Pomlad na Katinari pri Trstu	f.to	Magajna
llebele velik omočite pbazaike želita obeta uabiia friaoceia
Uredništvo in uprava „Novega lista”
Izhaja vsak četrtek	■■	■■ ■■■j	BH	BHRB	Povečana	izdaja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	M HT	■ V ■	g BB M {ra ■ ■ ■ N A R O c' N INA:
34100 Irst, Ulica Martiri dclla HBRl S® BR IB Bf H	|B	IsM	četrtletna lir 600 — polletna lir
IHfl	I	I	II	I	■	H	OB |	1000 - letna lir 2000 • Za ino
|V|	I	I	Bh	■	I	H H	I	zemstvo: letna naročnina lir 3000
431. Pšt.	11/6464	■ TflB ■■	■■ B	■■	HH| H	dogovoru
Poštnina plačana v	Bi Bi	ifc	flHfl fifil GBSv BH Spedizione abb.	gr.	bis
TEDNIK	SETTIMANALE
ŠT. 691	TRST,	ČETRTEK	11.	APRILA	1968,	GORICA	LET.	XVII.
ftomei*
&due
V mišljenju modernega človeka, vzetega na splošno, ni več mesta za tisto, kar označuje beseda požrtvovalnost; zdi se mu nesmiselno, da bi doprinašal žrtve za kak ideal. Celo besedo požrtvovalnost srečujemo vedno bolj poredko, tako v tisku kot v živem govoru. Postala je nemoderna, neaktualna, drži se je že pridih starinskosti. Beseda žrtev pa pomeni povprečnemu človeku naših dni samo še nekaj, kar spominja na starodavne obrede. Niti na misel mu ne pride, da bi se mogla nanašati tudi nanj. Današnji človek pozna le zahteve in pravice. Neprestano demonstrira zanje, venomer jih poudarja, stalno pazi na vsako priložnost, da jih uveljavi. Ljudem, ki imajo ideale, se posmehuje, in če doprinašajo zanje žrtve, se mu zde vsaj čudaki, če ne norci. Doprinašati žrtve — to ne spada v njegove nazore o življenju. Življenje mu pomeni uživanje. Privoščiti si vse, kar mu lahko življenje nudi — to je njegovo geslo.
Praznik Velike noči nas opozarja na zgre-šenost takega mišljenja in na pomen žrtve. Le z žrtvami je mogoče doseči velike cilje, in tudi tisti, ki danes oznanjajo moderno filozofijo uživanja, uživajo v bistvu le tisto, za kar so doprinašale žrtve generacije pred njimi, pa naj je to svoboda, socialne pravice, narodna enakopravnost ali materialne dobrine, ki jih omogoča moderna tehnika. Vse to je bilo izbojevano in pridobljeno z življenji in trpljenjem neštetih ljudi.
Velika noč pomeni praznik poveličanja žrtve, praznik njenega pomena, in predvsem praznik največje in najdragocenejše žrtve vseh časov, ki jo je doprinesel božji sin Jezus Kristus. Z njo je namreč odrešil človeški rod in nam razkril večnostni smisel našega življenja.
Velika noč ni le simbol, ampak ima tudi za nas moderne ljudi zelo realen pomen. Razkriva nam pravo bistvo življenja, ki ni le uživanje, in pravo bistvo in smisel smrti, ki ni le konec enega, ampak začetek drugega, večnega življenja. Brez tega smisla, brez vere v večnostni smisel življenja in v pomen Kristusove žrtve, ki nas je odrešila za večnost, bi se človeški rod še danes obupno spraševal po smislu življenja in smrti. Kristusovo trpljenje in smrt sta poplemenitila vse človeško trpljenje in žrtve ter jim dala pomen in smisel. Od nas je odvisno, da ta pomen Kristusove žrtve razumemo. In če jo bomo razumeli ter sprejeli v svojo zavest, nam bo lahko pri srcu, rade volje bomo do-prinašali svoje žrtve za velike cilje, od katerih vsak pomeni odrešenje iz kake mizerije •n stiske človeškega rodu ali našega ljudstva, ter bomo potolaženi in s srečno vero v duši veselo praznovali Veliko noč.
RADIO TRST A
m NEDELJA, 14. aprila, ob: 8.30 Kmetijska oddaja;
9.00 Prenos iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste; 11.15 Oddaja za najmlajše: »Velikonočni čudež«. Napisal Zdravko Ocvirk; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 12.30 Glasba po željah: 13.30 Nadaljevanje glasbe po željah; 14.30 Nedeljski vestnik; 14.45 Popevke za nedeljski popoldan; 15.30 »Ovčar Marko«. Ljudska igra v štirih dejanjih po povesti Janeza Jalna napisal Jože Peterlin; 17.35 Prijatelji zborovskega petja; 18.00 Koncert v miniaturi; 18.30 Fran Šaleški Finžgar: »Pirhi«, odlomek; 19.00 »Ta stara velikonočna pejsen«;
20.30 Sedem dni v svetu; 20.30 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za drugo polovico aprila«; 21.20 Popevke sanremskih festivalov;
22.00 Sodobna g’asba
. PONEDELJEK, 15, aprila, ob: 10.00 Slovenske velikonočne pesmi; 10.30 Simfonični koncert orkestra Glasbene Matice iz Trsta. Vodi Oskar Kjuder. Sodeluje violinist Dejan Bravničar. Ubald Vrabec: Fughetta za godalni orkester; 12.10 Pomenek s po-slušavkami; 14.45 Priljubljene melodije; 16.00 Janez Krstnik Novak: Figaro, glasba za komedijo »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«. Orkester Ljubljanske Radiotelevizije vodi Jakov Cipci. Solisti: sopranistki Dragica Čarman in Ileana Bratuž-Kacjan; mezzosopranistka Nada Savšek; tenorista Mitja Gregorač in Ljubko Kobal; basist Friderik Lupša; 17.00 Zecchino d’oro 1968; 17.20 Ne vse, toda o vsem;
17.30 Revija zborov prosvetne zveze v Trstu; 18.20 Iz Saint-Saensovega Respighijevega opusa; 19.20 »Velikonočna lirika«, pripravila Lojzka Lombar; 20.50 Pripovedniki naše dežele: Vinko Beličič: »Vstajenje«; 21.30 Pol ure popevk: 22.30 Slovenski solisti.
• TOREK, 16. aprila, ob: 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 12.00 Iz slovenske folklore; 17.20 Slovenščina za Slovence; 17.40 Zgodovina prve svetovne vojne; 18.30 Koncertisti naže dežele; 19.10 Plošče za vas quiz oddaja; 20.35 Nikolaj Rimsky-Korsa-kov: »Dekle iz Pskova«, lirska drama.
• SREDA, 17. aprila, ob: 11.40 Radio za šole (za prvo stopnjo osnovnih šol); 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Andrej Smrekar«; 17.20 Odvetnik za vsakogar; 17.40 Radio za šole (za prvo stopnjo osnovnih šol); 19.10 Zdravniška posvetovalnica; 20.35 Simfonični koncert. V odmoru približno ob 21: Za vašo knjižno polico.
o ČETRTEK, 18. aorila, ob: 11.35 Šopek slovenskih pesmi: 12.00 Ruska revolucija po petdesetih letih: »Heretiki in veliki procesi« (Peter Redda-vvav); 17.20 Mariia Kacin: Giacomo Leopardi; 18.30 Sodobni italijanski skladatelji; 19.1 Pisani balončki ; 20.35 »Ženitev«. Komedija v dveh delih, napisal N. Vas. Gocoli. prevedel Josip Vidmar. Režira Jože Peterlin; 22.25 Skladhc davnih dob.
o PETEK. 19. aprila, ob: 11.40 Radio za šole (za drugo stonnio osnovnih šol); 12.10 Gospodinja nakupuje; 13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta; 17.20 Ne vse. toda o vsem: 17.40 Pndio za šole (za drugo stonnio osnovnih šol): 18.00 Beri, beri rožmarin zeleni, liudski pevci in pesmi: 18 30 Koncert;
19.00 Anton Ingolič: »Oranža«; 20.35 Gospodarstvo in delo; 20.50 Komorne skladbe.
• SOBOTA, 20. aprila, ob: 11.35 šopek slovenskih pesmi; 12.00 Tz starih časov; 13.30 Semenj plošč;
15.00 Glasbena oddaja za mladino: 16.00 Avtoradio — oddaia za avtomobiliste: 16.10 Pregled slovenske dramatike. Pripravila Jože Peterlin in Josip Tavčar; 17.20 Dialog — Cerkev v sodobnem svetu; 17.50 Revija zborov Slovenske prosvetne zveze v Trstu: 18.30 Veliki mojstri jazza: Jay Jay Johnson in Kai Windig: 19 30 Družinski obzornik;
19.30 Sestanek s »Fansi«... srečanja z ljubitelji lahke glasbe: 20.35 Teden v Italiji; 20.50 Tri in ena — sobotni variete: 21.20 Vabilo na ples; 22.40 Za prijeten konec tedna.
TEDENSKI RO£EDAR6Ek|
14. aprila, nedella: Velika noč
15. aprila ponedeljek: Velikonočni poned.
16. aprila: torek: Boža. Benedikt
17. aprila, sreda: Rudolf, Rusalka
18. aprila, četrtek: Konrad. Apolonij
19. aprila, petek: Ema. Jelka
20. aprila, sobota: Božidar, Teodor
Predsednik Johnson je v ponedeljek naznanil na tiskovni konferenci v Beli hiši, da je Severni Vietnam uradno pristal na pogajanja z Američani. Johnson je dejal, da je prejel iz Hanoja tako sporočilo kot odgovor na ameriško sporočilo od 3. aprila, v katerem je ameriška vlada predlagala, da bi se pogajanja čimprej začela v Ženevi. »Napravili smo korake, da bi obvestili naše zaveznike,« je nadaljeval Johnson. »Skušali se bomo čimprej sporazumeti o času in kraju pogajanj.«
Vendar se je tudi že pojavila prva težava. Američani bi radi, da bi se vodili mirovni pogovori v Ženevi, Severnovietnamci pa predlagajo Phnom Penh v Kambodži. Vendar so vsi mnenja, da taka vprašanja postranskega pomena ne bodo mogla resno ovirati pogajanj. Nasprotno, splošno mnenje v \vashingtonskih političnih in diplomatskih krogih je, da stvar dobro napreduje. Johnson je odredil — četudi tega ni uradno proglasil — da naj se še bolj omeji bombardiranje Severnega Vietnama. Ame-
SLOVENSKA SKUPNOST VOŠČI	SVO-
JIM VOLIVCEM, PODPORNIKOM,	KAN-
DIDATOM TER VSEM ROJAKOM	V E-
SELE VELIKONOČNE P RAZ N	1 K E
riška letala, ki so imela v nedeljo še dovoljenje, da smejo bombardirati vse področje južno od 20. vzporednika, ne smejo več preko 19. vzporednika.
Zdaj se pričakuje, da bodo napravili tudi Severnovietnamci kako »pomirjevalno« potezo. Morda je bila ta poteza že v tem, da se severnovietnamske in vietkongške čete niso upirale ameriški koloni, ki je prišla osvobodit oblegance v Khe Sanhu. V med-
»Nekoristne žrtve ne obstojajo...: morda Martin Luther King v trinajstih letih bojev, žrtev in uspehov ni toliko dosegel za svoje ljudstvo, kolikor je dosegel s svojo smrtjo,« je zapisal neki časnikar v svojem poročilu o pogrebu črnskega voditelja Martina Luthra Kinga, ki so ga v torek slovesno pokopali v Atlanti, v državi Georgia, na pokopališču nekdanjih sužnjev, kar je imelo simbolni pomen. Tudi pogreb sam je imel simbolni značaj. Krsta je bila na kmečkem vozu, v katerega sta bili vpreženi dve muli. Tako pokopavajo svoje mrtve revni črnci na plantažah. S tem so hoteli poudariti, da je dal Martin Luther King svoje življenje ne le za pravice črncev na splošno, ampak predvsem za pravice najrevnejših med njimi.
Pogreba se je udeležilo okrog 150.000 ljudi, tako da je pomenil tudi veličastno manifestacijo protirasizma. Med pogrebci je bilo tudi mnogo belcev, med njima podpredsednik Humphrey kot zastopnik predsednika Johnsona, senator Robert Kenne-dy z ženo, Jacqualine Kennedy, senator Eugene Mc Carthy, Richard Nixon, guverner New Yorka Rockefeller in župan New Yorka Lindsay. Italijo je zastopal veleposlanik Ortona. Ni se pa hotel udeležiti po-
narodnih časnikarskih krogih, zlasti v Wa-shingtonu, veliko ugibljejo o tem, v čem drugem naj bi bila severnovietnamska mirovna protipoteza. Nekateri menijo, da se je vlada v Hanoju obvezala, da za zdaj ne bo začela kakih velikih vojaških operacij, ali pa da je obstojala protipoteza v tem, da je Severni Vietnam pristal na pogajanja.
Naj bo, kakor hoče — glavno je, da bo prišlo do pogajanj in da bo vietnamsko ljudstvo končno rešeno grozot te vojne, svet pa more, ki je gnjavila in zastrupljala vse mednarodne odnose. Lepšega velikonočnega pirha, kot ga pomenijo te dobre novice iz Hanoja in Washingtona, si svet za to Vel ko noč res ni mogel želeti.
Novice po svetu
Dosedanji poljski predsednik Edvard O-chab je odstopil. Svojo ostavko je utemeljil, češ da je slabega zdravja. Njegov naslednik bo verjetno Marjan Spychalski, ki je znan kot ožji prijatelj Vladislava Go-mulke, s katerim je bil za časa stalinizma več let v zaporu.
Za poveljnika ameriških vojaških sil v Vietnamu je bil imenovan general Abrams. Dosedanji poveljnik, general Westmorcland bo s 1. julijem postal poveljnik generalnega stana vse ameriške vojske.
Novi češkoslovaški zunanji minister Ha-jek je v nekem intervjuju izjavil, da si bo nova češkoslovaška vlada prizadevala, da bo igrala bolj vplivno vlogo v Evropi, čeprav bo ostala v sklopu držav Varšavskega vojaškega pakta.
Med neredi, ki so nastali v ZDA po nasilni smrti Martina Luthra Kinga, je zgubilo življenje skupno 39 ljudi, škoda pa znaša več milijonov dolarjev.
greba guverner Georgije Maddox, ki je bil vedno nasprotnik črncev. Rekel je, da »je imel druga opravila«.
Med pogrebom so predvajali preko zvočnikov trak, na katerega je bil posnet zadnji govor mrtvega črnskega voditelja. Iz njega je bilo jasno razbrati, da je slutil svojo smrt, saj govori celo o svojem pogrebu. V njem se je označil za »veliki boben pravičnosti«.
Med pogrebom so prepevali črnci svoje stare duhovne pesmi, »spirituals«, in pesmi svojega boja za enakopravnost. Do incidentov ni prišlo. Pač pa so izbruhnili prejšnje dni, takoj ko se je razvedelo o Kingovem umoru, hudi črnski nemiri v Washingtonu, Detroitu in drugje, in oblasti se boje, da se bodo še ponovili, tam in drugje.
Kingovega morilca, ki je ubil črnskega voditelja zahrbtno, iz zasede, še vedno niso prijeli. In dvomljivo je tudi, da ga glede na rasistično razpoloženje v Memphisu, kraju umora, sploh zares iščejo.
