177
UDK: 342.726:061.1EU-053.2
DOI: 10.51940/2021.1.177-199
Ana Samobor*
Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo
Listine EU o temeljnih pravicah?
1. Uvod
Listina o Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina),1 ki skladno s 6. členom
Pogodbe o Evropski uniji (PEU)2 skupaj s PEU in Pogodbo o delovanju Evropske unije
(PDEU)3 tvori korpus primarnega prava Evropske unije (EU),4 uvaja razlikovanje med
pravicami in načeli, ki je izraženo že v preambuli ter posebej poudarjeno v VII. poglavju
Listine (Splošne določbe o razlagi in uporabi Listine), natančneje v prvem odstavku 51.
in petem odstavku 52. člena.
Prvi odstavek 51. člena Listine določa, da morajo institucije, organi, uradi in agencije
EU (ob spoštovanju načela sorazmernosti in v okviru s Pogodbama podeljenih pristoj-
nosti) ter države članice, kadar izvajajo pravo EU, spoštovati pravice, upoštevati načela
ter spodbujati njihovo uporabo. Peti odstavek 52. člena Listine, ki naj bi razmerje in
razlikovanje med pravicami in načeli iz Listine dodatno razjasnjeval, pa določa, da se
lahko določbe Listine, ki vsebujejo načela, »izvajajo z zakonodajnimi in izvedbenimi akti
institucij, organov, uradov in agencij Unije ter akti držav članic za izvajanje prava Unije
v skladu z njihovimi pristojnostmi«, ter da se sme nanje pred sodišči »sklicevati samo pri
razlagi teh aktov in pri odločanju o njihovi zakonitosti.«
Iz besedila Listine ni mogoče jasno razbrati niti pri katerih določbah gre za načela niti
kakšne so posledice razlikovanja med pravicami in načeli. Čeprav Pojasnila k Listini o
* Magistrica prava, asistentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ana.samobor@pf.uni-lj.si.
1 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) Uradni list EU C 83/389 (Listina).
2 Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji (2012) Uradni list EU C 326/13 (PEU).
3 Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije (2012) Uradni list EU C 326/47 (PDEU).
4 V nadaljevanju bo za PEU in PDEU uporabljen tudi skupni izraz Pogodbi.
7
ZZR 2021.indd 177 10. 12. 2021 14:04:50
178
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
temeljnih pravicah (Pojasnila k Listini)5 primeroma naštevajo nekaj določb, ki jih lahko
razumemo kot načela, in nekaj takih, ki imajo »dvojno naravo«, torej tako značilnosti
pravic kot tudi značilnosti načel, ne izoblikujejo jasnih meril razmejitve med obema
kategorijama.
Presoja narave določb in razjasnitev posledic opredelitve neke določbe bodisi kot
načelo bodisi kot pravico je prepuščena Sodišču Evropske unije,6 vendar sodna praksa
žal (še) ne ponuja jasnih in dokončnih odgovorov. Edini zadevi, v katerih se je Sodišče
EU izrecno oprlo na obravnavano razlikovanje in se do njega vsaj deloma opredelilo,
sta zadevi Glatzel in PAN Europe. V prvi je Sodišče EU poudarilo, da je 26. člen Listine
(vključenost invalidov) načelo v smislu petega odstavka 52. člena Listine in zato sam po
sebi posameznikom ne more podeliti materialne (subjektivne) pravice, na katero bi se
lahko sklicevali, saj je za polno učinkovanje tega člena nujna konkretizacija z določbami
prava EU ali nacionalnega prava držav članic,7 v drugi pa se je na podoben način oprede-
lilo do 37. člena Listine (varstvo okolja).8
Ena od določb, glede pravne narave katerih Sodišče EU ostaja nejasno in terminolo-
ško nedosledno, je tudi drugi odstavek 24. člena Listine, ki določa, da se morajo »pri vseh
ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, […] upoštevati
predvsem koristi otroka.« Glede na to, da slovenska sodišča (zlasti Vrhovno sodišče RS)9
pravno naravo načela pripisujejo tudi tej določbi in ji na tej podlagi odrekajo kakršnokoli
(interpretativno) vlogo onkraj tistega, kar sekundarno pravo EU in slovenska zakonoda-
ja, ki implementira pravo EU, izrecno določata, se velja poskusiti opredeliti do ustrez-
nosti takega stališča.10
Namen razprave v nadaljevanju je torej iz sodne prakse Sodišča razbrati, kako (če
sploh) se Sodišče EU opredeljuje do vprašanja pravne narave navedene določbe (tj. ali gre
za pravico ali načelo iz Listine). Prikazano bo, da Sodišče EU o tem vprašanju v svojih
odločitvah molči in v tem pogledu določbo uporablja nedosledno, zato si bom prizadeva-
la do vprašanja opredeliti s pomočjo meril, ki so se za razlikovanje ene in druge kategorije
določb Listine izoblikovala v teoriji.
5 Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (2007) Uradni list EU C 303/17 (Pojasnila k Listini).
Pojasnila k Listini, ki »navajajo vire določb« Listine sicer niso zavezujoča, vendar imajo pomembno
vlogo pri njihovi razlagi (glej prvi odstavek 6. člena PEU in sedmi odstavek 52. člena Listine).
6 The European Convention, Final report of working group II (2002), CONV 345/02, str. 8.
7 Sodba Sodišča EU v zadevi C-356/12 Glatzel z dne 22. maja 2014, točka 74.
8 Sodba Sodišča EU v zadevi T-600/15 PAN Europe z dne 28. septembra 2016, točka 47.
9 Glej na primer odločitev Vrhovnega sodišča RS I Up-173/18 z dne 5. februarja 2019.
10 Vrhovno sodišče RS se pri utemeljevanju svojega stališča o pravni naravi drugega odstavka 24.
člena Listine med drugim sklicuje na teoretična izhodišča razlikovanja med pravicami in načeli, kot
izhajajo iz Teorije prava Marijana Pavčnika (Pavčnik, 2007). O neustreznosti takega sklicevanja več
v naslednjem razdelku prispevka.
ZZR 2021.indd 178 10. 12. 2021 14:04:50
179
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
Prvi del razprave bo namenjen uvodnemu (terminološkemu) pojasnilu glede različ-
nih pomenov izraza načelo, s katerimi se lahko srečamo na področju prava EU, ter s tem
jasni zamejitvi osrednjega vprašanja tega prispevka. V drugem delu prispevka predstavim
genezo razmejitve med načeli in pravicami iz Listine, v tretjem učinke oziroma pomen te
razmejitve, v četrtem pa merila, ki jih je za identifikacijo načel iz Listine mogoče razbrati
iz sodne prakse EU in teorije. Peti (in osrednji) del je analiza sodne prakse Sodišča EU v
zvezi z določilom drugega odstavka 24. člena Listine ter poskus kategorizacije te določbe
bodisi kot pravico bodisi kot načelo.
2. Terminološko pojasnilo
Uporaba izraza načelo je v pravnem redu EU, pravnih redih držav članic in pravni
teoriji izjemno pogosta, vendar nima enotnega pomena. Zato je za jasno zamejitev v tem
prispevku obravnavanega problema, tj. vprašanja načel, na katere se nanaša peti odstavek
52. člena Listine, smiselna opredelitev nekaterih drugih kontekstov, v katerih se izraz
načelo lahko pojavlja.
Gotovo je kot prva nujno omeniti splošna pravna načela prava EU (angl. general prin-
ciples of EU law), ki jih je v sodni praksi razvilo Sodišče EU. Ta načela veljajo za del pri-
marnega prava EU in so po stališču Sodišča EU »ustavnopravne narave«.11 Večina splošnih
pravnih načel, vzpostavljenih v okviru sodne prakse Sodišča EU, je bila pozneje izrecno
vključenih v besedilo temeljnih pogodb – med najpomembnejšimi so gotovo načela, vklju-
čena v I. poglavje PEU.12 Za razpravo v nadaljevanju je pomembno, da je tudi razvoj varstva
človekovih pravic v okviru pravnega reda prava EU vezan na vzpostavitev človekovih pravic
kot splošnih načel prava EU v sodni praksi Sodišča EU. Sodišče EU je tako že v zadevi
Stauder prepoznalo temeljne človekove pravice kot del splošnih pravnih načel prava EU,13
svoje stališče pa nadalje razvilo v znamenitih zadevah Internationale Handelsgesselschaft14
in Nold.15 Varstvo človekovih pravic v evropskem pravnem redu je torej Sodišče EU prek
splošnih pravnih načel, pri oblikovanju katerih se je zgledovalo po ustavnih izročilih, ki so
skupna državam članicam, zagotavljalo že bistveno pred sprejemom Listine.16
V kontekstu prava EU pa lahko govorimo še o drugih skupinah (kategorijah) načel.
Med njimi je treba omeniti na primer ustanovna načela (angl. founding principles), ki
jih lahko najdemo zlasti v I. poglavju PEU. Gre na primer za načelo lojalnega sodelo-
11 Sodba Sodišča EU v zadevi C-101/08 Audiolux z dne 15. oktobra 2009, točka 63.
12 Cuyvers, 2017, str. 218.
13 Sodba Sodišča EU v zadevi C-29/69 Stauder z dne 12. novembra 1969, točka 7.
14 Sodba Sodišča EU v zadevi C-11/70 Internationale Handelsgesellschaft z dne 17. decembra 1970,
točka 4.
