabelaisovi rojaki svoj Alboche, prikrojen iz Allemand, obgla-vili v Boš, t. j. Švaba, smem prikrajšati tudi jaz vegetarijanca v — janca. Ja-nec je tako in tako čist rastlinožer.
Za sosedno mizo se pomenek suče okoli kapnikov. Ljubljanski izletnik na-glaša kapnik, domača »ganimedica« pa kapnik. Z onim vlečeta Pleteršnik in Bartel, z natakarico pa novi Pravopis. Redko se rabijo nazivi: kapec, scejeni kamen, scejenik, skulec. Grški stalaktit in stalagmit — kakor italijanski co-laticcio in naš kapnik — so enakega pomena. Vendar so znanstveniki diferencirali: stalagmit raste s tal = stalnik (dosegljiv, g je bliže začetka v abecedi), stalaktit visi s stropa (k je bolj oddaljen v abecedi). Opisal jih je Spallanzani proti sredini XVII. stol.
Med tem ko prežvekam svojo zelenjavo, mi govori notranji glas: »Pij, janec!« Ugibam ,kakšni bi bili kapniki, če bi vino pronicalo takole v podzemske podmole in mlamole. Kako bi jih Li-Tai-Pe opeval in Mirko Pretnar slo-venil?
Žeja me grudi. Kdor vodo žuli, mu po črevih kruli. G. Sure govori ženi Su-rečki: »Bi vino krstiv ali krstu?« »Nikar ga vodeniti,« veli ona. Galcem je bilo toli neprijetno, če si jim vlil vode v vino, da so to šteli za strup: Gallos post haec dilutius esse poturos quod illi venenum esse arbitrabantur (Cicero, Oratio pro Fonteio). Odtod še danes francoska rečenica: mettre de l'eau dans son vin, t. j. nekaj nevšečnega storiti, popustiti, odnehati.
Mati sv. Petra gori v peklu, Ker so vidili ene pijane ljudi, Vodo med vino pertakali, Prav dobro drago so jim rajtali.
(Štrekelj, SI. n. p. I, 65)
Sicer pa je res škoda podaljševati plemenito kapljico, o kateri so v Parizu dali lani tiskati pisemske znamke z napisom: Le vin frangais donne le joie et la gaiete... To ni kakor oni tromoževec
Dreimannerwein, ob katerem morajo nastopiti trije, kadar eden pije. Kako že poje starofrancoska napitnica? Kdor uživa to izvrstno vince, sedi poleg božje družince:
Qui ce bon vin boit, Dieu voit...
V reklami za letošnjo razstavo v Babilonu ob Seini so obetali javne vino-mete. To bo naše izletnike vino metalo! Dobro, da se nihče naših ni udeležil 4. jul. narodnega praznika anževinskega (fete nationale des vins, Anjou), ko je sprevod snoval (defiliral) mimo predsednika Alberta Lebruna. »An živinski« praznik so baje imeli o binkoštih v Postojni nekateri naši izletniki, kakor poroča SI. 15. VII. v članku »Naša sramota«.
Toda katero vrsto naj si privoščim? Ono, ki jo pije ptičica (Štrekelj, I 67): Kraljič je vzel tičico, Pa jo djal v foglovžek. Piti ji dal sladke rebulce, Zobat pšenice rumene...?
Ali pa tisto, ki jo proslavlja Dajmir Feigl s svojo knjigo »Pol litra vipavca«? Ipavec — v Loškem potoku mu pravijo Lipavec — mi prikupno zveni, ker smo
HA NJIVI Ilegonai
pred vojno v Gorici pok. gimn. ravnatelja slovenske gimnazije klicali: gospod I, pri tem pa dvigali palec na desnici. Razen tega sem se spomnil, da nam ob vipavcu Ivan Podgornik drobi grozljive storije o polhih, hudiču, medvedih (Mentor 1936/37).
Naročil sem torej. Vendar vipavski grozdjar me je malce razočaral. Ima li tukec, t. j. diši po sodu? Tukec je tudi potuhnjenec ali po Glonarjevem slovarju še človek, ki na klic odgovori: »Tukaj!« Takšen tukec je bil češki vojak Zdenčk, ki se je nenadoma začel imenovati Hier-nčk, ker pri vojaščini je moral vsak reči: hier! ne pa zde. Zaradi njega je biltf v avstrijskem parlamentu nastalo vprašanje: Zdefrage.