Izdajatelj: Engelbcrt Besednjak • Glavni urednik: Engelfoert Besednjak . Odgovorni urednik: Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphis« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477
Pogreb Martina Luthra Kinga
PRED BLIŽNJIMI VOLITVAMI
One 19. in 26. maja bodo zamejski Slovenci — kot tudi seveda ostali državljani dežele Furlanije-Julijske krajine — poklicani k volilnim žaram, da se poslužijo ene temeljnih državljanskih pravic in hkrati izpolnijo eno najbolj važnih državljanskih dolžnosti, to je, da s svojim glasom prispevajo k izvolitvi novega rimskega parlamenta in novega deželnega zbora. Mislimo, da ni treba posebej poudarjati pomembnosti obeh bližnjih dogodkov, saj vsak, še tako preprost človek razume in se zaveda, da predstavljajo državnozborske in deželne volitve mejnik v politični zgodovini države in dežele, ker se ob tej priložnosti obnavljata zakonodajna zbora, ki hkrati dajeta splošne politične smernice osrednji in deželni vladi in nad njima izvajata politično nadzorstvo.
čeprav manjka do volitev še dober mesec, imamo vsak dan priložnost ugotoviti, da je volilni mehanizem že v polnem teku in da imajo volivci — kar se tiče državnozborskih volitev — pred seboj že jasno sliko, strank, list in kandidatov, ki se potegujejo za njihov glas, za njihovo zaupanje.
Kot slovenski list nas seveda predvsem Janima, kako se bodo ob teh volitvah odločevali slovenski volivci na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini, to je povsod, koder prebivajo Slovenci v Italiji.
Se pred tem moramo ugotoviti, da je ozemlje, na katerem prebiva naš živelj, razdeljeno na toliko volilnih okrožij (to velja tako za državnozborske kot deželne volitve), da je izvolitev slovenskih predstavnikov zelo otežkočena in — kar zadeva predstavnike v rimskem parlamentu — dejansko nemogoča. Iz tega izhaja, da smo Slovenci v Italiji, v primeri s svojimi italijanskimi sodržavljani, v diskriminiranem Položaju, ker nam ni omogočena izvolitev svojega zastopnika v osrednjem zakonodajnem zboru, kar je gotovo huda hiba italijanske demokracije.
Prav na to hibo. na to hudo pomanjkljivost obstoječega demokratičnega pravnega reda je Slovenska skupnost na Tržaškem hotela — če se ne motimo — opozoriti našo in italijansko javnost, ko je sklenila nastopiti na državnozborskih volitvah s svojo listo. Njena prisotnost v volilnem hoju, glasovi, ki bodo oddani tej listi, bodo pomenili resen opomin, da je treba la izrazito politični problem, ki pa zadeva bistvo demokracije, kot je pravica do političnega predstavništva, končno rešiti in pravično urediti. Da ta problem obstaja in da so se
motili tisti, ki so svoj čas mislili ali trdili, da ga je mogoče rešiti z vključitvijo slovenskih kandidatov na liste vsedržavnih italijanskih strank, nam jasno dokazuje prav sestava zadnjih volilnih list KPI in PSU, katerih slovenski kandidati nimajo nobene možnosti za uspeh in zato predstavljajo le vabo za slovenske volivce ter hote ali nehote odvračajo ali vsaj šibijo pozornost naše in italijanske javnosti od enega osrednjih zamejskih problemov, to je potreba, da se zamejskim Slovencem tudi formalno - pravno omogoči izvolitev lastnega predstavništva v rimskem parlamentu. Prav tako se čudimo in kratkomalo ne razumemo, kako da vodstvo goriške SDZ niti tokrat — in zlasti še tokrat — ni razumelo izredne politične važnosti samostojnega slovenskega nastopa na državnozborskih volitvah, kar je imelo med drugim za posledico, da je samostojni nastop na Tržaškem okrnjen, ker zaradi volilnega zakona ni bilo mogoče predložiti slovenskih kandidatov za senat.
Nekoliko drugačen, na srečo boljši, je položaj zamejskih Slovencev glede na deželne volitve. Kljub raznim težavam, ki izhajajo predvsem iz dejstva, da je ozemlje, naseljeno s Slovenci, razdeljeno na štiri volilna okrožja, obstaja tu možnost, da si Slovenci izvolimo lastno predstavništvo v deželnem zboru. Delovanje deželnega zbora v prvi zakonodajni dobi je — vsaj tako mislimo — neovržno dokazalo, kako so daljnovidno in politično modro ravnali tisti slovenski volivci na Tržaškem in Goriškem, ki so pred 4 leti zaupali svoj glas listi Slovenske skupnosti. Slovenska zamejska pro-
Skupina slovenskih strokovnjakov je iz-1 delala za »Poslovno združenje za energetiko SR Slovenije« osnutek programa za raz-1 voj energetike v Sloveniji do leta 1980. To je v zvezi s prizadevanjem po boljši medsebojni povezanosti in s tem večji učinkovitosti slovenskih elektrarn.
Iz tega osnutka programa je razvidno, da znašajo energetske rezerve Slovenije na premogu (verjetne) samo 550 milijonov ton, od tega 330 milijonov ton v lignitu. Na Slovenijo odpade le 5% rezerv premo-• ga v vsej Jugoslaviji, vendar pa daje zdaj Slovenija četrtino vse jugoslovanske proizvodnje premoga, kar pomeni, da se njene rezerve nesorazmerno hitro manjšajo. Vendar se bo — tako je vsaj v načrtih — delež Slovenije v jugoslovanski proizvodnji premoga do leta 1980 zmanjšal na 10%.
Energetske rezerve Slovenije v nafti in plinu so precej majhne in skoro že izčrpane. Tudi vodni energetski viri so v Slove-
Res je — in to moramo ponovno glasno poudariti — da je bil prehod od besed do dejanj, od načelnih ugotovitev in priznanj do praktičnega izvajanja odločno prepočasen in za mnoga vprašanja celo ničen, vendar je treba priznati, da je bilo s slovenske strani opravljeno važno, rekli bi celo pionirsko delo, ki ga je treba v drugi zakonodajni dobi vsekakor nadaljevati, poglobiti, razširiti, in sicer z novim elanom, s še večjo angažiranostjo, z novimi prijemi.
Poleg starih nerešenih problemov se pred Slov. skupnost in njeno izvoljeno predstavništvo postavljajo danes nova važna vprašanja, ki jih poraja moderna družba. Slovenska narodna skupnost v Italiji je — kot je bilo pred dnevi pravilno poudarjeno — živ organizem in je zato naloga njenih političnih predstavnikov, zlasti njenih izvoljenih zastopnikov, da rast in razvoj tega živega organizma spremljajo, vsklajajo in usmerjajo.
niji že precej izkoriščeni. Slovenija proizvaja eno četrtino vse električne sile v Jugoslaviji, ki prihaja iz vodnih elektrarn. Ves hidroenergetski potencial Slovenije znaša 7,3 milijarde kWh in vodne sile v Sloveniji so izkoriščene že 45-odstotno.
Precejšnje pa so v Sloveniji energetske rezerve za proizvajanje jedrske pogonske sile. Na osnovi geoloških raziskovanj, ki so bila opravljena do leta 1966, znašajo zaloge uranove rude v Sloveniji okrog 3,200.000 ton. Te zaloge bodo omogočile, da se bo Slovenija v bodočnosti oskrbovala z električno silo iz atomskih elektrarn. Seveda pa je odvisno od njenega splošnega gospodarskega in tehničnega potenciala ter znanstvene ravni, kdaj bo začela graditi atomske elektrarne.
Rudnik uranove rude že odpirajo v Gorenji vasi. Te dni si je ogledal pripravljalna dela tudi predsednik izvršnega sveta SR Slovenije, Stane Kavčič.
blematika je namreč predvsem po zaslugi predstavnika Slov. skupnosti dobila v deželnem zboru tiste politične dimenzije, ki ustrezajo njeni stvarnosti, postala predmet širokih in temeljitih razprav, ki so po- j vzročile, da so se pojmi razčistili, da je pri- j šlo do važnih načelnih ugotovitev, da so se postavili temelji, na katerih bo lahko novi deželni zbor dalje gradil in usmerjal razvoj tudi našega slovenskega prebivalstva.
Vse to je mogoče opravljati tudi in predvsem v okviru deželnega zbora in vseh njegovih organov. Zato je tako potrebna, rekli bi nenadomestljiva prisotnost močnega predstavništva Slov. skupnosti v novem deželnem svetu, kar bo mogoče, če bodo slovenski volivci dne 26. maja v čimvečjem številu zaupali svoj glas slovenski listi in njenim slovenskim kandidatom.
Energetske rezerve Slovenije so v uranu
\f T'i iri/j Iiviy u
Blagoslovitev deželne zastave
Goriški nadškof msgr. Cocolin je v nedeljo, 7. t. m., blagoslovil v starodavni o-glejski baziliki zastavo avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine. Ob tej priložnosti so prišli v Oglej predsednik vlade Moro, predsednik deželne vlade Berzanti, številni župani iz dežele Furlanije-Julijske krajine, predsedniki štiirih pokrajin ter mnogi povabljeni gostje.
Po maši, ki jo je daroval goriški nadškof, je bila blagoslovitev deželne zastave (modro polje, na katerem je zlat orel, ki z razprostrtimi perutmi drži v svojih krempljih zlato krono).
Po opravljenem obredu je v baziliki spregovoril nadškof Cocolin, ki je med drugim poudaril nekdanjo vlogo Ogleja kot pomembnega krščanskega in hkrati civilizacijskega središča, kjer so se stikali različni narodi in kulture. Na to slavno preteklost naj se opira — je poudaril msgr. Cocolin
Barkovlje:
SMRT VZORNE SLOVENKE
V ponedeljek 8. t. m. smo spremili k večnemu počitku na barkovljansko pokopališče Marijo Pertotovo r. Čok, po domače »Kraljevo mamo«. Pokojnica, ki je umrla v 87. letu starosti, je bila zelo priljubljena, ne samo med Barkovljani, temveč med vsemi, ki so jo poznali. Bila je zelo blagega in vedrega značaja ter plemenitega srca.
V svojih mladih letih je bila zelo aktivna na kulturnem področju. Udejstvovala se je tudi v dramskem društvu v Narodnem domu. Rada se je spominjala, kako je nekoč prisostvoval neki prireditvi v Narodnem domu tudi Simon Gregorčič in ji je po predstavi čestital za uspešno izvedeno deklamacijo.
Ko se je poročila, pa se je Marija Perto-tova odpovedala prosvetnemu delovanju, da se je lahko vsa posvetila družini. Šest otrok ji je razveseljevalo zakon in življenje. Ker moževa plača ni zadostovala, je morala garati večkrat tudi v noč, da je svoje otroke lahko preživljala.
Bila je pravi vzor skrbne družinske matere in dobrega človeka; vsakomur je pomagala, če je le mogla. Veliko je pretrpela v svojem življenju; svojo potrpežljivost in vernost pa je morda najbolj pokazala v svoji dolgi bolezni, ki jo je neusmiljeno priklenila na posteljo in ji po kapljicah jemala življenje.
Bila pa je tudi vzorna slovenska mati, saj je svojih šest otrok vzgojila v slovenskem duhu; vzgajala jih je v delavnosti in v srčni dobroti. Poleg svojih otrok pa je potem učila in vzgojila še celo vrsto vnukov.
Ko bi imeli zamejski Slovenci mnogo takih mater, bi nam bila prihranjena marsikakšna grenka ura, saj bi bile naše družine in šole polnejše otrok.
Bog nam daj še mnogo takih mater in žen, kot je bila pokojnica, da bi nam čuvale in krepile slovensko zavest in rast med zamejskimi Slovenci.
Š.
— tudi naša dežela pri svojem delovanju v korist obeh narodnosti, ki v njej živita.
Na trgu pred baziliko je nato najprej spregovoril oglejski župan Andrian, nato predsednik deželne vlade Berzanti, ki je naredil nekakšen obračun o opravljenem delu deželnega sveta v prvi zakonodajni dobi. Zadnji je govoril predsednik Moro, ki je med drugim poudaril važnost deželnih avtonomij in obljubil pomoč ter razumevanje osrednje vlade za probleme naše dežele. Na koncu je izročil novo zastavo predsedniku deželne vlade Berzantiju.
11 LIST ZA POSLANSKO ZBORNICO
Osrednji okrožni volilni urad je te dni zaključil pregled kandidatnih list za državnozborske volitve in jih vse potrdil, kar pomeni, da ni našel nobene nerednosti. Tako bo na glasovnici za volitve v poslansko zbornico enajst volilnih znakov, in sicer po temle vrstnem redu: KPI, MSI, PRI, KD, PLI, PSIUP, PSI-PSDI, Nuova Repub-blica, Tržaški neodvisneži (znak planika), Slovenska skupnost in PDIUM. Na glasovnici za volitve v senat bo manj volilnih znakov, ker tu kandidirajo kandidati le večjih strank.
Deželne volitve 26. maja
Predvideva se, da bo 16. t. m. predsednik deželne vlade izdal odlok o razpisu deželnih volitev, ki bodo 26. maja, to je samo teden dni po državnozborskih volitvah. Kandidatne liste se bodo vlagale do 26. t. m. V deželi Furlaniji-Julijski krajini je pet volilnih okrožij, in sicer Trst, Gorica, Videm, Tolmeč in Pordenone.
V tržaškem volilnem okrožju sme vsaka lista imeti največ 15 kandidatov, najmanjše predpisano število pa so trije kandidati. Volilni zakon namreč predvideva, da pride na 20 tisoč prebivalcev po 1 deželni sveto-vavec. Ker ima tržaško volilno okrožje nekaj nad 300 tisoč prebivavcev, sme vsaka lista imeti torej največ 15 kandidatov.
I
SMRT ODLOČNEGA ANTIFAŠISTA
V nedeljo, 7. t. m., so na tržaškem judovskem pokopališču položili v grob znanega antifašističnega borca, občinskega sve-tovavca, dr. Bruna Pincherla, ki je umrl nekaj dni prej za levkemijo. Bilo mu je 65 let. Z njegovo takorekoč nenadno smrtjo — saj je nosilec kandidatne liste PSIUP za poslansko zbornico pri bližnjih volitvah — je Trst izgubil enega uglednih članov italijanske antifašistične intelektualne elite, velikega humanista in tudi razgledanega pisatelja.
Že v mladih letih se je vključil v protifašistično gibanje, bil preganjan, zaprt in konfiniran. Po vojni je bil v Trstu med ustanovitelji Ljudske zveze, ki se je nato vključila v It. socialistično stranko. Ob ustanovitvi vlade leve sredine se je odlo-
OBVESTILO ZARADI DANAŠNJE POVEČANE IZDAJE PRIHODNJA ŠTEVILKA NOVEGA LISTA NE BO IZŠLA V ČETRTEK, 18. t. m., TEMVEČ V PETEK, 26. APRILA
Uprava
čil za stranko proletarskih socialistov (PSIUP), na listi katere je bil izvoljen v mestni svet.
Pokojnik je užival spoštovanje tudi pri svojih političnih nasprotnikih, znan pa je bil tudi kot prijatelj Slovencev, saj se je redno udeleževal kot govornik spominskih proslav za padlimi slovenskimi protifašističnimi borci.
tIJvuebhn
šlenart:
NAŠ DAN
V nedeljo smo učakali res velik dan, kakor ga že dolgo nismo doživeli. V cerkvi Jezusovega srca smo gledali in poslušali Slovenski pasijon, ki so ga podajali sami mojstri, člani tržaškega Slovenskega gledališča.