15 Sodba Sodišča EU v zadevi C-4/73 Nold z dne 14. maja 1974, točka 13.
16 Schütze, 2012, str. 412–414.
ZZR 2021.indd 179 10. 12. 2021 14:04:51
180
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
vanja (tretji odstavek 4. člena PEU), načelo subsidiarnosti in načelo sorazmernosti (prvi
odstavek 5. člena PEU) ter vrednote spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, de-
mokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, na katerih temelji
Evropska unija in so skupna vsem državam članicam (2. člen PEU).17 Nadalje govorimo
o načelih upravnega prava (angl. principles of administrative law), kot sta na primer na-
čelo pravne varnosti in načelo sorazmernosti,18 o načelih okoljskega prava (angl. envi-
ronmental law principles), kot sta na primer načelo »onesnaževalec plača« in previdnostno
načelo,19 ter o posebej pomembnih načelih evropskega socialnega prava (angl. particu-
larly important principles of EU social law), katerih koncept je Sodišče EU vzpostavilo v
zadevi BECTU, v kateri je pravico delavcev do plačanega letnega dopusta uvrstilo med
tista načela, pri katerih derogacije niso dopustne.20 Številna načela, ki spadajo v katero
od omenjenih skupin, so hkrati tudi splošna načela prava EU – to na primer velja za vsa
načela upravnega prava in večino ustanovnih načel, naravo splošnega načela prava EU pa
je Sodišče prve stopnje denimo izrecno pripisalo tudi previdnostnemu načelu,21 katerega
izraz je sicer mogoče najti v 191. členu PDEU.22
Izraz načelo se v pravnih aktih EU pojavlja tudi v številnih določbah, ki urejajo te-
meljne pravice. Tako na primer 157. člen PDEU določa načelo enakega plačila za enako
delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske, vendar je Sodišče EU v zadevi Defrenne
II23 poudarilo, da izraz načelo v pogodbah nakazuje na temeljnost določb in v odgovor
argumentom Združenega kraljestva poudarilo, da določbi zaradi uporabe izraza načelo ni
mogoče odrekati neposrednega učinka (angl. direct effect).24 Za razpravo v nadaljevanju je
pomembno tudi, da Sodišče EU izraz načelo pogosto uporablja soznačno s pojmom te-
meljne pravice (ali svoboščine). Hilson glede tega na primer navaja zadevo Schmidberger,
v kateri je Sodišče EU v zvezi s prostim pretokom blaga uporabilo tako izraz temeljno
načelo kot tudi izraz temeljna svoboščina.25
Vseh te različnih kategorij in pomenov izraza načelo ni mogoče enačiti ali primerjati
z načeli, na katere se nanašata prvi odstavek 51. in peti odstavek 52. člena Listine. Gre
namreč za povsem posebno kategorijo, nastanek in pomen katere bo pojasnjen v na-
17 Bogdandy, 2010, str. 48–50.
18 Glej na primer Hoffman, 2017.
19 Glej na primer Van Calster in Reins, 2018, 2. poglavje; ter Proells, 2016.
20 Sodba Sodišča EU v zadevi C-173/99 BECTU z dne 26. junij 2001, točke 40–43.
21 Sodba sodišča prve stopnje v združenih zadevah T-74/00, T-76/00, T-83/00 to T-85/00, T-132/00,
T-137/00 in T-141/00 Artegodan v Commission z dne 26. novembra 2002, točka 184.
22 Hilson, 2008, str. 195.
23 Sodba Sodišča EU v zadevi C-43/75 Drefrenne z dne 8. aprila 1976, točka 28.
24 Prav tam.
25 Hilson, 2008, str. 195–196; Sodba Sodišča EU v zadevi C-112/00 Schmidberger z dne 12. junija
2003, točke 51–59.
ZZR 2021.indd 180 10. 12. 2021 14:04:51
181
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
daljevanju. Tako se zdi pri njihovi uporabi neustrezno sklicevanje na opisane obstoječe
koncepte. Povedano drugače, če je Sodišče EU v povezavi z neko določbo v preteklosti
že kdaj uporabilo izraz načelo, to nikakor ne pomeni, da gre za načelo, ki ga je mogoče
samodejno povezovati s petim odstavkom 52. člena Listine in s tem zmanjševati njegovo
pravno moč v postopkih pred sodišči. To še zlasti velja, kadar gre za človekove pravice
kot splošna pravna načela prava EU. Še manj ustrezno kot opiranje na obstoječe kon-
cepte v okviru pravnega reda Evropske unije pa je sklicevanje na koncepte, ki so lastni
zgolj nacionalnemu pravnemu redu države članice ali posameznemu splošno sprejetemu
pravno-teoretičnemu pristopu k razumevanju razlike med pravicami in načeli ter posle-
dicam, ki jih razlikovanje vnaša v razumevanje vloge enih in drugih pri denimo sodnem
odločanju.26
3. Nastajanje Listine EU o temeljnih pravicah in ozadje razlikovanja
med pravicami in načeli
Za razumevanje razlikovanja med pravicami in načeli iz Listine je nujno nekaj besed
nameniti razlogom nastanka tega razlikovanja.
Eno ključnih vprašanj v procesu oblikovanja Listine je bilo, ali vanjo poleg pravic prve
generacije vključiti tudi socialne in ekonomske pravice. Evropski svet je v Sklepnem doku-
mentu zasedanja v Kölnu junija 199927 med drugim pozval k sprejemu Listine EU, ki naj:
»vsebuje temeljne pravice in svoboščine ter temeljne procesne pravice, ki so zagotovljene
z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in ki kot splošna načela prava
EU izhajajo iz skupni ustavnih tradicij držav članic«.28
Odločitev Evropskega sveta, naj bodo pri oblikovanju besedila Listine upoštevane tudi
»ekonomske in socialne pravice, vsebovane v Evropski socialni listini in Listini Skupnosti
o temeljnih pravicah delavcev […],«29 je naletela na deljene odzive v državah članicah.
Pri pripravi osnutka v letih 1999 in 2000 sta se tako izoblikovala dva pola stališč
glede primernosti vključevanja socialnih in ekonomskih pravic v dokument na evropski
zakonodajni ravni. Na eni strani so bile države članice, ki so nasprotovale vključitvi teh
pravic v besedilo Listine v obliki iztožljivih zahtevkov (angl. legally enforceable claim), na
drugi strani pa tiste, ki so nasprotovale vzdrževanju razlikovanja med različnimi katego-
rijami pravic.30
26 Glej odločitev Vrhovnega sodišča RS I Up-173/18 z dne 5. februarja 2019 in op. 10 tega prispevka.
27 Zasedanje je bilo namenjeno razpravi o vprašanjih, povezanih z začetkom veljavnosti Amsterdamske
pogodbe.
28 Cologne European Council 3-4 June 1999, Conclusions of the Presidency, Anex IV.
29 Prav tam.
30 Krommendijk, 2015, str. 324.
ZZR 2021.indd 181 10. 12. 2021 14:04:51
182
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
Prva skupina držav članic, med katerimi je vodilno vlogo imelo Združeno kraljestvo,31
je svoje nasprotovanje utemeljevala zlasti z različnostjo pristopov k varstvu socialnih pra-
vic v nacionalnih pravnih redih držav članic, z zaskrbljenostjo, da bo vključitev socialnih
pravic razširila pristojnosti EU na področju socialne in ekonomske politike, ter navse-
zadnje z nezadovoljstvom glede vključevanja pravic, ki bi državam članicam nalagale
preveliko finančno breme.32
Druga skupina držav članic je nasprotovala vztrajanju pri razlikovanju med drža-
vljanskimi in političnimi ter socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi pravicami ter se
zavzemala za polno vključitev slednjih v nastajajoči dokument varstva človekovih pravic.
Francija je denimo ratifikacijo Listine celo pogojevala z vključitvijo socialnih pravic v
njeno besedilo.33
Listina, razglašena 7. decembra 2000 v Nici, je pomenila kompromis med stališči
teh dveh skupin držav članic. Besedilo sicer vključuje številne socialne pravice, hkrati pa
prvi odstavek 51. člena Listine z jezikovnim razlikovanjem med spoštovanjem pravic in
upoštevanjem načel uvaja dve različni kategoriji določb.
Kmalu po razglasitvi Listine v Nici je zamisel o vključitvi Listine v bodočo Ustavo
EU34 in s tem vzpostavitev njene zavezujoče pravne narave obudila razprave in nestri-
njanja glede nabora pravic, ki jih Listina vsebuje. Velika Britanija je svoje soglasje k
vključitvi Listine v Ustavo EU pogojevala z jasnejšo razmejitvijo med pravicami in na-
čeli.35 Delovna skupina je zato v besedilo Listine vključila peti odstavek 52. člena, ki naj
bi dodatno razjasnil razmerje in pravno naravo različnih kategorij določb Listine.36 Na
oblikovanje določbe sta močno vplivali španska ustavna ureditev iztožljivosti (angl. ju-
sticiability) temeljnih načel socialne in ekonomske politike ter francoska ustavnopravna
doktrina, ki razlikuje med pravicami, ki so v celoti iztožljive, ter ustavnopravnimi načeli,
na katere se posameznik ne more sklicevati, omogočajo pa presojo skladnosti zakonodaj-
nih ukrepov z ustavnopravnimi načeli s strani Ustavnega sveta.37
Leta 2009 je bila sprejeta Lizbonska pogodba, ki je Listino iz pravno nezavezujočega
dokumenta povzdignila na raven primarnega prava Evropske unije.38 Tik pred njenim
sprejemom je bil – iz razlogov, opisanih zgoraj – v Protokol (št. 30) o uporabi Listine
31 Med njimi pa sta bili tudi Danska in Nizozemska. Prav tam.
32 Coppola, 2011, str. 208–210. Lord Goldsmith, 2001, str. 1212. Krommendijk, 2015, str. 324–
325.
33 Krommendijk, 2015, str. 326.
34 Laeken Declaration on the Future of Europe (2001) SN 273/01.
35 Krommendijk, 2015, str. 327.
36 Final report of the European Convention Working Group II, Conv 354/02, 2002, točka 6.
37 Van Danwitz in Paraschas, 2017, str. 1441.
38 Člen 6 PEU.