Upijanljivo vino se v francoski latovščini (Chautard, Argot, 1931) imenuje: casse-patte, nogolom, izgovorjeno: ka spat«. Ti besedici pomenita v moji rodni govorici: kar spat... To se mi je zabliskalo v glavi, ko je blizu naše mize zadremal zajeten gost. Nasrebal se ga je kakor srednjeveški redovniki, katerih trebuhi so podobni brentam, primerjaj heksameter:
O monachi, vestri stomachi sunt tophora Bacchi.
Neka mamica krepko pije, češ da si
bo zamorila bolečine v zobu. Mislila je, da ji je zobar ugonobil živec: a mrtvi živec je postal živi mrtvec. Poleg nje sedi gospod, ki je bil v USA in ve za rekordno jamo v Novi Mehiki. Ta je »the greatest in the vvorld. Odkril jo je 1. 1901 pastirček, danes šteje že nad en milijon posetnikov.
Ko sem udušil prvo mero, sem pomislil, kaj bi še poklical. Iz zadrege me je potegnil Zupančičev verz: Moja duša je židane volje, kakor da pila je kraški teran! — No, kar streslo me je Z okusom dobrega dalmatinca se ne more primerjati. Neka družina ga je zamenjala, mi trije pa smo vztrajali do konca pri njem. Vztrajal pa bržčas ne bi bil ruski privodnik ali pilot Vodopja-nov ...
Hej, to smo se zasedeli v krčmi! Slovenec pač obrajta hišo, kjer Bog roko ven moli. Pomislite: 10. 6. 37. je bil v Trstu edini slovenski napis »gostilna«. Opera ga je pripeljala iz Ljubljane. Imamo jih torej za izvoz.
Odhitimo ven, saj se je zjasnilo. Dobro, da se nismo dali zjutraj oplašiti po dežju: Pluie du matin n' arrete pas le pelerin...
DALJE
ANGLEŠKO NOVINSTVO
V	zbirki »Wesen und Wirkungen der Publizistik« je obsežno delo: Dr. M. Griin-beck »Die Presse Grossbritaniens Ihr gei-stiger und wirtschaftlicher Aufbau. Leipzig 1937 pač najtehtnejše.
V	prvem snopiču se prikazuje zgodovina in splošno današnji ustroj britanskega tiska. Zlasti poslednji je korenito razčlenjen tako po vsebini kakor po načinu oglasov. V 12 razpredelnicah se trditve statistično podkrepljujejo.
Drugi snopič opisuje vzroke, zakaj se v britskem novinstvu snujejo skupine, zatem označuje avtor posamezne skupine (Rothermerova, Berryjeva, liberalna- West-minstrska, pokrajinske, itd.), njih financiranje, gospodarski razvoj, naposled razpravlja o politični vplivnosti sodobnega angleškega časnikarstva vobče.
Iz vsega sklepa, da se je duhovna višina angleških listov, posebno vodilnih londonskih glasil, znatno sesedla. Zato pa so podjetniki dosegli čudovit gmotni uspeh, ki se razodeva v velikanskih nakladah, mastnih dividendah ln močnih koncernih Ako knjiga v političnem oziru ne kaže vselej objektivne vrednosti, je pa spričo obilnega statističnega gradiva vendar precej pomembna.	N. K.
K. Frieker: MLIN (lesorez)
ALI STE PREOBČUTLJIVI?
' M adnjič je nekdo za večerjo poje-f del malo redkvice. To je kaj ne-f doižnio živilo, ki pač ne more ni-u /j komur škodovati, si bodo mislili naši bralci. Toda v teim primeru je mož kmalu po jedi dobil hude želodčne motnje, o katerih pa si seveda ni mislil, da so jih utegnile povzročati redkvice. To je uganil šele pozneje, ko mu je žena spet predložila ta zemeljski sad in je nato dobil iste motnje. Sedaj je bil razkrinkal redkev kot
vzrok obolenja iti mož se je seveda varoval, da bi je še kaj Jedel. Navzlic temu je postajal njegov strah pred redkvicami čedalje večji, na zadnje ni mogel slišati niti tega imena, ne da bi takoj za njim n« dobil slabosti in kožnih izpuščajev. Obrnil se je do nekega zdravnika, ki ga j« potem obravnaval z izvlečki iz redkvic — a zaman. Stvar so potem še enkrat 114. tančno preiskali in pokazalo se je, da vzrok zdravstvenih motenj ni bila navad-
TRIJE MUŠKETIRJI
AteKSANDEP DUM A S ST. © ILUSTRIRAL N0RRETRANDER8 & FONATIS NI DOVOUOI
ZAHTEVAM NJENO PROSTOST
»In Vaša Milost bi mogla podpisati z mirno vestjo to izgonsko povelje?«
Buckingham je začudeno gledal mladega moža.
