380
glagol v dve veliki skupini: v prvotne glagole: vrsta 1.— IV. A. in izpeljane glagole: vrsta IV. B —VI. Kot nekak dostavek se pa naslanjajo še na te vrste maloštevilni glagoli brez tematičnega vokala.
Da se je odločil prof. Jagič za razdelitev glagola po sedanjikovem deblu, temu je vzrok to, da je marsikaj v slovenskem nedoločniku drugotnega, kakor to kaže primerjanje z drugimi sorodnimi jeziki, posebno z litavščino. Mogoče se bo zdela Jagičeva razdelitev marsikomu pretežavna in nepraktična. To misli prof. Jagič sam, ki pa trdi, da je to odvisno le od navade. Če se navadimo glagol deliti po njegovi razdelbi, se nam bo tudi ta kmalu zdela praktična. Za jezikoslovce je ta trditev pač opravičena, a vprašanje je, če bo temu tudi po srednjih šolah tako, dasi seveda te ne pridejo v znanstvenem raziskovanju v po-štev in ne morejo v znanosti odločevati
V   drugi razpravi o slovenskem imperfektu se prof. Jagič obrača proti Vondrakovi razlagi imperfekta. Vondrak meni 1. da je bil vedt t. j. sedanji prosti aorist nekoč imperfekt; a 2. vedeacht aorist, ki je pa sedaj imperfekt. Temu mnenju se sivi učenjak Jagič upira na vso moč stoječ na mnogo realnejši podlagi kakor prof. Vondrak, ki ne jemlje v poštev res na-hajajočih se staroslovenskih oblik. Tudi omenja prof. Jagič, da je jezik zelo konservativen in ohranja oblike, ki jih že ima, ter ne skače tako in ne preminja oblik, kakor trdi Vondrak. Jagič meni, da je imperfekt ustavljena oblika vede acht, achL je pa, kakor sta domnevala to že Scmidt in Leskien, imperfekt od glagola jesmt.
Po Jagiču je tudi bechL imperfekt, ki je pa prešel v aoristovo spregatev. Zaradi tega prehoda trdi ravno prof. Vondrak, da je tudi bechi> aorist, a Jagič dokazuje, da se v stsl. spomenikih rabi kot  imperfekt.
V  tretjem spisu govori prof. Jagič o pri-hodnjiku debla by. Od tega nam je znanih samo malo participovih oblik. Miklošič, po njem Leskien in Vondrak so hoteli rekonstruirati sprego tega glagola. Nastavili so oblike: *byš%, *byšeši. Jagič pa sprega, sodeč po parti-cipu byš^, byš§šteji, ki ga imajo samo glagoli IV. vrste, konsekvetno *byšae, byšiši . . .
J. M.
Mencej: Zur Praesensfrage perfek-tivcr Vcrba im Slovcnischcn. (Archiv fiir slaw. Philologie XXVIII. 3.) Pravi sedanjik tvorijo, kakor je znano v vseh slovanskih jezikih samo imperfektivni glagoli, sedanjikova oblika perfektivnih glagolov pa ima pomen prihod-nika.   Slovenščina  dela v tem   oziru   izjemo,
ker pozna tudi pri perfektivnih glagolih pravi sedanjik. Jezikoslovci so se že mnogo bavili s to posebnostjo slovenskega glagola ; več ali manj so bili skoro vsi edini v tem, da se tu kaže tuji nemški vpliv, samo o. Škrabec je v „Cvetju" in „Archivu" na duhovit način dokazoval, da je taka raba glagola v slovenščini opravičena v prvi osebi sedanjika z abstraktnim pojmom. Kakor hitro je dejanje z izgovorom že tudi izpolnjeno, je opravičen tudi sedanjik perfektivnega glagola, ker le s tem moremo hipnost dejanja izraziti. Zato je tudi Škrabcu v tem slučaju edino umestna uporaba sedanjika  perfektivnih   glagolov,  na pr. zahvalim.
San Francisco pred potresom: Market Street.
To je pristno slovansko, tako so Slovenci vedno govorili, čudno je le, da tudi drugi Slovani tega sedanjika (efektivni praesens) ne poznajo.
