—   190   —
Drobtinice za kratki čas.
(Bistroumni sodnik.) Nek mladeneč da odhajaje na ptuje stricu mošnjo denarjev spraviti. Povernivši se čez nekoliko let prosi strica, da bi mu hotel denarje nazaj dati. Ali ljubeznivi stric mu jih utaji. Sinovec gre strica tožit. Ali starec tudi sodniku taji, rekoč, da Bi je malopridni fantalin to le zmislil, se tako denarja zadobaviti, ki mu ga je treba, da bi začel na svojo roko delati.
Ker pa mladeneč neprenehoma svojo terdi, stric pa tudi svojo, vpraša sodnik mladenča: ??Nimaš li nobene priče ?"
Mladeneč: ?)Nimam".
Sodnik: „Kje si mu pa denarje izročil?
Mladeneč: „Pod nekim drevesom:
Sodnik: Pojdi tedaj po drevo ? naj pride pričat; reci, da sim jaz velel.
Mladeneč: „ŽIahtni gospod" ne zamerite, kako bo prišlo drevo pričat?"
Sodnik: Le pojdi in reci, da mora priti, da sim jaz, sodnik, zapovedal".
Mladeneč, ako tudi prepričan, da je to nemogoče, se odpravi do drevesa.
Kmalo potem vpraša sodnik starca nanaglonia: „Ali je sinovec zdaj že pri tistem drevesu". — „0, še ne", odgovori starec, ter se sodniku skrivaje posmehuje.
Ko mladeneč klavern nazaj pride, mu veli sodnik: „Cemu se žalostiš? drevo je bilo že tukaj in je po-pričalo, da si res pod njim stricu mošnjo polno denarjev izročil".
Mladeneč misli, da se je čudo zgodilo. Starec pa, misleč, da se sodnik meša, zarezi: „Kako drevo je bilo tukaj in je pričalo? ali ste —?• Sodnik pa m a preseka besedo rekoč: „Da, da, dervo je popričalo , da je res, kar mladeneč govori. Ko bi ti ne bil sinovec res denarjev pod nekim drevesom izročil, kako bi bil ti mogel vediti, k ter o drevo mislim, ko sim te vprašal: ali je sinovec zdaj že pri tistem drevesu.
Samogoltni starec vidi, da se je v sodnikovo, bistroumno nastavljeno zadergo vjel, umolkne, in poverne sinovcu mošnjo z denarji vred.
(Dva kmeta pri zdravniku)* Slovašk in mad-žarsk kmet se snideta pri zdravniku. Slovaka je noga bolela, Madžarja tudi. Dokler ni nehal zdravnik Slovaku bolne noge dergniti, je ta prevelike bolečine vpil, da je bilo strah. Nato začne zdravnik nogo Madžarju dergniti. Revni Slovak se napravlja stanico zapustiti, ter misli: tolike bolečine sim terpel, ko je meni nogo dergnil; zdaj naj pa še Madžarja javkati poslušam. Ali glej, Madžar moško tobak puha in ne piskne. Slovak se mu ne more načuditi, ter ga odhajaje poprašarkako da je dergnjenje, ki je njemu toliko bolečin prizadevalo, tako lahko terpel? ;,Eb-adta!" *) pravi Madžar, misliš li, da sim jaz tako neumen kot ti? Jaz sim mu dal zdravo nogo dergniti, ne pa bolne".
(Cesar Napoleon in farovška kuharica^ Cesar Napoleon je bil svoje dni prepovedal vsako blago, ki ga niso v deželi pridelovali; kolikor je pa bilo tacih pridelkov že v deželi, bi jih bili morali po njegovem ukazu so ž ga t i. Nekega dne potem memo farovža ja-haje zavoha k a vin (kafetov) duh. Konja zvunaj pu-stivši stopi v farovž in vidi kuharico na ognjišču v ponvi kavo žgati. — jj^aj delaš?" — ^Ravnam", odgovori bistroumna kuharica, po ukazu presvetlega cesarja, žgem prepovedano blago". — Napoleonu je ta odgovor tako dopadel, da je posebno dovoljenje dodelil, da smejo v tem farovžu tudi v prihodnje kavo piti.
*)    Po madžarsko pomeni: pes te je dal! ali pasja nega!