»Slišite, to je pa zares čudno vprašanje! Vendar vam morem reči, da bom storil to z lahko vestjo. Baronu je prav tako dobro znano, kakor meni, da je Mylady zločinka in da je zanjo velika mliost izgonska kazen. Ničvredna ženska je, ki zasluži vešala!«
»Ona je angel, visokost. In to veste
sami dobro! Zahtevam njeno prostost!«
»Ali ste ob pamet? Kako si upate tako govoriti?« je vzkipel Buckingham.
»Oprostite, Visokost, toda govorim, kakor morem. Pazite, da se ne boste prenaglili!«
»Za vraga, zdi se mi, da mi ta človek grozi!« je zavpil Buckingham.
na, temveč tako zvana črna redkev. Uporabili so nato ekstrakte iz črne redkve in eo dosegli vsaj to, da je mož lahko prenašal govorjenje o redikvah, ne da bi mu škodovalo.
Ta, vsekakor čudni primer je samo primer za mnoge druge, primer za samo na sebi nedolžno, a često zelo neprijetno in mučno bolezen iz zelo številne drnžine tako zvanih »idiosinkrazij« ali bolezni preobčutljivosti. Moderna medicina je ugotovila, da praktično splch ni snovi, pa naj bo še tako nediolžna, za katero posamezni
ali mnogi ljudje ne M bili preobčutljivi. Tu so ljudje, ki dobijo hud napad, če so jedli zeleno, drugi ne morejo jesti jagod, ne da bi takoj dobili izpuščaje. Celo riž, jajca in špinača povzročajo posebno pri otrocih neredko hude katarje.
Vsak izmed nas pozna ljudi, ki jim baS najlepše poletne mesece pokvari »senena mrzlica«. Kadar si drugi ljudje utrgajo vsako minuto, da bi bili čim več na prostem, se ti reveži skrivajo za zaprtimi okni, le redko si upajo na prosto in čakajo samo na to, da ge konča doba, ko cve-
»Sicer pokličem svoje ljudi!«
»Nikogar ne boste poklicali,« je dejal Felton ter se postavil med njega in zvonček, ki je stal na majhni, s srebrom okovani mizi. »Podpišite ta dokument!«
»Le pridi!« je zaklical vojvoda in zgrabil za svoj meč.
Toda Felton je bil urnejši. V trenutku ga je prebodel z bodalom, s katerim se je igrala Mylady.
V:
»Ne, Visokost, zdaj še prosim. Toda pomislite: ena sama kapljica zadostuje, in časa bo prenapolnjena. Celo manjše zlo se more maščevati nad človekom, čigar mnoga in velika zločin-stva še niso bila kaznovana.«
»Gospod Felton,« je odvrnil Bu-ckingham, »takoj se odstranite in stopite v ječo!«
»Prej me morate poslušati do konca. Vi ste osramotili mlado dekle in jo užalili. Zato vas najvdanejše prosim: ukažite in spet bo prosta!«
»Pojdite!« je odgovoril Buckingham.
UMOR
tejo trave, ki je zanfle strup. Kakor znano, povzroča drobni cvetni prah trav to bolezen, z zrakom prihaja v dihala in povzroča pri osebah, ki so za ta prah preobčutljive, bolezen. V Nemčiji cenijo šte-vilo oseb, ki so podvržene tej preobčutljivosti, na pol milijpna, v drugih državah n. pr. Angliji in Ameriki pa jih je celo Se več. Zakaj so neki ljudje tako občutljivi za cvetni prah, ki je sam na sebi gotovo nedolžen, znanost Se danes natančno ne ve.
Medicina se v zadnjih časih čedalje bolj
zanima za te »alergične« bolezni, kakor jih imenujejo, ker se je Izkazalo, da so dosti bolj pogoste, nego so nekoč mislili. Tako so medicinski listi pred kratkim po. ročali o nekem mesarju, ki je trpel dalj časa za trdovratnim in zelo neprijetnim kožnim izpuščajem. Zaman je bilo vsako zdravljenje. Po neštetih poizkusih so ugotovili varok tega obolenja: bil je nediolžni lojevec, s katerim je imel mož pri svojem poklicu vsak dan opravek in za katerega je začel potem uporabljati neko drugo sruov — in je ozdravel za vselej.
PREPOZNO
Zdajci je vstopil Patrick in sporočil, da je dospela pošta iz Francije. To je vojvodo tako zmedlo, da mu je mogel Felton še enkrat zasaditi bodalo v prsa.