O pripravah in težavah za ta nastop, ki nas je zopet povezal, po tolikih letih, z domačijsko kulturo, smo že poročali. Reči moramo samo, da sta bili udeležba in izvedba sijajna. Skoro ganljivo je bilo opazovati skupine naših rojakov, ki so prihajali ure daleč izpod Matajurja, da slišijo v domačem jeziku najveličastnejšo dramo v zgodovini in se spomnijo tudi na marsikateri prebridki pasijon, ki so ga prestali njih očetje ali še oni sami pod črno strahovlado. Danes je drugače. Demokratično razumevanje oblasti in pravilno razumljeno sožitje italijanskih, furlanskih in slovenskih sodržavljanov sta ustvarili drugačno ozračje, v katerem je možno kulturno izživljanje tudi Slovencev v videmski pokrajini, ki se dejansko nahajajo v takšnem položaju, kot da bi bili slovenski italijanski državljani tretje kategorije. V tem je tudi veliki pomen nedeljske prireditve
Poleg celotnega ansambla in vodstva Slovenskega gledališča zaslužijo vso pohvalo tudi vsi drugi sodelavci: župnik, ki je tolmačil pasijon; gospod, ki je povezoval; dekleta, ki so prodajala sporede; mojstrski orglavec med odmori; reditelji in vsi, ki so opravili kak težaški posel. Vsak je po svoje pripomogel, da nam bo ostala letošnja »ojčnica« trajno v spominu
GORIŠKI KANDIDATI
Tajništva političnih strank so že opravila predpisane posle z vlaganjem kandidatnih list za senatskc in poslanske volitve. V četrtek zvečer je bilo predloženo v sodni pisarni ime zadnjega kandidata za senat.
Za senat kandidirajo sledeči Goričani: na listi Krščanske demokracije dosedanji senator Ettore Vallauri. Pri združenih socialistih odvetnik Franco Macoratti. Komunistični kandidat je Adelio Albarello, misin-ski odvetnik Boni, liberalni odvetnik Zu-nalli, republikanski pa dr. Manzini.
Kandidati goriške pokrajine za poslansko zbornico so pa: Dino Marocco iz Gradeža za demokristjane. Mišini kandidirajo odvetnika Pascolija in Fonzarija iz Gorice ter odvetnika Bonija iz Tržiča. Komunistični kandidati so Silvino Poletto, Marija Selli in Giuseppe Fabbris, vsi iz Gorice. Liberalci so postavili na seznam odvetnika Majo iz Gorice in Claudia Corrada iz Tržiča. Proletarski socialisti Ferruccia Pizzula iz Gorice ter Cumpeto in Marlinellija iz Tržiča; republikanci pa imajo Zubcrtija iz Gradeža in Casonatija iz San Canziana. Samo združeni socialisti so postavili na kandidatno listo enega Slovenca, sovodenjskega župana Jožefa češčuta, poleg Lanfranca Zuccali-ja. Izvoljen bo seveda ta in ne češčut.
Goriški Slovenci torej nimajo svoje liste m svojega kandidata, čeprav bi to bilo možno, ako bi goriška Slovenska demokratska zveza pristala na skupni nastop s Sloven sko skupnostjo v Trstu. Goriški slovenski volivci se sprašujejo, kako da ni prišlo Ho tako potrebnega dogovora med obema skupinama. V tem slučaju bi se pokazali z
Špeter:
POVZDIG TURIZMA
Prejšnji teden so se zbrali na špeterskem županstvu župani in turistični delavci iz Kadiških dolin pod vodstvom deželnega Podpredsednika Giacomettija in predsednica pokrajinske turistične zveze.
Razpravljali so o razvoju turizma v Beneški Sloveniji in o finančnem sodelovanju dežele pri teh načrtih.
V razpravi so ugotovili, da so dani pogoji za razvoj turizma v treh primerih. Najprej Je treba urediti panoramsko cesto s Starc gore v Dreko, o čemer smo že pisali v prejš-k številki. Drugo privlačno turistično o-krožje je Nadiška dolina od špetra navzgor z Landarsko jamo. Tu so že v teku potrebna dela v notranjosti jame, ki bodo kon-ana že to poletje. Tretje pomembnejše tu-i‘stično okrožje so snežna Matajurska po-°čja. Dežela Ido tukaj podprla zimski šport z dohodnimi cestami, smučarskimi vlečnicami in planinsko hišo pod vrhom Matajurja.^ Po teh razpravah javnogradbenega značaja so udeleženci zborovanja pripravili [JHčrt za sporede turističnih prireditev v bjižnjem poletju. Med drugimi bodo v juniju in avgustu šagre sv. Petra in sv. Roka; v Prapotnem peti vinski praznik; nadalje Prazniki kostanja in domačih gubane; kolesarske in motorne tekme; tekme za ribice in fotografe narave.
Posebno nagradno tekmovanje bo razpisano za izboljšanje gostišč. Načrtov za c v>g turizma, važnega vira dohodkov, je vse P°lno. Upajmo, da se bodo vsaj nekateri izmed njih uresničili.
glasovnico v roki za svoje može tudi volivci v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini.
Slovenski volivci v goriški in videmski jDokrajini se bodo zopet cepili pri parla-lentarnih volitvah na posamezne italijanske ' stranke, medtem ko imajo rojaki na Tr- j žaškem svojo jasno slovensko kandidatno listo Slovenske skupnosti — četudi za zdaj morda še brez upa zmage. Po mnenju številnih volivcev na Goriškem bi se že morala končati anahronistična delitev opredeljenosti političnih skupin po mejah teritorijev, kot npr. Slov. skupnost na Tržaško, SDZ na Goriško. Saj se zdi že tako, kot da so določeni okraji postali politični fevdi nekaterih oseb. Iz tega kaosa bo treba prodreti!
Za deželnozborske volitve bo končano vlaganje kandidatnih seznamov šele proti koncu meseca. Tudi tu nas še utegnejo čakati presenečenja.
števerjan:
NOVE POBUDE
V naši občini so javne ceste, občinska razsvetljava in kar je podobnega, še kar dobro urejene. Občinska uprava si prizadeva, da izpolnjuje svojo dolžnost. Seveda ni še vse na mestu, kot bi moralo biti.
Cesta z Bukovja v Grojno kaže zopet rebra. Občina je stopila v stik z deželno upravo, da ji pomaga urediti še ta del naše edine krožne briške ceste. Razširiti pa je potreba tudi mostič čez Grojnico v spodnjem koncu, ki je danes že odločno preozek. S popravami bi pa bilo potrebno začeti kar brž. če ne bo cesta »češenj in vina« za prvi pridelek vabila gostov v Brda, naj jih vsaj ob trgatvi. Občinski možje so menda vsi za to, da se da delom na tej cesti prednost pred drugimi.
Upanje je, da bo napeljana javna razsvetljava tudi v bolj oddaljene vasi vsaj do konca leta. Načrt je že izgotovljen. Ker se pa upa na deželno pomoč, ga mora odobriti še deželna uprava. Menda se bo to zgodilo vsaj do jeseni.
Omenjen naj bo še naš občinski otroški vrtec. Petintrideset malčkov je v njem in šolske sestre ga prav skrbno vodijo v veselje staršev in otrok. V redu je tudi poslopje. Vendar ga bo občina nekoliko popravila, ker je dobila v ta namen po posredovanju podtajnika Ceccherinija 600 tisoč lir. Popravili bodo streho, prebarvali okna in izboljšali vodno napeljavo.
V načrtu je tudi ustanovitev občinske knjižnice. Pobudo je dalo vodstvo goriške državne knjižnice. Županstvo bo dalo na razpolago prostore v občinski hiši; vso opremo pa vladna organizacija podeželskih knjižnic. Knjige bodo dve tretjini slovenske. Njih izbor bodo predlagali književni strokovnjaki.
Sovodnje:
CESTA SKOZI VAS?
Dosti se govori in ugiblje, kod bo tekla nova avtomobilska cesta. Že lansko leto se je slišalo, da bo mogoče izpeljana kar preko srede Sovodenj, in sicer čez sedanje športno igrišče in mimo šole.
V tem primeru bi se spremenili marsikateri novi stavbni načrti. Prav tam, kjer bi bila izpeljana nova cestna trasa, bi se
morala zgraditi nova šolska stavba, potem še stanovanjska stavba in že po načrtu sprejeta občinska telovadna dvorana. Vse te stavbe bi morali prenesti na kak drug prostor. Pristojne oblasti in tudi državno cestno vodstvo niso občini v tem pogledu še ničesar sporočili.
Govori se tudi o novih industrijskih zasebnih podjetjih, ki bi rada postavila svoje obrate na sovodenjskih tleh. Industrializacija nekdaj kmečkih Sovodenj se bo kar naglo razvijala.
Tudi cesta od Devetakov na Vrh se bo menda kmalu asfaltirala. Ob njej se bo ustanovilo tudi cestno delovišče, čeprav nimamo v občini brezposelnih ljudi.
Rupa-Peč:
NEKAJ RAZMIŠLJANJ
O velikonočnem času je menda na mestu in pravilno, če se spomnimo poleg gospodarskih skrbi in težav tudi kakih duhovnih stvari. Kot otroci smo še uživali lepoto in srečo velikonočnih praznikov. Danes pa težko govorimo o podobni tihi sreči. Saj imamo v tej razburkani dobi premalo časa, da bi si nekoliko odpočili od dela in se duševno in kulturno poživili.
Če malo opazujemo svet in življenje okrog sebe, ugotovimo, da v naših krajih pada verska raven in tudi narodna zavest peša. Pa še marsikatere druge napake odkrijemo. Ni, na primer, še dolgo let tega, odkar je bila ukoreninjena po naših vaseh lepa navada, da so mladi vedno pozdravljali starejše ljudi, kadarkoli so jih srečevali. Danes je mlajši svet bolj »nobel« ali bolj — neolikan?
Kot z vero in srčno omiko gre tudi z narodno zavestjo navzdol. Starši dajejo večkrat svojim otrokom popolnoma tuje zveneča imena, kakor da bi že zmanjkalo lepih domačih imen. Imamo tudi take slučaje, da si morajo nekateri osnovnošolski otroci slovenskih družin brusiti pete v Gorico, čeprav imamo slovensko šolo doma pred nosom. Čemu tako? Težko je že tudi privabiti mladino k pevskemu zboru, da bi se vadila v slovenski pesmi. So, seveda, častne izjeme, a moralo bi biti drugače.
Kje naj iščemo vzroke za to versko in narodno upadanje v naših krajih, se sprašujemo. Vzrokov je več; eden je pa ta, da mnogi starši ne znajo ali nočejo več vzgajati otrok v verskem in slovenskem duhu. Pa pustimo to in raje voščimo vsem našim ljudem, ki še čutijo v sebi vero in slovenstvo prednikov, veselo veliko noč
Opazovavec
4L. H » ‘L M
Ifla5& uelihomcne nmade
Blagoslavljali so jih pa na veliki četrtek, ki se imenuje v vzhodni Cerkvi rdeči četrtek. K blagoslovu so pa nosili rdeče pobarvana jajca, kar se je udomačilo tudi na Zahodu. Osnovna barva pirha je torej rdeča. Slovenski pirhi, posebno dolenjski in pod-matajurski, pa so tudi lepo geometrično porisani z raztopljenim voskom in nato pobarvani. Posebno poglavje nekdanjih velikonočnih navad je bilo nekdaj »sekanje« pirhov s kovanci; ta navada pa je pri nas že skoro zamrla. Druga navada za velikonočni popoldan in velikonočni ponedeljek ter belo nedeljo je bilo »talikanje« ali trkanje pirhov po kaki nagnjeni deski. Ta igra je spominjala na balincanje. »Pikati« pirhe so dobro znali pri Sv. Luciji ob Soči, s ciljanjem z njimi so se ponašali v Trčmunu, v talikanju in trkanju so pa bili mojstri na Vipavskem.
SVETI OGENJ
Tista skrita misel, dobiti vsaj malo blagoslova tudi v modernih časih, je v zvezi tudi z velikonočnim ognjem. Zgodaj zjutraj na veliko soboto ogenj slovesno blagoslove. Brž po blagoslovu napolnijo dečki s tlečo žerjavico konservne škatle, ki jih vihtijo na vrvici. V škatli je suha goba s starih štorov; ko začne tleti, stečejo otroci še danes po vaseh in tudi v Gorici in Trstu od hiše do hiše in dajo blagoslovljeni ogorek hišni gospodinji, za kar prejmejo kak dar, navadno denar. Stara navada je bila pri nas, da so matere pristavile kosilo šele, ko so prinesli otroci izpred cerkve ogenj, da so z njimi zakurile. V nekaterih krajih so nesli gobo s tlečim blagoslovljenim ognjem tudi na njivo, kjer so za blagoslov zažgali kup dračja. Ponekod, na primer na Kobariškem, so nosili v hiše tleča polena, ki so jih že prejšnji večer nagrmadili na cerkvenem žagradu.
Sveti ogenj je bil v taki časti, da možaki, po štiridesetdanskem postu niso začeli spet kaditi, dokler si niso prižgali pipe s tem ognjem. Na gornjem Vipavskem so imeli navado ohraniti blagoslovljeno žerjavico vsaj do Vnebohoda, v spomin na štirideset dni, ko je Jezus še ostal na zemlji po svo-
i vstajenju.
Okrog velikonočnega ognja se pletejo tudi mnoge legende. Tako pravijo, da je živel
PO PRVI MASI NA VELIKONOČNO JUTRO
SEDE DRUŽINA ZA PRAZNIČNO POGRNJENO MIZO IN SE LOTI »ZEGNA«
nekoč revež, tak, da ni imel za veliko noč niti trske za ogenj, da bi žena skuhala močnik za otročiče. Šel je k sosednim prosit za poleno, a mu ga trdovratneži niso dali. Že je zvonilo k vstajenju. Revež je šel pred cerkev in je v bridki žalosti sedel na cerkveni zid. Ob njem so še tleli ogorki blagoslovljenega ognja. Tedaj mu reče neki glas: »Vzemi to oglje, stresi ga doma na mizo in ti in vsa družina molita k vstajenju.« ces je odnesel in stresel oglje na mizo, molili so ob njem, in glej, ogorki so goreli in se razžarili v samo čisto zlato.
VELIKONOČNI 2EGEN
je za Veliko noč polno svetega blagoslova. Pravi velikonočni žegen je pa vedno le še tisti, ki pride po blagoslovu na mizo.
Tega je pa dosti in ima vsak svoj pomen. Najprej mora biti v jerbasu hleb belega kruha ali pince, ki pomeni Kristusovo telo. Poleg diši potica na Goriškem ali presnec na Tržaškem in Štajerskem. Oboje zavito v obliki venca ali trnjeve krone. Seveda ne sme manjkati gnjat ali pleče, pa tudi ne klobase, ki pomenijo vrvi s katerimi so Kristusa zavezali na Oljski gori! Vmes so tudi pomaranče, ki so podoba gobe, namočene v kisu. Hren spominja na žolč, ki so ga dali Križanemu piti, pa tudi na žeblje, ki je 'iil z njimi pribit. Rdeči pirhi, pet jih mora biti, pomenijo petero Kristusovih ran. Na Primorskem je ležal na vrhu vsega žegna ponavadi še »menih« za vsakega otroka v družini.
Ko so prinesli ves la božji žegen iz cerkve, se je vsa družina vsedla okrog belo pogrnjene mize in vsak družinski član je moral deti v usta najprej košček blagoslovljenega kruha, nato so prišle na vrsto druge dobrote. Vse to pa že za zajtrk, ki sc na Primorskem konča s hladetino, »žolco«, na Vipavskem jo imenujejo tudi »žepca«. Pra" vilna žolca s kosi svininc, jajčnimi koleščki in lovorjevimi listi se mora rahlo tresti-
Od vsega tega blagoslova pa mora še kaj ostali za ponedeljek, ko je treba iti v E" mavs na obiske k sorodnikom in sosedom« in nekaj tudi za prvo nedeljo potem, »malo veliko noč«, ko vabi že pomladansko razcvetena narava na prvi izlet v božjo prJ' rodo.
Tajinstveni čar velikonočnih praznikov more doživeti le človek, ki občuti njihov globlji smisel. Podedovan pa je ta že od prejšnjih rodov in časov. Stare velikonočne navade cvetnih butar, ragljanja, božjih grobov, požegnanih dobrot na praznični mizi, veselega pritrkavanja in pisanih jajc so še danes, ko vse diši po nafti in ne več po kadilu, priljubljene in se jih tudi moderni človek drži, vsaj napol. Za cvetni blagoslov si vtakne vsaj pozlačen oljčni vršiček v gumbnico. Namesto jerbasa jedil nesejo meščanke zdaj k velikonočnemu blagoslovu v ročni torbici košček potice in rdeče pirhe. Pri blagoslovu skoro sramežljivo odpro torbico in upajo vjeti vsaj delček blagoslova — kot ga je nekoč polna prazničnega razpoloženja prejela njihova mati in babica.
