Nmroè-nlna n^rcj
pUčnjr in poli lj a n-rmlnllt-
▼n r j Llnfßx-jevlh Klicali hit. il. i r Ljubljani.
Časopis s podobami sa slovensko mladino.
Štev. 8.	V Ljubljani 1. avgusta 1877.	Leto VIK
Pes in. ma-člsa.
Ločnlk mački sta liz&li 1/, Črepinje pred vežo, Isijsta bo nikogar bali Ni za vcp ni za glavó.
Njima za ne bodi tréba Od plotu sovražen ves K »fcl&li pride ter zasréba Därov če v požrešni pes.
Plaha miičica mladica
Mjavkne, pod deske zbeži; Zakrivi hrbet starica, Puhne v psa in zakriči:
„Vzdigni se mi na podjdito,
Paaji lačni pritepiibS Ali planem s parklji na-te, Ako mi ostaneš gluh."
Dim so cucku te besčde,
Zavrči in zamrmrä : „Ne umaknem se od sklede. Dökler im am kaj zob;i !u
Mačka ljuta sc razširi,
Pr&šči mu takój za vr&t, Lape*) vzdigne vse četiri, Kožuh šiva spred in z&d.
Psa boli. da v kót zacvili, Ves krväv in razkodr&n, Vzdiha, sebi sam se smili, Tèpen, od jedi odgniin.
Vidiš, vsako hudo delo
Kes, pokoro in bridkost Bode ino je imelo — To ti bodi uk, mladóst!
Jtadoilav.
*) Lapa = taca.
Ubožni ribič.
Ne daleč od izliva velikanske reke Dunava, ki dela plodonosno avstrijsko-ogrsko zemljo, živel je ubožen ribič. Razven svoje samotne in nizke koče, svoje dobre sopróge, svojih bogaboječih otrok in svojih mrež, klidiva in čolna nij imel ničesar na tem svetu. Poleg vsega tega je bil vendar zadovoljen in sreöen tudi s tem malim, kar je imel, ker si je s težavnim ribjim lovom zmirom toliko zaslužil, da mu nij dobra in pobožna drnžiniea gladn trpela. Nikoli ga nij bilo slišati zdihovati, razven takrat, kadar je molil k dobremu Bogu, nikoli mu nij padla nobena solza na njegova bleda lica, razven takrat, kadar se je svojemu stvarniku v gorečej molitvi zahvaljeval za vse prejete dobrote.
Nekaj časa sèm, godilo se mn je zelò slabo ; preteklo je že več tednov, da nij mogel uloviti nobene ribe; a po vsej okolici je bila huda lakota in draginja. Vse žitnice so bile prazne, in tudi drugi živež je v ceni zelò poskočil.
Andrej, tako je bilo ime ubožnemu ribiču, ki je bil primoran prodati jedino kravico, katera je do sih dob redila njegovo družino, šel je večkrat lačen s svojimi otročiči od mize. Ves obupen je večkrat padel na koleni in prosil vsemogočnega očeta v nebesih za pomoč iu rešenje iz te velike nesreče. Ljudska pomoč se mu je zdela nemogoča.
Necega dné, opravivSi z največjo vdanostjo v Boga svojo jutranjo molitev, vzame mreže in otide na ribji lov. Ah moj Bogi ves dan pridno dela in se poti, pa niti jedne ribice ne vjame, človek bi mislil, da v celem Dunavu niti jedne ribe nij. Že se je začelo mračiti, da vrže še jedenkrat mrežo v vodo, in glej, za nekaj časa začuti nekaj zelò težkega v svojej mreži. Naglo jo potegne na suho, da pogleda, kaj je bilo v njej. Ali kako se prestraši, ko namesto rib izvleče mrtvo, od povodnih živali že vso oglodano človeSko truplo. V obupnosti pade na zemljo in gorke solze loči, da ga je njegovo upanje tako goljufalo. Cez nekaj časa dobi zopet pogum, vstane in gre do mrtvega trnpla, da je pokoplje, kakor nam naša sveta kerščanska vera zapoveduje. A najpred otide domóv po lopato, ter jo prinese na omenjeni kraj brez vsega ropota, da nij živa dnša nič znala zato. Že izkoplje dosti globoko jamo, da se mu najedenkrat nekaj pred očmi zasveti. Hitro vzame svetlečo stvar v roke in glej čuda! v roki ima vehko grudo suhega zlata. Kakor se je poprej ustrašil mrtvega človeškega trupla, tako ga tudi zdaj obide neka nepopisljiva groza. Kakor kak kamenen stolp je stal nepremakljiv in strmeč, ter je razmištjaval prečudue dogodke denašnjega. dné. Takó premišljajočega izbudi tuja roka iz teh prečudnih sanj. Nehote mu izpade grnda zlati iz rok, a pred soboj ugleda gospoda župnika iz bližnje vasi, katerega so vsi ljubili in spoštovali kakor svojega najboljšega očeta. Na župnikovo vprašanje, kaj tukaj dela, izpovć mu ribič vse odkritosrčno, kaj se inu je danes čudnega prigodilo, iu kako je ravnokar hotel pokopati najdeno človeško truplo po krščanskem običaji. Pobožni gospod župnik pohvalijo njegovo namiSro ter ga ob enem tudi podučž, da ne sme tako na tihoma in skrivno pokopati najdenega trupla in tudi ne spraviti najdenega zlati, ker je to treba poprej naznaniti gosposki, da ne pade nanj kako sumničenje umorstva ali kakega druzega, hudodelstva.
Andrej je poslušal svèt gospoda župnika, ter se je tako rešil vsaeega sumni-čenja in si ohranil dobro in mirno vest. Izročivši najdeno zlato deželnej gosposki, dobi njemu pripadajočo tretjino, in ko prodi ta kos zlata, bil je imovit človek. Zboljšal je svoje ubožno stanje, kupil si je nekoliko zemljišča in pridno delal s svojo družinico. Zdaj mu nij bilo treba več pomanjkanja terpeti. A tudi zsnaprej je bil še vedno dober iu bogaboječ. Otroke je pošiljal v šolo, da se kaj koristnega nauče, ter se je večkrat zahvaljeval Bogu za veliko milost in dobroto, katero mu je izkazal v njegovej največjej potrebi.
Na 6ni kraj, kjer je našel zlató in je hotel mrtvo truplo zakopati, dal je narediti v spomin svoje sreče kamenen križ, katerega je večkrat obiskaval s svojimi otročiči, da se dobremu nebeškemu očetu zahvali.
Iv. Simié.
Nesreča v gozdu.
