NACE PIK: Radio — učiteljski tovariš. Imam prijatelja, ki že nekaj let službuje nekje na Dolenjskem kot upravitelj šestraz? redne osnovne šole. Poznam kraj; med naj* lepše ga prištevajo daleč naokoli. Le to je neprijetno, da je najbližja železniška postaja oddaljena dobre tri ure hoda. Zato se prija-telj tako težko odloči, da bi se odpravil n. pr. v Ljubljano. Prejšnja leta se je večkrat po= javil v prestolici, ker je zažejalo njegovo dušo po svežih umetniških užitkih. Moj pri= jatelj ima namreč mnogo smisla za take stvari. Gledališče, koncerti, kulturne prire* ditve vobče ga nadvse zanimajo. Nad leto dni se nisva videla. Zato me je jajco presenetil te dni njegov nepričako* vani obisk. »Glej ga, Ti si?«, sem se zavzel. »Sem mislil, da si se že- docela pokmetil.« »Nasprotno, moj dragi! Le pridi, da se prepričaš, kako daleč sva že radio in jaz naše kmete pomeščanila!«, je samozavestno od« vrnil. »Bcži, beži! Saj se vas še železnica ogib^ lje, pa se boste z radijem ponašali!«, sem ša« ljivo dvomil. »Znamenje, da ni krivda mojih kmetov, da nimamo železnice, je baš dejstvo, da so za radio pokazali vcč zanimanja, kot marsi« kje, kjer teče železnica skozi vas.« »Res, zanimivo. Kdo pa je prebivalce ti= ste zakotne fare tako navdušil za radio?« »S ponosom, ven.dar brez vsake samo> hvale povem, da je to slučajno moja zasluga. Docela slučajno. Poslušaj. V Ameriki imam brata, ki se je bil za lanski Božič vrnil v do« movino, da obišče sorodnike. Domači so mu pravili, da »prodajam dolgčas« v dolenjskih hribih. Vrli bratec mi je sklenil kot bogat Amerikanec odkupiti ves moj dolgčas in mi je v ta namen prinesel krasen radio*aparat s šestimi žarnicami in zvočnikom. Nepopisno sem bil vesel tako lepega darila. Še isti ve= čer sva z bratom poslušala v zasneženih »do* lenjskih hribih«, tri ure od železniške postaje direktni prenos koncerta pariške radio=po« staje. Namesto šampanjca sva imela pred se« boj čutarico cvička, kranjske klobase in bo« žično potico. Po bratovem odhodu je ostal radio moj najboljši in najzvcstejši tovariš. Vse tisto, za kar scm moral prej žrtvovati težko pri« hranjene pare, ko sem se vozil v mesto in plačeval drago vstopnino v gledališče, h koncertu itd., mi sedaj nudi radi vsak večer v najpestrejši izbiri za borih 25 Din na mesec. In ne samo to. Prijatelj, da ti veš, ko* liko važne vzgojne snovi črpam iz radia! Kako prav mi to pride v izvrševanju po= klica! Radio^predavanja iz vzgojeslovja so zame naravnost neprecenljive važnosti. Uči= telj s svojimi prejemki v današnjih razmerah težko utrpi naročnino dragih knjig in publi« kacij o modcrni vzgoji. A zaostajati za mo= dernimi vzgojnimi metodami zopet ne smeš, moraš se neprestano učiti. iskati, izpopolnje* vati svoje znanje, prilagodevati se duhu časa in razmer. Naj bi se vsi moji stanovski to* variši prepričaii, da je v tem oziru najboljši, a obenem najcenejši svetovalec —¦ radio.« »Nu, in kakšno korist ima od Tvojega radia Tvoja okolica?« »Prve dni, ko sem dobil aparat v stano* vanje, sem imel z našimi preprostimi očanci dokaj zabave. Ker sem se sam prav po otroč* je veselil radia, sem hotel to svojo nedolžno radost deliti tudi z drugimi. Neko nedeljo dopoldne sem povabil župana in tri občin* ske svetovalce. naj pridejo in si ogledajo moje »čudo«. Zmajevali so s plešastimi gla« vami, se praskali za ušesi in skrbeli, če ima v tej napravi morda sam peklenšček svoje kremplje vmes. Moral sem jim pojasniti na= čelo radijeve iznajdbe, nakar so dobili ne= koliko več zaupanja. Kmalu pa so se tako razvadili, da so mi skoro vsak večer vsiljevali svoje obiske, češ: »Naj no nekoliko posedi* rao in poslušamo, ko tako lepo poje!« Po fari pa je šlo od ust do ust: »Naš nadučitelj ima pa radio, radio, radio! Še vreme vam ta spak prerokuje!« Od časa do časa povedem v stanovanje tudi manjše skupine svojih učencev, ki strme poslušajo radijev program. Odkar imam apa« rat, se mi ni bilo treba nobenkrat posluže* vati v šoli disciplinarnih sredstev. Razredi kar tekmujejo med scboj v marljivosti in uspehih. Nobenih lenuhov ni v moji šoli, zakaj vsi vedo, da jih čaka za pridno učenje brezplačna vstopnina k radio-koncertu v mo* jem stanovanju. In to vleče! Znati je treba, moj Ijubi bre!« »Ni napačna metoda to. Brez dvoma si na ta način postal med prebivalci zelo po« pularen.« »Res, tudi v tem oziru mi je radio ve« liko pripomogel, da sem si utrl pot v srca teh dobrih Ijudi. Saj to mora biti končno priza=> devanje vsakega idealnega vzgojitelja mla* dine, kajti šola brez podpore in zaupanja otrokovih staršev, ne more nikoli doseči po» polnih uspehov.« »Po kaj pa si prav za prav prišel v Ljub* ljano, ko si tako navezan na svoj radio in tamkajšnje ljudi?« »Za županovo hčerko, ki se bo prihodnji teden omožila, sem prišel po naročilu nje* nega očeta kupit radio^aparat, ki ga bo do» bila za poročno darilo.«