»Primite morilca!« je zaklical služabnik, ki je šele zdaj videl, kaj se je zgodilo.
Felton je bežal skozi dvorano na stopnišče. Na prvi stopnici pa se je zaletel naravnost v lorda Winterja, ki je videl njegovo vznemirjenost in opazil krvave madeže na njegovih rokah in obleki ter ga je takoj prijel.
»Torej sem le prepozenl Jaz nesrečnik!«
Felton se ni upiral, ko so ga izročili straži. Lord Winter je skočil v Bu-ckinghamovo sobo, kjer je ležal vojvoda na zofi. Z roko je krepko tiščal rano.
»Ali ste vi, lord Winter?« je vprašal. »Poslali ste mi norega človeka. Poglejte, kaj je storil z menoj.«
»Visokost, nikoli si ne bom mogel odpustiti tega!«
Pri alergičnih boleznih je torej nad vse važno, da se dožetne čim prej snov, za katero je bolnik občutljiv. To je važno posebno pri živalih. Doslej so bili zdravniki v tem pogledu navezani na zelo naporne in dolgotrajne poizkuse, toda v zadnjem času so uvedli zelo učinkovit postopek: tako zvano proteinsko kožno preizkušnjo. Iz vseh praktično v poštev prihajajočih živil so Izdelali proteinske ekatrakte in od ekiatrakta sumljivega živila kanejo pacientu na kožo po eno kapljico. Ce je pacient preobčutljiv za neko živilo, mu bo
\
PISMO KRALJICE ANE
»To bi ne bilo pametno,« je odvrnil Buckingham ter mu ponudil desnico. »Ne poznam človeka, ki bi zaslužil, da bi ga kdo drugi objokoval vse življenje. Vendar bi bil rad sam z Lapor-tom in svojim zvestim služabnikom.«
Baron se je med jokom odstranil. Tudi drugi so odšli. Ostal je le Patrick z zaprašenim jezdecem, katerega je bil Felton srečal v prednji sobi. Bil je odposlanec Ane Avstrijske.
»Laporte!« je rekel vojvoda s slabotnim glasom. »Moraš mi prebrati pismo, sicer bom umrl, ne da bi poznal
proteimskl ekstrakt iz tega živila povzročil na koži čez kratek čas hudo rdečico. Na ta način je mogoče hitro in zanesljivo degnati neznane »strupe«, ki delajo člove. ku takšne težave.
Po razpravi dT. W. Bergerja —kj 0 0 &
Nemški novinar je v listu Preussischer Correspondent pod Niebuuhrovim uredništvom 1. 1814 izrekel željo, naj bi bil dnevnik »usta ljudstvu in uho vladarju.«
)
njegovo vsebino. Odposlanec je urno razpečatil pismo in bral čisto blizu umirajočemu:
Mylord!
Če Vam je na tem, da ostanem mirna, ustavite oboroževanje zoper Francijo. Končajte vojno, ki so jo povzročili nekateri verski vzroki, v bistvu pa Vaša ljubezen do mene.
Pazite nase! Vaše življenje je ogroženo, življenje, ki mi bo posebno drago od trenutka naprej, ko ne boste več moj sovražnik.
Vaša vdana Ana.
iz literarnega sveta
MAURICE REY f
»Srečen pesnik, ki napiše sto pesmi, jih objavi dvajset, potem pa o njem vsi soglasno sodijo: V njegovi knjigi so tri skoraj brezhibne pesmi.«
To so skromne besede mladega francoskega poeta Mauricea Reya, ki ga je te dni v šestintridesetem letu smrt odrešila dolgotrajnega trpljenja tbc. Pokopali so ga v mestu Saint-Germain-en-Laye ob Seinei.
Nadarjeni pesnik je priobčil svoje prvence pred leti v pesniški reviji »La Muse Francaise«, ki jo izdaja znani požrtvovalni založnik Garnier, sam literat. Tej reviji je Rey ostal zvest sotrudnik do zadnjega.
Lani je izdal svojo prvo pesniško zbirko Escales (Zasilna pristanišča), pred tremi meseci pa knjigo pesmi »Musiques dans la nuit«, ki je s svojo strastno svežino, s tiho melanholijo bolne mladosti in skrito smrtno slutnjo vzbudila pozornost.
Za spomin na prezsrodai umrlega riesni-ka navajam v prevodu značilni tercini iz njegovega soneta »Sreča« (1937):
Ljubezen moja kakor biser je teman, le čas, ki tudi rožam je sodnik strašan, razvija skrivno njen jetniški sij.