Vsaj malo blagoslova! Tudi če le malo verjamejo vanj. V tem je hrepenenje modernega človeka in smisel nekdanjih šeg in navad, ki še tlijo v njihovem srcu kot iskrica pod pepelom.
Ponavadi združi človek duhovno veselje z zunanjim. In to še posebej za vstajenske praznike, ko si privošči vsakovrstne priboljške, ki naj mu pomenijo z blagoslovom vred blagodat življenja.
VELIKONOČNI PIRHI
Velike noči si skoraj ne moremo misliti brez pirhov ali pisanic (ponekod pravijo tudi pisanke) in brez stoletnih navad, ki so sc z njimi v zvezi.
Velika noč je po premagani smrti praznik življenja. Tako je tudi jajce veljalo še pri starih Egipčanih za simbol življenja. Isto pojmovanje o praviru življenja v jajcu so imeli tudi Feničani, Črnci v Rodeziji in Indijanci na Perujskem višavju.
Skoro po vsem krščanskem svetu pa je ustaljena navada, da morajo biti velikonočna jajca rdeče pobarvana. Zato ker je rdeče znak krvi in trpljenja, pa tudi življenja in ljubezni že pri primitivnem človeku. Psihologi so dognali, da že majhnega otroka najbolj privlačuje rdeča barva. Postavite predenj košarico jajc v raznih barvah in videli boste, da bo najprej segel po rdeče pobarvanem.
Rdeče barvanje izvira iz starih obredov. »Benedictio ovorum«, blagoslov jajc, so poznali že v 13. stoletju in morda tudi že prej.
(še	ne objavljena	črtica avtorja, ki je komaj	26-leten padel	prvi pomladni dan leta
1944 pri partizanih pri Kranju).
Ob veliki cesti na pravo roko stoji slamnata koča. Tam je doma mala Micika, ki bo šla v jeseni že v šolo.
V nedeljo se čas nikamor ne premakne. Atek sedi za mizo, kadi cigaro, prebira časopis in se nestrpno ozira skozi pelagonije in fuksije v oknih, če se bo kaj kmalu prikazal Votli Miha, ki govori tako, kot bi človek	s	pestjo butal ob	prazen sod. Mama je
Miciki	že	umrla, to je	treba takoj povedati.
Takrat je bil visok sneg in tak mraz, da je vse pokalo, Micika pa še tako majhna, da so jo pustili doma na peči. Sedaj sta z atekom sama. O ne, v štibeljcu stanuje teta Klara, ki namesto mame Miciko češe, sili umivat , okrega, pa tudi poboža in pomuc-ka. Atek hodi na delo, teta Klara pa na dnino. Tako je Micika mnogokrat sama.
Mihe ni in ga ni, zato se atka loteva slaba volja. Ura na steni tiktaka, potem na drdro odbije in zopet tiktaka. Po pajčevini,
Med njivami se že bliskajo bele rute. Dekleta gredo k večernicam. S ceste je čuti govorjenje in otročji kreg. Matjaževa dva, ki ' gresta ministrirat, klatita s kamenjem nezrela jabolka. Atek meni, da so mini- j strantje največji falotje. »Tako je vedno bi- j lo in bo,« pravi. Čemu jih potem vzamejo za ministrante, se čudi Micika.
Nato pride teta Klara in zaveže Miciki lepo laneno aliko. Ko zazvoni vkup, se odpravi v cerkev. Že stopa čez prag, ko Miha še enkrat pravi: »Dež bo, pri moji veri!« Nato ji teta porine pod pazduho veliko ma-relo. »Da je ne pozabiš!«
Tako gre Micika k večernicam. V cerkvi poklekne med otroke, posluša nauk in poskuša moliti. Otroci se lasajo, ščipajo in suvajo s komolci, da je groza. Potem začne ogledovati podobe po stenah: Jožef z obli-čem gladi veliko desko, Jezušček se na tleh igra s križem, ki ga je sam stesal, Marija pa sedi na klopci in prede. Na oknu stoji lonček, v lončku pa lilija. Kradoma, boječe se ozira Micika na oltar svetega Mihaela. Tam pod njegovimi nogami leži črni rogač, grd, s kopitastimi nogami .. . Ha, sedaj je po njem ! Od oltarja zadiši po kadilu, gospod molijo in pojo. Prav ko dajejo žegen, posije skozi visoko okno sonce, posije prav na gospoda in zlato monštranco, da kar vid jemlje. Na koru pojo, orgije bučijo, da je veselje. V cerkvi je lepo kot v nebesih.
Komaj odidejo gospod v žagrad, že planejo otroci pokoncu in se drenjajo skozi vrata. Se pokropiti in pokrižati se ne utegnejo. Kot vihra zdreve proti Domu, kjer bo igra. Micika z majceno tesnobo v srcu gleda za njimi, toda ker nima dinarja, stisne ma-relo pod pazduho in odide navzdol po klancu. Pri kapelici pa ne zavije domov, marveč na britof, pogledat, kako je mami.
Tam ni žive duše, toda Micika se nič ne boji, le mimo mrtvašnice, kjer odlagajo neznane utopljence, gre malce nerada . . . Tako lepo je med grobovi, rože cveto kot v nobenem vrtu, metulji letajo, črički in murenčki godejo, da je veselje. Od vsepovsod odmeva njihova muzika, toda videti ni nobenega. Le kam se skrijejo? Mamin grob je lahko najti po velikem grmu rdečih rož. Moj Bog, trava jih utegne zadušiti I Micika položi marelo na tla in začne oberoč puliti plevel, ki se je razbohotil nad mamo. Vse, kar more, poruje, zraven pa sklene, da se še povrne in sicer s krampico. Ko poravna še križ, stopi korak nazaj in si ogleduje svoje delo. Ko zmoli vse, kar jo je naučila teta Klara, pomišlja, če bi še zapela, pa se spomni, da bi se to ne spodobilo.
Potem gre Micika naravnost domov. Vrata so zaprta. Atek je gnal na pašo, teta Klara je šla v vas. Micika seže pod prag po ključ, odpre in se razpravi. Potem zopet zaklene in odide za atekom na pašo. Atek jo je že težko čakal. Ko pride, ji da vrv in šibo, sam pa jo kar preko njiv ubere k Hojniku. Miha je povedal, da točijo dobro starino.
Micika ostane sama s Šeko, pase in prepoje vse pesmi, ki jih zna.
{Roža p asijontka
ki se sveti v soncu, počasi leze tolst pajek. Iz štibeljca se čuje petje: to je gotovo teta Klara, ki sedi na pručki in lista po »Molitvenih urah«. Ko prebere debele črke do podobe, vzame očala z nosa, pogleda nekam skozi okno in zapoje s tenkim glasom:
»Le za Jezusom hodimo, dokler še na svet živimo...!«
Potem se pri fari oglasi veliki zvon. Mici- ' ka ve, da vabi k večernicam. Takoj nato pride Votli Miha in se kot vedno na pragu spotakne. Pride in sede na drugi stol pri mizi. Sedaj gledata oba z atkom na cesto. »Deževati utegne! Za Pohorjem se grdo nabira!« pravi čez čas Miha in si nažge pipo. Atek Prikima. Zopet mine nekaj časa brez besed, nakar povzame atek zamišljeno: »Ne vem, ali bi gnal kravo na gmajno ali na vratnike!« Miha skomigne z rameni in ne reče nič.
Menda ni cvetice, ki bi bila tako ozko povezana s pojmom Velike noči in s Kristusovim I trpljenjem, kot je roža pasijonka. Pri nas jo poznajo tudi pod imenom trpijenka ali Kristusovo trpljenje. Njena domovina sta u.mašnji Peru in Brazilija. Od tam jo je prinesel v Evropo okrog leta 15b8 italijansk jezuit Ferrari. Ta je tudi opisal to ovijalko, ki se je tudi pri nas že močno priljubila.
V svoji domovini je ta rastlina plezala in se ovijala kot druge lijane po drevesnih deblih in vejah. V začetku 16. stoletja so poznali le dve vrsti te rastline, ki so jo botaniki imenovali »pas-siflora«. Danes poznamo tristo vrst pasijonke, a le nekatere so prilagojene našemu podnebju. Druge pa zgubijo svoj vonj, barvo in tudi cvet, ki je pri določenih vrstah trpljenke celo ušiten.
Pri nas se pasijonka bohotno razcvete šele na vročem poletnem soncu v belkasti, modri in vijoličasti barvi. Vsak cvet duhti le en dan. Nato se kelih zapre, a se odpre drugi poleg njega.
Ime pn je dobila pasijonka po že omenjenem Ferrarijevem opisu. Deli njenega bledomodrega cveta spominjajo na Odrešenikova mučila. Tri ] brazde cvetnih pestičev kažejo na žeblje. Pet praš-i nikov je pet Jezusovih ran. Nitasti in rdeče o-škropljeni notranji kolobar pit venček v cvetu spominja na trnjevo krono. Tridelni zeleni listi so podobni širokim sulicam Kristusovih rabljev.
I Dolga, ovijajoča se stebla so pa kakor vrvi zašle-| dovavcev v vrtu Getzemani.
Pobožna domišljija je našla na tej rastlini dosti trpljenske simbolike in je zato postala »roža pasijonka« ali »Kristusova trpijenka«.
Skrivnost slovenskih gorskih cerkva
Narodopisci in umetnostni zgodovinarji še vedno niso razrešili skrivnosti, zakaj so gradili stari Slovenci svoje cerkve najrajši na vrhovih gora. Vsepovsod po slovenskih deželah gledajo s temnih, gozdnatih gora, visokih tudi precej nad tisoč m — celo do blizu 2000 m — bele cerkvice, kar je ena naj večjih značilnosti slovenske pokrajine in sega samo tako daleč, do koder so naseljeni ali so bili še v srednjem veku naseljeni Slovenci. Te cerkve vrh gora so tembolj skrivnostne, ker so zgrajene največkrat daleč od zadnje gorske kmetije in so morali ljudje v resnici daleč romati,
da so prišli do njih. In kakšne težave so imeli šele z gradnjo! Tudi če so našli kamen na gori sami, je bilo treba vendarle marsikaj pripeljati od daleč na vozeh, ki so jih vlekli voli, ali prinesti na hrbtu. Marsikatera gora s cerkvijo na vrhu je namreč tako strma, da si je težko predstavljati, kako bi bili mogli priti z volovsko vprego do nje. Gradnja je predstavljala tako ogromen napor za ljudi in tudi ni bila poceni.
Čemu so torej gradili naši prodniki gor-
Prisluhni! Veter zavija in tuli. Beži iz ulice v ulico. Zaganja se v hiše, ljudi, drevesa. Borovci na koncu vasi samevajo. Zgrbljena starka kakor beda stopa mimo samotnih in revnih hiš. Tudi ukrivljeni borovci se zamajejo. Predmestje se potopi v neskončnost.
Pred mano vstane lepo moderno mesto. Povsod se svetlikajo raznobarvni reklamni napisi, v daljavi zapiska parnik. Morje tiho udarja ob obalo. Ob njej se sprehajajo lepe gospe s svojimi oblečenimi psički.
V ušesu mi zazvene trdi koraki. Spet zatuli veter. Strah me postane revnega predmestja, strah bogatega mesta. Kako neskončno majhna sem v tem velikem svetu. Tu v predmestju te mimogrede odnese zlobna be-
ške cerkvice? Danes skušajo marsikatero teh gradenj razložiti s prikaznijo Matere božje ali kakšnega svetnika. Vendar je gorskih cerkva toliko — in tudi niso samo romarske — tako da ta razlaga ne more veljati za vse in niti za večino izmed njih. Zato si lahko razlagamo nastanek gorskih cerkva le s tem, da predstavljajo ostanek nekega predkrščanskega, poganskega verstva. Nedvomno so častili starodavni Slovenci na vrhovih gora nekega svojega poganskega boga in so bili na češčenje tega božanstva tako navezani, da ga niso hoteli opustiti niti ob sprejemu krščanstva. Krščanski misijonarji pa so nato modro dopustili nadaljevanje te verske tradicije, le da so nekdanjega poganskega boga nadomestili krščanski svetniki.
Zanimivo je, da je večina starodavnih gorskih cerkvd posvečenih sv. Uršuli, sv. Urhu, sv. Ulriku, sv. Urbanu, sv. Juriju in sv. Arehu. V vseh teh imenih pa je najti
Ni ga vzdržalo na ležišču. Odkar je Simon iz Cirene pomagal Galilejcu križ nositi, je blodil okrog brez miru. Jutro po veliki soboti ga je našlo na ulici, ko je tipajoč cb hišnih zidovih taval proti mestnim vratom. Iz omotice so ga vzdramili koraki vojakov, ki so hiteli z griča skalnih grobov proti gradu Antoniji. Cirenec se je stisnil k zidu. Strmel je po ozki ulici navzgor, kjer so štrleli v nebo trije surovi križi.
Simon je premišljeval, kako se je vse to pripetilo. Tam je njegova njiva. Vračal se je z dela, ko je zašel v množico, ki se je smejala, pljuvala in divjala. Hotel se je preriniti skozi gnečo. Pri vratih se je Galilejec zrušil pod križevo težo. 2e je stal pri njem Rimljan in mu ukazoval: »Primi in pomagaj !«
»Čemu ravno jaz? So še drugi možje tu !«
Vojak ga je s sulico porinil h križu.
»Zares, prav tukaj je bilo,« je premišljeval Simon. »Vojaki so ga pahnili, da je padel na hrbet. S trnjevo krono je zadel ob moj obraz, da sem glasno zaklel. Tedaj se je obrnil. Zdaj me bo pokazal,« sem si mislil. Toda — tiste oči, tisti pogled, ki je segel v dno srca. »Simon,« je rekel — prav za moje ime je vedel — »ali sem te hudo ranil?« Tedaj sem krepkeje prijel za križ in sem ga nosil ob njem. Brez besede, tja do
da. Tam v velikem mestu te požro tovarne, avtomobili, parniki . . . Nekdo mi stisne roko.
»Mati!«
Nagubana, zgarana materina roka me poboža po še tako mladih licih. Trdno jo primem za roke in se ji privijem v naročje.
Mati ni več mlada. Pet otrok je vzredila. Tudi sama je v tem velikem svetu majhna stvar, toda njeno srce je tako ljubeče in veliko, da lahko sprejme v svoje varno na ročje vseh pet otrok.
Veter še kar naprej zavija okrog oglov. Ničesar več me ni strah. Tudi glas vetra je mehak. Osamljeni bori se prijetno zibljejo.
»Mati !«
M o j k a
koren Ur ali Ar, kar najbrž ni slučajno, ampak daje sklepati, da se v tem korenu izraža ime prvotnega božanstva. Ta koren pa se sklada z imenom slovenskega boga Kurenta ali Koranta, s katerim je nedvomno v zvezi tudi stari slovenski obred pomladnega »jurjevanja«, ki je bil v tej ali oni obliki razširjen po vsej Sloveniji, četudi je najbolj znano jurjevanje v Beli krajini. Tudi ta obred že dolgo privlačuje pozornost narodopiscev, ki vidijo v njem ostanek češčenja sončnega boga, boga, ki prinaša pomlad in daje vsemu rasti in cveteti.
