Kako je naučila sorbska mati svojega sina zopet                    materinega jezika
^ o Lužicah (Lausitz)  na Neraškem  prav  do Berolina živi  še kakih 50.000 Slovanov,  ki se Sorbi hnenujejo.   Šole so pa vse le nemške,  zato se sra-muje marsikak mladenee kasneje svojega materinega jezika in se kaže trdega Nemca; zato se manjša število Sorbov vedno bolj.
Kako težko je matcri, če pride njen sin od vojakov domov, pa ne6e vec razumeti jezika, v katerem mu je pevala pesenee, ko ga je zibala in bdela pri njegovej postelji.  Ali marsikatera si zna pornagati.
V nekej vasiei je živela starka. Imela je sina krepkega mladeniča. Kako je jokala sirota, ko je moral siu obleči vojaško suknjo. Tolažila se je mati, da bodo pretekla kmalu tri leta. Pridno je delala, marsikak poboljšek pošiljala lju-bemu siuu v Berolin, da si je mogel kupiti včasih kaj prigrizka h komisu?
Leta poteko, sin se vrne od vojakov domov. Vesela mu hiti mati naproti, objema in poljubnje ga. A kaka jo zaboli sree, da ne čuje niti besedice v sorbskem jeziku iz ust svojega sina. Njegovi tovariši so ga dražili vedno, da je njegov ma-terin jezik surov, neolikan i. t d. Hotel je torej pozabiti svoj narod in svoj jezik.
Zaraan ga je rotila mati, naj ne bode taka kukavica; sin se ne zmeni za-njo. Odgovarja jej vedno le nemški.
Mati misli in misli pa si jedno izrnisli.
Nekega jutra gre sia na polje orat. 0 poludne pride truden in lačen domov. A miza ni pogrnena, jed ni pripravljena. Sin se eudi in gleda mater, ki sedi mima za mizo in pridno živa. ,,Mati, kaj ne pojderao jest?" oglasi se mladenič nemški. Mati pa šiva dalje, besedice niu ne odgoTOri. Sin vpraša drugič, tretjič, a vedno nemški.
Ko zapazi jnnak, da na svoja vprašanja ne dobi nobenega odgovora, želodee pa vedno huje knili, uda se in vpraša končno sorbski: ,,Mama, nebzomj ga dzinsa jese ?" (Mama, ali ne bomo danes nič jedli ?)
Zdajci skoči mamka vesela k višku ter mu odgovori: ,,To, jo, moj svnašk, by ty me jano davno povjezel, az sy tak glodnj!" (Seveda, moj sinek, zakaj vender vže davno nisi povedal, da si tako gladen.)
Kmalu je bila miza pogrnena. Mati je sina lepo pogostila, ker se je naučil zopet inaterinega jezika.  Pozabil ga ni nikdar več.
(Po P. Lindenberg-ovem spmi vder Spreeivald." Westermann's illustrirte deutsche Monatshefte. 1888. prel. F. H