fNadučitelj Mandeljc. V torek, dne 13. februarja t. 1. je padla v grob zopet žrtev, ki si jo je zaželela neizprosna smrt izmed našega stanu, — izgubili smo zopet enega sotrpina — blagega tovariša, nadučitelja Mandeljca iz Sodražice, ki je od 1. 1842., v katerem se je narodil v Šmartnem, dočakal sicer lepo starost, a je vendar vest o njegovi smrti presunila nas vse ! — Prihiteli smo ga še enkrat pozdravit in poslovit se za vedno od njega vsi tovariši iz Dolenje vasi, Loškega potoka, Ribnice, dva iz Vel. Lašč in dva iz Dobrepolja. Izostal tudi ni tovariš z Gore in naša Svetogregorski in Turjačan. Vsem se je krčilo srce, ko smo gledali zadnjikrat dragega nam mrtveca, in res z občutkom smo mu zapeli, združeni z vrlim domačim pevskim zborom, nekaj žalostnih. — Med tožnim zvonjenjem smo stopali za krsto rajnega, pomešani med vrlimi Sodražani, ki so se udeležili pogreba z gasilnim društvom, občinskim odborom in krajnim šolskim svetom, vkljub slabemu vremenu v veliki množini, s čimer so jasno pokazali, da znajo biti hvaležoi možu, ki je večino let svojega življenja posvetil le v njihovo blaginjo. Tudi gg. orožniki so s svojo udeležbo pri pogrebu pokazali svoje simpatije do trpina — učitelja. V globoki žalosti smo obstopili gomilo. Duhovniki so dokončali molitve. Tu je začel govoriti tovariš Tomšič nekako tako-le: Častiti pogrebci! Dragi tovariši in tovarišice! Tožnega srca smo pričakovali onega usodnega trenutka, ko stopi iz nebeškib višin angel in zahteva zopet iz naše vrste delavca. Česar smo se bali, se je zgodilo 11. t. m. nekoliko pred 12 uro. Usmilil se je smrtni angel našega sotrpina, pretrgal je verige trpljenja in muk ter ga popeljal v one kraje, kjer vlada večno veselje. Takoj na to je oznanjal mrtvaški zvon iz visokih lin svojim faranom tožno vest: »Dolgoletnega g. Mandeljca ni več med živimi«. — In danes,  po preteku dobrih 48 ur, ga izročamo materi zemlji v naročje, in le še par trenutkov nam je prebiti ob njegovem odprtem grobu. (Govoreč pokojniku.) Dragi tovarišl Strašno je kraljestvo tu doli, ki te obdaje. Mrzla prst in neprodorna tema sta ti soseda. — In mi bi se zgražali nad to tvojo soseščino, ko bi ne znali, da si bil učitelj, da si sejal Le dobro seme med svoji ljubljeni, mali in zaraditega zatirani narod slovenski, da si mu bil 44 let učitelj — to je nepregledna vrsta visokih in strmih gora, posejanih z ostrimi pečinami in nepremostnimi prepadi, po katerili drve neukročeni hudourniki. Teh 44 goni ti je bilo prekoračiti v svojem učiteljskem poklicu. Oj, koliko znoja, koliko gorja! In zaraditega se mora razpršiti temina tu doli, da se izpolnijo besede: »Oni, ki so učili, se bodo svetili kakor zvezde«. — Rešen si muk in trdega živIjenja, ki si ga prenašal potrpežljivo in vdano. Da, težko ti je bilo zapustiti ljubeči srci soproge in sina — a v tolažilo naj ti bo zagotovilo, da ob tvoji gomili ne pretakata solza le ti dve srci — z njima točijo tudi naša srca solze, a hladi jih nada, da plava sedaj tvoja duša ondi, kjer kraljuje večna pomlad. — Tovariš naš, kaj naj ti še govorim v slovo ? Ne bom našteval date tvojega rojstva, učenja, služb, to bi bilo pač brezpomembno. Pač pa še pristavljam, da so bila tvoja pota očrtana v našem stanovskem glasilu. Tvoje življenje je bilo življenje ljudskega učitelja z vsemi veselimi in temnimi stranmi in pa z neizogibno učiteljsko bedo. V izvrševanju svojih dolžnosti si bil vesten, marljiv, zato te je pokli.cal Bog po plačilo tja, kjcr lepše solnce sije, kjer lepša zarja \ rumeni. Z Bogom tedaj! Da se vidimo nad zvezdamil ; Obrisali smo si solzne oči in odšli počasnih korakov iz pokopališča v težnih mislib, ki so se združile pri vseh v vzdih: »Blagi Mandeljc, sveti naj ti večna lučl«