Zdaj spomladi, v času izletov, si ne moremo privoščiti lepšega izleta, kakor da se napotimo na vrh katerega izmed neštetih slovenskih hribov, ki so kronani z belimi cerkvicami, in da se tam na vrhu navžije-mo čistega zraka, miru in tišine, kot je moderni svet skoro več ne pozna. Hkrati pa nas vzdušje tisočletne cerkvice navaja k meditaciji o preteklosti in sedanjosti našega slovenskega rodu.
j vrha. Tudi zdaj pojdem na vrh. Nihče me ne | vidi.«
|	In Cirenec je šel na grič lobanj. Na vrhu
j je obstal v mislih. »Tu je bilo. Tjale sem ! odložil tramove. Nato sem spet stopil k njemu. Ta ni zločinec, sem razmišljal. Nima takih oči, ne molči tako. Še enkrat ga bom pogledal, nato se pa zgubim med množico. Obrnil sem se in sem videl . . .«
Tisti hip se je Simon hudo ustrašil. Pred njim je stal obžarjen od svetlobe in s smehljajem na ustnih, on sam, Galilejec.
»Simon,« je spregovoril z milim glasom. »Koga iščeš?«
Cirenec se je tresel: »Gospod, nisi mrtev? Kje — kje so tvoje rane?«
»Vstal sem, Simon ! Vem, česa iščeš. Moj pogled. Pridi, Simon I« Cirenec se je razjokal na Galilejčevih prsih na gori križanja in vstajenja. V začetku križevega pota je občutil gnus in napor, velikonočno jutro pa je doživel z Njim, s katerim je trpel in vstal-Legenda pripoveduje, da ni več dolgo živel, Simon iz Cirene. Umrl je v hrepenenj1-1 po Jezusovem pogledu.
LEPO Ml JE BILO
limonova velika noč
„Slovenski pasijon" v Slovenski Benečiji
,, Praznično teto floveneev”
Na cvetno nedeljo je igralo tržaško Slovensko gledališče v Št. Lenartu v Beneški Sloveniji pred kakimi 1200 gledavci Slovenski pasijon. V meglenem nedeljskem popoldnevu, ko rosi pomladni dež nepretrgoma na vasico v dolini, je naselje Beneških Slovencev za nas, ki nismo tam doma, še bolj tiho in otožno. Kljub množici avtomobilov, ki so zagradili vse stranske poti, je vas prazna, posamezniki pa, ki jih še vidiš, so usmerjeni v eno samo smer: proti cerkvi Presvetega Srca lik ob cesti sredi vasi.
Tak vtis praznote si imel v nedeljo že okoli treh	popoldne,	a ko si stopil za	ljudmi do cerkve,	si	obstal	na samem pragu,	ker nisi mogel
v svetišče: ti skromni preprosti delavni ljudje iz vasi	in	iz zaselkov po bregovih	in tihih dolin,
so napolnili cerkev ter potrpežljivo čakali v klopeh	in	stoje	na začetek predstave Slovenskega
Pasijona vsaj že eno uro pred začetkom. Videl si lahko utrujene žene in zdelane starčke, pa otroke. Močnih zdravih ljudi ni bilo, ker so na
ter. 'L velikim zanimanjem so sledili pripovedi in igri. Slišal si tihe komentarje, vzdihe ob trpljenju in občudovanja ob lepoti.
Igravci so odigrali svoje vloge resnično doživeto in upal bi si misliti, da niso še nikdar mogli čutiti soutripa gledavcev s svojo igro tako kot tokrat v tej cerkvi sredi vasi.
Še pretresljiveje so doživljali gledavci Kmečki rekvijem in ga povezovali z lastno usodo in z zadnjimi vprašanji, ki tle nekje na dnu vsakega človekovega srca.
Ce sla ta dva dela Slovenskega pasijona miselno globoka, čeprav izražena v preprosti besedi, so pa odlomki škofjeloškega pasijona, ki so sledili, gledavce do dna prevzeli. Izbor, ki ga je opravil prof. Mahnič, se nam zdi zelo posrečen in zadosten, saj bi verjetno daljše igranje obledelo ta močni vtis, ki so ga dosegli igravci s temi, čeprav krajšimi odlomki.
Gledavcem je zastal dih, da niso prav vedeli, ali v svojih mislih doživljajo Pasijon, ki so ga slišali zjutraj na cvetno nedeljo pri maši, ali gledajo resnično zgodbo. Sele, ko so ugasnili žarometi in so igravci spraznili oder, se je sprožilo tisoč vprašanj: ali so viseli na križu res živi ljudje, ali so biriči res tako zelo tepli Kristusa in kako to, da ga niso že med bičanjem pobili do smrti in še tisoč vprašanj.
Igravci so igrali doživeto, posebno Kristusova podoba je bila impresivna, človeško realistično topla, pa vendar z božanstvenim pridihom odeta.
Doživljanje Slovenskega pasijona pri preprostem občinstvu, ki morda še nikdar ni videlo gledališke predstave, je bilo izredno. Pa tudi pri nas, ki hodimo v gledališče, je učinkoval Pasijon v cerkvi na poseben način in se je v vsakem izmed nas utrnilo vprašanje, ali ne bj mogla verska ali pa duhovna drama najti veliko večji učinek na gledavca v cerkvi. Morda bomo doživeli renesanso današnjega gledališča prav v notranjosti svetišč, ko se bodo predstave povrnile tja, kjer so se začele.
Seveda je mnoge Tržačane zanimala predstava v cerkvi, mnogi smo šli po službeni dolžnosti radijskih kronistov in kritikov tja, drugi kot časnikarji, na nas vse je napravil Slovenski pasijon v Slovenski Benečiji velik vtis. Toda to ni važno.
Množica med igro »Slovenski pasijon«
Važno je, da so ljudje izpod Matajurja doživeli vendar enkrat tako nepozabno cvetno nedeljo. Bili so srečni in veseli. Morda je bilo to zanje prvo večje duhovno darilo, ki so ga mogli prejeti v sto letih šele v demokratični novi Italiji.
J. P.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Kulturni dom V nedeljo, 14. aprila, ob 16. uri Mirko Mahnič »STARI LJUDSKI TRIPTIH«
(Soldaški mizerere • Kmečki rekvijem Vinska žalostna z alelujo) v sredo, //. aprila ob 29. uri ABONMA: SiNDiKALNl (RED G)
(Vstopnice so še na razpolago)
Italo Svevo - Tul lo Kczich ZENOVA IZPOVED
(La coscienza di Zeno)
(drama v dveh delih)
Prodaja vstopnic vsak dan od 12. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstave pri blagajni Kulturnega doma; ob nedeljah in praznikih samo eno uro pred pričetkom predstav. Rezervacije na tel. 734265.
»Slovenski pasijon« v cerkvi v St. Lenartu
delu v tujini: v Belgiji, v Franciji, v Švici... Vračajo se le za Božič domov, za cvetno nedeljo .hm jc to nemogoče.
Mračna notranjost cerkve je že sama vabila k hoki tihi zbranosti, čeprav si čutjl na obrazih ljudi povsem drugačno razpoloženje kot tedaj, ko Prihajajo k nedeljskemu bogočastju V vseh je bilo
nekaka zadržanost in spoštljiva prisotnost. Tiho 'n zadržano so potekale zadnje priprave za predstavo, oder in vsa scena je bila že pripravljena, žarometi pritrjeni na stebre. Stene stavbe, kj Piso izglajene, še manj pobeljene, so odražale v senci šilastih lokov in odsevov skozi rozete Pod stropom nekako arhaičnost ter so se zelo prilagale vzdušju velikega Evangelija, ki ga bodo 'gravci zdaj zdaj začeli pripovedovati in ga poizkusili nazorno predstaviti.
Prvi je stopil na oder župnik teh dolin in je vokviril predstavo in cerkveni prostor. Odstranil ie zadnje ovire, ki bi mogle kaliti harmonijo prostora in predstave. Govoril je duhovnik svojemu ljudstvu.
Za njim je drugi duhovnik razložil v narečni govorici -kaj bodo videli na odru in kako naj Predstavo gledajo.
Ustvarjeno je bilo najboljše razpoloženje gledavcev. Igravci so pričeli s Soldaškim mjserere. Gledavci so uprli oči v postave, ki so jih osvetlili žarometi, ljudje so prisluhnili kriku in bolečini ter preprosti ljudski govorici vojakov, ki so bili obenem poosebljenje vseh teh starih mož v cerkvi in poosebljenje bolečine in trpljenja ina-
Mohorjeva družba v Celju je izdala v zadnjem času prvi dve knjigi dela »Praznično leto Slovencev«, ki ga je napisal ugledni slovenski etnolog Niko Kuret. Obe knjigi sta zelo lepo opremljeni, za kar je poskrbel ing. arh. Tone Bitenc, ilustriral pa ju je slikar Maksim Gaspari.
Niko Kuret prikazuje v tem svojem delu nekdanje in sedanje slovenske ljudske navade v zvezi s cerkvenimi prazniki skozi vse leto ter začenja s pomladjo. Kljub prijetnemu branju prijetnemu tudi zaradi krasne slovenščine in popolni odsotnosti tiskovnih napak — pa lahko strokovnjak takoj ugotovi, kakšnega ogromnega truda je stalo avtorja zbiranje, urejanje in moderno obdelovanje tega gradiva. Uspeh pa je tako čudovit, da lahko rečemo, da nam je Kuret prvi v celoti (čeprav morda šc ne popolno) prikazalo vso lepoto in neverjetno bogatsvo slovenskih prazničnih ljudskih navad in obredov. Do-zdaj izdani dve knjigi sta ponos vsakogar, ki ju ima v svoji knjižnici — in kljub estetsko prvovrstni opremi — sta poceni. Dobiti ju je tudi v slovenskih knjigarnah na Tržaškem.
Niko Kuret pojasnjuje v »Besedi na pot«, zakaj se je lotil tega težkega dela, ki pa ga je opravil z veliko ljubeznijo: »Tudi Slovenci nismo ušli usodnim spremembam, ki jih je v zahodnih deželah že zdavnaj izzvala doba industrializacije. 'Zajela nas je celo že doba atomike, elektronike, avtomatizacije, ki še globlje spreminja življenje sodobnega človeka. Najtehtnejše so pač spremembe v družbenem sestavu in v načinu življenja. Stari svet tu nima več mesta. Idilični »stari časi« so dokončno mimo in čimdalje manj bo kotičkov, kjer bi utripalo življenje še v načinu naših staršev, starih staršev, pradedov.
Razvoj prinaša prelom s preteklostjo, toda kulturen narod izročila prednikov zalo ne bo puščal vnemar. Skušal bo marveč biti pravičen vrednotam, ki so jih ustvarili in ki prav vse; niso za v staro šaro... Drugod so zato že zdavnaj |
poskrbeli, da ohranijo potomcem spomin na življenje v »starih časih«, posebno pa spomin na šege In navade, ki so nekoč spremljale človeka od pomladi do zime, od rojstva do smrti. To ni čustvena zanesenost, to je spoštovanje izročila, tistega izročila, ki ga zase kdo lahko odklanja, ki pa vseeno ostane de' narodove kulturne dediščine. 2e zato je vredno, da ga poznamo.«
Samo opisovanje velikonočnega časa (od začetka posta do Velikonočnega ponedeljka) obsega skoro 180 strani prve knjige. Užitek je brati npr. njegove opise šeg na velikonočno soboto. Tako piše med drugim: »Od Valvasorjevih časov do danes se je žegen (to je blagoslavljanje velikonočne jedi) na Slovenskem le malo spremenil. Razgled po posameznih slovenskih pokrajinah tudi pove, da so jedi, ki jih je treba nesti k blagoslovu, povsod precej iste: pecivo (kolač, potica, šartclj, bel kruh), meso (navadno samo svinina-gnjat, pleče, klobase), /.ijca, hren. So pa tu in tam tudi zanimive posebnosti...«.
—0—
NOVA ŠTEVILKA REVIJE »T R I E S T E«
Izšla je nova, 81. štev. revije »Trieste«, ki prinaša med drugim članek Gujda Botterija o anahronizmu, ki ga predstavljajo danes italijanske province kot ostanek napoleonske dediščine-spričo avlonimij dežel in občin; obširno kritično poročilo Elia Apiha o knjigi prof. J. B. Duro-sella »Le conflict de Trieste«, ki je izšla v Bruslju;- razpravo Ljubiše Adamoviča o usmerjenosti jugoslovanskega gospodarstva proti Evropskemu skupnemu trgu; članek o Lojzetu Spacalu; študijo Claudia Silvestrija o tem, kako si je fašizem podvrgel tržaške sindikate, in drugo.
Izšla je 7., velikonočna številka mladinskega lista »Pastirček« s pestro vsebino in lepimi ilustracijami. .
Narodi se bore
Slovenci se niti malo ne zavedamo, kako smo lahko srečni, ker smo si ohranili neokrnjene vse značilnosti resničnega naroda: narodno zavest tudi v političnem in ne samo etnično-folklornem smislu, lastno narodno kulturo z vsemi njenimi atributi, kot so književnost, umetnost, radijske oddaje itd., strnjeno etnično ozemlje in — jezik. Pogosto poudarjamo, da smo eden najmanjših evropskih narodov, a reči bi morali, da smo najmanjši med velikimi evropskimi narodi, kajti imamo vse tisto, kar imajo veliki narodi: priznano pravico do lastne države in narodne suverenosti, vse mogoče znanstvene in kulturne ustanove, od akademije in univerze do narodnega gledališča in televizije, šolstvo v lastnem jeziku in lastni pristojnosti (to velja seveda za matično Slovenijo), lasten parlament in vlado itd.
MNOGO NARODOV JE V SLABŠEM POLOŽAJU
Mnogi drugi evropski narodi, ki so številčno približno enako močni kot slovenski ali tudi močnejši, so v neprimerno slabšem položaju. Izjema so samo Islandci, katere varuje njihova otočna lega in odmaknjenost, ter Makedonci in Albanci. Toda Makedonci se morajo še danes boriti za priznanje svoje narodnosti in jezika, kar nam dokazujejo prav polemike teh dni z Bolgari, medtem ko so imeli Albanci nesrečo, da so zapadli že zgodaj pod turški jarem, kar je odločilno zavrlo ves njihov narodni razvoj, tako kulturni in gospodarski kot politični in duhovni, tako da jih je danes samo geografsko mogoče prištevati k Evropi. Celo nekdanjo krščansko vero so po veliki večini zamenjali za mohamedansko.
Usoda mnogih drugih majhnih (pa tudi večjih) narodov pa je še bolj žalostna. Estonci (1,200.000), Letonci (2,000.000), Li-tvanci (3,000.000), Armenci (2,200.000) in razni drugi manjši narodi, ki so vključeni v Sovjetsko zvezo, so neposredno ogroženi
za svoje jezike
v svojem narodnem obstoju zaradi masovnega naseljevanja Rusov na njihovem narodnem ozemlju, ki ga zakonodaja ne le ne zabranjuje, ampak celo pospešuje, da bi se ti narodi čimprej asimilirali. Prestolnice vseh teh narodov imajo danes že enako ali celo večje število ruskega prebivavstva kakor domačega, kar pomeni strahotno cok-ljo za razvoj teh narodov in razjeda njihovo narodno zavest. V Sovjetski zvezi so dejansko priznane samo dežele kot teritoriji, ne pa narodi, ki so po sovjetskih teorijah obsojeni na to, da izginejo in se zlijejo v »sovjetski« socialistični narod, ki pa bo seveda ohranil poteze ruskega naroda, ki je najštevilnejši in kateremu se morajo drugi prilagoditi, tudi jezikovno.
Namesto narodov kot biološko-organskih in duhovno-kulturno-političnih enot upoštevajo sovjetske statistike in oblasti samo prebivavstvo določene dežele, torej npr. namesto estonskega naroda — ljudstvo E-stonije, pri čemer pa so seveda mišljeni prav tako novonaseljeni Rusi kot domače estonsko ljudstvo; oboji imajo v političnem in kulturnem pogledu enako besede, in Rusi kot vladajoči narod nastopajo seveda pri tem celo bolj samozavestno.
