R. G.: Refleksi iz gospodinjskih tečajev. Takole — v uri tihe nemotenosti so mi prišli prijetni spomini in se izlili v pero... Minile so počitnice in ž njimi tudi iz* obraževalni tečaji za učitelje(ice). Tovariši in tovarišice se vračajo na svoja službena mesta z novimi stremljenji, z ojačeno voljo in s pomnoženim znanjem! To je krep^ka zavest! Učiteljice smo po Večini posečale g»» spodinjske tečaje, ki smo jih letos imele kar pet, in sicer 3 strokovne ali praktične in 2 metodična ali teoretična. (Treba bo urediti terminologijo!) Nekatere smo bile 'za stvar tako navdu= šene, da smo kar zaporedoma obiskovale strokovni irt nato še metodični tečaj. Brez zadnjega namreč ne moreš otvoriti gospo« dinjskomadaljevalne šole. In zato smo šle! Šlc z novim pogumom v novi tečaj. Pa nam ni žal! Predavanja v teoretičnem tečaju so bila lepa, prežeta ljubezni in navdušenja za predmet od strani predavatc= Ijev. : '.^i^ai | . V praktičnem tečaju smo'kuhale in pekle, da so se prijetne vonjave razširjale skozi okna na vrt in daleč tja na cesto. Kot lepa pesem! Bilo nas je malo preveč in tako smo druga drugi jemale kuhlo ali valjar iz rok, da smo bile tako po mogočnosti vse soudeležcne na zaslugi kuhahja. — Če se nam je kuha posrečila in je kritika po kosilu dobro izpadla. smo kvitirale pohvalo vse, ki smo bile pri isti skupini, v nasprotnem slučaju so pa bile krive tiste, ki so najbolj mešale! No, jaz se nisem preveč vmešavala in to iz trojne previdnosti: V da se ne bi opekla, ker smo kar cele tenderje premoga nalagali na ognjišče, 2. da ne bi kaj pripekla — ali da rabim kuharskosstrokovni izraz — prismodila, 'kar se ti lahko pri najbolj nedolžnem razgovoru s tovarišico zgodi, in 3 sem opazila. da so bile tiste, ki so kazale veliko zanimanja, močno utrujene, tako da se jim niti peti ni ljubilo, ko je nas druge žilca prijela. Peti pa znajo naša dekleta, peti! Takrat se je kar samo kuhalo! Najbolj prijetno je postalo v kuhinji okrog 5412 ure, ko je kosilo bilo že skoraj gotovo in miza pogrnjena. Zjutraj, da bi bili videli naše tovarišice! Z resnim obrazom so sledile razlagi jedilnika in z istotako resnim licem in nedostopno držo so šle na delo ter tiho prinašale skupaj moko, maslo, sladkor, dišave... ter tehtale in mešale. Mešati se mora dosti, da se peni. Pri tem začnejo roke boleti in vroče ti postane, da ti lica žarijo. To vse sem opazovala od strani, ker se iz same miroljubnosti nisem hotela vmeša« vati. Saj sem že zgoraj povedala, da se ne vmešavam rada. Pa če me je kdaj usoda za* tekla, da sem dejansko pokazalo svojo umet= nost v kuhanju, so me kmalu rešile spret= nejše roke, češ, da sc ne bom preveč utrudila. Jaz sem jim vcrjela (dekletom namreč) in se z zadoščenjem oddahnila Tako pa tudi niso tovarišice nikoli mene pogledale, če se je pri kritiki vprašalo, kdo je preveč ali pre* malo solil. Bila sem vedno neprizadeta in tako sem lahko z najnedolžnejšim obrazom gledala po mizi in tovarišicah. Ker sem torej veliki del prakse prepustila svojim marljivim tovarišicam, sem se pa tembolj v duhu bavila s kuhanjem. Skušala sem vse to cvrenje in vrenje, kuhanje in dušenje spraviti v s'klad z živiloznan* stvom, posebno z vitamini. Poznamo že namreč 4 vitamine: A, B, C in D, ki so v človeški prehrani jako važni Če enega manjka, potem tudi človeku nekaj manjka, in zato se mi je problem zdel dovolj važen, da se ž njim ukvarjam... Po vsestranskem opazovanju in premišljevanju se mi je posrečilo dognati. da smo res v vsakem jedilniku te 4 vitamine dobile na mizo. Ni čuda, da smo uspevale!! No, neveste niso uspevale, tega ne morem reči! To pa zato, ker so se preveč trudile in so si hotele prilastiti znanje kar celega je= dilnika. To pa ne gre in ima tudi ljubezen svoje meje! Me druge, ki si nismo mogle dati slad* kega imena »nevesta«, pa smo ostale skrom^ no pri oni jedi, kamor smo po skupini spa* dale. In to je red! — Tako si tudi udov nu smo preveč pretegnile, kar je bilo opažati pri nevestah — in lc tako je bilo mogoče zdržati 2 tečaja. Moji znanci doma kar niso mogli razu* meti, kako sem kljub svoji slabotni konstituciji prišla še ta'ko cela domov. Zaključila sem tečaj z dvadnevno partijo na visoko Pohorje Znancem pa sem povedala, da so me moje dobre lastnosti, kakor zmernost in skromnost ohranile živo. Imajo namreč moji znanci in jaz žalostne izkušnje: Nekoč sem se vpisala v mi« zarski tečaj, ker sem se hotela naučiti žagati, oblati in zabijati. Žagali in oblali smo tri dni, moja deska je bila ravna in gladka, a jaz sem morala podolgem leči v postelj in uravnavati svoje ude in mišice. S tem večjim občudovanjem so me to pot sprejeli, ker sem zdržala napor dveh tcčajev. Poleg tega uživam priznanje, da sem žrtvovala počitnice v bodoči prid in blagor slcx venske kmetice Naj bo! — No, počitnic nisem žrtvovala! Ne r.iogl bi jih lepše preživeti! Imajo ti tečaji nekaj na sebi! Prideš v prijetno družbo veselih in dobrih tovarišic, se razvedriš in postaneš mlada. Četudi no< siš štiri 'križe in sive lase, se ti zdi, da po< stajaš od dne do dne mlajša in to na duši in telesu. To je pomlajevanje, ki bi ga priporo* čala marsikateri starejši, pa tudi mlajši to< varišici, ki misli, da ji življenje ničesar več ne nudi. »Človek postane šele v družbi člo< vek!« Te besede mi prihajajo ob teh spominih na misel. V takem skupnem žitju šele spoznaš, v kolikor si tovariš in prijatelj, koliko prožne sile imaš. da se prilagodiš različnim Ijih dem in okoliščinam. Imaš prijetno priliko, da čutiš dobroto in prisrčnost tovarišic, 'ki te obdajajo. Mene vsaj ni nobena razoča«, rala. Nasprotno moram priznati, da so mi pustile vse lepe spornine, ki jih bom radd obujala. Posebe se rada spominjam tdvarij šice Ančke, ki vedno zadene žebelj na glav€ in ki nas je s svojim dobrodušnim humor jem prijetno zabavala. Morda se še v kakeni tečaju srečamo! :'