Stepanček, sin necega lovca, bil je komaj 12 let star, pa je užč dobro znal puško nositi. Oče so ga večkrat vzeli s soboj. kadar so šli v gozd divjačino streljat. ter so ga učili, kako je treba s puško ravnati, ako hoče kdaj dober lovec biti. Stepančku se je dopala ta lovska zabava, iu večkrat se je po tihem izmuzal iz hiše ter je šel v gozd s puško čez ramo. Oče nijso znali, da Stepanček hodi sam na lov, drugače bi mu bili kaj tacega ostro prepovedali. Necega dné pridejo oče domóv, ter začnč pripovedovati, kako užč dalj časa iščejo v gozdu lisice, ki jim mnogo kvare dela, ali te grde tatice nij mogoče nikakor dobiti v pest. „Nu, zdaj užč vem, kod se klati ta spak od grde živali" pristavijo oče, „in jutri bi jo gotovo ustrelil, ako bi ne imel opravka v mestu." Žal mi je, da moram ravno jutri iz doma, ker bi rad po vsakej ceni, da 6no zvito tatico prej ko mogoče kaznujem."
Stepanček je napeto poslušal očeta, ter si takój mislil: „ha! uže znam, kaj mi je storiti, — oče otidejo v mesto, a jaz lepo v gozd, in če zasledim lisico — ej, to bode veselje — živijo!"
In res, — zjutraj zgodaj otidejo oče v mesto po svojem opravilu, a Stepanček se tiho ukrade iz hiše ter otide v gozd lisice iskat. Dolgo je hodil po gozdu som ter Ijà iu iskal, ne bi li našel lisičjega sledu. Zdajci postoji, ter reče: „evo ga", to je lisičji sled! Počasi vzame puško z rame, napnč petelina ter tiho stopa naprej. Skrije se za neko debelo drevo kraj gozda. Ne stoji dolgo, da zagleda za bližujim grmom lisičjo dlako. Takój naméri puško — puf! — puška poči, da se je daleč razlegalo po gozdu. Ali v istem času, ko Stepanček hiti, da bi pobral svoj plen, sklone se človek izza grmovja ter zavpije: „oh, pomagajte, nekdo me je ustrelil!" In ubogi človek se zopet zgrudi na zemljo, kakor da bi bil mrtev. Stepančka obide strahovita groza; lasje se mu ščetinijo na glavi, in kakor da bi ga strela nesla, hitf iz gozda; — v prsih sliši neki notranji glas, ki mu pravi: „moj Bog, moj Bog! Stepanček, človeka si ustrelil! — Ti si ubijalec!"
Obstreljeni človek se v tem zopet sklone na koleni ter prosi memo idoče ljudi, da bi mu pomagali. Dva človeka ga primetainodneseta v bližnjo hišo.
Nesrečni človek je bil pastir iz vasi ; star človek, ki je u U več let mirno in srečno pasel svojo čedo po ondotnej okolici Ves ta čas se mu nij še nikoli prigodila kaka nesreča do današnjega dne, koje legel za grm, da si malo
8*
odpočije. Ali ravno danes pride lovčev Stepanček s stojo nesrečno puško; ngleda za grmom pastirjevo torbo, ki je bila od telečje kože in kosmata, ter misleč si, da je to lisičje krzno, izsiplje na ubozega človeka iz puške močni nüboj. ki ga je bil pripravil za lisico. Nihče nij niti slutil, da bi bil Ste-panček obstrelil vaškega pastirja. Kavno tako po tihem se je priplazil zopet domòv, kakor je bil otišel iz doma ; nihče ga nij bil zapazil. Ali od òuega trenotka bilo mu je prestati veliko skrbi in straha.
Zvečer pridejo oče domčv, ter pripovedujejo, da se je danes zjutraj velika nesreča zgodila v gozdu ; starega pastirja iz bližnje vasi je nekdo obstrelil, da ubogi človek zdaj strašne bolečine trpi. Težko, da bi ostal pri življenji. „Sam Bog ga védi, kdo bi bil ta ubijalec," rečejo oče in se zamislijo. „Brž ko ne je bil t« kak zverinski tat, ki nam divjačino krade po gozdih!" Ko oče tako govore, vderó se Stepančku debele solzé po licih; s sklenjenima rokama pade na koleni pred očeta, ter jih jokajdč prosi : „oh. oče ! odpustite mi, odpustite mi, vse, vse vam povem!" Oče in mati obledita od velieega strahu! Ko Stepanček prestane jokati, izpové vse natanko, kako je bilo z nesrečnim človekom. Oče so svojega sina ostro kaznovali in poslali po zdravnika, da bi pomagal obstreljenemn pastiijn.
Pastir zopet srečno ozdravi. Stepanček ga je rad in večkrat obiskaval in prosil odpuščenja, obetajoč, da nikoli več ne bode šel s puško v gozd. In res ; — še le ko je dorastel, dal se je pregovoriti, da je šel zopet ua lov.
Dobri otroci v cerkvi.
Dobri otroci radi hodijo v cerkev in se lepo vedejo v njej. V cerkvi so tihi in mirni; pazijo na besedo božjo in na vse, kar se v cerkvi bere ali poje.
Dobri otroci v cerkvi molijo za svoje zdravje in za zdravje svojih starčev ter prosijo Boga, da bi odvrnil vsako nesrečo od njih.
Ravno tako molijo tudi za svoje učitelje, sóroduike in za vse ljudi. V gorečej molitvi obljubnjejo Bogu, da hočejo vedno živeti tako, kakor je njemu všeč in dopadljivo.
A tudi zunaj cerkve se dobri otroci večkrat spominjajo na svojega dobrega nebeškega očeta, ter se varujejo storiti kaj tacega, kar bi ne bilo Bogu všeč.
Zato pa Bog ljubi take otroke in njihove starše, blagoslavlja je in jim daje obilo sreče. Od takih otrok pa, ki se Boga nikoh ne spominjajo, odvrača Bog svoje lice.	_____/ T
Otroci, kako vam treba, da ljubite mater.
Zorkina mati so zboleli in so ležali bolni v postelji. Vsi otroci so bili zelò žalostni in so stali neprestano okoli njene postelje, proseč ljubega Boga za ujeno zdravje. Zorkiea se niti ne gane od materine postelje.
Xeeega dne ugleda steklenico z zdravilom ter vpraša: „kaj je to, ljuba mati?" Mati jej rečejo: „to je grenko, zelò grenko zdravilo, ki mi ga treba piti, ako hočem da zopet ozdravim." — „Dajte ga meni, ljuba mati, da ga jaz izpijem za vas," reče Zorkiea.
Mati su zelò razveselć nad svojim dobrim otrokom, videč, kako jo otroci ljubijo in radi imajo. To je ua bolno srce vsake matere boljša tolažba kakor vsa druga zdravila.	—4
Albanija.
Tako se imenuje zapadni del alovansko-grškega póluotoka tjà proti jadranskemu morji; to je dolg ali osek in gorat pas mej Orno goro, Bosno.