TRAGEDIJA KATALONCEV
Glede na to se lahko reče, da so obsojeni majhni narodi v Sovjetski zvezi resnič-
2akaj mam mo, mapiiojc
kred kratkim je izšel v Argentini nov slovenski roman, Maroltov »Rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kavška«. Na naš tržaški knjižni trg ta knjiga še ni prodrla — v tem pogiedu je Kulturna akcija z drugimi slovensKimi založbami onstran oceana preveč pasivna an brezDriž-na — vendar nam je iz uosedanjih ocen v tisku mogoče ugotoviti, da iuui ta roman ooravnava v bistvu saino siovciisko tematiko, povezano z dogajanjem v domovini, to je namreč značilnost vseh slovenskih pripovednih del, ki izidejo ne le v Argentini, ampak tudi drugje. Njihova vsebina je dosledno zajeta v tej ali oni obliki iz nekdanjega ali sedanjega življenja v domovini. Temu se ne morejo odtegniti niti tako kvaluemi avtorji, kot sta Mauser in Jurčec. Do neke mere se je odtegnil temu »pravilu« samo Simčič s svojim romanom »Človek na obeh straneh stene«.
Pričakovali bi namreč, da se bouo slovenski avtorji, ki že veliko časa žive onkraj marja, kon -no odločili pisati iz tamkajšnjega okolja, tudi ce bi glavne osebe ostale Slovenci. To bi pričakovali predvsem od mlajših avtorjev, na splošno pa od vseh, ki žive že dve desetletji ali tudi več sreni zanimivega	tujega	okolja, pa	naj gre	za južno-
ameriška ali severnoameriška mesta, ali za eksotično in vabljivo pokrajino ter rasno tako zanimivo prebivavstvo, kot so Južnoamericani, pa tudi Severnoameričani s svojimi rasnimi problemi. Teda nič takega ne najdemo v slovenskih romanih in novelah,	ki nam prihajajo	od tam,	(pa tudi
revije so skoraj zaprte za' tako problematiko).
Kaj je torej vzrok, da naši avtorji ne odkrijejo in ne prikažejo v svojih delih tem, ki bi bile značilne za	okolje,	v katerem	žive? O	tem smo
v tukajšnjih literarnih krogih že večkrat govorili, ne da bi mogli »pogruntati« pravi vzrok. Lahko jih je namreč več. Nekateri menijo, da je temu krivo domotožje po domovini, ki jih duševno oddvaja od novega okolja. Njihov duh še vedno išče bolj domovino, kakor pa raziskuje novo deželo in njene tipične probleme. Drugi so izrazili mišljenje, da se slovenski pisatelji v tujini drže preveč v lastnem, slovenskem krogu, v umetnem slovenskem svetu, ki so si ga ustvarili kot nekako oazo sredi	tujine,	in ta oaza	jim pomeni več
kakor vse,	kar je	zunanj nje.	Seveda	hi bil ta
razlog v zvezi s prvim, ker prav tako izvira iz domotožja.
— ^
no na narodno smrt, če sovjetske oblasti ne bodo začele izvajati drugačne narodnostne politike in ne bodo priznale načela, da je treba spoštovati narode kot zaključene organizme ter jim priznati suverenost na njihovem ozemlju ter nedotakljivost njihovega etničnega prostora. A nič ne kaže, da bi bila sovjetska vlada pripravljena priznati svojim narodom te pravice, kaj šele pravico do politične samoodločbe.
V ostali Evropi so v podobnem in celo še v slabšem položaju Katalonci v Španiji, katerim je naravnost prepovedano uporabljati njihov jezik. Frankistična diktatura je
TtamlmivejSih tomamoa?
i retji mislijo, da jc temu kriva premočna in preuoigo trajajoča trauicija psiholossega m sirn-ounsticnega (Lannarj romana v slovenski literaturi, iaKo v pripovedništvu Kot v kritiki. Od tod ceie strani obsegajoča prikazovanja, Kaj junak premišljuje in kaKsna je njegova duševnost, kot da bi moral biti pisatelj zdravnik-psihopatolog, medtem ko sc v kritiki razodeva laka nagnjenost K ps.noioskcmu romanu s i razami koi npr.: »Značaji oseb so premalo poglobljeni« itd., Čeprav je jasno, da razodeva človek svojo duševnost predvsem s svojimi dejanji. Ta povedo o njegovi psihologiji več, kakor pa cele strani psihološke analize, ce smemo tako imenovati navadno dolgočasno razmišljanje o duševnih značilnostih ne po-seono zanimivih junakov, — nezanimivih ravno zato, ker niso zmožni dejanj.
Seveda nikakor nočem vzbuditi vtisa, kakor da je v tem nekaj negativnega, če so slovenski pisatelji v tujini še vedno notranje bolj navezani na domovino kakor na tuje okolje, kač pa lahko sklepamo, da se nekoliko preveč umikajo tujemu okolju m njegovim vplivom, namesto da bi se spopadli z njim m si osvojiii najootjše element«, v njih ter z njimi obogatili svoje izkušnje. Lahko bi mnogo pripomogli k temu, da bi se slovensko pripovedništvo kot celota končno znebilo svojega še vedno tipično domačijskega, vase zaprtega značaja in se odprlo svetu in njegovim živim problemom, ki so končno problemi vsakega človeka in vsake skupnosti.
S tem, da se naši prekomorski pisatelji zapi rajo v lasten krog in v domotožno »domačijstvo«, pa tudi tvegajo, da izgube stik z živimi, aktualnimi problemi in tako tudi z življenjem sploh. Znajdejo se v nevarnosti, da bi obravnavali le svet idej in predstav in da bi v svojih delih prikazovali tudi slovensko domovino in življenje v njej le kot nekaj abstraktnega, le kot projekcijo iz. preteklosti. To pa bi bila resnična škodo za slovensko literaturo, kateri lahko vsaj nekateri od prekomorskih pisateljev po svojem talentu in literarni kulturi precej dajo, tudi precej novega, in kar od njih tudi pričakujemo. Zato snio prepričani, da bomo prej ali slej res dobili od tam velik, epičen, moderen slovenski roman, poln barvitosti, kakor si ga želimo.
F. J.
Ž1ENA IN DOM
prepovedala skoro vse njihovo časopisje in sploh uporabo katalonskega jezika v kulturi in javnem življenju, razen v stvareh, ki so smatrane za malenkostne in brez narodnega pomena, samo kot izražanje v dialektu, kakor bi se izražal npr. kdo tudi v kakem drugem dialektu španskega jezika. V tem pogledu so Katalonci v položaju Beneških Slovencev. Politično katalonskega naroda ni, oziroma ga ne sme biti. Glede na absolutno prevlado španskega jezika je jasno, da se počutijo priseljeni Španci (Kastilijanci) v Kataloniji kot doma in gospodarji, Katalonci pa morajo to tiho prenašati, če nočejo pred sodišče in v zapor.
UČINKOVITOST FRANKISTICNEGA NASILJA
Okrog 24°/o ljudi v Španiji govori kata-lonščino, to je skoraj 7 in pol milijonov, in vendar nimajo v jezikovnem in politič-no-narodnem pogledu niti toliko pravic kot slovenska manjšina v Italiji. Vse pa tudi kaže, da ima frankistično nasilje, ki traja že desetletja, tudi uspeh in da narodna zavest Kataloncev počasi zamira, še najbolj jo varuje Cerkev.
V enakem položaju so Baski, katerih domovina je poleg tega še razdeljena med Španijo in Francijo. V obeh državah so izpostavljeni raznarodovanju, le da se to dogaja v Španiji z nasiljem. Velik del baskovskega prebivavstva že ne govori več baskovsko, vendar so si tudi še mnogi izmed tistih, ki govore kastilijanščino, ohranili baskovsko narodno zavest. Prav zadnje dni slišimo o novih baskovskih političnih demonstracijah v Španiji. Na čelu narodnega in državnega gibanja so duhovniki, zatp jih Francov režim zapira in obsoja. Vendar so Baski odločen in samozavesten narod.
Bretonci ne znajo vec bretonsko
V Franciji so v težkem narodnostnem položaju Bretonci, ki so keltskega pokolenja. Pred poldrugim tisočletjem so se priselili iz Južne Anglije, na begu pred tamkajšnjimi vdorniki. Velika večina bretonskega ljudstva že ne govori več bretonsko in tako morajo celo glasila bretonskega narodnega gibanja izhajati v francoščini. Breton-ščine se uče danes Bretonci kot tujega jezika, seveda samo prostovoljno, ker v šolah bretonščina ni med učnimi predmeti. Francoske oblasti neprijazno gledajo na o-življanje bretonskega jezika in bretonske narodne zavesti, vendar so se Bretonci z navdušenjem lotili svojega narodnega preporoda, ki teži zaenkrat predvsem za tem, da bi se čimveč Bretoncev spet naučilo bretonščine. Zahtevajo pa tudi politično in gospodarsko avtonomijo.
V Angl ji so se zadnja leta krepkeje zga nili Waližani in Skoti. Škoti celo že zahtevajo narodno neodvisnost. V oviro jim je to, cla velika večina Škotov govori samo Se angleško in da je narodna zavest večine šibka.
Spričo razmer pri teh in drugih manjših evropskih narodih je torej položaj slovenskega naroda še sorazmerno prav ugoden. Ironija je, da medtem ko dobivajo neodvisnost razna afriška plemena, se morajo evropski narodi s tisočletno kulturo, kot npr. Katalonci, Baski in Bretonci, pa tudi Estonci, Letonci, Litvanci in Armenci šele boriti za svoj narodni obstoj nasproti narodom, ki menijo, da imajo »zgodovinsko« pravico do oblasti nad njimi in nad njihovo zemljo ter do iztrebljanja njihovega jezika.
S pomladjo, lepim vremenom in velikonočnimi prazniki smo sc znašle pred kupom uoma-cili opravil, ki jih avtomatično, iz leta v icio opravljamo prav v tem obetoeju:	na vrsti je
beljenje ali generalno čiščenje stanovanja, čiščenje m spravljanje zimskm oblek, urejanje teras in vrtičev, seaaj preu prazniki pa še pripravljanje dobrot, nakupovanje uarii m barvanje pirnov.
Pa se vprašajmo po vsem tem naštevanju: ali ni vse lo delo naenkrat preveč J Preveč za žensko, ki je zaposlena, pa tudi za tisto, ki je le gospodinja. Ko smo vse to delo opravile je tudi našit) moči konec, so naši živci pri kraju, skratka to pontlauno pospravljanje postane prava teža za vso družino. L vsem tem vas seveda nimam namena odvračati od vseli teh potrebnih opravil, vendar bi vam le dobrodušno svetovala, da si jih oddelite v času glede na vaše moči ter upoštevajoč vaše in družinsko razpoloženje. Pomislite včasih, da je pomlad najlepši letni čas, da je narava čudovita in da bi vam kratek sprehod po dišečem zraku zelo, zelo koristil po dolgi zimi. Tudi človek je potreben prezrače-nja in olepšanja, zato kljub dolžnostim, ki jih čutimo do doma in družine, ne smemo pozabiti nase.
—0—
Se kratek nasvet, če boste pripravljale pirhe: morda bi rade poleg rdečih, zelenih, rumenili in plavili pirhov imele v košku tudi lepe čokoladno rjave pirhe? Kupite torej zavoj rjavega krep-papirja, namočite ga v vodo, in ko bo voUa temna od barve papirja, položite vanjo že kuhana in ohlajena jajca. Pustite jih v vodi toliko časa, da dobe zaželeno barvo.
Ce hočete vaše pirhe olepšati, lahko kupite v papirnicah ljubke sličice z velikonočnimi motivi, ki jih z lahkoto nalepite na že obarvana jajca. Da se bodo pirhi lepo svetili pa je najboljši pripomoček košček slanine.
In s tem končam, drage bralke, ter vam in vašim družinam iz srca voščim vesele velikonočne praznike!
Mariina
DOBRE POTICE ZA VELIKO NOC
Med našimi bravkami je tudi mnogo mladih, ki še niso popolnoma veščo v pripravljanju različnih jedi in sladic ter so nas prosile, da bi jim priskočili na pomoč. Rade volje smo jim zato namenili današnji članek, da bi čimbolj razveselile svoje družinece z okusnimi poticami za veliko noč. nike.
POTICE. Testo: % kg moke, % litra mleka, 2 dkg kvasa, žlička soli, limonina in pomarančna lupinica, žlica ruma, 6 dkg sladkorja, 3 rumenjaki, 10 dkg surovega ali 7 dkg kuhanega masla ali V4 dl olja.
Presejamo moko postavimo na toplo, da se pogreje. Posebej pristavimo kvas (razdrobimo ga v lončku, mu pridenemo 2 do 3 žlice moke, žlico sladkorja in toliko mlačnega mleka, da dobimo aosto zmes, ki io denemo na ne pretopel prostor, da vzhaja). Medtem stepemo v lončku ostalo mleko, rumenjake, sladkor, sol, nastrgano pomaranč no ali limonino lupino in vse malo pogrejemo. Temu pridenemo raztopljeno masio in rum ter vse skuipaj zlijemo v moko, ki ji pridenemo že vzhajan kvas. Vse to zmešamo v testo, ki ga nato
stepemo tako dolgo, da se loči od kuhalnice, in sklede. Teslo nato spravimo skupaj, pokrijemo s pogretim prtičem in postavimo na toplo, da vzhaja Ce mislimo napraviti več potic, razdelimo že sha-jano testo na hlebčke, ki jih dobro pogrnemo in denemo na toplo, da znova vzhajajo. Dobro vzhajano testo nato razvaljamo po deski v pravokotno obliko. Namažemo ga s poljubn m nadevom, tesno zvijemo, denemo v pomaščen model za potico, v katerem naj še enkrat vzhaja. Ko naraste za dvakratno množino, denemo potico v peč in jo pečemo približno dobro uro.
Rozinov nadev: 10 dkg surovega masla, 10 dkg sladkorja, 2 do 3 rumenjake, limonina lupinica, sneg iz dveh beljakov, po potrebi še malo smetane. 40 dkg rozin, pest dobrih drobtin.
Maslo, sladkor in rumenjake umešamo, pride-nemo nastrgane limonine lupinice, malo smetane in nazadnje trd sneg iz beljakov. S tem namažemo razvaljeno testo. Oprane in nato na toplem osušene rozine potresemo vrh nadeva. Ce je potičevje premokro, mu dodamo še nekoliko drobtin.
Orehov nadev: Vi kg sladkorja, 2 dl vode, 40 dkg orehovih jedrc, 8 dkg surovega masla, 1 dl olja, 2 do 3 rumenjake, po potrebi nekaj žlic smetane, 2 do 3 žlice ruma. Sladkor polijemo z vodo, da ga pokrije in vse skupaj prevremo: temu pridenemo zmlete orehe, ter nato primešamo sladkorju in orehom še vse drugo. Lahko pa ravnamo tudi tako, da primešamo sladkorju samo del orehovih jedrc, druge pa potresemo vrh testa, testa.
Mandeljnov nadev: 15 dkg surovega masla, 3 do 4 rumenjake, 10 dkg sladokrja, 34 kg mandeljnov, 3 beljake, 8 dkg drobtin.
Mandeljne najprej	olupimo	in	nato	zmeljemo.
Prepažimo jih nato z dvema žlicama sladkorja v kozici brez maščobe. Surovo maslo zmešamo
rumenjaki in sladkorjem, da naraste, nato pa dodamo prepražene mandeljne in sneg. Razvaljano testo namažemo z nadevom, po vrhu pa ga potresemo z drobtinami. Za boljši nadev vzamemo namesto drobtin zmlete mandeljne.
Čokoladni nadev:	15 dkg	surovega	masla, 20
dkg moke, Vi do 34 litra mleka, 20 dkg sladkorja, 20 do 25 dkg čokolade ali 10 dkg kakava (v tem primeru denemo še 10 dkg sladkorja) in vanilija.