ZZR 2021.indd 182 10. 12. 2021 14:04:51
183
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu39 dodan
drugi odstavek 1. člena, ki določa, da:
»poglavje IV Listine ne ustvarja iztožljivih pravic, ki bi bile veljavne na Poljskem ali
v Veliki Britaniji, razen če Poljska in Velika Britanija takšne pravice zagotavljata v
nacionalnih pravnih redih«.
Določbi Listine, ki vzpostavljata razlikovanje med pravicami in načeli, sta torej posle-
dica nestrinjanja nekaterih držav članic z vključevanjem socialnih in ekonomskih pravic
v njeno besedilo. Kategoriji je mogoče razumeti kot odmev »klasičnega« razlikovanja
med pravicami prve in druge generacije ter vprašanja njihove iztožljivosti in kot poskus
premostitve razlik med ustavnimi tradicijami držav članic na področju sodnega varstva
socialnih in ekonomskih pravic.40
Kljub določbama Listine, ki vprašanje razmejitve med eno in drugo kategorijo do-
ločb vsaj nekoliko osvetljujeta, pa iz njunega besedila na prvi pogled ni mogoče razbrati,
katere določbe so pravice in katere načela, niti ni mogoče popolnoma jasno identificirati
pravnih posledic tega razlikovanja. Pojasnila k Listini sicer nudijo nekaj opore pri pre-
poznavanju enih in drugih, toda končna presoja pravne narave posameznih določb je
prepuščena Sodišču EU.41
4. Učinki razlikovanja med pravicami in načeli
Še preden namenimo pozornost vprašanju meril razmejitve med pravicami in načeli
iz Listine, je treba pojasniti posledice identifikacije posamezne določbe bodisi kot pravice
bodisi kot načela.
Prvi odstavek 51. člena Listine določa, da institucije, organi, uradi ter agencije EU
in države članice »spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v
skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodelje-
ne v Pogodbah.« Besedilo določbe samo po sebi ne daje jasnega odgovora glede učinko-
vanja pravic in načel iz Listine oziroma glede razlike med obveznostjo spoštovanja pravic
in upoštevanja ter spodbujanja uporabe načel. Mogoče bi bilo trditi, da iz besedila očitno
izhaja, da načela uživajo šibkejše pravno varstvo kot pravice, vendar bi bil tak zaključek
zgolj na podlagi besedila člena nekoliko prenagljen. Razlikovanje med izrazoma spošto-
vati in upoštevati namreč ni taka, da bi lahko že na ravni jezikovne razlage izpeljali jasno
razliko med učinkovanjem oziroma ravnjo varstva ene in druge obravnavane kategorije.42
39 Protokol (št. 30) o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem
kraljestvu, Uradni list EU C 202/312.
40 Ashiagbor, 2004, str. 71; Van Danwitz in Paraschas, 2017, str. 1441.
41 Krommendijk, 2015, str. 322.
42 Spoštovati (SSKJ): »upoštevati, držati se (prim. spoštovati dogovore, pravila, zakone)«; upoštevati
(SSKJ): »ravnati v skladu s čim (prim. upoštevati predpis, zakon)«. Enako velja, če upoštevamo
ZZR 2021.indd 183 10. 12. 2021 14:04:51
184
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
Navsezadnje lahko izraz upoštevati (angl. to observe) najdemo tudi na drugih mestih v
pogodbah, na primer v 9. členu PEU, ki v prvem stavku določa, da »Unija pri vseh svojih
dejavnostih spoštuje [angl. observes] enakost svojih državljanov.« Načelo enakosti je sploš-
no načelo prava EU,43 v 2. členu PEU omenjeno kot ena temeljnih vrednot, na katerih
temelji EU, ter kot pravica izraženo v 20. in 21. členu Listine.44 Gre torej za načelo, ki
gotovo nima take pravne narave in teže, kot načela iz Listine, o katerih je govora v tem
prispevku – pa vendar tudi v zvezi z njim PEU uporablja izraz upoštevati. Razlikovanje
med pravicami in načeli, ki ga na jezikovni ravni odraža prvi odstavek 51. člena Listine,
torej ne omogoča resnih zaključkov glede teže enih in drugih.
Peti odstavek 52. člena Listine določa, da se določbe Listine, ki vsebujejo načela,
»lahko izvajajo z zakonodajnimi in izvedbenimi akti institucij, organov, uradov in agencij
Unije ter akti držav članic za izvajanje prava Unije v skladu z njihovimi pristojnostmi« ter
da se sme na te določbe »pred sodišči sklicevati samo pri razlagi teh aktov in pri odločanju
o njihovi zakonitosti«. Iz Pojasnil k Listini nadalje izhaja, da načela postanejo za sodišča
pomembna šele pri razlagi ali reviziji aktov, ki ta načela izvajajo, ne morejo pa biti samo-
stojen razlog za zahtevo po pozitivnem ukrepanju institucij EU ali organov držav članic,
kar je skladno s sodno prakso Sodišča EU ter s pristopom ustavnih sistemov držav članic
do načel, zlasti na področju socialnega prava.45
Dejstvo, da načela ne morejo biti samostojna iztožljiva podlaga za ravnanje institucij
EU ali organov držav članic, je nesporno tudi glede na sicer skopa stališča sodne prakse
Sodišča EU. V že omenjeni zadevi Glatzel je tako Sodišče EU v zvezi s 26. členom Listine
(vključenost invalidov) poudarilo, da ta sam po sebi posameznikom ne more podeliti ma-
terialne (subjektivne) pravice, na katero bi se lahko sklicevali, saj je za polno učinkovanje
tega člena nujna konkretizacija z določbami prava EU ali nacionalnega prava držav članic.46
Na tem mestu pa se zastavljata dve ključni vprašanji. Prvo vprašanje je gotovo, kdaj
sploh gre za akt, ki izvaja načelo, in torej pri njegovi razlagi ali reviziji načela sploh imajo
kakšno vlogo. Gre za akt, ki izvaja načelo že takrat, ko ta načelo zgolj omenja, ali šele
takrat, ko ga natančneje vsebinsko opredeljuje in daje konkretne usmeritve za njegovo
izvrševanje? Drugo vprašanje pa je, kateri akti (ali deli aktov) so na podlagi (implementi-
ranega) načela lahko podvrženi sodni presoji. Lahko z vidika načela iz Listine presojamo
angleško različico besedila Listine ki uporablja pojma respect in observe, pri čemer slednji v običaj-
nem pomenu besed izraža »spoštovanje pravil« oziroma »izpolniti obveznost skladno z zakonom ali
pogodbo«. Krommendijk, 2015, str. 334.
43 Glej na primer združeni zadevi C-117/ 76 in 16/ 77 Ruckdeschel, točka 7. Kochenov in Lock,
(2019, str. 106, točka 2.
44 Člen 20 Listine določa enakost pred zakonom, 21. člen pa prepoved diskriminacije.
45 Pojasnila k Listini, 52. člen.
46 Sodba Sodišča EU v zadevi C-356/12 Glatzel z dne 22. maja 2014, točka 78. Podobno Sodišče EU
tudi v zvezi s 27. členom Listine v sodbi v zadevi C-176/12 Association de mediation sociale z dne
15. januarja 2014, točki 45 in 47.
ZZR 2021.indd 184 10. 12. 2021 14:04:51
185
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
zgolj neko konkretno določbo, ki to načelo opredeljuje, ali celoten akt, za katerega smo
ugotovili, da načelo izvaja?
Glede obeh vprašanj so se v literaturi izoblikovala različna stališča, ki se zavzemajo
bodisi za ožjo bodisi za širšo razlago petega odstavka 52. člena Listine in s tem za manjšo
ali večjo »uporabno vrednost« načel iz Listine.
Tisti teoretiki, ki se zavzemajo za ožjo razlago obravnavane določbe v zvezi s prvim
postavljenim vprašanjem, navajajo, da je uporaba načel pri sodni presoji omejena zgolj
na tiste akte, ki so namenjeni implementaciji nekega načela iz Listine in to iz njih jasno
izhaja. Tako Lock, sklicujoč se na zadevo Glatzel, denimo trdi, da mora biti ključna
konkretna vsebinska presoja akta, na podlagi katere (sodišče) ugotovi, da gre za akt, ki
implementira neko listinsko načelo.47 Po drugi strani pa se Lock sočasno sklicuje na za-
devo Kamberaj,48 v kateri je za ugotovitev, da gre za akt, ki implementira določbo tretjega
odstavka 34. člena Listine, zadoščal sklic na »spoštovanje pravic in upoštevanje načel, ki
jih priznava Listina« v uvodnih določbah direktive.49 Čeprav ti sodni odločbi ne podajata
jasnega odgovora na vprašanje, kdaj lahko štejemo, da neki akt implementira načelo,
lahko z gotovostjo sklepamo vsaj to, da ni nujno, da je načelo v tem aktu izrecno poime-
novano ali da obstajajo posebne določbe, ki ga vsebinsko natančneje urejajo.