IMacedonijo in jadranskim morjem ležfeč. Deli
so različne narodnosti
in kupci. Na severu in
V južnej Albaniji pre*-bivfljo Grki, med katere so se tudi cigani in Armenci zatrosili V srene sami Arnavti (Al-
kažen. Arnavti pišejo z navti so najkr&snejše
Alblin.	pega lica in temnil,
dolgih las. Obleka jim je posebno krasna ; nad robačo (srajco) je telovnik in kazajka, gate nosijo široke. Vsak Albanec je oborožen z dolgo puško in s samokresom; izza pasü mn moli dolg nož. Voditelji nosijo tudi sabljo ob boku. Hranijo se navadno z mlečnimi in močnatimi jedili, s koruzuo kašo, z rižom, jajci, kruhom, a ne toliko z mesom. Albanci so sploh trezon, dosti zdrav in krepak narod.
Posebno znamenito mesto v Albaniji je S k ad er, ki šteje 30,000 prebivalcev in stoji na mestu, kjer reka Bojana teče iz skaderskega jezera. Ljudje se pečajo največ z obrtnijo, tesanjem ladij in kupčijo. V mestu Janini v južnem delu Albanije se nareja z zlatom prešita tkanina in svilenina.
Kako se papir nareja.
Sin. Uganit«, dragi oče, kam me so danes gospod uiSitelj peljali?
Oče. Danes? — Gotovo zopet v delarnico kacega rokodelca, kakor so to uže večkrat storili.
Sin. Ne vem za gotovo, je li tudi to delarnica, kjer mnogo ljudi v jednem velikem poslopji skupaj dela; ta dela to, óni zopet kaj druzega, a naposled delajo vendar vsi na jednej stviri.
Oče. To je tovarna; ti si tedaj bil danes v tovarni.
Sin. Dà, dragi oče.
Oče. Takili delarnie ali tovaren je mnogo na svetn; a vsaka ima svoje ime od one stväri, ki se v njej izdeluje.
Sin. Potem takem sem bil v papirnici, kajti v tovarni, v katerej sem bil danes, izdeluje se papir.
Oče. Drago mi je, da si videl tudi to, kako se papir nareja
Sin. Oh, oče, kako je to lepo! Nikoli niti mislil nijsem, da bi se papir pripravljal tem pótem, kakor sem to videl danes na svoje oči.
Oče. Ti si zdaj boremi na izkušnji za jeden dan starejši, nego li jaz. Res je, da sem n U mnogo slišal o papirji, tudi bral sem ulč mnogo o njem, videl sem tudi naslikane vse one priprave, s katerimi se papir nareja, — a Se nikoli nijsem imel priložnosti uiti časa, da bi bil šel v papirnico gledat, kako se vse to izvršuje.
Sin. Dragi oče! to va,m hočem zdaj jaz tako natanko razložiti, kakor da bi gledali na svoje oči.
Oče. Povej mi tedaj nekoliko, dokler bode večerja gotova.
Sin. To uže znate, da 6e papir nareja iz cunj in starih cap od kono-pelj in land.
Oče. Di, to mi je znano ; a tudi to znam, da so po nekaterih deželah poskušali papir narejatl iz listja nekaterih rastlin.
Sin. Cunje se v papirnici odberó druga od druge, a to zategadelj, ker se iz tanjših in boljših cunj nareja tudi boljši in lepši papir, a iz prostejših in debelejših cunj se dela tudi prostejši papir.
Oče. A kako se vse to nareja ?
Sin. Krpe razrežejo na majhene kosce ter je mečejo v stope (v ta namen pripravljena korita), katerih mnogo stoji zapored v jednej vrsti. Po dolgosti teh stop se vrti veliko vreteno, ki je gòni s pomočjo vode veliko kolo. To veliko vreteno vzdiguje neprenehoma sila veliko tolkač k višku ter je potlej zopet doli spušča. To dela takšen ropot v papirnici, da sva jaz in učitelj, kadar sva hotela drug druzega za kako reč vprašati, morala iz vsega grla vpiti, in še takrat sva se težko razumela.
Oče. Takih tolkač treba, da jih je veliko število, ali pa da so zelò težke.
Sin, Mnogo jih je mnogo, a tudi zelò težke so; a narejene so tako, da se za malo časa vse one cunje izpremeni v drobno kašo.
Oče. In to brez vode?
Sin. Ne! Pozabil vam sem povedati, da so vse te priprave tako narejene, da iz bližnjega potoka ravno toliko vode v stope pride, kolikor je je treba.
Oče. To sent si mislil; kajti brez vode ali kake druge tekočine ne bi se mogla narediti kaša h cunj.
Sin. Ko je kaša ulé dovolj drobna, potlej jo izpuste v veliko posodo, v katerej je tudi voda, ki izgleda kakor kaka redka apnena voda. Jaz si tudi mislim, da je v tej posodi apno, ki je pomešano še s kakimi drugimi stvarmi. Kadar je treba papir narediti, pomeša se uajpred ta bela kaša s palico, potlej se vzame v kalup (model), v katerem se toliko kaše vzdigne, kolikor je gre vanj, in — pola papirja je narejena.
Oče. To gre pa zelò hitro. Nu, kar si o kalupu pripovedoval, motaš mi nekoliko bolje razložiti; kako neki izgleda?
Sin. Kalup je zelò podoben kakemu okvirju ; od jedne strani je popđden in je tako velik, kakor treba da je velik papir. Okvir je prepleten od jedne do druge- strani z zelò tenko žico (dratom) in to zelò na gosto. Te žice stojč samo toliko narazeu, da more tekočina skozi. V sredi je žica olepšana z znaminjem in imenom dotičnega gospodarja , ravno tako, kakor sem to už0 večkrat videl na kakej pòli papirja.
Oče. Nu, zdaj vse to už0 bolje umejem. Ali hodi in prinesi s pisalne mizice pòlo papirja, da jo nekoliko bolj natanko pogledamo.
Sin. (Seže v žep.) Evo jedne pole papirja, ki sem jo sam napravil. Vlažna je še nekoliko, ker je od samega veselja nisem utegnil dalje sušiti, (ftazvivši papir.) te poglejte, oče! je li temu papirju kaj manjka, ali ni ravno tak, kakor vsak drug papir?
Oče. (Pregledujejo papir.) To me zelò veseli, da si sam poskušal napraviti papir. Ali odkod je toliko teh peg, ki so druga poleg druge?
Sin. To je od ònih žic, s katerimi je kalup od spodaj prepleten. Ali vidite tukaj grb in te velike latinske črke?
Oče. Res je vse tako, kakor mi si pripovedoval. V spomin ti hočem zdaj nekaj napisati nanj, to te bode veselilo ; a ti si zaznamovaj današnji dan in leto.