Brez ognja, ki preplavlja mi srce, na čistem nebu svetle luči ni, če sklene smrt, da bom ostal brez nje.
P. K.
KORESPONDENCA SLAVNIH MOŽ
Kdo ima lastninsko pravico do pisem, ki jih izmenjavajo ali so jih izmenjavali med seboj pisatelji in sploh javni delavci? Ali pa do pisem, naslovljenih na ljudi, ki se literarno, umetniško niso udej-stvovali? Pisatelj ali naslovljenec ? če ne morda oba? In predvsem: ali se taka pisma, ki niso bila namenjena javnosti, smejo prodajati in to celo na Javnih o".raž-■bah, kjer si jih vsak lahko kupi? Potem pa še: ali se sme literarna korespondenca, ki tvori celotno zbirko, pri prodaji razkosati na razne kupce?
Zakon prav razlikuje med snovno (tvarao) in duhovno svo>jino rokopisa. Pišem, na primer, prijatelju: ker sem pismo nanj naslovil, je papir, kj sem ga pri tem popisal, nt kakšno darilo, ki sem mu ga poslal in ki postane njegovo, da z njim lahko razpolaga po mili volji kakor s katerokoli svojo osebno lastnino, ga torej lahko komurkoli podari ali proda. Ampak besedilo tega rokopisa je moje delo in ostane zato neprodatno in neodstopno po pogojih, ki jih določa zakon o literarni svojini. To se pravi, da sem jaz edini njegov lastnik, da ga smem torej za življenja objaviti samo jaz in da potem ta pravica preide na moje dediče za diobo petdesetih let po moji smrti.
Seveda pa snovne in duhovne svojim al
vedno in povsod mogoče točno določiti. Ali
mar kot naslovljenec ne smem sežgati ali kakorkoli zavreči pisma, če sem njegov tvatnl lastnik? In najteže ga tudi lahko prodam ali podarim, saj sem — ne meneC se za vsebino, ki je duhovna svojlna avtorjeva — prodal ali podaril samo pap*r, ki je po zakonu vsekako naslovljeočeva last. In ali naposled pisatelj ali njegovi dediči morejo prisiliti srečnega lastnika, da jim izroči pismo ali vsaj dovoli, da ga prepišejo.
Vsa ta vprašanja zanimajo zadnje dni francosko literarno Javnost ob treh dogodkih.
Pred nedavnim Je namreč nekdo prodal zbirko pisem, ki sta jih na začetku tega stoletja pisala pokojni avtor Aphrodite ter ženske in možiclja Pierre Louys ln znameniti poet in filozof, član Akademij« Paul Val6ry. Prvi je takrat služIl vojake v Montpellieru, drugI je študiral na Sor-bonni. V pismih, ki so pomembna za njun literarni razvoj, sta si tedaj mlada književnika odkrivala svojo pripadnost isrtiia umetniškim in socialnim nazorom.
Na javni dražbi je bilo pired kratkim raznim kupcem prodanih tudi tri ln trideset še neobjavljenih pisem Gustava Flauberta, ki jih je ta slavni romanopisec pisal neki gospe Jeannel de Tourbey, grofici de Loynes.
Kritik Paul Iseler pa Je napovedal, ne da bi si zato izprosil dovoljenje od Andrča Gida, avtorja Vatikanskih Ječ, da bo kmalu priobčil obširne izvlečke lz korespondence med imenovanim pisateljem ln Pier-reom Louysem.	P. Kariin.
KNJIGE IN REVIJE
Uredništvo je prejelo:
MILAN KAJC, T1LKA. Ljubljana 1937. Samozaložba. Platnice opremil akademski slikar Fran Mihelič. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Str. 128. Cena? Poročilo bo priobčeno v eni prihodnjih številk.
E. Linkenbach: VEČERNA TIŠINA
tehnični obzornik
TEHNIKA ELEKTRIČNIH MERITEV
Dasi je doba radioamater? „»■ a, v kateri se je zdela posest natančnih električnih merilnih priprav prvi korak dc uspeha, že za
SI. 1.
nami, vendar hočemo v okviru našega tehničnega obzornika spregovoriti o električnih merilcih in meritvah.