Glede drugega postavljenega vprašanja sta po ožji razlagi petega odstavka 52. člena
Listine tudi sodna presoja skladnosti z načelom iz Listine ali razlaga akta v njegovi luči
omejena zgolj na tisti akt, za katerega se izkaže, da to načelo uresničuje.50 Lock piše, da
taka razlaga sledi jezikovni razlagi Listine, Pojasnilom k 52. členu Listine ter v sicer raz-
meroma nejasno vprašanje prava EU vnaša doslednost.51
Čeprav je morda res, da je taka razlaga jasnejša v razmejitvi načel iz Listine od pravic
iz Listine, je v literaturi mogoče zaznati nestrinjanja in pomisleke glede njene ustreznos-
ti. Tako Craig poudarja, da so načela, na katera se sklicujejo tudi Pojasnila k Listini,52
v sodni praksi uporabljana širše kot le tedaj, ko je izpodbijani akt namenjen izključno
uresničevanju teh načel.53 Nadalje Krommendijk poudarja, da je ozka jezikovna razlaga
petega odstavka 52. člena Listine vprašljiva tudi z vidika effet utile prava EU, saj bi lah-
ko preprečila sodno presojo očitnih in hudih kršitev načel iz Listine, kadar institucije
EU in države članice ne izpolnjujejo svojih obveznosti in zato ni akta, ki bi ga lahko
47 Lock, 2019a, str. 17.
48 Sodba Sodišča EU v zadevi C-571/10 Kamberaj z dne 24. aprila 2012.
49 Lock, 2019a, str. 18.
50 Lock, 2019b, str. 2256–2258, točke 31–38.
51 Lock, 2019a, str. 18.
52 Pojasnila k Listini se v delu, ki se nanaša na peti odstavek 52. člena Listine, sklicujejo na sodno
prakso v zvezi s previdnostnim načelom iz drugega odstavka 191. člena PDEU (T-13/99 Pfizer proti
Svetu z dne 11. septembra 2002) ter sodno prakso glede načel kmetijskega prava (C-265/85 Van den
Berg z dne 11. marca 1987).
53 Craig, 2010, str. 220.
ZZR 2021.indd 185 10. 12. 2021 14:04:51
186
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
presojali, ali pa gre za akt, ki ni namenjen izključno uresničevanju načela, pa je z njim
v očitnem nasprotju.54 Podobno navaja Ladenburger, ki poudarja, da lahko taka razlaga
vodi do »absurdnih zaključkov« in je v nasprotju z namenom snovalcev Listine.55 Pri tem
se sklicuje na odločitev v zadevi Abdulla ter poudarja, da se besedna zveza »pri razlagi teh
aktov« iz petega odstavka 52. člena Listine nanaša na vse akte, ki so (na splošno) lahko
predmet sodne presoje, ter torej ne omejuje sodne presoje skladnosti z načeli zgolj na
tiste akte, ki to isto načelo uresničujejo.56, 57 Enako opozarja tudi generalni pravobranilec
Cruz Villalón, ki poudarja, da ozka razlaga obravnavane določbe vodi v začaran krog, saj
bi to pomenilo, da bi v luči načel presojali natanko tiste akte, ki ta načela napolnjujejo
s konkretizirano vsebino, tj. presojali bi, ali so akti skladni z nečim, kar sami določajo.58
Na podlagi pomislekov glede ozke razlage petega odstavka 52. člena Listine, ki pre-
sojo skladnosti z načeli iz Listine omejuje zgolj na tiste akte, ki ta načela uresničujejo,
številni teoretiki zagovarjajo njegovo drugačno, širšo razlago, po kateri je omejen zgolj
način, na katerega lahko sodišča uporabljajo načela iz Listine. Načela po tej razlagi ne
morejo sama po sebi ustvarjati obveznosti institucij EU ali držav članic, prav tako ne
morejo biti podlaga za oblikovanje samostojnih iztožljivih zahtevkov, lahko pa so, kadar
ima tožnik locus standi na drugi podlagi, sredstvo za presojo skladnosti akta z Listino ali
sredstvo njegove razlage.59
Številni avtorji navajajo, da bo sodna presoja skladnosti aktov z načeli iz Listine ome-
jena na varovanje minimalnih standardov. Širše diskrecijsko polje, kot ga določba prepuš-
ča nadaljnjemu urejanju določbe, blažja in osredotočena zgolj na morebitne hude kršitve
načel bo sodna presoja.60 Besselink piše, da je treba v tem smislu določbo petega odstavka
52. člena Listine nujno brati kot odmev vprašanja pristojnosti za urejanje področja soci-
alne in ekonomske politike.61
54 Krommendijk, 2015, str. 336.
55 Ladenburger, kot ga navaja Krommendijk, 2015, str. 336.
56 Prav tam.
57 V združeni zadevi Abdulla in ostali C-175/08, C-176/08 in C-179/08 z dne 2. marca 2010 je na-
mreč Sodišče EU odločilo, da je treba določbe Kvalifikacijske direktive (2004) razlagati na način,
ki spoštuje temeljne pravice in vsa načela, še zlasti tista, ki jih priznava Listina. Glej točki 51 in 54
sodbe.
58 Mnenje v zadevi C-176/12 Association de médiation sociale z dne 18. julija 2013, točka 63.
59 Van Danwitz in Paraschas, 2017, str. 1413; Laenarts, 2012, str. 403; Krommendijk, 2015, str.
337–339.
60 Kochenov in Lock, 2019, str. 2257, točki 33 in 34; Peers in Prechal, 2018, str. 1511, točka 52.189;
Besselink, 2012, str. 29; Van Danwitz in Paraschas, 2017, str. 1414.
61 Besselink, 2012, str. 28.
ZZR 2021.indd 186 10. 12. 2021 14:04:51
187
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
5. Katere določbe Listine so pravice in katere načela?
Besedilo Listine ne daje jasnega odgovora na vprašanje, katere določbe je mogoče šteti
kot načela in torej niso podlaga za samostojne iztožljive zahtevke, in katere kot pravice.
Tudi Pojasnila k Listini ne vzpostavljajo dodatnih meril, ki bi jih bilo mogoče uporabiti
pri razlikovanju, saj le primeroma naštevajo določbe, ki jih je treba razumeti kot načela
(25. (pravice starejših), 26. (vključenost invalidov) in 37. člen (varstvo okolja) Listine),
in določbe, ki vsebujejo tako značilnosti pravic kot tudi značilnosti načel (23. (enakost
žensk in moških), 33. (družinsko in poklicno življenje) in 34. člen Listine (socialna var-
nost in socialna pomoč)).62
Iz tega je z gotovostjo mogoče izpeljati dvoje. Prvič, da kljub razlogom za nastanek
razlikovanja med pravicami in načeli, ni mogoče trditi, da se vsa načela skrivajo v IV.
poglavju Listine, naslovljenem Solidarnost, in jih je torej mogoče najti tudi v drugih
poglavjih, hkrati pa IV. poglavje vsebuje tudi pravice, ne zgolj načel. Drugič, zgolj na
podlagi tega, da je v zvezi z neko določbo uporabljen izraz pravica ali izraz načelo, še ni
mogoče sklepati na pravno naravo te določbe. Tako denimo iz Pojasnil k Listini izhaja, da
je 25. člen Listine, ki določa, da »Unija priznava in spoštuje pravico starejših do dostoj-
nega in samostojnega življenja ter sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju«,
načelo, pa čeprav je naslovljen Pravice starejših. Po drugi strani pa je 49. člen Listine
naslovljen Načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni, vendar gotovo ne
gre za načelo v smislu petega odstavka 52. člena Listine.
Razmejevanje med pravicami in načeli iz Listine (in tudi jasna razlaga pravnih pos-
ledic take razmejitve) je zaradi odsotnosti jasnih meril v Listini ali Pojasnilih prepuščena
Sodišču EU. Kot rečeno, se je Sodišče EU na obravnavano razlikovanje v sodni praksi
doslej izrecno oprlo zgolj v dveh zadevah (Glatzel63 in PAN Europe64), ki prav tako ne po-
nujata nekih splošnih in jasnih zaključkov. V literaturi se je zato izoblikovalo več meril, ki
so lahko opora pri identifikaciji enih in drugih. Peers in Prechal navajata, da je pri iskanju
odgovora na vprašanje, ali je neka konkretna določba načelo iz Listine, nujno izhajati iz
besedila, namena in narave določbe.65 Nobeno od v nadaljevanju obravnavanih meril ni
dokončno ali odločilno, lahko pa pomeni pomemben indic glede pravne narave neke
konkretne določbe.
Prvo merilo se pri identifikaciji pravic in načel iz Listine pretežno opira na izrazje, upo-
rabljeno v posameznih določbah. Tako denimo uporaba izrazov naj (v smislu obveznosti)
in pravica pomeni indic, da gre za pravico iz Listine, uporaba besednih zvez, kot sta »priz-