S i n. Dà, dà, oče, to tudi storim ! Zapisati si hočem nanj glavne stvari, kako se papb' nareja, kakor tudi to, da ga imamo več vrsti, n. pr. : navadni pisalni papir, papir za trgovce, papir raznih barv, poštni papir, tiskovni papir i. t. d. Imamo tudi svilen papir, kakor mi je gospod nadstojnik pripovedoval, ki je naju okoli vodil.
Oče. A jaz ti hočem zdaj še napisati razne vrsti papirja, kakorSnega so naii pradedi imeli, ki so si ga uarejaii iz trstike, drevesnega lubja in ličja, živalske kože iu bombaža (pavole).
Sin. Oh, oče, povedite mi tudi nekoliko o tem, kako so ljudje prišli do iznajdbe papirja.
Oče. Zdaj je užč večerja pripravljena. Po večerji, ko bodo tudi tvoji bratje in sestre okoli mize, povedali vam hočem o iznajdbi papirja, da bodo tudi drugi slišali.	____jm.
Neumni volk.
(Iz Ruskega.)
Živel je mož, ki je imel psa. Stražil mu je pes hižo, dokler je bil mlad, a kadar je ostarel, prestal je tudi od lajanja. Gospodarju pes omrzne, da vzame vrvco, natvčze mu jo okrog vratii in ž njim otide v les. Privede ga k jasénu, ter ga hoče ubiti. Kar zapazi, da staremu psu tekò grenke solze.
Zato se mu zasmili, da ga prireze k jasénu. a sam se odpdti domóv. Ubogi pes ostane v lesu, začne plakati in tožiti V tem iz-za grma priteče volk ter ga ogovori: „božja pomoč! Dolgo sem te čakal v gosti Gonil si me od svojega domu, a zdaj si mi sam padel v zóbe. Kaj ti li hočem stvoriti? Čakaj, o vsem te poplačam!" „,.Kaj mi Ii stvoriä, ti volk sivi?"" „Snfan te s kostmi in s kožo." „„Oh, volk preprSsti! Od same tolšče ne veš, kaj delaš! To bi ti res po mladej govčdini žrl staro psino? Cernii bi si ób-me lomil zdrave zobe? Moje meso je zdaj tako, kakor gnil parobek. A čuj, naučim te. Pojdi in prinesi mi kos lepe kobiline, da se malo ohi vim, potlej mi stvóri, kar hočeš."" — Volk posluša starega psa in ran prinese četrt kobiline, rekoč : „nä, a glej, da se ml obrediš !" Izgovori in odteče. Pes jame obirati meso ter polagoma vse pojé. Za dva dni pridirja zopet volk in povpraša: „kako je? Ali si uže debel?" „„Malo sem se okoristil,"" reče pes, „ „ali da mi ti prineseš kako oveo, to bi moje meso bilo Se mnogo slajše !"" Volku je tudi to po gčdi. Zbeži v polje in leže v gldbel ter jame čakati, kedaj prižene pastir čredo. Pastir jo prižene, a volk pogleda iz-za grma. katera ovca bode najdebelejša, iu potem skoči ter jo popade za vrat in odnese psu': „nä ovco; vzrédi se!" Pes jame odebelévati, požre ovco in začuti v sebi moč. Pride volk ter povpraša: „kakšen si zdaj?" „„Ako bi miti še prinesel kos veprine (divje svinine), jaz bi odebelèl, da bi se ti čudil ! Volk mu je prinese, rekoč: „zadnja moja služba je ta! Za dva dni pridem k tebi v gosti." „„Pridi si!"" misli pes sam v sebi, „„ne bojim se te."" Volk res pride k opitanemu psu; a kadar ga pes ugleda, zalaje nanj. „Pasja para!" zavpije volk, „ali se mi hočeš braniti ?" Zažene se v psa, da bi ga raztrgal. A pes nategne žile, postavi se in začne volka gostiti, da v kOsmih zaleti dlaka od njega. Volk se jedva izriije ter zbeži, kar moro. Uže je daleč odtekel, a kadar zasliši lajanje, zopet se spusti v beg. Priskače v les, tam leže pod klado in si začne lizati rane. „Prevàril in oskubel me je," reče sam v sebi „Katerega po sedaj primem, ta mi ne uide izmej zfib." Zalizal si je rane ter odšel na lov. Na brdu je stal velik in debel kozel. Volk steče k njemu govor&č: „kozel! prišel sem, da te požrem." „„Oh ti volk sivi! zakaj bi si zamàn ób-me lomil zobe? Rajši zini ondu, kder si zdaj, in odpri svoje široke čeljusti, a jaz ti sam zletim v gobec, dame pogoltneš!"" Volk zine, a zčva in zéva, no kozlu pride na um ter se zažene z brda, kakor blisk, in trči volka v čelo, da se zvali na tla. Kozel ga trka neprestano. Kadar mine tri ure, tedaj se volk stóprav zavé, a glava ga kruto boli. Zdaj začne misliti, ali je požrl kozla, ali ne? Misli ter misli in rede: „da sem snedel kozla, bil bi moj trebuh polnčjši. Tudi ta me je preslépil!"
Volk žalosten pride v vas, kder ugleda svinjo s praséti. Ujel bi rail katero, a svinja mu ne dà. „Oh ti svinjski obriz neumni!" reče volk, „tebe in tvoja praséta pogoltnem ob enem." Svinja odgovori: „„do zdaj se ti nij-sem rógala, a zdaj zvédi, da si velik neumnež!"" „Kako 11 to?" r„Sam nekoliko premisli! Kako bi uže zdaj pojédal moja praséta. ker nij davno, kar so se po blatu kotila ? Malo jih je treba osnažiti in oprati."" Volk na to pristane. Skupaj otidó in prispéjo do velicega mlina. Svinja reče volku: „strijc! stopi na to stran zatvórnice, kder nij vode, a jaz pojdem tebi prasét omivat s čisto vodo."" Volk je dobička zelò vesel ter otide pod most, a svinja takój
z rilcem vzdigne z&tvòrnico in spnsti vodo. Tod» buhnc, odplavi a soboj volka in ga zaviti po stragi, a svinja s praséti domóv. Tam se najé in položi mladičke spät. Yolk raznméje lokavstvo kläpaste svinje, in težavno spleza na breg. Lačen se odpóti v les. Dolgo od glàdi stoka pod staro bukvijo, a ne more si kaj, da ne bi ga zopet neslo v vas. Blizu gumna vidi žival mrt-vičino. „Dobro," mrmra sam v sebi, „kadar se zmrači, najčm se, če tudi crkotine. O sveta srčdopostna sreda! mršavine se bode treba gostiti; a nič ne dé, bolje drži ga, nego lövi ga." Znoči se. Volk se priplàzi do gumna ter začne obračati mrbo. A lovec ga je uže od večera pasci. Puška poči in volk se zvrne z razbito glavo. Tako je bilo konec sivega volka.