Mencej ugovarja dokazovanju Skrabčevemu. Že v najstarejših dobah sicer nahajamo v slovenskih spomenikih ta efektivni praesens, a ne izključno od perfektivnih, ampak tudi od im-perfektivnih glagolov. Sedanjik perfektivnih glagolov se razširja po Trubarjevem nastopu vedno boljinbolj. Izhaja pa cela prikazen od tujih glagolov; pri izposojenkah iz nemščine in drugih jezikov nahajamo  posebno v
381
prvih časih to nepravilno rabo, ti so vplivali tudi na pristno slovenske glagole, da se je tudi tu začel uporabljati nepravilni sedanjik perfektivnih glagolov, ki so dobili s tem nekak trajen, durativen pomen. Cela prikazen je torej res germanizem, do Levstika so rabili prepogosto slovenski pisatelji sedanjik perfektivnih glagolov, z Levstikom se pa začenja slovanski vpliv,   in od   tedaj ni ta sedanjik v
dicah v posebnih publikacijah, ki bodo govorile: Ober Wort und Gerat ,Pflug' bei den in Ober die wlachosudslavische Sym-
Slawen biose. Že Peisker
knjigi več tako razširjen.
J. M.
zur der
Sozial-Slaven
und
von
Ncuc   Forschungcn Wirtschaftsgeschichte
J. Peisker. 1. Die alteren Beziehungen der Slawen zu Turkotataren und Germanen und ihre sozialgeschichtliche Bedeutung.
Mestna hiša v San Franciscu pred potresom.
Znani učenjak J. Peisker, čigar učenec je bil naš prerano umrli vseučiliščni profesor Vladimir Leveč, je priobčil v časopisu „Vierteljahrschrift fiir Social- und Wirtschafts-geschichte" III. Stuttgart, W. Kohlhammer, 1905 omenjeno razpravo, ki je izšla tudi v ponatisku. Pisatelj je znan po svojih, na socialno in gospodarsko zgodovino Slovanov se nanašajočih razpravah v istem časopisu leta 1897.; posebej izšle skupno z naslovom „Forschungen zur Sozial und Wirtschaftsgeschichte der Sla-wen." (Glej uvod pričujoče knjige!) Isto tvarino obdeluje tudi njegovo „Slovo o za-druze" (tudi v nemščini). V uvodu pričujoče knjige pa naznanja, da bo nadaljeval svoje preiskave o prvotnih razmerah Slovanov do Germanov in drugih narodov ter njih posle-
v   „Slovu   o   zadruze",   kjer   razlaga nastanek   (jugo)slovanskih   zadrug   iz bizantinsko-turškega   načina obdačevanja   (ca-pitatio; y.a-v.x6v), govori obširno o dveh slojih pri večini slovanskih narodov: o (vladajočem) pastirskem in (odvisnim) poljedelskim. Nekdaj so   pri   vseh   Slovanih   bili   pastirji,   župani (župa   prvotno   =   Weiderevier!)   vladajoči sloj.   V Srbiji so   na   njih   mesto   stopili Ru-muni - Vlahi   kot   sicer  neodvisen,   a   ne  vladajoč sloj. Odkod ti župani? ti vladajoči pastirji,   živinorejci?   Odkod   dva   sloja   (Zwei-schichtung) ? To je v glavnem vsebina pričujoče knjige. Obenem pa podaja razprava tudi odgovor na vprašanje,   odkod   gospodarska in politična inferiornost Slovanov zlasti nasproti Germanom,   ki se  javlja   v zgodovinski    dobi.   Najstarejša znana bivališča Slovanov so ugodna za poljedelstvo in živinorejo. Toda nekatere   izposojenke   kažejo, da živinoreja ni bila gospodarska panoga Slovanov. (To so izrazi: skot, nuta = govedo, zlasti pa: mleko [iz germ.] in   tvareg  —  sir iz turškotat].) S tem se vjema tudi    poročilo   Konstantina Porfirogeneta    o    razmerju Rusov do Pečenegov: Rusi so   od  Pečenegov  dobivali govedo, konje in ovce, ker sami teh živali ne rede. Odkod ta nedostatek pri Slovanih k4jub ugodnim prirodnim razmeram njih  bivališč?   Nato   odgovarja Peisker sledeče:   Slovani so od  pradavnih  časov   bili   sosedje   raznih   turkotatar-skih nomadskih   narodov.   Teh   glavno   opravilo pa je, da ropajo pri   mirnih  sosedih  živino, kar se je do nedavnih časov   godilo   v sedanjem ruskem Turkestanu.   Če   se   je   tak nomadski rod stalno naselil sredi med poljedelskimi   Slovani,   so   nastali   pastirski   okraji, žu p e. (Str. 142. i. dr.) Tuji rod je sprejel večinoma jezik poljedelcev Slovanov. Slovani so sicer že   obdelovali  polje,   a  župani,   udje župe, pastirji so jim  vladali.   Drugod so bili vsaj pozneje   živinorejski,   vladarski sloj Germani.   Take   razmere   so bile nekdaj, deloma tudi še v zgodovinski dobi pri vseh slovanskih