62 Pojasnila k Listini, 52. člen.
63 Sodba Sodišča EU v zadevi C-356/12 Glatzel z dne 22. maja 2014.
64 Sodba Sodišča EU v zadevi T-600/15 PAN Europe z dne 28. septembra 2016.
65 Peers in Prechal, 2018, str. 1507, točka 52.170.
ZZR 2021.indd 187 10. 12. 2021 14:04:51
188
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
nava in spoštuje«66 in »je treba vključiti«,67 pa naj bi pomenila indic, da gre za načela. Pa
vendar, kot je bilo nakazano že zgoraj, sama Pojasnila med načela uvrščajo tudi določbe, ki
vsebujejo izraz pravica,68 hkrati pa se ti indici v obliki izrazja v določbah pogosto pojavljajo
skupaj – tako na primer tretji odstavek 34. člena Listine, ki ga Pojasnila izrecno označujejo
kot načelo, določa, da »Unija priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči
pri pridobivanju stanovanj«. Težko torej trdimo, da bi bilo merilo uporabe izrazja v posa-
meznih določbah pri identifikaciji načel iz Listine popolnoma zanesljivo.69
Drugo merilo se nanaša na vprašanje, ali je določba namenjena varstvu pravic posa-
meznikov.70 V tem smislu je neka določba Listine pravica, kadar je oblikovana tako, da
posamezniku izrecno daje možnost uveljavljanja te pravice ali kadar iz nje izhaja jasna
dolžnost države v razmerju do posameznika. In nasprotno, določba Listine je najverje-
tneje načelo, kadar se ne nanaša na posameznika in njegove pravice, temveč določa cilje,
ki naj jih pri svojih aktivnostih zasledujejo institucije EU in države članice.71 Tako gene-
ralni pravobranilec Cruz Villalón poudarja, da so dolžnosti, ki jih vzpostavljajo načela,
bolj splošne, javni organi (zlasti zakonodajna veja oblasti) pa so zavezani k »preobrazbi
načela v sodno iztožljivo realnost«, pri čemer morajo ves čas spoštovati vsebino ter namen
določbe Listine, ki opredeljuje neko konkretno načelo.72
Tretje merilo se nanaša na vprašanje potrebe po nadaljnji konkretizaciji oziroma iz-
peljavi določbe v pravnih aktih, torej na vprašanje ravni njene abstraktnosti oziroma
konkretnosti. V tem smislu gre za pravico, kadar je določba dovolj konkretizirana, da
dodatne izpeljave v (nacionalnih ali EU) pravnih aktih ne potrebuje.73 Člen 37 Listine
na primer določa, da je treba »v politike Unije […] vključiti visoko raven varstva in
izboljšanje kakovosti okolja, ki se zagotavljata v skladu z načelom trajnostnega razvoja«,
in gotovo zahteva nadaljnjo konkretizacijo. Vendar je tudi to merilo pomanjkljivo. Kot
opozarja generalna pravobranilka Trstenjak v svojem mnenju v zadevi Dominguez, so
namreč tudi pravice, predvsem socialne, pogosto oblikovane zelo abstraktno in zahtevajo
konkretizacijo ter nadaljnjo (sodno) razlago.74 Navsezadnje tudi v slovenskem pravnem
redu poznamo ustavno zagotovljene pravice, ki – kadar tako določa Ustava Republike
Slovenije ali kadar je to nujno zaradi same narave posamezne pravice in svoboščine –
66 Glej na primer 25. in 26. člen, prvi odstavek 34. člena, tretji odstavek 34. člena in 36. člen Listine.
67 Glej na primer 37. člen Listine.
68 Glej 25. člen Listine.
69 Peers in Prechal, 2018, str. 1507, točka 52.171; Krommendijk, 2015, str. 333.
70 Prav tam, str. 1508, točka 52.174.
71 Krommendijk, 2015, str. 332;
72 Mnenje v zadevi C-176/12 Association de médiation sociale z dne 18. julija 2013, točka 50. Glej tudi
Lock, 2019b, str. 2257, točki 33 in 34.
73 Krommendijk, 2015, str. 333.
74 Mnenje v zadevi C-282/10 Dominguez z dne 8. septembra 2011, točka 78.
ZZR 2021.indd 188 10. 12. 2021 14:04:51
189
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
zahtevajo določitev načina izvrševanja po drugem odstavku 15. člena Ustave, pa to še ne
pomeni, da jih ne štejemo nedvomno med pravice.
Četrto merilo, ki se pretežno povezuje z drugim, se nanaša na vprašanje polja proste
presoje, ki ga glede ureditve nekega vprašanja v pravnih aktih določba prepušča bodisi in-
stitucijam in organom EU bodisi državam članicam. Po tem merilu je več verjetnosti, da
je neka določba načelo, kadar nosilcem obveznosti prepušča širše polje proste presoje pri
nadaljnjem urejanju nekega področja, in nasprotno – da je neka določba pravica, kadar
je polje proste presoje ožje.75 Na širše polje proste presoje naj bi glede posameznih določb
nakazovalo sklicevanje na uresničevanje »v skladu z nacionalnimi zakoni« (tako skliceva-
nje je mogoče najti na primer v 9. členu, drugem odstavku 10. člena in tretjem odstavku
14. člena Listine) ali »v primerih in pod pogoji, določenimi s pravom Unije ter nacio-
nalnimi zakonodajami in običaji« (tak ali podoben sklic je mogoče najti v 16., 27., 28.,
30., 34., 35. in 36. členu Listine).76 Pa vendar se tudi to merilo ne zdi v celoti ustrezno.
Taka sklicevanja namreč vsebujejo tudi določbe, ki urejajo svoboščine, kot so na primer
pravica sklepanja zakonske zveze in pravica ustvarjanja družine (9. člen Listine), svobo-
da ustanavljanja izobraževalnih zavodov (tretji odstavek 14. člena Listine) ter svobodna
gospodarska pobuda (16. člen Listine). Navsezadnje je podobno oblikovana tudi pravica
do kolektivnih pogajanj, vključno s pravico do stavke, ki mora biti skladno s stališčem
Sodišča EU v zadevah Viking in Laval priznana kot »temeljna pravica, ki je sestavni del
splošnih načel prava Skupnosti.«77 Dejstvo, da je določba oblikovana pogojno, samo po
sebi torej še ne more pomeniti, da ne gre za temeljno pravico, temveč pomeni le, da je
njeno izvrševanje lahko podvrženo posameznim omejitvam.78
Nekateri avtorji zavračajo smiselnost a priori kategorizacije določb iz Listine. Prechal
tako poudarja, da razlikovanje med pravicami in načeli v Listini v pravni red EU ne
prinaša ničesar bistveno novega, na vprašanje pravne narave neke konkretne določbe
pa je mogoče odgovoriti le v vsakem konkretnem primeru in ne vnaprej ter na ravni
abstraktnih kategorizacij.79 Podobno menita Hoffman in Warin, ki poudarjata, da je
razlikovanje med načeli in pravicami iz Listine bolj smiselno razumeti v luči siceršnjega
pristopa Sodišča EU k prepoznavanju pravic posameznikov. Skladno s tem lahko vsaka
določba Listine, čeprav je oblikovana kot splošna obveznost EU ali držav članic, pomeni
pravico posameznika, če je glede na konkretne okoliščine primera dovolj jasna, natančna
75 Krommendijk, 2015, str. 333.
76 Peers in Prechal, 2018, str. 1508, točka 52.172.
77 Sodbi Sodišča EU v zadevah C-438/05 Viking z dne 11. decembra 2007, točka 44; C-341/05 Laval
z dne 18. decembra 2007, točka 91.
78 Krommendijk, 2015, str. 333; Sodba Sodišča EU v zadevi C-341/05 Laval z dne 18. decembra
2007, točka 91.
79 Prechal, 2004, str. 183.
ZZR 2021.indd 189 10. 12. 2021 14:04:51
190
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
in nepogojna.80 Kot enega ključnih argumentov Hofman in Warin navajata podobnosti
med določbami Listine splošnimi načeli prava EU. Slednja namreč – gledano abstrak-
tno – večinoma ne izpolnjujejo meril neposrednega učinka, pa so vendar že v številnih
konkretnih primerih bila podlaga pravicam, na katere se posamezniki lahko sklicujejo.81
Načelo, ki naj ima pri (sodni) presoji omejeno moč oziroma funkcijo, je torej tista določ-
ba Listine, ki se v konkretnem primeru ni izkazala za dovolj jasno, natančno in nepogoj-
no, da bi ji lahko pripisali neposredni učinek in s tem naravo pravice.82
V prid razumevanju obravnavanega razlikovanja med pravicami in načeli v luči meril
neposrednega učinka neke določbe v konkretnem primeru govori tudi dejstvo, da Listina
ni bila zamišljena kot dokument, ki bi zaustavil razvoj varstva človekovih pravic v EU
in tako ustvaril končen katalog temeljnih pravic, kot jih je EU priznavala v času njene-
ga sprejema.83 In concreto presoja pravne narave določb Listine omogoča tako ustrezno
prilagajanje konkretnemu kontekstu, v katerem je treba določbo uporabiti, kot razvoj
(tj. širitev) nabora temeljnih pravic glede na pravni, socialni in ekonomski razvoj EU ter
držav članic.84
6. Drugi odstavek 24. člena Listine: poskus klasifikacije
Vključitev pravic otrok v besedilo Listine je pomemben korak v razvoju varstva (otro-
kovih) pravic v kontekstu prava EU. V evropski pravni red, ki mu je bila dolgo očitana
nedejavnost na področju varstva otrok, pa čeprav lahko pomembno vpliva na njihov
(pravni) položaj, vnaša jasno zavedanje o pomenu pravic otrok ter njihove zaščite v okvi-
ru pristojnosti EU.85
Določba 24. člena Listine, naslovljena Pravice otroka, v prvem odstavku ureja pravi-
co otrok do potrebnega varstva in skrbi za zagotavljanje njihove dobrobiti ter možnost
svobodnega izražanja mnenja in upoštevanje mnenja otrok v stvareh, ki jih zadevajo, v
skladu z njihovo starostjo in zrelostjo. V drugem odstavku določa, da se morajo pri vseh
ukrepih javnih ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroka, upoštevati predvsem koristi
otroka,86 v tretjem pa pravico vsakega otroka do rednih osebnih odnosov in neposrednih
stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi. Iz razmeroma skopega
zapisa v Pojasnilih k Listini izhaja, da člen temelji na Konvenciji Združenih narodov o
80 Hofman in Warin, 2017, str. 17–18.
81 Prav tam.
82 Prav tam.
83 Prav tam.
84 Krommendijk, 2015, str. 331.
85 Lamont, 2014, str. 663, točka 24.04.
86 Tukaj opozarjam na neustreznost slovenskega prevoda določbe. Angleška različica vsebuje izraz pri-
mary consideration, slovenska pa določa le, da »se morajo upoštevati predvsem koristi otroka«.
ZZR 2021.indd 190 10. 12. 2021 14:04:51
191
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
otrokovih pravicah (KOP),87 ki so jo ratificirale vse države članice, »zlasti na 3., 9., 12. in
13. členu te konvencije«.88
O pravni naravi drugega odstavka 24. člena, torej o vprašanju, ali gre za pravico ali
za načelo iz Listine, in s tem o »moči« te določbe, se Sodišče EU še ni izrecno izreklo.