____„	A. K.
Medved in petelin.
(Rnska bnsen.)
Imel je starček sina trdoümnika. Poprosi trdonmnik, da bi ga oča oženil : ,.a če me ne oženiš, peč poderem!" „„Kako bi te ženil? Menjamo noveev."" „Novcev ne, a vol je. V mesnico ga!" Kadar vol sliši, zbeži v les. Sin zopet jame naganjati: „ženi me, če ne, peč poderem! Boditelj odgovori: „„rad bi te oženil, a novcev nij."" „Novcev ne, a debel oven je. Prodajmo ga v mesnieo!" Oven čuje ter zbeži v les. Trdonmnik ne umolkne: „ženime; da hitro!" „„Dejàl sem ti, da novcev nij!"" „Novcev nij, a petelin je. Za-koljimo ter specimo ga in prodajmo pečenino!" Peteliu sliši ter v les odleti.
Vol, oven in petelin se snidò ter si postroje v gozdu izbico. Medved zve in pride k njim, da bi jih snedel. Kadar ga petelin ugleda, poskoči na gredi, zaplosketä s perutnicama in zapoje: „kam, kam, kam, kam! jaz ga saémtim; z nogA potoptàm: sekiro imäm; noiifek držim, pod ražnom stojim; zakoljem lepó. obésim mesó!" Medved se ustraši in zbeži brez ozira. Teče, teče, od straha pade in umerje. Trdoiimnik pride v les, najde medveda, odere ga ter prodà kožo. Ob teh novcih se oženi, a vol, oven iu petelin se pownó domov iz gozda.	A- K.
Ovca, lisica in volk.
(Ruski spisal Atsraasijev, posi. A. K.)
Šla je po poti ovca. Sreča jo lisica ter je vpraša : „kuma ! kam te Bog nese?" „„Oh, kuma! imel me je mož v čredi, a nij mi bilo živeti. Kadar je divjàl Oven, vselej sem bila jaz ovca kriva! Zdaj sem se napotila tja, kamor me ponesó noge."" „Meni je tudi takó!" pripoveduje lisica; „oko moj mož kako kuro ujame, vselej sem jaz lisica kriva, S toboj pobégnem." Za nekaj časa srečata volka. „Božja pomoč, kuma!" „„Bog daj dobro!"" od-zöve lisica. „Ah pojdeš daleč ?" Odgovori mu: „kamor oči dogledajo!" Kadar mu äe lisica razkaže svoje gorjč, reče volit : „tako je tudi meni ; da-li volčiča zakolje jagnje, kdo je kriv? .laz volk. — Pojdimo skupaj!" Mej potjo volk zagrabi ovco, rekoč: „ovca! védi, moj je ta kožuh, ki ga imaš na sebi!" Lisica povpraša: „res? Tvoj h, kum?" „Nikogar dražega!" „Prisežeš h?" „„Prisežem?"" „Hočeš li iti v prisego?" „„Pojdem!"" „Nu, idi, in govSri prisego!" A lisica je bila uže uganila, da so možje ua poti nastavili past. Volka privede k tej pàsti in reče: „tam prisćzaj!" Jedva se volk premakne, to se vspr6ži past in ga prime za gobec. Volk ostane v pàsti, a lisica in ovca otideta zdravi in veseli.
Kraljičin Gradec.
Kraljičin Gradec.
Gradec nad Labo je jedna najstarejših čeških naselbin : kajti omenj» se že t „Ljubušinej sodbi" pod imenom „Holmec Dobroslavski". V XL stoletji je kraljičinemu Gradcu zapovedoval Bfetislavev sin Jaromir, a pozneje So-b Ss la v. Za Pfemisla I. je Gradec že užival svobodo mestjansko, a od Vaclav» H. je dobil v dar vse hiše v predmestji. Kavno ta kralj je odkazaJ svojej drugej ženi Elizabeti 20.000 tolarjev, h katerim jej je njen drugi soprog Rudolf zopet 20.000 pridal: za te novce je dobila Elizabeta Gradec, Mito in Hrudim v zastavo. V Gradei je živela Elizabeta preko 30 let in od sih dob so temu mestu dali imč „Kraljičin Gradec". Kralj Jan je mesto osvobodil vsega davka. Po smrti Karola TV. je tu živela njegova vdova Elizabeta 15 let. Na njenem dvoru je živel Ljudevit Tkadleček, spisovatelj „razgovora mej tožnikom in nesrečo". Za Husitskih bojev je tu razšiijal duhovnik Ambrož učenje Husovo, zaradi česa je Gradec mnogo prestal. Ko je Žižka 1424. 1. v Pfibislavi umrl. so meseca vinotoka tega leta prenesli njegovo truplo v Gradec in je položili v cerkvi svetoduškej, odkoder so je pozneje prepeljali do Časlave.
Po smrti duhovnika Ambroža 1430. 1. je začel pri sv. Duhu župnikovati Jan Rokicana. ki je to službo zvesto opravljal do 1448. leta. Kralj Vladislav, mud&č se nekaj časa v Gradei. obdaroval je to mesto z mnogimi privilegiji; toda upor 1547. 1. jim je napravil zopet konec. V 30Ietnej vojski so Švedje Gradec hudo stiskali, dokler jih nijso cesarski 1640. 1. zapodili. V tem časi je tu ustanovil Ferdinand II. Škofijo, katero je tudi papež Aleksander VII. 1664. 1. potrdil. Cesar Jožef II., proglasivši Gradec za tvrdujavo, dal je porušiti predmestja in obkóliti mesto z zidom, kakoršen je Gradec nad Labo še dan denes.
Leta 1866. 3. dno meseca julija je imela pri Kraljičinem Gradcu naša armada s prusko zelò nesrečen boj.
Kraljičin Gradec je rodni kraj mnogih znamenitih pisateljev, izmed katerih naj navedem samo te-le: Pavel Vorlični, Vaclav Plaeel z Elbinkov, Bohnslav Balbiu, Stanislav Vidna, Fr. Svenda, Karol Sudimir Šnajder, Dr. Karol Rokitansky Vaclav Vladivoj Tomek in dr. Josip Durdika.
1 r-
Bogatin in ubožec.
(Maloruska pripovedka.)