tokom. Temu pa ni bilo vselej tako. Ko j«
polagala 1 1850 angleška kabelska družba prvič daljši pomorski kabel, sploh ni mislila na meritve. Zadovoljila se j«; pač z dejstvom, da je kabel na morskem dnu prevajal električm tok. Toda nezgocto ni izostala. Nekaj dni po izvršenem polaganju, kabelske zveze že ni bilo več mogoče dobiti. In vendar so se našli nekateri, ki so družbi svetovali naj pri polaganju uporablja meritve. Toda tehniki so imenovali take nasvete: »sientific humbug«, učenjakarško žlabudro. Milijonska škoda jih je pozneje dodobra izmodrila. Zategadelj so pri polaganju naslednjega pomorskega kabla med Sardinijo in Alžirom neprestano uporabljali merilne priprave. Uspeh je dokazal smoter-nost te dejavnosti. Kabel je vzdržal dolga leta. Na osnovi dobljenih izkustev so meritve v nekaj letih že tako izboljšali, da so kmalu zatem točno izmerili mesto napake na kablu med Suezom in Adenom.
Natančni električni merilci ponajvečkrat ne zahtevajo mnogo gradbene tvarine. Saj tehtajo tuljave, ki s svojim premikom merijo jakost ali napetost električnega toka le dele grama. To pa navzlic dejstvu, da so zgrajene iz sto, tisoč ali celo deset tisoč
SI. 2.
Danes se nam zdi samo ob sebi umevno, ovojev tanke bakrene žice. Tudi kazalci prida uporabljamo električno merilne priprave prav tehtajo le tisočinko grama. Da morejo povsod, kjer imamo opravka z električnim tako lahke priprave zanesljivo meriti, jih
Je treba pač graditi z največjo pažnjo in z uporabo vseh sredstev precizne mehanike. Povečevalno steklo in drobnogled sta graditelju nepogrešljiva pripomočka. Saj je na primer šivankina konica spričo konic osi, ki jih ustvari izdelovalec električnih merilcev pod drobnogledom, izredno surova tvorba. Toda nele sestava, tudi ureditev merskih lestvic zahteva mnogo truda ln velike izvežbanostl.
čeprav so električne meritve zvečina osnovane na sila sestavljenih in izumetničenih vezavah, je vendarle merjenje z lz-gotovljenimi pripravami zelo enostavno. Zategadelj uporabljamo danes električne meritve tudi tam, kjer se hočemo izogniti težav. Za to le nekaj primerov. Visoke tem-
ki ocenjuje stotisoče voltov. Ali izdela pripravo. ki je uporabljiva le v spretnih rokah raziskovalca ali surov merilec, ki jih more uporabiti strojnik na lokomotivah, v strojnicah ali kjerkoli.
Vnanjo sliko o nekaterih sodobnih električnih merilcih naj nam posredujejo slike. Na prvi vidimo laboratorijski merilec za izredno natančne meritve, na drugi v kovčeg vgrajene priprave, ki zadoščajo za raznolike preiskave električnih strojev in naprav. Tretja slika je posnetek tako zvanega unV verzalnega oscilografa. Z osoilografom moremo s poljubno natančnostjo zasledovati raznovrstne električne in mehanske pojave, ki se s časom naglo menjajo ali spreminjajo.	(trna)
si. 3.
perature merimo danes zvečina le še električno. Saj moremo temperaturo razbrati kjerkoli in povrh nam zapiše spremembe temperature priprava še na poljuben način. Sestavo pri zgorevanju dobljenih plinskih zmesi doženemo najhitreje s pomočjo električnih merilcev. Valjarne merijo z elektriko pritisk valjev na železo. Način ln Jakost tresenja hiš, letal itd. merijo in zabeležujejo le električne priprave. Prav tako nam omogočajo zgolj te, da Izmerimo na tiaočlnko sekunde natančno zapiralce fotografskih aparatov, natančni hod žepnih ln astronomskih ur, globino morja in hitrost ladij.
Električne priprave nam jasno spričuje-Jo, d« zadošča tehnika zahtevam vsakogar. Tu zgradi pripravo, ki natančno dojame še mlljardlnko amperja, tam zopet pripravo,
V Franciji nameravajo zgraditi novo zvezdarno. Najprimernejši kraj zanjo bi bil po dozdajnih ugotovitvah Forcaiuier. Zvezdarno b"do "premilj z daljnogledom, ki bo imel okoli dva metra velik premer. Francija bo torej kmalu imela tretji največjidalj-nogled na svetu ali največji daljnogled v Evropi.
Letos je na severnih ameriških železnicah v prometu že 21 aerodinamskih vlakov, ki jih ženejo Dieselovl motorji.