Določbo uporablja terminološko nedosledno ter se do njene pravne narave in posledic
obravnavane razmejitve ne opredeljuje, zato ni mogoče z gotovostjo zaključiti niti da
je določba načelo niti da je določba pravica iz Listine. V nadaljevanju prispevka si na
podlagi sodne prakse glede obravnavane določbe ter s pomočjo meril, vzpostavljenih v
literaturi, prizadevam opredeliti do njene pravne narave.
6.1. Sodna praksa Sodišča EU
Edina odločitev, v kateri je Sodišče EU vsaj nakazalo pravno naravo določbe drugega
odstavka 24. člena Listine, je azilna zadeva MA, BT, DA.89 Odločilo je namreč, da določ-
be drugega odstavka 6. člena Uredbe št. 343/2003 (Dublinska uredba) ni mogoče razla-
gati v nasprotju pravicami, priznanimi z Listino, med katerimi je še posebej pomembna
temeljna pravica, ki izhaja iz drugega odstavka 24. člena Listine.90 Sodišče EU je določbo
drugega odstavka 24. člena Listine povezalo s prvim odstavkom 51. člena Listine (in
ne morebiti tudi s petim odstavkom 52. člena Listine) in zapisalo, da je treba otrokovo
korist kot najpomembnejše vodilo nujno upoštevati pri vseh odločitvah, ki jih države
članice sprejmejo na podlagi drugega odstavka 6. člena Dublinske uredbe, pa čeprav je
otrokova korist izrecno omenjena zgolj v prvem odstavku navedenega člena.91
V vseh preostalih odločitvah, tudi tistih, ki so omenjeni časovno sledile, se Sodišče
EU jasni identifikaciji pravne narave določbe o otrokovi koristi izogiba in jo uporablja
dokaj nejasno. Tako se na primer določba najpogosteje pojavlja v kombinaciji s 7. čle-
nom Listine (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja), ki ga je »treba brati v pove-
zavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, ki so priznane v členu 24(2) […] Listine«92
ali pa v kombinaciji z določbo tretjega odstavka 24. člena, ki zagotavlja pravico otroka
87 Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), Uradni list SFRJ – MP št. 15/90, Akt
o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v
Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS – MP št. 9/92.
88 Pojasnila k Listini, 24. člen.
89 Sodba Sodišča EU v zadevi C-648/11 MA BT DA z dne 6. junija 2013.
90 Prav tam, točke 55–57.
91 Prav tam, točka 59.
92 Sodbe Sodišča EU v zadevah C-403/09 PPU Detiček z dne 23. decembra 2009, točka 60; C-165/14
Rendón Marín z dne 13. septembra 2016, točka 66; C-133/19, C-136/19 in C-137/19 B.M.M in
ostali z dne 16. julija 2020, točke 34–36, C-240/17 E z dne 16. januarja 2018, točke 54–56; in
C-82/16 K.A. z dne 8. maja 2018, točka 71.
ZZR 2021.indd 191 10. 12. 2021 14:04:51
192
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju
z njegovimi koristmi.93
Čeprav je sodna praksa prepredena s sklici na pravice iz 24. člena Listine in čeprav je
v mnenjih generalnih pravobranilcev mogoče najti obsežne analize te določbe, v večini
primerov Sodišče EU ostaja na ravni omembe relevantnosti te določbe za konkreten
primer, ne spušča pa se v podrobnejšo vsebinsko analizo pomena, teže in pravne narave
teh pravic, še manj pa v medsebojno razmerje med posameznimi elementi te določbe,
ki si lahko v mnogih okoliščinah v nasprotju.94 Pravice iz 24. člena Listine so v presoji
Sodišča EU večkrat opora obstoječim pristopom k razlagi prava EU, ne pa samostojno
izhodišče presoje – to še zlasti velja za področji prostega pretoka oseb in čezmejnih dru-
žinskih sporov.95
6.2. V literaturi izoblikovana merila
O tem, ali je drugi odstavek 24. člena mogoče povezovati z določbo petega odstavka
52. člena Listine, molčijo tudi Pojasnila k Listini, zato se zdi smiselno poskusiti odgovor
poiskati s pomočjo meril prepoznave načel iz Listine, ki so se oblikovala v literaturi.
Skladno s prvim merilom, bi izrazje, ki ga določba uporablja, zlasti naslov člena ter
uporaba besede »morajo« (angl. must), ki nakazuje na jasno zapoved institucijam EU
oziroma državam članicam v razmerju do posameznika, lahko pomenilo indic, da gre
za pravico in ne zgolj za načelo. Toda naslov člena in dikcija določbe sama po sebi še ne
moreta biti zadostna podlaga za tak zaključek. Tudi izrazje, ki ga pri sklicevanju na do-
ločbo 24. člena Listine uporablja Sodišče EU, kaže, da to merilo ni odločilno. Ne le, da
različno izrazje uporablja v zvezi z drugim odstavkom tega člena, tudi pri izrazju v zvezi s
tretjim odstavkom istega člena ostaja nedosledno. Tako se Sodišče EU, čeprav iz določbe
na ravni uporabljenih izrazov jasno izhaja, da gre za pravico otroka do rednih osebnih
odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, pogosto sklicuje na »potrebo otroka,
izraženo v tretjem odstavku 24. člena Listine«.96
Drugo merilo, na katerega se pri razlikovanju med pravicami in načeli sklicujejo šte-
vilni avtorji, je vprašanje namena določbe: je namen drugega odstavka 24. člena Listine
93 Glej na primer sodbe Sodišča EU v zadevah C-403/09 PPU Detiček z dne 23. decembra 2009,
točka 60; C400/10 PPU McB. z dne 5. oktobra 2010, točka 60; C-356/11 in C-357/11 O S z dne
6. decembra 2012, točka 76; C-133/19, C-136/19 in C-137/19 B.M.M in ostali z dne 16. julija
2020, točke 34–36; in C-240/17 E z dne 16. januarja 2018, točke 54–56.
94 Glej na primer mnenja generalnih pravobranilcev ter sodbe Sodišče EU v zadevah C-291/05 Eind,
C-535/06 Grunkin Paul ter C-40/11 Iida. Podrobneje glej: Lamont, 2014, str. 684–686, točke
24.53–24.58.
95 Prav tam, str. 690, točka 24.71.
96 Sodbi Sodišča EU v zadevah C-540/03 Parlament proti Svetu z dne 27. junija 2006, točka 58; in
C-635/17 E. z dne 13. marca 2019, točka 55.
ZZR 2021.indd 192 10. 12. 2021 14:04:51
193
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
varovanje pravic posameznikov ali določanje splošnejših, širših ciljev Unije? Ali iz določ-
be izhaja jasna dolžnost v razmerju do posameznika? Pri iskanju odgovora na to vprašanje
se moramo najprej ozreti k Pojasnilom, iz katerih izhaja, da obravnavana določba temelji
na istovetni določbi KOP. Pojasnila so torej – tako kot pri opredeljevanju razmejitve
med pravicami in načeli – izjemno skopa, vendar je iz njih vendarle mogoče razbrati
pomembno iztočnico. Očitno je namreč, da je bila določba oblikovana z zavedanjem
o vpetosti varstva pravic otrok v širši (mednarodnopravni) kontekst, tj. kontekst KOP,
katere podpisnice so vse države članice EU in ki zagotavlja celostno varstvo otrok ter
jih postavlja v položaj samostojnih nosilcev pravic. Zavezo k celostnemu varstvu pravic
otrok odražata tudi 3. člen PEU, ki zagotavljanje varstva pravic otrok določa kot enega
od poglavitnih ciljev EU, ter dve leti po Listini sprejeta Agenda EU za otrokove pravice
(Agenda), ki med drugim določa, da:
»zaveza EU otrokovih pravicam zahteva usklajen pristop v okviru vseh […] ukre-
pov EU. Ta cilj se lahko doseže z uporabo Pogodb, Listine […], Konvencije ZN
o otrokovih pravicah kot skupne podlage za vse ukrepe EU, ki zadevajo otroke«.
V vseh ukrepih EU, ki vplivajo na otroke, je treba upoštevati 'vidik otrokovih pra-
vic'.97 Če je torej namen 24. člena Listine zagotavljanje celostnega varstva pravic otrok na
vseh področjih prava EU in če je to mogoče le ob skupni uporabi standardov, ki izhajajo
(tudi) iz KOP, bi bilo težko upravičiti klasifikacijo drugega odstavka 24. člena Listine
(zgolj) kot načela iz Listine. S tem bi namreč eno od temeljnih določb KOP, ki jo nekateri
opredeljujejo tudi kot »prerezno« oziroma »krovno« določbo (angl. umbrella provision),98
zreducirali na določbo, ki ne ustvarja obveznosti v razmerju do posameznikov in ne more
biti podlaga za oblikovanje samostojnih iztožljivih zahtevkov. To pa bi – ravno v nasprot-
ju z ambicioznim ciljem celovitega varstva njihovih pravic v okviru prava EU – otroke
(vnovič) postavilo v položaj objektov, ne subjektov prava EU.
