ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 27. julija 1995
Leto V, št. 15
ZVEJZDE NAS GLEDAJO Z NEBA
str. 3
VIDNI POLITIKI PA NEVIDNI DETEKTIVI (2)
str. 6
ZA NAŠ PORABSKI, SLOVENSKI RADIO!
Ideja ali pobuda ni več samo zamisel, marveč se počasi začenja udejanjati. Gre za pobudo, da bi imeli tudi Porabski Slovenci radijski program v svojem jeziku, v narečni govorici slovenskem knjižnem jeziku.
Porabski Slovenci imajo svoje radijske oddaje že zdaj. Prvo so pripravili 27. maja 1979 v Sombotelu oziroma Gyoru, od koder jih oddajajo vsako nedeljo dopoldne. Toda zaradi neustrezne frekvence in zelo kratkega časa so slovenske oddaje bolj statistična vrednota za uradno politiko, kakor spored za manjšino. Od tedaj, ko so oddaje začele nastajati, do danes je radijski medij naredil ogromen razvoj tudi v državah, kjer je že pred desetletji bil na visoki ravni. Velik razvojni korak pa lahko opažajo vsak dan tudi poslušalci novih radijskih postaj na Madžarskem, ki se brez zadrege postavljajo ob zahodne radijske sporede z dolgoletno tradicijo.
Slovenske oddaje so ostale na začetku, kar pomeni, da so se pomaknile krepko v preteklost. Ne zavoljo njihovih sodelavcev, marveč zaradi klime, v kateri nastajajo še zdaj, ko jih lahko poslušajo samo tisti, ki imajo zastarele radijske sprejemnike s takoimenovano vzhodno UKV frekvenco. Sodobni madžarski radijski programi so že na evropskih frekvencah, usoda manjšinskih pa je še vedno negotova, zato je vsako čakanje na dobro voljo škodljivo.
Od tedaj, ko so dobili Porabski Slovenci svoje radijske oddaje, je veliko
novega na tem področju tudi med manjšinami v njihovi soseščini. Med starejše sodijo radijske oddaje za koroške Slovence, ki jih pripravljajo v deželnem studiu ORF v Celovcu; celodnevne radijske programe imajo Slovenci v Italiji, italijanska manjšina v Sloveniji, prekmurski Madžari pa v poprečju dnevno osem ur in pol. Stežka so uspeli, vendar so, gradiščanski Hrvati v Avstriji, ki imajo svoje oddaje vsak dan iz deželnega studia v Železnem.
Ob materialnih problemih (finančnih virih) bo najtežja pot do samostojne frekvence. Med tremi možnostmi: državno, regionalno in lokalno, je za Monošter zanimiva regionalna frekvenca, ki bi zagotavljala poslušanje v
Porabju in delu Prekmurja. Prvi razgovori so stekli tako v Budimpešti kakor (bolj neuradno kot uradno) tudi z RTV Slovenija oziroma direktorjem radijskih programov Andrejem Rotom. Direktor Rot je pobudo porabskih Slovencev ocenil za primerno in uresničljivo, v srednjeročnem obdobju tudi z ustrezno pomočjo RTV Slovenija.
Tudi po pridobljeni frekvenci in razrešitvi materialnih zagat bodo snovalci radijskega programa imeli zagotovo hude kadrovske probleme. Vendar zavoljo tega ne kaže izgubljati časa, ampak si prizadevati in poiskati ljudi, ki bi bili pripravljeni in sposobni pripravljati radijski spored. Težko je sicer zdaj, ko je pobuda le malo več kot pobuda, govoriti, koliko bo
tega sporeda. Prva razmišljanja kažejo, da bi začeli z enournim programom dnevno, "napolnili" pa bi ga po preizkušenih vzorcih, od informacij, servisnih informacij, pogovorov, pripravljenih vnaprej, pogovorov po telefonu do privlačne glasbe za mlade in ne več mlade poslušalke in poslušalce. "Izumljati" ne bo potrebno ničesar, ampak za porabske možnosti in razmere "prilagoditi" enake ali podobne oddaje.
Pobudo za Porabski, slovenski, radijski program je dal predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök na seji mešane madžarsko-slovenske komisije, ki je v Ljubljani ocenjevala uresničevanje Sporazuma o zaščiti manjšin, porabskih Slovencev
in prekmurskih Madžarov. Ne zaradi reciprocitete ampak zavoljo enakega odnosa je primerjal informativne možnosti porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov in predlagal, da s konkretnejšim pogovorom nadaljujejo jeseni v Budimpešti. Njegova pobuda je bila sprejeta različno, v nekaterih lokalnih okoljih celo rahlo živčno, je pa zelo umestna in nadvse pomembna.
Res je, da si mediji, tudi radijski, iz Slovenije bolj ali manj uspešno prizadevajo za informiranje o porabskih Slovencih, toda na noben način (tudi če spremenijo dosedanje oddaje) ne morejo nadomestiti lastnih, izvirnih, narodnostnih oddaj. To kažejo izkušnje iz vseh manjšinskih okolij in to, nenazadnje, potrjuje tudi štirinajstdnevnik Porabje, ki uspešno izhaja v Monoštru.
Vsako teoretiziranje bi nas pripeljalo predaleč, zato velja podpreti uresničitev zelo zahtevne in neodložljive naloge, ki se je lotevajo porabski Slovenci. Kajti s tem se obveznosti Slovenije, da, zlasti prek svojih osrednjih medijev, poroča o življenju v Porabju, ne zmanjšujejo, ampak ostajajo enake oz. z razvojem še večje. Sicer pa, tema, s katero se bomo še srečevali v Porabju.
Težko je sicer napovedati, kdaj bi lahko začel oddajati porabski slovenski radio. Toda pa dovolj pretehtanem premisleku je mogoče zapisati, da bi s poskusnimi oddajami začeli v drugi polovici prihodnjega leta.
eR
Tako se je začelo 27. maja 1979, ko je sedla za mikrofon v Győru Matija
Kozar-Mukič
2
DR. MIRAN KOMAC:
IDENTITETE NIKAR...
Da so manjšine družbe z lastno subjektiviteto, ni potrebno prav posebej poudarjati. Gre za organizme, ki čutijo, mislijo, delujejo. Imajo torej vse značilnosti, ki so “predpisane" za obstoj subjektov.
Torej, subjektiviteta sama zase ni predmet, in verjetno tudi ne domet tega srečanja. Izbor naslova želi verjetno poudariti nekaj povsem drugega: subjektiviteta je sinonimni pojem za ustreznejšo opredelitev odnosa med državo Slovenijo in deli slovenskega etnosa, ki živijo v obmejnem prostoru sosednjih držav.
Gre torej za to, da je subjektiviteta manjšin primarno problem percepcije "matičnega" naroda, saj manjšine ne bolehajo za izgubljeno identiteto. Pripadnost tej ali oni etnični skupini v zamejstvu (za razliko od "matičnega" naroda) je stvar osebne izbire v primeru, da mu ta izbira prinaša določene "koristi", ki niso zgolj in samo materialne narave! Vprašanje je samo, ali je država slovenskega naroda pripravljena pestrost izbir spoštovati in priznati. In seveda, ali se te stvarnosti (ko jo opazujemo skozi optiko politike) želijo zavedati pripadniki slovenskega naroda, katerim je usoda namenila status manjšine.
