P«x«nfn9 w drfjvi SHS oavšalirana.
du

$8
Uredništvo   in   upravniStvo  ]c  v Ptuju, Slovenski trg 3 (v starem
rotovžu), pritličje, levo.
Rokopisi se ne vrnejo.
Politično gospodarski tednik.
Štev. 22
Ptuj, 5. junija 1921
IIL letnik
Srbska „slava."
V nedeljo, 5. junija bomo imeli na Ptuju prvikrat priliko videti, kako se praznuje srbska „slava." Tukajšnja inženjerska četa proslavi namreč ta dan svojo „slavo." Slava je najvažnejši in pristni srbsui praznik. Vsaka srbska rodbina, manjša kakor večja, ima namreč posebnega svetnika kot svoje domače krstno ime. Ta svetnik ostaje njihov hišni patron od roda do roda in vsi oni, ki častijo istega patrona, se imajo med seboj za krvne sorodnike, četudi živijo daleč narazen.
Kakor pa ima vsaka srbska hiša (zadruga) svojo slavo, tako jo ima tudi vsaka vas, vsaka občina. Ko se je pa začelo v osvobojeni kraljevini Srbiji razvijati življenje, so uveli slavo tudi v druge ustanove. Med temi ustanovami je tudi vojaštvo. Tudi v vojski niso hoteli Srbi opustili narodnih Šeg. Zato so si posamezni deli izbrali kak znamenit dogodek ter ga   praznovali   kot  svojo  slavo.
Leta 18tt0 se je ustanovila v Srbiji prva inženjerska rota (četa). Oddelek te inženjer-ske rote se nahaja v Ptuju. V nedeljo hoče proslaviti ustanovni dan svojega obstanka, ki si ga je izvolil za svojo slavo.
Kako slave Srbi svojo slavo, nam opisuje Bezenšek v svoji knjigi „Bolgarija in Srbija", izšli l. 1807. pri Družbi sv. Mohorja.
Na dan slave mora tudi v najubožnejši hiši biti vsega v izobilju pri ognjišču in na mizi. K praznovanju povabijo goste iz sosedstva, kteri nimajo doma iste slave. Praznuje se ves dan z največjo častjo in s pravo pobožnostjo. Udje rodbinski in vsi domačini z gostji opravljajo molitve za živo in mrtvo žlahto. Napravijo po stari šegi „žrtvo" svetniku, obstoječo iz sveče, kolača, kuhane pšenice, kadila (tamjana), jesiha in vina.
Sredi glavne sobe postavijo dolgo mizo, narejeno iz novih desek. Na njo položijo vsa jedila in vino. Noža na mizi ni, ker ga nosi vsak Srb pri sebi za pasom. Vilice so tudi redke ; jemlje se s prsti, kakor je navada tudi pri drugih narodih v jutrovih deželah. Na sredi leži velik „krstni kolač" iz pšenicne moke ; nanjem je vtisnjeno znamenje sv. križa.
Ko je vse pripravljeno, povabijo duhovnika, da pride blagoslovit. Vsi domačini in gostje se zbero okoli mize. Sredi kolača vtaknejo voščeno svečo, a na obeh straneh prilepijo zraven nje dve manjši sveči, navzkriž stoječi. Vse tri prižgejo : znamenje presvete Trojice. Poleg kolača stoji polna Časa vina. Duhovnik vzame na sebe štolo (epitrahil) in začne moliti. Poleg njega na levi strani se postavi hišni starešina, zraven njega stoji starejši sin, potem mlajši in po redu vsi moški udje v rodbini. Na desni strani duhovnika stoje kumovi, bližnja žlahta in povabljeni gostje, bolj vzadi pa žene. Duhovnik blagoslovi najprej kolač, potem moli Boga, da bi dal svoj blagoslov hiši in rodbini, ktero priporoča posebnemu varstvu domačega patrona. Vsi navzoči molijo pobožno za duhovnikom, kteri tudi pokadi po hiši s kadilnico. Ves prizor je jako ganljiv in predstavlja srečo, kakoršna se nahaja v pobožni in složni rodbini.
Po   končanih   molitvah vzame starešina
blagoslovljeni kolač in odlepi od njega sveče ; a potem zasučeta zajedno z duhovnikom kolač kakor okoli osi in ga prelomita na dve polovici ter polijeta z vinom. Nazadnje ga razdelita na kose, od kterih dobi vsak navzočnik svojega.
Tako se konča cerkveno-rodbinski obred. Potem sede duhovnik zajedno z društvom k obedu. Zdaj prinesejo na mizo „kise!o čorbo", ktero Srbi jako radi jedo ; potem ribe, pečeno jagnje ali prase, sira, sadja itd. Med obedom vstane najprej duhovnik in izpregovori nekoliko besed v božjo slavo. Za njim vstane hišni gospodar (domačin) in napije zdravico gostom, ki so ga razveselili s svojo navzočnostjo današnjega velikega in vsakemu Srbu milega praznika. Nato zapojo vsi staro cerk-vono-slovansko pesem: „Mnogaja leta!" Sledijo še razne druge zdravice, kakor pač beseda nanese.
Kedar pride dan vaške slave ali „zave-tine", zberejo se vsi vaščani pod drevesom, pokličejo duhovnika,dablagoslovi tam vodo, potem pa gredo vizprevodu iz vasi na polje.Med tem prepevajo, stopajoč pobožno za križem, in opravljajo molitve za dobro letino. Po izprevodu se vrnejo k drevesu ter izrežejo iz križa na drevesni skorji ono kožico, ktera je tam vzrastla črez leto. Duhovnik še prečita nek-tere molitve, a potem se začne veselica pod milim nebom.