Skladno z naslednjim vzpostavljenim merilom je določba najverjetneje načelo, če
zahteva dodatno izpeljavo in konkretizacijo. Določba drugega odstavka 24. člena Listine
gotovo zahteva konkretizacijo – najmanj v smislu identifikacije meril oziroma elemen-
tov, ki jih je nujno upoštevati pri presoji, kaj sploh je otrokova korist. Pa vendar, kot je
bilo prikazano zgoraj, težko trdimo, da zahteva po konkretizaciji sama po sebi izključu-
je možnost, da gre za pravico posameznika. Navsezadnje so temeljne pravice večinoma
oblikovane abstraktno in zahtevajo dodatno (sodno) razlago in konkretizacijo, pa to ne
pomeni, da se nanje posameznik ne more sklicevati. Glede na prožnost, ki jo zahteva
koncept otrokove koristi, katerega konkretna vsebina bo vselej odvisna od področja ure-
janja, konkretnih okoliščin primera in morebitnih drugih upoštevnih interesov (ta nape-
tost se najbolj izrazito kaže na področju družinskega prava), bi bilo skoraj nemogoče in
predvsem neučinkovito pričakovati dokončno konkretizacijo na ravni primarnega prava
97 Sporočilo Komisije, Agenda EU za otrokove pravice (2011), str. 4.
98 Glej na primer Freeman, 2007; in Detrick, 1999.
ZZR 2021.indd 193 10. 12. 2021 14:04:51
194
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
EU. S tem bi namreč konceptu otrokove koristi lahko odvzeli eno njegovih temeljnih
značilnosti, tj. prilagodljivost in sposobnost individualizacije, brez katerih celovita zaščita
otrokovih pravic ni mogoča.99
Zadnje merilo, ki naj bi bilo v pomoč pri razlikovanju med pravicami in načeli iz
Listine, je polje proste presoje, ki ga določba prepušča državam članicam. V zvezi s tem
sta pomembni odločitvi Parlament proti Svetu in O in S ter Maahanmuuttovirasto. V teh
zadevah je Sodišče EU v kontekstu možnosti države članice za vzpostavitev dodatnih
zahtev za uveljavljanje pravice do združitve z družino poudarilo, da 7. (spoštovanje zaseb-
nega in družinskega življenja) ter 24. (pravice otroka) člena Listine ni mogoče razlagati
tako, da bi državam odrekala možnost proste presoje pri obravnavanju prošenj za zdru-
žitev družine,100 niti ti dve določbi per se ne vzpostavljata pravice družinskih članov do
prebivanja na ozemlju neke države članice.101 Toda to gotovo ne pomeni, da lahko države
članice navedeni določbi Listine, kadar uresničevanje prava EU dopušča polje proste
presoje, v celoti spregledajo. Sodišče EU je jasno: polje proste presoje lahko izvršujejo ob
upoštevanju relevantnih določb Listine, zlasti 7. člena in drugega ter tretjega odstavka
24. člena Listine.102 Zgolj na podlagi stališča, da 7. in 24. člen Listine ne ustvarjata sa-
mostojnih pravic, ki bi pretehtale vse druge vidike, ki jih država članica lahko upošteva
pri izvrševanju polja proste presoje v zvezi z nadzorom nad vstopom in bivanjem tujcev,
pa ni mogoče sklepati, da je drugi odstavek 24. člena Listine načelo v smislu petega
odstavka 52. člena Listine.103
6.3. Kaj torej preostane?
Za razumevanje izvora obravnavane določbe in s tem morda tudi njene pravne na-
rave v kontekstu prava EU se je treba vnovič obrniti k Pojasnilom k Listini. Poznavanje
in upoštevanje izvora določb je namreč lahko pomemben element razumevanja obsega
varstva, ki ga zagotavljajo, zlasti kadar gre za določbe, ki v Listino vnašajo pravice, svo-
boščine ali načela, ki jih je mogoče najti tudi v drugih (mednarodnih) pravnih aktih.104
Taka pa je seveda tudi obravnavana določba, ki – kot izhaja iz Pojasnil k Listini – temelji
na Konvenciji o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države članice EU.105
99 Vandenhole in Erdem Türkelli, 2020, str. 4–6.
100 Sodba Sodišča EU v zadevi C-356/11 in C-357/11 O in S ter Maahanmuuttovirasto z dne 6. decem-
bra 2012, točka 79.
101 Sodba Sodišča EU v zadevi C-540/03 Parlament proti Svetu z dne 27. junija 2006, točka 59.
102 Sodbi Sodišča EU v zadevah C-356/11 in C-357/11 O in S ter Maahanmuuttovirasto z dne 6. de-
cembra 2012, točka 80; in C-540/03 Parlament proti Svetu z dne 27. junija 2006, točka 104.
103 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 173/2018 z dne 5. februarja 2019.
104 Barnard in Peers, 2014, str. 238.
105 Pojasnila k Listini, 24. člen.
ZZR 2021.indd 194 10. 12. 2021 14:04:51
195
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
Drugi odstavek 24. člena Listine temelji na 3. členu KOP, ki je obveljal kot eno od
štirih106 splošnih načel, ki naj se v obliki razlagalnega okvirja raztezajo preko vseh drugih
pravic, ki jih otrokom zagotavlja KOP.107 Toda to, da gre za splošno načelo v kontekstu
KOP, ne more pomeniti, da je tudi istovetna listinska določba načelo v smislu petega
odstavka 52. člena Listine, temveč odraža temeljnost te določbe in njen poseben pomen
v kontekstu otrokovih pravic, ki jih ureja KOP.
Odbor Združenih narodov za otrokove pravice v Splošnih smernicah št. 14108 prvi
odstavek 3. člena KOP, torej določbo o otrokovi koristi kot glavnem vodilu v vseh de-
javnostih v zvezi z otroki, razlaga kot koncept, ki ima tri različne (toda med seboj po-
vezane) pomene (angl. threefold concept). Določba je tako po stališču Odbora ZN za
otrokove pravice materialna pravica (angl. substantive right), procesna določba (angl. rule
of procedure) in temeljno ter interpretativno pravno načelo (angl. a fundamental, inter-
pretative legal principle).109 Prvi odstavek 3. člena KOP kot materialna pravica pomeni
pravico otroka, da bo pri sprejemanju odločitev, pri katerih je nujno upoštevati različ-
ne interese, njegova korist ocenjena in pomenila najpomembnejše vodilo (angl. prima-
ry consideration). Po stališču Odbora ZN za otrokove pravice je ta pravica neposredno
uporabljiva (angl. directly applicable, self-executing) in jo je mogoče uveljavljati v okviru
sodnega varstva.110 Kot procesna določba prvi odstavek 3. člena KOP pomeni obveznost
vključitve ocene vpliva (bodisi pozitivnega bodisi negativnega) posamezne odločitve na
zadevnega otroka, skupino otrok ali otroke na splošno, iz obrazložitve pa mora biti jasno
razvidna vsebina te ocene ter kako je vplivala na sprejem odločitve. Vse to velja tako za
sprejemanje odločitev na politični in zakonodajni ravni kot tudi za sprejemanje odločitev
v konkretnih primerih.111 Določba prvega odstavka 3. člena KOP kot temeljno, interpre-
106 Poleg 3. člena (otrokova korist) so temeljna načela še 2. člen (prepoved diskriminacije), 6. člen
(pravica do življenja, preživetja in razvoja) in pravica otrok do izražanja mnenja pri odločanju v
zadevah v zvezi z njimi ter upoštevanja teh mnenj v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo prepoved
diskriminacije (2. člen KOP), otrokova korist kot glavno vodilo v vseh dejavnostih v zvezi z otroki
(3. člen KOP), pravica do življenja, preživetja in razvoja (6. člen KOP) ter 12. člen KOP (pravica
otrok do izražanja mnenja pri odločanju v zadevah v zvezi z njimi ter upoštevanja teh mnenj v
skladu njihovo starostjo in zrelostjo).
107 Kot temeljna načela je te štiri temeljne določbe že leta 1991 v Splošnih smernicah o obliki in vsebini
poročil držav članic označil tudi Odbor Združenih narodov za otrokove pravice (UN CRC, General
guidelines regarding the form and content of initial reports, 1991).
108 UN CRC, General comment No. 14 (2013) on the right of the child to have his or her best inte-
rests taken as a primary consideration (art. 3, para. 1), CRC /C/GC/14.
109 Prav tam, točka 6.
110 Prav tam, točka 6(a).
111 Prav tam, točka 6(c).
ZZR 2021.indd 195 10. 12. 2021 14:04:51
196
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
tativno pravno načelo pa pomeni, da je v primeru več možnih razlag določb treba izbrati
tisto, ki najučinkoviteje ščiti otrokovo največjo korist.112
EU ni podpisnica KOP, zato je ta formalno seveda ne zavezuje. Pa vendar si glede
na v Pojasnilih izrecno pojasnjen izvor drugega odstavka 24. člena Listine in glede na
težo, pomen in pravno naravo, ki jo istovetni konvencijski pravici pripisuje Odbor ZN
za otrokove pravice, težko zamislimo, da bi bila lahko obravnavana določba v kontekstu
prava EU (zgolj) načelo v smislu petega odstavka 52. člena Listine. Dodaten argument
je še stališče Sodišča EU v zadevi Evropski parlament proti Svetu Evropske unije, v kateri
je zapisalo, da je »KOP mednarodni dokument prava človekovih pravic, ki zavezuje vse
države članice in ga Sodišče EU upošteva pri uporabi splošnih načel prava EU.«113
To stališče Sodišča EU našo razpravo vnovič vrne na razdelek, v katerem so bili po-
jasnjeni različni konteksti, v katerih se izraz načelo lahko pojavlja v pravnem redu EU.
Samo dejstvo, da se v kontekstu varovanja otrokove koristi izraz načelo pogosto pojavlja
(tako v pravnem redu EU kot tudi v nacionalnih pravnih redih), nikakor ne pomeni, da
gre za načelo v smislu petega odstavka 52. člena Listine. Klasifikacija drugega odstavka
24. člena Listine kot načela, ki mu pripisujemo omejeno moč v okviru sodne presoje, pa
se zdi še toliko bolj napačna, če upoštevamo genezo nastanka razlikovanja med pravica-
mi in načeli. Glede na to, da so države članice EU vse podpisnice KOP, si namreč težko
predstavljamo, da gre za eno tistih določb, pri katerih je bilo nujno premostiti razlike
med državami članicami v razumevanju njihove iztožljivosti.
7. Sklep
Prispevek obravnava razmeroma nejasno področje z Listino uvedenega razlikovanja
med pravicami in načeli. V literaturi je bila pozornost doslej usmerjena zlasti na vpra-
šanja, vezana na določbe IV. poglavja Listine, kar je – glede na genezo razlikovanja med
načeli in pravicami – smiselno in logično.