Južnoafriška vlada je 3klenila, da bo v štirih letih spremenila pristanišče Kapske-ga mesta v najmodernejši pristan, ki bo mogel sprejeti v svoje okrilje največje oceanske pa mike. Stroški za gradnjo bodo znašali 400 milijonov dinarjev.
itmaj
s a p e e «— jugoslovanskega IZVOHA
Mnogo kulturnih rastlin je prišlo preko Italije v severnejše dele po Evropi. V novejšem času pa promkajo nekatere dobrine v obratni smeri proti jugu Slikar Milan Klemenčič je videl v Rimu poslastice na je-lovniku: kranjsko zelje, goriški bob (crauti del Cranio, fave di Gorizia). Dr. František Bčhounek trdi v svojih Brodolomcih (slov. prevod Dr. Nemo, 1928), da je sedel pri čašl piva, ki se je bahalo z napisom »pl-zenjsko«, dasi je bilo rojeno v Italiji. V Trstu si lahko včasi slišal stavek: La m 1 e-k a r c a ga dimentica el suo s v i t e k. — Tako še: la pestema, le babe, polonico, (po-lovnik, mernik), razza; seveda je slovenska raca iz romanskega »anarazza«. Benečan govori po zatrdilu lutkarja Klemenči-ča: son cisto (brez denarja, čist). Pokojni Meyer-LUbke pravi v Et. Wb. 1935, 618: Krško (vegliotisch) grabya se pojmovno in oblikovno povsem ujema s srbohrv. g- r a b 1 j e, zlasti ker poljedelsko orodje po vzhodni Benečiji nosi večinoma slovanska imena. Njegov etimološki slovar romanskih Jezikov vsebuje v kazalu str. 1186-7 okoli 200 slovanskih Izrazov, ki so prodrli v to ali ono romansko govorico. Seznam pa ni
popoln, manjka na pr. češka pišt'al, koren za nem. Pištole in romanske pištole (6538).
Med izreino slovenske šteje isti slovar: 1317 britva, znana po sev. Italiji kot: bri-kla, brltule, britola. Pod točko 1476 pripominja: furlansko čiespar (č. drevo) ln čie.p (č. aad) izhaja iz slov. »češpa«. Pod 3857 greben (skaln i stoji, beneško, veronsko (in odtod furlansko) gržbano »prepad«, bresc, grebenj »pečine«, borrn. žgreben »prod, gramoz«, bellinz. gre ban, rodilnlk gržbanu »trebeljak, neotesanec«, vai-b»en. grebel »Heide« (pogan ali stepa?), Ital. grebiccio »neplodna, peščena tla«. Pod 8873 bi moral reči tudi sloven. (poleg srbhrv.) »griža«, ki je dalo Istrsko greiza (grusec. brebirlšče, prodovina). 4738 komat (srednje via. nem. ali slov.) je prešlo v trevis. komačo, furL komat. Iz slovan. homot je nem. Kummet, ki '•rno si ga ohomotaii kot komat. Pod 4789 stoji opazka, da se ital cuccio (kužek) lahko spoji z balkanskim korenom »koc«, t. j. pohabljen, okrnjen. Iz tega je pač slov. koče, kocej, kocek =- pujsek, tolminsko koča (svinja), kocka (svinjska), kockati (svinjsko igrati), koča in kočka (prašiča), kočej (prasec), medtem ko se mi zdi ko-celj (kosmat cucek) prej iz bavarskega kova (Haardecke). Pod 5724 pripominja, da ie obče razširjena mula (klobasa, krvavica) lz orienta. Pod 7090 pravda še ni do-gnana, je li tržaško »robatta, robatsa« la
slov. robat, kako rtudi pod 9295 trž. »a la mata via«« od slov. »motovilo«. Pod 8441 vidim, da je Sla naša suknja v istr. su6-kena, in v 4 druga narečja kot soka. Pod 9460 čepi vrapa, ki je dala furl. frape (guba, vraska). Št. 2S25 enači dalmatsko »yezi« s slovanskim Ježem. št. 9598 te pouči, da je slovanska žaba uskočila med Grke kot zamba (krastača).