Bila sta dva brata, jeden jako bogat, a drugi ubožen. Jednoč straži ubožec svojemu bogatemu bratu snope na polji in sedžč pod kupom ugleda belo ženo zbirajočo klasje, kar ga je ostalo po rizorih. Ko jo uže blizu njega prišla, prime jo za roko ter jo vpraša, kdo je, od kodi in kaj tu dela? — „Jaz sem tvojega brata Sreča iu zbiram izgubljene klaske, da bi imel več pšenice." — „Oj, prosim te, kde pa je moja sreča?" povpraša ubožec. — „Na vzhodu", reče mu prikazen in izgine. Zdajci skleuo ubožec, da pojde križem sveta iskat si sreče. Ko je odhajal z doma, nenadoma skoči izza peči Beda, plakajćč iu prosžč ga, naj jo tudi sč soboj vzame. „Oj, ljuba moja!" zavrne jo ubožec, „glej! kako si slaba in cesta je daleka — ne dohajala bi
me; toda čaj! ta imamo prazno sklenico, stisni se in zlezi vanjo in ponesem te sè soboj !" Beda zleze v sklenico, a on nemudoma zatakne zamašek in jo dobro zaveže. Nij Sel daleč po cesti, ko pride do necega baija (močvirja) ; tu seže po sklenico. ter jo treSči v nilakužo Tako se je oprostil Bede. Cet nekaj časa pride do velicega mesta Nek gospod si ga vzame v službo, d» mu izkoplje klet „Plačila ne dobodeS nobenega — reče mu gospod — „ali kar kopaje najdeS, vse bode tvoje." Ko tako nekaj časa koplje, najde grudo zlati Vsled pogodbe naj bi bila njegova; ab on je vendar dà polovico gospodu ter koplje dalje. Konečno prikljuje do železnih vrat; odprè je in glej! pred njim je podzemeljska klet in neizmerno bogastvo v njej. Tn zasliši is jedne skrinje v kleti glas: „Odpri, gospod moj, odpri!" On pridvigne pokrov in iz skrinje skoči krasna gospa, vsa bela, pokloni se mu in reče: „Jaz seni tvoja sveča, ki si jo tako dolgft iskal; odslej bodem s toboj in s tvojo druiino/ Na to izgine. A on zopet to svoje bogastvo deli sè svojim prejšnjim gospodom in ostane vkljub temu Se vedno neizmerno bogat; imetje se mu množi od dne do dne. A pri tem nikdar ne pozabi, kakšen ubožec je bil poprej ter podpira vsaceii, kogar koli tare pomanjkanje. Necega dne sreča, izprehajajoč se po tnes' u svojega brata, ki je sem prišel po kupčiji. Vzame ga sè soboj domóv in mu obširno pripoveduje vse svoje prigodke: kako je videl srečo na polji paberknjočo, kako in kde se je oprostil Bede i. t. d. Gosti ga pri sebi nekoliko dni in potem mu da na pot mnogo novcev in ženi in dec.i njegovi krasnih daróv ter se poslovi od njega po bratovski. Ali brat mu nij bil odkritosrčen. zavidal mu je srečo. Domòv gredé neprestano premišljuje, kakó bi na brata mogel zopet poslati Bedo. In ko je prišel na óni kraj, kder je njegov brat sklenico vrgel v barje, jame iskati in iskati, in naposled jo najde. Odprè jo. Xakor Vi trenil, sWi 15eàa vira : rastot mu pred o6ini skače veselo okoli njega, objema ga iu poljublja, zahvaljujoč se mn, dajo je osvobodil ječe. „In zato bodem hvaležna tebi in tvoji rodbini do smrti, in nikdar vas ne zapustim!" Zamin se je izgovarjal zavistnik, zamiu jo je pošiljal k prejšnjemu gospodu : po nobenej ceni se nij mogel znebiti Bede, nij je mogel niti prodati, niti podariti, niti zakopati, niti vtopiti, vedno mu je bila za petami. Blagd, katero je vozil domóv, pollerò mu roparji na poti ; z veliko muko priprosjaÖi doinóv, ali mesto svoje hiše ugleda kopico pepela in vse polje mn je med tem pokončala povodenj. Iu tako nij ostalo bogatinu zavistniku druzega, nego — Beda.	--y_
Prirodopisno-natoroznansko polje.
Avgust in september.
(Obraz iz narave.)
Mino! je vroči julij iu njegovo mesto je prevzel avgust, ki nas, kakor njegov prednik muči s svojo preveliko vročino. Kar nam je kósa pnstila cvetic, te poruje in zaduši mogočni avgust in ž njimi tudi pravo veselje iz naših sere. Vsa narava je dobila novo lice. Rastlinstvo je stopilo v döbo zrélosti. Cvetovi naših prijateljic so se izpremenili v plodove, ki nam dona-šajo mnogo sladkosti in koristi, kakor da bi nas hoteli odškodovati za preminole. ljube nam cvetice. Ne obžalujino preveč te izgube; vse ima svoj čas, svoj konec, vse svoj grob, iz katerega se porodi novo veselje, novo veličastvo!
A brez vsega lepotičja in cvetja veadar nij avgust. V zelenej travi, ki je zopet pomolila nove bilke iz zemlje, vidimo še mnogo lepih barv. ki prijetno igrajo našim očem. Avgust nam še zmirom deli dovolj cvetic, da si zvijemo šopek in spletemo venček. — Za avgustom nastopi september, v katerem vročina bolj in bolj pojenjuje, ter se je treba za hlada vračati domóv v očetovo hišo, kjer nas na mizi čakajo lepa rudeča jabolka in se nam v slast laskajo debele hruške, rumeno grozdje in drugo ovočje (sadje) v polnih košarah. Da nam dobro tekne ! A pri tem poglejmo tudi tnalo v preteklost, ko so bili vsi ti sadovi Se ljubke cvetice, ki so je visoka drevesa vezala v košate šopke in venčeke. Kdor jih je takrat ogledoval, temu je seree veselja poskakovalo v sladkaj nadi, ker je slutil, kaj pozneje postane iz teh prelepih cvetov. In upanje nas nij vacalo l —
Da bi tudi vi, preljubi otroci, bili jednaki takim cvetovom ! Da bi tudi vi tako cveteli in se veselili pomladnjega življenja in bi vas Bog varoval pogub-ljive uime, da obrodite obilo dobrega sadil v radost sebi in svojim staršem!
Zatorej zdaj v slovó še hvaležen pogled na trate in livade, polja in gozde, katerih smo se takó veselili z duhom in srcem, v sreči in veselji! In glej, til nam v spomin podaja rokó trojnat list, s katerega hočemo čitati, kakor iz kake mnogolistne knjige.
Ta trojnat list je zajčja deteljica, ki pogostoma raste po senčnatih gozdih in se kaj rada druži z rudečimi jagodami in zelenim bršljanom. Iz korenike poganja pri tleh stoječe, lepo-zelene trojnate listke, ki imajo podobe srčkov. Prav prijeten, kiselkast okus imajo. V pomladi stojé nad listi nežno-beli cvetovi.
Besede pa, ki je čitamo na trojuatih listih deteljice, so: „Vsemogočnost, modrost, dobrota."