Maslo razstopimo, mu pridenemo moke, ki jo pražimo in, še preden zarumeni, zalijemo z mlekom in prevrnemo. Mlečno prežganje naj bo tako gosto kot navadna krema. Nato mu primešamo še zmehčano čokolado ali kakao, sladkor in vanih o ter vse skupaj ohladimo. Ce je nadev pregost, ga lahko razredčimo z rumenjakom ali pa z mlekom. Čokolado zmehčamo na papirju nad paro ali pa jo lahko tudi zmeljemo ali nastrgamo. Za preprostejšo potico vzamemo dvakratno količino testa in enkratno količino	nadeva.	Pri	testu	lahko znižamo količino jajc, sladkorja	in	maščobe, zvišati
pa moramo količino mleika.
Končno še najlepše voščilo za čim boljši uspehi
ŠPORT MED NAŠO MLADINO !3reg in Kros izgubila, fofiol zmagat
Finale italijanskega pokala in turnir petdesetletnice
Kljub pesenetljivo dobri igri so morale Bre-žanke le klonili pred zelo močno ekipo AGI iz Gorice z 0:3 (12, 5, 4). Vendar so odbojkarice Brega pred svojim občinstvom dokazale, da so se končno otresle krize, v katero so pred časom zabredle. Tokrat so igrale umirjeno in borbeno. Z igro, ki so jo prikazale, so lahko zadovoljne, čeprav so srečanje izgubile.
V drugi skupini ženske B lige pa so dekleta Sokola po zagrizeni in pozitivni igri premagala v Sacilcju tamkajšnjo ekipo Casagrande s 3:2 (— 5, 10, —6. 8,' 10).
Dne 13., 14. in 15. t. m. bo v Trstu zanimiva namiznoteniška prireditev. Na sporedu bodo li-nalne tekme italijanskega pokala, za katere se žal borovci nismo kvalificirali. Verjetno se še spominjate, kakšno smolo smo imeli proti sicet močni ekipi Lega Navale Taranto. Končni rezultat je bil 5:4 v njihovo korist, prav lahko pa bi bil v našo. Favorit za končno zmago je Nichelino iz Turina, račune pa bi tej homogeni ekipi lahko prekrižala Alpe iz Bergama ali tržaška »Sol-fitta«.
Istočasno bo tržaški klub »Soffitta« organiziral tudi državni turnir posameznikov in dvojic vseh kategorij. Nastopili bodo tudi naslednji slovenski pingpongaši: Srečko Čebron, Aleš Žetko, Ravel Ugrin, Stelio Giovannini, Mili Bogdan, Rudi Košuta in Nadja Grion za rojanski DOM, za Bot pa Norči Zavadlav, Nadja Svab, Lučka Fale-
tič, Miranda Battista, Edi in Emil Bole, Sergij in Adrijan Tavčar, Karel Tomšič, Nevo Hrvat, Ervin Mezgec in podpisani. Ce nam bo žreb naklonjen in če se bomo vsi borovci res potrudili, ni izključeno, da nam uspe osvojiti Pokal petdesetletnice, ki si ga bo dokončno prisvojilo društvo z največjim številom točk. Odločilen bo tu doprinos naših deklet, ki se do sedaj državnih turnirjev niso udeleževale, zelo važno pa je, da
Naročnike, ki še niso poravnali naročnine, opozarjamo, naj to store čim-prej. Poravnajo jo lahko ali na upravi lista ali po poštni položnici, ki jo dobe na vsakem poštnem uradu.
Uprava
bi nas prišlo naše občinstvo v čim večjem številu bodrit. Turnir sc začne v soboto ob 8.30 zjutraj, večina finalov pa bo na velikonočni ponedeljek zjutraj v prostorih društva Societa Ginnastica Trieslina. Upajmo v uspeh.
Edi Košuta
Športno udejstvovanje goriške „01ympije”
Casagrande razpolaga z dobrimi igralkami, ki pa niso dovolj vigrane. Sokolu je v četrtem setu že slabo kazalo, ko so se Zavadlavova dekleta zbrala in zasluženo premagala bolj kvotirane nasprotnice.
V moški D ligi je zgoniški Kras izgubil proti videmskemu CSI Friuli z 1:3 (—7, +8, •—12, —10). Vidcmčani so se v primeri z lanskim letom zelo izboljšali. Zelo prisebni so v obrambi, kjer z u-spehom uporabljajo blok, a so nevarni tudi v napadu. Kras je igral slabo predvsem v obrambi, usodno pa je bilo, da je prav v odločilnih trenutkih popustil.
Nagrade CONI za leto 1967
Prejšnji teden je bila v hotelu Transalpina v Gorici svečanost razdelitve nagrad CONI za leto 1967. Ob navzočnosti naj višjih predstavnikov oblasti ter športnih organizacij (prisotni so bili: prefekt Pietrostelani, nadškof Cocolin, deželni podpredsednik Devetag, deželni odbornik Tripani, pokrajinski predsednik Chientaroli, kvestor Chini, pokrajinski delegat CONI Bregant, občinski od bornik za šport Agati, državni predsednik Pena-thlona Mairano, pokrajinski predsednik Penathlo-na Gaier in drugi) je slovensko športno združenje »01ympija« dobilo odlično priznanje. Podeljena ji je bila srebrna svetinja za njeno udejstvovanje na lahkoatletskem in odbojkarskem pod-, ročju z naslednjo utemeljitvijo:	»priznanje za
znatno dejavnost v letu 1967 ter za zadovoljive uspehe in rezultate, zlasti pa še za posebno skrb, posvečeno dvigu športa med mladino in tehnični pripravi mladih in najmlajših v raznih športnih panogah.«
Nagrada je torej lepo priznanje društvu in njenemu požrtvovalnemu trenerju prof. Kran-nerju.
01ympija je bila ustanovljena leta 1960, pa jedo sedaj prejela že tri nagrade CONI: leta 1965 bronasto plaketo, leta 1966 denarni prispevek, leta 1967 srebrno medaljo. Treba je poudariti, da se je letos za nagrado CONI (3 plakete, 3 medalje, 8 priznanj v denarju) potegovalo čez 120 društev iz goriške pokrajine.
ODBOJKA. Končalo se je deželno odbojkarsko
prvenstvo kategorije Mladinci. Ker je bilo »01ym-pija« edino moštvo goriške pokrajine, je prišla Kar direktno v finale. Tako je brez tekmovalne izkušnje izgubila proti zmagovalcema s Tržaškega in prvaku iz videmske pokrajine. Precejšen vzrok za slabe uspehe pa je še dejstvo, da nekateri člani odbojkarji zaradi razlogov, ki nimajo nič opraviti s športom, ne smejo nastopali za barve »01ympije«.
Pač pa je 01ympija postala pokrajinski prvak za leto 1968 tako s kategorijo »Mladinci« kot s kategorijo »Naraščajniki«. Premagala je Samoc-chese iz Gorice in Fides iz Gradeža. Dne 21. t.m. se bo v Gorici borila za naslov deželnega odbojkarskega prvaka proti zmagovalcem iz Trsta in Vidma.
Preteklo soboto se je začelo deželno odbojkarsko tekmovanje tako imenovane »Serie D«. Prvo tekmo proti gasilcem iz Gorice je »01ympija« izgubila s 3:1. Poraz je delna posledica že omenjenega dejstva: nekateri člani odbojkarji ne morejo oziroma ne smejo nastopati za barve »Olym-pije«, češ da je društvo ideološko in politično opredeljeno.
LAHKA ATLETIKA. Tekmovanje sc še ni začelo. Bile so le tekme v teku čez drn in strn, ki se jih je letos udeležila prvič tudi »01ympija«. Rezultati so bili kar zadovoljivi. Atlet Fantini je tudi postal pokrajinski prvak CSI in se je udeležil vsedržavnih tekem v Como ter sc je uvrstil na 32. mesto med 68 tekmovalci.
Eiii SMRT 1/ POMLADI
Drugi dan sta se zamudila še v Mariboru in bil je že mrak, ko je izstopil na domači postaji sredi polja; Janez se je peljal še nekaj postaj naprej. Obenem z njim je izstopilo nekaj žensk z jerbasi, ki so se vračale z mariborskega trga, kamor so bile nesle prodajat jajca in piščance, in nekaj železniških delavcev ter Haložanov, ki so bili zaman iskali v Mariboru dela na raznih stav-biščih. Zdaj jih je čakalo še več ur pešhoje do doma. šele po polnoči bodo doma. Čevljev se jim je držala posušena ilovica njihovih bregov, ki je niso mogli nikoli čisto ostrgati. Vsii ti ljudje so ga poznali in ga prijazno, obenem pa spoštljivo pozdravili. Moški so vzdignili klobuke, česar niso storili, kadar so se pozdravljali med seboj, ženske pa so ga pozdravljale s »hvaljen Jezus«, kakor so pozdravljale samo duhovnike. Med njimi je bila Pavrova Kuna, s katero je hodil nekdaj skupaj v šolo, jo podil po zelenem žitu in vlačil za dolge plave kite; to so počenjali tudi drugi fantje z dekleti, katerim so na ta način izkazovali prva skrita nagnjenja; toda dekleta niso imela razumevanja za to, tožarile so jih v šoli in učiteljica je vsak dan polomila nekaj vrbovih šib. Le Kuna ga ni nikoli zatožila, čeravno je ravno njo najbolj preganjal na poti iz šole po valujočem žitu, v katerega
se mu je skrivala in v katerem sta kar utonila, saj nista imela več kakor osem ali deset let. Takrat je bila drobno dekletce z bledim obrazkom in čudno milimi, zelenkasto modrimi očmi, ki se ni nikoli pretepalo s fanti kakor druga dekleta, ampak je bežalo pred njim kakor preplašena srnica; kadar jo je dohitel in potegnil za kite, je samo zajokala, kar ga je razorožilo in razjezilo obenem. Ko je zagledal solze v njenih velikih, očitajočih očeh, se je vedno zmedel. Sam ni vedel, zakaj jo je podil po njivah in vlačil za kite, namesto da bi ji bil rekel prijazno besedo in jo povabil, da bi se skupaj igrala, saj si je na tihem tega tako želel. Toda sramoval se je, da bi videli drugi fantje, da se igra z dekleti. To je veljalo med njimi za najbolj sramotno in nemo-ško početje. Zdaj pa je bila veliko in lepo dekle. Doma niso bili bogati in bilo je precej otrok, zato je morala večkrat kaj nesti na trg v Maribor, da je bilo za najnujnejše.
»Dober večer, Kuna,« jo je pozdravil, ko je videl, da ga opazuje, medtem ko so čakali, da vlak odpelje. Zadela si je bila ierbas na glavo in ga držala z močnimi, golimi rokami.
»Dober večer«, je odvrnila. V mraku ni videl, da je zardela.
Starejše ženske so ga nekam začudeno gledale. Bil je oblečen kot hribolazec in zato brez bogoslovskega kolarja okrog vratu. Vedel je, da ga na tihem karajo zaradi tega, in sam pri sebi se je nasmehnil njihovi strogosti.
Ko je vlak odpeljal in so se dvignile zapornice, so vsi razen Haložanov, ki so odhajali v drugo smer, stopili čez progo in na
ozko cesto, ki je vodila preko polja proti vasi, katere prve luči -so mežikale v daljavi. Toda Tine je naglo stopil in kmalu pustil gručo za seboj. Ni mu bilo do razgovora. Težko mu je bilo ob misli, da	je ob koncu teh	štirinajst dni prostosti v	planinah, ko
je	lahko	odvrgel od sebe	vso narejenost in togost	kakor težko
breme. Zdaj pa bo treba spet zadeti to breme na pleča.
Srečaval je otroke, ki	so tekli naproti materam	in se veselili,	da so	jim kaj prinesle	iz Maribora. Vkljub temi	so ga takoj
spoznali in ga spoštljivo pozdravljali: »Hvaljen Jezus!«, kakor so jih naučile matere. Moral je skozi vso vas. V hišah so gorele luči in ponekod so sedeli pri večerji; videl je skozi odprta, ne-zagrnjena okna ljudi okrog miz. Pri mnogih hišah pa so si še dajali opravka zunaj. Bil je čas najhujšega dela, čas mlatve. Tu m tam je sredi dvorišča, ki ga je razsvetljevala močna električna žarnica, še vedno brnela mlatilnica in v njenem hrumu je bilo slišati napol zaglušene klice ljudi, ki so v -oblaku prahu metali v žrelo mlatilnice poslednje snope pred večerjo. Po večerji bodo mlatili naprej. To je bilo pri bogatih kmetih. Drugod je bilo slišati iz skednjev udarce cepcev. Reveži pa so svoje žito že omla-tdi; otepli so svoje snope ob leseno klop ali ob star sod, ki so ga postavili v skedenj. Tudi njega je še čakala mlatev. Srečaval !c gruče kočarjev, ki so sc vračali z dela pri bogatih kmetih; '•cnske so nosile v rute zavite kose kruha, ki jim ga je odrezala dobrosrčna gospodinja za otroke, ki so jih čakali doma, ves dan sami, če niso imeli babice, ki b: pazila nanje. Tu pa tam je sre-
čal skupino fantov in deklet, ki so se šli vsi zaprašeni od mlatve pred spanjem okopat v potok za vasjo. Dražili so se in smejali in iz smeha je drhtela pritajena čutnost. Ko so ga opazili, so naglo utihnili. Vaška trgovina je bila vkljub pozni uri še odprta, pred njo je bilo prislonjeno polno koles. Skozi na stežaj odprta vrata je padal na cesto pramen luči v obliki dolgega četverokotnika in v njem je bilo opaziti senčne obrise ljudi, ki so prihajali ali odhajali. Tine bi jih bil mogel spoznati po sami senci. Mimogrede se je ozrl v trgovino, če ni morda tudi mati notri. Saj je imela tudi ona navado kakor vse kmečke ženske, da se je najrajši zvečer odpravila v trgovino, in tej navadi se je tudi trgovec že pred desetletji prilagodil. Prodajalna je bila polna žensk in otrok, toda matere ni bilo. Morda se ga nadeja in ga čaka doma. Predstavljal si jo je, kako seda ob priviti petrolejki na štedilniku, z rokami sklenjenimi v naročju, prisluškuje korakom zunaj na cesti in ga čaka. Neštetokrat ga je že tako pričakala, v letih, ko je hodil v gimnazijo, pa tudi zdaj, ko se vrača domov kot bogoslovec. Nekdaj jo je mnogokrat našel jokajočo, in to se je dogajalo tudi še zdaj, vendar mnogo bolj poredko; zdaj jo je poživljalo veliko upanje, upanje na njegovo novo mašo. Od tega upanja je živela. O tem gotovo sanjari tudi nocoj, mu je prišlo na misel, in postalo mu je spet nekam težko pri srcu. Rad se je vračal domov, vleklo ga je domov k materi, toda vedno, že od rane mladosti, je občutil nekako tesnobo, kadar se je bližal domači koči. Tudi nocoj.
(Dalje)
In učitelj je prekinil igro s popom in ženskama ter zaigral nekaj veselega, česar seveda nisem poznal. Ni bilo mnogo prostora, a za njiju dva dovolj. Kmalu pa je madame Lavra rekla, da je zadosti, in tudi on ni več silil. Madame Lavra je dodala, da ni umestno plesati v današnjih časih, ko je v Rusiji toliko bridkega. Kmalu nato si je želela kitaro, nekoliko je pobren-kala in s krasnim glasom zapela že znano mi »Kozaki pod Karpati« z refrenom »Oj polje, polje pod Karpati, tam ležijo bele kozaške kosti.« Ravnatelj Nikolaj je vprašal direktorja Klimenta, naj pove, kakšni so ti Karpati, saj se je tam vozil. Odgovorila je madame Lavra, da je njen mož Kliment spal vse skozi od Dunaja do Podvo-ločijske, torej preko vseh Karpatov in še lep kos Galicije do ruske meje in da zato ne more drugega vedeti, kot kar je slišal ali bral o Karpatih.
