nosti, ki jo imenuje Menzel «umetnost lenobe» in katero je tudi on sam odkril, ker do danes vsaj meni še ni bila znana te vrste umetnost. Priimek «impresijonist» pa je kritika dala doticnim umetnikom po neki razstavljeni Cl. Monetovi sliki «Impression» z žaljivim namenom kot psovko. Ime se jih je prijelo in polagoma udomačilo po vsej Evropi, obenem pa zapeljalo javnost in kritiko do napačnega razumevanja novega stremljenja in zdi se mi, da si še dandanes marsikateri kritik ni povsem na jasnem o bistvu tega pokreta.
Impresi jonizem torej ni impresijonizem, niti ni umetnost lenobe, ampak je ravno nasprotno atentat na duševno lenobo, je po stoletja trajajočem izkoriščanju in uživanju tradicijonalnih sredstev do onemoglosti edino razodenje, ki razširja možnosti umetniškega izražanja do nedoglednih mej. Če je torej Menzel res izustil navedene besede (kar se mi pa ne zdi povsem verjetno) morebiti ob priliki kakega interviewa, tedaj gotovo ni vedel, kaj ali o čem govori. Sicer pa se nikar preveč ne razburjajva radi te zadeve, kajti kar je imel Menzel javnosti važnega povedati, to je razodel v svojih delih. Glejte! In pri tej priči se zopet uresničuje Goethejev izrek: Umetnik ustvarjaj, ne govori! Zato pa mislim, da storiva dobro, če se tudi midva spametujeva in končava. Ure najinega pogovora so se itak že hudo raztegnile in važnejše dolžnosti naju kličejo.
Igo Gruden: Božična poslanica
Kričim v temo in vijem bolne roke v meglo negibno kakor molk gorovja: od svetlih prstov, spetih pod oboke, — o bratje, slišite njih tužne zvoke? — odsev naj pade v žalostna domovja onkraj meja,
kjer ste po delu v strahu in nemiru se zbrali vsi k božičnemu večeru od kobariških hribov do morja.
O dom moj rodni! sen, nikdar izsanjan,
ki sem izgnan in za ljubav preganjan
prevzel ga dedno izpod tvojih kril,
gori zdaj v meni kakor kindžal v zarji
krvavo plameneči pod viharji,
zveni in toži,
ko veter z juga se od morja sproži
73
in mi tako je, da bi pel in vpil,
kot bi obzorij blesk mi skozi prsi lil...
Nocoj je noč vsa tiha, komaj sope vsa bela v megli, snegu, mesečini... Iz oken luči, zlite v zlate snope, lijo na ceste prazne in samotne; od daleč, daleč — ah, saj so spomini in v domotožju želje le popotne! — zvonove slišim žalostne, slovenske, domove vidim: zvezde iz Betlehema nad njimi ni...
V polmraku na ognjišču ogenj tli, za njim na klopi po naročju ženske otrok smehljaje pleza bosih nog, a mož pri ženi v noč molče objema pod oknom v mesečini kos zemlje in v sveti mir,
ki ga nad svetom je razpel večer, mu plaka ranjeno srce.
O bog,
če si — in vem, da si! — ozri se k nam!
Saj smo v bolesti pali ti k nogam,
ki si bil bičan, opljuvan, ponižan,
s trpljenjem kronan in sramotno križan,
o človek-bog,
prižgi jim vsaj nocoj ponižno lučko
nad Krnom, Nanosom in goro Učko,
da sredi solz, ponižanj in gorja
vsaj ta večer
objel jih bo tvoj božji mir
od kobariških hribov do morja.
Joža Lovrenčič: Publius in Hispala
(Nadaljevanje.) III.
Nestrpno pričakovanje in ugibanje, kako bo senat odločil glede Enejevega triumfa, je drugi dan zopet gnalo množice iz mesta na Martovo polje, ki je kot prejšnji dan odmevalo navdušenja za Eneja; med klice po triumfu je vpletalo ljudstvo viharno zahtevo: panem et circenses! Iznenadeno je umolknilo, ko so se pokazali prvi senatorji ob izhodu svetišča. Seja je bila kratka,
74