Niti Listina niti Pojasnila k Listini ne dajejo jasnih odgovorov na vprašanje, katere li-
stinske določbe je mogoče šteti kot načela in katere kot pravice ter kakšne so posledice te
razmejitve za vlogo, ki jo imajo posamezne določbe pri (sodni) presoji. Razmeroma sko-
pa je tudi sodna praksa Sodišča EU, iz katere je mogoče razbrati zgolj posamezne namige
v zvezi z obravnavanim vprašanjem. V literaturi so se zato oblikovala precej neenotna
stališča tako glede meril, ki jih je treba upoštevati pri poskusu identifikacije posamezne
določbe bodisi kot načelo bodisi kot pravico, kot tudi glede posledic take razmejitve.
Ključni del prispevka predstavlja poskus opredelitve pravne narave drugega odstavka
24. člena Listine, ki določa, da se morajo pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih
112 Prav tam, točka 6(b).
113 Sodba Sodišča EU v zadevi C-540/03 Parliament v Council z dne 27. junija 2006, točki 58 in 37.
Glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-244/06 Dynamic Medien z dne 14. februar 2008, točka 39.
ZZR 2021.indd 196 10. 12. 2021 14:04:51
197
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. S pomočjo meril,
ki so se izoblikovala v literaturi ter na podlagi obstoječe in nejasne sodne prakse Sodišča
EU je bilo prikazano, da obravnavano določbo Listine težko a priori uvrščamo med na-
čela v smislu petega odstavka 52. člena Listine in ji s tem ožimo funkcijo, ki jo (lahko)
ima pri (sodni) presoj aktov EU in zakonodaje držav članic, ki implementira pravo EU.
Ne le, da niti sodna praksa Sodišča EU niti v literaturi izoblikovana merila (še) ne
dajejo jasnega odgovora na vprašanje njene pravne narave, na klasifikacijo obravnavane
določbe zgolj kot načelo še težje pristanemo, če vključitev posebne določbe o pravicah
otok v besedilo Listine razumemo kot jasno (in v smislu razvoja varstva pravic na ravni
EU prelomno) zavezo k spoštovanju pravic otrok v kontekstu prava EU ter razumevanju
otrok kot samostojnih nosilcev pravic.114 V luči tega se zdi smiselno stremeti k čim moč-
nejši vlogi in teži te določbe, ne pa k zmanjševanju njenega pomena na podlagi razliko-
vanja med pravicami in načeli, ki izhaja predvsem iz zaskrbljenosti nekaterih držav članic
glede potencialne širitve pristojnosti EU na področju socialne in ekonomske politike.115
Literatura
Barnard, C. in Peers, S. (ur.) (2014) European Union Law. Oxford: Oxford University
Press 2014.
Craig, P. (2010) The Lisbon Treaty: Law, Politics, and Treaty Reform. Oxford: Oxford
University Press.
Detrick, S. (1999) A Commentary on the United Nations Convention on the Rights of a
Child. Leiden: Martinus Nijhoff Publishers.
Schütze, R. (2012) European Constitutional Law. Cambridge: Cambridge University
Press.
Van Calster, G. in Reins L. (2018) EU Environmental Law. Cheltenham: Edward Elgar
Publishing.
Ashiagbor, D. (2001) 'Economic and Social Rights in the European Charter of
Fundamental Rights' v European Human Rights Law Review 1, str. 62–72.
Besselink, L. F. M. (2012) The Protection of Fundamental Rights post-Lisbon: The Interaction
between the EU Charter of Fundamental Rights, the European Convention on
Human Rights (ECHR) and National Constitutions (2012). FIDE Report.
Coppola, S. (2011) 'Social Rights in the European Union: the Possible Added Value of
the Binding Charter of Fundamental Rights' v Giacomo, D. (ur.) (2011) The
114 Lamont, 2014, str. 689–690, točka 24.69.
115 Ashiagbor, 2004, str. 71; ter Van Danwitz in Paraschas, 2017, str. 1441.
ZZR 2021.indd 197 10. 12. 2021 14:04:51
198
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021
EU Charter of Fundamental Rights, Ius Gentium: Comparative Perspectives on
Law and Justice (vol. 8). Heidelberg: Springer.
Cuyvers, A. (2017) 'General Principles of EU Law' v Ugirashebuja, E. Eudes Ruhangisa,
J., Ottervanger, T., Cuyvers, A. (ur.) (2017) East African Community Law –
Institutional, Substantive and Comparative EU Aspects. Leiden: Brill, str. 217–228.
Freeman, M. (2007) 'Article 3: The Best Interests of the Child' v Alen, A., Lanotte, J. V.,
Verhellen, E., Berghmans, F., Verheyde, M. (ur.) (2007) A Commentary on the
United Nations Convention on the Rights of a Child. Leiden: Martinus Njihoff.
Hilson, C. (2008) 'Rights and Principles of EU Law: A Distinction Without Foundation'
v Maastricht Journal of European and Comparative Law 15 (2), str. 193–215.
Hofman, H. C. H. (2017) 'General Principles of EU Law and EU Administrative Law' v
Barnard, K. in Peers, S. (ur.) (2017) European Union Law (2nd ed.). ) Oxford:
Oxford University Press, str. 198–226.
Hofman, H. C. H., in Warin, C. (2017) 'Identifying Individual Rights in EU Law' v
Law Working Paper Series, Paper Number 2017-004. Luxembourg: University
of Luxemburg.
Kerševan, E. (2019) 'Komentar k 15. členu Ustave Republike Slovenije' v Komentar
ustave Republike Slovenije (e-KURS) Dostopno na: .
Kochenov, D. in Lock, T.: 'Article 9' v Kellerbauer, M., Klamer, M., in Tomkin, J. (ur.)
(2019) Commentary on the EU Treaties and the Charter of Fundamental Rights.
Oxford: Oxford University Press, str. 105–107.
Krommendijk, J. (2015) 'Principled Silence or Mere Silence on Principles? The Role
of the EU Charter’s Principles in the Case Law of the Court of Justice' v
European Constitutional Law Review 11 (2), str. 321–356.
Laenarts, K. (2012) 'Exploring the Limits of the EU Charter of Fundamental Rights' v
European Constitutional Law Review 8 (3), str. 375–403.
Lamont, R. (2014) 'The Rights of the Child' v Peers, S., Hervey, T., Kenner, J., Ward, A.
(ur.) (2014) The EU Charter of Fundamental Rights: A Commentary. Oxford:
Hart Publishing, str. 661–692.
Lock, T. (2019) 'Article 52' v Kellerbauer, M., Klamer, M., Tomkin, J. (ur.) (2019)
Commentary on the EU Treaties and the Charter of Fundamental Rights. Oxford:
Oxford University Press, str. 2248–2260.
Lock, T. (2019) 'Rights and Principles in the EU Charter of Fundamental Rights' v
Common Market Law Review 56 (5), str. 1201–1226.
Lord Goldsmith (2001) 'A Charter of Rights, Freedoms and Principles' v Common
Market Law Review 38, str. 1201–1216.
ZZR 2021.indd 198 10. 12. 2021 14:04:51
199
Ana Samobor – Otrokove koristi – pravica ali zgolj načelo Listine EU o temeljnih pravicah?
Peers, S. in Prechal, S. (2014) 'Article 52: Scope and Interpretation of Rights and
Principles' v The EU Charter of Fundamental Rights: A Commentary. Oxford:
Hart Publishing, str. 1455–1522.
Prechal, S. (2004) 'Rights v. Principles, or How to Remove Fundamental Rights firom
the Jurisdiction of the Courts' v de Zwaan, J. W., Nelissen, F. A., Jans, J.
H., Blockmans, S. (ur.) (2004) The European Union an Ongoing Process of
Integration. Haag: Asser Press, str. 177–184.
Proells, A. (2016) 'Principles of EU Environmental Law: An Appraisal' v Nakanishi,
Y. (ur.) (2016) Contemporary Issues in Environmental Law. Environmental
Protection in the European Union (vol. 5). Heidelberg: Springer.
Van Danwitz, T., in Paraschas, K. (2017) 'A Fresh Start for the Charter Fundamental
Questions on the Application of the European Charter of Fundamental
Rights' v Fordham International Law Journal 35 (5), str. 1396–1425.
Vanderhole, W., in Erdem Türkelli, G. (2020) 'The Best Interests of a Child' v Todres,
J., in King, S. M. (ur.) (2020) The Oxford Handbook of Children's Rights Law.
Oxford Handbooks Online.
Von Bodgandy, A. (2010) 'Founding Principles of EU Law: A Theoretical and Doctrinal
Sketch' v Revus [online] 12. Dostopno na: (dostopano: 9. februar 2021).
Cologne European Council 3-4 June 1999, Conclusions of the Presidency, Anex IV.
Dostopno na: .
Draft Charter of Fundamental Rights of the European Union: Text of the explanations
relating to the complete text of the Charter as set out in CHARTE 4487/00
CONVENT 50 (2000), CHARTE 4473/00 CONVENT 49.
Laeken Declaration on the Future of Europe (2001) SN 273/01.
Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialne-
mu odboru in Odboru regij: Agenda EU za otrokove pravice (2011), KOM
(2011) 60 konč.
The European Convention, Final report of working group II (2002), CONV 345/02.
UN Committee on the Rights of the Child (CRC), General comment No. 14 (2013)
on the right of the child to have his or her best interests taken as a primary
consideration (art. 3, para. 1), May 2013, CRC /C/GC/14.
UN Committee on the Rights of the Child (CRC), General guidelines regarding the
form and content of initial reports to be submitted by States Parties under
article 44, paragraph 1(a), of the Convention, October 1991, AUN Doc
CRC/C/5.
ZZR 2021.indd 199 10. 12. 2021 14:04:51