T® tri taede nam oznanuje sela nama; a post&no leyo nam js oxaa-nujejo cvetice.
Vsemogočnost božja je cvetieam vdihnila življenje. Jedna sama beseda, — in prva pomlad jo razpoložila svoje cvetličuato krilo rez vso zemljo, krilo, okinčano z lepo se strinjajočimi barvami, krilo, polno vonjave in Iju-beznjivosti. In kakšno moč je vsemogočnost božja dala materi naravi, da prenovi vsako leto svoje krilo, da oživi stvarstvo v uovej krasoti! — Kdo se-šteje neštevilne cvetice, ki o prvem klicu, o prvem dihu pomladi prihitć na dan, — kdo sešteje njihove različne vrste? — Jedna sama noč odprè tisoče in tisoče popkov in jutranji žarek poljublja cvetove, ki se kopljejo v kladnej rosi okinčanej z biseri in diamanti. Zares, samo božja vsemogočnost more kaj tacega ustvariti!
Modrost božja je cvctice teko popolnoma ustvarila, da človeški um nikakor ne more preiskati njihove tvorine. Najnatančnejši drobnogled ne zadovoljuje človeškega očesa, ki opazujo tenke in skrite žilice, po katerih se pretaka življenje cvetic. Kakó se godi, povej mi, 5e si tako bistroumen, da je ta cvetica rudeča, druga višujava in zopet druga rumena? Kakó je mogoče, da hrani jedna rastlina v sebi krepiino moč in zdravje, a draga strup in smrt! Kakó je to, da iz tega zrna požene taka kal, a iz ónega zopet drugačna ? — tem vprašanjem človeški jezik ne more odgovoriti, — pri teh prašanjiii je človek ačm! Spoznati mora vsakdo: neskončna modrost božja govori iz cvetic!
Cvetice nam pričajo dobroto in Ijnbezen božjo. Cesar potrebuje človek v življenji, vsega mn je podaril Bog v obilnosti. V cveticah pa nam podaja Se mnogo veselja in prijetnosti. Kazlične barve, podobe in vonjava v vsej svojej mnogovrstnosti polnijo človeku dušo sè sladkostjo in blagostjo, Kakó prazna bi bila polja, kako pnsti bi bili gozdi, kako jednolični logi, ako bi imeli samo jedno barvo! A nezapopadljiva previdnost in dobrota božja je raztrosila po zemlji nepopisljivo bogastvo prelepih cvetic — in takó si poišče človek v krilu narave vedrila, veselja in — modrosti!
In takó, preljubi, smo se tudi mi sprehajali po rožnatih potih krasne narave, krepili smo si telo, razveseljevali si srce in z nauki napajali žejnega duhd, čitajoč v knjigi narave tri skrivnostne, nebeške besede, ki so vir prave modrosti ! — O da bi je tndi vi razumeli in ves čas svojega življenja v srcih ohranili!
U. Majuràit.
Mahovi.
V veličastnem kraljestvu rastlin, ki pokrivajo malo ne vse soho zemeljsko površje ter kinčajo našo zemljo, nahaja naše oko nepopisljivo lepoto. Iz vseh rastlinskih bilk se kaže našej duši neka Ijnbeznjivost in milota, katera nam, kakor pri kakej mično vbranej pesni, razvedruje svcć. — Težko nam je določiti, katera izmed rastlin je najlepša, ker vsaka ima v svojej različnosti tudi svoje posebnosti, ki nas bolj ali manj zanimajo, a to od pohlevno skritega mahovja do veličastne kraljeve palme. A to stoji, da kolikor lepša je kaka raBtlina, toliko bolj jo opazujemo ter preiskujemo njeno notranje življenje in nalogo, katero jej je stvarnik odločil v naravi.
Iz razpoklin mogočnega skalovja, izpod katerega šumlja bister potoček, dvigujejo se majbene, prav mične, zelene rastlinice, ti svoje nežne listke però v srebrno-svitlih kapljicah ter se napajajo z jutranjo roso. To bo rastline, ki nemajo cvetja, kakor .druge večje rastline, a vendar imajo še pravo listje. Imenujemo je mahove.
Mahovi branijo skalovite gozde pekočega solnca in silnih vetrov. Ako bi mahovi ne pokrivali visokih gorà, kmalu bi se popolnem izsuäili in nič zelenega bi se ne videlo na njih. Kakor morska goba, tako se mahovi na-pijó mokrote iz podnebja, da potlej napajajo ž njo drevesa in druge rastline, kakor dobra skrbna mati svoje otroke, ki je napaja in redi s svojim mlekom. Mahovi ne rastejo posamezno, nego v velikih gostih rušah in blazinah skupaj. Mah najdeš povsod, posebno po mrzlejših krajih in po visokih gorah, po vlažnih senčnatih gozdih in kraj potokov. Se celò po zidovjih, strehah, drevji i. t. d. raste mah.
Da-si so mahovi zelò majhene in neznatne rastlinice, vendar imajo za naše življenje velik pomén.
Kakor namreč mahovje vedno raste navzgor, v tej meri umira spodaj pod zemljo in ntrjuje močvirja; na pustih krajih narejajo mrtve rastlinice tako imenovano črno prst, ki je zelò rodovita. Ce opazujemo različne mahove z drobnogledom, najdemo v njih zelò lepo sestavo. Màhov se šteje nad 500 plemen, ki je navadno delimo v listnate mahove in jeternjake. 1'omno-žujejo se z delitevjo svojih vejic ali pa z izrastki iz korenin. — Kakor nobena
rastlina, tudi mahovi nijso brez vse koristi. Ne samo to, da so potrebni za ohranenje vlage, za narejanje prsti in šote, rabimo je tudi za nastiljo, mehka ležišča in blazine. In kadar obhajamo spomin „vseh vernih duš" meseca listopada, takrat gre marsikateri otrok v gozd. da si ondu nabere mehkega mahovja. katerega splete v venec ter položi na gomilo, kjer mu počiva prerano umrli atej ali mama, bratec ali sestra. — Tudi za oktnčanje oken po zimi in napravo lepih jaslic o Božiči potrebujemo zelenega mahü.
Offiijalao C—, Moziriki.
Prirodopis za male otroke.
3.	Konj.
Konj je najlepša domača žival. Telo ima poraščeno s kratko, gosto dlako. Gobec ima širok in kosmat, vrat dolg in z grivo olepšan. Noge ima visoke, tenke iu močae, očesi veliki in živi. Ušesi mu stojite po konci in ste gibični. — Konj živi po vsem svetu. Najbolj pripraven je za ježo in vprego. Po nekaterih krajih ljudje konjsko meso uživajo. Konj hrče in rezgetl Po barvi je konj: belec, kostanjevec, rujavec ali vrauec.