(Dalje)
tfpomim	ltl ptue
• m m *M> m m a m • m V RUSKEM UJETNIŠTVU« ■■■■■■■>■■■ Inž. J. K. ■ ■ ■
Ravnatelj nam je sicer nakazal sedeže, i in sam se vsedel, a mi trije smo ostali stoje in direktor z madame sta želela vedeti vse mogoče. Ko sta slišala, da sem iz Go--rice (seveda njima neznanega mesta), ki je blizu meje z Italijo, je direktor povedal, da sta šla z ženo na ženitovanjskem potovanju iz Odese v Neapelj z ladjo, potem pa z vlakom v Rim, Milan, Montecarlo, Pariz, od tam pa preko Švice na Dunaj, kjer sta zapravila skoraj vse, kar sta imela s seboj in da sta si tam morala izposoditi pri carskem poslaništvu denar za pot domov. »Ah Dunaj, Dunaj, pa Kahlenberg in Schon-brunn, Belvedere, Wienerwald in ona ulica od Hofoper do cerkve sv. Štefana, in vse ostalo. Lepo, lepo, lepo. Sem že bil na Dunaju?« — sta vprašala.
Odgovoril sem, da sem bil tam na univerzi. Ravnatelj vpraša: »Kliment Ivanič, koliko svojih vasi si zaigral v Montecarlo?«
Hitro se je vmešala madame Lavra! »Nobene svoje ni, ker ni nobene imel, za moje pa nisem pustila igrati.«
V besedo je vskočil Kliment Ivanič: »Ker me je raje imela zgodaj doma, me je vlekla proč.«
Maksim Gaspari: »Na poti od velikonočnega žegna« '
Pogledala ga je po strani in rekla bolj tiho: »Ne kvasi, saj še nisi pil!«
Ravnatelj je meni določil mesto na svoji levi, a Kliment Ivanič in Lavra Lazareva sta hotela, da sedim med njima na zgornjem koncu mize, ravno nasproti ravnatelja, torej na odličnem mestu. Komaj sem uveljavil svojo voljo, da je dotično mesto zasedel Kliment Ivanič, na desno madame Lavra in na levo jaz. Miza pa je izgledala obupno. Nobenih krožnikov za večerjo, samo samovar s kozarci, brusničnim vare-njem in piškoti. Tako je krulilo v meni, da sem se bal, da bodo tudi drugi slišali. Nina Dimitrijevna, ravnateljeva žena, je silila, naj vzamemo čaj. Nalili smo si in spil sem, a želodec je tako reagiral, kot da ga imam za norca.
Kliment Ivanič je hotel vedeti, kdaj in kje sem bil ujet, kako so se obnašali Kozaki in drugo. Ali so nas izropali? Slišal je, da se to redno godi na obeh straneh. Povedal sem, kar sem doživel.
Madame Lavra — krasna blondinka — m*e je vprašala po čem mi je bilo najhujše, kar so mi odnesli. Povedal sem, da najbolj pogrešam uro. Hotela je vedeti, kakšna je bila, in rekel sem, da je bila Longi-nes, srebrna, zelo točna. Ona si je nekaj zapisala.
Medtem ko smo klepetali na gornjem koncu mize, sta na sredini učitelj in pop z ženama igrala karte in se za ostale sploh nista zanimala. Ravnatelj je segel po kitari, nekaj pobrenkal in začel ono, ki jo je pel v Bulbokih: »Sonce vshodit i zahodit...« Danes je lepše pel, bolj čist glas je imel. Oni zadnji »Eeeh!« je šel do kosti.
Kliment Ivanič je rekel: »Kolja, lepo si pel, a zakaj bi bil danes otožen. Zaigraj veselo za ples, da svojo Lavrico parkrat zavrtim.« A Kolja se je izgovoril, da ne zna igrati za ples, za to da je najbolj priden gospod učitelj.
»Pa naj on zaigra!«
KMEČKA BANKA
GORICA - Ul. Morelli 14 — Tel. 22-06
Vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bačne storitve (vezane in proste hranilne vloge, tekoče račune, posojila, vnovčenje in ekskomptiranje trgovskih menic, posle z inozemstvom, menjava tujih valut, plačevanje davkov, telefona, luči itd.)
Znana trgovina čevljev		
	KOSIČ	BENEDIKT
vošči vsem odjemalcem	vesele	velikonočne
praznike	GORICA	- RAŠTELJ
»IZVESTJE SREDNJIH ŠOL«
Ravnateljstvo slovenskih srednjih šol na Tržaškem je izdalo »Izvestje srednjih šol« za šolsko leto 1966-67. Čedna brošura, ki šteje 80 strani, je izšla pred kratkim iz tiska pri tiskarni Graiphis. Na uvodnem mestu prinaša prvi del obširne razprave prof. Martina Jevnikarja (ki je Izvestje tudi uredil): »Krištof Schmid in začetki slovenskega pripovedništva«. V rijej prikaže vplive tega nemškega ljudskega pisatelja na prve poskuse slovnskega pripovedništva. Ti vplivi so bili predvsem vzpodbudnega značaja. Iz razprave pa je tudi razvidno, da ni čisto točno, da je bil ravno Jurčičev »Deseti brat« prvi večji slovenski pripovedni tekst, ampak da ima slovensko pripovedništvo že nekoliko daljšo tradicijo.
Drugi del »Izvestja« prinaša šolske ooenc, poročila o šolskih proslavah, poimenovanju šol po slovenskih pisateljih in drugo.
Zaloga goriva na drobno in na debelo
Vetrih Ivan
UVOZ - IZVOZ
GORICA - Ul. Lantieri, 5 - Tel. 25-27
**»*■		—'H
PODJETJE CUK	GOR	1 C A
Trg Cavour 9	Tel.	36-36
Corso Verdi, 54	Tel.	21-60
Tovarna pohištva in lesna trgovina PRINČIČ IVAN Cormons - Krmin - Telefon 61-21 vošči vsem svojim cenjenim odjemalcem vesele praznike
Vzroki tolminskega punta
Ni prvič in ne bo zadnjič, če trdimo, da pišejo tuji zgodovinarji o slovenski preteklosti deloma po svojem gledanju, včasih pa kar z navedbami napačnih dejstev in letnic.
Tako je na primer objavil dnevnik Messaggcro Veneto od 4. marca t. 1. daljši članek o vzrokih tolminskega punta. Opis je še kar dober. Moti pa že naslov, ki pravi, da je povzročil ljudski punt v Tolminu proti Avstriji davek na kože (tassa sul cuoio). To trditev pisec ponavlja z dostavkom v davku na sol in da »je alpsko ljudstvo s Tolminskega prodajalo kože v velikem številu ter je potrebovalo sol za strojenje kož ter za prehrano«.
Iz dosedanjih zgodovinskih virov pa vemo, da med vzroki tolminskega punta ni bil davek na kake kože, marveč užitnina na meso in živino. Od 1689 dalje je bilo naloženih Goriški deželi 5000 goldinarjev užitninskega davka na meso in 7000 goldinarjev na vino. Za vse dežele je. pa bil odmerjen »mesni krajcar«, en krajcar od funta mesa.
Izterjavo je pa imel z zakupu goriški stavbni pisar Bande n, in je davek še svojevoljno povečal. Tolminski glavar Caronini je z nasiljem Še svoje doprinesel, da je udarilo plat zvona za veliki punt.
Torej meso in ne kože, pa tudi leta 1713 in ne leta 1716 se je vse to godilo. Dne. 23. marca 1713 je planilo več sto Tolmincev na noge. da so šli s cepci in kosami nad gradove in Gorico po svojo pravico.
Ker je tudi v tem mesecu nekaka obletnica tol-
minskega punta, smo se. spomnili na to ljudsko gibanje, pa tudi na netočno pisanje in poznanje naše zgodovine, ki pa je v mnogih drugih primerih "e slabše.
—D—
MAKEDONSKE IKONE V NEVARNOSTI
Iz kulturnih in cerkvenih krogov v Makedoniji so se zaslišali zadnji čas zaskrbljeni glasovi zaradi kraje dragocenih starih makedonskih ikon. Iz bolj ali manj zapuščenih samostanov in cerkva v pokrajinah okrog Titovega Velesa, Kruševa in Kumanova je izginilo v zadnjih le:ih okrog 70 starinskih ikon. Takih ikon od 11. do 19. stoletja jopo mnenju umetnostnih zgodovinarjev v Makedoniji nad 25.0CO, a znanih je samo 12.000. Zato sta kraja in tajna prodaja tem lažji.
Toliko število starih ikon se je ohranilo v Makedoniji zaradi posebnih zgodovinskih razmer. Ponekod jih najdejo po več desetin na podstrešju kake zapuščene srednjeveške cerkve. Posamezniki so si nabrali žc velike zbirke, kupujoč ikone na »črni borzi« in seveda za zelo nizke cene, ker neuki ljudje ne poznajo njihove vrednosti. V makedonski republiški zbornici so predlagali, da bi s pomočjo umetnostnozgodovinskih in cerkvenih u-stanov sestavili inventar vseh starih ikon, da bi imeli tako pregled na tem kulturno-zgodovinskim narodnim bogastvom in bi ga lahko tudi bolj za-' varovali.
Najstarejše glasbilo
Gorica - Travnik
Piazza Vittoria
PAPIRNICA
KNJIGARNA
DEVOCIONALIJE Na drobno in debelo - Bogata izbira
VIN0AGRARIA
VSE ZA NJIVO TRTO TRAVNIK ZA HRAM HLEV IN POLJE
Gorica - Piazza Vittoria - Travnik 4 Telefon 55-95
Danes je med glasbenimi instrumenti gotovo na prvem mestu kitara. Vsak godbeni krožek dolgolascev brenka na navadno, električno ali drugačno kitaro. Sodili bi, da je to glasbilo prišlo v veljavo šele z beatniki.
Pa ni tako. že v starih egiptovskih grobovih opazimo slike dolgolasih »beatnikov« z lutnjami, podobnimi kitaram. To glasbilo na strune so prevzeli od Egipčanov A-rabci in so je prenesli v Španijo in v južno Italijo na svojih vojnih pohodih. V 14. stoletju pa se je kitara razširila že po vsem svetu. Srednjeveških trubadurjev in potujočih sholarjev si sploh ne moremo misliti brez lutnje ali kitare.
Lutnja se je razlikovala od kitare po izobljenem resonančnem delu, v obliki pre-
rezane buče, nad katerim so napete strune, ki jih je bilo več, tudi do 10. Običajno pa jih je imela taka lutnja v obliki mandoline po 5. Imenovali so jo Quintema ali Chiterna, odkoder je prišlo ime kitara. Resonančno dno ni imela več upognjeno, marveč ravno.
Kitara je postala v začetku 19. stoletja najbolj priljubljen instrument v mešščan-skih družinah in tudi na knežjih dvorih.
V pozabo je pa prišla po čudnem prizadevanju Jakoba Kirckmanna, izumitelja špineta, iz katerega se je razvil klavir. Kitara je bila po njegovem instrumet za barabe, klavir pa za odlične duhove. Zato je pokupil večje število kitar, ki jih je razdelil med berače, cigane in potepuhe. Obenem jih je naučil vrsto nesramnih popevk s spremljavo kitare. Pohujšljiva pesem in kitara sta postali en pojem in to glasbilo je prišlo ob vso ceno pri poštenem svetu.
Šele z novimi mladinskimi gibanji in moderno muziko je prišla kitara spet v veljavo.
Katoliška knjigarna
Vesele	velikonočne	želijo:
<5>yviSTA
TRST- Ul. Carducci, 15, Tel. 29-656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov toplomerav in fotografskega materiala
TRGOVINA JESTVIN
JOSIP ŠKABAR
OPČINE - Narodna ulica, 42 Tel. 221-026 se vljudno priporoča svojim odjemavcem tu in onkraj meje
ZALOGA STAVBNEGA MATERIALA
CELESTIN DANEU - DANIELI
OPČINE - Narodna ulica, 77 - Telef. 221-034
TRGOVINA ELEKTRIČNIH PREDMETOV
Miro Frančeškin
NABREŽINA CENTER - Tel. 20-238
AVGUST ŠČUKA
TRGOVINA JESTVIN TRST - Ul. Commerciale, 94 - Tel. 35-030
Vesele praznike
TISKARNA
TRST
ULICA SV. FRANČIŠKA 20 TEL. 29-477
GOSTILNA	NINI
TRST - Ul. Valdirivo, 32 - Tel. 38-915
Vošči cenjenim gostom vesele velikonočne praznike
URARNA IN ZLATARNA lil
TRST - Čampo S. Giacomo, 3 - Tel. 95-881
Bogata izbira švicarskih ur in lično izdelane slatnine
GOSTILNA		
EMILIA	SOSIČ	VREMEC
	OPČINE -	Narodna ulica, 65
	Vesele velikonočne praznike	
Žeelite dobro hrano in pijačo?
GOSTILNA
«AL GAMBERO» ( Pri Raku )
TRST - Ul. Udine, 27 - Tel. 24-938
Vam bo gotovo ustregla
URARNA IN ZLATARNA
jflMon 'Tha.lcdcut
OPČINE - Proseška, 18 - Telefon 221-465
TRGOVINA NA DROBNO IN NA DEBELO
rK-Q,t%a
TRST - Trg S. Giovanni, 1 - Tel. 35-019
‘Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik za vsa goriva. Popolne opreme za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (lnox) jekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega stekla. Lestenci ter vseh vrst električne luči klasične in moderne oblike PRODAJA TUDI NA OBROKE
MLEKARNA
MARTELANC VIDA
TRST - Ul. Miramare, 50 - Tel. 29-345
vošči vsem odjemavoem vesele praznike
ŽELEZNINA GRADBENI MATERIAL, itd.
V	■	•
NABREŽINA 124 - Tel. 20-122
GOSTILNA
T R S T - Ul. S. Nicolo, 1 - Tel. 37-918
ELEKTROINSTALACIJSKO PODJETJE
Milan Ambrožu
TRST - Ul. Miramare, 29 - Tel. 29-322
Popolna oprema za električne kuhinje, lestenci in vse vrste električnih luči klasične in moderne oblike - Vsakovrstna popravila in naročila
POTOVALNI IN TURISTIČNI URAD « A U R O R A »
TRST - Ul. Cicerone, 4 Telefon 29-243
TRST
ZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z MANUFAKTURO IN TKANINAMI
E U R O T E X
(MARIO FERFOLJA)
Ul. Mazzini, 46 - Tel. 94-550
želi svojim cenjenim odjemavcem tu in onstran meje vesele praznike!
MIRODILNICA	Č	E K E T
TRST - Ul. Solitario - Tel. 95-442
želi odjemavcem vesele praznike!
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREIDITNA BAINKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 300.000 000 TRST - ULICA FABIO FILZI ST. 10 TEL. ST. 38-101, 38-045	BRZOJAVNI	NASLOV: BANKRED
—“ 03 W N -g
a g.i
G3
S V
O
»2 Ih rt
M rS
^ c
.Si
s, o
; oj n ^ . h &	*	N
• i—> CC C$
<U C T3 ^ [ •r“» Qj <L)
\ja^
■ 'S & W a
•H d3 -rt
l £ >Q >U <D
' ^ 3j t/j
, W 00 MJ
: ^ 2 V t-
i	C	r*	'H
ca _
ca >n
M <u >u o </>+-* O
ca ca ^
iO O
c 13
s X) ?!
® E -S-
•H ca
n 6
ca
» ° ^ C,
O N TJ
CJ n
C bfl ca ca
ca o C -d ca
■8
s*
O rt"
h.£ S ,2
OJ 'o
r0Df&
Piše MILE MIRNIK Riše MARJAN BREGAR
s