Najzanimivejša točka se ml zdi 9599 zapp (illyr.) »Zigenbock«. V Pleteršniku straši cap = kozel, prč. »Smrdi kakor cap« se čuje na Notranjskem. Kača p (kak cap = kakor kozel) imenujejo Ukrajinci Veliko-ruse radi brade, glej lepo knjigo Dobro-voljci, kladivarji Jugoslavije 1937 (482). Naš cap, nazvan po vabiluem kliku (Lock-ruf), je odcapljal v 8. stoletju v Italijo, kjer ga srečujemo v Abruzzih kot tsappe, Velletrih tsappo, krško sapial »kozliček«, abruzz. tsepelle »koza«. Prispodoba z rogovjem je rodila pojem motike, kopače: zappa, kar je prešlo v furlanščino in francoščino: sape. V tem pomenu se je vrnila v Črno goro capa, motika. g). Daničičev Eječnlk. Francoščina je naredila: saper, podkopati, sapeur, podkopnik, zemljerov, saper, ki se je raztrosil daleč po svetu. Od zappa (plevenica, kopuljica) Izhaja naš capin, cepin, cempin (Košti&l, 2is 23. I. 1937, 69),	i
Kakšno naključje: Ignazio Silone, »Fon-tamara« (roman preveden na nemščino 1933. ZUrich) omenja na str. 64/65. da je junak Antonio Zappa sodomsko izrabljal koze! Morda pa ga je avtor namenoma krstil za Kozla?
A. D.
praktične novote
\ Nekaj posebnega je novi otroški voziček
ki ga mora biti vesela vsaka mati in ki Je vsakemu dojenčku v korist. Stranske stene tega vozička so delno izreze ne, tako da Ima otrok udoben razgled. Otrokom,
ki so že prešli »neiumno četrtletje«, dajejo te stene z razglednimi okenci najlepšo priliko, da lahko opazujejo srvojo okolico ta zaposlijo svoje male duše. V lepem vremenu imata, zrak ta svetloba neoviran do-
stop do njihovega ležišča, v neugodnem vremenu zavaiuješ otroka z zaščitnimi ee-luloidnimi ploščami, s katerimi zakrijed okenca, da ne moreta veter ln vlaga do njega, razgled pa ostane.
Posteljnina leži z žimnlco vred V nosilni mreži, ki se prilagodeva obliki vozička. Ce se hočemo izogniti težavnemu prenaia-nju vozička po stopnicah, primemo mrežo za ročaj, dvignemo posteljico in otrok«, is vozička ter prenesemo vse skupaj gor, n« da bi motili niti spečega otroka. Tam obesimo mrežo v stol na kolesih, ki nadomestil je voziček.
Tudi za potovanje po železnici Je otroška posteljica v nosilni mreži zelo udot>» na. Za majhen izdatek je mtgoče dokupiti tudi okvir, na katerega pritrdimo odejo in ki se privež« z žimnico. Tako zavarujemo otroka, da se ne more razgaliti, obenem miu je dana možnost, da ae lahko giblje in brca po mili volji.
BISTROUMNI CENZOR
Pred dobrimi 100 leti, ko je razsajala huda cenzura v državi, je v podlistkar-skem romanu, tiskanem v Pragi, mladenič vprašal dekle: »Kod se pride v vašo sobo?« Mladenka Je pošteno odgovorila: »Skozi cerkev« (durch die Kirche). Cenzor ni razumel, stavek se mu je zdel nespodoben, popravil ga je »skozi kuhinjo« .(durch die KUche),
KB \ A H M
PROBLEM 213
F. Geijesstam Prva nagrada švedske šahovske zveze 1883
Mat T treh potezah
PROBLEM 214
P. A. Orlimont
Rešitev problema 212
1. Tgl—hI!, Kg4—f4(a); 2. Te5—e4 mat; 1. . . Kg4—h5; 2. Kh2—g3 mat. 1... L poljubno; 2. Df6—g5 mat.
za bistre glave
3 4 1
Zgodba o Libercunu
Pravljica pripoveduje, da je moral zaljubljeni Libercun preštevati repo na vrtu svoje oboževanke in da je zavratna lepotica ponoči spreminjala število repe, tako da naslednjega dne ni hotela stvar soglašati. Libercun je repo štirikrat prešteval, dama pa je vsakokrat na skrivaj dodala eno repo. Prvič je Libercun prešteval repo po devet kosov, pri čemer mu je na koncu ostala ena repa, drugič je vzel po sedem kosov skupaj, pa sta mu ostali dve repi. Tretjič, j3 štel le po pet kosov, ostanek je dal tri kose, četrtič je Litereun štel repo po tri kose, na zadnje pa mu je ostalo — da, koliko mu je že ostalo? Koliko kosov repe je bilo prvotno? Pravljioa pripoveduje, da jih je bilo manj nego 900, mi bi pa to radi točno vedeli I
a bede f g n
Mat X treh potezah
UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ŠT. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JERAN Uredništvo In uprava T Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din i—| po raznašalcih dostavljena Din B.—.