Da bi sestavljenka z imenom subjektiviteta dobila zaokrožen okvir, ji manjka še tretji vidik: odnos držav (v katerih manjšine živijo) do subjektivitete manjšin, oziroma njihovega ohranjanja. Ker je slednji odnos zavestno izpuščen, pogled z očmi izza državne meje pa prepuščen vam, je meni namenjeno skiciranje odnosa med slovensko državo in manjšinami. Je pogled raziskovalca, z vsemi dobrimi in slabimi značilnostmi.
Subjektiviteta je sinonim za globalno spoznanje in priznanje obstoja dveh skupnosti, ki imata sicer skupne etnične izvore in mnoge skupne kulturne značilnosti, vendar je življenje v različnih socio-kulturnih in političnih prostorih ustvarilo (samostojne) narodnostne organizme z lastnimi vizijami razvoja. Brez tega priznanja se bo nadaljevala (pogosto zaigrana) jokavost nad izgubljenim etnosom in koncepcijo manjši-
ne kot tvorbo v večni fazi adolescence, ki se mukoma opoteka za svetlo prihodnostjo slovenskega naroda v Sloveniji. In prav zaradi teh razvojnih zaostankov jim je potrebno pomagati. Iz teh izhodišč se je razvila in (upam si trditi) v dobršni meri tudi ohranila miselnost, da je slovenskim manjšinam potrebno pomagati zaradi razvojnih težav! Ko je bil ta princip obravnavan skozi politična očala, je to pomenilo le še korak do skrbništva in tutorstva. V kolikor bodo tovrstne relacije tudi v bodoče osnovni princip delovanja, se odnos med obema subjektoma ne bo spremenil, ne glede na to, koliko političnih sistemov in političnih usmeritev bomo zamenjali - le blagajne bodo romale od SZDL-ja na Gregorčičevo in še kam. Polnili pa se bodo časopisni članki na temo UDBO-mafije, klerikalnih zarot, itd. Da o cankarjanskem romanju predstavnikov manjšin med vijugami birokratske potrebna, je lahko investicija učinkovitosti niti ne govorim!
Tej pasti, ki jo ponuja altruistična formula pomoči, se le težko izognemo, tudi če določimo, da je ustavno zapisana trditev o "dolžni skrbi slovenske države za slovenske manjšine" nacionalni interes. Pojem ima, zaradi svoje mamljivosti, vse preveč reflektantov na njegovo vsebino, da bi bil zadovoljivo nevtralen.
Raba pojmov kot so pomoč matice, nacionalni interesi in še kakšnega bi lahko pridali, govori pravzaprav o tem, da "matica" ne ve, kaj naj z manjšinami počne! Ne ve, kakšna naj bi bila vloga manjšin nad nivojem ohranjanja folklornih ostankov za mejo! Res je, da se srečujejo politično primerljivi subjekti iz matice in manjšin, tudi različne delegacije potujejo v te kraje, tudi kakšen tolar (celo odločujoč) pade. Toda to v osnovi ne spremeni ničesar!
Manjšine ne potrebujejo pomoči! Manjšine so preživele že težje trenutke (kot nas poučuje slovenska nacionalna zgodovina od leta 1918 dalje) od današnjih, in če bi čakali zgolj in samo na pomoč "matične" države, bi se proces usklajevanja politične in etnične meje še hitreje odvijal. Da ne bo pomote. Še na
rob pameti mi ne pade, da bi oporekal finančni vsoti, ki jo slovenska država namenja ohranjanju kulturne infrastukture v okviru posamezne slovenske manjšinske skupnosti. Prav tako se v tem trenutku ne spuščam v metodologijo delitve tega denarja, ki bi prav tako bila potrebna kritičnega razmisleka.
Morda se bo komu zdelu brutalno liberalistično, vendar je kljub temu res, da je ta finančna vsota investicija, ki jo Slovenija namenja za lastno nacionalno varnost.
Pojem nacionalne varnosti pogosto diši po ničkaj prijetnem kolaboriranju zdaj s to, zdaj z ono inštitucijo, ki je navadno na "slabem" glasu; sam sem proti enakostranskim interpretacijam, ki pripadnikom manjšine lepijo nalepke o agenturah služb, ki "kukajo skozi ključavnice"!
Oziroma, če izraz omilim: investicija v vsestransko nacionalno promocijo, ki bo Sloveniji še nekaj časa krvavo potrebna, je lahko investicija, ki se bogato obrestuje, če smo jo sposobni racionalno izkoristiti. Nekaj primerov:
a.	Slovenija v sosednjih državah nima kulturno- informacijskih centrov, ima pa možnosti, ki jih ne izkoristi; (koliko je vredna tovrstna substitutna vloga manjšinskih kulturnih organizacij?)
b.	Slovenija potrebuje plasma verodostojnih informacij in vedenja v prostor, ki nas obkroža. Smo ga dovolj izkoristili? (Nihče se danes ne spominja vloge, ki so jo pred 4 leti odigrali manjšinci. Koliko je bilo to vredno?)
c.	70 % celotne slovenske gospodarske menjave se izvrši v širšem prostoru Alpe-Jadran, ki ga Slovenci v zamejstvu odlično obvladajo. Ali je mogoče ta pristop olajšati s čiščenjem nekaterih dejanskih, v večini primerov pa insceniranih udbomafijskih kartelov?
Odnos med partnerji iz Slovenije in partnerji znotraj manjšine bo s tem “očiščenjem" postavljen na funkcionalni nivo. Sodelovanje se ne odvija zaradi etnične bližine in narodne privlačnosti, ampak zato, ker so partnerji znotraj slovenskih manjšin kot poznavalci obeh gospodarskih svetov in obvladovalci različnih kulturnih in jezikovnih miljejev, (lahko) najbolj učin-
koviti, najbolj zanesljivi in s tem najcenejši sodelavci.
d.	znanje, ki ga "zamejski" študenti pridobivajo v Sloveniji, in ga s pridom uporabljajo v življenju, je (praktičen) dokaz, da so vratolomni skoki v kopiranje Evrope potrebni razmisleka.
e.	še nečesa ne gre zanemariti: pred kratkim mi je prof. Darko Bratina razlagal, da je študij etničnih manjšin "soroden" matematičnemu študiju obnašanja funkcij v mejnih situacijah. Sam jemljem to ugotovitev kot prispodobo za ponazoritev zapisanega o slovenskih manjšinah in slovenski nacionalni varnosti. Zgodovinske izkušnje nas poučujejo, da se odnos, ki ga sosednje države izgrajujejo do Slovenije najprej "preizkusi" na plečih slovenskih manjšin. Primer sodobnih italijansko-slovenskih odnosov je bil, iz tega zornega kota, pravočasno najavljen, če ga ne bi zameglili (in olajšali) paranoični raziskovalci udbomafije;
f.	in končno, študij slovenskih manjšin je študij preživetja Slovenije v širšem evropskem prostoru. Slovenci kot narod smo v teh okoliščinah etnična "manjšina"! Odnosi, ki jih že dolgo zaznavamo med državami večinskega naroda (Italija, Avstrija, Madžarska) in slovenskimi manjšinami, so pravzaprav zbirka stanj, ki se nam "obetajo" v ne tako oddaljeni prihodnosti!
Kako koncipirati etno-razvoj, ko si prisiljen žrtvovati dele avtohtonega poselitvenega teritorija (običajno najbolj atraktivnega) za višje državne cilje in interese? Kako ohraniti jezik v pogojih, ko se zaradi akulturacijskih pritiskov krči število potencialnih govorcev? Kako ohraniti elemente narodnostne identitete v pogojih srečevanja dveh "neenakopravnih" kultur? Vprašanja, s katerimi se pripadniki slovenskih manjšin permanentno srečujejo. Študij teh odnosov (bi) pomeni(l), po eni strani, iskanje ustreznih razvojnih rešitev za manjšinske skupnosti v njihovih življenjskih okoljih, državi slovenskega naroda pa istočasno ponuja priložnost permanentnega izobraževanja in pravočasne priprave na stanja, ki se Sloveniji najavljajo v prihodnosti. Kdo
je, na primer, pomislil in predvsem izkoristil dejstvo, da slovenske manjšine živijo v državah s tremi različnimi statusi v okviru Evropske skupnosti? Italiji kot soustanoviteljici unije, Avstriji, ki se šele privaja na stanje polnopravne članice in na Madžarskem, ki je pridružena članica. Ali so informacije in izkušnje, ki jih lahko posredujejo pripadniki slovenskih manjšin, pridobljene prepoceni, da bi jih veljalo v celoti izkoristiti? Bo Slovenija raje drago plačevala mednarodne eksperte in evrobirokrate, katerih (znanstvena) kredibilnost na področju etno- razvoja pogosto ni na zavidljivem nivoju?
Če manjšine ne potrebujejo pomoči in še manj miloščine, kaj torej potrebujejo, kako oblikovati odnos med manjšinami in državo slovenskega naroda? Sam sem ta odnos zapisal in objavil že pred dobrimi desetimi leti. Ker ga je tedaj prebral le malo kdo, ga velja danes zgolj ponoviti -med slovenskimi manjšinami in državo slovenskega naroda je potrebno ustvariti enakopraven partnerski odnos, ki bo skozi valorizacijo potencialov manjšin postal temeljni spodbujevalni faktor razvojnih potencialov manjšin samih. V tem smislu mora država Slovenija izkazovati še nekaj, česar v manjšinski politiki ni mogoče pogosto zaslediti: zanesljivost!, ki je ne bodo pokolebali trenutni (drža-vniški?) interesi ali parcialne politične opcije.
Le partnerski odnos bo omogočil sočasne povratne učinke v obliki "prispevka" manjšin k razvoju slovenske države ter, kar je še kako pomembno, pridan bo pomemben element k razvoju teritorijev, na katerih bivajo slovenske manjšine.
Dva pomembna zadržka v okviru narodne manjšinske politike bi s takšnim pristopom odpadla: grenak priokus, da gre za enostransko pomoč (torej nekaj podobnega, kot je to v primeru beguncev in brezposelnih); in drugič, v veliki meri bi izničili pogosto prisotno prepričanje, da so narodne manjšine zgolj oblika "petokolonaštva".
Je takšen enakopraven partnerski odnos možno izgraditi? Obilo plodnega dela vam želim.
Porabje, 27. julija 1995
3
INDA SVEJTA
DAUŽNJEK
Gda smo zgotovili z žetvo, smo daužnjek naredli, pa prejdnjim tánesli. Po pauti smo fejst djukali, popejvali. Gda smo domau Prišli, te smo doma meli mali mau, pa smo te pa šli v krčmau. Najbole bližno nedelo pa smo adomaš, lajkof pili, ka je pšenična žetva gotova bila.
Te pa tadale, te pa da rženo. Tisto bole veuko bilau. Kaulivrat smo ga gorokinčali, pa te nutri klali takše rauže, ka nutri v žiti raste: sive pšenične rauže, rideče, bejle rauže, kaukol, graur pa oset. V vsikši vesi ovak pletejo. Kelko vesi, telko navade geste. Tisto sta dva nesla, takšoga velkoga so spleli. Na štiri nogače, ka za vsikšo nogau eden mogo prijati. Pa te djufkali smo fejst. V iži smo ga dojpostavili na srteu, na nogače, pa smo popejvali: Zgotovili smo pšenično žetvo, veselimo se, ka nam je Baug dopüsto, ka smo tau leko
napravli." (Gorenji Sinik, 1979)
Levo opisane ŽETVE-NE VENCE so pleli na madžarskih pristavah (marof). V Porabju je ob koncu žetve vezač iz zadnje pesti žita zvezal majhen žrtveni snop (áldozati kéve) ali pa ga je pustil nepokošenega na koncu strnišča (svétoga Petra brada - Števanovci).
Iz snopa so doma nekaj klasov vrgli kokošim, nekaj pa na gnoj s klasom navzdol, da bi drugič imelo žito dolge klase. V obeh primerih gre za ostanek nekdanjih žrtvenih darov ŽITNEMU DUHU, z namenom, da si izprosijo njegovo naklonjenost za dobro prihodnjo letino.
Zadnji snop je posebno v časteh po vsej Evropi, samo razlagajo si ga različno. Nemci napr. vidijo v njem žitnega duha, ki ga je treba po končani žetvi ubiti, da bi v novem letu vstal v novo življenje.
V obliki pletenega venca je znan po vsej Madžarski in so ga Slovenci prevzeli v Prekmurju (razen Goričkega), Beli krajini in na Štajerskem. Obesili so ga na vhodna vrata ali položili gospodinji/gospodarju na glavo. V Prekmurju so med dvema svetovnima vojnama postali umetno pleteni slamnati obeski, s katerimi krasijo sobe ob raznih družinskih in hišnih slavjih.
Marija Kozar
MALA ISKRICA IZ ŽIVLJENJA PORABSKIH SLOVENCEV
Človeku, ki v Porabju preživi nekaj časa, četudi samo 14 dni, se tukajšnje razmere, okolje in ljudje močno vtisnejo v spomin.
Ko sem v ponedeljek, 3. julija, prispela na Gornji Senik, da tu preživim študijski “dopust”, me je bilo seveda tudi malo strah. Strah predvsem zato, kako se bom vključila v novo okolje. Vendar je začetni strah kmalu izginil, ko sem začela srečevati tukajšnje ljudi. Kakšen občutek doživiš, ko hodiš po cesti in te ogovori neznanec - te vpraša, kako ti je tu všeč, kako se počutiš... -ve samo tisti, ki je kdaj živel na vasi. Ljudje so tu resnično prijazni. Nikamor se jim ne mudi in vsakemu posvetijo vsaj nekaj minut svojega časa. Med seboj se vsi poznajo, vsakega "novega" pa z veseljem sprejmejo medse.
Kot so drugačni ljudje, je drugačno tudi okolje, v katerem živijo. Vsa ta tišina, mir-
nost, le ptičje petje se sliši iz bližnjih gozdov. To človeka prevzame in mu seže do srca.
Življenje pa, na žalost, ni vedno tako rožnato. Vas kot mirno in tiho opazi predvsem tisti, ki sem pride kot obiskovalec. Za mnoge ljudi, ki tu živijo, vse ni tako lepo. Da bi v teh krajih lažje preživeli, morajo mnogi poleg službe opravljati tudi delo doma, na polju. Seveda se pojavlja tudi problem brezposelnosti in še mnogi drugi. Za spoznanje vsega tega niso dovolj samo predavanja o življenju in problemih Porabja, ki jih lahko poslušamo marsikje (tudi na univerzi). Mnogokrat to ne zadostuje, če človek življenja tu ne doživi.
Ker je bilo meni to omogočeno, bi se rada iz srca zahvalila vsem, ki ste mi pri tem pomagali. Najprej prof. dr. A. Nečak-Lük - ob njenih predavanjih sem prvič začutila problematiko Porabja. Če ne
bi bilo Vas, mojega študijskega obiska na Gornjem Seniku zagotovo ne bi bilo. Potem vsem na Zvezi Slovencev v Monoštru, za vso pomoč in trud okoli mojega bivanja in prevoza. Nazadnje, a ne najmanj iskreno, vsem vaščanom Gornjega Senika, mlajšim in malo starejšim, ki so me prisrčno sprejeli medse. Predvsem bi se rada zahvalila družini Hanžek, pri kateri sem prebivala vse dni. Najlepša hvala vsem Vam - očetu Lojzetu, materi Agi in obema hčerkama, Agici in Viki - da sem lahko z Vami preživela teh čudovitih 14 dni in se toliko naučila o življenju porabskih Slovencev.
Upam, da bom lahko s svojim bodočim delom vsem Vam v Porabju povrnila to pomoč.
Študentka Filozofske
Fakultete v Ljubljani Andreja Eržen
PISMO IZ SOBOTE
ZVEJZDE NAS GLEJDAJO Z NEBA
Leto je. Noči so tople, skur brezi oblakov, kak se tou pravi, jasne letne noči. V takšni nočaj zvejzde najlepše svejtijo. Kak če bi nan namigavale tan doj z neba, kama niške od nas nede prišo, na zvejzde, mislin. Preveč daleč od nas so, té zvejzde. Ali vseeno, tak pravijo, ma vsikši od nas svojo zvejzdo. Tou je leko srečna zvejzda ali pa zvejzda, pod sterov je človek rojeni. Glavno je, ka nega človeka brezi njegove zvejzde. Pasko mejte, tou ka prpovedavlen, je nej politika! Ne pravin van od rdejče zvejzde, prpovedavlen van od tej žuti zvejzd, ka ji je gori na nejbi več, kak si sploj leko mijslimo.
Že od sprtoletja mi je šlo vse naoupak. Nemo van Zdaj tou tumačo, ka vse se mi je zgoudilo. Leko pa mi vörvlete na rejč, ka san biu v velki nevoulaj. Sedin ge tak tan pod lugašon pa gledan skouzi listje gori prouti nebi. Bila je glij takša nouč kak trbej. Spitavo san se, kama se je skrila tista moja srečna zvejzda, stera mi je tü pa tan zasvejtila, gda san biu v nevoulaj. Zvejzde so mi migetale, tak, kak či bi vsikša od nji stejla biti moja. Neka pa mi je vseeno gučalo, ka nemren vzeti kakšnokoli zvejzdo.
Dugo san tak Sedo, nebo je odišlo že jako ta prouti mojoj lejvoj in te san zagledno edno nouvo zvejzdo, stera je bila čista pri meri. Nej je strepetala ni idnouk in bila je čista droubna, kak vrij od vlasa. Tak, kak če bi jo bilou malo straj ali pa bi se sramüvala vöpokazati. Včasi san znau, ka je tou moja zvejzda pa ka de, če mo tak močno vörvo vanjo, tou moja srečna zvejzda. Glejdo san jo, dokejč jo je sunce nej vgasnolo in kumaj te san šou spat.
Gda san že kouli poudneva stano, san se počüto nekak ovak. Tak kak či bi grato malo ovakšen. Pomali san začo delati, kak vsikši den in vse vküper mi je bilou ležejše, kak gdakoli prlej. Z nikin več san se nej svajüvo, pa tak nekšen miren san grato.
Vnoči san pá Čako svojo zvejzdo. Nej je prišla na nebo vse do gojne. Sploj se je nej vöpokazala. Nej se je pokazala nej naslednjo nouč in nej tretjo in nej štrto nouč. Sploj san se nej sekero zavolo toga. Zdaj znan, ka de se mi palik pokazala te, gda de mi šlo tak naoupak, kak ove dneve.
Na konci pa moran praviti ške neka. Kak vövidi, ništernin srečne zvejzde svejtijo vsigdar, naj je nouč ali den. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, ribi kak zmejšana. Nega dneva, ka ne bi zgrabila kakše velke ribe. Kaj takšoga se meni nemre zgoditi. Moja srečna zvejzda posvejti samo te, gda trbej. Mogouče je tak cilou prav. Kama pa bi Prišli, če bi čista vsi na ton svejti bili srečni. Sama sreča je, vörvlite mi, preveč dugočasna.
MIKI
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja
oddaja bo 29. julija 1995
Porabje, 27. julija 1995
4
SPORAZUM S POLJSKO
Poljski minister za mednarodne ekonomske odnose Jacek Buchacz in slovenski minister za ekonomske odnose in razvoj sta pred dnevi v Ljubljani podpisala sporazum o prosti trgovini med državama. Veljati naj bi začel 1. januarja prihodnje leto, ko naj bi Slovenija postala tudi polnopravna članica Cefte.
GUTMAN NA
MADŽARSKEM
V skladu s programom sodelovanja in na povabilo poveljnika oboroženih sil Madžarske, generalpodpolkovnika Sándorja Németha, se je na dvodnevnem obisku v Budimpešti mudila delegacija Slovenske vojske, ki jo vodi načelnik generalštaba generalpolkovnik Albin Gutman. Delegacija slovenske vojske se je srečala z državnim sekretarjem v madžarskem obrambnem ministrstvu ter z namestnikom predsednika madžarske parlamentarne komisije za obrambo, ogledala pa si je tudi oklepne in protioklepne enote, remontni zavod ter center mirovnih sil madžarske vojske.
DRŽAVNI ZBOR
Poslanci slovenskega parlamenta so se na izredni seji ukvarjali z lastninskim preoblikovanjem družbene lastnine. Doslej se je preoblikovalo 1364 podjetij, v katerih je zaposlenih več kot četrt milijona delavcev. Tožilstva so obravnavala 314 primerov divjega lastninjenja, vložila pa so tudi 130 ovadb.
Jajjaaa?!
Vej pa don nej?!
HIJENE KAK MRTVEČE KÁMRE
Mladoženci kak drvožagci. Na Gorenjom Siniki de se nakraci pet mladi parov ženilo. Gratolejramo. Zvün ženitve je dobro tau tö, ka v taujoj porabskoj vesi nega takše šege, kak v Sülejmanovi bregaj v Pakistani. Tü vsakši mladoženec pred zdavanjom more vösečti 125 drejv, šterim je chilghoza ime. -Samo zbrodite si, kelko lejpoga lesa bi nanikoj djali na G. Siniki, pa siromački mladoženci bi ger ranč te svojo mauč zgibili, gda bi jim najbole potrejbno bilau.
Ramses II. Te velki egipčaski krau je vendrak
tö pri dobri mauči büu, ka je prej 100 mlajšov emo, med njimi 52 pojbov. No, nej od edne žene, liki od vnožene, pa takše je tö dosta emo, štere so samo z njim spale (konkubine). Prej je büu tak nejznajžen krau, ka je eške svoje sestre pa čeri tö za žene vzöu. - Ramses, Ramses, tebi je tö bole kak podéranje drejv šlau, podé-ranje žensk.
Clinton pa šalata. "Ne bojte čemerni, gospaud predsednik", je pravo oficér Scott 0’Grady Bili Clintoni, "depa ge vendrak nemo  djo s té šalate." Merikanarski pilot, šteroga so v Bosniji Srbi dojstrlili, pa se je šest gni mogo skrivati, tačas, ka so ga nej rejšili, je samo bogare pa zeleno travo djo. - Nede mi več rasla, travica zelena.
Hijene kak mrtveče kámre. V Keniji je en poslanec v parlamenti gorstano pa pravo, ka bi naj v tiste špitale, štere nemajo
mrtveče kamre, pripelali hijene, ka bi naj té stvarine táspucale mrtvece. V ništarnaj špitalaj so že velki küpi mrtvecov, ka lidgé nemajo penaz, ka bi svojo žlato tázakopali, v špitalaj pa nega več mesta. Velki stra majo, ka küga pa drügi strašni betegi vövdarijo. - Lejpo pokapanje - popapanje Njen.
Trabant kak mrtveči auto. Pri nas na Vogrskom pa se najdejo takši biznismeni, šteri mrtvece lepau nutri v pravi prednji sic Trabanta posadijo, je dojzvežejo z remenom, pa ji pelajo na cintor. - Tau bi bila naša paut, v nauvoj demokraciji, štera v Evropo pela?
Afrika, štera poštüje svoje mrtvece. V Gani pa je takša šega, ka s kem lepše škrinje delajo. Takše, štere so nej nikše lade, kak pri nas, liki vsefele forme majo. Merikanarskomi ambasadori (nagykövet) v Gani so dvej naredili, ena
je takša, kak dugi redeči krepek prpeu, druga pa kak elefant. Depa vse drüge oblike tö gestejo: fligar, krava, česnek, djastrik, auto, matür, sveto pismo... Prej je vse leko, samo grda, štirikiklata škatüla ne sme biti. Zato, ka je prej človek - če rejsan je mrtev - vrejden poštenja. - Črna Afrika in Bejla Evropa? Črni vrazgé in bejli angeli?
Idi se pod vodau sišit! En merikanarski ansambel, po imeni Buvarski (potapljaški) Elvisi so na Floridi pod vodauv naredili en koncert. Na glavaj so meli maske, prejko štere so luft dobili, pa so s svojimi gitarami ranč tak igrali, kak če bi vanej na süjom bili. Mojstri pa so je cujzakapčili na ojačevalce (erősítők), ka so tisti, ki so bili zvüna vode, tö leko poslüšali. V ništarnaj radionaj so pa tö Včasik ("in live") dojdavali. - Teče mi voda v grlau...
Fr. M.
PRISRČNO ŠPORTNO SREČANJE
Nogometaši NK Slovenske vesi, ki so uspešno zaključili letošnjo tekmovalno sezono, saj so v nogometni podzvezi županije Vas na koncu zasedli odlično 2. mesto, so za konec tekmovalne sezone gostovali v Republiki Sloveniji. V okviru dvodnevnega izleta po Sloveniji so se v soboto, 8. julija, v prijateljski nogometni tekmi pomerili z nogometaši NK "Cankove" v Cankovi. Gostitelji in nasprotniki NK Slovenske vesi so prav tako uspešno zaključili letošnjo tekmovalno sezono, saj so v pomurski ligi zasedli 3. mesto.
V obmejni Cankovi, ki leži ob avstrijski meji in jo v parku pred šolo sredi Cankove krasi lep spomenik "Avgustu Pavlu", znanemu jezi-
koslovcu in etnografu, ki je veliko prispeval za dobre odnose in razumevanje med Slovenci in Madžari, je tako lepo sončno vreme kot gostoljubnost domačinov in seveda kvalitetna nogometna predstava,
prispevala k lepemu športnemu srečanju. Po prisrčni dobrodošlici, ko sta bili obe nogometni ekipi in gostje
pogoščeni s kruhom, soljo in domačim sadjevcem (palinko), smo gledalci uživali ob lepi in zanimivi nogometni predstavi. Prvi so povedli in dosegli zadetek po lepi akciji gostje v začetku drugega polčasa.
Domačini so uspeli izenačiti šele v zadnji minuti tekme. Po enakovredni igri obeh ekip je končni rezultat 1:1
pravzaprav pravičen in je zadovoljil obe moštvi.
Po tekmi je za nogometaše obeh ekip pripravil sprejem župan občine Cankova-Tišina, gospod Alojz Flegar. Tako župan kot predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök sta izrazila zadovoljstvo nad lepo nogometno predstavo, pozdravila druženje mladih športnikov obeh sosednjih držav in se zavzela za nadaljevanje stikov med obema ekipama. Srečanje športnikov obeh ekip se je končalo pozno v noč ob veselih pesmih in hladni pijači, oboje primerno za te prevroče julijske dni in uspešen zaključek nogometne sezone.
Geza Bačič
Porabje, 27. julija 1995
5
OD GORENJOGA SENIKA DO FARKAŠOVEC...
Od Farkašovec do Verice, od Verice do Jakabháza vsepovsedik leko Srečamo ednoga mladoga človeka na pauti. Kakoli je cejli den sam, on sreča na den največ lüdi. Neprestanoma dela, njega je eške nišče nej vido po šancaj ležati, tüj pa tam spati, kak včasin takši napravijo. No, nemo vas, dragi bralci, več tadala vlejkla, povejm vam, na koga sam mislila. Te mladi človek je Tibor Jost z Dolenjoga Senika. Je cestar, kak so prvin Vogrski prajli, útkaparó. Samo ka na gnes je že tau delo cejlak načešo. Od toga pa od vse, kaj sva si prpovej dala s Tiborom, koga sam Zdaj gnauk najšla blüzi D. Senika na pauti delati.
V dosti vasnicaj sam te že zaojdla delati. Kakšno velko krajino maš?
"Od G. Senika naprej cejlo Porabje pa eške Zvün toga tü mam Vasnice, tak kak Farkašovce, Trauščo pa Jakabháza. Zvün reda ma pa eške pošilajo v Szalafő Őriszentpéter pa gde me ranč nücajo."
Ti si mladi za tau, ka bi vedo, ka so tisti cestari delali tistoga reda, gda so eške ceste nej bile asfaltirane. Kak se ge spominam, na pauti so vodau dojpiščavali, jarke so kopali pri pauti, šance so kosili, paut so popravlali. Kakšo delo pa gnesden ma eden takši delavec?
“Gnesden je delo skurok ranč takšo. Razlike je samo telko, da dostavse gnesden že z mašinami delamo."
Po mojom je velka razlika tau tü, da je prvin dosta več delavcov bilau za takšo velko krajino, kak go ti Zdaj sam maš. Nej je tau trnok dosta?
"Po mojom je dosta zatok tü, ka, če povejmo, na tej mestaj paut popravlajo, te ge morem svojo delo püstiti, pa z brigadov delati na pauti. Za toga volo je tü dosta, ka mašinovge tü samo zvekšoga obredijo. Povejmo, če jarke kosimo, ka mašin ne zaodi, ge morem dojpokositi s kosauv. Tau je istina za kakšo drügo delo tü."
Od toga smo že gučali, kak so prvin delali. Rada bi te pitala, ka je gnes tvojo delo?
“Mojo delo je po tej potaj, kak sam že pravo, pokositi, ka mašin tanja, vodau gnesden tü trbej dojpistiti s ceste. Morem Zvün toga skrb meti pa popravlati vsakšo tablo, ka
na pauti gestejo, pod vsakšim maustom morem čistiti, vsakši maust morem farbati, kamle, ka kilometre kažejo, morem vsakšo leto obejliti. Vzima pa morem prauti sklizanci po bregaj poseba posipavati. Dosti več dela mam vzima od tistoga mau, kak je na G. Seniki mejni prehod postano. Vsakši zna, kakši velki pa dugi brejg morem napona posipavati."
Kelkofeie škir nücaš pa tau kak za seof nosiš?
“Ge delam z lopatov, s krampom, s kosauv, z vapnov pa s kefov. Mam eden biciklin, na tistoga gor skladem tisto, ka mi ranč na tisti den potrejbno. Tau sam se že vcuj navčo."
Kak dugo delaš pri tauj firmi? Kak se ti tau delo vidi?
"Že 10 lejt delam tüj. Sprvoga mi je malo špajsno bilau. Cejli den je človek sam, če rejsan, se ge srečam z največ lüdami. Na gnes pa že sploj rad mam svojo delo. Tak čütim, ka me poštüjejo, pa me dobro plačajo tü. Nejmam na misli, ka bi tüj njau."
V tej 10 lejtaj se je tvojo delo dosta spremenilo? Več mašinov mate, ležejše je delati? Menje ali več je dela na gnes?
“V tej 10 lejtaj se je dosta spremenilo. Več je mašinov, menje trbej z rokami delati. Tau pa morem povedati, ka je dela nikak nej menja. Človek leko delovni cajt vöponüca brez toga, ka bi na edno mi-
nuto stano. Kak sam že pravo, s tejn sam tü sploj več dela daubo, ka se je mejni prehod opro na G. Seniki. Vekši je promet (forgalom), več je dela."
Že si pravo, da si osem vöri sam na pauti, pa itak ti srečaš največ lüdi. Kak so lüdje s teof? Vpamet te zemajo, poklanjajo se ti, ali samo letijo mimo tebe?
"Gda ge svojo delo opravlam, dosta ne gledam kaulagvrat. Pa itak, tak se mi vidi, če sam rejsan sam, se nigdar na edno minuto ne čütim osamljen (magányos). Dosta spoznani lüdi tak mimo mene dé, ka glas dá. Steri pa, povejmo, peški ali z biciklini odijo, mi furt edno dobro rejč dajo. Tak čütim, da se vküp držim s potniki."
Od tebe lüdje tau držijo -tau sam od dosti, dosti lüdi
čüla - da je na pauti eške takšoga delavca nej bilau. Tebe napona delati vidijo, pošteno opravlaš svojo delo.
"Vsakši keden gnauk ali dvakrat se morem glasiti s telefonom v Sombotel, gde so naši prednji. Oni nam komendirajo, gde pa ka moremo delati. Po drauvnoma si pa sam morem nottalati kak tau “komando" opravim.
Dostakrat dobim kontrolo, ka je največkrat pomauč tü. Takšoga reda si leko vöpogočimo vse, ka moremo delati, gde, pa kak. Tau ka pa lüdje pravijo od mojga dela, mi dobro spadna, kakoli ne delam zatok, tak kak delam. Liki od dela ge tau držim, da je človek dužan dobro opravlati svojo delo."
Ka pa znaš od toga, gde pa kak do poti toga reda popravlali.
“Ge tau ne znam povedati. Telko znam, da letos ne moremo na velko delo misliti. Tüj pa tam, gde je sploj lagva cesta, se malo popravi, dapa velkoga popravlanja nede."
Kak na vse drugo, na poti tü nega pejnaz. Od toga mi je samo eške telko napamet prišlo, ka če bi po cejlom rosagi tak pošteno, tak vörno delali kak Tibi, more biti, ka bi nej tak globko bili v...
I. Barber
NOVI KOVANCI NA MADŽARSKEM
Od 1. julija so na Madžarskem v prometu novi kovanci za 1, 2, 5, 10 in 20 forintov. Stare kovance v plačilnem prometu ne sprejemajo več, lahko pa jih zamenjate na vseh poštah. Obstajata nova kovanca tudi za 100 in 200 forintov, sicer pa veljajo tudi stari bankovci. To velja tudi za kovance za filerje (10 fil, 20 fil, 50 fil).
PORABSKI MALČKI V RADENCIH
V organizaciji Zavoda RS za šolstvo in šport organizacijske enote v Murski Soboti in Zveze Slovencev na Madžarskem bodo preživeli nekateri porabski predšolski otroci v sredini avgusta teden dni v Radencih. Posebnost bivanja je, da se bodo malčkom, poleg vzgojiteljic, pridružile tudi mamice. Ob strokovnih programih (v radenskem, kapelskem, lendavskem in ljutomerskem vrtcu) so jim organizatorji pripravili tudi precej programov za oddih (kopanje v Radencih, Banovcih, ogled kulturnih znamenitosti nekaterih krajev).
Pobudo za tovrstno dejavnost je dala Jana Kolarič, pedagoška svetovalka za predšolsko vzgojo, OE M. Sobota. Izvajanje programov je finančno podprla tudi Vlada R Slovenije.
LETOVANJE NA PERTOČI
Osnovna šola Arany János že nekaj let sodeluje z osnovno šolo v Rogaševcih. V okviru le-tega organizirajo vsako leto letovanje v Pertoči (Sv. Juriju). Letošnjega taborjenja od 16. do 22. julija se je udeležilo približno 30 učencev.
Mednarodni romski tabor v Murski Soboti
Zveza Romov občine Murska Sobota organizira mednarodni romski tabor. Poleg mladih Romov iz Slovenije se ga udeležujejo še gostje iz Avstrije, ZRJ, Hrvaške in Madžarske. Mladi bodo obravnavali etnologijo, zgodovino, kulturo in jezik Romov, si ogledali romska naselja v Prekmurju in se srečali s prekmurskimi Romi.
Romski tabor spada med letošnje akcije mladih Evrope pod geslom "Raziični-vendar enaki".
Ob dobro obiskanem Ciganskem večeru v soboškem gradu, na katerem so uspešno predstavili romsko glasbo kar štirje glasbeni ansambli in igralec iz filma Halgato Jože Kramberger, je to že druga prireditev, ki jo organizira Zveza Romov,
G.B.
Porabje, 27. julija 1995
6
OBISK MILANA KUČANA, GLEDAN S ŠAULSKE KÜNJE
VIDNI POLITIKI PA NEVIDNI DETEKTIVI (2)
Gda smo mi, novinarge, Prišli, nam so tö eške magnetofone poglednili, smo je mogli nutri zakapčiti, pa mikrofone. Tau so pa policaji bili, detektivi v civülskom. Te so vas tö kaj kontrolérali v künji?
-	Uni so - pet ji je bilau -že en keden prvlé tü bili z Budimpešte. Vse so poglednili, namé so pitali, ka če tak ka zamanica geste pa pod? Gde leko gor na pod dé, Sto de vküper postavlo gesti, ka vse bau štrošek (hrana)? Pa kak prej ge brodim, kak baudejo tam, gde do geli, stauci doj sklajeni? Včera, gda je bila tü delegacija, vendrak ji trideset tö bilau! Včera so eške gnauk vse prejk poglednili. Eške so nutri po stauce pa Stole gledali, omare so vse gorzopérali.
Tau so vse Vogrski bili ali slovenski tö?
-	Slovenski so tö bili. Tau zato najbole vejm, ka so uni vendrak tö lačni pa žedni bili...
Te so detektivge takšo formo tö pravi lidgé gé.
-	Dje buma. Eni so bili tam, gde je predsednik Kučan djo, liki tej drugi so ejkstra geli.
Nin sam čüu, ka nekak, šteri prej k v vam v künjo odi po pomije, je včera tö lepau vzöu svoje svinjske kankle, pa so ga prej detektivge nej nutri v šaulo pistili, ka je siromak s praznimi kanklami mogo domau mašérati, ka vendrak že kesnau prišo?
-	Ge tau ne vejm, ge tau Zdaj od téba čüjem. Ovak pa je mogauče, ka prva, kak je prišla delegacija, so vse dojzaštopali. Pri vsakšaj dveraj so tástanili, tak ka, šteri nej tam cuj valon büu, tistoga so ranč nej tápistili.
Kak so pa te tau znali,
ka što cuj valon, pa što nej?
- Zato, ka en keden naprej so že vse vöopitali, ka što vse de v künji delo pa te smo se tam pokazali, ka mi baudemo.
Ge na gauste brodim, šteri so na večerdjo Prišli. Kak so te tau policaji v civülskom znali, što vse leko dé?
-	Tau ge več ne vejm. Tačas, ka je delegacija nej prišla v jedilnico gejst, tačas so njuga nej nutri pistili. Gda je gospaud predsednik üšo pa vsi drugi, ka so z njim bili, te že vsakši üšo. Ge mislim, ka je tak samo takši prišo, koga so pozvali.
Tisti doktor, šteri je koštavo, je kaj piti tö probo?
-	Kak sam ge vüdo, piti zato tö flajsno koštavo. Tau ne vejm, kelko majo naprej spisano za koštavanje, depa zato je flajsno koštavo, če rejsan nega nutri kakši čemer. Zdaj se smegémo, da pa tau zato rejsan nej norija gé, ka tau vendrak vseposédik tak gé takšoga ipa. Depa piti skor ka bi bole koštavo, kak gesti... No pa tau sam točkart eške nej pravo, ka, gda je koštavo, je vse na papér dojspiso, ka vse je bilau za gesti pa za piti.
Zato vas nej stra büu? Človek lepau pripravla gesti, detektivi pa dok-torge pa kauli teba
lejčejo?
- Zdaj več nej takši velki stra büu, ka smo tau Zdaj že drugo paut meli, ka gda so grajnco goroprli tü, na G. Siniki, tau je zdaj že dvej leti gé, te smo pa eške na vekši meli. Te sta Obadva predsednika tü bila, Milan Kučan pa Arpád Göncz tö, zunanji ministri pa dosta drügi. Uni so tö tü geli.
Samo te smo ovak meli napravleno, ka te smo dosta več lüdi meli. Te so samo kaulivrat stolov stali... Te smo tau že "kauštali" mi, ka je tau gé! Tak ka Zdaj več nej tak špajsno bilau, Zdaj smo se več nej tak bodjali, kak gda je naprvo paut bilau.
Ta Vaše künja je nikša hirešnja gratala?! Najprva ste samo za male mlajše küjali pa za šaulare, zdaj pa te že vsefele prireditve mate. Pomalek vi nikša diplomatska restavracija postanete, ka ministri tü odijo pa predsedniki republik?! Brodim, kak vsikša šaula gnesnaden na Vogrskom, vi vendrak tö nemate največ penaz, pa te s toga kaj leko profitirate.
- Ja, vej pa tau bi dobro bilau, če bi rejsan meli Večkrat kakše prireditve. Vejpa Včasik držimo gostüvanje tö, depa tisto nej tak na gausti gé, na leto dvakrat- trikrat če geste
gostüvanje. Taborniki Včasik tö pridejo vleti. Na žalost, fejst nam je potrejben profit, ka gnesden je vse fejst žmetno gordržati, tak pa te malo penaz s takšoga nutri dobimo.
Kak pa ti kaj siromački künjski delavci? Kak vidim, takšoga ipa vas tö nega trnok več, kak ovak. Ti si napriliko büu kölnar, ka si gesti pa piti tö gornoso.
-	Ja, takšoga ipa tü nega takšoga, ka sam ge gé voditeu, tü moreš vse delati. Zvekšoga je tak, ka če je nej potrejbno, te smo samo mi künjski delavci tü.
Gnauk na večerdji sam vüdo, ka je predsednik Kučan odišo, te so detektivge začnili nervozno (idegesen) lejtati, ka gde je naš predsednik, kam je odišo gospaud predsednik? Te je nekak pravo, ka je prej v künjo üšo, ka se ške zavaliti delavcom za dobro večerdjo. Te je rejsan tam büu v künji?
-	Tau je rejsan tak istina. Kak smo že pravili, ge sam noso gor piti, ge sam noso gor gesti. Gda so nutri Prišli, ge sam se predsedniki Kučani tö nutri pokazo, ka sam Lujzek gé. Te me je pa eške pito, ka prej, ka tü baude, leko gostüvanje ali kakšo krstitke? Ge pravim, dje, gospaud predsednik, ne vejm, depa leko, ka tau vse baude... Takšoga ipa, kak se šika, moreš najprva najvekšomi gosti dojdjati pa ga pitati, ka bi leko natočo. Ge sam ponüjo, ka mamo dobra vino, te je gospaud predsednik pra-
vo, ka te naj bau vino. Te pa gnauk kauli trifartale desete - dugo so tü bili, vendrak se jim zato vidlo -gnauk samo cuj meni pride, pa pravi: - Lujzek, Zdaj bi pa te müvadva gnauk tö leko pila! - Te pa pravi, Vejpa prej zato vendrak don neva tü pila, liki prej pojte, ka va šla malo taznak, ka malo prej ženske v künji tö pogledneva. No, te pa rejsan déva v künjo, pa te predsednik Kučan pravi ženskam, ka bi prej lüštno bilau, če bi Zdaj vsi lepau kloncnili, pa bi un rad lepau zavalo, ka se ma je vse trnok vidlo. Zdaj smo brž nej meli v künji telko posanc, sam völeto jedilnico, ka prinesem eške par kozarčkov, uj, te samo gnauk Vidim, ka je eden detektiv že za nami prileto, pa me je pito, gde je gospaud predsednik? Pravim, predsednik so tü gé v künji. Ja, prej te dobra, dobra. Te policaj v civülskom je emo s sebov fotoaparat, pa nutri v künjo prišo, če je rejsan istina, ka je predsednik tam. Te smo mi s posancami kauli predsednika stanili, ki je ovoma s fotoaparatom pravo, naj napravi eno lejpo sliko od nas. Pa te rejsan, ranč nej gnauk, liki dvakrat je dojvzöu.
Te kejpe tö dobite?
- Ja, tak je bilau obečano, ka nam pošlejo kejpe. No pa te so frtau edenajstoj šli furt. Trnok smo radi, ka se je vse lepau posrečilo.
Francek Mukič
NAŠE PESMI (104)
ŽETVA JE GOTOVA
Žetva je gotova, primli gospaud naš lejpi venec, ka smo mi veseli, ka mi že vse vküper mamo naš vsakdanešnji krü, ka mi že vküper mamo, vsakdanešnji krü.
(Gorenji Sinik) -mkm-
Porabje, 27. julija 1995
7
OTROŠKI SVET
FERI LAINŠČEK
VENDEL
Pravili so: "Svoj, kak Vendel." Tou pa gvüšno zatok, ka je živo v čistok zapüščenoj kuči pa je nej nikdar dosta med lidí odo. Poulek toga pa so šče pravili: "Perouven kak Vendel. Za svajo kak Vendel. Grdi kak Vendel. Grejšen kak Vendel. Nouri kak Vendel..." Pa šče dosti toga lagvoga so pravili, pa kakolik se ne spomnin, ka bi kcujdjali, kda pa gé je komi nika slaboga napravo. Vseeno pa smo se ga deca, štere so nas že od maloga z njin postrašüvali, rajši meknoli. Nika je, gelibar, že moglo biti. Vendel je nej meu žené, nej decé, pa gvüšno tüdi nej žlate. Edini, šteri je odo k njemi, je biu pop. Samo, tou se je, gelibar, leko tüdi tak razmilo, ka ga je odo vred gemat zavolo vsej tisti skriti grejov.
Samo egnouk san te očo pito, če on tüdi tak misli, ka je Vendel takši vrag. Pa je samo zamajütno: "Püsti človeka! Vendel je Vendel!" Meni pa je šče gnesden žau, ka san ga rejsan püsto. V spomini mi je zatok gelibar, osto samo njegvi zažgani obraz pa té misli, ka je sploj nej biu takši, kak se mi je te vidlo.
Po toun takon -!
V zimi, kda je velki snejg spadno, se je šlou z našoga brgá prouti vesi samo po enoj téri. Vsakšo gojno, kda smo bejžali v šoulo, smo na touj téri srečavali lidí s kantami, šteri so že odnesli mlejko, pa so z mlekarne nazaj šli. Takša srečavanja so bila grozna. Stari so si tou tak vzeli, ka smo se njin morali deca vsakšo pout ogniti s téri pa pri toun v snejg stoupiti.
Samo Vendel je toga nikdar nej térdjo, nej z očami pa nej ovak. Celou naoupak. "Nete gelibar, dečica, po snejgi lazili!" je pravo, pa je furt šče pravi čas prestoupo s téri v snejg, "Vej de se pa šče šteri vtoupo v snejgi!"
Ge san si pa vsakšo pout, kda sam koga srečo na toj pouti, mislo: “Samo ka bi biu tüdi té takši, kak Vendel!"
Zgodba o Vendelu je iz zbirke z naslovom Srebrni breg/Srebrni brejg treh avtorjev. (Feri Lainšček, Milivoj Miki Roš in Milan Vincetič) Ilustriral jo je Franc Mesarič.
BUČA (PROŠČENJE)
V ŠTEVANOVCAJ
Porabje, 27. julija 1995
PORABSKA KRONIKA
Podatki za junij 1995
ROJSTVA
Števanovci: Dóra Bedič (oče Frigyes Bedič, mati Timea Bartakovič)
Dolnji Senik: Zita Hendler (oče Gábor Hendler, mati lldikó Žampar)
Monošter: Kinga Kovač (oče Tamaš Kovač, mati Andreja Grebenar)
POROKA
 Slovenska ves: Ferenc Šömenek (pd. Anzlini) in Erika Šömenek (pd. Rectjina)
UMRLI
Števanovci: Balaž Horvat (pd. Rubajnin)
Dolnji Senik: Skaper Istvánné, roj. Vilma Petrovič Gornji Senik: János Börzsei
ZAKOJ VEČ NE ČUJETE RADIO?
Tisti, steri ste poslüšali oddaje na soboškon radioni, Murskon vali (Panonski odmevi, Geza se zeza, čestitke) pa MMR, Pomurski madžarski radio (čestitke) na istoj srednjevalovnoj frekvencí 648 kHZ, ste v nedelo nika več nej čüli, zatau ka je biu té oddajnik vözakapčeni. Oba radijska programa Zdaj lejko poslüšate samo še na zahodni UKV (URH), frekvenci; Murski val dobite na 94,6 MHz, MMR (Muravidéki Magyar Rádió) pa na 87,6.
NIKA ZA SMEJ
SAM NE VEJ ZAKOJ
Naš Pištak je etognauk tak namatjüznivo svojga sina, dragoga Lacina, ka se je vse kadilo. Po tistom ma pa etak pravo: "Na, dragi moj sin, znaš, Zakoj si Zdaj daubo?"
Mali Laci pa etak: "Na, dragi Oča, tau je že malo dosta. Najoprvin ma tak vküp zmlatiš, ka ne vejm, gde mi je glava pa moje kotrige, zdaj pa vöpride, ka sam ne vejš, Zakoj si me tunko."
STO JE BAUKŠI?
Naš mali Bela pa Peter se etak štrejkata:
Bela: "Moj Oča je baukši kak tvoj."
Peter: "Nej istina."
Bela: "Moj brat je baukši kak tvoj."
Peter: "Nej istina."
Bela: "Moja mati je pa rejsan baukša kak tvoja."
Peter: "No, tau je mo-
gauče. Tau je že moj Oča tü pravo."
ŽALOST
Etognauk si naša Eržika prpovejda s sausadicov. Eržika pita sausadico, zakoj je tak fejs žalostna. Sausadica pa etak pravi: "Kaj bi pa nej žalostna bila. Vidiš, tüj mam pet deklin pa nejmam eške ednoga zeta nej."
Eržika pa Zdaj etak pravi: "Jaj, draga sausadica za toga volo pa ja ne boj žalostna. Ge edno čér mam, pa že petoga zeta."
TAK BRŽ?
Našomi Antoni je na žalost žena mrla. Da je pokapanja minaulo, je naš Anton išo sploj žalosten sam domau. Gda že not v ves prišo, je mimo išo edne iže, pa gnauk samo z edne stréje edna črepnja doj spadnila. Pa kama? Ginau na Antona glavau. Naš Anton stane, gor gleda v zrak pa etak pravi: "No, ka
je Giza! Že si tagor prišla?"
STO JE KRIV?
Naš Pištak v špitalaj leži že dugo dni, gda ga eden betežnik etak pita: "Gospaud, vas vaša žena nigdar ne pogledna tüj v špitalaj?"
Naš Pištak pa Zdaj etak: "Nej, gospaud. Ne more me Pogledniti, zatok ka je ona Sama tü v špitalaj."
Of pa zdaj etak pravi: "Tau je pa strašno."
Naš Pištak pa etak: "Strašno je, dapa ona je kriva, ona je začnila bitje."
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).