4.	Vol.
Vol je največja in najkoristnejša domača živina. Telo mu je pokrito z dlako, ki je rujave, bele ali črne barve. Na glavi ima vol po dva okrogla, gladka, votla rogova. Gobec ima gol in moker, nosnici široki. Pod vratom ima visečo kožo. ki se podvratnik imenuje. Eep ima čopast. Vol orje in vozi. Daje nam kožo in dobro, okusno meso.
Eazne
Drobtine.
(Pl&čica) je šolsko orodje. Velika je ali majhena, nova ali stara, pobarvana ali uepobarvana. Nekatere pločice imajo lesen okvir in pločo od skril». Pločico imamo, da pišemo, računinio in rišemo na-njo.
(Stol) je hišna oprava. Velik je ali majhen, okrogel ali oglat, nov ali star, pobarvan ali poliran. Stol je lesen, spleten ali poblazinjen. Ima sedalo, naslonilo in štiri noge. Stole nareja stolar ali mizar. Stoli nam so, da sedimo na njih. Lepo polirani in pobla-zinjeni stoli so dragi.
(Bob) je rastlina. Ima debelo steblice in sivozelene mesnate liste. Cvetje je belo ali višujavkasto. Široki
stvari.
so podolgasti, debeli iu okroglasti. Seme je jajčasto-okroglo in rudeče-rujavo. Bob je v jutrovili deželah domä; po nekaterih krajih ga mnogo sejejo.
Kratkočasnice.
* Dva kmeta gledata vojake pri vojaških vajah. Dalj časa je gledajćč, reče prvi drugemu: „nikakor mi ne gre v glavo, zakaj morajo vojaki zdaj jedno a zdaj zopet drugo nogo vzdigniti in potem dalj časa na jednej nogi Btati." Na to mu odgovori dragi: „to je zelò pametno, kajti če vojak v boji jedno nogo izgubi, potlej lehko hodi ob drugej nogi, ako se je tega uzé poprej dobro naučil,"
* Šaljivec: Gospodje! jaz vas hočem nekaj vprašati in kdor mi odgovori na moje vprašanje, temu se priklenem do tal. Poslušajte tedaj ! Nečemu človeku se je sanjalo, da po-potuje po morji. Poleg njega na la-diji sta sedela njegova žena in njegov jedini sin. V tem hipu nastane strašen vihar in iadija je bila v velikej nevarnosti---- Popotniku se zdi, da mu
pravi neki notranji glas, da se samo s tem reši pogina, ako žrtvuje ženo ali pa svojega jedrnega sina morskim valovom. To je bila groza za ubozega popotnika. Ženo in otroke je ljubil čez vse... Katerega svojih ljubih naj tedaj pahne v globočino morja? — Gospodje ! kdo mi odgovori na to vprašanje in pové, kako bi rešil ubozega popotnika iz njegove velike zadrege? — Vsi poslušalci se globoko zamislijo — a nobeden ne zna, kaj bi odgovori] šaljivcu. Na to on sam takole odgovori: „gospodje, nič nij lah-kejšega nego to! Jaz bi namreč šel k popotniku in bi ga zbudil iz njegovih sanj, in rešen je iz vseh zadreg."
L*, v.
Nekaj za kratek čas.
(Priobfcll J. LJ. VarjafiČ.)
Poslušajte otroci! Tukaj na mizi imam pod svojim klobukom tri kosce kruha. Zdiij vzamem izpod klobuka košček za koščekom, ter snem vse tri kosce. Ali glejte! Za malo časa imam zopet vse tri kosce pod svojim klobukom. Kdo ugane, kako to?
(•oa^iS su Tjnqoiq tnanap
Uganke.
1)	Česa ti nobeden Človek ne more povedati ?
2)	Kdo ima na tisoče cčes, pa vendar ne vidi?
3)	Katere noge nemajo prstov?
4)	Kdo zna dve črki, pa se jih nij nikoli učil?
5)	V katerej vodi nij nobenega peska?
6)	Katere živali nemajo ne rok, ne nog, ne perot, pa se vendar urno gibljejo ?
7)	Kje je središče zemlje ?
8; Polno sito lešnikov, a samo jeden oreh. Kaj je to ?
!>) Kateri lonec ima luknjo, pa nij ubit ? 10J Kako izpremeniš tc tri črfce | | | v pet, a ne smeš nobene zraven pripisati ?
(Odgonetke uganek v prihodnjem listo.)
Odgonetke uganek v 7. „Vrtčevem" listu.
1. Polž; 2. Petelin; H. Solneo; 4. Ogledalo; 5. Kadar je pečen; ti. Zéljunta glava ; 7. Jezik.
Slovstvene novice.
* Sv. Cecilija, list za pučku cer-kvenu glasbu i pjevanje. Takoseime-riuje nov časopis, ki je začel z mesecem julijem izhajati v Zagrebu in prinaša lepe cerkvene napeve. Izdajatelj mu je Miroslav Cugšvert, učitelj na kr. vadnici v Zagrebu. List izhaja po jedenkrat na mesec in stoji za vse leto 4 gl.
ME* Trdo vezani,, Vrtci" od poprejšnjih let se še dobé po naslednjej ceni: Vrtec od 1871. leta za 1 g Id. SO kr. Vrtec „ 1874. „ „ 1 ' „ 50 „ Vrtec „ 1876. „ „ 2 „ — „ Vrtec „ 1876. „ „ 2 „ — ,,
„Vrtca" od 1872. m 187"S. leta nemarno već.
Uredništvo „Vrttevo".
LISTNICA, üosj). G. 8.: Vai napev „primorska" nij ugodan za natis. Tudi besedo nijso primerne najemu listu. — F. M. v T.: Kadi bi ustregli VaSeJ želji, ako bi „Vrtec" imel toliko naročnikov, da bi se no 1>»1" izgube. Nabirajte nam novih naro£nikov in radi bom" storili st novim letom tudi to, kar je Vaia želja. — F-F.; Nekatero Važili uganek je „Vrtač" uže prinesel v poprejSnih letnikih. A vendar poäljitc nam, kar imate; narodne uganke v „Vrtcu" radi priobSujcmo. Tudi dobrihkratkočasnic nam primanjkuje. — O. M. r Grad««: V prihodnjem listu znnbiü porabimo nekoliko Va&l» drobtin. — L. H. beneficija* v V.: Plačali «te aié poprej ca vse loto; zaton>J smo Vam poslanih 1 gl. 30 kr, zapisali na račun prihodnjega lata 1878. Srčen pozdrav I — Jernej B. v D.: Poslali sto nam 1 gl. 30 kr. ; a poprej nij bilo So nič plačanega; zatorej ste sa letošnje leto Se 1 gl. 80 kr. na dolgu. Sprejmite naS potdrav ! —
Izdatelj, založnik m urednik Ivan Tomàio. —
Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani